Wikivir

Malo življenje (1882): Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Patricia (pogovor | prispevki)
1.470 urejanj
Brez povzetka urejanja
Patricia (pogovor | prispevki)
1.470 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 9:
| licenca=javna last
| spisano=
| vir= Ljubljanski zvon, 1882, letnik 2, številka 1: http://www.dlib.si/v2/DetailsResults.aspx?query=%27keywords'keywords%3dmalo+%C5c5%BEivljenje%27beivljenje'&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-T31X5D77
}}
 
 
alo življenje. Povest. Spisal dr. Fr. Detel a. I. lizu štajerske meje leži v zelenem zatišji vas Dolina. Malo ravnino, sem ter tja vzbočeno po hribih in gričih, obdaje visoko in obrasteno gorovje, ki se le na jedni strani nekoliko v znižuje. Cez to sedlo drži glavna cesta dolinska, ki veže skriti kraj z drugim svetom. Kako po pravici nosi vas svoje ime, vidi se iz te leže, in če pogledaš z gore-sv. Florijana, ki se dviga najviše nad Dolino, vidiš pod seboj majhen kotel, čegar dno je nekoliko pokve-čeno in pri katerem pogrešaš nekaj obrobka. V znožji sv. Florijana izvira potoček Dolinščica, ki se zvedavo vije po dolini, kakor bi nerada zapuščala svoj rojstni kraj, naposled pa zgine v soteski in kaže ljudem, kod se tudi pride do velike ceste, če se ravno komu ne mudi. Tu in tam stoji na kakem griči bela cerkvica, okrog in okrog pa je raztresenih mnogo vasij, obstoječih iz treh, štirih, časi tudi jedne same hiše. Uljudni prebivalci štejejo se zdaj med Gorenjce, zdaj med Dolenjce, kakor druščina nanese. Za to, kar se godi za gorami, ne menijo se dosti in sploh potrebuje kaka novica četrt leta, da doseže to dolino • kajti da bi ljudje verjeli besedam stare Mete, ki vozi vsako sredo samotež v Ljubljano, tega še misliti ni. „Ženska je stara," pravijo, „rada govori in več pripoveduje, kakor je res." Tudi birič, ki ob nedeljah pred cerkvijo oklicuje, pripoveduje jim razen davkov malo novega. Jedina priložnost nekoliko sveta si ogledati, ponudi se Dolincu, kadar je kje kak semenj, da žene živino na prodaj. Kadar se vrne domov, pa pravi: „Lepo je tam v onih krajih, lepo; pri nas je pa še lepše." Ker Dolinci niso zapravljivi in radi delajo, ne godi se jim slabo, in lehko in dobro od njih kupujejo kupci, ki jih obiskujejo na jesen in po zimi. Dolinski župniki učakajo sive starosti, kajti 1* 4 Dr. Fr. Detelji: Malo življenje. * v zdrav je zrak in dolinske duše pasti je prava igrača. Ce zaide kate-rikrat kakšen kozel v škodo, par besedij ga poboljša. Dasiravno je Dolina — v ožjem zmislu besede — glavna vas vse doline, vender ne šteje mnogo številk. Hiše so s častnimi izjemami neznatne. Sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija, Dolincem priljubljenega patrona; na jedili strani cerkve ima župnik svoje stanovanje, staro nerodno stavbo z debelim zidovjem in malimi okni, na drugi pa je šola, kjer se vaški mladini s šibo um bistri. Pred cerkvijo pa se košati mogočen kostanj in zbira vsako nedeljo pred službo božjo in po njej v svojo senco može in fante, da se kaj pogovore in pokrat-kočasijo. Druge hiše stoje, kakor bi jih bil veter nanesel: ta tu, ona tam, ne dve na jedno stran obrneni, okrog cerkve in ob cesti, ki drži po mnogih klanjcih in ovinkih, zdaj navkreber, zdaj navzdol, čez hrib do okraja dolinskega, na drugo plat pa ob potoku skoz sotesko do velike ceste. Dolinci so sicer tihi ljudje; a kadar mislijo, da imajo kaj uzroka za to, pa zašume tem bolj. In teh mislij so bili menda ta dan, ko se začenja naša povest. Bilo je meseca avgusta leta 1858., ko je stari Primož, ki ima majheno hišo pod cerkvijo, omožil svojo hčer Franico na dom. Vsa vas je bila po konci. Iz Primoževe hiše se je razlegala glasna harmonika, sladko veselje vaškim ušesom, ki so s tako malim zadovoljna. Okrog olepšane hiše je oglarila mladina, ki je bila še premlada za plesišče, in po svoji moči povzdigovala svatovski hrup. Zdaj pa zdaj prikazalo se je na pragu kako nališpano dekle ali kak praznično oblečen moški, ki je zaukal po vasi doli v dokaz, da se mu dobro godi. Bogatin nima po navadi pol toliko svatov, kadar se ženi, kakor reven kmet; bodi si, da ima ta res več prijateljev kakor oni; ali pa da se bolj boji katerega razžaliti s tem, da bi ga ne vabil; ali pa hoče nemara vsaj jedenkrat pozabiti svoje reve in se prav oblastno veseliti. Nekaj mu gre se ve da tudi za čast, ravno tako kakor ubogi vdovi, ki potrosi svoje zadnje krajcarje, da pogosti pogrebce, ki so jej odnesli ljubega moža. Pri Primoži je bila vsa hiša polna. Za dolgo mizo so sedeli svatje, v sredi med njima starešina in zraven njega priletni župnik. Ana, Primoževa žena, skrbno je gledala, da duhovni gospod ni trpel lakote. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 5 „Oh, gospod župnik, še to, pa še to," govorila je in polnila v jedno mer gospodu kupico in krožnik. Težko se je branil gospod silnim prošnjam. Od druge strani pa mu je pripovedoval starešina počasi in dostojno, da pojde dež, ker se vreme tako kislo drži, da pa ne bo nič odveč, ker zemlja je suha in kako dobro znamenje je to, če dežuje na ženitovanjski dan. Ženin France je govoril zdaj s tem možem, zdaj z onim, kajti nov gospodar je stopil v jedno vrsto z njimi. „Nevesta je pa v izbici z družicama," dejala je mati, kadar so povpraševali po njej. „Malo se mora pojokati, ker je že taka navada," menil je Rožanec, posestnik iz bližnje vasi Gorice. „Saj se je še Mina jokala, ki je mene dobila." „Jaz sem že vedela, zakaj!" oglasi se hitro ženica od one strani, „Franici pa ni treba." „Ali ste iztaknili, oča Rožanec?" smeje se župnik. Najveselšjši izmed vseh pa je stari Premec, ženinov oče in sosed Rožančev. Po sredi sobe se vrti in klobuk, ves pokrit s pisanim papirjem, s šopki in traki, visi mu po strani, kakor bi se smijal belim lasem, kako pridejo v njegovo družbo. „Primojdunaj!" vpije sivi mož in ploska z rokama. „Ana, midva greva polko plesat, naj že bo, kar hoče." „Za stare ljudi, ki se opotekajo," opomina žena, „je tu premalo prostora." „Malo prostora imaš res, Primož, primojdunaj, malo! Kadar bo zopet kaka reč, prinesem ga s seboj od doma, ker prostora imam jaz dosti. Toda, Ana, kar pojdi! Smrt se te bo zbala, če vidi, da plešeš. Hojo! po konci, primojdunaj!" „ Pojdi s kako mlajšo, mene pa pusti!" brani se Ana: in polu-glasno pristavlja: „Kaj pa preklinjaš tako v pričo gospoda župnika?" „Ha, kaj, primojdunaj, Ana!" odvrača Premec. „Ali misliš, da je to greh? — Gospod župnik!" ogovarja duhovnega gospoda, „vi imate vse grehe zapisane, velike in male: ali je ,primojclunaj' greh ? Kaj?" „Posebno lepo ni," smeje se župnik, „beseda odveč!" „Kar nič odveč!" ugovarja mož. „Dobro delo je, pravim jaz, dobro delo! Le poslušajte! Če bi jaz rekel: pri moji duši, kar me pa Bog varuj in sveti Plorijan, to bi bil greh! Kar je greh, to je 6 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. pa greh, to je kakor amen in temu se ne ustavljam nič. A jaz ne pravim tako; jaz zavpijem: primojdu —, hudoba me že sliši. Alo! pa pero v kremplje in piše: „Stari Premec se priduša." Jaz pa pravim: dunaj! Tri sto medvedov, zdaj je treba pa brisati! Tako zvijem hudobo, da se jezi, in hudiča jeziti je ravno tako dobro delo, mislim, kakor če bi svetnika častil, primojdunaj! He, Ana pojdi plesat!" In z urnimi nogami stopa starec v stransko sobo, kjer plešejo mlajši svatje. Y kotu na klopi sedi Premčev Miha, ženinov brat, in neutrudno vleče harmoniko. Kupico vina, ki jo ima zraven sebe, polnijo mu pridno svatje, on kima z razmršeno glavo in potrkava z nogo h godbi. Kadar se naveličajo plesalci, ali pa kadar mu žeja pride na misel, pa preneha, ter pove kakšno veselo, da se mu smejejo in po-norčuje se zdaj s tem, zdaj z onim. On pozna vse ljudi, ki prebivajo po dolini okrog in povsod ga imajo radi in ne more se naslu-šati mladina njegovih šal. Sicer pa dolgi Miha s svojim razpraskanim obrazom ni posebno mikavna osobnost. „Hoj, Miha, kaj počivaš!" zavpije Premec med vrati. „Nategni zdaj svojo ,neduho', pa zagodi polko stare sorte, primojdunaj!" In starec vrti v jedni roci klobuk, z drugo pa pelje staro Ano na ples in glasen smeh se vzbudi med svati. Zdaj se odpro duri in notri stopi mož visoke postave. Vseh oči se takoj obrnejo nanj in čudna dovolj je prikazen. Bledi, upadli obraz je zarasten, in črne kodraste lase pokriva oguljena vojaška kapica. Slaba in raztrgana je vsa obleka, a tako divje se svetijo oči pod gostimi obrvmi, da bi lehko kdo sumil: ta človek je hudodelec, pa je kakemu beraču obleko pobral. Molče sede tujec za malo mizo pri durih in reče na pol proseče, na pol osorno: „Jesti mi dajte!" „Sveti križ božji, Jurij!" vzklikne pri teh besedah mati Ana; kolena se jej pošibe in sesede se na prag. Premec jo spravlja po konci, svatje pa se vsujejo okrog tujca. Mati je prva spoznala svojega sina in ko se vzdrami iz strahu in veselja, hiti k njemu in ga objema s solznimi očmi. „0 Jurče, Jurče, kako si reven, kako si shujšan!" tarna ženica in donaša jedil in pijače. „Odkod prihajaš? Ali ostaneš doma?" tako ga vsi navskriž izprašujejo. Stari Primož pa prime sina za roko in reče: „ Ali so te izpustili?" Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 7 „Ne!" odgovori mu oni nejevoljno. „1, kako pa? Pa vender nisi ušel?" govori skrbljivo oče, nesrečo sluteč. „E, kaj!" vpije Premec. „Prav je, da si prišel! Nič se ne boj! Ti si fant, primojdunaj! Kaj bi prodajal svojo kožo za tuje ljudi. Na, pij!" A komaj je Jurij, od vseh stranij izpraševan, použil košček kruha, stopita v sobo dva žandarja. Po patroli hode slišala sta godbo in ukanje v Primoževi hiši in prišla pogledat, če je vse v redu. Kakor obstane pes, kadar okrog ogla zavije in na mačka zadene, tako je ostrmel žandar, ko je zagledal Jurija. Le j eden trenutek ujele so se njijine oči, Jurij pa skoči po konci, kakor bi ga pičil gad, pretrga krog svatov, ki ga je obdal, in dere skoz drugo sobo in kuhinjo na dvorišče. „Stoj! Držite ga!" kriči žandar, ki je stopil v sobo, zgrabi puško in steče za ubežnikom. Nemara ga je že na povelje iskal in takoj spoznal za uhajača, vsakako pa je moral onega beg izdati. Ko vidi drugi žandar, kaj se godi, obrne se urno in hiti pred vrata na dvorišče, da bi Jurija prestregel, a kakor blisk šine ta mimo njega, sune ga na stran in zgine v hlevu, preganjalca pa sta mu za petami. — Začudeni so se spogledali svatje pri tem dogodku; zdaj še le jim je bilo jasno, kaj vse to pomeni in obče veselje umaknilo se je hipoma veliki žalosti. Oče Primož zdihuje, mati pa in nevesta, ki je hitro vse zvedela in pritekla, jakata na ves glas. Žene in dekleta skušajo ji tolažiti, a vsem je tako tesno pri srci, da ne morejo najti prave besede. Mnogo je prestopkov, katere prosto ljudstvo vse drugače sodi, kakor pa sodnik, ki se drži zakona. Naj nastane kje kakšen poboj in naj se zgodi nesreča, da koga ubijejo, ljudje bodo ubijalca skoro ravno tako milovali kakor ubitega. Oba sta nesrečna, pravijo, a kazen, ki prvega zadene,-zdi se jim vselej preostra. Vprašaj pa kmeta, zakaj je toliko tatvine na svetu, rekel ti bo: „Zato, ker tako lepo ravnajo s tatmi; po zimi jih rede, po leti pa izpuščajo, da hodijo krast. Obesiti tata, pa ne bo več kradel." In ne morejo se prečuditi ljudje, zakaj je prepovedano na mestu ubiti požigalca, če ga zasačijo. V Primoževi hiši pač nikomur ni prišlo na misel, da bi pomagal zakonu, katerega zastopata žandarja, marsikomu pa se je vzbudila tiha želja, da bi vender Jurij ušel. R Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Predrta reč!" huduje se Rožanec, „človek se nikjer ne more veseliti; za vsakim oglom tiči birič, da poštene ljudi zasleduje kakor lovski pes. Zakaj smo ja pustili notri! Mi ne potrebujemo žandarjev med seboj!" „Bodi tiho!" prigovarja mu žena Mina. „Naj te kdo sliši!" „Prav imaš, sosed Rožanec," vpije Premec, „primojdunaj! Po meni vse zagomezi, kadar žandarja vidim. Našega Jurčka pa ne bodo vzeli, primojdunaj da ne! 0 Jurček, le počakaj, še bodeva okrog hodila po gozdih, pa ribe lovila in rake, primojdunaj, pa žabe tudi. Nimajo te še!" Pri tej priči pripeljeta žandarja Jurija uklenenega v sobo. Iz nova začno ženske jokati; župnik pa stopi k ujetemu in ga opomina, naj krščansko prenaša svojo pokoro, da bo zopet srečen in zdrav videl svoje roditelje in svoj dom. „Jesti mi dajte!" prosi jetnik in prošnji župnikovi rad ustreže žandar in razklene zvezani roki. V hlevu sta ujela Jurija. K nesreči lestva na s vi sli ni bila pristavljena; hitro skoči Jurij na žleb, od žleba na gare, z rokami pa zgrabi rob line, ki drži na hlev in skuša se gori zavihteti; a kar se mu je prej tolikrat posrečilo, zdaj mu je nemogoče, zastonj se trudi, moči mu odpovedo, pred očmi se mu stemni in doli pade na tla, žandarja pa nanj in brez upora ga zvežeta. Zdaj pa mu streže mati, žalostna tako, da jo mora sin tolažiti. v Ženin in nevesta sedita nema poleg njega. Premec pa se je obrnil na žandarja, ki sta mu oba znana in se razgovarja ž njima in ponuja jima pijače. Miha je bil od druge strani prisedel k Juriju in tolažilne besede mu govori. „Nič ne maraj!" mu pravi. „Ce te malo pretepo, to pa nič! Jaz jih doma za prazen nič toliko prenašam, da bi bil že lehko svetnik, če bi jih dobro obrnil. Poglej moja usta: denes teden so mi dva zoba izbili, kar zastonj. Pri Mrčunu smo pili, Tomažetova dva sta pa na pragu stala in pogovarjala se. Jaz ja primem za lase — tako-le — jednega s to roko, drugega pa sto, in potrkam dvakrat z glavama vkup, v tretje sta se pa trda naredila; jaz izpustim in vsak na jedno stran sta odletela kakor snopa s polnega voza. Potlej sta pa segla po meni; vidiš, zavolj take neumnosti!" Jurij pa ni bil pri volji poslušati ga. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 9 „Pusti me, Miha," mu pravi in ga odrine. Miha pa se pridruži Rožancu, ki se tiho pomenkuje z njegovim očetom; harmonika je bila pač obmolknila. „Zdaj gremo," reče žandar in uklene Jurija; jedenkrat se ta še ozre na svoje drage in tiho ga odpeljeta stražnika, katerima je tudi težko delo jokanje. Povedali smo, kako primerno ime ima Dolina, ki leži v dolini, zaprti od vseh stranij. Stari ljudje trde, daje ves dol pokrivalo svoje dni jezero in na Rebri so našli baje železen, v skalo udelan obod, kamor so gotovo v starih časih privezavali čolne in ladij e, in če slišijo — po navadi stari možje in žene — pod goro sv. Florijana nekaj bobneti, kaj more to pač biti, če ne voda, katere je ves hrib poln in* ki čaka le duška, da se razlije po nižini? Cesta, ki drži čez hrib, vije se kakor bela kača sem ter tja, gori in doli, in vaški geometri vedo dobro, da je prema črta čez sedlo ravno petkrat krajša, kakor okrajna "pot; in ker Dolinci niso posebni prijatelji dolgih potov, shodili so čez hrib mnogo, mnogo stranskih steza, ki se več ali menj ujemajo s premo črto in tu in tam cesto križajo. Peš ljudij vidiš malo po cesti hoditi, razen če je deževno in blatno; le kak popotnik, ki teh bližnjic ne pozna, mora poslušati, kako ga vaščani pomilujejo, daje storil toliko pota. Pol ure od vasi izgublja se cesta v lesu in klanjec se prične. Od kraja borovec, više gori pokriva bukev večji del gore, sem ter tja pretrga kaka golina gosti gozd. Takšno golino naletiš, če greš kake četrt ure po gozdu. Reven spašnik obrasten je z robidami in malinjem, na konci goline pa stoji na pol skrito malo Podrto Znamenje in jedna tistih dolinskih bližnjic pelje tu čez okrajno cesto. Podrto Znamenje, zidan spomenik, ki že od starosti in ker nikdo zanj ne skrbi, na kup leze. Slika Kristovega trpljenja se komaj še razločuje. Kar je pa ostalega zidovja, to je vse počečkano in popisano, kajti mladina, ki tod hodi in pase, poveličuje se tukaj in riše brez usmiljenja z barbarsko roko hodna svoja imena na zid. Kdo bi se ne spominal znanega začetka perzijskih spomenikov: „Tako govori kralj Darjavuš," če bere na znamenji: „To pišem jaz Jaka Robovec; to pa Jože!" A noben Jaka in Jože bi ne šel po noči mimo znamenja, kajti tu straši. Pred štiridesetimi leti se je tam ubil, ali kakor drugi pravijo, ubili so tam graščinskega gospoda iz Prapreč in od tedaj se ljudje radi ogibljejo po noči tega kraja. Globoke jame okrog zidovja tudi 10 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. pričajo, da so lehkoverni ljudje že zakladov tod iskali. Kdo pa je znamenje postavil in zakaj, to se ne ve; kajti da bi bil kdo pokopan pri spomeniku, ne smemo še sklepati iz napisa: „Tukaj počiva Janez Kos, kadar nese v malin." Precej pozno je že bilo, ko sta žandarja odgnala svojega jetnika, dež je začel gosteje padati in tema se je bila storila. Trdo za Jurijem korakata stražnika, puško z bajonetom na rami, roko na jermenu. Komaj se čuje stopinja v dežji in medlo se svetita čeladi. Po noči se vsaka pot daljša zdi, bodi si, da se'tesneje bodi v temi, ali da smo menj razmišljeni, ker ne zadeva toliko utiskov ušes in očij. Mlajšemu žandarju se je zdelo, da se pot vleče. „Dolga bo," pravi tovarišu, ko prideta pod klanjec. „Dolga," odgovori oni, a videlo se mu je, da se mu ne ljubi govoriti, in molčala sta oba. Hoditi sta pač morala po cesti, prvič zavolj slabega vremena in potem, tema je tema in zapelje tudi izkušenega potnika. — Težko je dalje časa zvesto paziti na jedno in isto reč, če se nam usiljuje misel, da je pozornost nepotrebna. Žandarja sta izprva pazno gledala okrog sebe, kajti bala sta se nekoliko, da ne bi ljudje kaj poskušali; a ko sta prišla tako daleč od Doline, brezskrbno sta se udala vsak svojim mislim. O vodniku Križanu so ljudje govorili, da po noči bolje vidi ko po dnevu, toda najostrejši čut časi zmoti človeka, ki se preveč nanj zanaša. Komaj sta žandarja mimo Podrtega Znamenja, skočijo trije možje izza zidovja. V jednem trenutku zvijeta dva žandarjema puške iz rok, tretji pa potegne Jurija v stran pod cesto. „ Hudič, stoj!" vpije Križan in dere v hosto za ubežniki, a komaj je storil deset korakov, tresk! pade na tla. Nekdo je bil srobota napeljal od jednega debla do drugega in ta mu je izpodnesel noge. Predno se je pobral, bili so že oni, Bog ve kje. Tako nepričakovano se je zgodilo, da se je brez vsega boja in čudno naglo izvršil napad. O preganjanji po noči in po gozdu, ko so bila tla po dežji že spolzka, še misliti ni bilo. „Pri moji veri!" roti se Križan. „Tega pa še ne! Da mi tak proklet smrkovec uide! — Ti tudi nič ne vidiš!" „Jaz nimam mačjih očij," odvrača mlajši. „Kaj morem jaz, če so naju napadli!" „Jezik za zobmi!" kriči oni. „Govori, kar te vprašam. Ali si videl katerega v obraz?" Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 11 „Kaj bom videl!" pravi tovariš, „saj še svoje roke ne vidim. To vem, da je bil ves črn." „Poberi puško, pa nazaj!" ukaže Križan in urno se vrneta proti Dolini. Križan je klel in se pridušal, da ga že pozna, da bo že dobil tega, ki jima je to napravil, tovariš je bil pa nejevoljen, da morata zopet nazaj, v tem času, pa v tem vremenu. — „Primojdunaj!" kričal je Premec pred Primoževo hišo. „Dobre volje bodite, ljudje božji! Kaj pa to, če katerega cesarski mož odpelje ! To se dan denes vsakemu poštenjaku lehko primeri. Zavoljo tega ni treba tuliti pa vekati, primojdunaj!" Zraven njega stoji Miha s harmoniko in par fantov, ki se čudijo, zakaj stoje vsi na dežji. „He, fante," pravi Premec, „saj nisi iz soli. Ta dežek je tako dober, da bi se mu morali odkriti. No, Rožanec, kaj praviš ti ? Stopiva tja k Nacetu na en polič, ker je tukaj vse navskriž." „E, kaj bi hodil," odgovarja mu ta. „Notri je še vsega dosti, hvala Bogu, jedi in pijače; kaj bi zapravljal!" „0 ti stiskač!" jezi se Premec. „Ali ne čutiš, da se je vino vse skisalo od samih kislih obrazov. Miha, zagodi kako okroglo, da ne bomo slišali joka." Kar prisopihata žandarja. „Hentaj, gospod Križan!" rije se Premec naprej. „Ali ste že oddali svojega ptička? Zdaj pa le še pijmo, primojdunaj!" Zandar se niti ne ozre v „starega bedaka," ampak hiti naravnost v sobo. „Kdo je zapustil hišo, ko smo mi odšli?" izprašuje Križan. „Kdo je hišo zapustil?" odgovarja Primož. „ Gospod, ker pa ne vem. Več jih je šlo, več. Gospod župnik so že tudi šli; potlej pa njih sestra, veste, tista, ki jim kuha. Vse se je razkropilo. Fantini so še ostali pa Premec, mislim. O ti božja milost, kje pa se je še kaj takega slišalo! Pa na denašnji dan! O Bog se usmili!" „Kje je gospodar France?" vpraša žandar. „Tudi ne vem povedati, gospod," pravi Primož. „Nič ne vem, kje bi bil." „Kaj je že to!" oglasi se zdaj Ana. „Ali hočete še njega odgnati? Kar naju dva zvežita, midva sva najmenj potrebna na svetu, jaz pa Primož. Naju ne bo treba nič slediti pa zalezovati," 12 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. In jezno stopi stara žena pred žandarja; vsi svatje jej pritrjujejo in začno glasno mrmrati in ne bilo bi treba dosti več kresati in ogenj bi se bil zanetil. Zdaj pride Premec zraven. Vsi so mislili, ta bo prvi začel prepir, kajti nagle jeze je bil stari mož in nobenega fanta se ni ustrašil, a z neko neumno radostjo otrese dedec svoj klobuk. „Dosti je dežja!" pravi. „Gospoda, vidva sta tudi mokra, zato ga pa pijmo pa pomenimo se lepo, ker nam ni sile." „Kje je vaš sin France," vpraša ga žandar. „Ha, ha, ha!" krohoče se Premec. „Vprašajte rajši, kje je Franica, pa bomo takoj vedeli." O pravem času stopi France v sobo in ostro ga začne Križan izpraševati, kje je bil, kod hodil in koliko časa je izostal, toda oni dokaže, da je samo župnika spremil na dom, sicer pa da se ni ganil iz hiše. Žandarja se zopet napotita, med vrati pa se še obrne Križan na Premca, ki se je smijal na ves glas. „Premec," pravi mu, „midva bova imela jedenkrat še dolg račun, le zapomnite si.* „Kdor ima čisto vest," odgovarja oni, „ta je, primojdunaj, zmerom pripravljen." „Zakaj ste vsi mokri?" vpraša na jedenkrat starca, ker se mu je precej sumnjiv zdel. „Zato, ker gre dež," mu odgovarja. „V sobi ne gre," pravi oni. „Mislite, da bom jaz v sobi tičal, ko vse vpije in kriči?" „Ali ste bili ves čas tukaj?" vpraša zopet žandar in se obrne na vso družbo, kakor bi njemu samemu ne verjel. „1, kje pa!" odgovarja Premec in Rožanec mu pritrjuje in mnogo drugih, ki ga niso pogrešili. „Primojdunaj!" postavi se Premec na noge. „Tukaj sem bil in bodem še, dokler bo kaj pijače." v Žandarja se obrneta in odideta. Kaj se je bilo pa zgodilo, znano je bilo že vsem in razen starega Primoža ni bil nobeden žalosten zaradi tega. Najbolj živ je bil se ve da Premec, ki je trdil, da ga bolj veseli, če j eden tak revež uide, kakor če bi bilo devetindevetdeset drugih ujetih. Kmalu pa je pobral Miha svojo ,neduho' in v temi sta tavala z očetom proti domu. Drugi dan pa se je mnogo govorilo o svatovanji, o Juriji in o drugih dogodkih včerajšnjega dne. (Dalje prihodnjič.) Malo življenja Povest. Spisal dr. Fr. Detel a. II. od Rožančevo hišo na Gorici drži po ravnem kolovozna pot do Premca. Po obeh straneh jo obdaje visok gozd, ki se odtod razprostira čez vse pogorje; le sem ter tja ga nekoliko pretrgajo plodne njive in samotne koče. Gozd je dolinski zaklad in vanj se zatekajo, kadar je treba davek plačevati ali hčer možiti ali cerkev popravljati. Na jednem kraji griča stoji Rožančeva hiša, na drugem Premčeva in od te drži pot zopet navzdol do zadnje goriške hiše, do Simnovega malina, ki melje, kadar Bog hoče; kajti potoček, ob katerem leži, je velik del leta komaj moker; kadar pa začne deževati, pobrati hoče malinu vsa kolesa. Najslabša hiša je Premčeva in zato jo je menda v gozd skril. Trideset let jo gospodar že zida, a ni še dodelana. Samo jeden konec, kjer je stanovališče, je popolnoma obzidan in opažen, druga plat pa je odprta vsem vetrovom in le na oglih sta zidana stebra, ki nosita ostrešje, obito na tej strani z deskami. Vsa hiša je podobna trdnemu sklepu mehkega človeka, ki se od začetka krepko zaleti, a kmalu mu pogum upade in moči opešajo. Jedno večjo in jedno malo sobo ima Premec; ognjišče pa je v veži, če se sme to veža imenovati, kar je prav za prav le velik napušč. Iz take kuhinje gre dim se ve da nerad skozi dimnik, kajti kamor si bodi mu je bolj na roke; ni torej čuda, če je vse okajeno, kar je lesa v Premčevi hiši. V nedeljo po teh dogodkih, ki so vznemirili vso Dolino, bil je lep vroč dan. V Premčevi hiši je ležal na klopi zraven velike peči Jurij in si podpiral glavo s komolcem, pri mizi pa je sedel Miha in piskal na klarinet. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 67 „Jaz pa res hitro vsak napev poberem," pravi Miha in odloži instrument. „Jedenkrat ga slišim, drugo pot ga pa že znam." „A, pusti!" odvrača Jurij. „Kaj bi vedno cvilil! Pojdiva rajši na solnce, ker je tak lep dan!" Zdaj stopi v sobo Premee. „Dobro se vama godi v senci," pravi in prisede k Juriju. „Ali je že poludne?" čudi se ta in pogleda leno na stoječo uro. „Vsak čas bo zazvonilo. Jurij, primojdunaj! zakaj nisi šel k deseti maši! Ti ne veš, kaj je oklicaval birič. Dejal je, da se neki Jurij Kos, po domače Primožev, todi okolo klati, nevaren človek, uhajač; kdor ga vzame pod streho, bode ostro kaznovan; kdor ga pa prime in izroči gosposki, dobi trideset goldinarjev, kakor Judež." „Lehko jih zaslužite, oča," smeje se Jurij. „Veš, takoj te še ne mislim prodati. Shranil te bom za hudo silo; kadar bo pa trdo za denar, potlej te pa zamenjam. — No, Miha, kaj pa ti? Kaj gledaš kakor muj-m iz luknje! Kosila na mizo!" „Kruha ni več, oča," opomina Miha in stopi v ,kuhinjo'. „E, kaj!" odvrača stari, „kdo pa vpraša po kruhu, če ima druzega dosti!" Miha prinese jedi na mizo. On je človek, ki vse zna in za vsako delo prime. Doma oskrbuje kravico in kozo, pospravlja po hiši jn kuha, kar ima. Samo stanoviten ni pri delu: malo cepec, malo harmoniko, to mu ugaja. „Pa molimo no," pravi Premee in naredi velik križ. Potlej se pa vsedejo k priprostemu kosilu. „Samo premalo beliš," meni Premee. „Menda si tak kakor Tomažkova Meta, ki je slanino na cedilu cvrla in se čudila, da nima nič masti." Po kosilu si nabaše starec pipo in ponudi tudi Juriju tabaka, ki pa reče, da ne kadi. „Saj je menda res pametneje žvečiti ga," meni mož. „Menj ga gre v nič in več zaleže." „A jaz ga tudi ne žvečim," omenja Jurij. „Pa ga še boš!" odvrača Premee, in vsi trije gredo na travo pred hišo, da se v senci kaj pomenijo. Krasen dan je bil. Modro nebo se je razpenjalo nad temnimi smrekami in širokimi gabri in bukvami. Tiho je bilo vse in molčali so glasni prebivalci zelene ledine, zaspani po obilem kosilu. Na pol 6* m Dr. Fr. Detela: Malo življenje. leže, na pol sede vleče Premec z neizrekljivo zadovoljnostjo dim iz kratke pipe; mlada tovariša pa postopata po gozdu. „Kako je to," izpregovori Miha, „da te ni trpelo pri vojacih? Menda ni take sile tam. Koliko jih prestoji in vsak pride zdrav domov." „To je že tako, Miha," odgovarja oni. „Jaz ti ne morem povedati kako. Dela nisem imel skoro nič, pokorščine sem se bil tudi navadil; toda domač kraj je le domač kraj." „Kaj bo to hribovje, pa ti rovi! Drugod je vender lepši svet. Že proti Ljubljani mi bolj dopada; kaj še le po Hrvatskem in Oger-skem! Saj veš, da sem bil šel ono leto z drvarji. To je zemlja, pravim, kakor po mizi in jedno brazdo imaš dosti dve uri orati. To je svet!" „No, in zakaj nisi doli ostal?" „Ker imam očeta tu, pa domačijo. Drugače bi se pa ne menil dosti." „Zdaj tako praviš, Miha; če bi pa šlo jedenkrat za res in ne bi videl celo leto svojih krajev, potlej bi se ti pa zdehalo po zelenih travnikih in sanjalo bi se ti vse noči naprej in naprej o rakitah, ki v ob Dolinščici rasto in o Simnovem malinu, ki tu doli ropoče." „Jutri bo že zopet stal," pravi Miha in iztrka pepel iz pipe. „V Dolini celo mrtvi lepše stanujejo kakor drugod," nadaljuje Jurij. „Tako lepo imajo obrneno pokopališče, da zmerom lehko vidijo, kako gospodarijo njih mladi po dolini." „Fanta, ali gresta z menoj?" oglasi se Premec in se zravna po konci. „Pojdimo malo v vas k Nacetu! Jaz sem žejen." „ Veste kaj, oča?" pravi Jurij. „Jaz Vas ne bom dalje nadlegoval; stopil bom v službo. Mlatit grem in košnja bo kmalu tu." „ Jurij!" odvrača Premec, „ti ne smeš misliti, primojdunaj! da sem te kakor si bodi sit, pa da te proč gonim. Toda če greš za par tednov, le pojdi, da dobiš kaj za obleko, ker zdaj si kar za v turšico. Ampak drugo vprašanje je, če te bo vzel kdo v službo. Nekoliko se te bodo bali. Kam pa si se namenil?" „Na Pogled k Pozniču." „Ha, ha, ki ima tisto zalo hčer. Primojdunaj, ta služba je pa dobra. — Ali roke te še kaj bole?" „Nič več, čeravno ste z menoj ravnali kakor konjedirci." Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 69 v „Ce bi bili bolj gledali nate, bi že denes zopet stopal za bobnom. Z zvezanimi rokami se ne da teči, kamor bi hotel. Srobot pa smo bili lepo napeljali, primojdunaj, kakor pajek mrežo." „Jaz bi se bil pa tudi kmalu ubil," omenja Jurij. „Ha, ha," smeje se starec, „ti čakaš rajši, da te ustrele!" Jurija je neprijetno genilo to govorjenje in Premec menda to upazivši potolaži ga. „Smrt je smrt," pravi, „naj bo, kakeršna koli. Kratka smrt, dolgo življenje je pa najboljše in ti še lehko petdeset let žandarje okrog pojaš. — Miha, pojdi pa ti z menoj, da boš zagodel. Dolinke že pete srbe." A Miha hoče rajši spremiti Jurija. Ravno pride po kolovozu proti njim Rožanec s puško na rami. „S tem tudi ne bo nič," mrmra Premec. ,,Ti pa na zajce?" ogovori soseda in skoči po konci. „Malo jih mislim preplašiti, da mi ne bodo v zelnik zahajali," odgovori mož in se ustavi. „Pojdi rajši z menoj v Dolino pogledat, kaj France dela. In ne čutiš v grlu nič suše?" „Kar sam pojdi!" brani se oni. „Jaz ne grem. Zdaj tudi ne dobiš več tako dobrega vina, kakor ga je točil Nace časih." „Takrat, ko ti še nisi tako nakup spravljal. Kaj ne?" norčuje se Premec. „Kaj boš spravljal!" vzdihne Rožanec, „ko pa nimaš kaj in ti davki vse požro." Tako potoži mož in se pridruži Juriju in Mihu, ki je bil skočil po harmoniko, in kmalu izginejo vsi trije v gozdu. Rožanec, gospodar prve hiše na Gorici, je nekoliko mlajši od Premca. Nemirne njegove oči gledajo premeteno v božji svet; lasje, zakrivljeni ob sencih, osiveli so precej in suho lice bi ne bilo neprijetno, če bi se usta ne bila obesila na levo stran, kamor je bila vedno v obrnena njegova pipa. Živel je Rožanec kakor mnogo drugih: delal v delovnik, molil v praznik, kadil pa vedno. Duhovske in deželske gosposke se je ogibal, kolikor je bilo moči. Kradel ni, sleparil ne; kako bi ne bil pošten! Na lov je pa rad zahajal, na lov. In zakaj bi ne hodil, po zimi, ko ni clruzega dela in pa ob nedeljah? Ljudje so govorili, da on več zajcev použije kakor prapreški gospod, ki ima lov v najemu; in prigodilo se je že, da je ta graščak v gozdu zadel na kako struno, ki ni bila njemu nastavljena in neznansko je klel in razsajal, a zvedel ni nikoli, kdo nastavlja. Ljudje pa so ugibali, 70 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. da bi jo bil blez Rožanec izgubil. Ce se zajci na kaj tacega love, naj si pač sami sebi pripisujejo. Zakaj pa je ta zverjad okrog Doline v tako neumna! Ce je Rožanec sem ter tja kacega dolgouhega jetnika rešil, kdo bi mu zamerjal! Pravični se tudi živine usmili. Puško je nosil le za strah in pa zaradi roparjev; kaj pa! Hiša stoji na samem in dobro je, če je človek pripravljen. Dolinska fara je sicer mirna, Rožanec pa je pogumen mož in iskat jih hodi s puško in Premec večkrat vidi, kako vleče po dva za ušesa s seboj: zelja sta mislila naropati, slaba vest ja je izdala in bežala sta; Rožanec pa — ali jima je trikrat zavpil „stoj!" kakor je zakon, ali ne, tega ne vemo — poiskal in prestregel ja je s svincem. Kožice je pa nosil v Ljubljano prodajat. Za živež mu ni šlo trdo, tožil je pa vedno in vzdihoval o slabih časih, po- vsem nasproten vedno veselemu Premcu, ki vender marsikrat ni imel cesarske podobe pod streho. Da je Premec sosedu rad nagajal zavoljo njegove varčnosti, to je naravno; najbolj pa ga je menil razžaliti, če mu je očital, da ni na Gorici doma, da je pri-hajač; kajti priženil se je bil mož k Rožančevi Mini, ki je bila že vdova takrat, ko se je on še s fantini pretepaval. Rožanec pa se je hudoval večkrat nad Premcem, da čez mejo kosi, da mu njegova krava v deteljo zahaja itd.. Tako sta se sprla zdaj pa zdaj, a ker Premec ni imel žene, ki bi' mu jezo netila, nista ostajala dolgo sovražna in živela sta v oboroženem miru. Otrok pa Rožanec ni imel, in če so mu rekali oča, to je pač časten pridevnik, kakor ga daje mladina starejšim. Tiho so korakali naši znanci po gozdu, govoriti se ni ljubilo nobenemu. Miha je sem ter tja potipal svojo občutljivo tovarišico, pa kamor je pritisnil, je zavpilo; Rožanec je gledal po goščavi, Jurij pa je premišljeval svoje stanje. Veselila ga je prostost v domačem kraji, a veselje mu je grenila zavest, da ne more med ljudi, da se mora skrivati" in bati vsakega sovražnika; zdelo se mu je, kakor bi bil zmerom še uklenen. Prvi izpregovori Rožanec: „No, Jurij, ali se ti še sanja o žandarjih? Danes mi je pravila stara, kaj ženske o tebi govore." „Kaj pa, oča Rožanec?" vpraša Jurij. „Moji Mini je pravila Rmanova Katra, da je zvedela od gluhe Liže, ki je sestra tiste Neže, ki kuha žandarjem, in tej je pripovedoval v sam Križan, kako jih je strašilo. Štirje brez glav so prinesli rakev izza znamenja in jo položili pred vas sredi ceste, vihar pa je nastal Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 71 tak, da ste kar popadali kakor muke. A ko sta se žandarja vzdignila, tebe že nikjer ni bilo. Tako pravijo ženske." „In blizu tako je tudi bilo," nasmehne se Jurij. „Samo da ste bili le trije in ne brez glav. In kaj pravite Vi k takim govoricam?" „Jaz pravim ženskam, da je to vse mogoče in prav verjetno. Bog ne zadeni, da bi moja stara kaj slutila! Nobena živa reč jej ne udrži jezika in z najboljšim namenom bi me spravila notri. Zatorej, fanta, le tiho!" Potem se začne, razgovor o lovu, kako je slab po leti; po zimi pa se poboljša, posebno če ima kdo srečo kakor Rožanec, kajti k njemu zver kar tišči. Saj je jedenkrat po nevedoma, ko je po zimi vrata zapiral, dva zajca za ušesa priclurnil! „Tacega pa še ne!" smeje se Miha. „To si moram pa zapomniti, da bom na kakem ženitovanji povedal." „Le povej, pa ti ne bodo verjeli," ugovarja Rožanec. „0 saj jaz Vam tudi ne!" Pogovor tee zasuče na poljsko delo; Rožanec toži o slabih časih, pohvali Jurija, ker gre dela iskat in ga opomina, da naj bo priden v mladih letih, da si kaj prihrani za stare zobe. Potem jima želi srečen pot in zavije na stran. „Temu gre menda denar nerad izpod palca," omenja Jurij, ko je Rožanec odšel. „Večjega lakomnika ni," odgovarja Miha. „Počakaj, da ti jedno povem, kako sem ga ujezil. Veš, pred tremi leti-sem mlatil pri njem, pa še dva druga. O poludne pa se posedemo okrog sklede štrukljev, dobri so bili. Mi jemo tako tja v en dan, kar vrže na jedenkrat Rožanec žlico po mizi, pa naredi križ. Kdor je božji, ta je sit, pravi, če hočete, pa pustimo to-le, bomo imeli pa za večerjo. Rajši počim, pravim jaz in kar naprej smo segali. Stari nas gleda nekaj časa, v pobere žlico pa pravi: Ce boste pa vi, bom pa še jaz. Skleda je bila kmalu prazna, mene pa ne vzame za mlatiča nič več." Mladeniča zapustita zdaj gozd in krasen razgled se jima odpre. Stala sta ob robu lesa in pod njima je ležala pisana dolina. Njive pripravljene tu za setev, tam za žetev, vrstijo se z zelenimi travniki, po sredi pa se vije in lesketa bistra Dolinščica. Senca se je bila razgrnila čez velik del doline, clruga stran pa je solnčna in svetlo gledajo iz temne gošče bele cerkvice po gorah in hribih. Njima nasproti vzdiguje se ponosno onstran vode grad Prapreče. Gost drevored 72 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. košatih kostanjev drži do obširnega poslopja, čegar brezštevilna okna gore v solnčni svetlobi. Vas Dolina se ne vidi, ker jo zakriva grič, a prijetno done po dolu ubrani glasovi večernega zvonjenja. Jurij je bil ves zamaknen. Dolgo časa je kar gledal in poslušal, Miha pa je ravno tako dolgo maline obiral po meji. „ Vidiš, Miha!" izpregovori naposled Jurij. „Mene so daleč gnali in veliko sveta sem videl; pa takih krajev ne dobiš nikjer. Drugod imajo tudi hribe, pa previsoke ali pa prenizke, in vode ali nič, ali pa tako, da jim zemljo trga. A tu kamor stopiš, vse ti kliče, da nikar ne hodi proč. Poglej! jaz tukaj okrog skoro vsacega človeka poznam, pa se malo pomenimo in kako hitro mine dan in kako mora iti delo izpod rok." „Delo?" začudi se Miha. „Meni se kar nič ne uspeši, naj začnem, kar hočem; samo orgije, te me ubogajo. Pa ti misliš res dela se poprijeti?" „Res. Zdaj sem ves drugačen, zdaj sem pravo veselje dobil in komaj čakam službe, naj bo kakeršna hoče, samo v domačem kraji." „ Ostani vender rajši pri nas; boš pa nama pomagal." „Saj še sama nimata kaj opraviti. Ali hočeš, da ti mehove gonim?" „Veš, Jurij, jaz bi tudi kar s teboj šel; tako nerad se ločim od tebe; ali očeta pa tudi ne morem puščati." „In pa orgelj ne," pristavlja Jurij. „Kar je tebi Dolina, to je meni harmonika." „In poglej, Miha, kako si ti srečen: harmoniko lehko povsod s seboj nosiš, Dolina pa ne gre za menoj. Zato moram pa jaz za njo hoditi." — Pogled je majhena vas in ima hiše po griči raztresene, tako da leži prva v dolini ob cesti, ki spremlja Dolinščico skoz sotesko, zadnja pa stoji visoko nad njo; in tako strma pot ji veže, da se ne more po njej voziti. Ker sta naša znanca hodila po bregu, prideta na Pogled ravno pri zadnji hiši, ki je last veljavnega gospodarja Pozniča. Veliko ima Poznič polja, čeravno ne leži vse po ravnem, veliko lepe živine redi njegov hlev in prostorna gospodarska poslopja stoje poleg čedne hiše. Velik hrast raste na trati pred hišo in pod hrastom je kamenita miza in okrog nje sede možje iz Pogleda in pijejo bokal reznega tolkovca. Krčme ni na Pogledu, zato je tudi vas mirna in Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 73 hiše denarne. A starost se rada razgovarja in pri Pozniči se menijo možje, kako je bilo časih; če pridejo še boljši časi, ali pa če pride še vse slabše za nami. Jurij se obrne naravnost proti kameniti mizi ter stopi h gospodarju, ki mu prijazno roko poda, in ga ogovori: „Ali ste že omlatili, oča? Vam je pšenica kaj navrgla?" „Nismo še pri kraji z njo, nismo. Zmeril pa še tudi nisem. E, pa pri nas rada trga; menda premajhene snope delamo. Ne bo iz vsacega nasada mernik, ne. Ti bi bil pa dober mlatič, pridi no pomagat!" „1, zakaj pa ne?" pravi Jurij. „Začnete takoj jutri?" „0 še danes," smeje se oni; „naj ga le Micika še j eden bokal prinese." „Ne tako, oča! Jaz mislim za res, če potrebujete koga. Pri košnji Vam tudi ostanem, če hočete; vi imate lepo otavo, kakor sem videl. Kar zdaj-le se pogovoriva, pa še domov ne grem nocoj!" „A! jaz sem se le šalil," pravi Poznič. „Saj ne potrebujem delovca; tisto malo, kar še imamo, bomo že sami počasi oklestili. S košnjo se nam pa še ne mudi. — Ampak Javornik tukaj išče hlapca. — Javornik! Ce hočeš kacega delovca," obrne se Pozmč na soseda, „zdaj-le ga dobiš." „Ees? kje pa?" pristopi oni hitro, a ko mu Poznič pove, da bi Primožev Jurij šel služit za hlapca ali pa za najetega, začne se Javornik za ušesi praskati. „Kaj! Jurij? Ali res?" pravi. „Glejte! dober delovec je, o nič reči! Jaz ga poznam. Veš, Jurij, prav rad bi te vzel; po pravici povem, da prav rad. Pa škoda, da se nisi malo prej ponudil; zdaj mi je pa že jeden aro dal, veš, one, tisti dolgi Janez. Prav škoda!" In več drugih mož, ki so prišli zraven, reklo je tako, da škoda, da niso prej vedeli, zdaj ga pa ne morejo več vzeti. Juriju pa se je vse zdelo, da se ga le ogibljejo in zelo potrlo ga je to spoznanje. Kmalu korakata zopet mladeniča molče po rebri domov; Jurij je slabe volje in ves zamišljen, Miha pa bi tako rad govoril. Dolgo časa se premaguje, da ne bi motil svojega prijatelja, nazadnje pa le začne. „Jurij, ti si norec," tolaži svojega prijatelja. „Bodi vesel, da te ni vzel Poznič, da ti ne bo treba soka pa nezabeljenega kislega zelja jesti. Kar pri nas bodi! Poglej% kako te imava z očetom rada! — Saj tudi delaš pri nas; to malo, kar dobiš, to si že zaslužiš. Kar ostani!" 74 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „No saj menda bom res moral," pravi žalostno Jurij, „ker se me vsak boji." „Tako je prav. In kaj bolj varen si pri nas kakor pa drugod, kjer bi nikdo nate ne gledal! Jaz te pa lehko nekoliko varujem. Le poglej: Ce hodim jaz prav ves dan brez dela okrog, nobeden se ne bo čudil, ker sem len pa poreden in moja harmonika je dober potni list. Tako jaz vse vidim in vse zvem." „A, kaj bi se trudil zame!" reče Jurij ne posebno prijazno. ,,Misliš, da se trudim? Jaz se še menda v svojem življenji nisem trudil. Ampak ti si denes malo pust pa siten. Toda to nič ne de, prijatelja sva še vedno. — Kako sva se časi rada imela. Ali se še spominaš? Jedenkrat si se bil zame potegnil, pa ne bom jaz nikdar pozabil. Takrat, ko je bil moj oča zaprt — ne vem, zakaj, in kaj meni mari! — pa je v šoli vstal tista griža, tisti Stojčev Jože, pa se je ustil, da mu je oča prepovedal zraven Premčevega Miha sedeti, ker je njegov stari zaprt; takrat si pa ti vstal in sedel k meni, ki smo te najrajši imeli." „Jaz se ne spominam več," pravi Jurij. „0 jaz pa dobro, in zato te imam še zmerom rad in ti ostaneš pri nas. Yeš kaj ? Spat iti je še prezgodaj, stopiva tu doli do Šimna, pa lehko naloviva rakov, kolikor hočeva. Dobri bodo za jutri in ti ne boš mogel reči, da nič ne zaslužiš; zdaj se moraš našega dela poprijeti." III. Po tem, kar se je Juriju čez dan pripetilo, res ni bil zaspan. Brez prave volje hodi z Mihom, ki je zavil navzdol, v globel pocl v Gorico. Tam notri se skriva pohlevni in mirni malin starega Simna, ki mora kolesa vedno z vodo polivati, da se ne razsuše, kajti če tri dni ostane brez dežja, potaji se malin. Počasi se je motalo jedno kolo, ko prideta mladeniča do malina. „Sanja se mu," pravi Miha, „ali je pa rosa nanj padla, pa v misli, da je naliv. Cvili pa, kakor bi je drl. — Hoj, Simen!" zavpije in potrka s kladivom, ki visi na vratih. „Odprite, Simen! kolo Vam bo odneslo, tako se suče." Dolgo časa preteče, predno se prikaže pri vratih suh, sključen starček z gorečo trsko v roki. Mihu posveti pod nos in zmaje z glavo. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 75 v „Ha, Miha, ali si ti?" pravi Simen, golorok in gologlav. „Kaj pa kolovratiš okrog po noči! Kdo pa je s teboj?" „Nobeden drugi," odgovori Jurij in stopi bliže. „Ha, ti si!" pravi starec. „Kaj pa iščeta in pa brodita tod. v Zganja pa nimam nič več." „Kaj se midva meniva za žganje," ponese se Miha, „pojte z nama na rake!" „Rake? Da bi rake šli lovit? Pozno je že, pozno in žito moram vsipati." „Vrzite ga perišče vkup notri, da bo mir; pojuteršnjem bo pa mleno," prigovarja Miha. „Pa če sami ne greste, dajte nama sake!" „Hem5" premišljuje stari, „pa mi bosta vse potrgala, vse potrgala." In po dolgem govorjenji sklene rajši sam z njima iti. kakor pa da bi jima prepustil svojo pripravo. Za malinom v hosti je majhen ribnik, skozi katerega teče nestanovitna Raca; preprežen je ves z vodnimi rastlinami; trstje in ločje ga pokriva. Po tem vodnjaku nastavijo svoje sake, v katere so polže za vado dejali. Miha nabere po hosti drv in naredi ogenj, kajti pri ognji se raki veliko rajši love. Okrog ognja pa se poležejo vsi trije. Temna noč je bila, ker ni svetil mesec; skozi drevje pa so lesketale zvezde. Miha popravlja v z gorjačo ogenj, Simen pa zažiga svojo pipico. „Zandarjem si pa lepo ušel, žandarjem," ogovori starec mladeniča. Starec bi bil rad kaj natančnega zvedel o tej stvari; a Jurij ni bil pri volji govoriti. „Pri Podrtem Znamenji si jih preslepil, kali?" započne zopet radovedni mož. „Pri znamenji," odgovori Jurij. v „Ti presneta reč," premišljuje Simen. „Kako govore ljudje okrog, pa kako pravijo! No, pa Bog ve, če je vse res ali ne. Toda straši pa res gori, straši! Kaj, Jurij?" „Tega Vam pa res ne vem povedati, oča!" odvrne trdovratno Jurij. „Kakor hočeš! Ti že veš, zakaj molčiš." Starec obmolkne, ker vidi, da Jurij neče govoriti, in prižiga z nova pipo, ki mu je med govorjenjem ugasnila. Miha pa je sklical sovo, ki se je pridno oglašala v gozdu njegovemu žvižganju. 76 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Pa veš ti," povzame zopet starec ,,od kedaj straši gori pri znamenji?" ,,Ne, oča," odgovori Jurij. ,,In veš, zakaj je znamenje zmerom na pol podrto?" „Zato, ker ga nobeden ne popravlja," odgovori Miha. „Naša hiša je tudi taka." „Tako misliš ti," reče starec, ,,ki še mlečnih zob nisi izgubil. Ali ga ni popravljal župnik? In Vrban je kamenje skup vozil, da je končal konja. In koliko je že veljalo prapreškega gospoda. Pa je še zmerom tako, kakor sem je za mladih dnij videl. — No, da po pravici povem, spominam se še, da je bilo jedenkrat celo." In Miha ga začne prositi, naj jima vender kaj pove, zakaj je znamenje tako in od kedaj straši in Simen začne pripovedovati o ranjkem prapreškem gospodu, kije bil hud kakor sama zverina; daje grdo ravnal s kmeti in da se ga je vse balo kakor živega vraga; srečo pa je imel povsod, toča mu ni nikdar pobila in nobeno živinče mu ni poginilo. Veden prepir pa je imel gospod z občino, katere hosta se je graščinskega gozda držala tako, da se ni vedelo, ali stoji znamenje na graščinskem ali na občinskem. Na jedenkrat pa pride gospodu na misel znamenje podreti; a kolikorkrat so prišli hlapci podirat? vselej so jih bili kmetje pretepli. Gospod pa se razsrdi in pride sam z rovnico nad znamenje; a skupil je bil; težak kamen se zvali nanj in mu ulomi hrbet. Rjul je kakor obstreljen medved, o duhovnem gospodu pa ni hotel nič slišati; samo toliko je baje povedal, da je bil hudiču zapisan trideset let in da mu je zlodej ukazal podreti to znamenje, ki je pa hudo blagoslovljeno ; malo zidu je razrušil, a popolnoma ga pa razdreti ni bilo moči. Gospodova duša še zdaj ne more najti počitka, znamenja pa tudi ne morejo popraviti. ,,Ali je Vas že tudi katerikrat gori strašilo?" vpraša Miha. v ,,Le počakaj," pravi Simen, ,,naj parkrat potegnem." Ogenj mu je bil zopet pošel; uprla se mu je pipa; kar ne vleče pa ne vleče. ,,Miha, daj mi svojo!" reče starček, ,,boš pa ti jutri kadil." Miha mu jo nabaše in prižge in počasi in premišljeno uživa Simen njegov dar. ,,Ali če me je strašilo?" začne z nova. „Kaj je bilo prav za prav, tega ne vem, ampak naj da kdo deset goldinarjev pa reče, da naj grem po noči mimo znamenja, pa jih ne pogledam. Kar sem videl, to sem videl. Bilo je pa^tako i^Pri sinu sem bil še na domu, Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 11 pa smo imeli burkljastega vola, ki ni bil nikamor par, sicer pa dobra živina. Pa sem ga gnal na prodaj v Kamnik in prodal sem ga. Vesel sem bil in menda sem še malo pel, lanec mi je pa rožljal po hrbtu. Pa pridem do znamenja in se odkrijem. Bog se usmili duš v vicah, pravim, pogledam proti znamenju pa vidim, da psiček zraven mene teče, majhen, črn in kodrast. Psa jaz še nisem nikoli imel, pa si mislim, da je komu ušel, bo že našel pot domov; pokličem ga k sebi: Parizelj, na; parizelj, na! Nič. Podim ga, nič; poberem kamen, takrat me pa pogleda. In kake oči je imel! Kakor dva velika tolarja, gorele so pa kakor špirit, če ga zažgeš. Bog in sveti božji križ, nad mano nima nobene moči! dejal sem pa tekel proti Dolini, da še nikdar ne tako. Pogledal nisem nič nazaj, zdelo se mi je pa, da je vedno na moji strani. Vroče mi je bilo, da sem bil moker, kakor bi me bil iz vode potegnil, ustavil se pa nisem prej kakor pri Nacetu v Dolini; tisto noč nisem šel več domov, tako hitro pa še nikdar nisem prišel čez klanjec. Tiste oči sem pa ves teden videl; koder sem hodil in kamor sem se obrnil, vedno so gledale vame, kakor tisti svetnik v desnem oltarji, ki tudi zmerom v človeka gleda." „Star mora človek biti in vero mora imeti," pravi Miha, „potlej pa marsikaj vidi." „Fant!" posvari ga Simen „ti govoriš tja v en dan pa ne veš, kaj praviš. Ali sem jaz sam kaj videl? Kaj pa je mladi Srep povedal, ki je tudi tod hodil. Zelena miza, tako je dejal, stala je v gozdu, za njo pa je sedelo devet gospodov pa goreče vino so pili. Tu je bil komisar, ki je pred tremi leti umrl, hud gospod je bil in veliko so ljudje prebili pod njim, potem oskrbnik iz Prapreč, tisti, ki so pravili, da je po krivem prisegel, potem fajmošter, tu doli iz Loga, tisti bogati, in še več drugih bogatinov, ki jih pa ni hotel povedati." „Za reveža pa menda še hudič ne mara," opomni Miha in dregne z gorjačo v ogenj, da so iskre zletele kvišku. „Veš, Jurij," posmehuje se Miha, „ta oča znajo čarati; prihodnost ti povedo, če hočeš; če te trese mrzlica, kar prosi jih, pa ti jo zagovore in če ti kdo kaj ukrade, pokažejo ti tatu v zrkalu." v „Le norčuj se!" jezi se Simen. „Sam bodeš ostal norec. Ti misliš, da kaj veš, pa nič ne veš. Iz bukev si se naučil malo brati, iz bukev; a tistih črk pa, ki jih Bog piše, ne zbereš, ne ti ne drugi. Kako je Bog dejal? On je rekel, da v mojem imenu boste bolnike zdravili pa hude duhove izganjali. Tega ti ne veš, zato pa kvasiš 78" Dr. Fr. Detela: Malo življenje. neumnosti pa preklinjaš. Kadar prideš v moja leta, boš pa drugače govoril." „E, ne vem, oča. Menda sem že prestar, da bi se poboljšal." „Kak preklinjavec je bil čevljar Polde pod Orehom! Ni veroval ne v Boga, ne v hudiča. Kakšen je pa zdaj ? Vsej fari v vzgled. In kdo ga je bil izpreobrnil? Nobeden drugi kakor domači maček." „Hentaj, oča, to morate pa povedati; nemara si še sam jednega oskrbim." „Le poslušaj, potlej se pa smej! Ni še dolgo tega; onega leta je bilo, ko je zapadel tisti veliki sneg. Na sveti večer je bil posebno hud mraz pa burja je brila; pa pravi Polde svoji ženi pa hčeri: „Le napravita se, pravi, pa pojdita v cerkev, jaz bom pa čul doma." Pa gresta. Poldetu je bilo pa dolg čas; brati ni znal, moliti ni hotel, dasi je bil sveti večer. Pa mu pride na misel pa pravi: Bom pa te-le čevlje vkup stegnil. Vsede se na stolček in začne razbijati; maček se pa smuče okrog njega, črn maček, jaz sem ga bil šel potlej gledat. Maček se smuče pa voha po klopi okolo; na klopi je pa ležala svinjska krača." „Aha," nasmeje se Miha. „Zena mu jo je bila pripravila pa je dejala: Kadar bo polunoči proč, Polde, takrat si pa odreži. Polde šiva tako dalje, večer se mu je pa zdel dolg, dolg, kakor večni kraj. Ce je bolj šlo na polunoči, bolj se je oziral na uro; pa kakor bi bili kazalci otrpneli, čas ni šel dalje. Takrat pa poide Poldetu potrpežljivost, zgrabi kračo pa nož in zakriči: Ura bij! če ne bom rezal. Maček se pa oglasi zraven njega: Jaz bom pa jedel! pa tako čudno je zarezal, da so Poldetu lasje po konci stopili. Vse vrže od sebe, pa klobuk na glavo pa kožuh nase, pa teče v cerkev in za noben denar ne ostane več na sveti večer doma." „0 ti sneden maček," pravi Miha, „da ni privoščil Poldetu krače." Jurij se je muzal na tihem vražnemu starcu, a žaliti ga ni hotel kakor Miha in da bi pokazal, kako mu vse verjame, prosi ga, če sme jedenkrat priti, da bi mu povedal, kaj ga čaka. Šimen se izgovarja nekaj časa, češ, da se hoče norčevati, a na resno prigovarjanje se vender uda. „Zdaj pa poglejmo, kaj smo nalovili," pravi Simen in vsi gredo po sake k ribniku. Precej rakov je bilo v njih. J. Stare: Pisma iz Zagreba. 79 „Kar je lepših, dajta meni," dejal je Šimen, „druge pa vze-mita!" Fanta jih povežeta v rute, pogasita ogenj, da ne bi trpele v duše v vicah, kakor je menil Simen. „Zato je toliko požarov," dejal je, „kcr ljudje ognja ne spoštujejo." Pozno po noči je bilo, ko ležeta fanta navkreber proti domu; od Rožanca sem se je slišalo hripavo petje starega Premca; dočakata ga in vsi se poležejo po slami. Jurij pa ni mogel spati, toliko mislij podilo se mu je po glavi. Skrivati se mora in pošteni ljudje se ga ogibljejo. Kako se ga je branil Poznič, kako je Javornik besedo izprevrgel! In kdaj se bode to predrugačilo? Nikdar. Do smrti ga bodo lovili in preganjali kakor sivega volka. Ali ni nobene pomoči zanj? ¦— Pač, sam naj se naznani. Toda kaznovali ga bodo, zaprt bo in dolgo bo moral gotovo služiti. A jedenkrat bo vender prost, jedenkrat bo vender mirno mogel živeti v domačem kraji. Drugače pa išče zastonj pokoja. „Naj se zgodi, kar hoče," sklene Jurij, „takoj jutri se grem oglasit." Težak kamen se mu odvali s tem sklepom od srca in sladek spanec ga objame. (Dalje prihodnjič.) Pisma iz Zagreba. Piše Josip Stare. V. iKifgpSifrideset let! Kaj je to v zgodovini narodov? In vender, koliko se je zadnjih trideset let v narodnem našem razvoji zgodilo! Mladostno navdušenje ilirske dobe je nas, Slovence in Hrvate, zopet vzdramilo ter nas spomnilo, da smo si bratje jedne krvi, katere ne loči nič druzega, nego deželna meja. Vzbujena zavest je to mejo podrla, in „Ilirci" iz Kranjske in Štajerske, iz Slavonije in Dalmacije hiteli so v Zagreb, kjer je vsem zasijalo solnce lepše prihodnosti. Zagreb se takrat ni mogel ponašati s takšnimi palačami, kakor dan danes, ali prijazni griči z zelenimi gozdiči in lepimi vinogradi obdajali so ga ravno tako, kakor zdaj. Za starodavno prestolno cerkvijo, ki že osem sto let s hrvatskim narodom deli vse zgode in nezgode Malo življenje. Povest. Spisal dr. Fr. Detel a. IV. olnce je že visoko stalo, ko se Jurij prebudi. Premec in Mika sta bila zunaj po malih domačih opravkih. Vesel pozdravi starec Jurija. „Od danes," pravi, „boš pri meni za velicega, hlapca pa za kočijaža, primojdunaj! Zdaj kar gremo tja v bukovje, cepcev sekat. Nace mi jih je bil naročil, zvečer bo pa pijača; pa rake bomo luščili." Sli so, in tako vesel je bil starec in Miha take volje, da jima Jurij ni mogel razodeti svojega namena. Ko pa je stal v temnem gozdu sredi zelenja in poslušal radostno petje ptičje, zavriskal je tudi on iz prostih prsij in trdni njegov sklep se je stopil kakor sneg na gorkem solnei. Neroden iz prva navadil se je hitro novega dela in kmalu je bilo cepcev nasekanih cela reč; nabrali so potem še gob in malinov, zase in za naprodaj, kajti v Dolini se je vse prodalo pri župniku, pri zdravniku in štacunarji, in denar se je dobil, katerega je Premec vedno potreboval. Tako odkritosrčno se je veselil Premec, da Jurij pri njem ostane, in tako presrčno je govoril Miha s svojim prijateljem, da je bil ta kar ginen; zdelo se mu je, da je našel nov dom in na domu zvestega brata. Pred kosilom obsekajo kosmati les, popoludne odpravi se Miha z očetom v Dolino, Jurij se pa še ne upa pokazati pri belem dnevu in krene v gozd. Ko se tako zamišljen sprehaja po gostem lesu, vzbudijo se mu zopet neprijetni spomini. Človek pač nikdar ni sam, misli spremljajo ga vedno kot zveste tovarišice, neprijetne, so mu večkrat, nezveste nikdar; če jih hočeš odgnati, v druščino pojdi med hrumeči svet, 9* 182 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. iznebiš se jih za nekaj časa; a kadar bodeš sam, boste pa zopet vkup, obstopile te' bodo zopet. Na samoti si najmenj sam. Če hočeš ubežati spominom, ki te preganjajo, ne hodi v samoto; menj varni so tatje na deželi kakor v velicih mestih. Tudi Jurij beži pred svojimi spomini in premišljuje, kam bi šel, da bi bil krajši čas. Spomni se starega Simna in njegovih vraž in naravnost proti malinu se napoti. v Kolo je bilo že obstalo in Simen je na solnci pest pšenice sušil. „Oča, to boste pa morali v možnarji stleči," pravi Jurij in pokaže na pšenico. „E, bo že Bog zopet dežja dal!" tolaži se stari. „Kaj pa ti?" „Kaj ste mi pa včeraj obljubili? Jaz nisem še pozabil.^ Danes mi morate povedati srečo." „Fant, kaj ti to pomaga, če pa ne verjameš!" „Kdo pravi to?" opravičuje se Jurij. „Le kaj prida povejte, boste videli, če bom verjel ali ne." Simen se upira, upira, a na zadnje odvede Jurija v hišo. Tam odpre veliko pobarvano skrinjo, katere pokrov je ves pokrit s svetimi podobicami. Iz skrinje izvleče majhno ponev, trinogat stolček in v rudečo ruto zavite debele bukve s črnimi platnicami. „To so črne bukve?" vpraša Jurij. „To so svete bukve," odgovori oni in pove, kako jih je skrival njegov oča in ded pred duhovnimi gospodi in kako je tudi njega župnik jedenkrat vprašal po njih. „Malo sem se bil zagovoril," pravi, „pa so me začeli poprije-mati in komaj sem utajil. Ti gospodje bi najrajši sami vse vedeli in znali." Potem pove o stolci, da je iz devet vrst lesa narejen, les pa se je sekal na .sveti večer. Simen dene potem mnogovrstnega kadila v ponev in kadi in moli po kuhinji sem ter tja. „Kaj pa to, oča?" vpraša Jurij. „ Kadilo prežene hude duhove, da nam ne morejo škodovati." »Torej mislite, da se v Vaši kuhinji tudi taki dobivajo?" „Z božjim dopuščenjem, fant, hodi hudoba okrog in išče, koga bi požrl." Kaj bi se pač dalo v Simnovi kuhinji požreti, mislil si je Jurij in smeh ga je silil, a molčal je; stari pa vzame škarje in odreže Jmiju tri šopke las, od temena in od senc, potem pa mu reče iz Dr. Fr. Detela: Malo življenje. . . 133 hiše iti in vrata se zapro za njim. Jurij je slišal kako je starec godrnjal in molil in da je velike bukve prebiral. Bog ve, če zna brati, mislil je Jurij, a ni se upal vprašati, čez nekaj časa pride Simen ven in pravi: „Fant. ti boš dolgo živel na svetu. Ce misliš, da je to sreča, pa zahvali Boga." Potem se pogovarjata z Jurijem o tem in onem, in ponosno omenja starec, kaj je že temu in onemu naprej povedal in kako se je natanko izpolnilo. „Kaj sem Vam pa zdaj dolžen, oča?" vpraša Jurij odhajaje. „E kaj boš dolžen! Pojdi pomagat, da kolo urediva, nekam se je zagozdilo, pa ne teče." „Oča, vode mu manjka, vode." „Za jeclno kolo bi je moralo vender še dosti biti; to se je kam ujelo. Pojdi, da je vzdigneva in žleb malo iztrebiva! Ti si še mlad in krepak, meni pa se že kolena opletajo." A naj se Jurij upira, kolikor hoče, hudomušno kolo se ne gane pa se ne gane, tako da se na zadnje sam Simen uveri, da je nemara res vode premalo. Mračilo se je, ko pride Jurij na svoj novi dom, tovariša sta bila že doma in prinesla sta s seboj vina, kruha in mesa. „Hej, primojdunaj, Jurček," kriči Premec, „danes bomo pa večerjali, kakor sam gospod župnik." Tako je ostal Jurij pri Premci, pomagal je in delal, kar je bilo okrog hiše in na malem posestvu treba. Kadar ni bilo druzega dela, pa je vzel puško in prinesel sem ter tja kacega zajca ali pa veverico domov, po noči pa je šel časi v potok po rake. Metle vezati ni posebno umetno delo, a Premec ga je tudi naučil koše, jerbase in korbice plesti. Posebno fine robe se ve da Premčeva fabrika ni izdelovala, a v dolinski fari se je vse razpečalo. Kje in kdaj se je bil Premec sam tega navadil, to se natanko ne ve, a ljudje so ugibali, da bržčas takrat, ko je bil zaprt. Miha je hodil z muziko po veselicah in bratovsko delil svoj zaslužek; celo Premec je postal nekoliko boljši, da ni posedal toliko časa po krčmah; posebno rad je imel Jurija, bodi si da mu je dopadel od nekdaj drzni deček, ali pa ga je imel posebno zdaj za domačega, ko je njegov sin gospodaril na Primoževini. Na večer obiska val je Jurij tudi svoje roditelje, se ve cla so bili takrat v vednem strahu in vsak trenutek je hodil Primož ven gledat, če je vse varno. Jedi, pijače in obleke je dobil 134 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. doma, da pa po dnevi ni smel hoditi po vasi, to ga ni žalilo. Prost je bil in na svoj položaj in na vojaščino ni mislil vec; tako se človek tudi nevarnosti privadi, če je moral delj časa v njej živeti. Brezskrbno in zadovoljno je živel v veseli družbi. Kje navadno biva, tega sploh ljudje natanko niso vedeli in tudi povpraševali niso; tako so govorili, da se okrog Gorice potika; ne izdal bi ga pa nihče, in če bi bila tudi večja nagrada razpisana. Da bi pa kacemu vohunu sled zmešal, Jurij ni vedno pri Premci prenočeval, ampak sem ter tja si je izbral za ležišče kak kozolec, katerih je stalo mnogo od vasi sem po polji. V. Tako je prešlo poletje, prešla jesen in zima je trkala na duri. Lehko je bil pospravil Premec pridelek svojega polja; žito je bil prodal in denar je pod njegovimi rokami hitro ginil. V samotni koči pa je bilo mraz in Premec svojega gozda ni imel razen par smrek okrog hiše. Sproti si je nosil suhih drv iz gozda; na zimo pa vesel človek po leti ne misli. Zdaj so se vrstili vsi trije in hodili vsak svoj dan po suhljad. Prijetno se ve da ni izpod snega vleči primrzneno vejevje in večkrat so ležali okrog mrzle peči in celo šal zbijati se jim ni ljubilo. „Primojdunaj, drugo bi vse bilo," dejal je časi Premec, „samo denarja ni." In trdo je res šlo zanj, zaslužek je po zimi redek, ko ljudje za živež radi delajo in Mihova muzika je tudi marsikak teden počivala. Dolga je pot do Primoža v grdem vremenu in večkrat je Juriju, kadar jo je hodil, prišlo na misel doli ostati čez zimo; a če je premislil, kakih sitnostij bi utegnil nakopati svoji rodovini, zbal se je. „Veste kaj?" pravi nekega dne Jurij k svojima tovarišema. „Jaz grem doli do tTožanca, pa si izposodim par goldinarjev. Po leti mu jih bom vrnil in če mu prav kaj obresti plačam." „Ha, ha! primojdunaj," zasmeje se Premec. „Yidi se, da ti v moža ne poznaš. Ce ga sam Bog poprosi na posodo, brez poroka mu on ne da nič. On bi bil Kristusa za pol menj prodal kakor Judež." „0 za pol več, oča," oglasi se Miha. „Dober kup pa Piožanec ne da nič." Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 135 „Jaz pojdem vender; saj sva prijatelja in saj veste, kaj je storil zame." „0 kaj pa!" pravi Premee. „To je kaj posebnega! Reci staremu, naj se obesi mestu tebe, rajši bo storil, kakor da bi ti kaj dal "v na posodo. Ce bi mu bil jaz rekel: daj deset krajcarjev, da rešiva Jurija, ki ga hočejo umoriti, misliš, da bi bil dobil? Mkoli ne." Tako je govoril Premee, a Jurija ni pregovoril. Napoti se k Rožancu in dobi gospodarja na dvorišči, ko je ravno butare delal. ^,Dober dan, oča Rožanec!" ga nagovori. „Vi pa butare?" „Butare," mu odgovori. „0d kod pa ti?" „E, od vseh krajev, oča." „ Naj več si pri Premci, kali?" „Zdaj tu zdaj tam; tako se klatim po svetu." „Prav imaš! Malo moraš počakati, da te ljudje pozabijo, potlej si pa dober; nobena živa duša ne bo več po tebi vprašala. Če hočeš, pojdiva v hišo! Kos kruha pa malo pijače imam zmerom pri rokah." „Ne, oča; saj se tukaj lehko pomeniva. Veste, jaz sem po nekaj k Vam prišel." „No, kaj bo dobrega?" „0ča takole je: Jaz nisem slab delovec, kaj?" „0 dober, dober; jaz te že poznam." „Po leti, glejte, bom lehko dobil dela, kolikor ga bom hotel, če me prav letos še niso hoteli tako jemati. S časom ljudje vse pozabijo, j elite!" „Tako je; noben človek ne bo več mislil na to, da siuhajač." „Vidite, zelaj pa dela ni in kdo me bo na zimo vzel? Po leti si bom pa kaj prislužil, po leti: in če boste kacega delovca potrebovali, kar imate me." „To je že prav." „In delal Vam bom pridneje in tudi ceneje kakor vsak drugi. Mlatit Vam pojdem in kosit po tri groše na dan." „Kar v roko udari!" pravi mož veselo in iztegne svojo desnico. „Samo plačajte mi nekaj naprej!" — Osupnen ga pogleda Rožanec in pridna sekirica mu zastane. — wVeste," nadaljuje Jurij, „potlej ne bom tako potreboval, zdaj sem pa res potreben in Vam je pač vse jedno, če daste zdaj ali ozi je." 136 Dr. Fi\ Detela: Malo življenje. „Fant, ti praviš: vsejedno? Kako more kmet, ubogi kmet, kaj denarja dati od sebe, če ni še prodal svojih pridelkov in svoje zivme!" „Saj ste oni teden žita prodali!" „Kaj- prodal! Se ve da sem prodal; toda, kako sem prodal! V izgubo sem moral dati, v čisto izgubo. Ej, potreba, potreba, pa skrb! Fant, ti nimaš še nič skrbij, ker si sam, kdor ima pa svojo zemljo, ta pa ni nikoli brez skrbij." „No, takih skrbij bi se jaz ne bal," omeni Jurij. „Zato, ker jih ne poznaš. Ti še nisi nikdar plačeval davka in ne veš, kaj se to pravi: hiša brez denarja, rubežen pa pred durmi." „Yaše posestvo vender lepe denarce nese." „Lehko bi jih, lehko; Bog ve, da lehko! Toda kaj ti pomaga, če vidiš lepo drevje v gozdu, da se ti ga srce veseli; pa prideš drugič pogledat, pa vidiš, da je drugi posekal! In kak krompir je bil zrasel na njivi! Debel kakor repa in kar usulo se ti ga je pod steblom; ko sem pa začel kopati, takrat sem pa videl, da je boljši že pobran. Potlej naj pa nese denarce kmetija! Koliko sem zložil žita v kozolec! Na tesno sem je dejal, snop pri snopu, samo lepo pšenico, trdo kakor jeklo in svetlo kakor led. Ko pa pridem z vozom nakladat, bilo je pa vse narahljano, skoro vsak drug snop je izginil!" „Kaj, da tako kradejo po Gorici!" začudi se Jurij. „Tako in pa še bolj! Toda nekaj jih poznam in ker si ravno tu in menda večkrat Premca vidiš, reci staremu: če ga jaz jedenkrat dobim v moji hosti, da bo drva sekal in škodo delal, ali pa okrog mojega kozolca kaj iskal, česar ni izgubil, posvetil mu bom z dvo-cevko, da bo imel za nekaj časa dosti. Da moram ravno jaz tako tatinsko soseščino imeti!" „Oča, Premca menda po krivem dolžite," zagovarja Jurij svojega dobrotnika. „0 kaj pa, po krivem! Le govori zanj! Meni so ljudje pravili, ki se ne lažejo in dolgo sem že potrpežljivo gledal, kako se ta nesnaga na moje stroške pase." Jurij se je bal, da bo starec zdaj, ko mu je najljubši predmet prišel na misel, o tem govoril brez konca in kraja, in zasukal je govor zopet na svojo prošnjo. „Hudo je, oča, hudo!" pravi. „Pa veste kaj ? Zavolj tega bi mi vender lehko par goldinarjev posodili. Cez pol leta Vam jih pa odslužim." Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 137 v „Oh, ljuba duša," vzdihne Rožanec. „Cez pol leta! Kje je še to! Bog ve, če boš takrat še pri volji izpolniti svojo obljubo!" „Saj sem Vam segel v roko." „In Bog ve, če boš še mogel to storiti. Zandarji še vedno okrog lazijo in če te dobe, kdo mi bo povrnil?" „Bodo pa oča dali, ali pa France." „Ha, ha," nasmeje se bridko Rožanec: „oča ali pa France! Saj poznam oba dobro! Od teli pa denarja ne dobiš; trda sta kakor gabrova grča. Ha, ha! da bi ta dva kaj plačala, na to še misliti ni!" „Pa jaz imam še nekaj dote!" ,,No, pa Bog ve, kedaj jo dobiš, ali pa nikolij Tvoj oča lehko še dalje živi kakor jaz." „Da bi le Bog dal!" „Ej, zlodja, Jurij! kaj pa meni potlej vsa ta barantija pomaga? Jurček, kar pustiva te neumne marnje, pa pojdi z mano, da ga spijeva vsak jedno kupico hruševca, tacega, kakor ga ti še nisi pil." „Zahvaljujem, oča, res ne bom! — Vi mi torej nečete pomagati?" ,,Kaj, pomagati!" jezi se Rožanec. ,,Pomagam ti že, kjer hočeš; ali če pa ne morem, pa ne morem. — Toda počakaj, zdaj-le sem se nekaj domislil." In stari vleče ponižnega Jurija čez dvorišče. Pod hišo v zemlji bila je prostorna klet, to Rožanec odklene in porine mladeniča notri. ,,No, Jurij, kaj vidiš tu notri?" ga vpraša. ,,Dve kadi zelja." ,,Ha, ha," smeje se oni, ,,to je tudi notri, tudi. Pa poglej sem! Ob steni, kaj pa tu visi?" ,,Zajčje kože." ,.No vidiš! Same lepe, suhe zajčje kožice. Petnajst jih je, in poglej ljuba duša: v ponedeljek je v Ljubljani semenj, jaz ne morem iti, ker imam dela doma; ti pa lehko tja stopiš, pa vzameš to-le s sabo. Ce skriješ pod suknjo, noben človek ne bo vedel, kaj neseš. Klobučarji se bodo pa kar stepli zanje, tako lepe kožice so to. Recimo, da dobiš za vsako štiri groše — dobil boš pa lehko več, primaruha! tako blago, le poglej jih — no, pa recimo, da štiri groše, in petnajst kožic, to je že blizu štirih goldinarjev." ,,Ne vem, če bo toliko, oča," ustavi'ga Jurij in začne računiti. „To je menda samo tri goldinarje." 138 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. v „Ni mogoče!" zavpije Rožanec, ,,le štejva! Ce bi jih bilo samo pet, že te bi znesle jeden goldinar; zdaj jih je pa petnajst, pomisli; petnajst!" ,,No, in to je trikrat pet." ,,Hentaj! menda res. Toda ti jih boš veliko draže prodal; ne smeš takoj prvemu dati; poskusi malo, kakšen je kup in barantaj na žive in mrtve!" Jurij ni vedel, ali bi se smijal dedcu ali bi se jezil; toda kaj bi bil mogel storiti? Ce odreče, ne dobi denarja nič, jeden dan ali dva se pa že roma po svetu, in kdo ga pozna v mestu! ,,Kar se bo dalo, bom storil," pravi. ..Zanašajte se name!" ,,Tako je prav! Kaj bi dobro robo zametaval! Pot te skoro nič ne velja; zapravljati se ve da ni treba. Cez Savo se prepelješ na prvem brodu; po čolnu; na ladijo ti ni treba hoditi, ker je predrago. Sem in tja boš plačal štiri krajcarje. V Ljubljani imaš pa petnajst krajcarjev čez in čez dosti." ,,Petnajst krajcarjev, oča! Kaj pa mislite! Toliko me stane če grem v Dolino." ,,Ha! Ali hočeš po svetu hoditi pijan kakor muha? Glej, da se mi v Savo prebrneš! — No pa vzemimo dvajset krajcarjev, ker si že tako razvajen; potlej boš pa živel kakor prapreški gospod. — Kar ti ostane, pa lepo domov prinesi, pa glej, da kaj ne izgubiš in da ti na semnji kdo kaj ne izmakne. Mestni ljudje so vsi vražji in na tujca kar gledajo, kako bi ga osleparili. Poldrugi goldinar, polovico skupička, boš potlej meni dal, drugo polovico ti pa jaz posodim tja do sv. Jurija, tvojega patrona. Obrestij pa ne maram nič, ker jaz sem kerščansk človek. — Tako, Jurij! Kadar odrineš, pa mi pridi povedat, da ti blago izročim!" Kar tepel bi skopuha kakor ajdovo slamo, mislil si je Jurij, če bi ne bil ravno Rožanec. Toda le počakaj! VI. Grd dan je bil ljubljanski semanji dan; deževalo je in sneg je vmes naletaval, tako da so tla od mnogih nog razteptana kar plavala. Množica ljudij valila se je sem pa tja; jedni hite po gotovih opravkih, drugi ogledujejo štacune in krame in premišljujejo, ali bi še kaj kupili; ti iščejo svojih znancev, oni so jih našli in glasno se raz-govarjajo z njimi; vmes pa ropočejo vozovi in bega živina. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 139 Pri klobučarji na trgu je že dolgo kmetski fant od strani gledal in čakal, da se odmaknejo kupci. Zdaj se približa, a ne pogumno in moško, kakor fantje njegovih let, ampak plašno in urno, kakor bi se bal, da se skesa, ako bi hodil počasi. „Jaz imam zajčjih kož na prodaj," reče poluglasno Jurij, kajti on se je obrnil na prodajalca. Klobučar ga nekaj časa pazno gleda, pa reče: „Pokaži!" Jurij razveže culico in razloži svojo robo. Dolgo jo ogleduje oni, vse predolgo za Jurija, naposled pa vpraša: „Po čem?" „Po štiri groše." „Fant, ali si znorel?" pravi oni. „Po dva ti dam, če hočeš; pa kar pusti tukaj!" „Ne, ne morem dati." „Kaj ne moreš dati, ko si vse zastonj dobil! Dva groša dobiš še po vrhu, pa nič več." In klobučar seže po ruti. „Res ne morem," reče Jurij in prime za drugi konec. „Stoj, fant!" pravi zdaj oni na glas. „Pridejo žandarji mimo, potlej boš pa lehko dal." A tako srpo ga pogleda Jurij in tako krepko mu stisne pest, s katero je robec držal, da je takoj izpustil. Jurij povije svoje blago in izgine med ljudmi. Malo so bili za njim pogledali, ko je klobučar zadnje besede rekel, a kdo se meni za tuje ljudi? Poludne je zazvonilo; vse ljudstvo se odkrije in kjer je tropa skupaj, začne jeden glasno naprej moliti. Najglasneje pa moli tam na trgu star štacunar, ki klobuke prodaja. Po vsem trgu se razlega njegov glas in nehote tudi Jurij za njim moli in se počasi bliža. To mora biti dober človek, ki je tako pobožen, misli si in čaka, kdaj bo molitve konec. Zdavna je že odzvonilo, a rejeni klobučar še vedno našteva svetnike in svetnice, kakeršnih Jurij še nikdar ni slišal, in neutrudno odgovarjajo ljudje okrog njega. Na zadnje pride vender „čast bodi" in velik križ sklene molitev. „Ta je bila pa dolga," meni nekateri, „prav za deževen dan." Ljudje se začno razgubljati po krčmah in trg se prazni. Zdaj se Juriju zdi čas ugoden. Urno stopi k možu in ga nagovori: „Oča, jaz sem tudi za Vami molil," pravi. „Zdaj bova pa kupčijo naredila." „Prav je; jaz imam pa tudi najboljše blago." 140 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Jaz bi Vam nekaj prodal," seže mu Jurij v besedo, „zajčjih kožic, če jih potrebujete." „Kaj pa, da jih potrebujem. Le sem z njimi!" In zopet razgrne Jurij svoje blago in boječe gleda kupcu v obraz, kaj poreče. „Koliko hočeš imeti?" vpraša oni. „Ne veliko," odgovori Jurij. „Po štiri groše Vam jih pa dam." Mož premetava kože, mane jih s prsti, ogleduje od vseh stranij, potlej pa izvleče mošnjo. Aha! veseli se Jurij, nisem se varal, to je v pravičen in pošten mož. Stacunar našteje in pomakne denar Juriju: „Tu imaš, fant!" Jurij pregleda pa vidi, da je samo dva goldinarja in dvajset krajcarjev naštel. „Oča, vi ste se zmotili," pravi Jurij. ,,Tukaj manjka šestnajst grošev, za štiri kože ste mi utrgali." ,,Prijatelj, te boš pa navrgel!" reče oni in grdo se zasmeje. ,,Tukaj je denar, vidiš? Zdaj pa tja-le poglej!" Jurij se ozre. ,,Tam so pa žandarji! Take ptiče, kakor si ti, jaz poznam." Jurij se je ves tresel od jeze, zdaj je bil rudeč zdaj bled in prva misel mu je bila, da bi v dedca skočil in mu kosti premel, a vedno bliže prihajata dva bajoneta. ,,Vzemi: če ne, vzamem jaz," pravi stacunar in iztegne roko; Jurij pa pobere hitro denar in odide. „Bog bodi zahvaljen za dobro kupčijo," vzdihne klobučar in se odpravi h kosilu. VII. V predmestni krčmi se je vse trlo pivcev in glasen pogovor so imeli med sabo. Možje so pili po storjeni kupčiji ali pa so jo nadaljevali, ženice so ogledavale in primerjale nakupljeno blago in dekleta so materam svete dajale, kaj bi se še prav dobro kupilo zdaj, ko so že v mestu. Pri jedni mizi pa je sedela tropa preširnih fantov, ki so po vinu razgreti šale zbijali na vse pretege. — V kotu pri peči sedel je Jurij in rezal svoj ogel belega kruha, ter pil kozarec vina. Prisedel je bil k njemu star mož, in poleg njega mlado dekle, in položila sta svoji culi na klop k peči. Iz starčeve moleli so težki novi usnjati podplati, dekličina pa je bila skrbno povita in zvezana, da ni bilo moči soditi in uganiti, kaj je v njej. Sedeli so nekoliko časa molče drug poleg drugega. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 141 „ Odkod si pa ti doma?" povzame naposled starec besedo in se obrne k Juriju. „Tam pri Dolini, če veste," mu on odgovori. „Hentaj, pri Dolini? Potlej imava pa jedno faro sv. Jurija. Jaz sem pa s Strme Peči pri sv. Florijanu. Ali si že bil katerikrat pri sv. Florijanu?" „Bil," odgovori Jurij, „pa ne velikrat. Torej je Vaša tista hiša na samem, vrhu roba?" „Moja, in pri nas se pravi pri Pečarji. Kdaj greš pa domov?" „Ne bom čakal dolgo." „Vidiš! nekaj opravka imam jaz še, potlej pa tudi odrinem in lehko gremo vkup proti domu; tvoj brod je samo pol ure bliže, kali? Nad Hotičem se prepeljujete Dolinci, jeli!" „Da!" „No in do tja te spremiva z Lenčiko, ker imava tudi to pot. — To je moja hči tukaj, pa še ni bila prej nikoli v Ljubljani in ker me je tako prosila, sem jo pa vzel s sabo, zdaj jo pa noge ' bole." „Oh, oča!" izgovarja se dekle in zarudi, „saj me nič ne." „Bodo te pa jutri, le počakaj !" tolaži jo oča. Pogovore se še potem, kakor je navada, o letini; Pečar potoži, kako ljudij za delo primanjkuje, ker neče nikdo več doma za drevo držati pa cepee sukati, ampak vse hiti železnice delat, premog kopat ali pa jih vzame vojaščina; kadar so bolni pa stari, vračajo se domov. „Pri nas bi tudi potrebovali jednega delovca," pravi, »toda kaj, ker so tako dragi. Jaz sem že star, da se težko ukvarjam, zemlje imam pa dosti; samo v hribih je, v hribih." „Da, v hribih," pritrdi Jurij. „Take sile pa tudi ni, oča" brani se dekle. „Kako pa Mala Loka lepo leži in Kratka Njiva!" Juriju je prišlo na misel, kaj, ko bi v to službo stopil. Mir bi imel nemara; toda v kake hribe bi prišel, in v kako zimo! Od svojih krajev bi bil vender ločen, in druščine bi ne bilo nobene. Ne, v ta dolg čas pa ne! Pečar se je bil poslovil s svojo hčerjo in tudi Jurij odide. Zamišljen hodi nekoliko časa po mestu, a vsega je že naveličan. On ne pozna nikogar in nihče ga ne pozdravi in vender se mu zdi, kakor bi ljudje za njim se spogledavali, kakor bi kazali nanj; če 142 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. dva vkupaj obstaneta, prepričan je, da govorita o njem. Proč, proč, ljudem izpred očij! Jurij pozabi Pečarja in svoje obljube in hiti, kar more, proti Zalogu in odtod dalje za hribom ob Savi. Tacega dne še ni imel za seboj. Kaj ko bi ga tukaj v neznanem kraji kdo izpazil! Kam bi se obrnil in kje bi dobil zavetja? Zimski dan ne traje dolgo, zlasti če je oblačen; in temno je v že postajalo, ko dospe Jurij do broda. Cim bliže je prihajal, tem hitreje je hodil oziraje se pogostoma nazaj, kajti vedno se mu je zdelo, da hiti kdo za njim. A megla se je bila razgrnila in komaj je razločil ribičevo hišico onstran Save. Zanesljivejša pa so ušesa po noči in vedno glasneje se slišijo in vedno bolj se bližajo koraki brzih nog. Temu človeku se mudi, misli si Jurij. Morda hodi za mano, v ker sem mu sum vzbudil. Na pol v teku doseže Jurij breg. Čoln je bil k sreči pri tem kraji, kajti ribičev fant je bil ravno neko žensko prepeljal in že odriva, ko priteče Jurij. Na njegov klic primakne se zopet čoln in Jurij skoči vanj. „He! počasi!" vpije fant. „Ce ne, bova zajela ali pa se pre-brneva oba." „Tiho bodi, pa vozi urno !" ukaže Jurij. Krepko se upre brodnik v drog in odrine čoln od kraja. Kmalu se začuje od brega sem močan glas: „He, ribič! stoj, vozi nazaj!" „Takoj pridem, takoj," zavpije fant in vozi dalje. v „Nazaj, hudič! Ce ne ustrelim," sliši se v drugo. „Zandar je," šepne brodnik in obrne svoj drog, kajti dobro znani pok petelina na puški je pričal, da se mož ne šali. Jurij se ni motil, hodil je nekdo za njim, bodi si nanj opozorjen, ali pa je plaha njegova osoba sama ob sebi obrnila sum nase. Zdaj ni bilo časa premišljevati; Jurij stopi k brodniku in mu zamolklo reče: „Fant, če ne voziš dalje, zadavim te," in mu položi roko na ramo; a fant ni bil strašljiv. „Kaj ti mene, ti, drvar!" zavpije in ga sune v obraz. Komaj se je bil Jurij umaknil. Zdaj pa zgrabi brodnika za prsi in ga potlači v čoln. Čoln pa se prevaga in oba se zvrneta v Savo. Kakor bi trenil, razpustita se v hladnem elementu skušaje se rešiti; čoln pa plava mirno po Savi doli. Dasi je znal Jurij dobro plavati in ni imel daleč do brega, vender izleže le z največjim trudom ves otrpel iz vode: tacega mraza še Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 143 ni užil in obleka ga še nikdar ni tako težila. Na krik je bil prihitel stari ribic. „Oho, oho!" vpije in razprostre roki proti Juriju, kakor bi ga hotel udržati, a niti mu je bila resnica, niti bi ga bil premogel in več mu je bilo na tem, da sinu iz vode pomaga. Daleč je bil že Jurij, ko prikolne fant iz Save. „Da bi vse biriče zlodej vzel," huduje se. „Kje bomo pa zdaj čoln iskali?" ¦— „Ah, čoln!" tolaži ga stari. „Doli h Krivcu bom stopil in na ovinku ga bomo dobili v dračji; ti pa glej, da se posušiš!" Jurij pa je bežal v hrib, kakor obstreljena zver, ne oziraje se ne na desno ne na levo. Ves je bil moker in zeblo ga je; ko pa je lezel dobre pol uro navkreber po spolzki stezi, tekel mu je že vroč pot od čela doli. Tako hodi dolgo dolgo po poti, ki se je komaj poznala, nikdar se mu hrib še ni zdel tako visok, nikdar tako strm; komaj prekorači j eden vrh, že stoji drugi nad tem in zadaj zopet tretji brez konca in kraja. Kakor bi ga zel duh v krogu vodil, tako blodi sem ni tja po temo ti. Naposled ugleda visoko nad sabo berlečo luč. Hvala Bogu! vzdihne, vender pridem do ljudij, in poskusi pot naravnost proti luči, a kmalu se prepriča, da je tod svet zaprt: skoro navpik dviga se skala mnogo sežnjev visoko in nikjer ni nobene steze. Tu ne pomaga nobeno premišljevanje, obiti se mora strmina; Jurij se upira in upira na vso moč in prileze slednjič na vrh. Kar nič ni vedel, kje je; razgled mu je vzela temna noč, in ne more se spomniti, da bi bil že katerikrat videl ta kraj in to hišo. Komaj stori par korakov proti zaželjenemu prenočišču, kar zarjove nad njim velik pes in ga ustavi. „He, ljudje božji!" vpije Jurij. „Ali ni nobenega doma?" Cez nekaj časa se vrata nekoliko odpro, in kakor se dozdeva Juriju, vpraša postarna ženica: „Matija, ali si ti?" „Ne, jaz sem, jaz," odgovori Jurij. „Kdo pa je to?" „Nekdo, ki je pot zgrešil, pa prosi, da bi ga prenočili." „E, ljubi moj!" odvrne oni glas. „Pri nas te ne moremo prenočiti ; pojdi tukaj-le doli do Simona, četrt ure daleč, tam te bodo vzeli pod streho; pa glej. da v brezdno ne padeš, pot je nevarna." „He, mati, prenočite me, mraz je," prosi Jurij. „Ravno danes ne morem; kar pojdi tu doli, boš kmalu tam." 144 t)r. Fr. Detela: Malo življenje. „Toda psa pokličite k sebi! Ta zverina me ne pusti mimo." A tega ni bilo treba, kajti na jedenkrat pes glasno zalaja in steče na nasprotno stran in laja, priteče zopet k. hiši in zopet izgine. „To sta p dva," pravi žena, in kmalu se pokažeta dve osobi, moška in ženska. „Dober večer, Matija, dolgo vaju ni bilo," pozdravlja starka stopivši iz hiše. „Tukaj je nekdo, če ga hočeš prenočiti." „Dober večer, oča!" izpregovori Jurij, a pes skoči zopet proti njemu in ga ne pusti dalje, dokler ga gospodar ne odžene. „Kdo pa si ti?" vpraša mož, ki se mu je reklo Matija. „Pojdi no bliže!" „Oča, tisti je, ki je zraven naju sedel," šepne dekle, kije spoznalo Jurija. K Pečarju je bil prišel Jurij na Starmo Peč. „Glej ga, saj res!" pravi Pečar in poda Juriju roko. „Kod pa hodiš in kako prihajaš sem?" „Zašel sem bil." v „No to pa ni nič čudno pri takem vremenu. Se jaz sem moral paziti, ko sem že sto in stokrat to pot hodil. Sneg vse zmede. Zdaj pa kar hitro stopimo v hišo, da se ogrejemo." Tople izbe še nikdar ni znal Jurij tako ceniti kakor zdaj. Mati prinese malo večerjo, in tudi on mora prisesti. „Kakšen si pa, fant?" vpraša Matija. „Saj se te vse drži. Tako hude megle pa vendar ni." Jurij pove svojo nesrečo, opravičuje se, zakaj ju ni počakal in Matija prinese dva otepa slame v izbo, da se mu naredi postelja. „Lenčika, kaj sipa vse nakupila?" vpraša zdaj mati in Lenčika odpre korbico in razkaže svoje zaklade. Vsakemu je nekaj kupila. „To je za mater, to za očeta, to za Simonovega Štefana, to pa za Anico." v „Ali si tudi Štefanu kaj kupila?" nasmehne se mati. „Saj moram, ker je tako siten," odvrne Lenčika. „Za našega gosta tukaj pa nimaš nič, Lenčika?" vpraša oča. Malo osupne deklica, kajti nenadoma je prišlo vprašanje; ko pa Jurij začne dokazovati, da se tudi njemu spodobi majhen „odpustek" za spomin, odvrne pogumno: „Bom pa tega dala, ki sem ga namenila Štefanu." ¦v „Kaj bo pa Štefan dejal?" vpraša mati. Dr. H. Dolenec: Izza mladih let. 146 „Saj ne bo vedel. Dobo pa druzega," reče Lenčika in odide z materjo v drugo sobo k počitku, trudnega Jurija pa je že tudi spanec nepotrpežljivo čakal na slamnati postelji. Ko razsvetli drugo jutro solnce snežne vrhove, najde Jurija že na nogah. Obleka je posušena in gospodar mu natoči kupico bri-njevca domačega pridelka k odhodu. „Ta ogreje dušo," pravi mož, „in po zimi ni boljšega zdravila." Potem mu pokaže najboljšo pot v Dolino in prijateljsko se pošlo- v vita. „Ce še katerikrat tod prideš," pravi Matija, „pa se še oglasi!" Mož pdide živini klast, Jurij pa stopa urno proti domu. Da je skoro ves denar izgubil v vodi ali na potu, to mu ne dela mnogo skrbij; da je le zopet doma. Celo nekaka škodoželjnost se ga loti, ko pomisli, kako bo lakomni Rožanec skakal, kadar to zve. Ta Pečar je pa dober mož, misli si, da bi le ne bil v taki puščavi! Ce bi bilo le malo niže doli, pa kar ostanem pri njem. Toda, hu! nikjer nobene vode; sam kamen pa sama skala! Sneg menda leži v vse leto tukaj. Skoda tako dobrih ljudij za tako pust kraj! — Tako je premišljeval Jurij na svojem potu in hvalil Boga, da ni tukaj gori v tem mrazu doma. (Dalje prihodnjič.) Izza mladih let. Spisal dr. H. Dolenec. I. L^2p*s]ospod Spectabilis, ki je nas „Zvonove" pisatelje koncem leta Cfii&j v »Slovenskem Narodu" z razbeljeno mastjo polil, da smo se »gg^i svetili kakor najbolj ukusni žganjci, zaželel si je, da bi mu jaz letos takoj jel praviti, kako je bilo takrat, ko sva se prvikrat z medvedom srečala. To opisovati bi ne bila težavno in v kratkem povedano, a s tem bi mu samo po jedni strani ustregel, kajti njega zanimajo, kakor pravi, tudi naši domači originali kakor n. pr. Miha pa Vragov boter; a takih, in po moji sodbi še bolj besede vrednih, spoznal sem dosta, predno sem v medvedje kraje zašel ter iz njih ust marsikateri dober nauk poslušal in si ga moral zapomniti, da sem Malo ž i v 1 j e n j a Povest. Spisal dr. Fr. D ete 1 a. VIII. il je večer; nad mizo Premčevo brlela je svetilnica in razsipala več dima okrog sebe nego luči. Za mizo si je podpiral glavo Premec; Jurij in Miha pa sta sedela pri peči, ki se je ravno tako uspešno branila dajati gorkote od sebe kakor luč svitlobe. „Mokra drva nerada gore," pravi starec. „Pojdi, Miha, pa obrni štor!" Miha uboga očeta in Jurij se tudi vzdigne. „Jaz pa prinesem," pravi, „par storžev turšice, da se posuše." „Ni treba!" brani Premec. „Saj se še mi ne moremo. Poliček vina bi nas pač drugače razgrel. — Kaj pravita, fanta," vpraša, ko je Miha zopet zasedel svoj prostor, „kako bi uganili, da bi prišlo kaj denarja k hiši; pomislita!" „Sinoči sem bil doma," reče Jurij in gleda k tlom. „Aha, si pa starega po doti vprašal}— kali?" smeje se Premec; „tu si jo pa zavozil! Zakaj nisi meni prej povedal, da greš domov po denar, jaz bi ti bil povedal, kaj tvoj stari misli!" „Kaj?" reče Jurij. „Da ti bo dal doto takrat, ko bo umrl! Tako je bilo tudi dogovorjeno, ko se je naš France ženil doli pri vas! Stari sije toliko izgovoril, da bo dal lehko tebi sam, kar ti gre; in on ima še nekaj šmarnih petič skritih, da še domače miši za nje ne vedo!" Jurij je molče zrl pred se. „Kaj pa si vender zvedel doma?" vpraša čez nekoliko časa Premec. „1 — blizu toliko, kolikor ste mi Vi zdaj povedali!" „No, vidiš!" reče zadovoljno Premec; „se ve da, ko bi bil tvoj ranjki brat Luka jedno leto prej umrl, potem bi te ne bili v vojake 13* 196 L>r. Fr. Detela: Malo življenje. jemali, in ti bi lehko zdaj doma gospodaril; naš France bi pa nama z Mihom kuhal tu gori, — in primojdunaj, tudi nama bi bilo bolje!" „Se ve da," godrnja Miha nejevoljno, „jaz bi le rad vedel, s čim bi Vam bil France sok belil!" „Ti ga pa še ne soliš ne!" zavrne Premec. „Da, da, ko bi bil Luka prej umrl!" vzdihne poluglasno Jurij. „E, kaj boš govoril!" oglasi se stari zopet izza mize, „ko bi si bil Poravnetov Tomaž prej doma nogo zlomil, ne bili bi mu sinoči pri Nacetu treh zob izbili! Kar je, to je; namenjeno ti je bilo! Sedaj rajši pomisli, kako bi drugod kaj denarja dobili; domača dota ti ne bo ušla — čakal jo pa boš, čakal! — Tvoj stari je trden kakor črni gaber!" „ Trije pari so na oklici," izpregovori Miha. „Dva sta iz hribov, tam ne bo nič; tretji je pa tudi tak, da bi kar na vrbovo piščal godel." „To ni vič," pravi stari in se zamisli. — „Sam ljubi Bog ti meni pomagaj pa mamka Božja!" reče čez nekaj časa, „kako bi pre-varili pa zvili tega Rožanca! Primojdunaj, to bi bilo veselje! Ta skopuh mi očita, da mu po gozdu kradem in iz kozolca jemljem, ko ima vsa grmovja sešteta. Za vsako vejo ve in snope ima v kozolci vse zapečatene. 0 ti vrag požrtni! Na svete Višarje se obljubim, in pa še tebe, Miha, če bi ga mogli kako prekaniti." „Oča, to si pa le izbijte iz glave!" pravi Miha. „Starega lisjaka pa ne boste ujeli, posebno zdaj, ko se je Jurijeva kupčija tako slabo obnesla. Nate je hud, Jurij, kaj?" „Kakor sam pajek," odgovori Jurij. „Toliko da se nisva stepla, ko sem mu povedal o tistih krajcarjih. Hudo sem se moral premagovati, ko me je ošteval. To pa še zmerom misli, da se mu lažem, da sem denar kar utajil." „Ne vem, kaj bi dal," pravi Miha, „da bi bil njegov obraz takrat videl, ko si mu ti povedal to strašno izgubo dveh grošev. Ali so se mu pa usta pobesila, kaj?" „Jezi me, kadar se spominam," reče Jurij, „pa smejati se moram. Tega bi ne bil nikoli verjel, da je res tako lakomen. Kakor bi mu bil dušo jemal, tako hudo mu je bilo. Veš, od konca ni bil nič jezen, dokler je imel še kaj upanja. Oh, Jurček, dejal je, ljuba duša, ti se misliš malo ponorčevati z mano; pa to ni lepo. Jaz sem star, ti si pa mladenič; daj mi denar nazaj, saj ti nisem zdaj zadnjikrat Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 197 pomagal! — Jaz trdim, da sem denar izgubil, pridušim se; on pa nič ni hotel verjeti, pa ni hotel. Kadar se pa jaz obrnem, da bi odšel, takrat pa skoči kvišku, skače sem ter tja kakor obseden, lasje so mu pri ušesih stopili po konci in tako je pihal, kakor pisan gad. Ti nehvaležnež, vpil je, jaz sem te rešil, in ti mi tako plačuješ? Poberi ' se izpred mojih očij! — Na to pa pravim jaz: Oča! nikar se ne jezite! Kar je, to je; štirinajst dnij Vam bom delal zastonj, kadar boste hoteli. — Malo je odnehal dedec, mislil si je menda, bolje nekaj kot nič. Potlej je pa spet začel. Vpil je in klel tja v en dan, jaz sem se pa izmuznil. Streljal bi me bil, če bi bil imel puško pri rokah; rekel mi je pa vse, kar je priimkov na svetu." „In ti si ga poslušal?" „Poslušal, zvesto, kakor dekleta zakonske oklice. Trdo sem se držal, pa neumnega sem se naredil, da-si me je pest srbela, kakor ne vem kaj. Pa kaj sem hotel? Saj veste, kako je!" „Nič greha bi ne bilo," meni Premec, „če bi ga bil malo pre-tisnil. Le premisli, kak je ta cigan — človek mu ne more dobro reči! V kako nevarnost te je poslal s tisto tatinsko robo! Sam ni > hotel iti, poštenjak; pa si je mislil: naj ta mladič zame gada ujame; če tega primejo, ni take škode. Ali je to lepo? Potlej te pa še dolži, da si mu denarje ukradel in tatu te imenuje! Oh, Jurij, ti ne veš, kako neznansko rad bi ga jaz ujel. Toda, kako, kako!" Dedec se zamisli in vleče počasi dim iz pipe; čez nekaj časa vzame jo iz ust in pravi: „He, Miha, pod kozolcem je vozič ajde naložen, kaj?" „Naložen," odgovori sin, „kadar hočete, pa potegnemo na pod, pa omlatimo." „Ta človek je tako lakomen, tako samogolten," razlaga Premec, „da mi je pol voza vem da že v mislih požrl. Oni dan je vohal okrog kozolca, pa sem ga hitro odpravil. No, in kaj mi reče! Ajde imaš pa res toliko, pravi, da je morala kar druga vrh druge rasti; kaj ne, prodal je boš pa še več? — Sekiro sem vrgel za njim, pa hudirja ne zadeneš nikoli. — Ti, Jurij, moraš k njemu!" „IJa me iz nova zapodi, ka-li?" ugovarja Jurij. „Kaj hočem jaz?" „Nič, ti moraš! Jeza se mu je že razkadila in zdaj on kar premišljuje, kako te bo priganjal k delu. Nič se ga ne boj! Kar pojdi! Ti ga moraš spraviti, da se bo moje ajde lotil." 