Redakcija: 19:51, 9. september 2010 uredi Patricia (pogovor \| prispevki) 1.470 urejanj →‎I. ← Starejše urejanje		Redakcija: 08:27, 10. september 2010 uredi razveljavi Patricia (pogovor \| prispevki) 1.470 urejanj →‎I. Novejše urejanje →
Vrstica 135: »Jezus! Marija!« se prekrižajo vsi. Zunaj žvižga in tuli. Pred Mihčevimi vstajajo grozote revolucije, vojskina beda in strah, prenaredbe in težave, ki so prišle z zmagovalnim Francozom nad deželo. Rasto davki — naj bi! A krvni davek gre materam od srca. »Slišite?« zastoče Mihčevka, sklepa bele roke. »Burja žvižga kot da so to duše naših, ki so padli pri Razdrtem — pod Tabrom. Slišite? General Turn kliče svoje vojake. Pa so pod zemljo — razkropljeni po zemlji . . . Skrivajo se po hostah, bijejo se za tujca, gnijejo na tujem . . . Ej fantje, fantje naši! Kam vas je odvedla nesreča? Kje si, Grga, moj sin? Na ladji, jadrni je odbežal, je stopil pod angleško zastavo. O, čuvaj ga, Mati božja, varuj ga sveti Rafael . . . « Zunaj buči voda — naredila je škodo. Pa že je minil najhujši naval, jutri se poleže, škoda se pospravi, strah pozabi. Se li popravi in pozabi kdaj od Francozov povzročeno gorje? Vsem privro na usta litanije košanskega kaplana, vse vzdihne za beračem:

Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama