Konjski smeh: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 148:
Toda tudi Griško je povsod in neprestano zasledovalo Salomonovičevo neprostovoljno režanje. Večno je bil razdražen in sleherni iz njegovega oddelka je opazil na njem čudno izpremembo. Postal je jezljiv, krivičen, zverinski. Začel je pogosto uporabljati bič, ki je neusmiljeno padal po hrbtih vežbajočih se novincev. In še nekaj je bilo, kar je njegovo krdelo močno osupnilo: često se je začel brez pravega povoda režati in kazati zobe, histerično oponašajoč žida. Salomonovič je pomenil zanj vir neprestane živčne in duševne razdraženosti: postal je njegova nenormalna strast, postal je njegova bolezen.
Edino olajšanje mu je bilo, kadar se je mogel znesti nad židom. Za to pa je imel zmerom dovolj povoda. Naj si je Salomonovič še tako prizadeval, da bi mu ustregel: njegova nerodnost je postajala od dne do dne večja. Kakor bi se bil njegove duše in njegovega telesa polastil zli duh, ki ga smotrno tira v pogubljenje: vse, česar se je bil naučil, je sproti pozabljal in naposled še jahati ni več umel. In najhujše: kakor da se je
Tako se je Salomonoviča od dne do dne, od ure do ure polaščal grozovitejši obup. Zapadel je bil v neko topo, omotično stanje, podobno nekakšnemu polsnu, iz katerega ga je lahko zdramil samo še Griškov ujedljivi, histerični glas. Takrat se mu je vselej zazdelo, da je nekdo z bičem usekal po njegovi razboleli duši.
Vrstica 169:
Ko je polkovni zdravnik odšel, je planil kakor ranjena zver proti Salomonoviču.
»Smejal si se mi, lopov!
Kakor zbesnela furija je sklical vojake in postavil polmrtvega
»Ta cigan me bo spravil še ob pamet. Videli boste, da bo ta lopov kriv moje smrti. Če se bo zgodil zločin, me bo on sam tako daleč pognal.«
Počasi se je pomiril, nagnal vojake in Salomonoviča na delo, pritaval do šotora in se upehan zvalil na svoje ležišče.
Vrstica 246:
Vojaki so obstopili podnarednika, ki se je kakor mrtev zvalil s konja v njihove roke. Suknja na prsih mu je bila razgaljena; na njej je manjkalo nekaj nabojev. Težko je hropel. Bil je do nezavesti pijan.
Ko se je izbljuval, ga je prijela slabost. Vojaki so s strahom opazili, da mu srce zmerom slabeje utriplje. Prinesli so velik čeber vode, slekli podnaredniku še srajco in mu začeli z velikimi zamahi oblivati prsi. Drugi so ga drgnili in mu oživili kri. Počasi mu je začelo postajati bolje in naposled je prešla njegova nezavest v trdno spanje.
Vrstica 259:
Služabnika je mrzlo spreletelo. Skočil je iz šotora, povedal kozakom, ki so stali pred vhodom, kaj zahteva podnarednik, in poklical Salomonoviča.
Salomonoviča ni bilo ves dan na izpregled. Zjutraj se je bil naglo umil v potoku, pozajtrkoval, pospravil svoje reči in odšel do malega obronka za šotoriščem, kjer je legel na steptano zemljo. Nekaj časa je bolestno sanjaril, potem pa zaspal.
Poklicali so ga h kosilu. Použil je nekoliko ruske juhe, pojedel kos kruha in se spet vrnil v zavetje.
Griškov služabnik ga je dobil spečega. Rahlo ga je stresel za ramena in mu skoraj obžalovaje dejal:
»Vstani! Podnarednik te kliče.«
Salomonovič je vzdrhtel, kakor bi ga bili poklicali pred rablja. Planil je na noge, popravil obleko, se opasal in odhitel v Griškov šotor.
Griška je sedel čisto nag na ležišču. Noge je imel kakor Turek spodvite pod sedalom. Umazano cunjo, ki jo je nosil ovito okoli ledij namestu spodnjih hlač, je bil odložil. Noč je bil prebil z ženskami. Zdaj je pregledoval svoje zdravje in vešče stikal po svojem kosmatem telesu za mrčesom.
Salomonovič je vstopil, pozdravil in obstal kakor prikovan na mestu. Kolena so mu od strahu drgetala.
Griška se je delal, kakor sploh ne bi bil opazil njegovega prihoda. Še zmerom je bil ves zatopljen v proučevanje svojega telesa. Šele čez dokaj časa je ošvrknil prišleca s kratkim pogledom in dejal skoraj brezbrižno:
»Prišel si.«
Salomonovič se je tiho odkašljal. V sapniku ga je dušilo in najrajši bi si bil strgal visoki ovratnik z vratu.
Pred vhodom se je bilo nabralo precej vojakov, ki so napol prestrašeno, napol radovedno čakali, kako se bo dvogovor razpletel.