198 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Oh, kaj Vam prihaja na misel!" odvrne Jurij. „Da bi sleparil pa legal okrog; ne, tega ne storim; kar pustite me!" „Ti moraš! Ni drugače. Jaz hočem tega lisjaka zviti in ti, Jurček, mi boš pomagal. Pomisli, kako te je on izpeljal na ta somenj, kako te je zmerjal in da ne bo nič druzega pri vsem tem kakor smeh. Reci mu samo, da je pri meni naložen voz ajde, velik voz in priročen, kakor bi se ponujal; drugo bo vse sam storil, ker misli, da je najmenj pol voza njegovega. Potlej ga pa dobimo. Jurij, če me imaš kaj rad, Jurček, sin moj, pojdi! Videl boš, kako se bomo smijali." „Saj to ni nič tacega," pristavi Miha, „to že lehko storiš." „Jurček, če sem že katerikrat kaj zate storil," prigovarja Premec, „ubogaj me! Zmerom sva bila prijatelja." Dolgo se ustavlja Jurij, kajti zoperno mu je bilo sleparstvo in upiralo se mu je posebno zato, ker je proti Rožaneu namerjeno moralo mu nakopati krivnjo nehvaležnosti; slednjič ga vender zmaga skupna prošnja očeta in sina, ki sta mu bila dala že toliko dokazov zveste udanosti. IX. V tem, ko se je ta naklep koval, sedel je Rožanec doma na čelešniku, kadil iz svoje pipe in pluval po izbi. Govoril pa je mož oblastno, in kaj bi ne, ko ima pred sabo samo žensko poslušalstvo? Njegova hiša je namreč zbirališče, in njegova žena mogočna pokroviteljica postarnih samic, ki so po leti na delo hodile, po zimi pa kite pleto za slamnike in ljudi opravljajo. Duhovne gospode in mlada dekleta, zakonske može in vasujoče fante, vse prerešetajo in obdelajo ženice pri Rožanci. Popolno svobodo govorjenja pa imajo se ve da le bolj čez 'dan, ko Rožanca v hiši ni, kajti zvečer tudi on sam katero reče, ne da bi vedno poslušal. In zlato jedro je, kar on pravi; kajti vsekdar govori on z višjega stališča. Njegove obravnave se ne dotikajo nikoli posameznih osob, to tukaj z veseljem zabeležujemo; postave in naredbe, šege in navade, te on presoja in popravlja in prenareja, kajti takemu možu ni, da bi ugajalo vse vprek. „Ha, pravica!" tako modruje iznad čelešnika. „Za bogatina je dobra reč ta pravica: kaj hoče pa revež ž njo? Bogatina pravica varuje na vse strani, reveže pa pritiska na vseh plateh. Kamor se ganeš, — stoj! zavpije kdo, tu je moja pravica; obrneš se proč, Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 199 ustavi te že drugi: tu je zopet tega pravica, tam onega: tvoja pa nikjer!" „Ob, kaj pa, revež je revež!" tarnajo žene kakor kor v grški tragediji. „Goveja živina gre na pašo," nadaljuje Rožanec, „pastir pa za njo. In če vprašaš: čegava je ta telica? pravi ti: Rožančeva, in: čegava ona maroga? Potokarjeva, odgovarja se ti. In ta liska? Vrbanova. Vsaka ima svojega gospodarja, ki skrbi zanjo in jo pod streho jemlje. Hudiman!" plune Rožanec po izbi. „Pa pojdi v gozd, v pa vprašaj: ali ga vidiš, zajca? Cegav je? — Vsak se ti bo smijal. Pa pojdi doli k potoku, pa vprašaj: čegava je ta riba? Pa oni rak? — Kdo ti bo odgovoril? Noben živ človek ne!" „Kaj bi pa tudi odgovarjal?" čudi se Mina za kolovratom. „Zlodeja bi odgovarjal!" huduje se mož na čelešniku. „Molčati mora, ko nima nič odgovarjati. — Bog," pravi Rožanec dalje, „izpustil je ribo pa raka v vodo, da plavata in ležeta sem ter tja, češ, kdor vaji dobi, tega sta pa. Zajca je zapodil v gozd. Kdor te ujame, tako je dejal, ta te pa ima. Gospoda je pa vse pozaprla. Medveda le ubij pa volka, ki graščaku škodo dela; zajca pa pusti, ki ti zelje krade pa drevje lupi. Revščina, ta je dan danes največji greh; čudo, da nas še ne zapirajo zavoljo nje." „Oh, oh, siromaka vse tare!" zdihujejo žene in pij o hruševko, ki je po večerji ostala. „ Sveti Miklavž," govori Rožanec, ne meneč se za ženske vzdihljaje, „ta je najboljši svetnik za kmetskega človeka: on je bogatim jemal, pa revežem dajal." Rožanec bi bil še obširneje in temeljiteje razvijal svoje nazore, da ni v tem trenutji potrkal nekdo na hišna vrata. „ Janez, pojdi gledat, kdo je!" pravi žena, in Rožanec stopi počasi ven. Zenice pa staknejo porabivši prosti čas glave skupaj in ugibljejo, kdo bi to bil. — V izbo stopi Jurij. „Dober večer! vsem vkup," pozdravlja družbo. „Oča, tukaj Vam vrnem smodnika, ki ste mi ga oni mesec posodili." „E, saj ga ne potrebujem. Imam ga še, imam," meni mož in v iztegne roko po zavitku. „Ce pa ni drugače, daj ga sem, da ne boš nalašč hodil." „Ali ste še kaj hudi name?" „Grdo si me bil osleparil, grdo! To veš, da meni ni za tiste krajcarje, da-si bi jih bil lehko bolje obrnil, ampak da si me imel tako za norca!" 200 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Vi ste še zmerom nejeveren Tomaž. Počakajte! Drugače boste govorili, ko bova v logu kosila. " v Zenice so skrivnostno pogledovale fanta in si kimale, Mina pa izpregovori in pravi: „Jurij, če se ti ljubi hrušek, kuhanih, tukaj le je skleda!" Juriju se sicer ni ljubilo posebno, vender se vsede in pokusi. „Mraz je zunaj, mraz!" meni stara Jera zraven njega. „Mraz," pravi Jurij. „E, pa bo še bolj," opomni Rožanec, ki je zopet zlezel na peč, „danes imamo komaj prvi krajec. — Kje si pa ti bil?" v „Doli pri Simnu v malinu," odgovori Jurij. „Okrog Premca te ženske večkrat vidijo, kaj ?" „No, časi se tudi tam oglasim." „Veš, kaj ti jaz povem? Jedenkrat sem ti bil menda že rekel, pa še ti rečem: Varuj se tega človeka! Nič ga ni prida. Vse ječe je že odrgal in če bi šlo po pravici, še bi sedel. Starega grajskega gospoda, Bog mu daj nebesa! kdo drugi ga je ubil kot Premec? Se ve da pravijo ljudje: vrag ga je vzel, vrag. Kaj pa da! Hudoben človek je tudi vrag, le meni verjemi, Jurij! — Ej, Bog ve, koliko žita bi jaz imel v kašči in koliko sena na hlevih, če bi ne bil Premec moj sosed." „Kako pa grdo preklinja!" vzdihne jedna ženica, „kar strah obide človeka! Ali se mu ni že jedenkrat hudoba prikazala?" „Kaj jedna!" popravlja drugo ženišče. „Sto in tisoč hudob je videl, ko je kosil doli pri studenci. Zaklel je, pa se mu je zavalilo pod noge, kakor velik zelen kuščar. Pa je udaril s koso, pa jih je - bilo na jedenkrat vse zeleno, poln travnik, Bog nas varuj! Potlej je pa znal moliti, potlej!" „To naj bo, kakor hoče!" reče moško Rožanec. „Naj se mu prikaže, kdor hoče in kjer hoče, samo moje posestvo naj pri miru pušča!" „Saj ima sam tudi dosti polja, ka-li," opomni Jurij, „da bi mu ne bilo treba jemati." „Dosti polja, se ve da! Kaj ima? Toliko, kar se krava obrne; če pa žene par volov vštric, mora pa j eden že po tujem stopati. Nič nima; pridelal bo pa, kakor vsak drugi." „Morebiti je pa zemlja njegova posebno rodovitna." „Zato, ker jo ptiči gnoje, ka-li?" Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 201 „Kako bi mogel imeti tak grešnik kaj božjega blagoslova, to jaz vprašam," čivka jedna ženica. „No in zdaj sem šel pod njegovim kozolcem," pravi Jurij, „in lep voz ajde ima naložene." „Ti strela! meni jo je ukradel!" huduje se Rožanec. „Skoro vsa je moja. Pa da jaz te strele ne morem nikdar zalesti!" „Ce bi bil jaz na Vašem mestu," pravi Jurij, „pa da bi vedel, kaj je mojega, jaz bi se pa kar sam odškodoval; kaj?" Rožanec misli in misli in svet mu dopade, da-si je precej nevaren. „Tako bi jaz naredil," povzame zopet Jurij, „Vi pa storite, kakor hočete. Toda kar je Vaše, mislim jaz, to je Vaše in naj ima, kdor hoče. Menite, da je to greh, če jaz komu nazaj vzamem, kar mi je ukradel?" „Ha! kaj bo greh!" pravi Rožanec. „Zgolj pravica je to, vender", — mož premišljuje zopet — „vender so sitnosti zraven." „Vi mislite," opomni Jurij, „da Vam pa nemara ni kradel. Da ste ga samo obdolžili in da ne veste za gotovo." ,,Ne, tega pa ne!" razvname se mož. „Da mi je kradel, na to pa prisezam, kadar kdo hoče; samo videl ga nisem." „Kaj se pa potlej bojite? Pojdiva, jaz Vam pomagam! Vsak naj dobi svoje." „To je prav in pa Bogu všeč," odgovori Rožanec in skoči s čelešnika. „Samo počakajva malo, prezgodaj je še!" Ni trajalo dolgo, in Jurij in Rožanec peljeta male sem po škri-pajočem snegu. Nobeden ne izpregovori besede; Rožanec se veseli na tihem, da bo staremu zoperniku jedenkrat dolg poplačal; Jurij se pa sramuje, da je tako povrnil svojemu nekdanjemu dobrotniku. Vest ga peče, rad bi zopet vse poravnal. „0ča!" šepne Rožancu, „počakajte!" — „Tiho, tiho, zdaj ni časa," odvrne oni in hiti dalje. Jurij misli, kaj bi storil, a pot je kratka; že sta pod kozolcem. „Veste kaj, oča!" izpregovori zopet, a oni hiti na svoj voz nakladat. „Oh! pojva proč, pojva!" pravi Jurij. „Takoj, takoj!" šepne starec, „še dva snopa!" in ne more se ločiti od tujega blaga. Na jedenkrat se zasliši od hiše sem krik: „Tatje, tatje! Pomagajte!" in Premec in Miha pritečeta vsak od jedne strani. Rožanec je kar obstal in še na misel mu ni prišlo, da bi bežal. 202 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Ha, ti peklenski tat!" vpije Premec in ga prime. „Ti mi kradeš pridelke mojih žuljev. Počakaj, pred sodnijo se vidiva, zdaj pa z mano!" „Ti pojdeš pa z mano, nisi nič boljši!" reče Miha Juriju in se nasmeje na ves glas. V srce je zbodel Rožanca ta smeh, na jedenkrat mu je vsa zvijača jasna. Ce bi bil Jurij vedel, kak pogled je nanj obrnil, mislil bi, da ga sam peklenščak meri, taka zloba in toliko sovraštva je bliskalo iz očesa. v ,, Aha, tako!" reče med zobmi. „ Čakaj, to si zapomnim, dokler živim." Nič se ni branil, ko so ga peljali v hišo. Premec se vsede široko za mizo, Miha pa stoji z Rožancem m Jurijem sredi izbe. „Cesarska kraljeva sodnija," govori Premec, ,,začenja zdaj preiskovanje. Pripeljite prvič starejšega hudodelca! — Kako ti je ime?" vpraša porogljivo. Rožanec molči in se trese od same togote. v „Ce ne boš odgovarjal, kakor se pred gosposko spodobi," nadaljuje Premec, „velim te biriču odpeljati. Hoj, povej, koliko let imaš, grešnik sivi!" „Molči, molči! norec stari!" reče zamolklo Rožanec. „Saj vem, da vsi trije od lakote cerkate in da vam je samo za denar. Povej, koliko potrebujete,, da bo konec teh norostij!" „Oho, le počasi!" ustavlja ga Premec. „Kaka sodnija bi bila to, ki bi tako imenitno reč tako hitro presodila. Počasi pa zložno, tako je sodnijska navada, če še ne veš. Povej ti, Miha, kaj je zakrivil ta človek, ki tukaj stoji." „Kradel je," pravi Miha. „Ajdo je jemal s tujega voza in tajiti ne more, ker smo ga zasačili." „Koliko je škode storjene po tvojem mnenji, Miha?" „V okroglem številu in po kerščansko zračunjeno deset goldinarjev; rajši pa več!" „Koliko priznavaš ti, zatoženec?" Rožanec molči. „He, boš govoril, grdoba, če te sodnija vpraša!" Rožanec ne odgovori nič. „Ce bi ne bil jaz tako milostiv, kakor sem, moral bi plačati in še zaprl bi te, posebno ker si tega mladega, neizkušenega človeka k tatvini zapeljal." Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 203 „Koliko hočeš, hudič? Povej!" zavpije Rožanec togoten in tudi Juriju se je čedalje neznosneje videlo vse počenjanje. „Končajta!" reče tako, da se je znalo, da mu je resnica. „Ta kazen torej teh desetih goldinarjev," govori Premec, „se bo med zatoženca razdelila, kakor zahteva pravica. Vsak plača polovico. Rožanec, ti boš dal pet goldinarjev, in ker si starejši, še tri hlebe belega kruha in tri bokale vina. To se ima do jutri večer sem v to hišo postaviti. Toliko časa ostane voz tukaj. Zdaj pojdi! Zapomni si pa, da ne sme nobeden drugim očitati tatvine, kdor sam krade." Rožanec omahuje iz sobe, ne pogleda nikogar in zaloputne duri za sabo; glasen krohot nastane, ko je odšel. „Bolje se mi zdi," pravi Premec, „da smo tega jazbeca ujeli, kakor da bi mi kdo sto goldinarjev odštel, primojdunaj!" Samo Jurij se ne smeje; srce mu pravi, da je grdo ravnal, in hudo ga teži zavest, da je on ponosnega moža tako ponižal in potrl. „Ti se bojiš tega pretenja?" vpraša ga Miha. „To je prazen strah, verjemi mi." „Neumnost!" pravi Premec, „nič druzega. Dobrega ti še nikoli nič ni storil in kaj ti more škodovati? Meniš, da te bo izdal? Da bo sam sebi past nastavil? O, tako nespameten pa ni." „Jaz se nič ne bojim, naj me ovadi ali ne," pravi Jurij, „ampak žal mi je, v srce mi je žal, da sem to storil; po pravici povem. Kaj bi dal, da bi mi on ne bil pri Znamenji pomagal, da bi ne bil nič zavezan!" „Potlej bi ti bil pa res nevaren, potlej," pravi Premec. „Toda zdaj je, kar je." Tako žalostne noči pa Jurij še ni imel. Trdo sta že spala njegova tovariša, on pa je premišljeval in skušal zagovarjati svoje ravnanje. A ni se dalo, ni se dalo in solze so mu silile iz očij. X. Tiha noč se je bila razgrnila po zemlji. Doli v Dolini brle skozi zamrzla okna medle lučice; okrog pečij pa se stiskajo ljudje in si krate dolgi večer. Moški koljejo polena v treske in režejo zeljne štore, ženske predejo in pleto, otroci pa si igrajo sredi izbe in poslušajo stare pripovedke o razbojnikih in" zmajih, o steklenih gradovih in zakletih kraljičinah, najrajši pa o divjem moži, ki je hodil pred mnogo mnogo leti v Prapreče. Hud je bil in kosmat in drva je hodil krast v graščino; toda graščinski gospod mu je posvetil! Medveda je 204 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. priklenil k skladalnici in sprijela sta se z divjim možem in vrgla. Ni ga sicer zmogel medved, a divji mož tudi ni hodil več krast; samo v malinu pod gradom se je še parkrat oglasil in vprašal, če imajo gori še tisto hudo muco. — Zvedavo povprašujejo otroci, če še živi divji mož in kje biva in strahoma se ozirajo po oknih, če bi se ne prikazal, kar na jedenkrat s kolom na rami. A ni ga; pregrda mu je cesta, kajti goro in dol pokriva sneg, ki pa vedno še naletava. Dolgočasna je taka noč, če te zasači pod milim nebom, ko ne vidiš druzega ko zimo in sneg in slišiš le jednolično skovikanje sove in sem ter tja kak pok, če ulomi sneg kako vejo v gozdu. Kdor le more, drži se doma in peči, popotnik pa podviza svoje korake, da bi prej dospel do zaželjenega cilja. Tacega zaželjenega cilja pa menda ni imel Jurij, ko je počasi stopal proti Gorici. Mudilo se mu je tako malo, da je celo daljšo pot ob gozdu ubral, mestu navadne po polji. Dolgo se je bil mudil na očetovem domu in natanko je moral vse dopovedati o Eožančevi lakomnosti in o zvijači starega Premca, kajti hitro se je bila raznesla ta vest po okolici. Mnogo smeha so vzbudile Jurijeve besede in sam se je tudi smijal, in čedalje smešnejši se mu je videl ves dogodek, kakor ima človek sploh mnogo boljši spomin za vesele kakor pa za žalostne strani svojega življenja. Zadovoljno so živeli Jurijevi roditelji poleg novega gospodarja, in ker si je vsa hiša na roke šla, šlo je tudi delo vrlo izpod rok. Veselili so se vs?lej, kadar jih je obiskal Jurij in prigovarjali so mu večkrat, naj vedno pri njih ostane, in on je tudi že premišljeval, če bi ne bilo najbolje kar doma ostati. Dela bi imel sicer več kakor pa na Gorici, a tudi jesti bi dobil več in nadlege take bi ne delal doma, kakor pa pri tujih. Vender ga je zadrževal pomislek, da bi s tem nemara svojo družino spravil v sitnosti; in nekako nerad bi tudi zapustil veselega Premca in kratkočasnega Miha, katerih se je bil že dobro privadil; vse drugo bi bilo doma, a dolgčas bi bil pa tudi. Spoznilo se je bilo, ko se je vračal Jurij na Gorico. Brezskrbno je korakal svoj pot in mislil ni menda na nič, ko mu zadoni na ušesa oster glas klarinetov. Kaj pomeni to? misli si Jurij in obstane. Zopet zapoje pišeal. To je Miha, pravi Jurij, kaj neki dela ob tem času? Glas je prišel s poljskega pota, ki pelje iz Doline, in Jurija žene radovednost pogledat, kaj bi to bilo. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 205 „Miha, ali si ti?" zavpije, ko je prišel blizu pota. v „Kaj pa, kaj pa," odgovori znani glas.,,Čakaj, pridem takoj k tebi." Kmalu se snideta prijatelja. „Danes ne smeš k nam," pravi Miha in vleče onega s sabo proti gozdu. ,,Zakaj ne?" vpraša Jurij. „Zandarji so prišli. Ali so sami izvohali, da pri nas prebivaš, ali pa jim je kdo povedal." „Da bi se bil Eožanec tako hitro znosil?" pravi Jurij zamišljen. „Glejte, glejte!" „Trije so bili," nadaljuje Miha. „Vrata so hoteli podreti, tako razbijanje je bilo. Oča gre odpirat, jaz sem se pa skril. Peč je pri nas tako narejena, da brez truda kako pečnico izmakneš in zopet nazaj vstaviš. To je časih dobro, in jaz sem bil kar hitro v peči. Da mi ni bilo posebno vroče, to si lehko misliš. V izbi pa kriči žandar nad očetom: Kje je uhajač? kam ste ga skrili. Po vseh kotih je šel: pod streho, v hlev in celo na kozolec, druga dva sta pa stražila okrog. Oča se je menda tresel v izbi, jaz pa v peči od samega strahu; pa ne zavoljo sebe, ampak zavoljo tebe. Kaj bi bilo, če bi ti ob tem času v taki temi prišel domov! Sam angelj varuh te je pridržali Saj ne vidiš človeka, predno se zadeneš obenj. Povedal nisi nič, kam greš, zdelo se mi je pa, da si šel domov v vas. Kako rad bi te bil posvaril : varuj se, pa ti zlodeji so bili povsod. Vender sem se pa srečno izmuznil v temi in piščal je bila tudi dobra, ki sem jo imel v žepu, ker po noči ušesa dalje neso kakor oči. Ce ti je namenjeno, dejal sem, slišal me boš in razumel; če ne, je pa tako vse zastonj." „Kaj praviš, kam bi šla zdaj?" vpraša Jurij. „K nam nikakor ne; v Dolino pa tudi ne, tam je še bolj nevarno. Zunaj je pa tudi mraz, hu!" „Veš kaj?" izpregovori Jurij. „Pojdi ti domu, jaz bom pa že tod kje prenočil. Jutri mi pa prideš povedat, kako in kaj." „Toda kam?" „Bodi brez skrbi! Kar piščal vzemi, zapišči, pa se bova dobila." „Ne, jaz te ne zapustim," pravi Miha, „in oča bi bil gotovo hud, če bi to zvedel." „Zmrznil boš," svari ga Jurij. 206 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Že vem, kaj storiva," odgovori Miha. „Jaz stopim doli k Francetu, da dobim kako plahto, da si bova mraz preganjala in nemara tudi kaj za zobe; ti pa pojdi tu doli do Race v tisto jamo, ki sem ti jo bil jeseni pokazal. Tam je najmenj mraz in noben človek te ne najde." S temi besedami se ločita. Jurij zavije v gozd, Miha pa proti vasi. Oprezno stopa prvi proti omenjenemu kraju; večkrat se ustavi in nategne uho, če se ne sliši kaka hoja; vsak šum ga preplaši, da skoči v goščavo in sapo nase vleče. Potem gre zopet dalje in se smeje sam sebi, ker je tako strašljiv. Tako pride do globocega jarka, ki deli strmo brežino v dva dela. V tej s smrekami in borovci gosto zarasli grapi izvira majhena Raca. Nekdaj je držala do studenca po gozdu steza in trhla brv nad jarkom je pričala, da so ljudje časi tod hodili, a opuščena pot se je hitro izgubila in hosta je zakrila narodno brv. Juriju pa je bil kraj znan. Urno se izpusti po jarku doli do brvi, tam se prime za smreko, ki raste ob kraji in se zavihti pod brv. Globoko je šlo še do studenca doli in gosto drevje je skrivalo po leti prepad; zdaj pa se usuje težek sneg Juriju po ramah in upogneno vejevje strne se zopet nad njim. Na dnu šumlja studenec, ki ne zamrzne nikdar in o katerem Premec trdi, da je po leti hladen, po zimi pa gorak. Kaka dva čevlja nad vodo pa moli velika korenina iz zemlje. Na to se vstopi Jurij izpustivši se polagoma ob meji in izgine v prostorni jami nad korenino. Več sežnjev daleč je zemlja razpočena in trda skala varuje od zgoraj, da se prst ne osiplje. Vhod je zametan s snegom, otlina pa je suha, in ker je ne doseže nobena sapica, tudi primerno topla in bivalo bi se za silo notri, da ni nekoliko prenizka. Premec je bil našel to jamo, ko je hodil po vodo iz hoste in tako mu je dopadla, da se je večkrat hladil v njej, kadar' je solnce hudo pripekalo, zdaj pa je Juriju prav prišla. Dolg čas mu je pač samemu na samem in neprijetne misli ga oblegajo. Spomina se razkačenega Rožanca in reči si mora, da je vseh neprijetnosti j sam kriv. Dolgo dolgo ni Miha, naposled se vender pokažejo njegove noge in za njimi ostalo telo. „Dolgo me ni bilo, kaj?" pravi Miha. 0,Dolgo," odgovori Jurij. „Oh, kaka zmešnjava je doli!" pripoveduje zasopen godec. „Zandarji so prišli in po vsej sili te hočejo dobiti. Tvoje ljudi sem malo potolažil, ker so bili v velikem strahu zavoljo tebe. Vraga! da jim je ravno po zimi to prišlo v glavo! Gotovo te je kdo ovadil." Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 207 „Le meni verjemi," pravi Jurij, „da nihče drug kakor Rožanec." „Nemara da res," potrdi Miha. „In prav za prav je bilo res neumno, da smo ga tako izpeljali. Pa kdo misli na vse!" Zavijeta se v odejo, ki jo je bil Miha prinesel s sabo in kmalu ja objame trden spanec. Ko se je začelo daniti, vzdrami ja mraz. Po kratkem preudarku skleneta, da Jurij ostane v svojem zavetji, Miha pa ide gledat, kaj se godi. Komaj je bil Miha odšel, že se vrne in pokliče tovariša. Ko prideta na odprt prostor, ustavi ga in pokaže s prstom proti Gorici. „Ali jih vidiš?" pravi. „Vidim," odgovori Jurij zagledavši žandarje, ki so šli proti Gorici. „Nič ne bo hudega," meni Miha. „Zdaj gredo zopet k nam, čeravno niso vso noč dali miru. Ti kar hitro domov pojdi, da se malo okrepčaš in ogreješ, jaz grem pa za onimi, da bom videl, kam pojdejo. Ce bo treba, poklicala te bo moja piščal." Zelo je razveselil Jurij vse domače, ko je prišel k njim, in Miha je tudi kmalu prinesel poročilo, da so žandarji odšli. Vender pa Jurij ni bil več tako brezskrben, kakor poprej in strah mu je ostal, da bi ga katerikrat vender utegnili dobiti in ni se upal več prenočiti ne doma, ne pri Premci. Cez dan se mu pač ni bilo bati, naj je bil tu ali tam, tak čuvaj mu je bil Miha, ki je zvesto pazil na vsako nevarnost, a kadar se je zmračilo, zapustil je druščino in poiskal svoje samotno ležišče. Zdaj je spal na kakem skednji, zdaj na kakem kozolci, a tako varen, kakor v gozdni jami, ni bil nikjer in dost strahu je prebil, kadar so hodili žandarji po patroli. Kakor bi jih bil nase vlekel, iskali so ga vselej v tistem kraji, kjer se je skrival, in prepričan je bil, da ga nekdo zalezuje in ovaja in da ta ne more biti drug kakor Rožanec. A prestreči ga ni mogel nikoli. Nekaj časa je hodil na Rožančev kozolec leč misle, da ga tu ne bodo iskali, če je njegova sumnja opravičena, in res je imel dolgo časa mir. A ko je nekega dne zlezel iz svojega kota, zapazil ga je Rožanec. Rekel mu ni nič, a nasmijal se je tako grdo, da si Jurij ni več iskal ondu prenočišča. In ko je jedenkrat na domačem kozolci ležal, rešilo ga je samo to, da žandar gori ni mogel, kajti tramovje je bilo polzko od moče in kolikorkrat se je pognal mož, da bi prekoračil vprečni tram, vselej mu je izpodletelo, iz česar je sklepal, da nikdo ne pride gori brez lestve, in da torej ubežnik tu ne more biti. Mrzel pot je 208 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. Jurija oblival, ko je cul, da nekdo žandarju ugovarja trde, da vajen človek leliko gori zleze. A tudi tej nevarnosti je odšel in hitro je zapustil svoje zavetje ter poiskal si svoje podzemeljsko prebivališče. Tako se je bilo shujšalo življenje Juriju in ni ga več zapustila neprijetna zavest, da ga preganja sovražnik, kateremu ne more do živega. Miha ga je tolažil, da se bodo s časoma vender naveličali, a vse predolgo je trajala gonja, in da je bila zima pri kraji, pobegnil bi bil v goro. Kakor divja žival potikal se je po gozdu in še ognja se ni upal narejati iz strahu, da bi se ne izdal. Da bi bil brez Mihove pomoči že ujet, to je dobro vedel in sram ga je bilo večkrat videti, kako Miha zavoljo njega lakoto trpi, mraz prebiva in pičli svoj zaslužek popušča. Prosil ga je, naj skrbi bolj zase, a pregovoril ga ni, da-si so se bili žandarji hudo zagrozili Mihu in očetu, naj se varujeta uhajača. Premca je to se ve da hudo užalilo, da kdo misli, da bi on kakor si bodi podpiral take ljudi, katere zakon preganja in gospoda love. „Jaz tega ne trpim, kratko in malo ne," dejal je, „da se tako o meni govori. Povejte mi obrekovalca, ki je te laži raztrosil, gospod Križan, jaz ga tožim na krvav pečat. In če bi bil jaz tak gospod, kakor ste Vi, jaz bi lažnivih govoric še poslušal ne." Tako je branil Premec svojo čast, in da ni preveril žandarja, ni bila njegova krivnja. „Premec!" pravi mu Križan, „če boste menj govorili, bolje bode za Vas." „Za pravico se jaz zmerom potegnem," jezi se dedec, „naj stoji pred mano, kdor hoče." „Pustiva pravico, pri Vas nima dosti opravka," zavrne ga žandar. „ Ampak nekaj Vam bom povedal, kar ni treba nikomur praviti. Premec! meni se časi sanja, da ste Vi jedenkrat pri nekem znamenji nekemu uhajaču pomagali uteči. Kaj pravite Vi?" „Ha, ha, ha!" smeje se Premec; njega bi pač nobena reč ne spravila več v zadrego. „Primojdunaj, to so pa res smešne sanje; takih pa še ne! Na te pa ne boste nič zadeli, stavite, kamor hočete!" „E, Premec!" pravi Križan odhajaje. „Stavil ne bom nanje, ampak če mi jih le jeden sam človek razloži, videla se bova še!" (Dalje prihodnjič.) Malo življenje. Povest. Spisal dr. Fi\ D e t e 1 a. XI. opet je preteklo nekoliko časa, da Jurija niso iskali, in pro-steje je dihal upaje, da je vsaj za zdaj konec; pozneje se bode pa že kako napravilo. Obiskoval je zopet redno svojo rodovino in pomagal pri domačem delu tako, da se ljudem ni preveč kazal, ali pa je živel v svojem starem stanovanji pri Premci. Z Mihom sta pa ukrepala tako, da odrineta takoj vzpomladi na Hrvatsko ali na Ogersko. Potni list bi se že dobil na kako ime, dela se pa nahaja doli dosti in denarja dosti. „Yi še ne veste, kaj se pravi živeti," reče nekega popoludne v Miha oblastno očetu in Juriju. „Ce se najeste soka pa zabeljene kaše, pa že mislite, da se vam dobro godi; kaj ne? Doli pa na Hrvatskem, najslabše, kar smo jedli, bili so žganci. In kaki žganci! Kar plavali so v masti. A tam jih malo drugače delajo, kakor pri nas. Tukaj jih kuhate kakor krompir in na skledo za osem mlatičev prideta dva ocvirka: tam pa kar kotel na ogenj, noter pa masla cel lonec, v maslo pa žgancev namečejo. Kadar so ocvrti, pa na mizo, gledajo pa tako lepo iz maščobe kakor žabe iz mlake." „Kakor žabe, praviš?" čudi se Premec. „Naj me vzame, kdor hoče," zatrjuje Miha, „če jih nismo ravno tako iz sklede lovili kakor žabe. Pa to je samo jed; a denarja, Jurij, tega smo pa imeli! Da se ne bom nič legal, do krajcarja ne vem povedati, razumeš, ampak v okroglem številu: kakor rezanice ga je bilo." „Koliko si pa prinesel domov?" vpraša oča. „Kako ste čudni!" pravi Miha. „Kaj bom nosil?" „Nič se ne boj, Miha," pravi Premec, „pa povej, koliko je bilo, da bo Jurij tudi slišal." 17* 260 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „E, kaj bi to govorili," brani se Miha. „Doli sem imel denarja, oča, doli!" „Veš, Jurij, ko je prišel domov, stresel sem vse iz njega in koliko je bilo, ugani!" „Kaj bi ugibal!" ugovarja Miha. „ Jurij, ugani!" zapove Premec ne meneč se za sinov ugovor. „Ne vem, koliko bi rekel," pravi Jurij. „Recimo, deset goldinarjev." „Ha, ha!" smeje se starec. „Ali si znorel? Naš Miha pa deset goldinarjev! Kako moreš kaj tacega vkup spraviti!" „Morebiti dva goldinarja," ugiblje Jurij. „Ne uganeš," pravi Premec, „že vidim. Jaz ne bom nič okroglega števila povedal, kar naravnost pa natanko. Petnajst krajcarjev je bilo vsega skupaj, pa nič več in nič menj. Ali ni res, Miha?" „Naj bo, kolikor hoče," izgovarja se Miha, kateremu se je to preiskovanje malo sitno zdelo, „doli smo pa le rožljali ob nedeljah. Samega srebra sem imel, da so se mi žepi trgali." „To je pa res," opomni oča. „Ves raztrgan je prišel domov." „Za božji čas!" vzklikne na jedenkrat Miha in skoči pokonci. „Jurij, beži!" Komaj je izgovoril Miha te besede, že je nekdo trdo trkal na vrata, katera je previdni Premec zaklepal, kadar je imel v Jurija pod streho. Zandarji so prišli. „Kaj pa je?" povprašuje starec. „Zopet so tu," odvrne Miha, ki je bil skozi okno žandarje zagledal. Zunaj pa je že razbijal Križan po zaklenenih vratih in kričal, naj se mu odpre. „Takoj, takoj, možje pravice!" vpije Premec in leze počasi izza mize. A vrata, sneta iz stežajev, padejo preclenj in Križan pri-lomasti v sobo. Po bliskovo mu šinejo oči po vseh kotih, toda Jurija ni. Ravno je bil Miha nazaj zavalil pečnico, ki je odprla pot prijatelju. „He, tukaj je!" zakriči žandar, ki je stražil zunaj hiše, in kliče Križana. Jurij je bil izlezel iz peči in skušal uiti v gozd, a ko zagleda izhod po straži zastavljen, plane nazaj in izgine pod streho, kamor je peljala prislonjena lestva. Ko pritečeta žandarja zraven, ležala je lestva že na tleh in težka skrinja je zapirala vsaj za nekaj časa vhod v pod streho. Žandarja se posvetujeta, kaj je storiti. „Počakajva, da sam doli pride," meni jeden. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 261 „Lehko dolgo čakava," godrnja drugi in ogleduje, kod bi se najlaže prišlo ubežniku do živega. Da podstrešje na drugem konci ni z deskami obito, ampak da je hiša do vrha opažena, vedel je Križan, a še jedenkrat gre pregledat vse zidanje, ki ga prepriča, da more Jurij iz hiše le skozi streho ali pa po istej poti nazaj, koder je bil ušel. „Da se mi nobeden ne gane iz sobe!" zapreti Premcu in Mihu; potem odkaže tovarišu mesto, kje ima stražiti, vzame lestvo in jo prisloni na spodnji strani hiše k strehi. Urno zleze žandar na streho in jo začne odkrivati, da bi „jazbeea izkopal". Opeka za opeko leti na tla in nič ne pomaga kletev Premčeva, ki je bil iz sobe pritekel jezit se, da mu bodo vso streho raztrgali. Jurij pa je pod streho premišljeval, kako bi se rešil. Od začetka je mislil, da ga hočeta žandarja z gladom prisiliti, da se uda in sklenil je mirno čakati do noči, a Križanova namera izpremeni hitro njegov sklep. Da je Premčeva hiša malo razmršena in razpraskana, temu se še nikdo ni čudil in tudi Križanu se je jako naravno zdelo in zaradi tega ni zapazil, da se nekam prepravilno pod vrhom dve vzporedni poki z drugima dvema križata. Ali je kak potres ali kaka druga zemeljska sila hišo tako poškodovala, tega ne vemo, a verjetno bi bilo, kajti razpočen je zid po teh črtah skozi in skozi in kadar bi bilo Premcu prišlo na misel vetriti svoje podstrešje, brez truda bil bi si lehko lino odprl. Ta hišina slabost pa je bila Juriju tudi znana, in ko je začul, da se lestva pristavlja, zavihti se na strešni tram, priveze zanj staro vrv in odvali kamen iz zida. Toliko je bil pomolil Križan glavo pod streho, da je videl, kako leze oni skozi odprtino iz svoje ječe. Urno skoči z lestve doli in zakriči tovarišu; a v naglici se človek ob vsako reč zadene in stari Premec je povsod na poti, tako da se je bil Jurij že skril med drevjem, ko je počila puška. Kaj pomaga zdaj Križanova jeza! „Zakaj puščate tega sumnjivega človeka iz sobe!" vpije nad tovarišem, ki se izgovarja, da mu je Premec pot zastavil. „Ha, stari grešnik!" obrne se na Premca. „Prazen ne pojdem danes od Vaše hiše. Pripravita se na pot, z nama!" „ Zakaj pa, primojdunaj!" huduje se stari. „To bi rad vedel. Onega pojta lovit, ki je ušel, onega!" „Kaj pa naša kravica?" opomni mirno Miha, vesel, da se je Jurij rešil. 262 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Izročita jo, komur hočeta!" odvrne Križan in kmalu ja odženo žandarji. Kdor jih je srečal, radoveden se je ozrl za njimi. „Zopet sta se kje tepla," dejal je marsikdo. „Da se starcu le ljubi pretepavati se s fantini!" Ko so pa zvedeli, zakaj ju kazen čaka, milovali so ja, češ, dobreg sta pa le. XII. Izmed gora, ki obdajejo Dolino, najvišja je gora sv. Florijana. Proti Dolini je lepo obrastena; vznožje jej krije borovec, više gori raste smreka in sem ter tja tudi macesen; vmes pa se nahajajo veliki kosi košatih kostanjev. Na drugo stran pa je hribovje pusto in skalnato in globoko pod njim teče zelena Sava. V nedeljo po binkoštih bere se maša pri sv. Florijanu, ki je najbolj oddaljena podružnica Dolinske fare in takrat pride pač tudi Dolinska mladina gori, da si ogleda cerkvico, katero je stari mežnar Ožbe, jedini sosed sv. Florijana, tako lepo opral in osnažil in po kateri tako ponosno sveče prižiga. Ce pride količkaj takih romarjev, ne laže se Ožbe trdeč, da je bila cerkev natlačeno polna in da je pol ljudij še zunaj stalo. In kako oblastno razkazuje po svetem opravilu cerkev duhovnemu gospodu ali kakemu drugemu veljaku in ne pozabi povedati, kako čudo se je bilo ondu dogodilo pred nekaj leti. „Krovca smo imeli," pravi, „ tistega Tineta, ki po strani hodi. Ko je bil cerkev pokril, pa pravim, naj še zvonik malo pomaši, ki je tudi potreben. Pa grem v hišo po vrv, da bi ga privezal; toda Tine je že tak, srčan, da malo takih in v glavi se mu nikdar ne zvrti. O, pravi, oča! saj ni treba vrvi; tako pripravnega zvonika še nisem naletel; ves je pri tleh. Lop! prileti doli iz gornjih lin. Ali si videl, pri tleh? bilo mi je na jeziku; a premagal sem se in zaklical: sv. Florijan, pomagaj! in Tine je zopet vstal. Malo bolj je še po strani hodil, a kmalu je bil dober." Tako pripoveduje Ožbe in potrkava na mala dva zvona, oh! tako genljivo, da njemu samemu solze stopajo v oči. In kaj se je zvonoma pripetilo! Na goro sta prišla, tako pravijo ljudje, dva tujca, malo-vredna človeka; in kje se takih ne dobo? Ogledala sta si cerkev in odšla. Ko pa je Ožbe o poludne hotel zvoniti, zvonov ni bilo nikjer. Hajdi! za potepuhoma; pri Litiji so ja dobili in zvonova pri njih. V taki družbi izgubila sta zvonova se ve da vse blagoslove. V koših sta j a nesla Ožbe in njegova žena Meta v Ljubljano zopet blagoslovit. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 263 Sama zase ne stoji gora sv. Florijana, ampak po obeh plateh se vrste drugi hribi, komaj manjši od nje; in če zaviješ od cerkve proti vzhodu, pelje te steza malo navzdol, potem pa po ravnem skozi prijeten gozdič, katerega pretrgajo čez pol ure hoda njive in pašniki po širnem gorskem vrhu. Tu stoji na lepi trati prijazna hiša Pečarjeva. Skrilnata streha se vidi po zimi iz Doline, po leti pa je skrita za drevjem, ki je nasajeno po vrtu. Hišica ni visoka, a široka je in dolga. Vrata ima od Doline obrnena in pred njimi stoje štiri visoke smreke. Kraj se imenuje Strma peč, kajti kacih sto korakov ol hiše je svet pretrgan proti savski strani in globoko doli zija velik prepad, čegar rob je na vrhu obdan s kameneno ograjo, pravim ciklopičnim zidom, brez malte sestavljenim. Kraj prepada so v skalo vsekane priproste stopnjice, po katerih hodijo ljudje po dnevi, kadar ne polzi, in če ne utegnejo daljšega in varnejšega pota ubrati. Posebno varno ni hoditi med skalovjem, kajti prigodi se večkrat, da se kaka skala odtrga in zvali v prepad in pred nekaj leti je bilo ubilo ondu — lesen križ sredi pota spričuje — malo deklico pastarico, ki je pred dežjem iskala zavetja pod skalo. Ce pa se skala nad tabo sproži in jo slišiš bobneti po pečevji, Bog ne zadeni, da bi nazaj skočil ali pa stekel naprej, obstani ali pa korakaj mirno svoj pot, tako pravijo ljudje, ki morajo to vedeti. Kdor se pa ne more zanašati na svoje noge in na svojo glavo, ta naj se drži kolovoza, ki pelje mimo hiše po ravnem in se potem polagoma zavije doli proti zeleni Savi. "Na tej poti stoji pod vrhom še jedna hiša, Simonova. Simon je Pečarju najbližji sosed, a dasi stojita hiši komaj četrt ure narazen, vender ne spadata obe pod jedno faro. Vrhu hriba je meja fare Dolinske, kateri se Pečar prišteva, in fare sv. Andreja, ki obsega Simonov dom. Tako lepe leže nima Simonova hiša kakor pa Pečarjeva. Zidana je v breg, tako da je stanovanje na jedno stran pri tleh, na drugo pa v prvem nadstiopji z vhodom po stopnjicah. Zemlja okrog je pusta: povsod moli skala iz tal in izpodriva rastlinstvo in kar je polja pri hiši, težko se obdeluje, kajti vse visi kakor streha in kamenje ovira košnjo in oranje. Mraz je še svečana meseca zlasti po hribih, kjer oster veter piše in prileze se človeku gorka izb \. Stopimo torej malo v Simonovo hišo, da se seznanimo z njenimi prebivalci. Za majhne ljudi je narejena prostorna izba in ponižnosti je vajena, prikloni se tedaj, ko vstopiš, da se ne zadeneš ob strop. Pri veliki peči sedi mati 264 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. v v Simonovka in vije prejo, zraven nje pa vleče sin Štefan tobak na vse pretege iz kratke pipe. Mladenič ima kacili pet in dvajset let in ni prav zdrav videti; bledi obraz in gosto pokašljevanje kaže, da se je fantu plučne bolezni bati. „Anica!" ogovori Štefan svojo sestro, mlado dekle, ki je šivalo za mizo. „Ali veš, kaj je pri Pečarji novega?" „Nič ne vem," odgovori dekle in šiva dalje. v „Ali hočeš, da ti povem?" nadaljuje Štefan. „Le povej!" v „Pa saj vidim, da me ne poslušaš. — Ce mi kupiš v nedeljo tobaka, pa ti povem." „0 Štefan, Štefan!" oglasi se zdaj mati, „pusti kajenje in tobak! Jetiko boš dobil, boš videl." „Kaj jaz jetiko!" ponese se Štefan, skoči po konci in se potrka na prsi. „Le poslušajte, mati, kako to grmi! Jaz imam dvojne prsi." Kašelj mu ustavi te moške besede. „IS[ekaj imam v grlu," pravi, ko se je oclkašljal, „pa sam ne vem, kaj." „Varuj se, varuj se!" svari mati. „In pri vsem tem ta razvada tudi dosti stane." „Kaj bo to, teh par krajcarjev, to in pa nič!" Zdaj se odpro vrata in noter stopi dekle, katero že nekoliko poznamo. „ 0 dober dan, Lenčika!" vzklikne Anica, vstane izza mize in jej hiti naproti. „Kaj si pa ti prinesla?" „Dober dan, mati!" pozdravlja Pečarjeva hči Simonovko. „vi ste pa vedno tako pridni. Nekaj kolin vam pošiljajo naši." „Dolgo te že ni bilo k nam, Lenčika," kara jo žena. „ Saj tudi Anica ne pride nič k nam v vas." „ Jaz imam ravno zdaj precej šivanja," izgovarja se ta, „kakor bo pa to zgotovljeno, videli se bodeva večkrat, če bo malo manj mraz." „I)anes pa res prav nič mraz ni," smeje se Lenčika, dasi jej lica žare od mrzlega vetra. „Ti si preveč zmrzla." „Tako rado me res zebe," pravi Anica, drobno bledolično dekle, ki se zraven krepke rudeče Lenčike še šibkejša vidi in mislil bi človek, da je ta čeden obrazek z velikimi modrimi očmi kake preoblečene gospodične, a ne v pustih hribih doma. „Lenčika!" pristopi zdaj Štefan. „Mene pa nič ne vidiš?" Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 265 „0, glej ga!" pravi Lenčika. „Ali se ti tudi greješ? Ali te ni sram na tak lep popoludan za pečjo?" v „Kaj pa, da me je," pravi Štefan. „Mene pa ne boš povabila v vas?" „0 ne, saj vem, da sam prideš." „Pa res," pravi mati. „Doma mu je hitro mraz, gori pa vsak dan leze. Saj se ga morate že naveličati." v „0, zakaj? Se krajši čas nam je; ampak doma ga pogrešate. Zato bi bilo najbolje, da jedenkrat vi vsi gori pridete, potlej pa mi doli." „Kaj pa, kaj pa!" smeje se mati. „Hišo pa kar zaklenemo." v „Počakaj, Štefan!" pravi zdaj Anica. „Meni bo pa Lenčika sama povedala, kaj imajo gori novega." ,,Novega?" premišljuje Lenčika. „Ne vem, kaj bi imeli. Kaj v misliš, Štefan?" »No,- ali niste včeraj hlapca dobili?" ,,A, tako? Saj res! "Včeraj se nam je prišel nekdo ponujat in vzeli smo ga. Oče so že stari in potrebujejo pomagača in fant bo menda priden." „Odkod pa je?" vpraša mati Simonovka. „0d Doline doli." „Ha, Dolinec!" zasmeje se Štefan. „Ne vem, če bo kaj prida. Doli so ljudje mehki, razvajeni, tukaj mora biti pa človek trd, železen, da ga ne prevrne vsaka sapica." „Tak kakor ti!" pravi mati. v „Ho, mati, kaj pa mislite?" poreče Štefan in se potrka na prsi. „Jaz se le zdim tako slab, pa sem trden in bolen še nisem bil v nikoli. Česa pa pogrešam, mati? Nič. K večjemu denarja, pa dekleta." „Boš tiho!" posvari ga žena. „Kako pa govoriš!" „Nič hudega, mati. Ampak, Lenčika, kadar bo začela burja briti, boš pa morala hlapcu kamilic kuhati." .,0 ne vem; prečvrst je in priden pa tudi, tako da bomo prav zadovoljni, če ostane zmerom tak. Toda zdaj moram pa iti. Z Bogom, mati! Anica, skusi vender, da nas kaj obiščeš." „Počakaj, Lenčika," pravi Štefan, „jaz te spremim nekaj časa." „0 ni treba," pravi ta. „Zunaj je mraz, le ostani doma!". 266 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „He! kaj se pa jaz menim! Golorok grem s tabo, če ni drugače." v „Nikar ne nori!" opomina ga mati a Štefan vrže suknjo nase in hiti za dekletom. „Lenčika, Lenčika, kaj pa tako tečeš?" vpije za njo in jo skuša dohiteti. „Zato, ker se mi mudi," odgovori ona. „Saj boš še prišla domov. Malo no počakaj, nekaj lepega ti bom povedal!" „Kar gredoč povej!" „Lenčika, kaj praviš? kako ti misliš? kaj bi ti dejala, če bi ti jaz povedal, kako te imam rad?" „Smijala bi se ti," pravi Lenčika. „Zato pa rajši tiho bodi! In to si mi že večkrat pravil in ni nič posebno lepega." „Ti mi nikoli ne verjameš!" toži Štefan in jo skuša uloviti za roko, a ne posreči se mu. „Kar pusti mojo roko!" pravi Lenčika. „Najbolje je, če ostane pri meni." „0h, kako si hudobna!" „Štefan, pusti vender te neumnosti," jezi se deklica. „Povej mi kaj pametnega, potem te bom rajša imela." „Ali me boš res rada imela?" „Res, če ti rečem." „1, kaj bi ti pa povedal," premišljuje Štefan, „ko nič ne vem, čisto nič posebnega; samo nekaj vem, Lenčika, da me ti nimaš nič rada." V takem pogovoru prišla sta daleč od Simonove hiše. Skoro sredi pota od Pečarja sem je velik studenec, iz katerega je napeljana voda na korito. Ta studenec tudi o največji suši ne usahne, in Pečar v in Simon gonita sem živino na vodo. Eavno je napajal Primožev Jurij Pečarjevo govedo, ko pride Lenčika s Štefanom. v „Štefan, zdaj pa le pojdi domov!" pravi dekle, „da ne bodo rekli tako pa tako, da pri belem dnevu okrog postopava." „Kdo bo rekel! A, tam je vaš novi hlapec, ali se tega bojiš ?" „Prav tega. Bog ve, kak človek je; morebiti rad ljudi opravlja. Kar pojdi, z Bogom!" „Nič se ne boj, Lenčika! Ce bo kaj rekel, jaz mu bom že pokazal!" Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 267 v v „Ce ne greš, jaz bom huda!" zažuga mu deklica in Štefan se poslovi. „Drevi pridem kmalu; slišiš?" vpije še za njo, a ona je bila že daleč in hitro je došla Jurija, ki je tiral rogate svoje pod-ložnike domov. XIII. Jurij služi na Strmi peči za hlapca. Večkrat mu je bilo prišlo na misel, zlasti ko so ga začeli loviti, da bi gori poskusil svojo srečo, kajti da ga Pečar vzame v službo, to je vedel. A na zimo vender ni hotel hoditi in malo ga je tudi strašil samotni kraj. Najbolj ga je pa odvračal od te misli stari Premec. „Oh, Jurček!" dejal je časi, „bridke solze me hočejo obliti, kadar tako govoriš. Kaj hočeš, ljubi moj, po onih puščavah! Ljudje sami nimajo kaj jesti, in ti hočeš pri njih kruha iskati? In kaki ljudje so gori! Dve besedi izpregovori vsak teden in odgovora ne dobiš od takega štora drugače, kakor če vanj skočiš. O dolg čas, dolg čas, da se Bogu smili. In mraz je gori, mraz, da vse poka; Miha, daj mi kožuh s peci! Veter pa tak, Jurij! le počakaj, da ti povem. Samo jedenkrat sem bil zadnja leta gori, pa Bog me varuj še katerikrat! Ko grem tako po bregu, živ! mi vzame veter klobuk pa ga nese doli v graben; jaz pa za njim. Pa sem ga iskal, pri-mojdunaj, Jurij! in tri druge klobuke sem dobil v hosti, svojega pa ne." Tako je pregovarjal dedec Jurija; ko so bili pa Premca žandarji odgnali, potikal se je Jurij celo noč in skoro ves drugi dan po gozdu. Z nočjo se je pa približal varno Premčevi hiši; gledal je okrog sebe in pazil; vse je bilo tiho in mirno. Splazi se bliže, nikjer nič živega! Iz izbe ne vidi luči, ne sliši Mihovih orgel in vrata so zaklenena. Jurij pogleda v hlev, a tudi tu ni stare kravice, ki se je sicer dolgočasila pri jaslih. Dasi ni bil strahopet, groza vender obide Jurija v tej samoti in grenek čut zapuščenosti se ga polasti. Na naglem ostavi Premčevino in hiti proti domu. Tam zve, kaj se je zgodilo, kako so odgnali Premca in sina njegovega. Prva misel njegova je, da bi se sam žandarjem podal in rešil svoja dobrotnika, ki trpita zanj. A pouče ga, da bi to onima pač nič ne pomagalo, ko je dokazano, da sta ga imela pod streho. Po večerji odide in krene nehote proti Gorici. V Rožančevi hiši zagleda luč in to mu vzbudi silen srd, 268 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. Premec je zaprt, on se mora tako skrivati okrog in vse zavoljo tega Iškarijota. Hišo mu zažgem, misli si v svoji jezi. A kmalu se spomni svoje neti val ežnosti, kako je svojega rešitelja prevalil in osramotil pred vsemi ljudmi. Po pravici trpim, pravi sam pri sebi in se obrne, prav se mi godi. Premec tudi ni nedolžen in vrhu tega, Bog ve, če nas je res izdal Rožanec. Ce se me ljudje ogibljejo kot uhajača, ali naj me še kot požigalca črte in zaničujejo? Ker Jurij ni bil hudobnega srca, lehko ga je odvrnil ta pomislek od nesrečnega sklepa. A zdaj še le, ko nima ne Miha ne očeta njegovega, zdaj še le čuti, kako je sam, kako je izpahnen iz človeške družbe. Zadnjega prijatelja je izgubil in ves drugačen se mu vidi zdaj rojstni kraj. Živo mu stopi pred oči hiša na Strmi peči in prijazni njeni prebivalci. Tja poj dem, reče si, domačo vas zmerom lehko vidim, nesreča pa me nemara ne bo dosegla. Zadnjič prenoči doma, svojega sklepa ne razodene nikomur in preclno se dan zazna, vzame slovo od očetove hiše in mirne vasi, kjer je užil toliko veselja, prebil toliko žalosti. Ko dospe vrhu gore, obriše si pot s čela in se ozre nazaj. Solnce je bilo razlilo svoje žarke čez vso majhno dolino, tisoč in tisoč drobnih biserov je lesketalo po ravnini, po kateri se vije Dolinščica kakor srebern pas po belem krilu. Drugačen prizor pa se mu pokaže na drugi strani. Gosta megla stoji do vrha gore in on stoji na meji solnčne zemlje, kakor na obrežji temnega morja. Torej v tej megli bomo živeli, misli Jurij in se obrne otožen proti domačemu kraju. Na jedenkrat pa zalaja nad njim Pečarjev pes in privabi gospodarja pogledat, kaj je. Vesel pozdravi Matija svojega znanca in ga pelje v hišo, kjer je Lenčika z materjo pripravljala zajutrek. Po jedi se hitro pogorle. Obleke si je največ izgovoril Jurij, kajti te je bil najbolj potreben in pa mirnega bivališča. Da je od Doline doma, to so vedeli, in da mu je Jurij ime. Materi se je čudno zdelo, da nima nič skrinje in da je vse v ruti s sabo prinesel, a Matija si je mislil, da je fant pač izbirčen v službah in goste službe redke suknje. Lenčika ni rekla nič, ne da jej je po godu in ne narobe. Gospodar odkaže Juriju potem vsakdanje delo, pelje ga prvi dan po svojem posestvu, da mu razkaže meje in pove, kaj je tu, kaj tam nasajeno. Mnogo zemlje ima Pečar, a po ravnem je leži malo ; gozdi so lepi in mnogo bi bili vredni, ako ne bi bilo tako težko les izpravljati iz njih; zraven nekaj njiv in travnikov razprostirajo se Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 269 veliki pašniki ob gozdu in po kosti doli, kajti ovčarstvo je glavni zaslužek Pečarjev. Zraven hiše stoji dvoje prostornih poslopij ; hlev za ovce in govedo in pa skedenj s shrambami kmetskega orodja. Vmes je vodnjak, iz katerega se napaja živina, kadar ne more iz hleva. Trikrat na dan je bilo treba nakrmiti živino. Delo na polji se še ni bilo pričelo in če druzega opravila ni bilo, popravljal je Jurij orodje: drevo, brano, voz itd., kajti spreten je bil za to reč in marsikaj ga je bil naučil Premec, ki še zase ni imel denarja, nikar da bi ga dajal rokodelcem. Od vseh stranij je bil ogledal svoje novo domovje. Kod pa je prišel gori tisto noč, ko je hodil iz Ljubljane, ni si mogel razložiti. Rad je šel pogledat v domačo vas, kadar jo je obsijalo vzhajajoče solnce, ali pa ko se je na večer v senco zavijala, toda čedalje menj se mu je tožilo po njej. Cez dan ni utegnil niti ni hotel postopati, zvečer pa, ko je bilo delo opravljeno, shajala se je vsa družina v hiši in med prijaznimi razgovori je hitro tekel čas. Gospodar Matija ni bil gostobeseden, a iz vsake besede gledala je odkritosrčnost in dobrohotnost, ki se hitro prikupi. Zgovornejša je pa bila gospodinja Neža, in čisto materine nravi je j edini otrok, vedno vesela Lenčika. Ko je bil Jurij prvi večer v tej družbi, zdelo se mu je, da je zopet doma, da vidi poleg sebe očeta in mater, in da sliši zopet ljubi smeh svoje sestre. Premčeve druščine vajen prišel je na jedenlirat na ves drugačen svet. Od začetka je mislil, da ne bo mogel pogrešati Premca in njegovega sina, a kmalu mu je bil pogovor s temi ljudmi toliko dražji in lepši, da se je z nekako neprijetnim čutom spominal zdaj svoje prejšnje zabave. Svet se mu je zdel ta pomenek proti onemu praznemu besedovanju in tem hitreje se mu je priljubilo redno in zdravo življenje, ker je bil do grla sit nečimernega pohajkovanja. Od mladih nog vedno k dobremu napeljevan ohranil je bil še krepostno podstavo in hudo ga je časih peklo, ko je videl, kako malo je razvit pri Premci čut pravičnosti. Nehote je primerjal Premca Pečarju in kako neugodna je bila ta primerjatev za njegovega rešitelja in dobrotnika, ki mora celo ječo zanj trpeti! Zalilo je to Jurija, kakor boli vsacega človeka, če more biti hvaležen komu, kogar ne more čestiti. Pečarjevi so pa tudi skrbeli zanj, kakor bi bil domač. Mati je takoj videla, da Jurij perila pogreša in brž je naročila, kar je bilo treba, in Matija je poskrbel, da se mu je izgovorjena obleka hitro zgotovila, „da se fant ne bo sramoval." Sentnorijanski cerkovnik, ki 270 Dr. H. Dolenec: Izza mladih let. je obiskoval ob nedeljah Pečarjeve, bil je krojač in šival ljudem daleč po pogorji in posebno so ga cenili za irhovino; nanj se je obrnil Matija. Klobuk mu je kupil, ko je imel opravek pri komisiji in dal mu je svoje široke škornje, ker so možu prizadevale preveč sitnosti pri obuvanji. Tako je bil Jurij kmalu nov od vrha do tal. (Dalje prihodnjič.) Izza mladih let Spisal dr. H. Dolenec. III. uško dobil sem prvikrat v roke, ko sem dovršil prvo latinsko šolo. Bila je to mala pušica, lastnina strijca Poldeta, ki je —' vse otroke raci imel in marsikaterega s to puško razveselil. Sla sva z Janezom na lov: on je streljal prepelice jaz pa navadne ptiče. Toda ni jednega nisem mogel ustreliti. Janez se je temu čudil, jaz sem bil pa žalosten. Prideva skoro do vasi in ugledava na mali lesniki celo tolpo vrabcev. Prisilim Janeza, da mi nabije še jedenkrat puško in bližam se drevesu. Vrabci odletijo in le mladiček obsedi na veji. „No, tega boš venclcr le sklatil!" Jaz pomerim, merim in sprožim, a dasiravno ni bil vrabec tri sežnje od puše, prebil je vencler srečno nevarnost ter odletel. Obstojim. Zdaj Janez hud pristopi in mi veli pomeriti na kamen. Storim to, Janez pogleda za menoj po puši in potem meni v obraz in jame se na vsa usta smijati. Jaz gledam, kaj bi to pomenilo, in še le, ko se Janez do sitega nasmeje, reče mi: „Kaj ne pomežiš na jedno oko, kadar pomeriš?" Jaz debelo gledam Janeza in povem, da ne, Janez pa da po-mižati moram, drugače da ni mogoče prav pomeriti. Skušal sem, ali ni šlo, in gotovo smešni so bili obrazi, ki sem jih napravljal s tem, Malo življenje. Povest. Spisal dr. Fr. Detel a. XIV. mnogimi ljudmi ni imel Pečar znanja, največ pa je občeval v v s sosedom Simonom, čegar sin Štefan je skoro vsak dan prišel v vas. Prvi dan ga je Jurij le malo videl in samo povedali so mu, kdo je. Komaj pa so druzega dne odvečerjali, že je prikadil Štefan moško k Pečarjevim. Poznalo se je mladeniču, da je tukaj domač, po vsem obnašanji; saj tudi pravijo, da je petelin na domačem dvorišči najpogumnejši in da pes okrog domače hiše najhuje laja. Z neko ponosno dostojnostjo ogovori Jurija. „Kako ti je pa ime, fant?" ga vpraša. v Ko mu Jurij pove svoje ime, zasmeje se Štefan na ves glas. »Presneta reč!" pravi, „Dolinci pa menda res ne poznate druzega svetnika kakor sv. Jurija." „Sveti Jurij je patron kmetskega stanu, Štefan, če še ne veš," razlaga mati. „E, pa ga slabo varuje," ugovarja Štefan, „in če ne bo drugače, morali si bomo druzega izbrati. Komu pa se slabše godi kakor kmetu na zemlji?" „Dokler nam ni večje sile," meni gospodar, „ hvalimo Boga pa ljubega zdravja ga prosimo!" „Zdravja, oča?" povzame Štefan. „Presneto! kje pa bodo ljudje zdravi, če ne po gorah, kjer veter zrak čisti in bolezen odnaša. Le poglejte, kaki ljudje so po dolini!" In Štefan pogleda Jurija po strani. „Velik je pač, pa širok, a znotraj je otel in vsako težje delo. ga užene. Z jedno roko ga suneš, pa pade. Kratek človek pa dobro podstavljen, tak je za v goro, ali ne res?" Pomilovalno obrne se Štefan k visokemu, suhemu Juriju, ki kolje pri peči polena. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 325 „E, kjer sence ni, tudi grma ni," opomni Matija. „Toda pustimo to govorjenje, ki ne velja nič. Povej rajši, če pojdeta z očetom na semenj k sv. Andreju tja drugi teden!" „Ne vem še, mislim pa, da pojdeva." „Jaz ne bom mogel iti, morebiti bosta imela pa priliko zame kupiti par voličkov, mladih, da bi jih vzpomladi učil delati. Gasi se je ondu dobro kupilo." „Bom že povedal očetu," pravi Štefan in se obrne k Lenčiki. „No, Lenčika, ti pa nič ne govoriš!" „1, saj ne morem vmes," odgovori dekle, „ker si ti tako zgovoren." „Zakaj pa bi ne bil, dokler sem mlad? — Jurij, kaj pa je v Dolini novega?" „Jaz ne vem nič posebnega," odgovori Jurij. „Kaj pa,je s tistim fantom — čegav je že bil? Ti ga moraš poznati. Od vojakov je ušel. Ali je doma?" Jurij se skloni po poleno, da bi skril rudečieo, ki ga je oblila, čeravno bi je pri slabi luči ne bil zapazil nikdo. -Nič ne vedo," pravi, „kje je sedaj." - Taki so fantini," modruje Štefan. „Kaj pa? Tepo se še kaj po noči?" „Po malem še zmerom." „Da se ta navada ne da odpraviti!" pravi Matija. „Koliko nesreč se zgodi po tej neumnosti!" v v „E, kaj se bo zgodilo! Nič!" ponese se Štefan. „Clovek ima trdo butico, da še sam ne ve, kako." „ Zdravje se zapravlja," nadaljuje Matija. „In koliko pa je vredno delo tacega človeka, ki celo noč okrog oglari, čez dan pa dremlje? Ce bi imeli starši pa gospodarji resno voljo, bilo bi tega kmalu konec." ,,To mora biti, oča, pa mora biti!" brani se Štefan. „Kar svet stoji, hodili so mladi ljudje v vas pa pretepavali se." v „Oh, Štefan", smeje se Lenčika, „kaj bi rekli oča, če bi ti začel najedenkrat rjuti okrog hiše po noči? To je že bolje, da si modrejši." „1, presneta reč!" pravi Štefan, „naj bi kdo drug poskušal kaj tod okrog, postavil bi se pa tudi po robu." „Torej bi se?" vpraša Lenčika. 326 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. v „No in pa kako!" baha se Štefan. „Poštenemu človeku bi ne privoščil, da mi pride v pest. Ne bi se hitro pobral, če bi ga vrgel jaz ob tla." „Štefan, Štefan," smeje se dekle. „Ne smeš biti tako neusmiljen! Kar nečeš, da bi ti drugi storili, tudi ti njim ne stori. Ali bi ti rad, da bi te kdo tako stresel?" „Naj me, če me more! Nič mu ne branim, ampak svetovati pa ni nikomur. — Smijati se moram, kadar se spomnim, kako sem bil ongavega Florijana, ki je tuli tak kakor žrd, lepo na tla položil. S tistimi dolgimi rokami je začel mahati, kakor bi orehe klatil, jaz pa se mu zakadim pod noge in prec je ležal." Ura je odbila devet in materi se je že zdehalo za kolovratom pri teh važnih pogovorih. Jurij je dokončal svoje delo in položil naklane treske na peč, da se posuše in tudi Štefan se odpravlja. „Se jeden šopek mi daj, Lenčika," pravi pri odhodu, „da bom bolj moški in da se bo vedelo, da sem bil v vasi!" „Kar zunaj si ga natrgaj," odvrne Lenčika. „V meji menda koprive niso pozeble. — Pozdravi Anico in ona naj pride tudi kaj gori!" Jurij vošči vsem lehko noč in odide s Štefanom, Lenčika pa ja spremi do vrat. v „Znaš ti zaukati, Jurij?" pravi Štefan in zavriska tako žalostno, da je Jurija smeh silil. „Zaukaj še ti!" pravi Juriju. „Ne, jaz ne znam," brani se Jurij. „In kaj bi ljudi budil iz spanja!" „Nikdo še ne spi; kar zaukaj! Kaj ne, Lenčika, da mora zaukati ? " „No, Jurij, pa zaukaj še ti!" pravi Lenčika, „da bomo vedeli, če znate doli bolje." In Jurij zavriska iz krepkih prsij, da zadoni Štefanu po ušesih in daleč po pogorji se razlega v tihi noči. „Vriskati pa znaš," pravi Štefan, „to me moraš navaditi!" Od hleva sem pride počasi sultan, maha s kodrastim repom, povoha Jurija in Štefana in koraka za njima. Jurij zleze v svojo spalnico nad hlevom. Štefan pa uka proti domu, dasiravno se mu skazi vsak poskus. Revež Štefan, mislil sije Jurij, kako je vender močen! Lenčika v pa se je smijala Štefanu še bolj, zdaj ko ga je primerjala z Jurijem. Minil je dan za dnevom. Sobotni večer se je osnažilo vse pohištvo in pospravilo vse, kar bi preveč spominalo delavnika. Ob ne- Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 327 deljah pa je bila navada, da je šel jeden del prebivalcev na vse zgodaj k službi božji k sv. Andreju, drugi pa v Dolino k maši ob desetih. Juriju je bilo dano na izbiro, iti, kadar bi hotel, izvolil pa si je zjutraj k sv. Andreju, kar je posebno dopadlo gospodarju. Tako je prav, dejal je, mlad se mora navaditi človek zgodaj vstajati. Poklicati ni bilo treba Jurija nikoli. Preden je bil dan, kladel je veselo žvižgaje svoji cedi. In ko je to opravil, opravi tudi sebe, potem pa se napotita z gospodarjem proti sv. Andreju. Ko prideta do hiše Simonove, oglasita se malo, če bi šel nemara kdo z njima; Simon in žena njegova se jima pridružita. Trna je še bila, ko začno iti navzdol; kmalu pa more oko proti vzhodu razločevati gorske vrhove od neba in kakor svetlosiv trak razpne se po obzoru. Ozka pot pelje po hribu doli, čez nekaj časa pa se razširi, postaje menj strma in kmalu se vzdigne na drugi strani griček, ki tem bolj raste, čim niže prideš doli; in na jedenkrat si v tesnem grabnu in izgine svetli pas jutranje zarje. Na desno se potem zavije pot okrog griča in pokaže se ti mala dolinica in sredi nje bela cerkvica, obdana od nekaj malega priprostih hiš. Tu je pri sv. Andreji. Krasno se je nebo zarilo, ko so' dospeli potniki do svojega cilja in kmalu jih povabi zvon v cerkev. Jurij še ni bil nikdar tukaj in storilo se mu je inako, ko je slišal tuji zvon in se domislil, da dolinski njemu ne poje več in da ne bo več stal med znano mladino v domači cerkvi. Maša je minila in dan se je naredil. Možje so stopili skupaj, da se pomenijo o domačih stvareh, in sivi župnik nagovarja iz cerkve gredoč tega pa onega. „Ho, ho, oča!" pravi smeje se Pečarju. „ Ali Vam nisem že rekel, da nikar ne hodite iz svoje fare?" „ Gospod župnik," izgovarja se mož, „ drugi pa v našo hodijo, in Vi ste tako dobri, gotovo tudi z i nas molite." „0, moji farmam so sami preveč potrebni," pravi župnik in v v ¦ odzdravi Simonu in Juriju. „Kacega čvrstega sina ima Simon", mrmra sam pri sebi odhajaje; zamenil je bil Jurija s Štefanom. V lepem jutru vrnejo se domov in če so prej tiho med sabo korakali, odvezal je bil svetli dan jezik posebno Simonu in njegovi ženi. Radovedno sta izpraševala Jurija o vsakovrstnih rečeh, da jima je komaj proti odgovarjal. Govorili so o zimi, da letos ni bila posebno huda, o vremenu, da bo vzpomlacl skoro tu, o kupčiji, da se bo dobro prodajalo in o tem in onem, dokler niso prišli domov, kjer 328 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. jih je čakil zijutrek. Lenčika in mati sta bili pripravljeni na odhod in ko s.) izpregovorili p ir biselic, pride ji Štefan s svojo sestro klicat. ,, Lenčika, danes pa moraš dati kitico rožmarina," prosi Štefan. „0, kadar se gre na božjo pot," meni deklica, ,,spodobi se bolj brinje." „Jurij ga je tudi bolj zaslužil," pravi mati, „ker je bil tako priden in zgoclen." „Vsak trud je svojega plačila vreden," opomni Štefan, ,,in koliko se jaz trudim, ko vaji spremljam pa varujem." „Ali pa me tebe," odgovori Anica, „da ne obtičiš v Dolini." „0 kaj pa! Mislita, če posedim malo pri kupici vina, da ne znam več domov." „Znaš že, a predolgo hodiš," smeje se Lenčika. „Da boš pa videl, da sem boljšega srca, kakor ti misliš, dobiš jedno kitico. Jurij pa tudi jedno." „Jurij, zakaj pa ti nečeš hoditi z nami?" vpraša Anica. „Ne utegnem prav," odgovori Jurij. ,. Preveč bi se zamudil doli in jaz tudi lehko vstajam." Lenčika prinese dva šopka in da jednega Štefanu. „ Juriju ga pripnem pa jaz," pravi Anica in olepša njegov klobuk. „Le urno, le urno, da ne zamudimo!" priganja mati in moško odide Štefan s svojimi varovanci. Jurij gre po svojih opravkih, in ko pride čez nekaj časa v hišo, najde Matija pri ognjišči. „Danes pa Vi kuhate, oča?" nagovori ga. „Jaz," mu reče. „0b nedeljah je že tako in vse zadene človeka v življenji. Mati je bila pripravila kosilo in jaz je pristavljam k ognju." Kakor skušen kuhar je prestavljal lonce, popravljal drva in prižigal svojo pipo. Jurij mu je donašal vode in pomagal pri tem in onem, pred vežo pa se je solnčil sultan in pomežikoval s svojimi dobrodušnimi očmi. — — Popoludne pa je solnce gorko sijalo in vidno se je tajal sneg pod njegovimi žarki. Mati in Lenčika bili -sta se že vrnili iz Doline in sedeli pred hišo, Jurij pa je ogledaval z Matijem kamenitno grajo, ko pride v vas cerkovnik od sv. Florijana. Ožbe, majhen možiček prijaznega obraza, bratranec je Pečarjeve žene in rad hodi ob nedeljah obiskavat svojega soseda. Dr. Fi\ Detela: Malo življenje. 329 „Dober dan vam Bog daj vsem vkup!" pozdravlja Ožbe. „ Očetu pa še posebej par volov, materi nov kolovrat, Lenčiki pa brhkega ženina. — Kje pa imate fanta, ki sem mu moral tako neutegoma obleko delati?" „Ravno gre z očetom sem," odgovori Lenčika. „Ha, fant!" pravi Ožbe in ogleduje Jurija od vseh stranij, kako mu stoji njegov umotvor. „Veš kaj, ti si pa na dobri zemlji vzrastel; visoko, si se vzpel." „Na Vašem zvoniku bi Jurij lehko od tal uro navijal," meni Lenčika. „Ne, tega bi pa sam sveti Krištof ne mogel, Lenčika," odvrne Ožbe. „E, Ožbe!" pravi mati. „Kako da bi ne mogel, če je pa pisano, da je bil dvanajst komolcev visok?" „Vse zastonj!" razlaga Ožbe. „Na našem zvoniku bi ne mogel naviti ure, ,zato ker nobene ni." „Ah, na to pa nisem mislila," pravi smeje se mati in povabi Ožbeta v hišo, da bi poku sil kolin. „No, Jurij," vpraša Ožbe, „— saj za Jurija sem te slišal klicati — kako si zadovoljen z obleko?" „Na vso moč!" pravi Jurij. »Bolje bi ne mogla biti narejena." „Prav imaš!" reče Ožbe vesel in seže Juriju v roko. „Tako se mora govoriti, naravnost pa po pravici. Kar se tiče irhovine, skusim se jaz z vsakim, naj bode, kdor hoče in če tudi cesarju šiva. Le poglej, kako si ti polega!" „Veste, oča," podraži ga Lenčika, ,,Juriju menda vse dobro stoji, če je le količkaj narejeno." „Dekle, dekle!" žuga Ožbe. „Ali si to že tudi zapazila?" „Kaj bom zapazila!" pravi Lenčika in steče v hišo. Kmalu za njo pride Ožbe, in izprazni svoje žepe. Lenčiki je bil prinesel lepih jabolk, očetu polič borovničevca in materi vsakovrstnih domačih zdravil, kakeršnih je nabiral po gori. Kajti Ožbe ni samo cerkovnik, ampak tudi sloveč zdravnik. Daleč ga kličejo ljudje k bolnikom in rad on pomaga, kolikor more.. Zob izdere Ožbe bolje kakor vsak drug, ljudje baje kar zaclremljejo, kadar jim škrbine puli. Zdravi pa on živino ravno tako dobro kakor ljudi. Večkrat se prigodi, da prinese kako živinče otekel -gobec s paše, ker je je gad pičil, Ožbe pa pride, pa je namaže s škorpijonovim oljem in takoj mu mora odleči. 330 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. Arnike, trepotčevega semena, stolčenih sladkih koreninic in družili lekov zoper vsako bolezen se pri njem vedno dobi. — Kar on mež-nari, kadila še tudi ni kupil. Ampak smole si nabere, prave smole, ki teče iz ranjene smreke: to zakoplje potem v mravljišča in pusti delj časa ležati. Kadar jo pa izkoplje, ima duh lepši in močnejši kakor katero si bodi kadilo in Ožbe trdi, da sami sveti Trije Kralji niso prinesli boljšega v dar. „Ožbe!" kara mati svojega gosta. ,,Zakaj ne pripelješ žene s seboj ? " „Veš, Neža," opravičuje se Ožbe, ,.jeden mora biti vender doma, da hišo varuje. In žene ne smem preveč razvaditi, če ne, bo zmerom za mano tiščala." „Glej ga, glej ga! Le počakaj, jedenkrat ti jo izpeljem, da bo pri nas nekaj časa; potlej jo boš pa rad prišel iskat in bolj jo boš imel v čislih!" ,,Moja Meta bi mi še ne privoščila ne, da bi malo posamoval." „Kaki so vender ti moški!" huduje se Lenčika. ,,Le hvala Bogu, da nimam še tega križa!" ,,Lenčika, nikar se ne pregreši!" svari Ožbe. ,,Na jedenkrat pridejo snubci in po tebi bo. Ali že kaj prida hodijo?" „Nič kaj ne, oča! Pripeljite vender Vi katerega, če veste za koga!" v v ,,Kaj pa Simonov Štefan? Ali je že zdrav?" ,,Zdrav pa zdrav," se ta oglasi in vstopi moško s sestro Anico. Za njima pride tudi Matija z Jurijem. Ženske so se usedle skupaj in šepetanja in smeha ni bilo ne konca ne kraja. „Zdaj jih pa le pri miru pustimo, da se nas ne lotijo!" meni Ožbe in prisede k moškim. Kmalu se vname živ pogovor, kajti rad je govoril Ožbe in zdaj je bila prilika razprodati vse, kar se mu je nabralo skozi cel teden, ko ni imel poslušalcev. ,.Vi ste dosti doživeli, oča," pravi Jurij, ki ga je rad poslušal, ,,povejte nam kaj, kako je bilo v prejšnjih časih!" „0, veliko sem skusil, veliko," meni Ožbe in hvaležno pogleda Jurija, ki mu je tako po srci izpregovoril. To se mu je pač malokrat posrečilo, da bi ga bil prosil kdo, naj pripoveduje. Kar objel bi bil fanta. Popraska se za ušesi in po dolgem uvodu, v katerem je vse razložil, kar je mislil, da bi bilo v pojasnjenje treba, pride na svoja vojaška leta. Oh, kako so ga lovili in kako bi ga bili radi Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 331 imeli! Koliko časa se je moral skrivati in kako srečno je naposled pobegnil na Koroško, kajti takrat se je to še dalo, takrat, a dan danes je drugače. ,,He, kaj!" vtakne se Štefan vmes. ,,Jaz se le čudim, da ste se časih tako bali vojaščine. Jaz bi se pa nič ne menil. Bi saj po lepi priliki kaj sveta ugledal. Jaz se kar nič ne bojim!" ,,Vem, da ne, dokler si za pečjo. Ce bi šlo pa za res, bi pa drugače piskal," zavrne ga Ožbe in pripoveduje dalje, kako se mu je godilo po Koroškem, kako se je zopet povrnil domov in služil za hlapca ranjkemu šentandrejskemu župniku. „Se to vam moram povedati," pravi, ,,kako sem bil tam odvadil psa meso jemati z vilic. Pa so imeli gespod," pravi, „Bog jim daj veT-ni mir in pokoj! — psa. majhe.io žival kakor podlasica, a premeteno in zvito, da nič tacega. Vse je znal belinček, samo govoril še ni in gospod so ga nad vse radi imeli; jaz pa nič, zato ker se je pošast vedno v me zaganjala in vpila, kadar sem bil pri gospodu. Dobro se je psičku godilo, ko je z gospodom za mizo sedel: najrašji so ga pa imeli zato, ker je znal meso z vilic snemati tako lepo, kakor najimenitnejši gospod. Kadar je gospoda kdo obiskal, vselej so kazali to psetovo posebnost in vsak se je čudil. Da te vender, meni pa ni bilo povšeči, da bi pes jedel kakor človek, toda bil sem kar tiho. No, in tako je prišel gospodov god in od vseh krajev so se zbrali župniki in kaplanje gospoda vezovat. Poln hlev sem imel konj in velika pojedina je bila pripravljena. Na, Ožbe, pravi kuharica med mašo, tukaj imaš kosilo, potlej ne bo časa! To je že prav, pravim in se usedem, pse se pa k meni spravi, saj pri mesu je vsak pes sleden. Čakaj, belinček, pravim, danes boš moral kazati svojo učenost, kaj, ko bi midva prej poskusila? Na, rečem in mu ponudim mesa na vilicah. On lepo vzame, jaz ga pa dregnem v gobec, da je zacvilil. Ko ga pokličem drugič, že ni tako rad ubogal. Kličem ga, kličem in počasi vender prileze. Meso je le meso, mislil si je, in zopet mi vzame kos. Jaz ga pa zopet zbodem, da odskoči. V tretje ga pa nisem več spravil. Kar po kotih se je plazil in rep stiskal med noge, pa cvilil, če sem mu pokazal vilice. O poludne je bila pa gostija in jaz sem nosil vino na mizo. Beseda prinese besedo in tako vzamejo v misel tudi učenega psa,. Gospod se hočejo izkazati in nabodo mesa. Pes je pa zraven njih sedel. Na, belinček, pravijo in mu pomole vilice. Kakor jih pa pes zagleda, pa zacvili 332 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. in skoči s stola in zbeži. Gospod ga kličejo in kličejo, da zopet pride. Zopet se usede k njim, a ko mu pokažejo vilice, pa popihne spet, kakor bi bil obseden. Za nobeno reč ni hotel več vzeti mesa z vilic. Gospoda so se komaj smeha vzdržali, župnik so bili pa hudi kakor sam sršen in nikoli več ni belinček z njimi pri mizi jedel." v ,,Ce bi bili pa zvedeli, kdo jim psa tako lepo uči," pravi Matija, „kaj bi bilo potlej ?" „Hentaj, potlej bi bila huda ura. Kajti gospod so bili dobri, še predobri, a nagli so bili pa tudi, če jih je kaj ujezilo. Toda hitro spet dobri, in veseli so bili in zapeli so, da je bilo kaj. Pridiga jim je šla od rok, da nikoli tega in dasi so bili stari, zasukali so se na peti kakor vrtalka. Drugače kakor pa zdaj nekateri dolgočasneži, ki jim za vsako besedo sapa uhaja in ki premišljujejo, ali bi prestavili jedno nogo za drugo ali obe na jedenkrat. Moj sivec doma je ravno tak: kadar ga izpustim na pašo, skače srborito okrog kakor mlad kozel; kakor pa deneš jarm nanj, ne spraviš ga nikamor več." — Ožbe je končal in Anica, ki je bila tudi poslušala, poprosi ga, naj še kaj pove. „Pa še drugič!" pravi Ožbe in se poslovi s povabilom, naj oni pridejo jedenkrat k njemu. Jurij ga spremi nekoliko časa in tako se je bil možu prikupil, da mu še posebno naroči, naj ga gotovo obišče. „Imam hruševca," pravi, „boljšega kakor dolenjsko žganje in orehov in medu." In ko gresta dalje, potrka ga na ramo. „No, fant," pravi, „kako ti dopade Lenčika? Ali ni kakor jagoda? Le glej, da se ne zagledaš!" „ Nikar se ne bojte, oča!" odgovori Jurij resno. „In kaj bi pa tudi bilo?" reče zopet Ožbe, ko je molčal nekaj časa. „Ali nisi zal fant? In kaj bo ta revež, ta Štefan! Na smrt naj misli, nikar na ženitev! 0 jaz spoznam hitro človeka. V očeh mu berem bolezen in le pomni me, on ne bo tlačil dolgo zemlje. — Tukaj sva pa na polu pota; torej srečno!" In starec se izgubi v gozdu. XV. Prismijala se je bila lahkoživa hčerka čmerne mamke zime, ljuba vzpomlad. Sneg je ginil pod njenimi nožicami in beli zvonček je zapel pod grmovjem in klical s sestro trobentico zaspane to- Dr. Fr. Dctela: Malo življenje. 333 variše iz postelj. Teloli je odgrnil svojo odejo in bršlin je krepkeje objel svojega podpornika in se vzpel po hrastovem deblu. Celo po žilah stare vrbe začel se je urneje pretakati sok in komaj je starka proti odpirala vrata radovednemu cvetju, ki je sililo na dan in hotelo vedeti, kaj vrabci tako kriee. Ti pa so imeli velik prepir in gnali silen hrušč in trušč. Nekaj tujcev se je mislilo naseliti in lastovka je letala okrog Pečarjeve hiše in terjala nazaj svoje gnezdo, v katerem so se košatih kričavi vrabci. Glejte si no! vpili so ti domačini, zdaj pridejo požeruhi, ko je vsega dosti; po zimi jih pa ni bilo! Kar pojte, od koder ste prišli! Delo na polji se je bilo pričelo. Kadar je bilo lepo gorko, izgnal je Jurij ovce razen mladičev, da se izprehodijo in popasoval je tudi ozimino, če je prehitro rastla in se je bilo bati, da bo polegla. Tešče pa ni izpuščal drobnice na pašo, dokler je bilo hladno in držal jo je tudi v hlevu, kadar je bila zemlja po deževnem vremenu premočena, kajti pašniki se kvarijo in živina si naleze bolezni. Za jaro setev je oral njive in z Matijem sta delati vadila mlade voličke, ki jih je bil gospodar kupil. Po vrtu pa je obrezaval drevje in je čistil mahu in gosenic. Za vsako delo je imel spretno roko, sem ter tja je pa tudi nasvetoval kaj novega, ki se je bilo v Dolini že izkazalo, o čemer pa v hribih še ničesar vedeli niso. Tako je izprosil, da si je Matija mestu nerodnega lesenega drevesa omislil železen plug. Veliko prizadev je bilo treba; ko pa je poskusil gospodar pripravno orodje, ni mogel prehvaliti ne pluga ne Jurija. Veliko truda je tudi stalo vode iz vodnjaka s škafi donašati v hlev, kadar je ostajala živina cel dan doma, kajti posebno po zimi se je večkrat zgodilo, da je ni mogoče zunaj napajati. Jurij pa je iz hrasta, ki ga je podrl vihar, izdolbel korito, postavil je v hlev in vanj, napeljal od vodnjaka sem leseno cev in več ni bilo treba škafov. „Hentaj!" dejal je Matija, „vse pride temu fantu na misel in kar mu pride na misel, vse naredi." V čislih so imeli Jurija pri Pečarji, kakor tudi pri Simonu, kamor je prišel po kakem opravku. „Od nepotrebnih besed pa Jurij ne bo dajal odgovora," menil je zgovorni Štefan, „saj skoro nič ne govori. Trikrat na dan reče: „o ne", in „kaj pa", potlej je pa v kraji". „ Jurij je pridnejši z rokami kakor z jezikom," dejal je Simon in tudi Anica se je potegnila zanj trde, da govori umneje kakor pa Štefan. 334 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Oh, jaz poj dem tudi rajša zjutraj k maši k sv. Andreju," dejala je neko soboto zvečer Anica materi. „I)an je tako kratek, če pridemo še le proti dvema domov." „1, le pojdi," rekla je mati, „pojdem pa jaz k deseti maši." Ko sta pa druzega dne na poti moža pretresovala važne denarne zadeve, pomenkovala se je Anica z Jurijem o tisoč rečeh. Ni jej pošlo nikdar vprašanj; vse je hotela zvedeti, če ima veliko dela, če mu je kaj dolg čas, če je rad na gori itd. Zdaj je govorila resno, zdaj šaljivo, da si je Jurij mislil: s tem dekletom se je pa lehko meniti. In res mu je prišlo toliko besedij na jezik, da se je sam sebi čudil. Do zdaj je bil teh mislij, da zabavati se more prav za prav le med moškimi, in da ženska prijetno druščino le kazi; zdaj se mu je pa zdelo, da je Aničina družba skoro prijetnejša kakor Prem-čevega Miha. Tako domače je govoril ž njo, kakor le kedaj s svojim prijateljem in če je primerjal Anico z Lenčiko, zdela se mu je le-ta nekoliko prevesela in preživa in mislil si je, da bi Anica ne zasmehovala tako hudo revnega Štefana, ker je boljšega srca. — In dobrega srca je res Anica: njemu je podarila šopek-za klobuk in po poti je nabirala gredoč cvetic in spletala venček; ko sta šla pa narazen, naročila mu je, naj ga nese Lenčiki. A Lenčika ni bila nič posebno vesela, ko jej ga je prinesel. j,Anica je šla za rana pa meni ni nič povedala. Zdaj bomo morali pa sami iti," dejala je in usteca so se jej zakrivila navzdol, daje bilo žalostno in smešno videti. „No Jurij," ogovorila ga je, „ti imaš pa tak šopek za klobukom kakor metlo, da ga komaj nosiš. Ali ga je tudi Anica naredila?" „Tudi," dejal je Jurij, Lenčika pa je odšla pripravljat se za cerkev. „Kar pojmo, kar pojmo!" priganjala je mater, kar sicer ni bila njena navada. „Počakaj no ! saj ne gori voda. Vidiš, ravno gre Šimonovka in Štefan," zadržavala jo je mati. Ko so pa prišli popoludne domov, bila je Lenčika slabe volje. „Oh, kako je pust ta Štefan, mati!" tožila je. ,, Vedno sili v človeka. in tako neslano govori." „Pa se mu zmerom smeješ in režiš," pravi mati; „in potlej pa misli, da ti dopade." „Oh, mati, kaj pa hočem? Ali naj ga z grdo odženem ?" „Ne, ni treba! Pa pogovori se kaj pametnega z njim! Saj ni, da bi se v jedno mer smijala." Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 335 „Oh, veste, mati? Jaz bi šla tudi rajša k prvi maši. Zdaj že ni več mraza in taka lepa pot je proti sv. Andreju." „To pa res! Po samem grabnu, kjer se ne vidi ne na desno, ne na levo. Pri vsaki stopinji si lehko zlomiš nogo; v Dolino pa z vozom prideš, če je treba. Toda stori, kakor hočeš!" Drugo nedeljo pa sta že sami dve mamki romali v Dolino, kadar je mladi svet došel vesel in glasen od sv. Andreja; kajti tudi Štefanu se ni ljubilo več postavljati se pri veliki maši, ker ni vedel komu. „Ti reč, ti!" dejal je stari Simon. „Naj bi jaz klical Štefana s palico, ne vzbudim ga v delavnik: v nedeljo pa kar sam vstane, predno zapoje petelin." Mladi družbi zdela se je pot vedno kratka; Jurij pa jo je še drugače obračal: nabiral je, kadar so šli proti domu, vrbovih šib in naganjal tudi Štefana, da mu jih je rezal; deklici sta pa pomagali nositi. „Ti že zopet nekaj nameravaš," dejal je Štefan. „Kaj pa misliš narediti?" „Boš že videl," odvrne Jurij. Ko pride domov, pa posuši šibe na solnci in si jih prireže za svojo rabo. Ko so pa zvečer vsi skupaj sedeli v izbi, razgrne svojo kramo in jo razvrsti; potem se usede k njej in za,čne plesti. Dno je kmalu gotovo in delo gre hitro izpod rok. Še malo je treba počakati in Jurij podari materi trden jerbas in drugikrat Lenčiki lično korbico. „Jurij vse zna," tako so dejali. „Mene moraš tudi naučiti," prosil je Štefan in rad mu je Jurij pokazal, kar je sam znal in kolikor se je bil navadil pri Premci. Štefan pa ga je imel čedalje rajši in vse mu je zaupal. Povedal mu je, da je Lenčika njegova izvoljena in da jo bo morebiti še letos vzel; kajti da bi ga ne marala, tega še misliti ni mogel. »Kaj bi pa mogla imeti zoper mene?" dejal je. „Nič. Zdrav sem in krepak tudi. Ti si malo večji; pa če bi se poskusila za moč, ne vem, kako bi ti izhajal. Veš, jaz sem koščen in v rokah sem posebno hud." Jurij pa je dejal: „Midva se ne bova nikdar skušala pa tepla, Štefan." »Zato, ker sva iz jednega kraja: kaj ne da? Toda naj kak drug gori pride! Kaj?" „Gorje mu!" dejal je Jurij in Štefan se je potrkal na prsi. Kakor domačega so imeli Jurija pri obeh družinah in nobena važnejša reč se ni zgodila, da ne bi tudi on dobil prilike izreči svoje 336 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. misli. Oba gospodarja sta bila pravična in nista hlepela po tujem blagu, niti zavidala sreče sosedu. Živela sta vedno zložno in se podpirala drug druzega v vseh rečeh. Ce se je mudilo kako delo, pomagali so vsi skupaj in če je jeden katerikrat kam šel, oskrbel je tudi sosedove stvari. Tako je imel Jurij tudi pri Simonu vedno kaj dela. Anica bi neizrečeno rada imela lopico pred hišo, kjer bi šivala o lepem vremenu ali pa zapela z Lenčiko kako pesen. „ Kadar Jurij utegne, naj ti jo naredi!" dejal je Matija in čeravno je Jurij ugovarjal, da ne zna takih rečij delati, nič mu ni pomagalo. Poskusil je torej in ni se mu izkazilo. „Strehe še nikoli nisem kril," dejal je Simonu, ko ga je prosil, naj mu jo pride popravit. A ni mu dal miru, dokler ni bilo delo zgotovljeno. Potlej si je pa mel Matija roke. „No, Simon," dejal je, „ali nisem rekel, da on vse zna, če le hoče. —Jurij!" pristavil je, pameten bodi pa moder, kakor si bil dosihmal, pa se ti bo še dobro godilo!" v Štefan je bil dobrega srca in veselil se je, da so Jurija tako čislali. Skušal ga je posnemati v vseh rečeh in starši so bili teh mislij, da Štefan še nikdar ni bil tako priden kakor zdaj, ko z Jurijem skupaj delata. Samo jedenkrat se je bil Jurij malo zameril svojim prijateljem. TTzrok je bil kaj malenkosten. Simon jenekaj zidal in ker je rabil vode, cla bi apno gasil, naloži polovnjak na voz in gre z voli na studenec. Tam natoči in hoče peljati domov. Ko pa vola speljeta, steče zadnje kolo čez velik kamen, voz se nagne in polovnjak, ki je bil menda slabo zadelan, zvali se z voza. Hentaj, kako je bilo težko naložiti ga zopet. Simon pokliče Štefana. Oba vzdigujeta in vzdigujeta, a polovnjak se ne gane. „He, Matija!" kliče Simon, „pridi pomagat, pridi, da naložimo!" Matija pride, a polovnjak neče na voz, dasi je še Anica prišla zraven in pritisnila. Kaj je storiti? Možje si brišejo pot in ogledujejo nesrečen polovnjak. „Oh, skoči jeden, skoči po Jurija!" pravi Matija. Hitro steče Anica ponj in ga kmalu pripelje. „Oh, Jurij," pravi mu, „ti si še jedina naša tolažba, pomagaj nam!" — Jurij gre okrog polovnjaka pa pravi: „Kar domov pojte! V polu ure pa vam postavim sam polovnjak vode pred hišo." Dr. H. Dolenec: Izza mladih let. 337 „Ti sam?" zavzame se Štefan, moža sta pa molčala in nevoljna sta bila na tako prevzetno govorjenje. Jurij pa odbije polovnjaku veho, da voda izteče, naloži potem prazno posodo brez truda na voz in hitro zopet nalije vode. „Tako bi bil pa tudi jaz znal narediti!" odreže se Štefan. Možev pa je bilo malo sram, kar pa nista hotela pokazati. „ Dobra misel pride vselej prepozno!" pokima Matija in se nasmeje in za njim se sinejo tudi drugi, a nobeden tako iz srca kakor Anica. (Dalje prihodnjič.) Izza mladih let. Spisal dr. H. D o 1 e n e c. IV. lad mož lazil je Matevž, kakor mu je bila navada, nekega dne pod Nanosom okolo, kar ugleda štiri jezdece, avstrijske huzarje. Zašli so bili in gotovo bi bili prišli v roke Francozom, kateri so takrat še ves naš okraj v rokah imeli; ali Matevž se približa huzarjem in jim dopove, da so v silni nevarnosti. Kaj storiti ? Nazaj niso vedeli kam, dalje niso smeli. Matevž si izmisli in odvede huzarje in konje v cerkev svetega Brica, ki stoji sredi gore. Sam revež je Matevž potem znašal in hranil več dnij huzarje in konje in ko si ni vedel več pomagati, potožil je svoje težave glasovitemu muzikantu in larmarju Bravincu z Dbeljskega. Nosila in skrbela sta potem skupno, saj se ve, da kar najbolj skrivaj; kajti Francozi niso marali za dolge sodbe in bala sta se tej kratki sodbi priti v roke. Nekdo domačih je pa vender njiju skrivno prehajanje opazil in sicer največ po tem, ker sta moža le predosti kruha in vina kupovala. Prijel j a je ostro in udala sta se, da imata skrite huzarje in kje. In Bog ve, kako bi se bila reč izšla, da se niso ravno ob tistem času jeli Francozi iz naših dežel proti Vlaškemu odmikati. v Komaj so bili Francozi čez Zingarico, šel je Matevž po huzarje in ti veseli in dobro spočiti odjašejo za Francozi. Po Vipavski dolini 22 388 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. Le v jasnem valovji pokojnega srca Prekrasno nebo vesoljno se zrea, In zrea se v njem- nešteti cvet, Ki ž njim življenja breg je odet. O, blažen, ki dajo um dobra nebesa, Da mirno mu teče valovje srca, Da prsij vihar mu sovražni ne stresa, On ljubljenec pač je neba. A komur ta sreča ni dana od zgori, On trpi možato, junaško se bori! S. Gregorčič. Malo življenje. Povest. Spisal dr. Fr. Detela. XVI. ližala se je Velika noč, in mnogo mnogo dela so dobile ženske po kuhinjah, kajti prazniki se morajo spodobno praznovati. Jurij je povijal butaro za cvetno nedeljo. Dve je bil naredil: v jedno zase in jedno za Štefana; z brinjem in bršljanom je olepšal vršičke leskove, deklici pa sta ji prepletli s pisanimi trakovi. Ponosno sta ji nesla k sv. Andreju, kjer ni imel noben fant tako lepe; nazaj grede pa je nabral Jurij gobe po drevji in jo potem posušil, in veliko soboto so poslali Štefana po blagoslovljenega ognja. Ko je prinesel nazaj tlečo gobo, zanetili so z njo nov ogenj, ko je bil stari popolnoma pogašen, in zakurili so pod velikim kotlom za veliko nedeljo. Po-poludne je že na pol praznik. V izbi se je polnil jerbas, katerega je bil Jurij spletel, s piruhi in vsakovrstnim pecivom, kajti jutri ga ponese Lenčika blagoslovit. Jurij pa se je bil izgubil v gozd in dolgo ga ni bilo nazaj. Ko se je pa večer storil, prinese dva velika šopka dišečih cvetic materi in Lenčiki za piruhe. „Meni pa nič?" vprašala je Anica, ki je bila prišla v vas, kakor zadnje dni večkrat. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 389 v „Ti vender vse iztakneš!" dejal je Štefan. „Kje si le vijolic dobil! Jaz jih toliko časa že iščem — ravno, Lenčika, tebi sem jih hotel prinesti — pa ni jih bilo še dobiti nikjer. Ves sem se bil opraskal, ko sem lezel za njimi. Jurij, ti imaš nasejane." „Kako to vender lepo diši!" dejala je mati. „ Vijolica je pa res preljuba cvetica. Tako ponižne barve je in tako daleč gre njen duh. — Le počakaj, Jurij, jutri ti vrnem piruhe, ker si se me spomnil," in ni se mogla naduhati krasnega šopka. Anica pa je bila žalostna, da ona sama ne dobi nič. „Oh, Jurij," dejala je, „tako lepih piruhov sem ti bila pripravila, zdaj pa ne vem, če bi ti jih dala." Jurij se je izgovarjal, da ni vedel, da pride gori, a to je ni potolažilo. „Povej, kje si jih dobil!" rekla je; „sama si jih grem trgat." „Nič se ne meni, Anica!" pravi mati Pečarjeva. „Medve bodeva delili; šopek je* tako velik, da ga bo obema dosti. Juriju ne smeš za- v meriti, da je bil malo pozabljiv. Ce mu boš pa piruhov dala, pa ne bo nikoli več. Kaj ne, Jurij?" „1, kako pa!" pritrdi on, in mir je bil sklenen. Veliko nedeljo pa sta nesli obe deklici vsaka svoj jerbas z lepim prtom pogrnen v cerkev k blagoslovu. Koder so druščino ljudje srečevali, vse si je voščilo vesele praznike, in radost jim je sijala povsod nasproti. „Anica!" prične Lenčika, ko se vračajo, „če bi bili medve skupaj doma, skusili bi se, katera bo najprej prinesla blagoslova domov. Saj veš, kaj to pomeni?" „ Katera pride prva domov, omoži se "tisto leto; ali ne?" „Da, omoži. In ti veš, da sem jaz urnih nog; nemara bi te prekosila." „Oh, jaz bi se še skušala ne," pravi Anica. „Ho, ho," smeje se ona, „to le tako praviš. Potlej bi pa letela kakor lastovka. Dobro, da se ni treba pehati." „Medve bodeva pač obe prvi domov prišli." v „Pa res," pobere besedo Simon. „ Morda se omožita res obe se pred zimo. No, presneta reč, zakaj pa ne? Ali bi bilo to tako čudno? Kaj, Matija?" „Naj bode, kakor je božja volja," pravi ta. 390 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Veš kaj? Nič čudnega bi to ne bilo. To ti jaz povem, Matija. Poglej ja no, kaka fanta sta! Kakor dve smreki. Dekleti pa tudi čvrsti! Poln jerbas ti nese pet ur daleč, če je treba." v Štefan se je vzpel po konci pri teh besedah in pogledal okrog sebe, če ga Len cika vidi. Anica pa je zarudela in obrnila se proč; mislila je, da se Jurij po njej ozira; a ta je malo razumel vse go- v vorjenje in mirno korakal zraven Štefana. Najmenj po všeči so bile te besede Lenčiki. „Oh, oča!" odvrne naglo, „meni se še ne mudi tako hudo in Anici menda še tudi ne. Kaj ne, Anica?" In Lenčika se ozre nanjo. „0h, oh," vzklikne, „kako si pa rudeča! Ti, ti!" „Ker mi je vroče," odgovori ona, a na jedenkrat je izpregledala Lenčika in razumela popolnoma pomen Simonovih besed. Za Jurijem gleda Anica, tako si je dejala in nejevolja jo je obšla. Dasiravno prav za prav Jurija ni imela rada in je občevala z njim prijazno kakor z vsakim drugim, nevoščljiva je bila vencler Anici in čutila je ali v vsaj mislila čutiti, da ima Jurija tudi rada. Čudno je časi srce človeško: spoznanje in zavest, da druge kaj zanima, da se drugi potegujejo za to, kar je nam le malo v čislih, razneti tudi hladen čut; in za kar se prej nismo dosti menili, to cenimo zdaj visoko, zato ker je drugim všeč. „Meni pa ni nič vroče," odgovori ponosno Lenčika, in to je bil konec govorjenja. Molče je stopala družba proti domu, in vsak je imel svoje misli. Deklicama se je stemnilo obličje in spoznali sta, da jima gre nekaj navskriž. Anica je pač dobro vedela, da njen brat nima posebne cene pri Lenčiki, a dasi je Štefanu to tudi časi povedala, verjel jej ni nikdar. Fantu ni hotelo v glavo, kako bi ga dekle, za katerim bi on pogledal, ne maralo. Sam sin, mislil si je, dom gotov in tak fant! Zdaj vem, dejala je Anica sama pri sebi, zakaj ga ne mara in zakaj sta si z Jurijem taka prijatelja. Meni ni prinesel nič šopka! Prav nesrečna je bila Anica. Kako vesela je bila pred malo dnevi, ko so njeni starši v misel vzeli, da, kadar Štefan Lenčiko vzame, bodo tudi njo omožili, in da bi jim bil Jurij za zeta jako po godu. Ob, njej bi bil tudi! Toda zdaj pa on že na drugo misli. Nemara se je pa le ona vanj zagledala, tolažila se je Anica, in Jurij se nič ne meni zanjo. Saj mi je že povedal, da je rad v moji družbi in da rad z mano govori; Pečarjevim mora se ve da bolj streči. Tako se je skušala pomiriti. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 391 Lenčiko so pa tudi navdajale neprijetne misli. Anica dobi Jurija, tako si je dejala, jaz naj bi bila pa s tem pustim človekom zadovoljna, s tem Štefanom! Aha, zato hodi Anica zdaj tolikrat k nam, da se z njim pomenkuje. Glejte, glejte, ne izbira slabo. Toda Jurij je pa zanjo vender predober. In nekako zaničljivo je premerila z očmi šibko postavo Aničino; to pa je zdaj dobro vedela, da v Štefana nima nič, prav nič rada. Jurij se je pa čudil, zakaj je zgovornima deklicama beseda tako hitro zastala, a ker samemu ni bilo toliko do govorjenja, molčal je tudi on. Tako ošaben ni bil misliti, da je on uzrok te zamere. Ker ga je oboja družina rada imela, skušal je vedno vsem ustrezati, a da bi se za katero deklic posebno brigal, zdelo se mu je brezumno. Saj je vedel, da je le za nekaj časa varen, da bo le tako dolgo živel v miru, dokler ga ljudje ne spoznajo in ne zapode. Kacemu dekletu pa buditi prazno upanje, videlo se mu je tem pregrešneje, ker je bil njiju staršem hvale dolžan. Tako ni bilo pravega veselja na ta najlepši praznik, skoro nikdo pa ni vedel pravega uzroka. Štefana je to se ve da malo motilo. Ce prej ne, pa pozneje; saj fantovanje je tudi lepo, mislil si je in piruhe je pobiral in žvižgal in vriskal, da je bil ves hripav. — „Lenčika, imaš kaj piruhov?" nagovori Jurij deklico, ko sta bila sama pred hišo. „Saj ti jih bo Anica dala," odgovori mu ta kratko. Jurij je postal in jo gledal. „Ti si huda name," pravi. „Zakaj pa?" „Nič huda." „Zakaj mi torej ne daš piruhov?" „Saj ne maraš za moje, ko imaš drugih dosti," odgovori Lenčika, steče v sobo in prinese jabelk in pomoranč. „Pa ne smeš biti huda, Lenčika," pravi Jurij. „Ali sem ti kaj hudega storil?" „Kaj mi boš storil!" odgovori ona in se obrne in odide. Skoro vse popoludne pa jo je bolela glava. „Prehladila se je," rekla je mati in jej hladila vroče čelo. „No, Jurij, ali si že pobral piruhe?" vprašal je Matija Jurija. „Lenčika mi jih je že dala." „Kaj pa Anica?" pristavi mati. „Ta ti jih je tudi obljubila." „Nisem bil nič doli." 392 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Kak fant pa si ti," ošteva ga Matija, „da se za nič ne meniš! O to je bilo časih drugače! Po dve uri daleč smo hodili in po noči in potolčeni smo prišli domov. O, kje so tisti časi!" < »Tisti nerodni!" pokara mati. „Ali je kaj neumnejšega, kakor tako po noči laziti okrog!" „No, le tiho bodi, Neža, saj take sile ni bilo!" pravi zopet gospodar. „Ampak Jurij se premalo briga za to pa za to. Veš, Jurij, v Anica ni slabo dekle in poštenih staršev hči. Ce utegneš, pojdiva malo doli pogledat. Jaz moram tudi iti jedenkrat v vas." „Medve bodeva pa sami; kaj ne?" oglasi se Lenčika, katero so bile poslednje besede posebno ujezile. v „0 le počakajta! Ne bo dolgo, bode pa Štefan tu!" „ Zmeraj ta Štefan!" godrnja Lenčika, a kmalu se začuje glasno žvižganje, naznanjujoče prihod vsakdanjega obiskovalca. v Jurij pa je šel z Matijem doli k Simonovim in mej potom je govoril gospodar o tem in onem in kako misli Simon Anico na dom omožiti in da ima Jurij lepo priliko priženiti se, če se malo potrudi; dobrp hišo bi dobil in pošteno, pridno ženo; samo Štefan se mora prej kam spraviti. „Na Lenčiko misli fant; pa ni nič kaj zdrav. Bojim se, da ga bo jedenkrat zvilo. Jetika rada pobira mlade ljudi. Počakajmo še malo!" Tako sta prišla k Simonovim, veselo vzprejeta od vse družine. „ Ali si vender prišel po piruhe?" rekla je Anica Juriju in tako zvesto ga je pogledala, da mu je seglo do srca. „Vem, da ti je Lenčika lepših dala; pa vzemi, kar imam !" In podarila mu je svilen robec za okolo vratu, da on še nikdar ni videl tako lepega. Branil se je nekoliko časa, da je to preveč, da je predrago zanj, a moral je vzeti in tako prijetno sta se pogovarjala, da mu je bilo, kakor bi sanjal. Za mizo je sedel Pečar med Simonom in njegovo ženo in imeli so važen pogovor o poljedelstvu in ovčarstvu, o gospodarstvu in svojih otrocih, in pomenkovali so se tudi, kedaj bi se napravila ženitev, kajti to je bilo dognano, da Štefan vzame LenČiko. v „Stara sta že dosti," dejal je Simon, „ali ne res? Pametna tudi; kaj ? Matija, čas je za naju, da počijeva in mlajšim rokam izročiva delo." „Dobra sta oba in pridna," pritrjevala je mati. »Nič hudega ne bode starim, Matija, boš videl!" Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 393 „Ali je pa fant zdrav?" vpraša Matija. „Tako bled se mi vidi. Jaz se bojim, da ne bi kake j etike dobil." v „Oh, Štefan pa jetika!" vzklikne mati. „Le nikar se ne boj. Jaz poznam svojega otroka: od nekdaj je bil že bolj medel, pa zarad tega ni slaboten. Trden fant je. Prav rudečih Ijudij se prej prime bolezen kakor pa bledih. Tega se ni treba bati." „No, Bog nam-daj zdravje vsem vkup!" pravi Matija, „pa srečo našim otrokom!" v „Tako je prav govorjeno!" potrdi Simonovka. „Zakaj pa se t v trudimo po svetu, če ne za svoje otroke? Štefan pa Lenčika se pa vender tako lepo podajeta vkup, kakor bi bila 'ustvarjena drug za druzega. Fant jo ima vender tako raci, kakor ne vem kaj!" v „No, in ona njega tudi," meni Simon. „Ne vem prav, kako dekle misli," pravi Pečar. „Ha, ha, ti je ne poznaš; jaz pa vem, kako je," smeje se mati Simonovka. „Le vprašaj jo na kratko, pa boš zvedel." Tako se je govorilo pri mizi, Anica pa je vodila Jurija okrog hiše in po vrtu in mu razkazovala to in ono. „Oh, pri vas je se ve da lepše," dejala je. „Lepši je kraj in boljša zemlja; pa tudi tukaj nismo v puščavi. Iz vrta gledajo skale, pa drevje vender lepo raste in nam da dosti sadja in po leti prijetno senco. Naš studenec je boljši, ker nima tako mehke vode, kakor vaš. Burje ne užijemo toliko na tem kraji kakor gori in okrog hiše ni tistih nevarnih pečin. Zjutraj imamo malo megle, pa se hitro razkadi in po zimi nas hudega mraza varuje. Ce je polje s kamenjem posuto in se teže obdeluje, leži pa bliže hiše. Kak lep gozd imamo, to si tudi že videl. In kako prijetna bo lopa, kadar se zaraste! Potlej jo moraš priti pogledat; in Lenčika tudi. Kako, da je ni nič doli danes?" „Glava jo nekoliko boli," pove Jurij. „Revica! Moram pa jaz obiskati jo!" Hitro je čas minil Juriju in naprej in naprej bi bil še poslušal Anico, da ga ni poklical Matija, ki se je bil poslovil. „Lenčiko glava boli," dejala je Anica; „jaz grem z vama, da jo malo pozdravim!" „0 saj ni nič sile," brani Matija. »Zdaj je že gotovo dobro." „Anica, kar pojdi!" pravi mati in vsi trije se napotijo. Doma pa je bila Lenčika jako slabe volje; na nobeno vprašanje v ni dajala rada odgovora, in ubogi Štefan je bil ob ves pogum. Otožno 394 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. jo je gledal; kar je rekel, nič jej ni bilo prav. Ko pa je prišla Anica, začela jo je še le prav glava boleti. Vsako govorjenje jej je težko delo in tako hudo si je želela miru, da sta Anica in Štefan kmalu v odrinila. Žalostna je bila Anica videti, kako malo je ustregla prijateljici s svojim obiskanjem in tolažila se je s tem, da bode jutri pa drugače. A bilo je ravno tako in več dnij zaporedoma držala se je rudečelična Lenčika tako čmerno in kislo, kakor gorenjsko grozdje. Z Jurijem ni govorila nič in z drugimi tudi ne dosti. ,,Sam Bog ve, kaj je deklini!" dejala je mati. v „Nič jej ni," rekel je oča. „S Štefanom sta se nemara sprla kakor vsak teden dvakrat in zdaj kuha jezo." Juriju je bilo pa vse to velika sitnost. Vedno so mu šle po glavi Matijeve besede o Simonovih namerah in marsikaj mu je bilo zdaj očito, česar pred ni zapazil. Da ga Anica rada vidi, to je ugajalo njegovemu samoljubju in dobro mu je dela zavest, da vender jedno srce tudi zanj bije. Potem se je spomnil Lenčike in njenega čudnega vedenja. Da za Štefana ne mara mnogo, ni mu bila skrivnost, a zdaj se mu je dozdevalo, da ona tudi nanj misli. In kaj bode iz vsega tega? Kaj hoče storiti? Na ženitev misliti je norost. Ali naj bi šel proč? Toda kam? V tuje kraje, da ne bi videl več domačih hribov niti zelene doline? Ne, tega ne! Da tu gori ostane, to se mu je zdelo namenjeno, toda ženitev iz glave! Da bi imel Anico ali Lenčiko posebno rad, tega si ni mogel reči. Obe sta mu bili jednako ljubi in s katero je ravno govoril, ta se mu je zdela lepša. Kako lehko mu je pustiti vse pri miru in živeti v prejšnji jasni brez skrbno sti! Toda zakaj ne bi on užival sreče, vsaj dokler je pripuščeno? In potlej naj pride, kar hoče! A deklico bi tudi zakopal v svojo nesrečo. Ne, to se ne sme zgoditi! In Jurij je sklenil z deklicama kar najmenj občevati in nikdar nobene besede ne izpregovoriti, ki bi se dala napak umeti. Z lehkim srcem je opravljal Jurij zopet svoje vsakdanje delo, v hišo je zahajal redkeje in na samem ni govoril ne z Lenčiko ne z Anico. „Moder fant, moder mož," dejala sta moža. „Skoro premoder," menila je Simonovka in tudi deklicama se je tako zdelo. Lenčiko je nejevolja zopet minila in bila je zopet prejšnja vesela deklica, a tako samosvestno ni več govorila z Jurijem, boječa je bila Dr. Fr. Kos: Slovenci za Karola Velikega. 396 v njegovi družbi in besed jej je zmanjkovalo. Jurij pa, ki je gledal zdaj vse z drugačnimi očmi, zapazil je kmalu, kako si mu prizadeva postreči, bodi si, da se mu je res hotela priljubiti ali pa se je njemu tako zdelo. Neobčutljiv se ve da Jurij tudi ni bil in da je Lenčika zala, to si je moral obstati. „Kako dekle!" dejal je časi. „Dolinske naj se kar skrijejo pred njo." In večkrat je njegovo počasno premišljevanje sklenila v beseda: „Skoda!" Anice že cel teden videl ni in kaj bi mislil nanjo, ko je vse zastonj. Spomnil se je je zopet, ko si je zavezal okolo vratu svileno ruto, njeno darilo. „Glej ga Jurija!" ogovori ga na jedenkrat Lenčika, „kje si pa kupil to gizdavo ruto? Saj ne greš nikamor." „To sem kar tako dobil," odgovarja Jurij. „Kje pa?" izprašuje Lenčika in njena radovednost raste. „Jaz ne dobim tako nobene reči." „Za piruhe se vse dobi, Lenčika." „Ah, tako! Torej Anica ti jo je dala, Anica," pravi dekle in se obrne in odide. Dolgo je Jurij ni videl; ko jo zopet sreča, zdelo se mu je, da ima objokane oči. In tako milo se mu je storilo, da bi se kar zjokal in stekel za njo in jej povedal, kdo je, kakšen človek, kako malo vreden, da le količkaj misli nanj. A bal se je nasledkov take izpovedi. Morebiti bi ga dali takoj proč, če bi zvedeli, da ga iščejo žandarji; in skušal se je tudi preveriti, da se pa nemara moti, kar se tiče Lenčike. (Dalje prihodnjič.) Slovenci za Karola Velikega. Spisal dr. Fr. Kos. nogo zanimljivostij podaje nam domača historija starejših in novejših časov, a gotovo najinteresantnejša zdi se mi brez dvoma zgodovina devetega stoletja. Radi se oziramo na te čase nazaj in v duhu si predstavljamo podobe onih mož, ki so takrat delovali slovenstvu in slovanstvu v prid. Komu ni znano ime posavskega Ljudovita, ki je branil z orožjem v desnici svoj dom zoper Malo življ enj e. Povest. Spisal dr Fr. D e t e 1 a. XVII. ečarjevim se je čudno zdelo, da ne izreče Jurij nikdar želje, da bi videl zopet svoje domače, ko mu je bilo vsako nedeljo tako pri rokah. Kakor se jim je od začetka to pametno videlo, da ne sili domov, tako so mu zdaj sami ponudili, če hoče obiskati kako popoludne svoje ljudi: a vselej se je odtegnil. Malo preveč je sam svoj, dejali so in pustili ga pri miru. A zavzeli so se zopet, ko m hotel iti k sv. Florijanu v nedeljo po binkoštih, kadar je gori veliko sveto opravilo. Mežnar Ožbe je bil vse posebno povabil in sobotni večer nesli sta dekleti lepih vencev in cvetic v cerkev. Vse je hotelo biti pri opravilu in mati je rekla : „ Jurij, jutri boš pa lehko govoril s katerim svojih znancev. Dolinci močno pridejo k sv. Florijanu." „Jaz poj dem rajši kakor po navadi," pravi Jurij. „0 kaj še! Le pojdi gori! Saj še nisi videl cerkvice nikdar tako olepšane. Pojde pa jutri sam oča k sv. Andreju." „Ne, mati, jaz grem res rajši zjutraj. Naj pa oča gredo sem!" „E, kaj bi se branil!" pravi Matija. „Le pokaži se, kakšen si. Ali se sramuješ, da pri nas služiš ?" „Kaj se bom sramoval. Služba tu kakor tam." „No, silil te ne bom. Pojdeš pa sam k sv. Andreju." Malo čuden človek se je pa zdel Jurij vsem in Lenčika je bila posebno nezadovoljna. Se le drugi dan se je umirila, ko je videla Anico zraven sebe v cerkvi in znala, da Jurij ni zarad nje šel k sv. Andreju. Sv. Florijana gora pa je polna prazničnih ljudij in pomlajen skače stari Ožbe sem ter tja. Zdaj teče s kadilnico po oglja, zdaj v 29* 452 Di\ Fr. Detela: Malo življenje. zvonik na zvonca, zdaj ošteva srborite fantme dolinske. Tu tišči j eden. v zvonik: „ Ali smem iti gori v vaš dimnik piskre pomešat?" „Boš piskre mešal, sitnost!" huduje se Ožbe. „Da mi doli padeš!" — „Koliko daste, oča, pa doli skočim?" A mežnar se zaničljivo proč obrne, „Poredni paglavec!" pravi. „Palico bom vzel, boš pa drugače skakal." — Tam na trati stoji nabit možnar, tega je treba izprožiti. Okrog je zopet polno nagajive mladine. „Sestico mi dajte, oča!" nagaja zopet mladi sitnež, „pa se usedem na možnar, kadar boste izprožili, ali ga pa v roci držim." V Ožbe se malo meni za vse to in le gleda, kako bi povišal slavnost tega dneva. Proti poludnevu je že bilo, ko se je po končanem opravilu množica jela razgubljati z gore. Jurij je ravno živino opravljal, kar priteče Lenčika. „Oh Jurij, Jurij, pojdi hitro, pojdi Štefanu pomagat! Hudo se mu godi." „Kaj pa je?" vpraša Jurij in hiti za njo. Ko prideta blizu pota, ki se zavije proti Dolini, zasliši se kričanje Štefanovo: „Ti zlodej, ti! ti vrag! Ali boš izpustil?" In ko prideta zraven, ležal je Štefan na tleh in neki fantin ga je obdelaval s pestjo, še drugi pa je stal zraven in smijal se. Jurij odvali hitro v fanta raz Štefana in ko se drugi vanj zažene, pomeče mlada razsa-jalca po bregu, da jima preide poželjenje po pretepu. A komaj je Štefan prost, skoči za onima dvema in po bregu bi tekel za njima, da ga ne obdrži Jurij s silo. „Ta sodrga dolinska!" huduje se Štefan in kri mu teče iz nosa in iz ust po raztrgani obleki. ,.Taki paglavci se pridejo gori pretepavat. Hu, naj ga še jedenkrat dobim ! No, pomnil me bo, mislim!" ,.Pusti jih, Štefan," opomina .Turij. ,,Kdo se bo s takimi po-balini pečal!" „Se jedenkrat naj mi pride v pest! Glavo presučem, da bo v Dolino šel, pa sv. Florijana gledal. Taka žaba!" ,,I kako pa, da ste se začeli ruvati?" vpraša Jurij. „1 kako že? Saj tak Človek s tem namenom gori pride, da hi razgrajal." ,,Zakaj si jih dražil, Štefan?" pravi Lenčika. ,,Vidiš !" ,,Kdaj sem jih dražil?" ,,Zabavljal si jim; pa sem ti branila." Dr. Fr. Detela; Malo življenje. 453 ,,Nič jima nisem rekel. Samo toliko sem dejal: Fanta, ali vama pot pokažem? Pa sta bila precej huda. Jaz si pa tudi ne pustim vsega reči." ,,Ti si rekel: Danes je cesarjev god, in si jednemu klobuk izbil z glave." ,,Kaj pa je to tacega? Kaj pa je oni rekel? Ali ni tebi dejal: Dekle, nesi fanta domov, če ne ti ga vzameva. Potlej smo pa skočili vkup. Dva sta bila proti jednemu, pa komaj sta me zmogla. Pa bi me se tudi ne bila, če bi se ne bil spotaknil." Milovaje je peljal Jurij Štefana domov in tudi Lenčiki se je smilil tako potolčen. ' ,,Zakaj nisi prej mene poklical?" dejal je Jurij. ,,Bila bi jima že pokazala." ,,Oh, saj res!" tarna Štefan, ,,Pa sem mislil, da ja uženem sam. In bil bi ja tudi, da nisem padel." ,,Drugič jima vrneva," pravi Jurij in hvaležno mu stisne Štefan roko. Naprej'in naprej pa je govoril o svojem maščevanji in koval naklepe, kako bi nesrečna fantalma privabil zopet na goro. ,,Da bi ja le prehudo ne zdelal!" dejal je. ,,Jaz imam trdo pest in si ne upam udariti z vso močjo, Tome malo zavira. Se veda! ubij zlodja, imaš pa sitnosti!" Popohidne pa so šli. to je bila že taka navada, obiskat starega Ožbeta. Štefan je pozabil svojih bolečin, samo da spremi Lenčiko. Ožbe je bil že zopet sam se svojo zakonsko družico in vesel je pripovedoval, kaka je bila pridiga iti kako slovesna, maša. ,,To-le mora iti še danes v zrak !" dejal je in pokazal zavitek smodnika Juriju. ,,Dve libri ga je, pa nič ne de, če prav goro razneseni. Ali znaš ti možnar nabiti?" „Znam," odgovori Jurij. Kajti Ožbe je sicer rad streljal, a nekak strah gaje bil vselej, kadar je nabijal. „Vrag naj se izproži, pa imam !" dejal je in kadar je zažigal, skrival se je za drevo in odskakoval tako daleč proč, da se je vse čudilo njegovim starim nogam. Jurij pa je bil streljanju vajen in trdo je nabil možnarček z žaganjem in kamenjem in ko je počilo, udaril je Ožbe dlan ob dlan: „Vsa dolina se mora zganiti, tako je zagrmelo!" Kazkazavši malo število znamenitostij peljal je goste v svojo nizko hišico, kjer je bila ženica že mizo pogrnila in obložila z jedili in pijačo. Vina in mesa je bil dobil od farne vasi, vse drugo pa je 454 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. bil domač pridelek. Do poznega mraka so se veselili med sabo. Ožbe je zopet pripovedoval dogodke svojih mladih let, kako je pastiroval in kravaril doli v graščini; kako hud je bil gospod, da se ga je vse balo, samo njega je imel rad, ker Je bil pogumen fant. Mladi gospod je pa študiral nekje daleč in malokdaj je prišel domov. Kadar je bil pa doma, hodil je okrog ves bel, vso obleko je imel belo kakor kak Hrovat. Ožbeta je pa to jezilo. Kaj bi se kdo pačil, če ni treba! Graščinskega bika pa še bolj: kar sivo je . gledal pa pihal je, če je pogledal beli gospodič v hlev. ,,Jaz sem pa tiho bil," pravi Ožbe, pa na priložnost čakal. Pa vzame jedenkrat mladi gospod puško pa gre po cesti kakor na lov. Pa v belili hlačah na lov! -• No, pa saj ni hodil v hosto ; tam je bilo neko dekelee v vasi, drobna reč, pa so rekli, da tja lazi. Jaz pa ne vem, ali je bilo res ali ne, zato pa nič ne rečem. Proti vasi je pa šel in jaz sem bil ravno v hlevu. Ti nerodnost, ti, takrat se mi pa bik odtrga. Kakor živ vrag dere žival za gospodom. Gospod pa vrže puško iz rok in beži kakor tristo zajcev. Gospa zagleda fanta, ki je tekel po polji, pa začne kričati na žive in mrtve, jaz sem pa tudi vpil kakor hribovska kola: Jožek, v vaha! jožek, vaha! in dirjal po bregu. Žival je bila pa gospoda že do Dolinščice prignala; kar nič se mladič ni pomišljal tam, ampak v vodo se je zagnal, naš Jožek pa za njim. Na oni strani je bilo nekaj dreves, za tiste je gospod skočil, da sem jaz odgnal sitneža. Bele obleke pa ni nič več nosil in kaka je tudi bila! Jaz sem se pa smijal na tihem." ,,Navihani ste bili, oča, navihani, ko ste bili mladi," pravi zvesti. poslušalec Jurij. Štefan se je pa zmeraj po malem hudoval nad dolinskimi fanti in pravil, kako je dva mesaril in davil. Anice ni bilo zraven, Lenčika pa, ki je prišla z materjo, vesela je bila in na v ves glas se smijala zdaj Ožbetu, zdaj Štefanu. Ljudje, ki malokdaj vina pokusijo, hitro se omamijo, kadar ga * v pijo. Kolikor delj je bil za mizo, toliko hrabrejši je postajal Štefan. Kričal je in metati se je hotel z Jurijem, ki ga je komaj miril. Toliko gostobesednejši je bil pa tudi Ožbe; čedalje hitreje mu je tekel jezik in zdaj mu je to prišlo na misel, zdaj to. „Se jedno kupico, Jurij!" je vpil. „Se jedno! Nič ne pomaga, ti moraš! Ti si moj fant, pa ubogaj pa pij! Tak fant, he! In, Lenčika, še ti pij! Kaj se držiš kakor pepelnična sreda; pa tacega fanta imaš pri sebi!" „Ali boš vender tiho!" svari ženica Meta zgovornega moža. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 455 „Ti bodi tiho, Metka, ti! Jaz vem, kaj govorim. Kaj, mati Pečarjeva, ki imaš tako hčer? Poslušaj ti mene, kaj ti pravim! Staraš še že; pa ne zameri! Meni se ravno tako godi. Gospodarja bo treba pri vas, novega, mladega." „ Molči vender," miri ga zopet žena. „Oh, Neža, lepo te prosim, nikar ga ne poslušaj: saj ne ve, kaj govori. Vinjen je že." „Kaj vinjen! Nič vinjen," vpije Ožbe. „Jurij, ti pij, da boš jeden-krat gori gospodar. Ti moraš biti mladi Pečar pa nobeden drugi." Lenčiko je bilo hudo sram, ko je preveseli Ožbe tako govoril, in mati njena se je prisiljeno mu smijala in obe sta se odpravljali domov. Štefana je bila pa pijača še bolj prevzela kakor Ožbeta. Glavo si je podpiral pri mizi: kaj se pa govori, tega pa ni natanko razumel; malo se mu je sanjalo, da Ožbe ne govori prav. „Ho, ho," zagodrnjal je in glava mu je omahnila. „Gospodar pri Pečarji, ho, jaz, pri Pečarji, pa Lenčika, gospodar, ho!" „Ti seveda!" kriči Ožbe. „Kaj boš ti! Boga zahvali, da si še f y na .svetu, pa tiho bodi!" In Štefan je bil res tiho, kajti zaspal jim je bil. Z veliko težavo so ga spravili po konci in Jurij ga je peljal potem domoAr, potolčenega fanta. Drugi dan pa je ležal, zdelan od vina in od poboja, in hudo mu je bilo. Pečarka pa je povedala svojemu možu, kaj je govoril Ožbe in nič po všeči ni bilo Matiji. „Ožbe je norec, kadar je pijan," tako je dejal. „To ni vse vkup nič. Fant je dober, to je res; pa kdor je dober hlapec, ni vselej dober gospodar. Kdor nima nič, ne bo znal nikoli denarja varovati pa prav obračati. Bog ve, kacih ljudij je; ka- v ker bi se iih sramoval, tako se obnaša. Pri Štefanu ostanemo! Mudi se pa še nič ne; naj le čaka, jaz še nisem tako star." v „A s Štefanom se Lenčika nič kaj ne razume," pravi mati. „Kaj to! To se s časom vse poravna. Zakoni, ki se preveč za-želevajo, mnogokrat niso dosti prida." „Kaj pa, če bi vender na onega mislila?" O, se ve da! Prepametna je in on tudi premocler. Gasi je celo osorna proti njemu, da sem jo že pokaral." Naj Bog obrne, da bo prav!" sklenila je mati in opazovala od zdaj natančneje mlada človeka, a nič posebnega ni mogla opaziti. Štefan pa je ležal doma bolen in Jurij ga je obiskal zvečer, kajti z njim je Štefan posebno rad govoril. „Saj meni ni nič." dejal je. „Zdrav sem kakor riba, pa me ne puste iz postelje. Jutri paže pridem gori." 456 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. »Počakaj še malo, da boš trdnejši," prigovarjal mu je Jurij. „0, kaj se menim! Tako ti povem, Jurij, pa ne da bi se bahal, kleče si upam vreči tistega zabavljivega Dolinca: samo da bi se s hrbtom kam naslonil." „Jedenkrat mu bodeva že pokazala. Le potolaži se!" „Ali mu bodeva? Tako je prav. Če sva midva vkup, koga se pa bojiva? Kaj ?" „Kaj bi se bala!" „Ha, sapermušč! Naj le pride, kdor hoče: midva sva dva. Veš, Jurij, jaz imam tebe rad." „Jaz pa tebe tudi." „Boš videl, kako bova lepo gospodarila na Strmi peči. Saj mislim, da bom kmalu gori, morebiti še letos. Ob nedeljah pojdeva pa časi doli v Dolino pogledat z Lenčiko. Malo mora človek piti, da je bolj hud. Potlej bova pa videla, če se naju bo kdo lotil! Prav lepo bo, boš videl, če se ne priženiš pred kam. Kaj?" „Ni še sile. Za to je še čas." „Zdaj mi pa še povej, kako sem prišel sinoči domov!" „1, lepo. Jaz sem te spremil." „In nisem nič nerodnega govoril, Jurij? Kaj? Da bi bil zabavljal ali kakor si bodi?" „Nič. Kaj bi bil zabavljal!" „Veš, malo sem bil vinjen, pa ne zelo: samo toliko, da sem bil dobre volje, pa nič več. Oh, kak je bil pa Ožbe! Kakor slama; kaj ? Tako trdega še nisem videl. In kako je vpil! Kaj je že govoril? Nič se več ne spominam. Nad tabo je prav kričal. Pa se nista sprla?" „0 ne!" „Pa Lenčiko je imel v misli. To še vem. Kaj je pa dejal, pa v ne vem. Tako čudno se mi je potlej sanjalo", pravi Štefan in drgne glavo z roko, „prav čudno! Veš Jurij, kakor bi ti hotel gospodar biti gori na Strmi peči." „Jaz? Kaj ti hodi na misel! Meni se kaj tacega še sanja ne." „Ha, ha, saj je res neumno. Jaz sem že skoro ženin in Len-čika se menda nalašč nekoliko protivi. Ali nisem dobro izbral, Jurij ?" „Bolje ne bi bil mogel." „Res je to. Jaz tudi tako mislim in rad jo imam in kar nič hudo jej ne bode pri meni." Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 457 Drugi dan je prišel Štefan zopet v vas, bolj bled kakor navadno, in Lenčika je bila posebno uljudna proti njemu. Vesel je bil Štefan in mnogo je govoril in Lenčika mu je pomagala; le kadar je začel govoriti o ženitvi, in to mu je vedno in vedno prihajalo na jezik, zastala jej je beseda, ali pa je skušala govor drugam obrniti. Štefan pa ni odjenjal. „He, mati!" dejal je. „Kdaj napravimo svatovščino, kdaj?" „Kadar hočeta," smeje se mati. v „No, Lenčika, govori!" priganja Štefan. „0 jaz se še nisem dekliškega stanu nič naveličala." „Pa jaz sem se že. - Oh, oča, poglejte, kako je sitna!" „Pa res je," pravi ta. „Toda, Štefan, uživaj še nekaj časa fantovski stan! Potlej ti bode še hodil na misel, ko pridejo skrbi pa delo, in pomisli, da mati bolje kuhajo, kakor pa žena. Pozdravi se tudi še malo, bolehen se mi vidiš." „0 se ve da! Kar recite, da bo kmalu poroka, pa boste videli, kako bom potlej zdrav!" Tako je govoril v jedno mer Štefan, kadar je prišel v vas. Tolažili so ga z obljubami; le Lenčika mu ni nič obetala, zato je bil Štefan po pravici hud. »Povej vsaj kak čas, naj bo že kadar hoče !" silil jo je, a nič ni hotela reči in nič povedati, le to je dejala, da čakaj. Slabe volje v je bil Štefan. „Meniš, da si sama ti na svetu?" hudoval se je. „0 vem, da ne!" „Pa se tako držiš kakor one, kakor stari kolovrat!" „Ha, ha !" smeje se Lenčika. „Tvoje primere so kakor iz svetega pisma." „Kaj ni res? Ti misliš, da sem nate navezan in da nobene druge ne poznam. He, Lenčika, če bi jaz hotel —" v „A tako, Štefan ?" zavzame se poredna Lenčika. „Pri drugih tudi oglariš okrog ? Glejte, glejte! Dobro, da vem. Zdaj se moraš pa vender spokoriti!" „Lenčika, bodi pametna pa poslušaj me!" „Saj te že celo popoludne, pa ne poveš nikdar nič novega. Zmeraj tiste litanije." Tako je šlo naprej in naprej in nezadovoljen se je vračal Štefan domov. Doma pa je bil pust kakor prisad in jezil se je na vse ženstvo sploh in na Lenčiko posebej. Mati mu je hladila srčne rane. „Nič ne maraj, Štefan!" dejala je. „Ne bo ti dolgo nagajala. Pa nikar se ne jezi! Jeza ti škoduje; zato si vedno bolan." 458 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Kaj imate vedno ta bolan pa bolan!" liuduje se Štefan. „Ne-prenehoma moram to poslušati. Kamor grem, povsod slišim: Oh, kako si bled! ali si bolan? kaj pa ti je? Vsaj doma me pustite pri miru!" In vzel je klubuk in pozno v noč še le je prikašljal domov. Ubogi Štefan! Nič ga ni veselilo več. Redkeje je hodil k Pečarjevim in tam je večkrat samo Jurija poiskal. V njegovi druščini je bil rad, njemu je tožil svoje težave, njega je izpraševal, kaj Len-čika o njem govori in kaj drugi, kaj bi ukrenila, da bi Lenčiki dopadlo, in če je res tako bolen videti. In Jurij, čegar odločno govorjenje in v moško obnašanje je Štefan vedno občudoval, znal ga je najbolj potolažiti in mu zopet navdihniti novega poguma. Kako možato pa je v tudi govoril Jurij. „Stefan!" dejal mu je, „nikar si ne greni življenja! Kaj bi zdihoval kakor otrok, ki se šibe boji! Kaj nisi fant? Poglej hribe tod okolo pa dolino spodaj! In če se ti poljubi pa rečeš : danes grem sem in jutri tja : pa greš, zato ker si prost, in Boga zahvali! Zakon te pa zveze od vseh stranij." v „To je že res," odgovoril je Štefan, „toda Lenčika je zalo dekle." „Da malo tacih. Pa meni se skoro zdi, da nas imajo dekleta tem rajše, čim menj se zanje menimo." v ,,To je pa gotovo!" vzklikne Štefan in ponosno koraka proč ne govorivši z Lenčiko, ki se je čudila, da ima toliko časa mir. A komaj je bil Štefan doma, minil ga je ves pogum. Glavo je podprl z rokama in zrl pred se in kadil in z nikomer ni govoril. ,,Kaj ti je vender?" vpraševala ga je mati. „Nič." ,,Kaj se držiš tako?" ,,Ker se ne znam drugače." „Glej ga, kako pa govoriš z mano, Štefan?" ,,Oh, pustite me pri miru!" ,,Zakaj pa nisi ostal delj gori pri Pečarjevih?" „Zato ker nisem hotel." „Kaj poreče pa Lenčika?" „Kaj se menim za njo! Naj reče, kar hoče." Anica pa je sama znala ceniti njegovo togo, kajti tudi njej se ni godilo bolje. Jurija ni in ni; on služi rajši, kakor da bi bil njen gospodar. Ali pa si je izbral drugo. Da, da! Lenčika, ona je vzela bratu nevesto in njej ženina. Tako je premišljevala deklica in kar jo je najbolj poniževalo, to je bila zavest^ da mu je ona šla tako rekoč naproti in da Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 459 je njena bila prva beseda. Kako mora biti pač njegovi ošabnosti po všeči, da ga tako iščejo in se mu ponujajo. Solze žalosti in potrtega ponosa silile so jej iz očij pri takih mislih. Nič več ne mislim nanj, tako je sklenila, a kolikokrat na dan je bil prelomljen njen sklep! Sama zase je trpela in v neprestanem delu vtapljala nemirno hrepenenje mladega srca. Kdo bi jej pač mogel pomagati in kdo bi jo razumel? Z vso ljubeznijo oklenila se je svojega brata, in Štefana so njene besede najbolj potolažile in pomirile. Ce je zraven njega šivala in mu prigovarjala tako ljubo in tako zvesto, vzklonil se je po konci, za roko jo prijel in dejal: „ Anica, sama ti me imaš rada. Oča se jeze nad mano, da nisem za nič, mati me karajo, da sem tako otročji in nimajo zame druzega kakor kamilic in bezgovega cvetja: sama ti me razumeš in mi govoriš, dasiravno se jaz zmeraj le zadiram nad tabo. Oni Pečarjevi pa naj govorim, kakor le morem; vse je zastonj; kakor bi ob skalo butal. Pa naj ostane le moška, jaz jej pa ne bom kadila zažigal." „Boš videl, Štefan," dejala je Anica, „vse se bo še poravnalo; vse se bo še poravnalo; vse bo še prav in vesel boš še." „Ali misliš, da bo? Oh, ne bo ne!" „Bodeš videl!" trdila je sestra, dasiravno sama ni verjela svojim besedam in srce jo je bolelo, da mora s praznim upom tolažiti brata. A bala se je, da ne bi huje zbolel in jej ne umrl, on, ki bi imel biti jedenkrat njena j edina podpora. „Oh, Štefan!" dejala mu je zopet. „Pusti za nekaj časa pipo. Videl boš, kako ti bo dobro!" v „Jedino veselje mi hočeš vzeti," tarnal je Štefan, „kakor mati." Druzega tako nimam na tem svetu." „Štefan, ali nimaš sestre, ki te ima rada?" v „Ce me imaš rada, pusti me s tem pri miru!" In sestra ga ni prosila več, in Štefan je kadil in kašljal dalje. Tako se je bilo v malem času mnogo izpremenilo na gori. Več ni bilo slišati veselega petja in vriskanja, katero je bil Jurij našel na novem domu; glasni smeh je umolknil in prešlo je tisto prijazno, neprisiljeno občevanje, ki je kakor Ostanek brezskrbne otroške dobe poprej ogrevalo srca. Jurij je dobro zapazil to izpremembo. — Moja roka je vmes, dejal si je. Kamor jaz stopim, tam je konec miru in veselja. Starše sem zakopal v žalost; Premca in sina njegovega sem spravil v zapor in zdaj sem tu gori prišel srečo razdirat. Tudi on ni bil 460 Dr. Fr. Kos: Slovenci za Karola Velikega. več srečen. Rad bi videl — vsaj zdelo se mu je tako —¦ da bi Len- v cika vzela Štefana, da bi bilo vender jedenkrat vsega konec. A če je dlje časa na to mislil, tudi mu ni bilo všeč in sam ni vedel, kaj bi želel. Dekle bo nesrečno, dejal je sam pri sebi, ker ga ne mara. Začel je Lenčiko milovati in miloval jo je tako dolgo, da je ni privoščil Štefanu. Komu pa? Ni si upal odgovoriti, da samemu sebi in le sebi. V glavi se mu je vrtelo pri takem premišljevanji. Proč ga je gnalo, proč in le do božiča je sklenil še ostati. A dnevi so mu 'tekli počasi in čudne sanje mučile so ga po noči. (Dalje prihodnjič.) Slovenci za Karola Velikega. Spisal dr. Fr. Kos. 2. Slovenski vojvode na Koroškem. amenili smo se podati čitatclj^m nekoliko domače zgodovine za Karola Velikega, Vender ne bo nihče zahteval, da bi začenjali svojo povest s 24. sept. 708., tedaj z dnem, ko je Karolov prednik in oea umrl (Ann. Fuldens. a. 708, M. G. S. L), pa šli do 28. jan. 814., ko se je ločil Karol sam s tega sveta (Ann. Fuld. a. 814.)! Za Karolovo življenje važni dnevi hi meseci ne morejo biti odločevalni za razdelitev slovenske zgodovine in zato bolje storimo, če si poiščemo v slovenski zgodovini sami pripravne dobe našemu začetku. Že v prvi polovici osmega stoletja vladal je na Koroškem slovenski vojvoda Borut. Takrat so divji Obri nadlegovali koroške Slovence in jih skušali podjarmiti. Ker pa Borutu samemu ni bilo mogoče- premagati sovražnikov, obrnil se je do Bavarcev in jih prosil pomoči, ki so tudi res kmalu prišli in pomagali Slovencem pregnati Obre iz dežele. Vender Slovenci so Bavarcem drago plačali njih postrežljivost, ker morali so odslej pripoznavati njih vrhovno oblast. Borut je tudi poslal v poroštvo zvestobe svojega sina Karasta in svojega strijčnika Hotimera z nekoliko drugimi na Bavarsko. A ta zveza med koroškimi Slovenci in nemškimi Bavarci ni bila brez Malo življenja Povest. . Spisal dr Fr. D e t e 1 a. XVIII. olnce je bilo zašlo na kresni večer in le svetlo obrobljeni oblački visoko na nebu so še naznanjali, kod se je odpeljala zlata luč. Blede zvezde so se jele prikazovati na nebnem oboku. Tiho je prihajala ljuba noč in na lehko kakor mati, ki se boji, da bo vzbudila speče dete, razgrinjala je temno odejo čez trudno življenje, za nočno luč pa si je prižigala zvezdic brez števila. Večerni hlad vabi ljudi iz zaduhlih hiš ; v druščinah sede pomenkujejo se med sabo, a ne tako glasno kakor po dnevi, kajti priroda počiva in ni, da bi jo budil z nepotrebnim vriščem. Vse vesele in glasne stvarce so potihnile in netopirji, ki letajo po zraku, boje se motiti vesoljni mir. Le slavec še prepeva, ker ne more zaspati in zakasnjen rogač robanti mimo nas kakor pozen pivec, ki se vrača iz krčme domov. Najeclenkrat zablišči velik ogenj na griči: kres se je prižgal. Iz vse vasi se je skupaj znosil les, nakopičila se silna grmada in zdaj gori. Više in više raste plamen, do neba seza žar in rudečf vso okolico in temni svetle zvezde; okrog in okrog pa stoje fantje in dekleta in vriskajo in pojo. Kmalu se olepšajo vsi hribje s kresovi in otroci si jih kažejo in ugibajo, kje gori ta in kje oni. Tam na najvišji gori pa, kdo ga tam zažiga? Tam ga pa žge divji mož. Suhega štorovja je bil nanosil velik kup in divji ogenj je bil naredil in kuril bo vso noč. Tako govore otroci in pazljivo gledajo kres, ki gori na Strmi peči, če ne bi mogli v blišči razločiti groznega moža. A predaleč je, oči ne sežejo do tja, kjer Pečarjevi in Simonovi praznujejo sv. Janeza večer. ¦ Zraven mogočnega ognja stoji Jurij, v rokah pa ima velik kol, s katerim popravlja grmado, 33* 516 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. da ogenj ne udari čez mejo. Razen starega Simona je družina obeh hiš zbrana okrog ognja in tudi Ožbe je prišel od sv. Florijana sem. Štefan sedi zamišljen na tleh s pipo v ustih, poleg njega pa poskušata, deklici zapeti, a nič jima ne gre po sreči. Ožbe prižiga naprej in naprej tobak in pripoveduje, kacega pomena je denašnji večer, kako moč ima praprotovo seme in kako cveto zakladje v skalovji in vmes vpleta dogodke svojega življenja, ki spravljajo poslušalce v smeh. Krasen je razgled z gore. Kamor oko pelja, kres za kresom visoko in nizko na vseh straneh. Jurij je bil ves zamaknen in živo mu je prišel v spomin tisti čas, ko je med vaško mladino veselil se okrog domačega plesa. Ogenj je že ugašal, ko se je poslovil zgovorni Ožbe in tudi drugi vrnili se domov. Jurij pa je še ostal in moril žarjavico, da je veter ne razpiše in ne raznese v gozd. Tako prijetna je bila noč, da se mu ni mudilo domov. V temi so svetile kresnice okrog njega in gorek veter je šumel po lehkem listji. Jurij je gledal pojemajoč kres dolinski in mislil na svoj dom. O božiči, dejal je sam pri sebi, o božiči se vidimo zopet! A prijetnih čutov mu ni vzbujala ta misel: goro bi vender nerad zapustil, goro in pa Pečarjevo družino, kjer je tako zadovoljno in mirno preživel ta čas. Naj bode, kar hoče ! dejal je in korakal počasi proti domu. Prišel je mimo hiše in pred hlevom se ustavi; hi se mu še ljubilo spat iti. Ko tako gleda v temno noč, zasliši na jedenkrat urne stopinje od Simona sem. Radoveden stopi Jurij naprej in napenja svoje oči, v ki pa ničesa ne morejo razločiti. Ali Štefan kaj išče? pravi sam pri sebi in se postavi sred pota, da bi ga prestregel. Zdaj, zdaj pride do njega. Štefan ni. Jurij se hoče umakniti, a prepozno je; kakor bi mu noge odrekle pokorščino, ostrini- na mestu. »Jurij !" „Lenčika!" začuje se v tihi noči in lahki-vetree odnese glasove čez hrib in dol. Kakor megla izgine prikazen mimo strmečega Jurija in on stoji in gleda in premišljuje. Ali je ona njega prijela za roko ali on njo? Ali jo je res stisnil k sebi? Ali bode nemara huda? Vse to mu roji po glavi in zdi se mu kakor sanje, kakor prijetne sanje. Dolgo ni mogel Jurij zaspati in vedno si je ponavljal čudni prigodek. Dr. Fr. Detela- Malo življenje. 517 Ko se pa drugi dan spogledata z Lenčiko, pobesi ona oči vsa rudeča in se nasmehne. Jurij je bil srečen, mislil ni ne na preteklost. ne na prihodnost, ne na Anico, ne na koga druzega razen Lenčike in skrival je svojo srečo kakor skopuh svoj zaklad. Le Lenčiki je pravil o njej, ker je rada slišala. „Kako, da si tod prišla tako pozno?" vprašal je Jurij. v „ Simonove sem spremila. Kako pa to, da si ti tako pozno zunaj čakal ?'"-.* Jurij se je smijal, da se je vse tako lepo primerilo, in Lenčika je bila dobre volje kakor nikdar pred in nič več ni zasmehovala Štefana, temveč obnašala se je proti njemu tako prijazno in tako dobrosrčno, da je bil zopet ves vesel in da je Lenčiko še mnogo bolj ljubil kakor poprej. Samo Anica je tiha ostala v glasnem ve-selji in če so jo vprašali, zakaj je žalostna, silila se je v smeh, v grenki smeh izgubljenega upa. Postrežno naključje pa je po desetkrat na dan pripeljalo Lenčiko in Jurija skupaj ; povsod sta se srečavala. In koliko sta si imela povedati! Odškodovati se je bilo treba za poluletni molk in kaj se je moralo vse premisliti in preuclariti! Najnavaclnejše reči zdele so se jima tolikanj važne, da si nista nikdar mogla vsega dopovedati. Da bi le zmeraj tako ostalo! dejal je Jurij sam pri sebi in da bi službo katerikrat pustil, na to ni mislil nič več. Le kadar ga je Lenčika povprašala po njegovih starših in govorila o njijini zvezi in kdaj misli stopiti pred očeta, takrat mu je upadlo srce in umolknil je. Ona pa je mislila, da se boji, in prigovarjala mu je, cla ga imajo v oča radi, da se bodo dali pregovoriti, ker že vedo, da nima Štefana rada; naj bode torej pogumen, kajti čim dalje se bo odlašalo, tem teže bo-dzpregovoril. Jurij pa jej je ustavljal govorjenje, češ, da se nikamor ne mudi in da je zdaj tako srečen, cla si ne želi nikake izpremembe. In po celih tednih sreče in veselja polaščevale so se Jurija tudi otožne misli, kadar je preudarjal, kaj bo iz vsega tega. A lehko njegovo srce-ni hotelo prenašati žalosti, opustil je vsa premišljevanja o bodočnosti in živel tja v en dan v srečni brezskrbnosti. XIX. Tako je minil dan za dnevom in bogata jesen je že delila svoje darove. Noben oblak ni zatemnil Jurijeve sreče. Štefan ni več priganjal k ženitvi, trdno prepričan, da ima Lenčika srce le zanj; 518 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. vidno pa je hiral, tako da je Matija večkrat zmajeval z glavo in dejal svoji ženi: „Štefana bo vzela zima, le zapomni me!" Milo se je storilo marsikomu, kadar se je fant ponašal s svojo močjo. „Pojva vozove vzdigovat!" dejal je časi Juriju, in če ga ta ni ubogal, nasmijal se je moško: „Aha, bojiš se, da te ne bi prekosil". In trudil se je in pehal po nepotrebnem vzdiguje težka bremena, da mu je pot oblival obraz. Kadar pa ni mogel več, sedel je zasopel k drugim in dejal: „No, pa pravijo, cla sem bolen." Smrt pa ne izbira dosti in nikdo ni tako zdrav, da ne bi mogel umreti pred bolnikom na smrtni postelji. Velika nesreča je zadela družino Pečarjevo. Bilo je lepo jesensko popoludne, ko sta Matija in Jurij otepavala orehe; mati in Len cika sta pa pobirali. „Pustite, oča," dejal je Jurij, „jaz jih sam lehko oklatim!" „Na to-le drevo še grem," pravi oni, „ki je tako pripravno, da bomo prej končali, ker se hitro zmrači." Stari mož zleze v drevo. Ko je prilezel že dosti visoko, iztegne se s prekljo, da bi dosegel orehov na konci vejevja. Pri tej priči se mu zlomi veja, za katero se je bil prijel in ki je bila po viharji nalomljena. Mož pade na trda tla, a prileti tako nesrečno na glavo, cla si zlomi tilnik. Na silen krik obeh žensk skoči Jurij z drevesa in nese nezavednega moža v hišo. Močili so ga z mrzlo vodo, brizgali mu jo v obraz, drgnili ga po rokah in nogah, a oživel ni več. Jurij teče po Ožbeta k sv. Florrjanu, a vsa njegova prizadevanja in vsa domača zdravila niso pomagala nič. v „Ce bi bil takoj pri rokah," menil je Ožbe, „nemara bi se dalo kaj storiti." v Matija je bil mrtev in žalost se je naselila na Strmi peči. Simonovi so prišli žalovat; Jurij pa je tiho opravil svoje delo, potem pa je šel v gozd, naslonil se na drevo in zjokal se kakor otrok. Kdor je poznal poštenega moža, vsak ga je čislal, in kdor je čul vest o njegovi smrti, dejal je: Skoda ga je! v Simon je šel v Dolino naznanjat nesrečo duhovnemu gospodu in zdravniku in preskrbet pogreb, kajti štel si je v dolžnost očeta namestiti zapuščenima ženskama. Ožbe je naredil rakev. Prvi dan so dejali Matija na mrtvaški oder, drugi dan so ga kropili, kar je bilo prebivalcev v bližini po pogorji, tretji dan pa so ga vzdignili in nesli k počitku na dolinsko pokopališče in žena in hči sta ga spremili do Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 519 groba. Jurij pa je taval po svojili opravilih in sultan je hodil za njim in se mu prilizoval, a ker ga ni pogladil z roko niti ga pohvalil, ulegel se je na tla, stisnil gobec med prednji nogi in mižal. Tako nenadoma je bila prišla nesreča, da je krepki ženi po-brala za nekaj dnij vso zavednost in da ni Simon tako skrbno vse urejal in Jurij tako marljivo opravljal pomnoženi posel, šlo bi bilo pri hiši vse navskriž. Ker je umrl Matija brez oporoke, lotila se je v gosposka zapuščine. Simon je bil izbran za varuha in vestno je zastopal hišo pri vseh priložnostih: lastnica posestva pa je bila Len- v cika. Zdaj se bo morala skoro možiti, mislil je Simon in preverjen y je bil Štefan. A žalost^ o očetovi smrti je tako polnila njeno srce, da ni bilo prostora drugim mislim in občutkom. Vrhu tega je bila tudi jezna na Jurija. Ko je bil namreč Simon preskrbel nosilce umr-šemu sosedu, odločil je bil tudi Jurija; a ta mu odreče naravnost v svojo pomoč. Simon se obrne na Lenčiko, ki ni verjela, da bi bilo to mogoče; toda tudi njej odbije prošnjo tako odločno in tako brezobzirno, da je bila globoko razžaljena. Hitro je vzkipela njena vroča kri in z gorkimi besedami mu je očitala nehvaležnost. A njega ni genilo, in nobene besede ni izpregovorila več z njim. „Se do božiča!" dejal je Jurij žalosten sam sebi, „potlej pa gremo po svetu." Človeškega srca ne potare lehko nobena žalost. Bridko žalovanje po umršem moži in očetu izpremenilo se je polagoma v otožen spomin na blagega človeka, ki je prebil zemeljsko trpljenje in se zdaj nad zvezdami veseli. Razvedrilo se je Lenčiki zopet čelo in oči dobile so prejšnji mladi blesk. Popolnoma je pozabila Lenčika Jurija — vsaj njej se je tako zdelo — dokler je vse njeno srce le naudajala žalost za dobrim očetom in dokler je živel čut razžalitve, katero je morala trpeti od mladeniča. Kakor se je pa vračal mir v dušo, privedel je tudi živ spomin osrečujočih razmer prejšnjega časa in jela je premišljevati, če Jurij morebiti ni imel gotovih razlogov za tako ravnanje. Sama trma ga je, rekel jej je ponos : če bi bil imel uzrok, povedal bi ga bil. "Sama svojeglavnost mu je ubranila ubogati. Nasproti pa ga je zagovarjalo njeno srce. Bog ve, kaj mu je bilo prišlo na misel! Brez povoda bi me ne bil razžalil. Morebiti se mu krivica godi. In na misel so jej prišle ostre besede, s katerimi ga je oštela, in kesala se je skoro. Skrivnostno pa se jej je vender zdelo to vedenje in ra-dovednost jo je gnala vsej zadevi priti do konca. Ce je bil brez 520 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. uzroka nepokoren, nikdar več ga ne pogledam, tako je sklenila in prvo priliko, ko sta bila sama, porabivši, oponesla mu je njegovo razžaljivo obnašanje. „Ranjkega očeta si ubogal," dejala je; „materi in meni pa nagajaš. Ali te ni sram?" „Nikar se ne jezi, Lenčika!" prosil je Jurij. „ Očitaj mi pa le, kar hočeš, vse sem zaslužil." „Ali tega nisi prej vedel? Glej, tako rada sem te imela, zdaj te pa nimam nič več !" „Prav imaš, Lenčika. Jaz tudi nisem vreden, da bi mi izkazovala svojo prijaznost. Najina pota peljeta narazen." „To ti je še le zdaj prišlo na misel?" „Dolgo sem že vedel, Lenčika, dolgo. Pa pozabil sem bil za malo časa, zdaj sem se pa zopet spomnil in ne vem, kako bi dejal, ali da sem žalosten ali da sem vesel, da se od mene obračaš." „Pred si se torej hlinil in legal?" „Ne hlinil, ne legal, Lenčika," odgovori Jurij moško. „Kar sem v ti govoril, resnica je bila. ki je ne utajim nikdar in nikomur. Zal pa mi je bilo večkrat, da ti nisem razodel vse resnice. Zdaj, ker si se izpametovala, pa poslušaj, kaj ti bom povedal!" In Jurij jej pove, kdo je in kaj ga čaka, če ga dobi pravica v pest in zakaj se mora ogibati domačega kraja. Strme ga je poslušala Lenčika in ko je končal, rekla ni nobene besede, dala mu je roko, vsa bleda in hitela proč. V izbo prišedši pa je objela mater in obe sta jokali vsaka nad svojo nezgodo. Govorila pa je zopet z Jurijem, malo, o vsakdanjih rečeh in prijazno; on pa se ni jezil, da mu je usoda tako naglo podrla zračne gradove. Bil je zopet miren, v kajti neprijetna skrivnost ni več težila njegovega srca Če me nočejo več pri hiši, grem si drugam sreče iskat brez vse zamere, mislil si je. A ni kazalo, da bi ga hoteli odpraviti: še le bolj so se držali njegovega sveta in njegovih naredeb. In ko je jedenkrat sam zase stal in premišljeval Bog ve kaj, približa se mu Lenčika. „Jurij, ali pa nikakor ni mogoče, da bi se sprijaznil z gosposko?" vpraša ga. „Jaz ne vem," odkima Jurij. „Sčasoma te bodo menda vender pozabili?" „Upam, da čez par let." * Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 521 „Recimo, da čakava tri leta ali tudi pet let; kaj pa to? Potlej me pa popelješ pred oltar." „Ali s kakšnim imenom, Lenčika, s kakšnim imenom! Ravno takrat se moram izdati. Zatorej, Lenčika, pozabiva, kar je bilo med nama; če ne, potegnem še tebe v svojo nesrečo." „Ti nisi torej nikdar prost pred postavo?" „Mkdar." „Pa Ožbe je vender pravil, kako je bil ušel vojaščini. Malo let je bil na tujem in rešen je bil." „To je bilo časi, Lenčika, a dandanes je, kakor bi se vragu zapisal." „0 Bog nas varuj!" vzdilmila je Lenčika in ga ostavila. Mislila je in mislila na vse strani, a nobene rešilne misli jej ni dal razum, in udala se je v svojo usodo. Materi ni povedala ničesar o tej skrivnosti, sama je nosila svojo žalost in spomin prejšnjih dnij. A nerad si človek obstane, da nima nobenega upanja več in po nekaterih mirnih dnevih oglašale so so Lenčiki zopet stare priljubljene misli in zopet je ugibala in ugibala. „Kaj bi se ti zgodilo," ogovorila je zopet Jurija, „če bi se jim sam podal?" „Da, Lenčika!" vzklikne Jurij, „to je jedina pot, ki nama še ostaja." „ Toda hudo te bodo gotovo kaznovali, in zaprli nemara več mesecev?" „Ne, zaprli me ne bodo," pravi Jurij, „ampak puško bom zopet nosil." „In koliko časa?" „Bog ve. Najmenj petnajst, nemara pa tudi dvajset let." „0 moj Bog! dvajset let bi te ne bilo nazaj!" dejala je Lenčika in konec je bilo pogovora. Zopet je premišljevala sem ter tja, Bolje čez dvajset let kakor nikoli, dejala si je in teh mislij je bil tudi Jurij, ko mu je zatrdila, da vzame njega ali nikogar. Ko je pa Jurij rekel, da pojde, zadržavala ga je, naj vsaj to zimo še ostane, ko so tako zapuščeni. „Pa če prej grem, prej se povrnem," dejal je Jurij, ki je bil trdno sklenil Lenčiki na ljubo povrniti se k vojakom, naj velja, kar hoče. *v 522 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Oh, samo sedaj še ne!" tarnala je Lenčika. „ Nikogar nimava z materjo, ki bi nama pomagal." In s strahom je mislila Lenčika na tisti čas, ko se bo Jurij moral ločiti in zdelo se jej je časi, da bi bilo bolje, če on ostane pri njih. Koliko deklic se ne pomoži, dejala si je, zakaj bi se jaz morala! Bog ve, kaj se mu po svetu v tem dolgem času pripeti! Tolažila jo je nekaj časa ta misel, potlej jo je pa zopet zavrgla. Odkar je umrl Matija, hodil je pogosteje v vas Ožbe, da je žalostne tolažil, kakor je menil. ,, Jedenkrat mora vsak umreti," tako je govoril. „ Nekateri pride prej na vrsto, nekateri pozneje. Kaj bolje pa je kar tako na jedenkrat preseliti se v boljši kraj, brez vsega trpljenja kakor pa leta in leta mučiti sebe in druge. Kako tava ta Štefan okrog! Ali bi ne bilo bolje, da bi do svojega sebi odmerjenega časa živel vesel in zdrav kakor nas kdo, potlej naj ga pa pobere smrt v božjem imenu. Ej, mati, le verjemi meni," prigovarjal je jokajoči vdovi, „Matiji se zdaj bolje godi kakor tebi in meni. On ne koplje več težke ilovice in se ne boji slabe letine; nas pa Bog ve kaj še čaka! Hudo zimo bomo dobili, hudo, vse kaže tako, in kmalu bode tu. Kdaj so že odletele lastovke in kako trdno se drži listje drevja, noben vihar ga ne odtrga." Svojega najljubšega predmeta pa Ožbe tudi ni pozabil.- „No, mati," dejal je, „ali misliš hišo res tako pustiti brez gospodarja? Ne bo dobro storilo, meni verjemi! Lenčika je že dovolj stara in vsacega žalovanja mora biti jedenkrat konec. Kar je, to je in se ne da predrugačiti, zato naj pa bo, kakor je božja volja! Mi pa se veselimo, dokler imamo še zdravje. Poglej, mati, Jurija! Ali ni priden fant, kakor se jih mora v zclanjih časih v iskati, ali ni dober in pošten? Ce ne bo imel dote, he, kaj pa se menite pri vas, ko ni treba nič izplačevati,' nič zidati, nič popravljati." v Tako je modroval Ožbe in če je mati omenila Štefana, zmignil je z ramama in dejal: „Le vse po pameti pa tako, da bo prav! Ta revež pa ni za kmetijo. Ali hočeš, da umrjeta dva gospodarja v jednem letu na Strmi peči?" Lenčika je pač menila, da se še ne spodobi o ženitvi govoriti, a zavernil jo je: „Kaj misliš, dekle, da jaz to za smeh govorim? To je resna stvar, ki se mora dobro premisliti." Nekateri ljudje imajo pač posebno veselje in pravi nagon ljudi ženiti in možiti in tem se mora prištevati tudi Ožbe. Rad je omenjal, kako je ta dva pa ona dva vkup spravil in kako se jima dobro godi, Dr. Fr. Detela: Malo življenje. V častno dolžnost si je tudi štel pri Pečarjevih vso reč do kraja izvesti. »Jurij, le tiho bodi!" dejal je časi in potrkal fantu na ramo. „Ti bodeš tod gospodaril, le zapomni mene pa pameten bodi!" In če je Jurij ugovarjal, hud je bil mož. „Molči, pravim ti," dejal je. „Boš ti stare ljudi učil? Ne bo dolgo, govoril boš vse drugače. Le stoj, še Lenčiki moram Štefana iz glave izbiti." v In Ožbe je izbijal deklici Štefana iz glave, da se je morala smijati. Ožbe pa si je mel roke, ponosno pogledoval okrog sebe in od-hajaje je dejal: „Mati, le meni pusti vse narediti in videla boš, da bo prav!" XXX. Videlo se je, kakor bi se hotelo uresničiti prerokovanje Ožbetovo. Štirinajst dnij po Vseh Svetih je bilo in sneg je začel naletavati, od kraja debel in redek, potlej pa droben in gost, šel je čez dan in po noči ni prenehal in na debelo je pokril gore in dol. Po vrtu se je drevje šibilo pod belo težo in Jurij je otresaval veje in- ovijal mlada drevesa s slamo. Gaz je bilo treba delati okrog hiše in do studenca, od koder so jo Simonovi speljali do svoje hiše. Ko je sneg ponehal, razgrnila se je megla po obeh straneh gore, dan potem pa je bil jasen in solnce je sijalo in sneg je blišča!, da je jemalo oko; a solnce ni imelo gorkote več; zima je bila tu. Pečarjevi in Simonovi so bili navezani na svoj dom in omejeni na medsebojno obiskovanje, kajti dokler sneg ne odkopni, ni bilo misliti na izhod. In bile so zime, kakor je pravil Simon, da so komaj dvakrat prišli iz svojih žametov. Jurij je nataknil kodrastemu sultanu širok greben z železnimi špicami na vrat, kajti radi pridejo po zimi volkovi obiskat osamljene hiše. Puško in nož je vlačil Štefan s sabo, kadar je prišel v vas. „I)obra puška je bolja ko dva prijatelja, dejal je, „in ta-le nož" — ponosno ga je vlekel iz nožnice — „bo za silo tudi dober." Kadar se je pa vračal, stopal je tako urno domov, da je Jurij menil, Štefan bo vse orožje proč pometal, če ga volk sreča. v Čudili so se pa Pečarjevi, ko je na jedenkrat prigazil Ožbe. „To je hoja," dejal je in pot mu je tekel po obrazu. „Tucega pa še ne. Do pasu se pogrezam vanj pa moram še gledati, kam stopim." „1, kaj pa ste vender prišli, oča?" vprašuje Lenčika. „1, kaj ? Kar nimaš v glavi, moraš pa v petah imeti. Pa kdo bi bil mislil, da nas bo zima tako zgodaj zabila! Po ognja sem prišel, 523 524 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. v po ognja! Zmeraj sem odlašal iti v Dolino, zdaj je pa v kraji. Se jeden čevelj snega, pade, pa smo mi tudi ločeni. K vam sem prišel ponj, da mi ne poide po zimi. Ali ga dobim?" „Kaj pa, da ga dobite!" „Ti hentaj ti, do oken je narastel pri nas in s cerkvene strehe sem ga moral ogrebati, da mi je ne podere. — Sultana ste že tudi oborožili. To je že prav. Letošnjo zimo bo treba varovati svoje blago. Kmalu bomo kaj slišali o sivodlakih požeruhih. Na tri strani jaz kar iz hiše lehko streljam, če je treba." „Kaj pa bo, oča," pravi Lenčika, „če Vas sreča kateri? Ali se niste bali, ko ste šli k nam? „A, po dnevi se ta žival z lepa še ženske ne loti." „ Mislite, da volk tako razloči?" smeje se Lenčika. „To je da! Saj se moraš še spomniti — o sv. Pavlu bo pet let, ko so raztrgali Grabnarico, močno, hudo ženo. Zvečer je šla od . brata domov; pol ure pred je bil pa šel ravno tisto pot suhi Gašper, ki vodnjake dela. Pa njemu se ni bilo nič zgodilo, one pa ni bilo domov. Ko so jo šli iskat, našli so v gozdu same ostanke. — Preveč poguma ni vselej dobro. Toda če imaš močnega psa s sabo, ni se ti treba bati. Sultan bi jednemu dal dosti opravka. Da bi pa boječega psa s sabo jemal, to je pa bolje, da sam hodiš, ker volk psa takoj izvoha in posebno jezo ima nanj." „Kako je to, ker sta si vender tako podobna?" „Sam Bog ve: žlahta se večkrat najhuje sovraži in pes pa volk sta brata in menda ga ta zato sovraži, ker se je pes udomačil in svojemu rodu izvrgel." Veliko je še Ožbe povedal o volkovih, kajti Bog ve, kdaj bo zopet moči priti, in toliko zgodeb je 'vedel! Nekoliko so se bile res dogodile, nekoliko pa jih je povekšalo ustno sporočilo. In v kaki nevarnosti je bil Ožbe tudi sam jedenkrat. V rebri sta se srečala z volkom, on pa ni imel pri sebi nobenega orožja, samo steklenico hudičevega olja je imel, ki je v prejšnjih časih služilo tudi mesto vžigalic, in s tem je delal ogenj in se ubranil zveri. „Oh, koliko sem bil prebil tisto noč! Tukaj-le boš umrl, mislil sem, in kdo bo potlej- zvonil pri sv. Florijanu ? Drugim si rakve delal, sam pa ne boš pokopan! Kaj pa bo počela Meta ? Omožila se bo zopet, dejal sem sam pri sebi, pa Bog ve kacega moža .dobi! In to je pa tudi res, da se star človek veliko bolj boji smrti kakor pa Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 525 mladina. Saj je tudi tista starka, ki so jo na smrtni postelji gospod tolažili, da bo denes že v nebesih večerjala, opomnila, da bi rajša še tu. Jaz sem se pa tudi bal umreti kakor še nikoli. Vencier sem bil srečno ušel. Doma sem butil v vrata, da je Meta mislila, da je potres, lasje so mi pa stali kakor ščet. Meta, molek v roke pa moliva, dejal sem, potlej pa hruševca na mizo, danes sem ga zaslužil!" Tako je pravil Ožbe in se odpravljal, kajti zmračilo se je bilo. „Kadar sneg skopni, bomo pa Lenčiko možili!" pristavil je in Jurij mu je prižgal bakljo iz smrekovega lesa, "s tuljerh ovitega in v smolo pomočenega, kakeršne rabijo, če je treba po noči kam kdelj iti. Z velikimi koraki stopal je mož proti domu in samo kratki kožuli in kosmata kapa se je videla iz snega. Doma so praznovali Pečarjevi in Simonovi božične praznike, kajti pot je bila še vedno zaprta. Ko pa je prišel predpustni čas, obšle so Štefana zopet svatovske misli. Razodel jih je Lenčiki mene, da ga bo zdaj vender že rada poslušala. A zmotil se je; kakor je ljubeznivo govorila o vsakdanjih rečeh, tako pusta je postala, kadar jo je zabaval s svojo snubitvijo. In Štefan je potožil to Pečarjevi materi in tožil doma: in Simonovim ni šlo v glavo, kaj dekle prav za prav hoče. „Ali ima kacega druzega v glavi, ali kako?" dejala je mati. „Da bi kakemu dekletu snubitev ne bila po všeči, le tega mi nikar ne pravite." „Saj nobenega moškega ne vidi," čudil se je Simon, „in z Jurijem menda vender ne vleče." „Na to pa še mislila nisem," reče mati. „0 tem moram pa z Nežo govoriti. To bi bilo pa vender lepo, fanta toliko časa za nos voditi, potlej se pa obesiti na prvega, ki pride Bog ve, odkod." Štefan pa. se je žalostno smijal tem besedam, kajti njegov ponos ni dopuščal misli, da bi Lenčika Jurija rajša imela kot njega. „Vi pa poznate Lenčiko, da!" dejal je. „Samo v se je zaljubljena, pa v nobenega druzega. Nad vsakim viha svoj majhni nos. Ce vzame Jurija, kaj pa to? Naj ga vzame! Le tako prevzetna naj nikar ne bo." Vkljub tem moškim besedam vzbudil se je bil vender sum v v v Štefanu in okrog Lenčike moledovati ni jenjal. Ko pa je Simonovka dotaknila se bila te stvari, poklicala je jedenkrat mati Lenčiko k sebi in po nekaterih ovinkih zvedela je vso resnico. „Stara si dosti," 526 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. rekla je mati svoji hčeri, „da veš, kaj delaš in kaj je prav. Premisli in preudari, naglica ni nikjer dobra." Lenčika pa jo je jokaje objela in prosila, naj ne bode huda, saj jo bo vedno ubogala. „Jaz te ne bom silila nikamor," dejala je mati, „kakor si po-stelješ, tako boš ležala." Simonovim pa je rekla, da je Lenčika še premlada in se še ne mara možiti in dasiravno sta se stara dva malo napeto držala, Štefana vender ni odgnala nobena sila, da ne bi šel zdaj pa zdaj v vas. Kajti doma se je neizrečeno dolgočasil: oča in mati sta obravnavala svoje reči, Anica pa je skoro zmeraj molčala. Jurij in Lenčika pa tudi nista dobila priložnosti govoriti med sabo, vedno je bila mati za hrbtom. Leto je minilo, kar je prišel Jurij na Strmo peč in zima se je zopet bližala svojemu koncu. . . . „Jurij, ali si ti včeraj po noči streljal? vpraša necega večera Štefan, ko je zopet sedel pri Pečarjevih in pomagal Juriju turšico robkati." „Jaz streljal? Ne!" pravi Jurij. „Kdo bi pa bil! Ob jednajstih po noči!" „Po noči jaz spim. In kje bi dobil puško? Ta-le stara cev visi v hiši, na hlevu pa nimam nobene." s v „In se nič ne bojiš?" pravi Štefan. „Veš, Jurij, ti si navajen Ijudnatih krajev. V sredo vasi res ne pride nobena zver. Naš oča so pa bili sinoči doli pri mlinarji in ta jim je pravil, da so mu te dni volkovi tri ovce raztrgali. Dve libri volne je poslal v dar sv. Klemenu, da bi branil volka. Jemlji puško s sabo, Jurij, če ne boš jedenkrat skusil." „Kaj pa bodo imeli mati pa Lenčika?" nasmehne se Jurij. „Kako pa tudi znam jaz streljati!" pohvali se Lenčika. „Veš Štefan, kako pokanje je bilo na sveti večer!" v „Izprožiti že znaš," meni Štefan. „Toda kdo bi bil pa včeraj streljal, to mi ne gre iz glave. Od sv. Florijana sem se ne sliši in -od drugod tudi ne." „Ali je še kdo drugi slišal?" meni Jurij. „Sam jaz." „Tebi se je gotovo le sanjalo," meni Jurij. „Tako sem bil buden kakor zdaj in trikrat sem slišal pok in po konci sem se vzklonil." Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 527 „Morebiti se je zvalil sneg po bregu in zlomil kako drevo ali pa je mraz skalo razgnal," pravi Jurij; Štefan pa je bil ves zamišljen in čez nekaj časa vpraša zopet: „Jurij, ali veruješ ti na spomine?" „Sam še nisem nikdar nič slišal, ne videl, kar bi bilo spominu podobno. Druge sem pa večkrat slišal o tem govoriti, posebno ženske." „Ah, Jurij," pravi oni, „ti se hočeš norčevati z mano, češ, da sem babjeveren. Nekateri človek je tak, da se sramuje povedati, če je. kak spomin slišal; jaz pa nisem tak, ker sem prepričan, da se nesreča človeku naznani, predno se zgodi. Kakor bi bil danes doživel, tako se še spominam večera, predno mi je teta umrla. Koliko je tega? Jednajst let!" „Ravno jednajst let," pravi Pečarka, „ker tistega leta je šla Lenčika k birmi, devet let stara." „ Vidite, mati! Prav dolgo sem bil ostal pri vas, pa z Lenčiko sva si igrala, ko ste drugi turšico belili. Ko smo pa šli po noči strani, začelo je pri sv. Florijanu zvoniti in zvonilo je kakor hudi uri in dolgo časa. Drugi pa niso nič slišali ali pa niso hoteli povedati. Proti jutru mi je umrla teta, Ožbe pa je dejal, da ni nič zvonil." „Teta je bila gotovo že stara," opomni Jurij. „Lehko bi bila še živela delj časa, ker je bila trdna. Veš Jurij, če človek na samoti živi, marsikaj vidi in sliši, kar si ne more razložiti. In zapomni me, da ne bo dolgo, ko bo nesreča zadela katerega si bodi izmed naših ljudij in morebiti tudi mene." „E, Štefan," pravi Jurij, „kako pa žalostno govoriš. Kdo bi si grenil življenje s smrtnimi mislimi." V g „0 jaz si nič ne grenim življenja," ugovarja Štefan. „Ampak nesrečo slutim, naj bo že, kakeršna hoče. Ti si pa prav neveren Tomaž in privoščil bi ti, da bi se jeclenkrat spokoril in spoznal, kako neprevidno govoriš. Vprašaj jedenkrat Ožbeta, kaj ti bo ta povedal!" „Ožbe pa res veliko ve o spominih," pravi Lenčika. „Samo mislim, da časi malo pregloboko pogleda v kupico, predno kaj sliši." Štefan pa se ni dal pregovoriti, da ne bi bil slišal spomina, in malo jezilo ga je, da mu niso vsi verjeli, a zarad tega ni šel nič prej domov. (Dalje prihodnjič.) 1 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. S79 upade pogum; oprosti se svojega sovražnika in izgine v gozdu. Le do konec hleva ga je podil sultan, potlej pa se je vrnil Juriju pomagat. Ta pa je tiščal svojega jetnika, da so mu roke otrpnile in komaj je strahoval volka, tako srdito se je premetaval. Praskal ga je s prednjimi in zadnjimi nogami, da je bil Jurij po nogah ves okrvavljen; umoriti pa volka ni mogel, ker ga je bil slabo zadel. „Kaj pa je, Jurij? Za božjo voljo!" vpije mati in se ne upa od hiše. „Nič ni. Volka imamo," pravi Jurij. „Ali hočeš puško?" kliče Lenčika. „Ne, ni treba," oglasi se ta. „Ce moreš, Lenčika, prinesi mi tisti dolgi nož iz kuhinje!" Urno prinese Lenčika nož; Jurij pa zbere vso svojo moč, stopi z levo nogo na vile. z desnico pa porine volku nož do držaja v prsi. A zdaj še le se prične pravi boj. S silno močjo vzdigne zver svojo glavo in skuša ^opasti Jurija, z nogami pa brca in praska tako hitro in tako močno, da se Jurij že boji, da ni prav zabodel in da bo omagal. A kmalu poide zveri moč, strašno zatuli in prične grgrati; še jedenkrat brcne krčevito z vsemi štirimi in se iztegne. Sultana mora Jurij s silo odgnati proč od mrtve živali, kajti še zdaj jej ne da miru. Blizu premaganega nasprotnika se uleže in si liže gobec in noge, jedno uho pa je bil revež popolnoma izgubil. Jurij pa je tudi ves razpraskan in krvav, a hude rane ni dobil nobene. Komaj se zazna dan, teče Lenčika sosedom pravit, kako reč so po noči imeli. Naglo se zbere vsa Simonova družina okrog mrtve zveri in vse na tanko mora Jurij povedati, kakšen je bil boj. v „Ti neugnana zver ti!" pravi Simen in brca volka z nogo. „0 Jurij, ti si sreče»," meni Štefan, „ti še naletiš na kaj pravega, jaz pa nimam nikoli te sreče." „Štefan, nikar se ne pregreši!" svari ga mati, ki se ne more nagledati grozne zverine. „Še Jurij je imel dosti opraviti, kaj bi že ti!" „1 kaj pa je Jurij?" hudujo se Štefan. „Ali je kak Goljat proti meni? Veš, Jurij, kakor sva prijatelja, ne bojim se te pa prav nič." „Kaj bi se me bal," smeje se Jurij, „ko ti nič nočem!" „Kaj pa misliš zdaj z zverjo storiti? Ali jo popelješ v komisijo, da potegneš darilo?" „A, jaz ne grem," pravi Jurij. 37* 580 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Oh, ti, naj jo jaz peljem! Kaj?" prosi Štefan. „1 pelji, če se ti ljubi!" pravi Jurij. „Pa kar na tvoje ime naj ti dado, če bodo res kaj dali." „Takoj pridem s senmi," veseli se Štefan. „Štefan," opomni Lenčika, „kaj pa, če te sreča tovariš tega volka? Kako se bosta pogledala?" „Saj res! Ni mu treba hoditi,'da se mu kaj ne zgodi," odgovarja Simonovka in Štefan je začel premišljevati, a sramoval se je vender Lenčike in Jurija. „Ne pomaga nič," pravi odločno, „jaz pojdem, pa puško vzamem s sabo, potlej naj se me pa loti, komur se zdi. Dvajset goldinarjev ali koliko dobiva, Jurij? Pa naj bo, kolikor hoče. Jaz grem." Kmalu prihiti s puško in senmi. „Oborožen si, kakor bi šel na Turka," pravi Lenčika, „toda pazi, da ne padeš in se ti puška ne izprosi!" „Kaj bom padel, ko sem hriba vajen kakor maček peči," odvrne Štefan in moška vleče naloženega volka proti Dolini. Kakor zmagalec hodi svojo pot; staro in mlado pa hiti od vseh krajev radovednost past. „Oh, naj mi peljemo!" prosijo otroci, ki se ne morejo ločiti od voza. Ko se Štefan nekoliko obotavlja, izpulijo mu oje iz rok in kričaje in ukaje pride sprevod v Dolino. Tam pa zopet novo izpraševanje in nova zamuda. „Dva sta bila," pripoveduje Štefan; „pa oni je bil večji kakor ta, najmenj za dva palca in prav zdi se mi, da je bila volkulja. Ce bi bila ta-le puška pri rokah, preskrbel bi bil že druščino temu na vozu, da bi mu ne bilo dolgčas. Toda po noči in pa v sili moraš pa udariti, če druzega ni, s polenom. Letos so posebno sitne te živali in toliko jih je, da sem se kar čudil, da nisem po poti katerega pobral." „Torej kar z nožem si ga bil podrl?" vpraša dedec, ki je posebno moško premetaval zver. „Kar z nožem," baha Štefan. „Vidite, tak-le pipec" — fant kaže svoj nož — „je kakor stvarjen za volka. Dva palca mu ga porinete med kosti, pa bo dosti imel." Ves dan bi bil moral pripovedovati o junaškem činu, če bi bil utegnil; a po noči ni hotel hoditi domov. Najel si je voz in odpeljal se v h komisiji. Zidane volje vrne se zvečer domov; tako dobro se mu še nikdar ni godilo. Juriju odšteje denar, kolikor mu ga je še ostalo; on sam je zadovoljen s slavo. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 581 Po vsej dolini in daleč okrog pa se je govorilo o tem volku in o hrabrem Simonovem Štefanu. Ker se je zvedelo, da se še jedna zver po hribih potika, napravili so gospoda velik lov proti gori sv. Florijana. Sodnik, davkar, pristav, zdravnik, sploh vse, kar je bilo bolj imenitnega in je puško premoglo ali vsaj na posodo dobilo, hotelo se je udeležiti; kajti če tak lov tudi sam na sebi ni posebno zabaven, toliko prijetnejši je konec njegov, ki se praznuje v kateri si bodi krčmi. Hoja po mrzlem zraku in bivanje pod milim nebom v pospešuje prebavljanje in spravlja v slast jed in pijačo. Ce pa moraš že za zajčji lov preskrbeti se z žgano pijačo, s polu hlebom kruha, svinjsko kračo in pečeno kuretino: kaj tirja še le lov na volka! Dva dni so se polnile čutare z vinom in žganjem in torbe z raznimi jedili, tretji dan pa so se odpeljali gospoda proti nevarnemu kraju. Kar je za lov treba, vse so imeli s sabo in še pušek niso pozabili: okrog vozov pa so se pojali lačni psi. V Dolini se jim pridruži drugo krdelo: kmetje iz okolice, ki so tudi radi postopili za kako zverjo, če ni bilo druzega dela. Ko je bila v krčmi večerja naročena, odrinili so peš proti gori, gospoda naprej, možje v kožuhih pa za njimi in med raznimi burkami se je hitro hodilo. „ Možje," obrne se sodnik proti kmetom, „kdo pozna dobro kraj? Oča Rožanec, Vi ste pravi lovec, Vi nas boste razstavili." „0 gospod sodnik," ponižuje se mož s klobukom v roci, „bil sem jedenkrat, bil, pa sedaj sem star. Roka se mi trese in oči me zapuščajo, tako da ne zadenem nič več." Glasno se zasmejejo vsi pri teh besedah in dasi se Rožanec brani, prevzeti mora vender posel, da odkaže vsakemu svoje mesto. Obrne se najprej proti kratkovidnemu davkarju, ki je imel to nesrečo, cla je na vsakem lovu kacega psa ubil ali poškodoval. ., Gospodje," pravi Rožanec, „zgovoriti se moramo, da psov ne bomo streljali, ker ta žival nam nič hudega ne stori." „Volk pa pes se malo razločita," meni oni gospod. „Ali bi ne bilo bolje, da pošljemo pse nazaj? Saj niso za nič." „A! Pustimo rajši pse tu, pa mi pojdimo domov," ugovarja Rožanec. „Razločili boste pa lehko: če se spusti zver proti Vam, volk je, pa streljajte; drugače je pa pes." „Torej mislite, da se bo volk koga lotil, če nas je toliko?" pravi drugi gospod. 582 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Zver je prekanjena," meni Rožanec, „nič jej ni zaupati. Zato je treba dobro meriti; če pa ne zadene, potlej pa puško za tanki konec prijeti pa udariti ali pa na drevo!" „Jaz sem pa slišal," omeni kmet, „da gre pravi volk na drevo kakor veverica." Splošen smeh nastane o tej opazki, Rožanec pa razvrsti zdaj lovce po hosti. Davkarja postavi k prvemu jarku nad cesto, pristava toliko od njega, da se s puško ne moreta doseči, tega sem, onega tja, sebe pa je postavil na križempot pod sv. Florijanom. Jasen je bil dan in solnce se je bližalo zatonu, ko se je lov pričel. Psov pa ni bilo mogoče spraviti na noben sled; kakor nori so letali okrog in če je jeden zalajal, tekli so vsi k njemu in lajali in begali. Čez kaj časa so se poboljšali in tu pa tam se je slišal kak pok in dva zajca sta obležala pred Rožancem. Zdaj pa je premišljeval starec, ali bi ja nesel s sabo ali kako. Če ja vzamem s sabo, tako je dejal sam pri v sebi, pojedli j a bo gospoda in kaj imam jaz od tega? Se strel ne v bo plačan. Ce ja pa pustim tukaj, požre mi oba lisica ali pa maček. v Ze vem, kaj bom storil. In ko se je popolnoma zmračilo in je rog zapel in sklicaval lovce, lezel je Rožanec proti Strmi peči in srečal v je Simona, ki je ravno drva peljal iz gozda. „Ali ste kaj dobili?" vpraša mož Rožanca. „Mi lovimo kar za kratek čas," odgovori Rožanec. „Kaj pa ta dva zajca!" „Ta sem pa s sabo prinesel, da imamo kaj pokazati," pravi Rožanec. „Zakaj niste volka živega ohranili, danes bi ga mimo grede ubili, če bi nam ne utekel." v „To ste lovci, da!" pravi Simon. „Veste kaj, mož? Vi niste Pečar; kaj ne, da ne?" „Simon sem, Simon, sosed Pečarjev." ' „Saj Vas pelje pot mimo Pečarja. Nesite to-le tja, pa naj denejo v klet na mraz. Jutri pa pridem, bom pa vzel. Bodite tako dobri!" v „To je že prav," pravi Simon in člene zajca na voz, Rožanec pa se obrne proti Dolini nazaj. V dolinski krčmi pa je bila zbrana skoro vsa druščina, ki je deloma tam prenočila, kajti za rana bode treba zopet poskusiti srečo. Smeha ni bilo ne konca ne kraja, ker so se vsi s praznimi rokami vrnili, Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 583 Zdravnik je omenil, da je videl jednega zajca in takoj so ga obsodili, da mora pet bokalov vina plačati za tako srečo. „Rožanec, ti si tudi nekaj streljal," meni neki kmet. „Na veverico sem bil pomeril, ker ni bilo druzega," odgovori ta, ,,pa se te nisem zadel." „Ha, ha!" smeje se sosed pri mizi. „ Veverice po zimi pa res še nikdo ni zadel, videl pa menda tudi še ne." „Jaz sem jo pa že," pravi moško Rožanec. Večer pa je hitro tekel med veselimi pogovori in krčmar je pridno polnil kupice in pridno črtal s kredo na sod. „Tonček!" dejal je svojemu sinku. „Glej na mizo! Kadar bo bokal prazen, nič vprašati, kar prinesi ga!" A vsaka reč ima svoj konec. Polagoma se je razgubljevala družba in le malo se jih je upiralo spancu hote za mizo pričakati belega dne. Dve sobi je imel krčmar za tuje ljudi, obe sta bili polni in večina je še morala prenočiti na slami. Ko pa je drugo jutro zapel petelin, prišel je že Rožanec budit zaspance. A to je bila težavna reč. -,,'Pusti me, vrag!" godrnjal je ta in se obrnil na drugo stran; oni ni hotel verjeti, da je že čas in tretji se je rotil, da pride takoj za njimi. Počasi pa so še vender vsi spravili po konci razen zdravnika in pristava', teli dveh pa ni bilo moči pregovoriti. „Kar poj te," dejal je pristav zaspano, j,saj ne bo nič; jaz vas tukaj počakam!" Proroškega duha je bil mladi mož, kajti vse dopoludne in še popoludne dolgo časa so prežali lovci, prebivali mraz in žejo gasili, toda bodi si, da je bil volk prestrašen v druge kraje jo pobrisal, ali pa, da se ni hotel pokazati, ves trud je bil zastonj in še sledu niso dobili nobenega. Ko so se vračali popoludne v Dolino, obstal je ves plen iz dveh zajcev; jednega je bil ustrelil sodnik, druzega pa kratkovidni davkar, ki je ponosno nesel svojo trofejo proti Dolini. Tu se je še dobro žalil ves lov in na večer so se vrnili gospodje glasni in dobre volje domov. Rožanec pa se ni bil povrnil ž njimi, kajti imel je mož to koristno navado, da je v druščini sicer rad pil, toda kadar je prišlo do računa, ni se rinil naprej, ampak izginil je rad. Vrhu tega pa je imel še pri Pečarji dobiti dva zajca k tretjemu, katerega je bil ta dan ustrelil. Kakor maček je lezel starec v breg naravnost proti hiši. Tu se je prijel za drevo, tam uprl na skalo in zavihtel se navkreber in kmalu je priplezal do Strme peči. A sultan, ki ga je prvi zagledal in naznanil, ni ga pustil po nobeni ceni v hišo in ko je ta pomeril s puško nanj, 584 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. pokazal mu je pes zobe tako neprestrašeno, da je mož videl, da je bolje z lepo ga pogovoriti, kar se pa tudi ni dal. „He, ali ni nikogar doma?" zavpije Rožanec in od hleva sem se prikaže Jurij. Kakor bi kaj nadprirodnega ugledal, obstal je in strmel in vse barve so se izpreminjale na njegovem lici. Nič men osupnen pa ni bil Rožanec. čeravno se mu ni tako videlo in čudno prijazen smeli prikazal se je na njegovih ustih. „He, Jurij, ali si ti? Glej ga!" s temi besedami mu gre naproti in mu ponuja roko. A Jurij je moral prej sultana spoditi, potlej pa sta si podala roki: Jurij hladno, ker ni vedel, ali je Rožanec še njegov sovražnik, ali pa je že pozabil, kar se je bilo dogodilo; Rožanec pa mu jo je krepko stisnil in ga ogledoval. „Glej ga, kako si se popravil! Komaj bi te kdo spoznal," pravi. „ Mislite, oča, da sem se izpremenil?" vpraša Jurij. „In pa kako! Moje oči imajo dober spomin; pa vender, če bi bil ti dejal, da nisi Jurij, verjel bi ti bil. Ti si jim pa lepo zmešal sled, tukaj te noben živ človek ne najde." „Ali me še kaj iščejo? Ali veste, oča?" „A! kdo te bo iskal, pa kod! Vse misli, da si na Hrovaškem, kjer je izgubljeni sin svinje pasel. Oh, glej ga, Jurija! Na, tukaj imam še jedno kapljo dobrega slivovca. Potegni!" pravi mož in mu ponudi opleteno posodico, ki mu je visela na strani. Jurij se brani, da ne pije žganja, a starec ga ne izpusti. „Moraš," pravi, „če ne, zameriš se mi. Glej, toliko časa se že nisva videla!" „Ali ste še kaj hudi name, oča?" ,.Kaj bom hud! Kar pij!" In Jurij pije starcu na ljubo. „Vi ste torej sinoči dva zajca poslali hranit?" v • • • „Jaz, kaj pa! Simonov fant se je pa res izkazal s svojim volkom. Kje pa ga je bil zaklal?" ,,Ravno pred hlevom, doli," pravi Jurij. .,Midva, oča, sva pa zopet prijatelja, kaj ne?" „1 se ve da, ljuba duša; kakor sva bila prej." „ Veste, velikrat sem se že bil pokesal —" ,,Kar tiho bodi, pa molči!" „Denar Vam pa vrnem, ki ste mi ga posodili." „E, kaj! Saj se ne mudi. Boš že dal o priliki!" Dr, Fr. Detela: Malo življenje. 585 „Kar malo počakajte, pa Vam ga prinesem." „1, pa pojdi!" pravi Rožanec in oko se mu blišči v sladkem veselji. Jurij pa prinese denar in mu plača mali dolg z velikimi obrestimi. „Vidiš, ljuba duša!" pravi mož. „Kako prav sem jaz zmeraj govoril! Ti si pošten človek, dejal sem. Premca pa ni bilo nič prida in ga tudi zdaj ni; ne starega, ne sina, to ti povem." „Kaj pa je s Premcem?" vpraša Jurij. „S Premcem, praviš? Doma sta, on in sin, pa živita kakor sta prej živela. Toda dolgo pa ni tega, kar sta doma. Kacih štirinajst dni bo, dasiravno ne morem natanko povedati. Jaz ne govorim ž njim in on ne z mano, kakor je najbolj prav. Pred je pa sedel. Saj veš, da so ga bili žandarji odgnali." Govorila sta še o tem in onem, potem pa je vrgel Rožanec svoje blago čez ramo in prijateljsko stisnil Juriju roko in odšel. „Kdo pa je ta človek, ki tako hudo gleda? Pa tako smešno izkrivljena usta ima," vprašala je Lenčika po odhodu. Jurij pa je povedal, da je Rožanec, ki rad na lov hodi in da sta stara znanca; a kako ga je s Premcem osleparil, tega ni povedal, kajti sramoval se je in ni rad mislil na to. Bal se ga pa Jurij ni več, ker je tako prijazno ž njim govoril, in poplačal mu je tudi, kar je bil dolžan. Kdo bi mogel sovraštvo toliko časa gojiti v svojih prsih in v nesrečo spraviti koga brez koristi! mislil je Jurij. Vrhu tega pa ga je bila še zmeraj volja vzpomladi zopet iti v vojake, dasi že dolgo z Len-čiko ni nič govoril o tem. ^x XXII. Tri dni pozneje pa je v mraku zopet lezel Rožanec proti Strmi peči in dva moža sta ga spremljala. „Ha, tristo vragov! Sam hudič je te poti naredil!" zakolne znani žandar Križan spotaknivši se ob korenino, ki je molela izpod zmrzlega snega. „Tiho, tiho!" pravi Rožanec, „da nas kdo ne sliši." „Sam zlodej nas vleče tu gori," meni drugi žandar. „Rožanec, Vi ste hudič, če je le kateri na svetu." Rožanec kar molči. Ko pa pridejo blizu hiše, šepne zopet žandarju: „Zdaj naj pa jeden na to stran zavije, da prestreže pot!" 586 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. Križan zagodrnja med zobmi in migne tovarišu, naj se obrne na levo okrog vrta; sam pa leze z Rožancem naravnost proti hiši. Zdaj se začujejo koraki na trdih tleh in malo nad njima se pokaže moška osoba, ki gre proti hiši. „On je, on je!" šepeče Rožanec; Križan pa sname puško z rame in stopi urno naprej. Jurij je moral slišati šum, kajti pri tej priči se obrne in pogleda v gozd. Na jedenkrat pa odskoči in steče kakor jelen proti hiši. ^ „Stoj!" zagrmi Križan in hiti na vršino. „Stoj!" odmeva zopet po gori, a Jurij se je bil že skril za oglom in izginil izpred očij. Kako naglo je bil pozabil mladenič svoj sklep, da se vrne k vojakom ! Naravnost k prepadu teče, da bi splezal po stopnicah doli, koder bi ne mogli za njim. A od druge strani mu doni zopet: „Stoj!" in mrzel pot mu oblije čelo; ves je zmočen in brez zavesti se obrne od pečine, ki bi ga bila nemara rešila in hiti proti Simonu po poti, ki ga ne more skrivati. Puška poči in Jurij se prekucne na tla blizu vodnjaka in zemlja zarudi pod njegovim truplom. Križanov tovariš ga je bil ustrelil. Zanclarja tečeta k njemu, a besen plane sultan od hleva sem in ja ustavi. Ustrelil bi ga bil Križan v jezi, da ni prihitela iz hiše Pečarka in pomirila žival. Pok in hrum jo je bil privedel in za njo priteče Lenčika. »Kril božji! kaj pa je? kaj pa je?" vpije in teče proti vodnjaku. „Kaj pa je?" zakriči nad žandarjema. Križan pokaže na truplo ustreljenega. „Jurij, oh Jurij moj!" zavpije dekle in se vrže na nesrečnika in ga objema, da se je žandarjema v srce smililo. Jurij se ne gane več; Križan ga tiplje, škropi ga z vodo in tovariš ga drgne po telesu; a življenja ni več v njem. Kroglja ga je bila zadela v levo stran in obtičala mu v prsih. „Mrtev je," pravi Križan. Od Simona so bili pa tudi prihiteli na krik in strmeli, kaj vse to pomeni, in žalostno se spogledovali, kajti nobeden ni vedel dogodka si razložiti. „Vi ste streljali. Kaj ne?" pravi Simon žandarju. „Ali se pa sme vedeti zakaj? In kako, da ste ga ubili, Jurija?" „Uhajač je," odgovori žandar. „Od vojakov je ušel in postava ga išče. Ce bi bil obstal, ne bi ga bili ustrelili." Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 587 „Veste kaj?" povzame zopet mož. ,,Hudo je, če katerega taka zadene. Ampak to pa rečem, da je bil fant priden; priden kakor jih je malo. Pa ste ga vender ustrelili! Se ve da, postava je postava; ali ni res? In vi jo morate ravno tako izpolnovati kakor nas kdo. In postava pravi — kaj ne? — da moraš Jurija ubiti. Ali ni taka? Bodisi priden kakor hoče, kaj ? To je vse jedno. E, hudo je to, hudo !" Solzne oči je imel starec ravno tako kakor Štefan, ki se je proč obrnil, da ne bi kazal ginenja. „Nesimo ga v hišo!" pravi Križan in prime Jurija pod pazduhami, Štefan pa za nogo in neseta ga k Pečarjevim. Anica pa, ki je dozdaj nema gledala prizor, oklene se Lenčike in obe jokata na ves glas. Pečarka pa je vedno še strmela in vsakovrstne misli so jej šle po glavi. Da bi bil mogel Jurij tako kazen zaslužiti, bilo jej je nerazumno, dasi je zdaj vedela, kake so bile njegove razmere. „Oh, kako ga je škoda!" dejal je Štefan. V hiši so položili Jurija na posteljo in jeden žandar je ostal pri njem, drugi pa se je vrnil nazaj naznanit, kaj se je zgodilo. „Iz pekla je ušel ta Rožanec," mrmral je mož odhajaje; o Rožanci pa že ni bilo ne duha ne sluha. Toliko da je slišal strel in videl, da Jurij pada; obrnil se je in dirjal navzdol kakor razbojnik, ki mu je pravica za petami. Pri sv. Florijanu je najprej zvonilo Juriju. Štefan je bil šel do Ožbeta in komaj ga je prepričal o tem, kar se je bilo zgodilo. „Oh, ob, oh," tarnal je mož, „in jaz sem mislil, da pojdem v skoro v svate, ko bo Lenčiko vzel. Vidiš, Štefan, taki smo vsi: od danes do jutri. Kak hrast je bil Jurij in zdaj je mrtev; midva pa še živiva, ki se komaj drživa po konci!" v Ta govor sicer ni bil Štefanu posebno po všeči, a resnična žalost po prijatelji prevzela ga je tako, da ni mogel misliti na kaj clruzega. Zvečer je prišel Ožbe in napravil Jurija in položil ga na oder. „Oh, Jurij," dejal je, „kdo bi si bil mislil, da bom jaz tebi rakev delal! Svojo bi ti dal, ki sem jo ziise stesal; lepa je in gladka, toda premajhna je zate. Dekle, le jokaj!" rekel je Lenčiki, „tacega fanta ne boš več videla, nič več. O ti nesreča, ti!" Druzega dne zjutraj pa je prišel zdravnik iz Doline. „Hu! to je pot!" sopel je in brisal si tolsti obraz. „Kaj hodite v take kraje ljudi morit," šalil se je proti žandarju. ,.Še mene naj neso potlej doli, da ne bo treba hoditi. He, rožica!" obrne se na Lenčiko, ki 588 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. je bila prišla iz sobe, „kje pa imate fanta, da ga malo pregledamo, če se ni potajil. — Fant, ali si še živ?" zavpije v sobo stopivši, tako da je bilo Pečarki takoj preveč. „Gospod dohtar!" pravi žena, „ vedite se vender, kakor se pri mrliči spodobi, ne pa tako kakor noben človek." Na glas je zajokala Lenčika; zdravnik pa je urno pogledal rano Jurijevo in odšel. „Gospod, jaz se Vam klanjam," dejal je žandarju, ko sta skupaj zapuščala Strmo peč. „I)obro ste merili. Kadar boste kacega druzega ustrelili, ni me treba več klicati na ogled. Kar naprej mu dam spri-čalo, da je mrtev. Toda krepak fant pa je bil, raca na vodi! kakor medved. Ni čuda, da dekleta jokajo. Pa hodite bolj počasi! Kaka škoda, da ne moremo to životno moč- izpeljati iz jednega trupla v drugo! Uh, uh! Naj bi imel kri pa živce tega uhajača, kateremu zdaj nič več ne koristijo, v sebi mesto svoje stare, zrabljene ropotije, hu! lehko bi z Vami vštric korakal. Tako pa, gospod, ali hočete tudi mene usmrtiti? Saj se Vam nikamor ne mudi: počijva malo, da si pot obrišem !" Mnogo se je še potil revež, preden je prišel v Dolino. Tam pa je napisal list in dal na znanje, da je Primožev Jurij resnično in gotovo umrl, ¦— „za svincem," kakor se je dovtipno izraževal. Po vsej vasi in po okolici raznesla se je hitro žalostna vest in vse se je povpraševalo, kako so ga izvohali. Dosti ljudij ga je prišlo kropit, zlasti Jurijevih vrstnikov, čeravno je pot težavna in je mrzla burja brila. Sestra Franica je prišla s svojim možem in stara mati je prilezla še jedenkrat pogledat svojega sina. Objela ga je na odru in poljubovala in neme solze so močile bledo lice ljubljenega sina. Goreče je molila za dušo nesrečnega ljubljenca, da jo je morala hči odpeljati. K slovesu pokropivši mrliča zahvalila se je Pečarki za vse, kar je storila njenemu sinu. Ko je pa prišla domov, usedla se je na stopnice, podprla si glavo s komolci in jokala. Stari Primož je prišel k njej, da bi jo potolažil; a nobene besede ni mogel izpregovoriti. Obrnil se je in šel v izbo in tu je hodil gori in doli zamišljen in žvižgal in skušal zatajiti svojo žalost. Na Strmo peč pa je prišel proti večeru Premec s sinom Miho, kajti pozno sta bila zvedela nesrečo. „Oh, Jurček, Jurček!" tarnal je sivec. „Zakaj sem te moral zapustiti! Kakor steklega psa so te preganjali in ubili, jaz pa ti Dr. Fr. Detel a: Malo življenje. 589 nisem mogel pomagati! Oh, Jurček, da bi mi mogel vsaj to povedati, kdo te je ovadil in izdal zlodejem! Primojdunaj, kesal se še bode! Jaz ga bom našel in če se skriva pod zemljo. Oh, Jurček moj, tvoja roka je mrzla in moja bo tudi kmalu, pa tukaj ti jo dam: ta se ne bo dolgo smijal, ki ti je jamo izkopal." Miha. je stal na strani in ogledoval svojega prijatelja in ustni si v grize]. Širok obraz se mu je daljšal in daljšal m proti oknu se je obrnil Miha in z rokavom si obrisal 6či in nos. „Mati, midva ostaneva danes tukaj," dejal je Premec gospodinji. „Bog Vama plati!" odvrne žena, „da vsaj ne bodeva sami." Potem je začel Premec izpraševati, kdo bi bil v zadnjem času k njim prišel. Ko pa je hči povedala, kak človek je bil tu, kake oči je imel in kaka usta, zaškripal je stari z zobmi in pogledal tako divje, da je bilo deklico groza, ko se je spomnila, da bo ta mož vso noč pri njih. „Primojdunaj, Piožanec je!" pravi dedec sinu. „Ravno "tako ga je menda tudi Jurij imenoval," reče Lenčika, in miren se usede mož za mizo. Zvečer so prišli gori še Simonovi kropit in molili so in pogovarjali se. Ko je pa postalo pozno, ločili v so se in tudi Štefan je šel domov naspat se, ker je hotel na vsak način nositi Jurija. Premec in Miha ostala sta sama v sobi, kajti tudi Lenčika in mati sta se bili odpravili. Na vsaki strani odra goreli sta dve sveči, pri mizi pa sta sedela tiho oča in sin in premišljevala. Premec si nabaše pipo in jo prižge pri sveči in ponudi sinu tobaka in tako kadita in dremljeta po malem. Velika hišna ura je odbila deset, polu jednajstih, jednajst in Miha se je zravnal po klopi in kmalu zasmrčal, Premec pa je vlekel dim iz pipe in zrl pred-se in utrnil sem ter tja kako svečo. Na jedenkrat se mu zdi, kakor bi se bil preganil prt, s katerim je bil Jurij pokrit. Starec pogleda kvišku, potem po oknih, če ni morebiti sapa skoz pihnila ; a vsa so zaprta. „Hie ni," zamrmra mož, ko je vse pregledal in se usede. Cez nekaj časa vidi se mu zopet, da se prt giblje. Starec ni bil bojazljiv, a malo tesno mu je bilo vender pri srci. Miho sune z roko in ga spravi po konci, sam pa gre k odru in preiskuje okrog in okrog, če ni kaka žival, kak maček zraven. Nehote pogleda Jurija v obraz. Zdaj zdaj se pomajejo ustna. Starec skoči zraven in približa svoje uho Jurijevim ustom in čuti rahlo sopenje. Mihi so pa stopili lasje Malo življenje. Povest. Spisal dr Fr. D e t e 1 a. XXI. neg je po večjem skopnel ob nekaterih toplejših dnevih; a kmalu se je mraz povrnil in zima je še škripala pod nogami. Jurij je spal po leti in po zimi nad hlevom v dišeči mrvi in delo od jutra do mraka preskrbi zdravemu telesu trdno spanje. Bilo je že pozno neko noč in mesec je svetil v zadnjem krajci, ko Jurija na jedenkrat strašno lajanje vzbudi. Takoj skoči po konci in vrže obleko nase, kajti to je moralo biti kaj posebnega. Zvesti čuvaj sicer ni žugnil po noči, če ni bilo uzroka; ako je pa lisica prišla pogledat po kokoših, samo oglasil se je sultan in tatica je pobrala pete. Lajanje je postajalo vedno srditejše in tudi ovce v hlevu so začele beketati. Na hlev se je prišlo po lestvi, ki je bila zunaj prislonjena. Jurij zgrabi vile in leze urno po lestvi doli. Pod lestvo pa se je sultan valjal in premetaval s čudno zverjo in le srdito renčanje se je slišalo: druga zver pa se je vzpenjala, kakor je videl v mesečini, po hlevskih vratih in praskala in vohala s smrčkom; dolg rep pa je mahal po tleh. Volkova sta bila. Jurij ne premišljuje dolgo, skoči z lestve na volka pri vratih in mu hoče zabosti svoje orožje med rebra, a volk odskoči in se potuhne z glavo k zemlji. Hitro ga pritisne Jurij. za vrat in na vso moč ga tišči k tlom. A zdaj skoči druga zver od zadaj nanj in na jedenkrat je pretrgana suknja in srajca in čudno gorko oblije Jurija po plečih. Po njem bi bilo, da ni zvesti sultan iz nova se vrgel na svojega nasprotnika in mu ubranil pomagati tovarišu. Krik in hrup pa je vzbudil tudi ženski. Hišna vrata se odpro in mati in Lenčika stopita na prag. . „Kaj pa je, kaj pa je? Križ božji! Pomagajte, pomagajte!" začneta vpiti in to vpitje je Juriju res pomagalo, kajti drugemu volku Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 591 „Kaj? kaj praviš?" čudi se stari, Lenčika pa mu pove, kaj se je bilo zgodilo. „Iz očij ti berem, da govoriš resnico," reče mož in hiti vesel v izbo, kjer je Jurij ležal brezzavesten. Komaj pa prestopi prag, zgrabi ga Premec za vrat in tišči nazaj. „Kdo si?" vpraša z zamolklim glasom, da ne bi dramil Jurija, a tako srdito, da je Ožbetu kar zagrmelo po ušesih. Ves trd je bil od strahu, ko je pogledal v svetle oči Premčeve; usta je odpiral, a besede ni bilo slišati in topo je zrl v hudega dedca. „Vrat ti zavijem, stara duša, kakor vrabcu," šepeče Premec. „Zakaj? zakaj pa?" ječi Ožbe. Zdaj pa stopi Miha v izbo in pomiri razburjenega očeta. Oba starca sta se smijala tej zmoti; kot zdravnik pa hiti Ožbe k postelji, odgrne odejo in pregleda in pre-tiplje Jurijevo rano. „Dvoje reber je zlomljenih," pravi čez nekaj časa, „toda to ga je nemara rešilo smrti, ker svinec ni šel v prsi, kakor bi po videzu kdo sodil, ampak po strani doli za kožo. Toda krvi je menda veliko izgubil, krvi. In kako je potolčen po glavi ta revež! Nerodno je moral pasti in tla so tudi trda." Izpral mu je rano in izpulil kosce obleke, katere je bila kroglja v telo zanesla, potem ga je pa obvezal. Lenčiki in materi je pravil, kako naj ravnajo in kaj naj mu dajo jesti in piti, vmes pa še zmeraj Premca ocl strani gledal, kdaj mu bo iz nova skočil za vrat. Zopet je Jurij odprl oči in zagledavši Premca in Ožbeta nasmehnil se je. Premec ga je držal za roko in gledal v obraz skrbno, kakor mati bolnega otroka. „Jurij!" dejal je, „ali kaj čutiš, če ti roko stisnem? Tako-le." Jurij lahno prikima. „In če te primem za nogo?" Jurij potrdi zopet. „E Jurij !" pravi starec vesel, „midva bova še dolgo živela, primojdunaj!" A zdaj je bilo treba kako napraviti, da bi ljudje ne zvedeli rešitve. „Rakev je tu," pravi Premec, „in napolnim jo lehko, s čimer si bodi, toda primerno težo bo morala imeti. Ampak vrag bi bil, če bi jo kdo še hotel odpreti! Dolinski konjedirec, ta bo morebiti še noter tiščal, primojdunaj!"' „\7i mislite zdravnika?" pravi Miha. „Tega se pa le ne bojte! Ta kar ob kratkem vso reč dožene. Kadar je rakev pred cerkvijo, 592 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. pride nanjo trkat, če se mrlič oglasi, živ je; če ne, je pa mrtev, kakor postava veleva. Zato nič bati se!" „Jaz bom pa rakev tudi zabil," pravi Ožbe, „da se nikomur ne bo ljubilo odpirati jo." Sklep je urno izveden. Prsti nanosijo v rakev, ob straneh jo obdado s platnom in drugo robo in nabijejo pokrov. Za pet rakev ni porabil Ožbe toliko žebljev, ko za to samo, tako je dejal. Za rana pa so prišli fantje naprošeni, da bi nosili, in med njimi Štefan in čudili so se, da je rakev že zabita. Gospodinja jim je dala zajutrek in ko je bilo vse pripravljeno in je Simon tudi došel, vzdignili so rakev in jo položili na seni in obrnili se proti dolu. Ožbe, gre zvonit in Premec s pogrebci, da bo držal nadzor, Miha pa je ostal pri Pečarjevih, da bo odslej služil mesto Jurija in temu stregel. Ker bi pa utegnilo dolgčas mu biti po Gorici, obljubil je oča prinesti mu harmoniko. Lep pogreb je imel Jurij; od daleč so prišli ljudje zadnjo čast mu skazat in marsikaka solza se je prelila na poti proti pokopališču. „Rožanec je Judež, on ga je izdal!" pripovedoval je Premec na ves glas in hude besede so se slišale proti brezsrčnemu ovadniku. Ko pa je končal župnik pogrebno opravilo in sedel k zajutreku, potrka nekdo na vrata. Na povabilo vstopi sključen možiček in po-Ijubivši župniku roko položi debelo črno knjigo na mizo. „Te-le bukve sem Vam prinesel," pravi, „če Vam je kaj do njih." „Ah, Šimen!" — kajti stari mlinar z Gorice je bil ta mož — „jedenkrat sem Vas bil vprašal po njih, pa ste se v tajbo izpustili," smeje se župnik. „Prav je, da mi jih izročite; saj vidite, da je vse to le vraža." »Menda bo že tako, kali," odgovori mož in se praska za ušesi. Veste, s pogrebom sem bil šel za tem Jurijem Primoževim, ki so ga ubili; pa sem rekel, naj pa še to-le vzamem s sabo. Mislil sem pa, da bo ta Jurij delj živel, delj!" Simen se poslovi, župnik pa spravi stare bukve svetega pisma, ki jih je bil spisal Jurij Dalmatin. (Dalje prihodnjič.) Malo življenje. Povest. Spisal dr. Fr. Detel a. XXIV. alje časa je še hodil Jurij slaboten od jedne hiše do druge kakor senca in težko delo mu ni še šlo izpod rok. Ko je pa pihal gorak veter in solnce jelo žito zoriti, vračal se je tudi na njegova lica po malem svetli žar zdrave mladosti in z zdravjem vračala se je do"bra volja in delavnost. Rad je prevzel svojim novim roditeljem vsa dela zunaj hiše in lehko sta z Miho opravila, kar je bilo treba na polji, kajti pomagala, sta drug drugemu in kar jo bil Miha še močnejši, bil je Jurij spretnejši. Stari ljudje ljubijo mir in ne prenarejajo radi, kar je storjenega, in Simonova poslopja so se bila v poslednjih časih zelo zanemarila. Umna roka Jurijeva pa se je kmalu povsod poznala. Tu je bilo treba vrata popraviti, ki so se le na pol zapirala, tam je vpila miza z bolno nogo na pomoč, v omarah so se bili trhli predali sesuli in stopnice pod streho so bile že tudi porušene. Jurij je vse popravil. Po vrtu je izkopal suho drevje in na njegovo mesto posadil mladovje in cepiče mu je dajal Pečarjev vrt. Da Simonovi niso mogli dolgo pozabiti svojega sina, bilo je naravno, a nikdar se niso pritožili čez Jurija in nobene Žale besede ni slišal iz njih ust, le vedno so ga opominali, naj se nikar ne pretegne z delom. Kakor sestra z bratom občevala je ž njim Anica in čestokrat je prišla v vas Lenčika, da jo je potem spremil Jurij domov. In dolga je bila vselej ta pot. Ob nedeljah pa je peljal Jurij Anico k Pečarjevim in sedeli so pred hišo, če je bilo lepo vreme, in menili se o tem in onem in Ožbe jim je pravil vse, kar je doživel in še mnogo več. Ce ni bilo drugače, pa je tudi Miha nagnal svojo muziko. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 707 »Človek vse okorne prste dobi," dejal je ta necega nedeljskega popoludne, ko je mislil, da je pogovora že dosti za ta dan. „Kar otrpnejo mu, če jih ne vadi sem ter tja." „Ti greš zopet po harmoniko?" vpraša Jurij. „1, kaj pa!" „Oh, pusti jo! Rajši se še kaj pomenimo!" „Jaz sem že vse povedal, kar vem. Vi lehko govorite, jaz moram pa malo poigrati." „Miha se boji," pravi Lenčika smeje se, „da ne bi tu v hribih čisto zdivjal. Anica, ti ga moraš malo razvedriti." „0 mene nič ne posluša," odgovori deklica. „To je pa res," pristavi Miha. „Anica mi sicer dopade —" „Ti pa meni nič," zavrne ga deklica. „ Vedno se režiš kakor razsušeno korito." „Zato grem pa tudi po orgeljce. Saj veš, Jurij, ali Štefan, kako sem časi naredil, kadar dekleta niso zame marale, kar se je seveda malokaterikrat primerilo! Orgije sem vzel v roke in kar v procesiji so šle za mano." Miha gre po harmoniko. Ko pa pride na ogel hiše, ustavi se, dene dlan nad oči in zre proti Dolini. »Lenčika, pojdi sem pogledat," zakliče, „kaj se tako sveti tu doli! Ali je mesec pot izgrešil, da danes tukaj vzhaja ali kako?" „Mesec vzhaja!" smeje se Lenčika in stopi tja. „Ali se ti sanja, Miha? Zdaj imamo mlaj. To je ogenj!" Na ta vzklik prihiti vsa družba gledat, kako se je zarilo obzorje za Dolino. Gori! slišalo se je iz več ust in v tem trenutji izgine vsak dvom, kajti visoko po nebu vzpne se mogočen plamen in rudeče siv oblak obda svetlo jedro. „Ubogi ljudje!" vzdihnila je Anica, Miha pa je upiral svoje oči v veličastni, ta prizor in majal z glavo. v „Stefan!" dejal je, »poglej dobro, kje bi utegnilo to biti!" „Daleč ni ta ogenj," meni Jurij. „Na Gorici je," reče Miha zamolklo. „Na Gorici gori, nikjer drugje. Dolina leži niže kakor požarišče in najbolj razvidim iz te črne lise v ognji. To je šop Rožančevih smrek, ki nam po clnevi branijo, da ne vidimo naše vasi. Jaz tečem doli." „Ali si nor?" zadržuje ga Jurij. „Kaj pa hočeš doli? Ali boš gasil, ko bo že vse pogorelo?" 45* 708 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Kaj pa naša hiša!" „Vaša hiša? Vaša hiša ne bo nikdar tako gorela. Tu gori slama pa les, in v dveh urah je vse končano. Kar gori, tega ne otmeš, za druga poslopja pa ni nevarnosti, ker stoje narazen in je drevje vmes. Vetra pa tudi ni." „Res je," pravi Miha. „S takim plamenom naša hiša ne bi gorela. Pri Rožanci bo." Dan pozneje prišel je že Ožbe povedat, da je vse pohištvo Rožančevo na Gorici pogorelo : hlevi, podi in hiša, in da sumijo, da bi bilo zažgano. „Temu vragu naj pa le zgori!" rekel je Miha v svoji krščanski ljubezni. „Miha, Miha, kako pa vender govoriš!" posvari ga Pečarka. „Mati, ali ni ta hudoba našega Jurija izdal?" v „Ce se je pregrešil, Bog ga bo kaznoval; mi pa ne smemo nikomur nesreče želeti." „Zakaj pa gada ubijem, kadar se na solnci greje?" v „ Človek je pa človek." Mihi pa ni šlo v glavo, kako da bi to ne bilo prav, jednako z jednakim plačevati. „ Stari ljudje so vsi otročji," mrmral je med zobmi in šel na svoje delo. Prihodnjo nedeljo pa je šel v Dolino in Primoževi so mu povedali, da so očeta zopet vtaknili v zapor, ker nanj leti sumnja, da bi bil zažgal, kajti prepirala sta se večkrat z Rožancem in ljudje so baje slišali, ko se je Premec rotil, da mu bo kaj naredil. Pravili so tudi, da mu menda trdo gre pred sodnijo, ker ne more izpričati, kje bi bil takrat, ko je nastal ogenj, Mihov brat France je bil zelo žalosten, da je oča na tako slabem glasu in da je tolikrat zaprt, Miha pa se ni menil dosti. „Ce sede jeden mesec več ali menj," dejal je, „to je pač vse jedno. Oča se bodo že izvili kako, Rožancu se pa čisto prav godi." Tako je mislil Miha in ž njim veliko drugih, ki so v tej nesreči le videli kazen za izdajstvo. Stari lisjak Premec pa se je kmalu izkopal. Štirinajst diiij so ga držali v preiskovalnem zaporu, a ker mu nihče ni mogel naravnost dokazati zlodejstva, morali so ga izpustiti.------- Cas, ta slavnoznani zdravnik srčnih boleznij, pokazal je bil tudi pri Simonovih in Pečarjevih svojo umetnost. Posušil je solze in odvzel grenkobo spominu na ranjke svojce. In ko sta nekega dne pozno Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 709 jeseni Simon in Jurij praznično oblečena stopila v Pečarjevo hišo vedela je mati takoj, kaj to pomeni. Zadovoljno smehljaje se pogrnila je žena mizo z belim prtom, Lenčika pa je nosila na mizo jedi in pijače in časi malo poslušala za vrati, kako je Simon počasi in po ovinkih napeljeval govor na pravo pot. O vremenu je govoril stari mož in kruha prigrizaval, letino je hvalil in mater pit klical, zraven pa jo uljudno vprašal, koliko je že stara. Potem je povedal, da tudi on ni več mlad in da bo treba krepkejših rok pri kmetiji. „Zdaj bo," mislila je Lenčika in vlekla na uho, kar priropoče v vežo Miha. „Lenčika, ali poslušaš?" zavpije in jo obdrži, ko hoče steči, dokler ne pride Jurij in je ne odpelje v izbo. Drugi teden sta šla k izpraševanju: Lenčika z materjo v Dolino, Jurij pa k sv. Andreju. „ Gospod župnik, oženiti se mislim," dejal je Jurij duhovnemu gospodu. „To je prav," smijal se je župnik, ki ga je po obrazu poznal. v „Nekaj časa si-bil bolen, Štefan, kaj ne?" „Bil sem, zdaj sem pa zopet zdrav, hvala Bogu!" rekel je Jurij in lehko sta se pogovorila. Tisto nedeljo pa, ko. sta bila v obeh cerkvah v tretje oklicana Simonov Štefan in Pečarjeva Lenčika, prišel je po poluclne stari Premec k Primoževim, kamor ga že dolgo ni bilo. Sključena je sedela mati na klopi z brojenicami v roci. „He! mati, stara mati!" zavpije Premec. „Ali še kaj slišiš? Primojdunaj \a „Kaj pa hočeš, Premec?" vpraša ga. „Vprašati te hočem, če še jokaš za sinom, za Jurijem." „Oh, pusti me, Premec, pusti!" prosi žena. „Nikar se ne boj! Jaz sem dober človek in imam tako mazilo, v da te po ušesu pomažem in solze se bodo ustavile kakor Simnov malin med pasjimi dnevi." Preinec se skloni in šepeče starki na uho nekaj tacega, da je takoj skočila po konci in srpo ga gledala. „Ali se norčuješ z mano?" vpraša naposled. „Primojdunaj," pravi oni, „če se hočem norčevati, ne bom hodil k tebi. Ta reč je pa, kakor sem rekel." Ko je prišla v izbo Pranica z detetom na roci, povedal je tudi njej to skrivnost in kmalu so jo vedeli vsi domači. Premec pa jim 710 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. je zabičeval, da Bog ne zadeni komu kaj povedati; on je prišel povabit jih na tihem na ženitovanje, toda Bog varuj, da bi roditelji šli. Od začetka starcu niso hoteli verjeti popolnoma; ko pa je France, kateremu je bil Miha vse povedal, to vest potrdil, bilo je veliko veselje v hiši. Franici pa se je za malo zdelo, da je še le zdaj to zvedela. „Le čakaj, France!" dejala je, „zakaj mi nisi povedal! Jaz pa proti tebi nimam nobenih skrivnostij." „Jaz sem se bal," opravičuje se mož, „da se ne bi ti zagovorila." „Kaj ne, ker sem taka klepetulja?" „Tega ne bom dejal." „Nič! Le reci, France!" hrabri ga Premec. „Ne! Ne morem trditi." „Ker si pod žensko oblastjo. Kdor pravi, primojdunaj, da je še katerikrat kaka ženska kaj zamolčala, tega imajo ženske pod oblastjo." „Očetu sem moral besedo dati, da nikomur ne povem, Franica." Ko pa je solnce zatonilo, korakal je Premec s sinom Francetom in sinaho proti gori sv. Florijana. Prisrčen je bil pozdrav med bratom in sestro : roki se nista mogli izpustiti, oči ne nagledati in vprašanj in pripovedovanja ni bilo ne konca ne kraja. Lenčiki in Anici je bila Franica kmalu velika prijateljica in prav dopadlo jej je na gori, da bi le tako daleč in tako visoko ne bilo. Ko so pa že drugi odšli v spat, pripravljala je še ona s Pečarjevo in Simonovo materjo, kar je bilo za praznični dan treba. Drugo jutro zgodaj pa so se zbrali svatje pri Simonu na zajutrek, ko so prišli po ženina, in ž njim vred so šli po nevesto, katero sta Anica in Jurijeva sestra venčali in potem so se napotili k sv. Andreju. Ožbe je ponosno koračil s Simonovko, njegova lepša polovica pa, kakor ženo Meto iz prirojene uljuclnosti imenujemo, s starim Premcem; za njimi so se pa zvrstili drugi. Franica in Pečarka pa sta ostali doma in Miha je opravljal svoje delo in žvižgal okrog hiše. Na tihem se je zvršila poroka pri sv. Andreji. Nič se niso v mudili v vasi in nobene popotne ni bilo. Ženske, ki so stale na v hišnih pragih, dejale so: „Zenin je čeden, nevesta pa nič." Fantje pa so menili, da je nevesta brhka, ženin pa pust. Kar je bilo pa bolj moških, tem se ni zdelo vredno gledati. „Hribovska ženitev, brez popotne, brez muzike!" dejali so in obrnili se proč. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 711 Veselje pa za tega delj nič manjše ni bilo v mali družbi. Miha je skakal od radosti, da zopet jedenkrat v delovnik gode in komaj so ga ustavljali v njegovem delovanji. Ožbe je plesal na stare dni, kajti zastonj je bil poskušal prevpiti sivega Premca. Nevesta pa se je jokala in smijala in objemala mater in svakinjo in Anico. Le-ta pa se je bridko nasmehnila in med splošnim veseljem ostala je sama otožna. In ko je videla družbo v živem razgovoru, zapustila je izbo in šla hladit si vročo glavo v večernem zraku in težek vzdihljaj je odnesla hladna sapa. — Pozno drugi dan so se razhajali svatje. Franica je hitela s svojim možem domov, da brž prinese roditeljem, ki so težko čakali, sporočil o Juriji. Premec pa še ni hotel iti. „Ker sem že gori," dejal je, „hočem vse to skalovje pregledati." Ce bi ga ne bil Ožbe povabil na domačo pijačo, prišel bi bil sam. Ožbetova žena pa se ga ni mogla naslušati in dejala je, da tako smešnega in kratkočasnega moža še ni videla. Odsihmal je gospodaril Jurij na Strmi peči, Lenčika in mati v njena sta mu pa gospodinjili. Ko pa Simon več ni mogel opravljati težkih del, dal je-posestvo v najem Juriju, kateremu je bil Miha trdna podpora, kajti zastonj je temu oča prigovarjal, naj pride zopet v Dolino s svojo harmoniko, drugače se bo skisal v hribih, da ne bo v za nobeno rabo več. „Se oženil se mi boš na vse zadnje, če ostaneš tu," dejal mu je, a sam se je starec vračal in tarnal, da je izgubil Franceta, Jurija in da se mu bo gotovo tudi Miha izneveril. XXV. Dve leti sta pretekli v mirni zadovoljnosti našim hribovcem. Okrog Pečarjeve hiše je skakal mali Jurček in igral s konjiči, piščalkami in vozovi, katere mu je delal strijc Miha; malo potolčen je bil po obrazu, ker mu je tolikrat sveta zmanjkalo; govoril je že po malem in babica mu je bila privezala višnjev trak na desno roko, da je vedel s katero križ delati. Kakor bi bil sanjal, zdelo se je Juriju vse prejšnje življenje in kdor bi ga bil videl, kako gospodari, dejal bi bil, da je iz mladih nog rastel na Strmi peči. Parkrat je bil že obiskal na večer svoje roditelje, a nova domačija se mu je bila priljubila tako, da je vselej nerad šel od doma. Prišla je bila zopet jesen. Čvrst veter je pihal rumeneče listje z drevja in lastovke so se zbirale, da polete v gorkejše kraje. Ožbe 712 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. je iztrkaval svoj kožuh, Pečarjevi pa so spravljali jesenske pridelke v shrambe. Koliko več lepih dnij šteje pač jesen od pomladi in vender imajo pesniki in drugi živočutni ljudje poslednjo bolj v čislih ocl prve. To pa menda le zato, ker smo po pusti zimi že z nestanovitno vzpomladjo zadovoljni, jesenska krasota nam pa budi otožne misli na prihajajočo zimo. Lepega jesenskega popoludne je bilo in Pečarjevi so se bili ravno k mali južini posedli, ko se prikaže siva glava Premčeva. „Ah, oča, kaj pa Vi hodite tod?" vzklikne Jurij in mu hiti naproti. „Prisedite k nam!" „Bog vam blagoslovi, pa meni tudi!" reče zasopli starec, ne da bi se dal dvakrat prositi. S polu drznimi, polu plašnimi očmi je gledal Jurček tujega moža. Ko pa je videl, da mu ta ničesa ne stori, stopa počasi do moževe palice, katero bi tolikanj rad unesel. A zdaj se oglasi Premec: „Ho, Jurček, kje imaš pa konja?" in fantu upade srce; nazaj se pomakne za mater, potlej pa steče na vso moč in Sultan za njim, ki je tudi hotel vedeti, kaj je Jurčku. „Kaj boste povedali dobrega?" vpraša po jedi Jurij. „E, kaj! Nič tacega. Miha, daj mi malo tobaka!" „Oča, ta je zadnji, ki ga imam," pravi Miha in vleče počasi mehur iz žepa. „Nič ne de; le daj! — Veš, Jurij!" v „Jaz sem Štefan," popravlja Jurij. „Primojdunaj, da si tega ne morem zapomniti! Pa bodi, kar hočeš; toda z mano pojdi danes, če moreš." „Oh, toliko je dela," oglasi se vmes Lenčika. „Prav težko ga pogrešamo." „Kaj pa je posebnega?" vpraša zopet Jurij. ^Posebnega nič. Ce se ti ne zdi, pa pusti. Rožanec me je poslal pote." „Rožanec!" čudi se Jurij. „Da, Rožanec. Hudo mu gre, staremu norcu. Prej je bil vrag, zdaj se je pa spokoril. Norec pa je, ker ne zna živeti: denar ima, pa strada. Zadnje dni ga je bilo pa prijelo in huda mu prede. Predvčerajšnjim se je ulegel in včeraj so ga prevideli. Pri njem sem bil, pa mi pravi, da ne more umreti. Ali naj ti pomagam? dejal sem; potlej mi je začel praviti, kako se kesa, da je tebe ovadil, kako ga srce teži in vest peče in to in ono. Zdihoval je dedec kakor tristo Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 713 duš v vicah in jokal, da se mi je smilil. Jaz sem mu povedal, kako in kaj in da ti tukaj gori z Miho ovce paseš kakor očak Jakob s svetim Izidorjem. Zdaj bi ga bil moral videti starca, kako je planil na postelji po konci! K sv. Florjanu je hotel romati, pa še iz slame ni mogel izlezti. In prosil me je za žive in mrtve, naj grem po tebe, da te še vidi pred smrtjo. Zdaj pa stori, kakor se ti ljubi. Da ne bi mogel umreti, primojdunaj, tak dedec, to je babja vera. Naj le prava ura pride, nobeden se ne bo ustavljal. Toda če hočeš, pa pojdi!" Jurij je vstal in mignil ženi, naj mu prinese suknjo. „Jaz poj-dem," dejal je in priganjal Premca, da sta kmalu odrinila. — Odkar je Rožanec pot kazal žanclarjem na Strmo peč, prijela se ga je nesreča in ni ga izpustila iz pestij. Da se bo ta reč tako izšla, tega ni mislil. V vojake nazaj je hotel spraviti Jurija, potlej si je moral pa očitati, da ga je umoril. Po Premčevem trudu raznesla se je bila vest po vsej okolici in ljudje so se ga začeli ogibati. Lakomni mož "že prej ni bil priljubljen, zdaj pa so ga črtili in zaničevali. Sam in zamišljen je hodil s puško po gozdih, dasiravno ni več streljal; doma pa je bil oduren, da se je žena bala vprašati ga po kaki reči. Kadar sta se srečala s Premcem, moral je slišati trde besede in jedenkrat ga je bil oni tako spravil v srd, da je s puško nanj pomeril. „0 ti grdoba!" vpil je Premec. „Jurija si dal ustreliti, mene boš pa sam?" In skočil je k njemu, izvil mu puško in ga ž njo otolkel, da se je Rožanec komaj priplazil domov. Ne dolgo potem umrla mu je žena in ravno tisti dan, ko so jo pokopavali, pogorelo mu je vse pohištvo. Ves obupen je bil mož in kaj mu je pomagalo, če so za nekaj časa zaprli njegovega preganjalca! Hiše ni hotel več zidati, ampak prodal je vse posestvo in kupil majhno bajto na konci Dolinske vasi, kjer je bival do smrti. V cerkev je hodil vsak dan in vbogajme dajal, kar prej ni bila njegova navada. Za Jurija pa je ustanovil večne maše, da bi poplačal svojo krivdo. Sam zase je živel in nobena kaplja vina ni zmočila več njegovih usten. Ko je pa umrl v vasi ponočni čuvaj, ponudil se je on za pol plače. „Po noči jaz kar spati ne morem, gospod župnik," dejal je. „To bi bila služba zame." j,Po dnevi pa tudi ne spite, Rožanec," opomnil je župnik. 714 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. „Tudi ne. Veliko spanja še nikdar nisem imel, star človek ga ima pa še menj." S sulico v rokah stopal je Rožanec vsako noč okrog cerkve in ure je klical in molil. Ker je bila s tem opravilom združena tudi služba grobokopa, prekopaval je zemljo po pokopališči in postiljal tesno posteljo svojim soobčanom. „Oh, po leti je to lehko delo,Li dejal je, „ali po zimi me pa že pobira; po zimi, ko je zemlja zmrzla.K Z nepretrganim delom dušil je mož svoje misli in svoj spomin, a kakor hud duh hodil je za njim Premec in ga mučil z grenkim očitanjem. „Oh, pusti me, Premec!" prosil ga je mož. „Saj vidiš, da nimam nič dobrega na svetu." Vidno je pojemala njegova moč in na zadnje se je moral uleči. Zapuščen je ležal v svoji bajti, in nikdo ga ni obiskal, nikdo se zmenil zanj; le Premec se ga je še spomnil in prišel k njemu. „Bog ti stokrat povrni!" vzdihnil je in prijel za roko svojega starega sovražnika, ko mu je ta povedal o Juriji. In Premec mu je tudi pripeljal Jurija. Rožanec se je sklonil po konci in obe roki podal mlademu Pečarju. Se enkrat se mu je zasvetilo oko, potem pa so je zalile solze. „Jurij, odpusti," jecljal je in Jurij je bil tako ginen, da je komaj govoril. „Odpustite rajši Vi meni!" dejal je in tolažil moža, da bode zopet okreval in da se bosta še vkup veselila. A mož je odkimaval. „Moj dan je dozorel, da seže osiplje, dejal je. „Predno bo teden v kraji, poneso rne. Da si le ti še prišel! Povej mi še, Jurij, kako se ti je godilo ves čas? Jaz težko govorim, poslušam pa še rad." Pozno po noči se je vrnil Jurij domov, Rožanca pa ni videl več, kajti dva dni pozneje je izdihnil svojo dušo dolinski grobokop. „Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade," menil je Premec, ko je spremljal med redkimi pogrebci svojega soseda na poslednjem potu. V oporoki Rožančevi pa je bil imenovan za jedinega dediča Štefan Pečar na Strmi peči in okolo pet tisoč goldinarjev je podedoval Jurij. Ljudje so zazijali, ko so slišali, koliko je zapustil stari mož. Jurij sicer ni bil v denarni stiski, a toliko gotovine je kmetu bogastvo. Postavil je Rožancu spomenik na pokopališči, dragi spomenik pa je dal zidati pri cerkvi sv. Florijana, in tam, kjer zdaj stoji bela kapelica matere božje, nad katero razobeša žalostna vrba Dr. Fr. Detela: Malo življenje. 715 svoje veje, tam počiva Simonov Štefan. Kako nedeljo popoludne pelje tja Jurij svojega sina, in kadar se deček nagleda lepih podob, opomni ga, naj moli, da ga bo mamka božja rada imela. In Jurček moli, kakor ga je učila mati in babica ; če mu pa sredi kake molitvice opeša spomin, pomaga mu oča dalje. Premec je osamel in dolg čas mu je bilo, kadar je hodil z Gorice v Dolino in nazaj, svoja navadna pota. Neka stara Urša, daljna sorodnica njegova, naselila se je bila k njemu in mu kuhala, kadar je imela kaj. Kožančeva nesreča pa je deloma tudi njega zadela, kajti vse tiste stare device, ki so se prej Rožančeve hiše držale, prišle so zdaj v njegovo hišo kakor poljske miši, privabljene od nove gospodinje Urše. Premec se ni dosti menil za to skupščino, ker je bil malo doma, tem bolj so se pa menile ženice zanj. Sklenile so storiti dobro delo in dedca izpreobrniti, da ne bi več preklinjal in razgrajal. Kadar je bil torej Premec doma, začela je Urša praviti zgodbe raznoterih svetnikov in popisovati trpljenje duš v vicah, in tako lepo je znala pripovedovati, da je Premcu do srca seglo. »Urša, ti pa res lepo pripoveduješ," dejal je mož in Urša se je zadovoljno obliznila. „Primojdunaj, ti bi morala biti za duhovnega gospoda, ne pa, da bi lonce na ognjišči grela." „ Glej, Premec," opominjala je Urša, kije znala porabiti ugodni trenutek, „vse te muke trpe duše v vicah največ zavoljo preklinje-vanja." „Kaj vraga!" čudil se je mož. „Da bi bilo to tak hud greh? I, kje pa si zvedela ti to, Urša?" »Glej ga! Kje bom zvedela? V bukvah je vse zaznamenovano in zapisano!" „Ti misliš torej, da naj bi jaz pustil vse te čvrste besede? Meni pa dobro de — ti ne veš — če malo zakolnem. To je moj oddušek." „Seveda ti tukaj dobro de," svari Urša, „tam ti bo pa hudo." „Kako bi se pa jaz najlaže odvadil teh besedij ? Saj toliko mi ni do njih." „Spomni se duš v vicah!" „Rad, če bi se mogel. Pa ravno o pravem času mi ne pridejo na misel. Veš kaj, Urša? Spomni me rajša ti!" Urša mu je obljubila in ves ženski zbor se je veselil, da je rešil jedno dušo iz vragovih krempljev. Kadar je pa Premca jeza ali dolg 716 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. čas ali kar si bodi zapeljalo, da je zarobantil, zavpila je Urša: „Premec, spomni se duš v vicali!" in mož je utihnil. Toda le, kadar je bil trezev; kadar se je pa primerilo, da ni bil, in če ga je imel le količkaj pod klobukom, zagazil je z obema nogama v stari greli. „Oh, Premee, kaj pa duše v vicali!" opominjevala je Urša. — „Tiho, baba!" zarohnel je tedaj. „Ti in tvoje duše v vicah, zahvalite Boga, da ste pod streho pa na gorkem. Grešnika pusti pri miru, če ne bom jaz vse iz hiše izpodil, primojdunaj !" Tako je časi iznenadil Uršo, ki je bila že popolnoma prepričana, da je- mož ves drugačen, in to jo je žalilo tem bolj, ker se je bila že proti župniku pohvalila, kako izpreobrnenje se jej je posrečilo. Oj Premee, nikar ne bodi tako trdovatnega srca! A kaj je hotel, ko mu je bilo tako dolgčas po Mihi. France mu je bil pre-moder, da se bi ž njim pogovarjal, in vrstniki njegovi so bili vsi stari, on pa še vedno mlad. V vinu je topil svojo žalost in v krčmo je nosil vestno ves denar, kar si ga je sam prislužil in kar sta ga mu dajala Miha in Jurij. France pa mu je dejal: „Denarja ne potrebujete, oča! Brez skrbi lahko živite pri nas, pijača Vas bo spravila v grob." „Kaj ti veš!" ugovarjal mu je mož. „Saino pijača me še veže na ta svet." Vesel dan je bil zanj, kadar ga je obiskal Miha. Ponosno ga je peljal v krčmo, sedel v kot za mizo in onega posadil zraven sebe. „Ali ga vidiš gorjanca?" kazal je krčmarju svojega sina. „Komaj zna sedeti pri mizi in z denarjem ne ve, kaj bi počel." Necega večera zopet tako sedita pri poliči Premee in Miha. Vino je lezlo sivcu v lase, jezik pa rnu je tekel kakor žaga. „Miha ! še jednega bova," vpil je in objemal sina. Drugače ne prideš ti danes domov, po tistem skalovji, ki se ga koza straši, primojdunaj!" „Pozno je že, oča," ugovarja oni, „in jaz moram še k Primožu, predno odidem." „E, kaj boš hodil! Tu ostani! Tu se nama dobro godi, tam je pa dolg čas. Pusti Franceta, tak je, kakeršen je bil. Pri meni bodi, ko te že toliko časa nisem videl. Ti ne prideš doli, jaz pa gori ne morem. Pa bi še šel, primojdunaj, da, če bi imeli le kapljo vina po vsej gori." Tako je govoril Premee, ko vstopi stari njegov znanec, žandar Križan. Zbranim gostom želi dober večer in postavi puško v kot. Dr. Fr. Detelja : Malo življenje. 717 „He, gospod Križan!" zavpije Premec. „ Pit poj te sem k nama!" „ Premec!" pravi oni, „na onem konci vasi sem Vas že slišal, tak glas imate." „Glas pa jaz dober, primojdunaj, in grlo gladko, da vince lepo po njem teče, pa da zavpijem, če je treba." In Premec je zapel, da je vsem po ušesih zvonelo. „ Kadar jug vleče," dejal je ponosno, „ sliši me na Gorici stara kavka Urša. — „Še jedenkrat pit, gospod Križan!" klical je žan-darja, ki se je odpravljal. „Pustite puško v kotu, saj rada počiva! Ali mislite zopet kateremu poslati svinca med rebra, gospod Križan?" „Zopet," smeje se Križan. „Nemara ravno Vam." „Ha, ha, ali menite, da sem že dosti dolgo na svetu, in da me smrt ne more drugače zadaviti? Kaj?" A žandar je bil odšel, češ, da se mu mudi. „Kako je pa moški!" hudoval se je Premec. „Se pit ne gre. Čakaj ti dolgopetež, nazaj boš še tekel. Miha, ostani tu, dokler ne pridem!" „Kam pa greste?" „Tega vraga, tega Križana bom malo postrašil, da bo kaj smeha." „Pustite ga, oča, pustite! S takimi ljudmi je najbolje nič opraviti ne imeti." ,,Jaz ga hočem kaznovati, ker se mi je zameril, primojdunaj! Hlapec mi bo dal rjuho in pri Podrtem Znamenji bom obrnil tega rohneta." Starec je bil odšel, Miha pa se je še razgovarjal s fantini, ki so bili v krčmi, in potem plačal, ker ni mogel očeta čakati. Bolj se je bil zapoznil, kakor mu je bilo ljubo. Ura je bila deset in on je premišljeval, ali bi še šel k Primoževim ali ne. „Ce imajo luč," dejal je, „bom potrkal; če ne, pa grem." Okna Primoževe hiše bila so še razsvetljena in na trkanje mu pride odpirat brat. On in stari Primož sta bila še po konci. „Kje imaš pn očeta?" vpraša France. „Saj sta bila skupaj." ,,Skupaj. Pa na jedenkrat se jih je lotila neumnost. Križan je bil v krčmi in šli so ga strašit gori k Znamenju." „Zakaj jih nisi zadržal?" „Niso se dali. Saj veš, kakšni so." „Kaj praviš, Miha?" oglasi se Primož. „ Strašit je šel oča? Tecita hitro za njim, tecita, da se ne zgodi kaka nesreča!" 718 Dr. Fr. Detela: Malo življenje. ,,I kako že ?" vpraša Miha. »Ustreli ga lehko žandar, ustreli. Kar pojta!" „Vraga! Pa res; na to nisem mislil," zavzame se Miha in odide naglo po bližnjem potu proti omenjenemu kraju. France pa obleče suknjo in se napoti po cesti ravno tja. Daleč je bil še od Znamenja, ko mu prineseta naproti Križan in Miha očeta hudo ranjenega. „Zdaj sem pa iztaknil, primojdunaj!" reče hripavo Francetu. „Pa vender niste močno poškodovani?" vpraša ta prestrašen. ,,Ravno dosti, da se ne bo treba dolgo po posteljah valjati," pravi Premec in omedli. K Primožu ga neso in Križan stopi do zdravnika. Ko ta pride, zavedel se je mož zopet. „Meni ni treba nobenega mazila več," pravi hripavo. „Gospod Križan, nič več ~ga ne bova pila." Roko mu skuša podati, a pretežka mu je že bila, Križan pa ga prime zanjo in zapusti potem molče hišo. Franica je bila poslala po gospoda in še tisto noč je umrl Premec v Mihovih rokah in France mu je zatisnil oči. Svojega Jurčka se je bil še na vse zadnje spomnil. Na vso moč je deževalo, ko so ga pokopavali, vender pa se je vila dolga vrsta Ijudij proti pokopališču, kajti znan je bil mož povsod, sovražili ga pa niso. Primož je bil s svojo družino med pogrebci in pred njim je na glas molila stara Urša, Premčeva gostja, in vmes zdihovala: „Oh, ti ubogi Premec, kako smrt si storil, oh, ti reva stara!" Ko so pa prišli do groba, obrnila se je in rekla: „0h, ljudje božji! pozna se, da ga je mož rad pil, ker gre tako dež." — Primoža pa je ujezilo, ko je to slišal, in zavrnil jo je rekoč: „Kadar pa ti umrješ, bo pa toča šla, copernica stara!" Jurija ni bilo za pogrebom, kajti ni še rad hodil med ljudi; inako pa se mu je storilo, ko mu je došla žalostna vest. Premčevina je bila zdaj Mihova last, a on je vse prodal in se vrnil na goro, od koder le redko kdaj še pride v Dolino. Lenčika misli, da ga tudi nekaj druzega pri njih gori drži, ne samo prijatelj Jurij; in zadovoljno časi možu pripoveduje, kaj je tu pa tam videla in slišala. Jurij se trdno nadeje, da bode iz Mihe in Anice jedenkrat še par, kajti fant postaja bolj in bolj zamišljen, dekle pa veselo.
== I. ==
B l i z u štajerske meje leži v zelenem zatišju
vas Dolina. Malo ravnino, tu in tam vzbočeno
po liribih in gričih, obdaja z gostim drevjem
obraslo gorovje, ki se le na eni strani nekoliko
znižuje. Črez to sedlo drži glavna cesta dolinska,
ki v e ž e skriti kraj z drugim svetom. Kako
po pravici nosi vas. svoje ime, se vidi iz te lege,
in če pogledaš z gore sv. Florijana, ki se dviga
najvišje nad Dolino, vidiš pod seboj majhen kotel,
ki ima dno nekoliko pokvečeno in ki mu
manjka nekaj obrobka. V znožju Sv. Florijana
i z v i r a potoček Dolinščica, ki se zvedavo vije
po dolini, kakor bi nerada zapuščala svoj rojstni
kraj, naposled pa izgine v soteski in kaže
ljudem, kod se tudi pride do velike ceste, če se
baš komu ne mudi. Tu in tam stoji na kakem
griču bela cerkvica, okrog in okrog pa je raztiesenih
mnogo vasi, sestoječih iz treh, štirih,
časih tudi ene same hiše. Vljudni prebivalci se
štejejo zdaj med Gorenjce, zdaj med Dolenjce,
kakor nanese druščina. Za to, kar se godi za
gorami, se ne menijo dosti, in marsikaka novica
potrebuje četrt leta, da doseže to dolino; zakaj,
da bi ljudje verjeli besedam stare Mete, ki vozi
Lj. knj. (Malo življenje). 1
S I 2
vsako sredo samotež v Ljubljano, tega ni misliti.
»2enska je stara,« pravijo, »rada govori
in pripoveduje več, kot je res«. Tudi birič. ki
oklicuje ob nedeljah pred cerkvijo, jim pove
razen davkov malo novega. Edina priložnost
ogledati si nekoliko sveta se ponudi Dolincu,
kadar je kje kak semenj, da žene živino na
piodaj. Kadar se vrne domov, pa pravi: »Lepo
je v onih krajih, lepo; pri nas je pa še lepše«.
Ker Dolinci niso zapravljivi in radi delajo, se
jim ne godi slabo, in lehko in dobro kupujejo
od njih kupci, ki jih obiskujejo na jesen in po
zimi. Dolinski župniki učakajo sivo starost,
zakaj, zdrav je zrak, in dolinske duše pasti je
prava igrača. Če zaide katerikrat kakšen kozel
v škodo, ga poboljša par besedi.
Dasi je Dolina — v ožjem smislu besede —
glavna vas vse doline, vendar ne šteje mnogo
številk. Hiše so s častnimi izjemami neznatne.
Sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija, Dolincem priljubljenega
patrona; na eni strani cerkve ima
župnik svoje stanovanje, staro nerodno stavbo
z debelim zidovjeni in majhnimi okni, na drugi
pa je šola, kjer se s šibo bistri um vaški
mladini. Pred cerkvijo pa se košati mogočen
kostanj in zbira vsako nedeljo pred službo božjo
in po njej v svojo senco može in fante, da se
kaj pogovore in pokratkočasijo. Druge hiše
stoje, kakor bi jih bil nanesel veter: ta tu, ona
tam, ne dve na eno stran obrnjeni, okrog cerkve
in ob cesti, ki drži po mnogih klancih in
ovinkih zdaj navkreber, zdaj navzdol, č r e z hrib
3 PS
do okrajnega oblastva dolinskega, na drugo
plat pa ob potoku skoz sotesko^do velike ceste.
Dolinci so sicer tihi ljudje; a kadar mislijo,
da imajo kaj vzroka za to, zašume tem bolj.
In teh misli so bili menda ta dan, ko se začenja
naša povest.
Bilo je mesca avgusta leta 1857., ko je
stari Primož, ki ima majhno hišo pod cerkvijo,
omožil svojo hčer Franco na dom. Vsa vas je
bila pokoncu. Iz Primoževe hiše se je razlegala
glasna harmonika, sladko veselje vaškim
ušesom, ki so s tako malim zadovoljna. Okrog
olepšane hiše je oglarila mladina, ki je bila še
premlada za plesišče, in množila po svoji moči
svatovski hrup. Zdajpazdaj se je prikazalo na
pragu kako nališpano dekle ali kak praznično
oblečen moški, ki je zaukal po vasi doli v dokaz,
da se mu dobro godi.
Bogatin nima po navadi pol toliko svatov,
kadar se ženi, kakor reven kmet; bodisi, da
ima ta res več prijateljev nego oni, ali pa da
se bolj boji katerega razžaliti s tem, da ga ne
bi vabil; ali pa hoče nemara vsaj enkrat pozabiti
svoje reve in se prav oblastno veseliti.
Nekaj mu gre seveda tudi za čast, ravnotako
kakor ubogi vdovi, ki potrosi svoje zadnje krajcarje,
da pogosti pogrebce, ki so ji odnesli
ljubega moža.
P r i Primožu je bila vsa hiša polna. Za
dolgo mizo so sedeli svatje, v sredi med njimi
starejšina in zraven njega priletni župnik. Ana.
Sii 4 rs
Primoževa žena, je skrbela, da duhovni gospod
ni trpel lakote.
»Oh, gospod župnik, še to, pa še to,« je
govorila in polnila venomer gospodu kupico in
krožnik.
Težko se je branil gospod silnim prošnjam.
Od druge strani pa mu je pripovedoval starejšina
počasi in dostojno, da pojde dež, ker se
drži vreme tako kislo, da pa ne bo nič odveč,
ker je zemlja suha, in kako dobro znamenje je
to, če dežuje na ženitvanski dan.
2enin France je govoril zdaj s tem možem,
zdaj z onim, zakaj kot nov gospodar je stopil
v eno vrsto z njimi.
»Nevesta je pa v izbici z družicama,« je
dejala mati, kadar so povpraševali po njej.
»Malo se mora pojokati, ker je že taka
navada,« je menil Rožanec, posestnik iz bližnje
vasi Gorice. »Saj se je še Mina jokala, ki je
dobila mene.«
»Jaz sem že vedela, zakaj,« se hitro oglasi
ženica od one strani; »Franci pa ni treba.«
»Ali ste izteknili, oče Rožanec?« se smeje
župnik.
Najveselejši izmed vseh pa je stari Premec,
ženinov oče in sosed Rožančev. Po sredi
sobe se vrti, in klobuk, ves pokrit s pisanim
papirjem, s šopki in traki, mu visi po strani,
kčikor bi se smejal belim lasem, kako pridejo
v njegovo družbo.
S I 5 IS
»Primojdunaj!« vpije sivi mož in ploska z
rokama. »Ana, midva greva polko plesat, naj
že bo, kar hoče.«
»Za stare ljudi, ki se opotekajo,« opominja
žena, »je tu premalo prostora.«
»Malo prostora imaš res, Primož, primojdunaj,
malo! Kadar bo zopet kakšna reč, ga
prinesem s seboj od doma, ker prostora imam
jaz dosti. Toda, Ana, kar pojdi! Smrt se te bo
zbala, če vidi, da plešeš. Hojo! po koncu, primojdunaj
!«
»Pojdi s kakšno mlajšo, mene pa pusti!«
se brani Ana, in pristavi poluglasno: »Kaj pa
preklinjaš tako vpričo gospoda župnika?«
»Ha, kaj, primojdunaj, Ana!« odvrača Premec.
»Ali misliš, da je to greh? — Gospod župnik!
« ogovarja duhovnega gospoda, »Vi imate
zapisane vse grehe, velike in male: ali je »primojdunaj
« greh? Kaj?«
»Posebno lepo ni,« se smeje župnik,
-beseda odveč!«
»Kar nič odveč!« ugovarja mož. »Dobro
delo! Le poslušajte! Ce bi jaz rekel: pri moji
duši, kar me pa Bog varuj in sveti Florijan. to
bi bil greh! Kar je greh, to je greh, to je kakor
amen, in temu se ne ustavljam nič. A jaz ne
pravim tako; jaz zavpijem: primojdu--, hudoba
me že sliši. A l o ! pa pero v kremplje in piše:
»Stari Premec se priduša.« Jaz pa pravim:
dunaj! Tristo medvedov, zdaj je treba pa brisati!
Tako zvijem hudobo, da se jezi, in hudiča
jeziti je ravno tako dobro delo, mislim, kakor
B i 6 i «
če bi svetnika častil, primojdunaj! He, Ana
pojdi plesat!«
In z urnimi nogami stopa starec v stransko
sobo, kjer plešejo mlajši svatje.
V kotu na klopi sedi Premčev Miha, ženinov
brat. in neutrudno vleče harmoniko. Kupico
vina, ki jo ima zraven sebe, mu polnijo
pridno svatje. on kima z razmršeno glavo in
potrkava z nogo h godbi. Kadar se naveličajo
plesalci, ali pa kadar mu pride žeja na misel, pa
preneha, ter pove kakšno veselo, da se mu
smejejo, in ponorčuje se zdaj s tem, zdaj z
onim. On pozna vse ljudi, ki prebivajo po dolini
okrog, in povsod ga imajo radi, in ne more se
naslušati mladina njegovih Šal. Sicer pa dolgi
Miha s svojim razpraskanim obrazom ni posebno
mikavna osebnost.
»Hoj, Miha. kaj počivaš!« zavpije Premee
med vrati. »Nategni svojo .naduho' in zagodi
polko stare sorte!«
In starec vrti v eni roci klobuk, z drugo
pa pelje staro Ano na ples in zbudi glasen smeh
med svati.
Zdaj se odpro duri. in noter stopi mladenič
visoke postave. Vseh oči se upro v čudnega
nepovabljenega svata. Bled, upadel je obraz,
nemirno begajo svetle oči, in črne kodraste
lase pokriva oguljena vojaška kapica. Slaba,
raztrgana obleka se vidi še revnejša med
prazničnimi svatovskimi oblačili.
Molče sede tujec za malo mizo pri durih in
reče napol p r o s e č e , napol o s o r n o : » J e s t i mi dajte!«
S i 7 PS
»Sveti križ božji. Juri!« vzklikne pri teh
besedah mati Ana; kolena se ji pošibe, in sesede
se na pragu. Premec jo spravlja po koncu,
svatje pa se usujejo okrog tujca. Mati je prva
spoznala svojega sina. in ko se zdrami iz
strahu in veselja, hiti k njemu in ga objema
s solznimi očmi. »O Jurče, Jurče, kako si
reven, kako si shujšan!« tarna ženica in donaša
jedil in pijače.
»Odkod prihajaš? Ali ostaneš doma?« ga
izprašujejo križem vsi.
Stari Primož pa prime sina za roko in
r e č e : »Ali so te izpustili?«
»Ne!« odgovori mu oni nejevoljno.
»Kako pa? Pa vendar nisi ušel?« govori
skrbliivo oče. nesrečo sluteč.
»E. kai!« vpije Premec. »Prav je, da si
prišel! Nič se ne boj! Ti si fant, primojdunaj!
Kaj bi prodajal svojo kožo za tuje ljudi.
Na. pij!«
A komaj je Juri, od vseh strani izpraševan.
použil košček kruha, stopita v sobo dva žandarja.
Na patroli sta slišala godbo in ukanjc
v Primoževi hiši in prišla pogledat, če je vse
v redu. Kakor obstane pes, kadar zavije okrog
ogla in zadene na mačka, tako je ostrmel
žandar, ko je zagledal Jurija. A le en trenutek
sta se ujela pogleda; Juri skoči pokoncu,
kakor bi ga pičil gad, pretrga krog svatov, ki
ga je obdal, in dere skoz drugo sobo in kuhinjo
na dvorišče.
S i 8 PS
»Stoj! Držite ga!« kriči žandar. zgrabi
puško in steče za ubežnikom, bodisi, da je že
iskal po ukazu uhajača, bodisi, da je Jurija beg
izdal.
Ko vidi drugi žandar, kaj se godi, se obrne
ui no in hiti pred vrata na dvorišče, da bi Jurija
prestregel; a kakor blisk šine ta mimo njega,
ga sune na stran in izgine v hlevu, preganjalca
pa za njim. — Začudeni so se spogledali svatje
pri tem dogodku; zdaj šele jim je bilo jasno,
kaj vse to pomeni, in obče veselje se je umeknilo
hipoma veliki žalosti. O č e P r i m o ž vzdihuje,
mati pa in nevesta, ki je hitro vse zvedela in
pritekla, jokata na ves glas. Žene in dekleta
ji skušajo tolažiti, a vsem je tako tesno pri srcu.
da ne morejo najti prave besede.
Mnogo je prestopkov, katere sodi prosto
ljudstvo vse drugače nego sodnik, ki se drži
zakona. Naj nastane kje kakšen poboj, in naj se
zgodi nesreča, da koga ubijejo, ljudje bodo
milovali ubijalca skoro ravnotako kakor ubitega.
Oba sta nesrečna, pravijo; a kazen, ki
zadene onega, se jim zdi vselej preostra. Vprašaj
pa kmeta, zakaj je toliko tatvine na svetu,
rekel ti bo: »Zato, ker tako lepo ravnajo s
tatmi; pozimi jih rede, poleti pa izpuščajo, da
hodijo krast. Obesiti tata. pa ne bo več
kradel.« In ne morejo se prečuditi ljudje, zakaj
je prepovedano na mestu ubiti požigalca, če ga
zasačijo.
V Primoževi hiši pač nikomur ni prišlo na
misel, da bi pomagal zakonu, katerega zastoS
i 9 PS
pata žandarja; marsikomu pa se je zbudila
tiha želja, da bi vendar Juri ušel.
» P r e d r t a reč!« se je hudoval Rožanec,
»človek s.e nikjer ne more veseliti; za vsakim
oglom tiči birič, da zasleduje poštene ljudi
kakor lovski pes. Zakaj smo ju pustili noter!
Mi ne potrebujemo žandarjev med seboj.«
»Bodi tiho!« mu prigovarja žena Mina.
>Naj te kdo sliši!«
» P r a v imaš, sosed Rožanec,« vpije Premec,
»primojdunaj! Po meni vse zagomezi,
kadar vidim žandarja. Našega Jurčka pa ne
bodo vzeli, primojdunaj, da ne! Se bodeva hodila
po gozdih, pa ribe lovila in rake, pa žabe
tudi. Nimajo te še!«
Pri tej priči pripeljeta žandarja Jurija vklenjenega
v sobo. Iznova začno ženske jokati;
župnik pa stopi k ujetniku in ga opominja, naj
krščansko prenaša svojo pokoro, da bo zopet
srečen in zdrav videl svoje roditelje in
svoj dom.
»Jesti mi dajte!« prosi ujetnik, in prošnji
/upnikovi ustreže žandar in razklene zvezani
roki.
V hlevu sta bila ujela Jurija. K nesreči ni
bila pristavljena lestva na svisli; hitro skoči
Juri na žleb, od žleba na gare in zgrabi z rokami
rob line, ki drži na hlev, in se skuša gori
zavihteti; a kar se mu je prej tolikrat posrečilo,
mu je zdaj nemogoče; zaman se trudi, moči mu
odpovedo, pred očmi se mu stemni in doli pade
10 IS
na tla, žandarja pa nanj in zvežeta ga brez
upora.
Zdaj pa mu streže mati, žalostna tako, da
jo mora tolažiti sin. Ženin in nevesta sedita
nema poleg njega. Premec pa se je obrnil na
žandarja, ki sta mu oba znana, in se razgovarja
ž njima in jima ponuja pijače.
Miha, ki je bil od druge strani prisedel k
Juiiju, mu govori tolažilne besede. »Nič ne
maraj!« mu pravi. »Če te malo pretepo, to pa
nič! Jaz jih prenesem doma za prazen nič toliko,
da bi bil že lehko svetnik, če bi jih dobro
obrnil. Poglej moja usta: danes teden so mi
izbili dva zoba, kar zastonj. Pri Mrčunu smo
pili. J^omažetova dva sta pa na pragu stala in
se pogovarjala. Jaz ju primem za lase —
tako-le — enega s to roko. drugega pa s to.
in potrkam dvakrat z glavama vkup. vtretje
sta se pa trda naredila; jaz izpustim, in odletela
sta vsak na eno stran, kakor snopa s polnega
voza. Potlej sta pa segla po meni; vidiš, zavolj
take neumnosti!«
»Pusti me, Miha,« mu reče Juri nejevoljen
in ga odrine. Miha pa se pridruži Rezancu, ki
se je tiho pomenkoval z njegovim očetom;
harmonika je bila pač obmolknila.
»Zdaj gremo,« reče žandar in vklene Jurija;
enkrat se ta še ozre na svoje drage, in tiho
ga odpeljeta stražnika, ki jima je tudi težko
delo jokanje.
Povedali smo, kako primerno ime ima Dolina,
ki leži v dolini, zaprti od vsteh strani. Stari
BI 11 V3,
ljudje trde, da je ves dol pokrivalo svoje dni
jezero, in na Rebri so našli baje železen v skalo
vdelan obod, kamor so gotovo v starih časih
privezavali čolne in ladje, in če slišijo — po navadi
stari možje in žene — pod goro sv. Florijana
nekaj bobneti, kaj more to pač biti, če
ne voda, katere je ves hrib poln in ki čaka le
duška, da se razlije po nižini? Cesta, ki drži
črez hrib, se vije kakor bela kača semtertja,
gori in doli, in vaški geometri vedo dobro, da
je prema črta črez sedlo ravno petkrat krajša
nego okrajna pot; in ker Dolinci niso posebni
prijatelji dolgih potov, so shodili črez hrib
mnogo stranskih steza, ki se več ali manj ujemajo
s premo črto in tuintam križajo cesto.
Peš ljudi vidiš malo hoditi po cesti, razen če je
deževno in blatno; le kak popotnik, ki teh bližnjic
ne pozna, mora poslušati, kako ga pomilujejo
vaščani, da je storil toliko nepotrebnega
pota. Pol ure od vasi se izgublja cesta v lesu,
in klanec se prične. Od kraja pokriva borovec,
više gori bukev večji del gore, semtertja pretrga
kaka golina gosti gozd. Na takšno golino
naletiš, če greš kake četrt ure po gozdu. Reven
izpašnik je obrastel z robidami in malinjem. na
koncu goline pa stoji na pol skrito malo znamenje,
ob katerem pelje dolinska bližnjica črez
okrajno cesto. To je Podrto znamenje, zidan
spomenik, ki leze na kup od starosti in ker
nihče ne skrbi zanj. Slika Kristovega trpljenja
se komaj še razločuje. Kar je pa ostalega z i -
dovja, je vse počečkano in popisano, zakaj
B I 12
mladina, ki tod hodi in pase, se proslavlja tukaj
in riše brez usmiljenja z barbarsko roko svoja
hodna imena na zid. Kdo bi se ne spominjal
znanega z a č e t k a perzijskih spomenikov: »Tako
govori kralj Darjavuš,« ko bere na znamenju:
»To pišem jaz, Jaka Robovec; to pa Jože.« A
noben Jaka in noben Jože ne bi šel ponoči mimo
znamenja, zakaj, tu straši. Pred štiridesetimi
leti se je tam ubil, ali kakor pravijo drugi, so
tam ubili graščinskega gospoda iz P r a p r e č , in
od tedaj se ljudje ponoči radi ogibljejo tega
ktaja. Globoke jame okrog zidovja pričajo, da
so iskali lahkoverni ljudje tudi že zakladov tod.
Kdo pa Je postavil znamenje in zakaj, to se ne
ve; zakaj, da bi bil kdo pokopan pri spomeniku
ne smemo še sklepati iz napisa: »Tukaj počiva
Janez Kos, kadar nese v malin.«
Precej pozno je že bilo. ko sta odgnala
žandarja svojega ujetnika; dež je začel gosteje
padati, in tema se je bila storila. Trdo za Jurijem
korakata stražnika, puško z bajonetom na
rami, roko na jermenu. Komaj se čuje stopinja
v dežju, in medlo se svetita šlema. Ponoči se
zdi vsaka pot daljša, bodisi, da se počasneje
hodi v temi, ali da smo manj razmišljeni, ker
ne zadeva toliko vtiskov ušes in oči. Mlajšemu
žaudarju se je zdelo, da se pot vleče.
»Dolga bo,« pravi tovarišu, ko prideta pod
klanec.
»Dolga,« odgovori oni; a videlo se mu je,
da se mu ne ljubi govoriti, in molčala sta oba.
Hoditi sta morala pač po cesti, prvič zavolj
a r 13 FS
slabega vremena in potem, tema je tema in
zapelje tudi izkušenega potnika. — Težko je
dalje časa zvesto paziti na eno in isto reč, če
se nam vsiljuje misel, da je pozornost nepotrebna.
Žandarja sta izprva pazno gledala okrog
sebe, ker sta se nekoliko bala, da ne bi ljudje
kaj poskušali; a ko sta prišla tako daleč od
Doline, sta se udala brezskrbno vsak svojim
mislim. O vodniku Križanu so govorili ljudje,
da bolje vidi ponoči ko podnevi; toda najostrejši
čut zmoti časi človeka, ki se preveč
nanj zanaša.
Komaj sta žandarja mimo Podrtega znamenja,
skočijo izza zidovja trije možje. V trenutku
izvijeta dva žandarjema puške iz rok,
tretji pa potegne Jurija v stran pod cesto.
»Hudič, stoj!« vpije Križan in dere v hosto
za ubežniki, a komaj je storil deset korakov,
tresk! pade na tla. Nekdo je bil srobota napeljal
od debla do debla, in ta mu je izpodnesel noge.
Preden se je pobral, so bili že oni Bog ve kje.
Brez vsega boja in čudno naglo se je izvršil
nenadni napad. O preganjanju ponoči po gozdu,
kjer so tla polzela po dežju, še misliti ni bilo.
»Pri moji veri,« se roti Križan, »tega pa
še ne! Da mi tak proklet smrkovec uide! —
Ti tudi nič ne vidiš!«
»Jaz nimarn mačjih oči,« odvrača mlajši.
