Mlada ljubezen: Razlika med redakcijama

Tomo je naenkrat ves njegov in čeprav bi rad čimprej prišel do Vere, ne ve, kako bi se ločil od prijatelja. Na stanovanje mora z nji; kjer ga predstavi teti in sestričini. Marko se vrti iz kota v kot, sobe v sobo, in išče nekaj; a zdi se, da ne ve, kaj išče. Vedno izno­se ustavlja pri gospodični Klari, srčkani blondinki, ki sedi pri mizi in veze monograme. Če stoji pri nji, mu je čelo nagubano, glas njegov je strog; a pogled mu je ljubkujoč in prsti silijo k njen koderčkom. In če so ozre od nje k prijatelju, so zdi, da bi se rad postavil: Ali vidiš ti dekleta? —: pa mu zatrepeče nezaupanje očeh: — Saj ne moreš ceniti! — Nazadnje najde, kar je iskal: z napolnjeno dozo za cigarete se odpravi:

Verina sestra je nekaj mlajša od nje, čeprav je videti starejša in zrelejša. Lepa ženska je, s fino, negovano kožo, s polnimi udi in z zapeljivimi, obsenčenimi očmi; temne, bujne kite so ji nagromadene v umetelni frizuri. Oblečena je zelo koketno. Zdi se, da ji izmed onih žensk, ki oprezajo za občudovalci in prilizovalci: zdi se, da je njeno dušno in telesno zdravje odvisno od tega, ali je koga očarala ali ne, ali jo koga zapeljala, da jo je poželel, ali ne. In čeprav je morda svojemu možu zvesta, zdi se, da ji je tu možko mrstenjebrstenje ob njenih čarih vse na svetu, najslajši užitek, največje zadoščenje.

Tomo se ne more prečuditi ugledu in vplivu, ki ga ima njegova skromna Vera v svakovi hiši. Berta je vsa majhna pred njo, vsa vdana njeni volji; a tudi Babšek se ji uklanja. Ona ne zlorablja svoje moči in se ne vtika v dnevne odločitve: a drži se kolikor toliko zviška, samozavestno in ponosno, in lasti si toliko samostojnosti, da je skoraj neodvisna v svojem dejanju in nehanju, skoraj popolnoma prosta v svojem kretanju. Tomo zdaj razume, kako da ga je mogla tako od­ločno vabili k sebi: ko bi bila take volje, bi bila najbrže celo dosegla od svaka, da bi ga sprejel pod svojo streho — kot njenega ljubega prijatelja, ki jo je prišel obiskat. In njena misel niti ni bila lakotako ne­dolžna: saj mu je dala jasno razumeli, da je vsa njegova, da ji nič­ ni za bodočnost, da ji je samo za hip in za ljubezen, dokler traja. Tomo se nekoliko zmede ob preudarku, če ni lahkomiselna družba vplivala nanjo, ko se je tako nenadoma odločila — za svojo žrtev. Sklenila je bila greh in zaželela si je bila greha, ker je mislila, da je samo greh ljubezen. In tudi on je slutil greh in je koprnel za grehom vkljub svojim sklepom o čistosti in zdržnosti. A če pomisli: — saj sta vendar dva svetova, popolnoma različna, nasprotujoči si; — svet zunanjosti in površnosti, v katerem živita Berta in njen mož; svet Decamerona in lahkih zgodbic po načinu Casanove; svet donjuauskih želj in lahkomiselnega ljubimkanja dveh mladcev, ki sta žejna samo poljubov in uživanja in greha, skritega in prepovedanega, brez vseh obveznosti za bodočnost, brez vseh skrbi za odgovornost in posledice; — in svet notranjosti in duševnosti, v katerem je greh samo slučajen, v katerem je greh že — žrtev, v katerem o grehu pravzaprav - ni govora; svet brez zahrbtnosti, brez varanja in brez postranskih misli, brez vseh pikanterij in osladnosti: svet, ki je v njem ljubezen — har­monija dveh poštenih duš, ki snujeta in pripravljata spojitev za živ­ljenje v čistosti in nedolžnosti, v pravičnosti in očitnosti. In Tomo je vesel, da sta bila Berta in Hubert zmirom tuja njegovi Veri; srečen je in zadovoljen, ker ju ona celo družabno nadvladuje; zdi se mu, da je njena moč nad njima — moč čistega nad nečistim.