Nenadno se je Griška naslonil s komolci ob kolena. Čuden smehljaj mu je spreletel ustnice, ko je skoraj prijateljski vprašal Salomonoviča:
»Ali rad občuješ z ženskami?«
Vojaki pred vhodom so se pritajeno posmejali. Salomonovič je bil ves zmeden in ni razumel.
»Ali rad ...?« mu je razložil Griška bolj po domače.
Salomonovič je zardel čez ušesa. V mučni zadregi se je nasmehnil in obupno iskal s pogledi okoli sebe.
»Zdravo je od časa do časa zahajati k ženskam«, je dejal Griška nenavadno stvarno. Vendar je Salomonovič za njegovim skoraj dobrohotnim glasom takoj zaslutil nakano. »Ko si bil še doma, si jih gotovo obiskoval vsaj po enkrat na teden. Ali morda celó po večkrat?«
Salomonovič ni vedel kam iz zadrege. Toda podnarednikovo vprašanje je bilo resno, njegov pogled pa je bil tako predirljiv, da se ni mogel ogniti odgovoru.
»Navadno po dvakrat«, je dejal komaj slišno.
Griški so se zaiskrile oči. Zmagoslavno je pogledal vojake, ki so začeli, opogumljeni po njegovem vedenju, stopati v šotor. Njihovi obrazi so se na široko režali.
Griška je čutil, da se je bil dotipal do živca židove osebnosti, prav do tja, kjer je slutil izvor muk, ki so mu jih povzročali odnosi z njim. Strahoviti prepad, ki ju je ločil, se je odprl pred njim. Videl je, da ni nobene moči, ki bi ga mogla vzravnati. Edino, kar bi mu prineslo zadoščenje, je bilo to, da bi ugonobil, strl to njemu tako tuje, odvratno, zaničevanja vredno bitje.
On sam je bil v seksualnem pogledu otrok kaosa. V njem je neprestano tlelo tiho, mračno, komaj zavedno sovraštvo do vsega, kar je bilo ženskega. Če je bilo le mogoče, se je ognil dotiku z ženskami. Toda kadar ga je prijelo, je kar glavo izgubil. Bil je v vsem brez mere, ničesar ni preračunal vnaprej in neznosno mu je bilo samo pomisliti, da bi se »pazil«. Kadar se je lotil ženske, je imel občutek, da jo mora streti, uničiti, do kraja obvladati. Zaradi posilstva na lastni zemlji so mu bili dvakrat odvzeli čin in mu ga dvakrat zaradi hrabrosti spet vrnili. Kadar je šel s kupljeno žensko, ji je iz navdušenja, brez premisleka, dal vse, kar je imel pri sebi. Toda kadar je od nje odhajal, ji je z grožnjami in pretepanjem spet vse odvzel, dà, pogosto tudi to, česar ji ni bil dal.
Ko je prvič zagledal Salomonoviča, je začutil, da mora biti v vsem živo nasprotje njega samega. In ko je sedel zdaj gol pred njim, se je te razlike docela zavedel.
Skoraj z elegičnim naglasom je dejal:
»Gotovo si z ženskami zelo nežen. To one ljubijo. Ali ni morda resnica? Ali pri občevanju veliko uživaš?«
Ves šotor je odmeval od hihitanja in smeha. Salomonovič je prebledeval in zardeval in se zvijal v peklenski zadregi. Griška se je sladko smehljal.
»Mislim, ali zahajaš k njim samo iz potrebe ali tudi iz posebnega veselja?«
Žid je skomignil z rameni.
»Vidiš, jaz sem čisto drugačen«, je nadaljeval podnarednik. »Jaz sovražim žensko kakor kugo ...«
Vojaki so se zasmejali. Toda Griška jim je z grozečim pogledom zaprl sapo.
»Meni je ženska manj ko pes. In vendar ne morem prebiti brez nje. To je človeška slabost. Iz te slabosti smo vsi prišli na svet. Da imam jaz tvoj denar! Vso Rusijo bi obredel in povohal vse, kar je lepega. Ti se pa gotovo zelo bojiš za svoje zdravje?«
Salomonovič se je bil nekako znašel. Ker je bil, kakor večina njegovega rodu, vajen istovetiti najboljše tudi z najkoristnejšim, je čisto spregledal, kam ga hoče Griška speljati. Rekel je:
»Dobro je, če je človek previden.«
V teh besedah je Griška zdajci spoznal vse tisto, kar ga je navdajalo pri židu s tolikšno odvratnostjo in kar se je izražalo v njegovem »konjskem režanju«.
Z izpremenjenim, starim glasom je dejal:
»Čez teden dni odrinemo na fronto. Kaj praviš k temu?«
Salomonovič je prebledel.
