Lovske bajke in povesti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 161:
 
V hladni gostilnici pri »Zlati kobili« sredi prijaznega hrvaškega trga sta sedela v četrtek, po Veliki Gospojnici, pozno popoldne dva gospoda. Prvi poštar, Ferko Jazavac, rojen v Dalmaciji, je bil pretirano dolg mož. Njegov rumenkasti obraz, s potlačenim širokim nosom, pod jako nizkim čelom in z navadnimi potezami pač ni bil ne lep ne duhovit. Od učenosti ga ni nikdar bolela glava; izdelal je le par razredov »pučke učione«. Toda pomagala mu je njegova prirojena prebrisanost, da je v življenju izhajal mnogo bolje nego njegovi učeni tovariši. Leno iztegnjene noge so mu segale daleč izpod mize in objestno silile v sosednjo sobo. Zvesti prijatelji so hvalili Ferka, da je eden izmed največjih mož našega stoletja. Zraven njega je stoloval voditelj zemljiških knjig, gospod Pajo Bitangovič. Bil je znatno manjši in šibkejši od Ferka pa tudi on ni bil nežnemu spolu nikdar v izkušnjavo. Zabuhli rdeči obraz potratno posut z neštetimi mozolji in mozoljčki so odlikovale posebno trde črne brke in oazasta kozja bradica. Gospod gruntovničar Pajo Bitangovič je bil jako svobodnomiseln in jako svobodoljuben; v gostilnici je sedel rajši nego v uradu. »Poglej brate, tamle gre pa naš slavni madžaron Durak!« je izpregovoril poštar, ki je gledal skozi okno na prašno ulico. »Menda je spet odičaril v Sotli.« »Stopi in pokliči ga k nama Ferko, ti, ki imaš močan glas in tako pripravne noge.« je rekel Bitangovič. »Saj pride sam« je dejal poštar. »Ravno prav, da ga malo zafrkneva. Samogolt je ta človek, da že ni več lepo. In akotudi te povabi, ti da piti samega gnilca, boljše vino pa proda ali popije sam. In ribe …« Že se je približal gospod Gavro Durak, mož srednje velikosti, dobro rejen z zdravo ogorelimi lici. V levici je nosil zavozlano culico. Hodil je precej široko in ošabno. Imel je v trgu dve največji hiši, kjer so bili nastanjeni uradi. Živel je dokaj brezskrbno. Ribaril je strastno rad, toda le s čisto preprosto ribnico in samo poleti. »No, Gavro!« se ga je lotil poštar Jazavac in potegnil svoje dolge noge pod mizo, da ne bi bile Gavru na poti. »Si kaj ujel?« »Ujel!« je odgovoril ribič ponosno zadovoljen s svojo lovjo. »Kaj pa?« se je naglo vtaknil vmes gospod Pajo Bitangovič in dodal porogljivo: »Soma? Sulca? Pokaži Duračef.« »Pet ostrižev!« se je pobahal Durak in jima zadovoljno pokazal pet ribic. Največja ni bila daljša nego dva decimetra. »Ti Ma -a-acf,« je zameketal poštar zaničljivo. Tako je krajšal in slajšal grenko besedo »magarac.« »Katica, tri deci rdečega!« je ukazal trnkar natakarici in sedel. »In te ribe odnesite v kuhinjo, da mi jih speko za večerjo.« »Za pet takih zanikarnih okunov si se mučil ves popoldan ob vodi?« ga je zbadal Gruntovničar Pajo. »Kako je to, da loviš samo tak drobiž?« »Včasi ne dobi niti drobiža« je pomagal poštar Paju. »Največkrat roma naš Gavro prazen domov. To pa zato, ker sploh ne zna loviti.« »Kaj?« je zakipel madžaron Durak. »Ti nevednež boš učil mene, ki lovim že trideset let.« »Potemtakem loviš trideset let narobe,« mu je odvrnil poštar mirno. »In zato ujameš komaj vsako drugo leto po enega somiča pa jih je vendar toliko v Sotli.« »Koliko bi jih ujel pa ti, Ferko? Ti ne bi dobil soma, če bi lovil vse svoje žive dni.« »Ujamem ti soma še jutri ali pa vsaj drugi petek, ako hočem takoj tam pri mostu!« »Na trnek?« »Na trnek. In na trnek nasadim za vabo papriko.« »Papriko?« se je zavzel madžaron Durak in se grohotal Ferku, da kar ni mogel nehati. »Strela te dala! Hahaha!« »Pri nas v Dalmaciji lovimo some na papriko« je zagotavljal poštar popolnoma resno. »Haha, kaj takega pa še ne!« se je smejal Durak. Veščaki pravijo, da žre som le ribe, gosi, race in druge povodne ptiče, žabe, rake.« Veščaki naj pravijo kar hočejo,« se je zaletel Ferko Gavru v besedo. »Jaz pa pravim, da žre som najrajši papriko.« »Ferko ali se ti sanja ali se ti meša?« seje muzal Gavro Durak. »Ma-a-ac! Stavim, da ujamem jaz soma na papriko prej nego ti na drugo vabo!« »Saj res,« je prigovarjal vedno žejni Pajo: »Le stavita le, da bo kaj pijače! Eden mora izgubiti in plačati, ni vraga!« Durak je kar poskočil in vzkliknil: »Stavim deset tudi petnajst litrov vina da Ferko Jazavac ne ujame ne jutri ne drugi petek nobenega soma! Velja?« »Velja!« je vzkliknil poštar in segel Gavru v roko. »Jutri popoldne ob petih greva skupaj trnkarit. Pajo pojde z nama za pričo.« Gospod Gavro Durak je židane volje povečerjal svoje okune in se vnaprej veselil, da dobi stavo. Drugo jutro se je peljal poštar Ferko Jazavac s kolesom precej daleč v samoten mlin. Tam je mlinaril in včasi tudi ribaril novi mlinar, Mijo Kalafatič. Gavro Durak ni še nič vedel o njem. »Prijatelj, pred kratkim ste mi obljubili, da mi pošljete ščuko ali soma« je rekel poštar mlademu z moko oprašenemu mlinarju Miju. »Prav danes sem vam hotel poslati jako lepega ne prestarega soma v trg« je odvrnil Kalafatič. »Ujel sem brkača davi v sak ob bregu nad mlinom kjer je Sotla čisto mirna in blatna.« »Ne pošiljajte mi ga gori!« Pošljite ga samo lončarju, ki ima kočo blizu mostu. Lončar naj ga skrije v vedro dokler ne pridem ponj. Prosim skrbite da mi ostane živ. Z Bogom!« Poštar je odhitel in tudi lončarju naročil vse potrebno. Popoldne ob petih so se sešli Durak, Jazavac in Bitangovič pred prodajalnico. Poštar je imel drog starega omela s sabo. V štacuni je bil, kupil največji trnek in najdebelejši konopec, kar so jih imeli naprodaj. Madžaron Durak je prihajal čimdalje tem bolj široke volje. »Ako sploh ujameš ribo na to pa rad plačam tudi dvajset litrov!« se je rogal Ferku. »Skrbi me le, da ne popokajo vse ribe od smeha ko zagledajo takega ribiča!« »Dvajset litrov!« je naglo ponovil Pajo. »Ali ne bi bilo pametno, da si vzamemo pet litrov kar vnaprej s sabo? Lovili bomo mnogo laglje bosta videla!« Durak in poštar sta takoj odobrila modri predlog. Pri »Zlati kobili« so najeli dečka, da jim je nosil vino pa nekaj kruha in sira. Veselo so korakali proti reki in se ustavili blizu lesenega mostu, ki drži na Štajersko. Pajo se je zavalil v senco in nemudoma jel pokušati vino. Durak je uredil svoje tri ribnice. Dvoje s črvi je nastavil ob ivah in zastavil palici kar med vejevje. S tretjo ribnico pa je lovil male piskorje na muhe, da bi imel vabe za ščuke. Gospod Jazavac pa je nabodel celo papriko na svojo velikansko odico in privezal nad njo težak kamen. Z vnemo je metal v vodo da je škropilo na vse strani in da so se delali venomer krogi in valovi. »Preplašiš mi vse ribe!« se je pritožil Durak. »To ti je ribič haha! Hajdi brate, malo više!« Počasi je izginil poštar za vrbovjem, smuknil v visoko turščico in hitel k lončarju. Naglo je vzel mlinarjevega soma iz vedra se požuril zopet skozi koruzo, nasadil soma na odico, skočil med vrbe in jel kričati: »Soma! Soma! Živio! Victoria! Hopsasa!« Bitangovič in Durak sta pravkar gasila žejo. Takoj sta vrgla kozarca v travo in tekla k Ferku. »Soma na papriko!« je vpil že precej navdušeni Pajo. »Čestitam prijatelj. Dobil si stavo! Bog te živil Gavro, ti plačaš še petnajst litrov! Bog živi tudi tebe!« Na papriko!« je sopihal presenečeni odičar Durak in debelo gledal lepo ribo, ki se je zvijala na odici. »Nikdar ne bi verjel kaj takega in če bi mi pravil to kdorsibodi. Je že res! Strela ga dala! Izgubil sem stavo.« Izpili so in se napotili k »Zlati kobili«. Ondi se je kmalu zbralo nekaj zvestih prijateljev, da bi pomagali vredno obhajati redko slavnost. Vsi so se zabavali izborno. Samo madžaron Durak se je smehljal malo bolj kislo. Jezilo ga je, da je izgubil stavo; in ker se je jezil mu ni nič kaj dišala ne jed ne pijača. Po okusni večerji je vstal jezični Pajo in dejal med drugim: »Gospoda! Današnji dan je velepomemben! Naš ljubi Ferko Jazavac je ujel soma na papriko. Prosim, lepo to je nekaj epohalnega! V zgodovini ribištva bi zastonj iskali kaj enakega! Dosegamal so odičarili ribiči na črve, na kobilice, na muhe, na sirček, na strjeno kri in na drugo. Poslej pa bodo lovili postrvi na kiselo zelje, sulce na kumare, losose na čebulo, lipane na česen, ščuke na hren, some na papriko … V kratkem doživimo prevrat vsega odičarstva …« Odslej je hodil tudi madžaron Durak levit na papriko; ujel pa ni ničesar. Ali stvar mu ni dala miru. V potu svojega obraza je skoval dopis in ga poslal »Lovačko-ribarskemu Viestniku« v Zagreb. Pisal je: Slavno uredništvo! V drugi polovici meseca avgusta je ujel tukajšnji poštar gospod Ferko Jazavac jako lepega soma na papriko. To sem videl sam. Skromno podpisani sem potlej sam odičaril na papriko ali žalibog nisem ujel nobene plavute. Iz tega sklepam, da je bil poštarjev som ali zelo kratkoviden ali pa perverzen, prismojen. Petrov pozdrav. Vaš vdani Durak. Jezno uredništvo pa mu je odgovorilo: Gospodine! Kar čenčate Vi o somu in papriki to presega že vse meje dostojnega klobasanja. Iz Vašega velebedastega dopisa sklepamo po pravici, da ste Vi sami ali jako kratkovidni ali pa da imate maturo za Stenjevec. Želimo Vam, da Vam kmalu odleže. Bog Vam daj kmalu zopet ljubo zdravje in pravo pamet.
 
 
=='''Povodni mož ob Ljubljanici'''==