izpremembi, ki jo opaža pri svoji ljubici. Kakor je on vsled dela bolj možat in bolj siguren, človek, ki ve, kaj hoče, kdaj hoče in kako; tako je tudi Vera, ki ji je morda podzavedno naraslo zaupanje do njega ter se ji je utrdila vera vanj, nenadoma vsa zadovoljna in živahna, iskrena in prisrčna, vdana in zaupljiva, brez vse bojazni in brez vseh strahov, brez vseh obupnih in črnogledih misli, brez grdih slutenj in nelepih dvomov, brez sklepanja z življenjem in brez sanjarenja o samomoriluemsamomorilnem žrtvovanju. Njuno razmerje je naenkrat tako preprosto in ljubeznivo, tako odkritosrčno in idilično, da sta jima duši lahki in igravi kakor dvema otrokoma, da plavata v razkošju vzhičenja in blaženosti in sreče, pa naj si bosta blizu skupaj ali daleč narazen. — Ono tako kočljivo vprašanje radi učiteljevanja, ki je stalo v zadnjem času; kakor stena med obema, je kar nekako mimogrede odpravljeno. Saj bi bilo morda pametno početje, koristno za obmejno ljudstvo, dragoceno za ves narod; a za taka mesta je povsod dovolj prosilcev, mogoče bolj sposobnih, najbrže bolj upravičenih. Zanju dva pa bi bila stvar morebiti vendar malo narejena in prisiljena, pretirana in romantična, ali ne? Čemu ta beg iz družbe? Zavest pregrešnosti? Priznanje krivde? Ali jima je treba skrivati svojo skupno pot? Očitno in ponosno jo udarita po sredi preko odra javnosti in življenja! — Do zdaj je Tomo mislil: — če se hočem z Vero združili, je najbolj pametno, da se zvežem z njo takoj. Poznal je svojo vročo kri in bal se je bojev s svojimi nagoni, ki so ga že tolikrat zapeljali v grehoto in razvralnosi. In prav zato si je bil izmislil načrt za učiteljevanje. da bi se poročil že — jeseni. A zdaj je njegova notranjost kot izčiščena, prezračena in izprana; nagoni so podjarmljeni; duša gospoduje in odloča, ona riše načrte in predpisuje poti in kaže smer v bodočnost. Zdaj mu ni več treba zametavati svojih štirih vseučiliških let, ni mu treba menjavati poklica. Če je sam svoj gospodar in ga ne vodi sla za užitkom in za pohoto, se mu nikamor ne mudi. Zdaj lahko čaka z Vero, da jima dozorijo razmere.

Kadar se prijatelja razgovarjata o svojih ciljih, pripoveduje Marko s srditim glasom, kako se že tretje leto zdravi in zopet zdravi. Po­polnoma siguren hoče bilibiti, da je izgnal bolezen iz telesa: zadnja kap­ljica hudičevega sirupa mora izginili iz krvi, predno posveti svoje življenje Klari. Prepričan je, da se mu to posreči: zakaj — če se mu ne posreči — bi moral iti v smrt. Ali se naj poda v nevarnost, da nekdaj svojo ženo okuži? Ali naj postane oče bolnih, že od rojstva okuženih otrok? — Ozdravljen hoče biti in izčiščen, duševno in te­lesno. V sedmih letih — pravijo — se izmenja slednja celica človeške staničnine, človekovega telesa. In toliko časa hoče čakati, da bo kot prerojen, do kraja prenovljen. Tudi drugače je Mravlja mnenja, da je boljše čakati z ženitvijo, dokler ne dokonča vseh svojih študij in

»Ti si pretiran. Marko! Ali verjameš na reiukarnacijoreinkarnacijo?«

»Če je ljubezen zakon in zakrament . . . «

Mira je imela nekakšen tvor na notranji strani spodnje ustnice in se je zdravila pri doktorju Brezniku. Čudila se je, zakaj ji je prepovedal vsakeršno poljubljanje — tuti otrok ne sme poljubljati! — zakaj ji je naročil, da naj pije zmirom iz posebnega kozarca in naj je s posebnim orodjem, ki naj bo samo zanjo; zakaj jo zdravi z vbrizgavanji v telo, ko je bolezen vendar samo zunanja — ;ali kaj: čudila se je zmirom bolj, zakaj stvar toliko rasa traja. Moj bog, majhna ranica, neznaten tvorček. ki se po malem čemeri? . . . Nenadoma in čisto slučajno je izvedela, da zdravijo tudi Javornika z vbrizgavanji in da ga ne zdravijo samo kirurgi, temveč da ga zdravi tudi strokovnjak za spolne bolezni doktor Gnezda. Strašna slutnja ji je vstala v glavi! . . . Šla je k Gnezdi in tam je izvedela . . .

Ali je prismojena ? — zašepeče Javornik sam pri sebi in jo skrivoma pogleda od strani. Njene oči so uprte naravnost v cesto; njih izraz je strog in nepremičen, kot oledenel. Pred ovinki ji pritisne noga na balon, da piščal grozeče za vrešči. JavoruikJavornik se vsakikrat zdrzne in se čudi, odkod njegova nenavadna bojazljivost. Priznali mora, da Mira vzorno vodi; stroj sledi pritiskom njene roke točno in sigurno, z največjo varnostjo in natančnostjo. In vendar obhaja Milana tesnoba, od trenutka do trenotka je njegova muka večja. Žal mu je, da je bil neprijazen z Miro; z naporom si poskuša izmisliti nagovor, ki bi ne bil vsiljiv in nenaraven . . .