»Ne veš? Čakaj, jaz ti povem. Ti nisi kozak in nikoli ne boš. Kozak biti, pomeni čast, pomeni biti junak. Ti pa ne veš niti kaj je čast niti ne moreš biti junak. Ob prvi priložnosti bi nam pobegnil s konjem k sovražniku. Za ceno svojega zdravja bi izdal batjuško carja, izdal bi domovino, kakor so tvoji predniki izdali boga, gospoda našega Jezusa Kristusa. Zato ti bomo slekli kozaško suknjo in te oblekli v suknjo navadnega prostaka. Skrbel boš za red in snago v šotorih in zlasti se boš brigal za stranišča. Kajne, pred dekleti bi te rdeča papaha dvignila? Zato ti jo bomo sneli. E, Salomonovič, židek moj! Ne smel bi se bil prikazati k nam. Ker pa si prišel prostovoljno, boš tudi ostal. Naložili ti bomo vse tiste posle, za katere so junaki predobri. Tako te bo, fant moj, presneto kmalu minil tvoj prekleti konjski smeh.«
Naenkrat z vso ostrostjo:
»Zdaj pa suknjo in kučmo dol! In lopato in metlo v roke! K straniščem! Marš!«
Kakor v sanjah je odtaval Salomonovič v svoj šotor. Zdelo se mu je, kakor da ga je Griška slekel do nagega in ga s težkim batom pobil na tla. To zadnje ponižanje je bilo celó za njegovo prilagodljivost nekaj pošastnega. V glavi se mu je vrtelo in obhajale so ga slabosti. Njegove oči so kar izgubile svojo ostrino: vse, kar ga je obdajalo, se mu je zdelo zamegleno, tuje, neresnično. Vendar je bil strah pred Griško v njem tako velik, da je slekel suknjo, odložil kučmo, si pripasal predpasnik ter vzel metlo in lopato. Šel je za šotore, kjer je bil izkopan dolg, plitev jarek, ki ga je obdajalo nekaj v tla zasajenih desk.
To je bilo »»stranišče« njegovega oddelka. Toda le malokdo se je držal reda. Ponesnaženo je bilo daleč naokoli. Neznosen smrad je privabljal na tisoče ostudnih muh, ki so obletavale prostor in se lesketale v solncu.
Salomonoviča je vrglo nazaj. Doslej je moral vsakokratni dežurni skrbeti za snago okoli stranišča. Toda posel je bil le formalnost. Zakaj nihče si ni domislil, da bi se bil zares pobrigal za red. Zdaj je prešla ta ogabna skrb zgolj nanj. Zgrozil se je. Metla in lopata sta mu sami od sebe padli iz rok. Nekaj trenotkov je stal kakor prikovan in se potapljal v muke peklenskega ponižanja, ki ga je doletelo. Potem je počasi odstranil predpasnik in se vrnil v šotor.
Pri večerji je Griška iznenada opazil, da Salomonoviča ni nikjer. Hotel je vzrojiti, a jeza mu za čudo ni hotela od srca.
»Kje je žid?« je vprašal in se sam začudil negotovosti svojega glasu.
Vojak, ki je spal s Salomonovičem v istem šotoru, je odhitel pogledat, kaj je z njegovim tovarišem.
Čez nekaj trenotkov se je vrnil in javil s tresočim glasom:
»Podnarednik, Salomonovič se je obesil.«
Pogledi vseh vojakov so se uprli v Griško. Podnarednik je prebledel, pogledal predsé v mizo in se čudno, nekako olajšano nasmehnil.
Zazdelo se mu je, da se je težko, nezasluženo breme zvalilo z njega. Pomignil je vojakom in odšel z njimi v Salomonovičev šotor.
Tam je visel žid na tenki vrvi, ki jo je bil pritrdil na prečni kol. Glava se mu je povesila na prsi. Oči, na široko odprte, so bile strašne, osteklenele; skoraj sama belina se je videla. Prekratke ustnice so razgaljale velike, rumene zobe, ki so bili zasekani v posineli jezik. Ves obraz je zbujal videz pošastnega režanja.
Griška se je zgrozil. Hitro je naredil tri velike križe čez čelo in prsi. Prišlo mu je, da bi se še enkrat razjezil nad »prekletim konjskim smehom«, ki mu je bil prizadejal toliko razburjanja, toda neznan strah mu je prepodil nekdanja čuvstva. Zasukal se je na peti, velel mimogrede vojakom, naj snamejo žida, in naglo zapustil šotor.
Vse taborišče je bilo v vrenju. Vojaki so hiteli sem in tja, podčastniki so kričali in zmerjali, častniki pa so zborovali v polkovnem šotoru. Od ust do ust je šlo: Podnarednik Griška je zakrivil židovo smrt.
Poročnik Aksakov se je z vsemi silami postavil za svojega pomočnika. Vendar je bila Griškova krivda preočitna. Spet so mu odvzeli čin in kot navaden prostak se je vrnil na fronto. Kmalu je iznova napredoval in se dvignil do narednika.
Za časa velike revolucije je bil dodeljen s svojim odredom k Judeničevi armadi. Postal je praporščak, pozneje celó podporočnik in je bil določen, da krije umik generalovih čet. Nekoč so njega in njegov oddelek obkolili »rdeči« in ker se ni hotel vdati, so ga konjeniki Budjenega dobesedno s konjem vred razsekali na kosce.
| |||