»Kaj morem jaz, če so naju napadli!«
»Jezik za zobmi!« kriči oni. »Govori, kar
te vprašam. Ali si videl katerega v obraz?«
s i 14 rs
»Kaj bom videl.'« pravi tovariš, »saj še
svoje roke ne vidim. To vem, da je bil ves črn.«
»Poberi puško, pa nazaj!« ukaže Križan in
urno se vrneta proti Dolini. Križan je klel in
se pridušal, da ga že pozna, da bo že dobil tega,
ki jima je to napravil; tovariš pa je bil nejevoljen,
da morata zopet nazaj, v tem času,
pa v tem vremenu.
»Primojdunaj!« je kričal Premec pred P r i -
moževo hišo. »Dobre volje bodite, ljudje božji!
Kaj pa to, če katerega odpelje cesarski mož!
To se dandanes lahko primeri vsakemu poštenjaku.
Zavoljo tega ni treba tuliti in vckati!«
Zraven njega stoji Miha s harmoniko in par
fantov, ki se čudijo, zakaj stoje vsi na dežju.
»He, fante,« pravi Premec, »saj nisi iz
soli. Ta dežek je tako dober, da bi se mu morali
odkriti. No, Rožanec, kaj praviš ti? Stopiva
tja k Nacetu na en polič, ker je tukaj vse
navzkriž
»E, kaj bi hodil,« mu ta odgovarja. »Notri
je še vsega dosti, hvala Bogu, jedi in pijače,
kaj bi zapravljal!«
»O ti stiskač!« se jezi Premec. »Ali ne
čutiš, da se je vino skisalo od samih kislih
obrazov? Miha, zagodi kaKo okroglo, da ne
bomo slišali joka«
Kar prisopihata žandarja.
»Hentaj, gospod Križan!« rine Premec naprej.
»Ali ste že oddali svojega p t i č k a ? Zdaj
pa le še pijmo!«
s i 15 rs
Žandar se niti ne ozre v »starega bedaka«,
ampak hiti naravnost v sobo. »Kdo je zapustil
hišo, ko smo mi odšli?« izprašuje Križan.
»Kdo je hišo zapustil?« odgovarja Primož.
»Gospod, ker pa ne vem. Več jih je šlo, to
vem. Gospod župnik so šli; potlej njih sestra,
tista, ki jim kuha. Vse se je razkropilo. Fantini
so še ostali, pa Premec, mislim. O ti božja
milost, kje pa se je še kaj takega slišalo! Pa
na današnji dan! O Bog se usmili!«
»Kje je gospodar F r a n c e ? « vpraša žandar.
»Tudi ne vem povedati, gospod,« pravi
Primož. »Nič ne vem, kje bi bil.«
»Kaj je že to!« se oglasi zdaj Ana. »Ali
hočete še njega odgnati! Kar najudva zvežita.
midva sva najmanj potrebna na svetu, jaz pa
Primož. Naju ne bo treba nič slediti in zalezovati.
«
In jezno stopi stara žena pred žandarja; vsi
svatje ji pritrjujejo in začno glasno mrmrati,.in
ne bilo bi treba dosti več kresati, in zanetil bi
se bil ogenj. Zdaj pride Premec zraven. Vsi
so mislili, ta bo prvi začel prepir, zakaj, nagle
jeze je bil stari mož in ni se ustrašil nobenega
fanta; a z neko neumno radostjo otrese dedec
svoj klobuk.
»Dosti je dežja!« pravi. »Gospoda, vidva
sta tudi mokra, zato ga pa pijmo in pomenimo
se lepo, ker nam ni sile.«
»Kje je Vaš sin France?« ga vpraša
žandar.
a i 16 rs
»Ha, ha, ha!« se krohoče Premec. »Vprašajte
rajši, kje je Franca, pa bomo takoj vedeli.«
O pravem času stopi France v sobo, in ostro
ga začne Križan izpraševati, kje je bil, kod
hodil in koliko časa je izostal; toda oni dokaže,
da je samo župnika spremil na dom, sicer pa
da se ni genil iz hiše. Žandarja se zopet napotita,
med vrati pa se še obrne Križan na
Premca, ki se je smejal na ves glas.
»Premec,« mu pravi, »midva bova imela
enkrat še dolg račun, le zapomnite si.«
»Kdor ima čisto vest,« odgovarja oni, »ta
je, primojdunaj, zmerom pripravljen.«
»Zakaj ste vsi mokri?« vpraša naenkrat
starca, ki se mu je zdel precej sumen.
»Zato, ker gre dež,« mu odgovarja.
»V sobi ne gre,« pravi oni.
»Mislite, da bom tičal jaz v sobi, ko vse
vpije in kriči?«
»Ali ste bili ves čas tukaj?« vpraša zopet
žandar in se obrne na vso družbo, kakor ne
bi verjel njemu samemu.
»I, kje pa!« odgovarja Premec, in Rožanec
mu pritrjuje in mnogo drugih, ki ga niso pogiešili.
»Primojdunaj!« se postavi Premec na
noge. »Tukaj sem bil in bodem še, dokler bo
kaj pijače.«
Žandarja se obrneta in odideta. Kaj se je
bilo pa zgodilo, je bilo znano že vsem, in razen
starega Primoža ni bil nobeden žalosten zaradi
tega. Najbolj živ je bil seveda Premec, ki je
trdil, da ga bolj veseli, če uide eden tak revež.
S i 17 IS
kakor če bi bilo devetindevetdeset drugih ujetih.
Kmalu pa je pobral Miha svojo ,naduho',
in v temi sta tavala z očetom proti domu. Drugi
dan pa se je mnogo govorilo o svatovanju, o
Juriju in o drugih dogodkih prejšnjega dne.
 
== II. ==
 
Pod Rožančevo hišo na Gorici drži po
ravnem kolovozna pot do Premca. Po obeh
straneh jo obdaja visok gozd, ki se razprostira
odtod črez vse pogorje; le tupatam ga nekoliko
pretrgajo plodne njive in samotne koče. Gozd
je dolinski zaklad, in vanj se zatekajo, kadar
je treba davek plačevati ali hčer omožiti ali
ceikev popravljati. Na enem kraju griča stoji
Rožančeva hiša, na drugem P r e m č e v a , in od te
drži pot zopet navzdol do zadnje goriške hiše,
do Šimnovega malina, ki melje, kadar Bog
hoče; zakaj potoček, ob katerem leži, je velik
del leta komaj moker; kadar pa začne deževati,
hoče pobrati malinu vsa kolesa.
Najslabša hiša je P r e m č e v a , in zato jo je
menda skril v gozd. Trideset let jo gospodar že
zida, a ni š e dodelana. Samo en konec, kjer je
stanovališče, je popolnoma obzidan; druga plat
je odprta vsem vetrovom, in le na oglih stojita
zidana stebra, ki nosita ostrešje, obito z deskami.
Vsa hiša je podobna trdnemu sklepu
mehkega človeka, ki se krepko zaleti od začetka,
a mu kmalu upade pogum in opešajo
moči. Eno večjo in eno malo sobo ima Premec;
ognjišče pa je v veži, če se sme to v e ž a ime-
Li. knj. (Malo življenje). 2
a t 18 ta
novati, kar je pravzaprav le velik napušč. Iz
takšne kuhinje gre dim seveda nerad skozi
dimnik, zakaj kamorsibodi mu je bolj na roke;
ni torej čuda, če je vse okajeno, kar je lesa v
Premčevi hiši.
V nedeljo po teh dogodkih, ki so vznemirili
vso Dolino, je bil lep vroč dan. V Premčevi
hiši je ležal na klopi zraven velike peči Juri
in si podpiral glavo s komolcem, pri mizi pa
je sedel Miha in piskal na klarinet.
»Jaz pa res hitro poberem vsak napev,«
pravi Miha in odloži instrument. »Enkrat ga slišim,
drugo pot ga pa znam.«
»Ah, pusti!« odvrača Juri. »Kaj bi vedno
c v i l i l ! Pojdiva rajši na solnce, ker je tak
lep dan!«
Zdaj stopi v sobo Premec.
»Dobro se vama godi v senci,« pravi in
prisede k Juriju.
»Ali je že poldne?« se ta začudi in pogleda
leno na stoječo uro.
»Vsak čas bo zazvonilo. Juri, zakaj nisi šel
k deseti maši! Ti ne veš, kaj je oklicaval birič.
Dejal je, da se neki Juri Kos, po domače P r i -
možev, klati tod okoli, nevaren človek, uhajač;
kdor ga vzame pod streho, bode ostro kaznovan;
kdor ga pa prime in izroči gosposki,
dobi trideset goldinarjev, kakor Judež.«
»Lahko jih zaslužite, oče,« se smeje Juri.
»Veš, takoj te še ne mislim prodati. Priti!
anil te bom za hudo silo; kadar bo pa trdo
za denar, potlej te pa izmenjam. — No, Miha,
19 IS
kaj pa ti? Kaj gledaš kakor muren iz luknje!
Kosila na mizo!«
»Kruha ni več, oče,« opominja Miha in
stopi v .kuhinjo'.
»E, kaj!« odvrača stari, »kdo vpraša po
kruhu, če ima drugega dosti!«
Miha prinese jedi na mizo. On je človek,
ki zna vse in prime za vsako delo. Doma
oskrbuje kravico in kozo, pospravlja po hiši in
kuha, kar ima. Samo stanoviten ni pri delu:
malo cepec, malo harmoniko, to mu ugaja.
»Pa molimo!« pravi Premec in naredi
velik križ. Potlej pa sedejo k preprostemu
kosilu.
»Samo premalo beliš,« meni Premec.
»Menda si tak kakor Tomažkova Meta, ki je
cvrla špeh v penovki in se čudila, da nima nič
masti.«
Po kosilu si natlači starec pipo in ponudi
tudi Juriju tobaka, ki pa reče, da ne kadi.
»Saj je menda res pametnejše žvečiti ga,«
meni mož. »Manj ga gre v nič in več zaleže.«
»A jaz ga tudi ne žvečim,« omenja Juri.
»Pa ga še boš!« odvrača Premec; in vsi
trije gredo na trato pred hišo, da se v senci kaj
pomenijo.
Krasen je bil dan. Modro nebo se je razpenjalo
nad temnimi smrekami in širokimi gabri
in bukvami. Tiho je bilo vse, molčali so
glasni prebivalci zelene ledine, zaspani po
obilem kosilu. Napol leže, napol sede vleče
Premec z neizrečeno zadovoljnostjo dim iz
2*
a i 20 PS
kratke pipe; mlada tovariša pa postopata po
gozdu.
»Kako je to,« izpregovori Miha, »da te ni
trpelo pri vojacih? Menda ni take sile tam.
Koliko jih prestoji, in vsak pride zdrav
domov.«
»To je že tako, Miha,« odgovarja oni. »Jaz
ti ne morem povedati kako. Dela nisem imel
skoraj nič, pokorščine sem se bil tudi navadil;
toda domač kraj je le domaČ kraj.«
»Kaj bo to hribovje! Drugod je vendar
lepši svet. Že proti Ljubljani mi bolj ugaja;
kaj šele po Hrvaškem in Ogrskem! Saj veš,
da sem bil šel ono leto z drvarji. To je zemlja,
pravim, kakor po mizi, in eno brazdo imaš dosti
dve uri orati. To je svet!«
»No, in zakaj nisi ostal doli?«
»Ker imam očeta tu, pa domačijo. Drugač
bi se ne menil dosti.«
»Zdaj tako praviš, Miha; če bi pa šlo enkrat
zares in ne bi videl celo leto svojih krajev,
bi se ti pa zehalo po zelenih travnikih, in sanjalo
bi se ti vse noči naprej in naprej o
rakitah, ki rasto ob Dolinščici, in o Šimnovem
malimi, ki tu doli ropoče.«
»Jutri bo že zopet sta!,« pravi Miha in
iz trka pepel iz pipe.
»V Dolini celo mrtvi lepše stanujejo ko
drugod,« nadaljuje Juri. »Tako lepo imajo
obi njeno pokopališče, da zmeraj lahko vidijo,
kako gospodarijo njih mladi po dolini.«
S I 21 J S
»Fanta, ali gresta z menoj?« se oglasi
Premec in se zravna pokoncu. »Pojdimo malo
v vas k Nacetu! Jaz sem žejen.«
»Veste kaj, oče?« pravi Juri. »Jaz Vas ne
bom dalje nadlegoval; stopil bom v službo.
Mlatit grem, in košnja bo kmalu tu.«
»Juri,« odvrača Premec, »ti ne smeš misliti,
da sem te kakorsibodi sit in da te proč
gonim. Toda, če greš za par tednov, le pojdi,
da dobiš kaj za obleko, ker zdaj si kar za v
turščico. Ampak drugo vprašanje je, če te bo.
vzel kdo v službo. Nekoliko se te bodo bali.
Kam pa si se namenil?«
»Na Pogled k Pozniču.«
»Aha, ki ima tisto zalo hčer. Primojdunaj,
ta služba je pa dobra. — Ali roke te še kaj
bole?«
»Nič več, čeprav ste z menoj ravnali
kakor konjederci.«
»Če bi bili bolj gledali nate, bi ti že danes
zopet stopal za bobnom. Z zvezanimi rokami
se ne da teči, kamor bi hotel. Srobot pa smo
bili lepo razpeljali, kakor pajek mrežo.«
»Jaz bi se bil pa tudi kmalu ubil«
»Ha, h a ? « se smeje starec, »ti čakaš rajši,
da te ustrele!« Jurija je neprijetno genilo to
govorjenje, in Premec, ki je menda to opazil,
ga potolaži. »Smrt je smrt,« pravi, »naj bo
k a k r š n a koli. Kratka smrt in dolgo življenje je
pa najboljše, in ti še lahko petdeset let žandarje
okrog pojaš. — Miha, pojdi pa ti z menoj, da
boš zagodel. Polinke že pete srbe.«
S i 22 PS
A Miha hoče rajši spremiti Jurija. Baš
ptide po kolovozu proti njim Rožanec s puško
na rami.
»S tem tudi ne bo nič,« mrmra Premec.
»Ti pa na zajce?« ogovori soseda.
»Malo jih mislim preplašiti, da mi ne bodo
zahajali v zelnik,« odgovori mož in se ustavi.
»Pojdi rajši z menoj v Dolino pogledat, kaj
France dela. In ne čutiš v grlu nič suše?«
»Kar sam pojdi! Jaz ne grem. — Zdaj tudi
ne dobiš več tako dobrega vina. kakršnega je
točil Nace časih.«
»Takrat, ko ti še nisi tako spravljal na kup.
Kaj ne?« se norčuje Premec.
»Kaj boš spravljal,« vzdihne Rožanec, »ko
pa nimaš kaj in ti vse požr6 davki.« Tako potoži
mož in se pridruži Juriju in Mihu, ki je bil
skočil po harmoniko, in kmalu izginejo vsi
trije v gozdu.
Rožanec, gospodar prve hiše na Gorici, je
nekoliko mlajši od Prernca. Nemirne oči mu
gledajo premeteno v božji svet; lasje, zakrivljeni
ob sencih, so precej osiveli, in suho lice
bi ne bilo neprijetno, če bi se usta ne bila obesila
na levo stran, kamor je bila vedno obrnjena
njegova pipa. Živel je Rožanec kakor mnogo
drugih: delal v delavnik, molil v praznik, in
ogibal se duhovske in deželske gosposke, kolikor
je bilo moči. Kradel ni, sleparil ne; kako
bi ne bil pošten! Na lov je pa rad zahajal. In
zakaj bi ne hodil, pozimi, ko ni drugega dela, ip
S i 23 FS
ob nedeljah? Ljudje so govorili, da použije on
v e č zajcev nego prapreški gospod, ki ima lov
v najemu. »Jaz dajem desetino,« je dejal Rožanec,
namreč vsakega desetega. Prigodilo se
je tudi, da je zadel ta graščak v gozdu na
zanko, ki ni bila njemu nastavljena, in klel in
razsajal; a zvedel ni nikoli, kdo nastavlja. Vedeli
so pa ljudje, da je rešil Rožanec že marsikaterega
dolgouhega jetnika. Pravičnik se
namreč tudi živine usmili. Puško je nosil največ
za strah in pa zaradi roparjev; kaj pa!
Hiša stoji na samem, in dobro je, če je človek
pripravljen. Dolinska fara je sicer mirna,
a Rožanec je pogumen mož, ki jih hodi s puško
iskat, in Premec vidi večkrat, kako vleče po
dva za ušesa s seboj: zelja sta mislila naropati.
slaba vest ju je izdala in bežala sta; Rožanec
pa — ali jima je trikrat zavpil »stoj!«, kakor
veleva zakon, ali ne, tega ne vemo — ju je
prestregel s svincem. Kožice je pa nosil v
Ljubljano prodajat. Za živež mu ni šlo trdo,
tožil je pa vedno in vzdihoval o slabih časih,
po vsem nasproten vedno veselemu Premen,
ki vendar marsikrat ni imel cesarske podobe
pod streho. Da je Premec sosedu rad nagajal
zavoljo njegove varčnosti, to se razume; najbolj
pa ga je razžalil, če mu je očital, da ni na
Gorici doma, da je prihajač; zakaj priženil se
je bil mož k Rožančevi Mini, ki je bila že
vdova, ko se je on še pretepaval s fantini. Rožanec
pa se je hudoval večkrat nad Premcem,
da kosi črez mejo in da mu zahaja njegova
S i 24 IS
krava v deteljo. Tako sta se sprla zdajpazdaj;
a ker ni imel Premec žene, ki bi mu netila jezo,
nista ostajala dolgo sovražna; živela sta v
oboroženem miru. Otrok pa ni imel Rožanec,
in če so mu rekali oče, je to pač časten pridevek,
kakršnega daje mladina starejšim.
Tiho so korakali naši znanci po gozdu; govoriti
se ni ljubilo nobenemu. Miha je semtertja
potipal svojo občutljivo tovarišico, ki je
zavpila, kamorkoli je pritisnil; Rožanec je gledal
po goščavi, Juri pa je premišljeval svoje
stanje. Veselila ga je prostost v domačem
kraju, a veselje mu je grenila zavest, da ne
more med ljudi, da se mora skrivati in bati
vsakega sovražnika; zdelo se mu je, kakor bi
bil zmerom še vklenjen. Prvi izpregovori Rožanec:
»No, Juri, ali se ti še sanja o žandarjih?
Danes mi je pravila stara, kaj ženske o tebi
govore.«
»Kaj pa, oče Rožanec?« vpraša Juri.
»Moji Mini je pravila Rmanova Katra, da
je zvedela od gluhe Lize, ki je sestra tiste
Neže, ki kuha žandarjem, in tej da je pripovedoval
sam Križan, kako jih je strašilo. Štirje
brez glav so prinesli rakev izza znamenja in
jo položili pred vas tri sredi ceste, vihar pa je
nastal tak, da ste popadali kakor muhe. A ko
sta se vzdignila žandarja, že tebe nikjer ni
bilo. Tako pravijo ženske.«
»In blizu tako je tudi bilo,« se nasmehne
Juri. »Samo da ste bili le trije in ne brez glav,
In kaj pravite V i k takim govoricam?«
S J 25 J S
»Jaz pravim ženskam, da je to vse mogoče
in prav verjetno. Bog ne zadeni, da bi kaj
slutila moja stara! Nobena živa duša ji ne
udrži jezika, in z najboljšim namenom bi me
sptavila noter. Zatorej, fanta, le tiho!«
Potem se začne razgovor o lovu, kako je
slab poleti; pozimi pa se poboljša, posebno če
ima kdo srečo kakor Rožanec; k njemu zver
kar tišči; saj je enkrat ponevedoma, ko je zapiral
vrata, pridurnil dva zajca za ušesa.
»To si moram pa zapomniti,« se smeje
Miha. »da bom povedal na kakem ženitvanju.«
»Le povej; a ti ne bodo verjeli,« ugovarja
Rožanec.
»O saj jaz Vam tudi ne!«
Pogovor se zasuče na poljsko delo; Rožanec
toži o slabih letinah, pohvali Jurija, ker
gre dela iskat, in ga opominja, da naj bo priden
v mladih letih, da si kaj prihrani za stare zobe.
Potem jima želi srečen pot in zavije na stran.
»Temu gre denar pač nerad izpod palca,«
meni Juri, ko je odšel Rožanec
»Večjega lakomnika ni,« odgovarja Miha.
»Počakaj, da ti povem eno, kako sem ga ujezil.
Veš, pred tremi leti sem mlatil pri njem in še
dva druga. Opoldne pa posedemo krog sklede
š t r u k l j e v ; bili so dobri. Mi jemo tako tja v en
dan; kar vrže Rožanec žlico po mizi in naredi
križ. Kdor je božji, ta je sit, pravi; če hočete,
pustimo to-le; bomo imeli za večerjo. Rajši
počim, pravim jaz, in segali smo naprej. Stari
B I 26 IS
nas gleda nekaj časa, pobere žlico in pravi:
Če boste vi, bom pa še jaz. Skleda je bila
kmalu prazna; mene pa ne vzame za mlatiča
nič več.«
Mladeniča zapustita zdaj gozd, in odpre
se jima krasen razgled. Stala sta ob robu lesa.
in pod njima je ležala pisana dolina. Njive,
pripravljene tu za setev, tam za žetev, se vrste
med zelenimi travniki, po sredi pa se vije in
lesketa bistra Dolinščica. Senca se je bila
razgrnila črez velik del doline; drugo stran pa
obseva sobice, in svetlo gledajo iz temne gošče
bele cerkvice po gorah in hribih. Njima nasproti
se vzdiguje ponosno onostran vode grad Prapreče.
Dolg drevored košatih kostanjev drži
do obširnega poslopja, čigar brezštevilna okna
gore v solnčni svetlobi. Vas Dolina se ne vidi,
ker jo zakriva grič, a prijetno done po dolu
ubrani glasovi večernega zvonjenja. Juri je bil
ves zamaknjen. Dolgo časa je kar gledal in
poslušal, Miha pa je ravno tako dolgo obiral
maline po meji.
»Vidiš, Miha!« izpregovori naposled Juri.
»Mene so daleč gnali, in mnogo sem videl
sveta; toda takih krajev ne dobiš nikjer, Dru^
god imajo tudi hribe, a previsoke ali pa prenizke,
in vode ali nič ali pa tako, da jim trga
zemljo. Tu pa ti kliče vsak košček sveta, da
nikar ne hodi proč. Jaz poznam tukaj okrog
skoraj vsakega človeka, z vsakim se pomenim,
in kako hitro mine dan, in kako mora iti delo
izpod rok!«
S i 27 rs
»Delo?« se začudi Milia. »Meni se kar nič
ne speši, naj začnem, kar hočem; samo orgle,
te me ubogajo. Pa ti se misliš res dela poprijeti?
«
»Res. Zdaj sem ves drugačen, zdaj sem
ptavo veselje dobil iti komaj č a k am službe, naj
bo kakršna hoče, samo v domačem kraju.«
»Ostani vendar rajši pri nas; boš pa nama
pomagal.«
»Saj še sama nimata kaj opraviti. Ali hočeš,
da ti gonim mehove?«
»Veš, Juri, jaz bi tudi kar s teboj šel; tako
nerad se ločim od tebe; ali očeta ne morem
puščati.«
»In pa orgel ne,« pristavlja Juri.
»Kar je tebi Dolina, to je meni harmonika.«
»In poglej, Miha, kako si ti srečen: harmoniko
lahko nosiš povsod s seboj; Dolina pa
ne gre za mano. Zato moram pa jaz za njo
hoditi.«
Pogled je majhna vas in ima hiše po griču
raztresene, tako da stoji prva v dolini ob cesti,
ki spremlja Dolinščico skoz sotesko, zadnja pa
visoko nad njo; in tako strma pot ji veže, da se
ne more po njej voziti. Ker sta hodila naša
znanca po bregu, prideta na Pdgled ravno pri
zadnji hiši, ki je last veljavnega gospodarja
Pozniča. Veliko ima Poznič polja, na ravnem
in v bregu, mnogo lepe živine redi njegov hlev,
in prostorna gospodarska poslopja stoje poleg
čedne hiše. Na trati pred hišo pa raste visok
hrast, in pod hrastom je kamenita miza, in krog
Si 28 IS
mize sede možje iz Pogleda in pijejo bokal reznega
tolkovca. Krčme ni na Pogledu; zato je
tudi vas mirna in hiše denarne. A starost se
rada razgovarja, in pri Pozniču se menijo možje,
kako je bilo časih; če pridejo še boljši časi,
ali pa če pride še vse slabše za nami.
Juri se obrne naravnost proti kaineniti
mizi ter stopi h gospodarju, ki rnu prijazno
poda roko, in ga ogovori: »Ali ste že omlatili.
o č e ? Vam je kaj navrgla pšenica?«
»Nismo še pri kraju z njo, nismo. Zmeril
pa še tudi nisem. E, pa pri nas rada trga;
menda delamo premajhne snope. Ne bo iz
vsakega nasada mernik, ne. Ti bi bil pa dober
mlatič, pridi no pomagat!«
»I, zakaj pa ne?« pravi Juri. »Ali začnete
tč:koj jutri?«
»O še danes,« se smeje oni; »naj ga le M i -
cika prinese še en bokal.«
»Ne tako, oče! Jaz mislim zares. Pri košnji
Vam tudi ostanem, če hočete; Vi imate
lepo otavo, kakor sem videl. Kar zdaj-le se pogovoriva,
pa še domov ne grem nocoj!«
»A! jaz sem se le šalil,« pravi Poznič. »Saj
ne potrebujem delavca; tisto malo, kar še
imamo, bomo sami počasi oklestili- S košnjo
se nam pa ne mudi. — Ampak Javornik tukaj
išče hlapca. — Javornik! Če hočeš kakega delavca,
« se obrne Poznič na soseda, »zdaj-le ga
dobiš.«
»Res? Kje pa?« poprime oni hitro, a ko
mu pove Poznič, da bi šel Primožev Juri služit
SI 29
za hlapca ali pa na dnino, se začne Javornik
praskati za ušesi. »Kaj! Juri? Ali r e s ? Glejte!
dober delavec je, nič reči! Jaz ga poznam.
Veš, Juri, prav rad bi te vzel; po pravici povem,
da prav rad. Ampak škoda, da se nisi
ponudil malo prej; zdaj sem pa že enega zaaral,
onega, tistega dolgega Janeza. Prav
škoda!« In več drugih mož, ki so se vteknili
v razgovor, je reklo tako, da škoda, da niso
vedeli prej; zdaj ga pa ne morejo več vzeti.
Juri je razvidel, da se ga boje in ogibljejo, in
potrlo ga je spoznanje.
Kmalu se vrneta mladeniča molče po rebri
domov; Juri je slabe volje in zamišljen, Miha
pa bi tako rad govoril. Dolgo časa se premaguje,
da ne bi motil svojega prijatelja, nazadnje
pa le začne. »Juri, ti si norec,« tolaži
tovariša. »Bodi vesel, da te ni vzel Poznič, da
ti ne bo treba soka in nezabeljenega kislega
zelja jesti. Kar pri nas bodi! Poglej, kako te
imava z očetom rada! — Saj tudi delaš pri
nas; to malo, kar dobiš, to si že zaslužiš. Kar
ostani!«
»Saj bom menda res moral,« pravi žalostno
Juri, »ker se me vse boji.«
»Tako je prav. In kaj bolj varen si pri nas
ko drugod, kjer bi nihče nate ne gledal! Jaz
te pa lahko varujem. Le poglej: če hodim jaz
prav ves dan brez dela okrog, se ne bo čudil
nobeden, ker sem len in poreden, in harmonika
mi je potni list. Tako jaz vse vidim in vse
zvem.«
a r 30
»Ah, kaj bi se trudil zame!« reče Juri ne
posebno prijazno.
»Misliš, da se trudim? Jaz se še menda
v svojem življenju nisem trudil. Ampak ti si
danes malo pust in siten. Toda to nič ne de,
piijatelja sva še vedno. — Kako sva se časi
rada imela! Ali se še spominjaš? Takrat, ko
je bil moj oče zaprt — ne vem, zakaj, in kaj
meni mar! — takrat je vstal v šoli tista griža,
S t a r č e v Jože, in se ustil, da mu je prepovedal
oče zraven Premčevega Miha sedeti, ker je
njegov stari zaprt; takrat si pa ti vstal in sedel
k meni, ki smo te vsi najrajši imeli.«
»Jaz se ne spominjam več.«
»O jaz pa dobro, in zato te imam še zmerom
rad, in ti ostaneš pri nas. Veš kaj? Spat
iti je prezgodaj; stopiva tu doli do Šimna, in
lahko naloviva rakov, kolikor hočeva. Dobri
bodo za jutri, in ti ne boš mogel reči, da nič
ne zaslužiš; zdaj se moraš poprijeti našega
dela.«
 
== III. ==
 
Po tem, kar se je bilo črez dan pripetilo,
res ni bil zaspan Juri; brez prave volje je
stopal za Mihom, ki je zavil navzdol, v globel
pod Gorico. Tam notri se skriva pohlevni in
mirni malin starega Šimna, ki mora kolesa z
vodo polivati, da se ne r a z s u š e ; zakaj če ostane
tri dni brez dežja, se mu malin potaji. Počasi
se je motalo eno kolo, ko prideta mladeniča do
malina.
Sit 31 rs
»Sanja se mu,« pravi Miha, »ali je pa rosa
nanj padla in rnisli, da je naliv. C v i l pa, kakor
bi je drl. — Hoj, Šimen!« zavpije in potrka s
kladivom, ki je viselo na vratih. »Odprite.
Šimen! kolo Vam bo odneslo; tako se suče.«
Dolgo časa preteče, preden se prikaže med
vrati suh, sključen starček z gorečo trsko v
roki. Mihu posveti pod nos in zmaje z glavo.
»Ha Miha, ali si ti?« pravi Šimen, golorok
in gologlav. »Kaj pa kolovratiš okrog ponoči!
Kdo pa je s teboj?«
»Nobeden drugi,« odgovori Juri in stopi
bliže.
»Ha, ti si!« pravi starec. »Kaj pa iščeta in
brodita tod. Žganja nimam nič več.«
»Kaj se mteniva midva za žganje,« se ponese
M i h a ; »pojdite z nama na rake!«
»Rake? Da bi šli rake l o v i t ? Pozno je že,
pozno, in žito moram vsipavati.«
»Vrzite ga prgišče vkup noter, da bo mir;
pojutrišnjem bo zmieno,« prigovarja Miha. »Pa
če sami ne greste, dajte nama sake!«
»Hem,« premišljuje starec, »a mi bosta vse
potrgala, vse potrgala.« Po dolgem govorjenju
sklene rajši sam z njima iti, kot da bi jima
prepustil svojo pripravo. Za malinom v hosti
je majhen ribnik, skoz katerega teče nestanovitna
Močila, preprežen z vodnimi lastlinami,
trstjem in ločjem. Po tem vodnjaku nastavijo
sake s črnimi gozdnimi polži za vado. Miha
nabere po hosti drv in naredi ogenj, češ, da
se pri ognju raki veliko rajši love; krog ognja
a i 32 ta
poležejo vsi trije. Temna je bila noč, ker ni
svetil mesec; skoz drevje pa so lesketale zvezde.
Miha popravlja z gorjačo ogenj, Šimen
pa zažiga svojo pipico.
»Zandarjem si lepo ušel, žandarjem,« ogovori
starec mladeniča; zakaj rad bi bil zvedel
kaj natančnega, a ni hotel kazati radovednosti;
.luri pa ni bil pri volji govoriti.
»Pri Podrtem znamenju si jih preslepil,
ka-li?« započne zopet radovedni mož.
»Pri znamenju,« odgovori Juri.
»Ti presneta reč,« premišljuje Šimen.
»Kako govore ljudje okrog, in kaj vse pripovedujejo!
No, pa Bog ve, če je res. Toda straši
pa res gori, s t r a š i ! Kaj, J u r i ?«
»Tega Vam pa res ne vem povedati, oče!«
odvrne trdovratni fant.
»Kakor hočeš! Ti že veš, zakaj molčiš.«
Starec obmolkne, ker vidi, da neče govoriti
Juri, in prižiga iznova pipo, ki mu je bila ugasnila
med govorjenjem. Miha pa je sklical sovo
v gozdu, ki se je začela oglašati njegovemu
žvižganju.
»Pa veš ti,« povzame zopet starec, »odkdaj
s t i a š i gori pri znamenju?«
»Ne, oče,« odgovori Juri.
»In veš, zakaj je znamenje zmeraj napol
podrto?«
»Zato, ker ga nihče ne popravlja,« odgovori
Miha. »Naša hiša je tudi takšna.«
»Tako misliš ti,« reče starec, »ki si izgubil
komaj mlečne zobe. Ali ga ni popravljal župa
t 33 IS
nik? In Vrban je kamenje skup vozil, da je
končal konja. In koliko je že veljalo prapreškega
gospoda! P a je še zmeraj takšno, kakor
sem je videl za mladih dni. - No, da povem po prav
i c i , spominjam se še, da je bilo enkrat celo.«
In Miha ga začne prositi, naj jima vendar
kaj pove, zakaj je znamenje takšno in odkdaj da
ondi s t r a š i , in Šimen začne pripovedovati o rajnem
p r a p r e š k em gospodu, ki je bil hud kakor
sama zverina; grdo je ravnal s kmeti in vse se
ga je balo kakor živega vraga; srečo pa je imel
povsod, toč.a mu ni nikdar pobila, in nobeno
živinče mu ni poginilo. Veden prepir pa je imel
gospod z občino, katere hosta se je držala graščinskega
gozda, tako da se ni vedelo, ali
stoji znamenje na graščinskem ali na občinskem
svetu. Nekoč pa pride gospodu na misel
znamenje podreti; a kolikorkrat so prišli hlapci
podirat, vselej so jih kmetje pretepli. Gospod
pa se razsrdi in pride sam z rovnico nad znamenje;
a izkupil je; težak kamen se zvali nanj
in mu ulomi hrbet. Rjul je kakor obstreljen
medved, o duhovnem gospodu pa ni hotel nič
s l i š a t i ; samo toliko je baje povedal, da je bil
hudiču zapisan trideset let, in da mu je ukazal
zlodej podreti to znamenje, ki je pa hudo blagoslovljeno;
malo zidu je bil razrušil, popolnoma
ga razdreti ni bilo moči. Gospodova duša
še zdaj ne more najti počitka; znamenja pa tudi
ne morejo popraviti.
»Ali je Vas že tudi katerikrat gori strašilo?
« v p r a š a Miha.
Lj. knj. (Maln življenje) 3
Sst 34
»Le počakaj,« pravi Simen, »naj parkrat
potegnem.« Ogenj mu je bil zopet pošel; uprla
se mu je pipa: kar ne vleče pa ne vleče. »Miha,
daj mi svojo!« reče starček, »boš pa ti jutri
kadil.«
Miha mu jo natlači in prižge, in počasi in
premišljeno uživa Šimen njegov dar.
»Ali če me je s t r a š i l o ? « začne iznova. »Kaj
je bilo pravzaprav, tega ne vem; ampak naj da
kdo deset goldinarjev in reče, da naj grem
ponoči mimo znamenja, pa jih ne pogledam.
Kar sem videl, to sem videl. Bilo je pa tako:
P r i sinu sem bil še na domu, in imeli smo
burklastega vola, ki ni bil nikomur par, sicer
pa dobra živina. Gnal sem ga na prodaj v
Kamnik in prodal. Vesel sem bil in menda sem
še malo pel, ko sem se vračal in mi je rožljal
lanec po hrbtu. Pridem do znamenja in se odkrijem.
Bog se usmili duš v vicah, pravim,
pogledam proti znamenju pa vidim, da teče
psiček zraven mene, majhen, črn in kodrast,
Psa jaz še nisem imel nikoli, pa si mislim, da
je komu ušel, bo že našel pot domov; pokličem
ga k sebi: Parizelj, na; parizelj, na! Nič.
Podim ga. Nič. Poberem kamen; takrat me
pa pogleda. In kakšne oči je imel! Kakor dva
velika tolarja; gorele so pa kakor špirit, če
ga zažgeš. Bog in sveti božji križ, nad mano
nima nobene moči! sem dejal in tekel proti
Dolini, da še nikdar tako. Pogledal nisem nič
nazaj, zdelo se mi je pa, da je vedno na moji
strani. Vroče mi je bilo, da sem bil moker,
S i 35
kakor bi me bil iz vode potegnil, ustavil se pa
nisem prej ko pri Nacetu v Dolini. Tisto noč
nisem šel več domov, tiste oči sem pa videl
ves teden; koderkoli sem hodil in kamorkoli
sem se obrnil, vedno so gledale vame, kakor
tisti svetnik v desnem oltarju, ki tudi zmerom
v človeka gleda.«
»Star mora biti človek in vero mora imeti,«
piavi Miha, »potlej pa marsikaj vidi.«
»Fant,« ga posvari Šimen, »ti govoriš tja v
en dan in ne ves, kaj praviš. Ali sem jaz sam
kaj videl? Kaj pa fe mladi Srep povedal, ki je
tudi ondod hodil ponoči! Zelena miza, tako je
dejal, je stala v gozdu, za njo pa je sedelo
devet gospodov, ki so pili goreče vino. To je
bil komisar, ki je pred tremi leti umrl, hud gospod,
ki so veliko trpeli ljudje pod njim, potem
oskrbnik iz P r a p r e č , ki so pravili o njem, da
je po krivem prisegel, potem župnik, tu doli iz
Loga, tisti bogati, in še več drugih bogatinov,
ki jih pa ni hotel povedati.«
»Za reveža pa. menda še hudič ne mara,«
opomni Miha in dregne z gorjačo v ogenj, da
so zletele iskre kvišku.
»Veš, Juri,« se posmehuje Miha, »ta oče
znajo č a r a t i ; povedo ti prihodnjost, če hočeš;
če te strese mrzlica, kar prosi jih, pa ti jo zagovore,
in če ti kdo kaj ukrade, ti pokažejo
tatu v zrcalu.«
»Le norčuj se!« se jezi Šimen. »Sam ostaneš
norec. Ti misliš, da kaj veš, ki nič ne veš.
Iz bukev si se naučil malo brati, iz bukev; a
3»
S i 36 rs
tistih črk, ki jih piše Bog, ne zbereš, ne ti, ne
drugi. Kako je dejal Bog? On je rekel: V mojem
imenu boste bolnike zdravili in hude duhove
izganjali. Tega ti ne veš, zato kvasiš
neumnosti in preklinjaš. Kadar prideš v moja
leta, boš govoril drugače.«
»E, ne vem, oče. Menda sem že prestar,
da bi se poboljšal.«
»Kak preklinjavec je bil črevljar Polde
Podorehom! Ni veroval ne v Boga, ne v hudiča.
Kakšen je pa zdaj ? Vsej fari v zgled. In
kdo ga je izpreobrnil? Nihče drugi kakor domač
maček.«
»Hentaj, oče, to morate pa povedati; nemara
si še sam enega oskrbim.«
»Le poslušaj, potlej se pa smej! Ni še dolgo
tega; onega leta je bilo, ko je zapadel tisti
veliki sneg. Na sveti večer je bil posebno hud
mraz, in burja je brila; pa pravi Polde svoji
ženi in h č e r i : »Le napravita se,« pravi, »in pojdita
v cerkev, jaz bom pa čul doma.« Onidve
giesta. Poldetu je bilo pa dolgčas; brati ni
znal, moliti ni hotel, dasi je bil sveti večer.
Pride mu na misel in pravi: Bom pa te-le
črevlje skup stegnil. Sede na stolček in začne
razbijati; maček se pa smuče krog njega, črn
maček; jaz sem ga šel potlej gledat. Maček
se smuče in voha po klopi okolo; na klopi je
ležala svinjska krača.«
»Aha,« se smeje Miha.
»Zena mu jo je bila pripravila in dejala:
Po polnoči, Polde, si pa odreži. Polde vleče in
s i 37 va.
šiva, večer se mu je pa zdel dolg, dolg, brez
konca in kraja. Čimbolj je šlo na polnoč,
tembolj se je oziral na uro; a kazalca sta stala
kakor otrpla, in čas ni šel naprej. Takrat pa
poide Poldetu potrpežljivost, zgrabi k r a č o pa
nož in z a k r i č i : Ura bij! če ne, bom rezal. Maček
se pa oglasi zraven njega: Jaz bom pa
jedel! in tako čudno je zarezal, da so stopili
Poldetu lasje pokoncu. Vse vrže od sebe, pa
klobuk na glavo in kožuh nase, pa teče v cerkev,
in za noben denar ne ostane več na sveti
večer doma.«
»O ti sneden maček,« pravi Miha, »da ni
privoščil Poldetu krače-« Juri se je muzal na
tihem vražnemu starcu, a žaliti ga ni hotel
kakor Miha, in da bi pokazal, kako mu vse
verjame, ga poprosi, če sme enkrat priti, da bi
mu povedal, kaj ga čaka. Šimen se izgovarja
nekaj časa, češ, da se hoče oni norčevati; a
na resno prigovarjanje se vda.
»Zdaj pa poglejmo, kaj smo nalovili,« prav
i , in vsi gredo po sake k ribniku. Precej rakov
je bilo v njih.
»Kar je lepših, dajta meni,« je dejal Šimen.
»druge pa vzemita!« Fanta jih povežeta v
rute in pogasita ogenj, da ne bi trpele duše v
vicah, kakor je menil Šimen. »Zato je toliko
požarov,« je dejal, »ker ljudje ne spoštujejo
ognja.«
Pozno ponoči ležeta fanta navkreber proti
domu; od Rožanca sem se je slišalo hripavo
petje starega Premca; dočakata ga, in vsi pos
i 38 rs
ležejo po slami. Juri pa ni mogel spati; toliko
misli se mu je podilo po glavi. Skrivati se
mora, in pošteni ljudje se ga ogibljejo. Kako se
ga je branil Poznič. kako je izprevrgel besedo
Javornik! In kdaj se bode to predrugačilo?
Nikdar. Do smrti ga bodo lovili in preganjali
kokor sivega volka. Ali ni nobene pomoči
zanj ? — P a č , sam naj se naznani. Toda kaznovali
ga bodo. zaprt bo in dolgo bo moral služiti.
A enkrat bo vendar prost, enkrat bo vendar
mogel mirno živeti v domačem kraju. Drugač
pa išče zastonj pokoja. »Naj se zgodi, kar
hoče,« sklene Juri, »takoj jutri se grem oglasit«
Težak kamen se mu odvali s tem sklepom od
srca, in sladek spanec ga objame.
IV.
Solnce je že visoko stalo, ko se prebudi
Juri. Premec in Miha sta bila zunaj po malih
domačih opravkih. Vesel pozdravi starec Jurija.
»Od danes,« pravi, »boš pri meni za velikega
hlapca in za kočijaža. Zdaj gremo v
bukovje cepcev sekat. Nace mi jih je naročil;
zvečer bo pijača, pa rake bomo luščili.«
Šli so. in tako vesel je bil starec in Miha
take volje, da jima Juri ni mogel razodeti svojega
namena. Ko pa je.stal v temnem gozdu
sredi zelenja in poslušal ptičje petje, je zavriskal
tudi on iz prostih prsi, in trdni njegov
sklep se je stopil kakor sneg na gorkem solncu.
Hitro se je navadil Juri novega dela, in kmalu
je bilo cepcev nasekanih velika butara; nabrali
so potem še gob in malinov, zase in za prodaj;
zakaj v Dolini se je vse prodalo pri župniku,
pri zdravniku, pri štacunarju, in dobil se je
denar, ki se vedno potrebuje. Tako odkritosrčno
se je veselil Premec, da ostane Juri pri
njem, in tako prisrčno je govoril Miha s svojim
prijateljem, da je bil ta ves ganjen; zdelo se
mu je, da je našel nov dom in na domu zvestega
brata. Pred kosilom obsekajo kosmati
les, popoldne se odpravi Miha z očetom v Dolino,
Juri, ki si še ni upal pokazati se pri belem
dnevu, krene v gozd.
Ko se sprehaja tako zamišljen po gostem
lesu, se mu zbude zopet neprijetni spomini.
Človek pač nikjer ni sam; vedno ga spremljajo
misli kot zveste tovarišice, neprijetne večkrat
in nadležno zveste; če jih hočeš odgnati,
pojdi v druščino med hrumeči svet: iznebiš se
jih za nekaj časa; a kadar boš sam, te zopet
obkole. Na samoti si najmanj sam. Ne hodi
torej v samoto, če hočeš, ubežati spominom;
manj varni so tatje na deželi ko v velikih mestih.
Tudi Juri je bežal pred svojimi spomini in
piemišljeval, kam bi šel, da bi bil krajši čas.
Spomni se starega Šimna in njegovih vraž in
napoti se naravnost proti malimi.
Kolo je bilo že obstalo, in Šimen je sušil na
solncu pest pšenice.
»Oče, to boste pa morali v možnarju
stleči,« pravi Juri in pokaže na pšenico.
»E, bo že Bog zopet dežja dal!« se tolaži
starec. »Kaj pa ti?«
B I 40 rs
»Kaj ste mi snoči obljubili? Jaz nisem še
pozabil. Danes mi morate povedati srečo, in
če uidem žandarjem.«
»Fant, kaj ti to pomaga, če pa -ne verjameš!
«
»Kdo pravi to?« se opravičuje Juri. »Le
kaj prida povejte, boste videli, če bom verjel
ali ne.«
Šimen se upira, upira, a nazadnje odvede
Jurija v hišo. Tam odpre veliko pobarvano
skrinjo, ki je imela pokrov znotraj ves pokrit
s svetimi podobicami. Iz skrinje izvleče majhno
ponev, trinogat stolček in v rdečo ruto zavite
debele bukve s črnimi platnicami.
»To so črne bukve?« vpraša Juri.
»To so svete bukve,« odgovori oni in pove,
kako sta jih skrivala oče in ded pred duhovnimi
gospodi, in kako je tudi njega vprašal enkrat
župnik po njih.
»Malo sem se bil zagovoril,« pravi, »pa
so me začeli poprijemati, in komaj sem utajil.
Ti gospodje bi najrajši sami vse vedeli in
znali.« Potem pove o stolcu, da je iz devet
vrst lesa narejen; les pa se je sekal na sveti
večer. Šimen dene potem mnogovrstnega kadila
v ponev in kadi in moli po kuhinji semtertja.
»Kaj pa to, oče?« vpraša Juri.
»Kadilo prežene hude duhove, da nam ne
morejo škodovati.«
»Torej mislite, da se v Vaši kuhinji tudi
takšni dobivajo?«
s i 41 va,
»Z božjim dopuščenjem, fant, hodi hudoba
okrog in išče, koga bi požrl.«
Kaj bi se pač dalo v Šimnovi kuhinji požreti,
s.i je mislil Juri, in smeh ga je silil, a
molčal je; starec pa vzame škarje in odreže
Jurju tri šopke las, od temena in od senec,
potem pa mu reče iti iz hiše, in vrata se zapro
za njim. Juri je slišal, kako je starec godrnjal
in molil, in da je prebiral velike bukve. Bog ve,
če zna brati, je mislil' J u r i ; a ni si upal vprašati.
Črez nekaj časa pride Šimen vun in pravi:
»Fant, žandarjem boš ušel in dolgo boš živel
na svetu, če je božja volja.«
»To pa že verjamem,« se nasmehne Juri.
Potem se pogovarjata o tem in onem, in
ponosno omenja starec, kaj je že temu in onemu
naprej povedal, in kako se je natanko izpolnilo.
»Kaj sem Vam pa zdaj dolžan, oče?«
v p r a š a Juri odhajaje.
»E, kaj boš dolžan! Pojdi pomagat, da
urediva kolo, ki se je nekam zagozdilo in ne
teče.«
»Oče, vode pogreša, vode.«
»Za eno kolo bi je moralo vendar še dosti
biti; to se je kam ujelo. Pojdi, da je vzdigneva
in iztrebiva žleb! Ti si še mlad in krepak,
meni pa se že kolena opletajo.«
A naj se upira Juri, kolikor hoče, hudomušno
kolo se ne gane in se ne gane, tako da
se uveri nazadnje sam Šimen, da je nemara res
vode premalo.
a t 42 r s
Mračilo se je, ko pride Juri na svoj novi
dom; tovariša sta bila že doma in prinesla sta
s seboj vina, kruha in mesa.
»Hej, Jurček,« kriči Premec, »danes, bomo
pa večerjali kakor sam gospod župnik.«
Tako je ostal Juri pri Premcu, pomagal in
delal, kar je bilo krog hiše in na malem posestvu
treba. Kadar ni bilo drugega dela, je
vzel puško in prinesel zdajpazdaj kakega zajca
ali veverico domov, ponoči pa je šel časi v
potok po rake. Metie vezati ni posebno umetno
d'elo; a Premec ga je naučil tudi koše, jerbase
in korbice plesti. Posebno fine robe seveda
ni izdelovala P r e m č e v a fabrika, a v dolinski
fari se je vse razpečalo. Kje in kdaj se je bil
Premec sam tega navadil, se natanko ne ve;
a ljudje so ogibali, da bržčas takrat, ko je bil
zaprt. Miha je hodil z muziko po veselicah in
bratovsko delil svoj zaslužek; a poboljšal se je
sedaj toliko, da ni posedal predolgo po krčmah;
starec pa se je kar zaljubil v Jurija, bodisi,
da mu je dopadel odnekdaj drzni mladenič,
ali pa ga je imel posebno zdaj za domačega, ko
je gospodaril njegov sin na Prhnoževini. Na večer
je obiskaval Juri tudi svoje roditelje, ki so
bili seveda takrat v vednem strahu, tako da
je hodil Primož vsak trenutek vun gledat, če
je vse varno. Jedi in obleke je dobival
doma; da pa podnevi ni smel hoditi po vasi,
to ga ni več žalilo. Prost je bil in na svoje
razmere in na vojaščino ni mislil v e č ; tako se
privadi človek tudi nevarnosti, če je moral
s i 43 pa
dalje časa v njej živeti. Brezskrbno in zadovoljno
se je živelo v veseli družbi. Kje navadno
biva, tega sploh ljudje natanko niso vedeli in
tudi povpraševali niso; tako so govorili, da se
potika krog Gorice; ne izdal bi ga pa nihče,
in naj bi bila tudi razpisana večja nagrada. Da
bi pa zmešal sled kakšnemu vohunu, ni prenočeval
Juri vedno pri Premcu, ampak si je izbral
zdajpazdaj ležišče na kakšnem kozelcu,
katerih je stalo mnogo od vasi sem po polju-
 
== V. ==
 
Tako je prešlo poletje, prešla jesen, in
zima je trkala na duri. Lahko je bil pospravil
Premec pridelek svojega polja; žito je bil prodal,
in denar je hitro ginil pod njegovimi rokami.
V samotni koči je bilo mraz, in Premec
ni imel svojega gozda razen par smrek okrog
hiše. Sproti si je nosil suhih drv iz hoste;
zakaj poleti ne misli vesel človek na zimo.
Zdaj so se vrstili vsi trije in hodili vsak svoj
dan po sehličje. Prijetno seveda ni vleči izpod
snega primrzlo vejevje, in večkrat so ležali
okrog mrzle peči, da se jim celo šal zbijati
ni ljubilo.
»Primojdunaj. drugo bi vse bilo,« je dejal
časi Premec, »samo denarja ni.«
In trdo je res šlo zanj; zakaj zaslužek je
pozimi redek, ko ljudje za živež radi delajo;
Mihova muzika pa je počivala že par tednov.
Dolga je pot do Primoža v grdem vremenu, in
v e č k r a t je Juriju, kadar jo je hodil, prišlo na
S I 44 IS
misel doli ostati črez zimo; a če je premislil,
kakih sitnosti bi utegnil nakopati svoji rodovini,
se je zbal.
»Veste kaj?« pravi nekega dne svojima
tovarišema. »Jaz grem do Rožanca, da si izposodim
par goldinarjev. Poleti mu jih vrnem,
magari z obrestmi.«
»Primojdunaj,« se zasmeje Premec. »Vidi
se, da ti ne poznaš moža. Naj ga poprosi sam
Bog na posodo, brez poroka mu ne da on nič.
On bi bil Kristusa za pol manj prodal ko
Judež.«
»O za pol več, oče,« se oglasi Miha. »Dober
kup pa ne prodaja Rožanec.«
»Jaz pojdem vendar; saj sva prijatelja, in
saj veste, kaj je storil zame.«
»O kaj pa!« pravi Prtemec. »To je kaj posebnega!
Reci starcu, naj se obesi namesto
tebe, rajši bo storil, ko da bi ti kaj dal na posodo.
Če bi mu bil jaz rekel: daj deset krajcarjev,
da rešiva Jurija, ki ga hočejo umoriti,
misliš, da bi bil dobil? Nikoli ne.«
Tako je govoril Premec; a Jurija ni pregovoril.
Napoti se k Rožancu in dobi gospodarja
na dvorišču, ko je baš butare delal.
»Dober dan, oče Rožanec!« ga nagovori.
»Vi pa b u t a r e ?«
»Butare,« mu odgovori. «Odkod pa ti?«
»E, od vseh krajev.«
»Največ si pri Premen, ka-li?«
»Zdaj tu, zdaj tam; tako se klatim po
svetu.«
B t 45 F S
» P r a v imaš! Malo moraš počakati, da te
ljudje pozabijo, potlej si pa dober; nobena živa
duša ne bo več po tebi vprašala. Če hočeš,
pojdiva v hišo! Kos. kruha in malo pijače imam
zmeraj pri rokah.«
»Ne, oče; saj se tukaj lahko pomeniva.
Veste, jaz sem po nekaj k Vam prišel.«
»No, kaj bo dobrega?«
»Oče, tako-le je: jaz nisem slab delavec,
kaj?«
»O dober, dober; jaz te že poznam.«
»Poleti, glejte, bom lahko dobil dela, kolikor
ga bom hotel, če me prav letos še niso radi
jemali. Sčasoma ljudje vse pozabijo, jelite!«
»Tako je, noben človek ne bo več mislil na
to, da si uhajač.«
»Vidite, zdaj pa dela ni, in kdo me bo na
zimo vzel? Poleti si bom pa precej zaslužil,
poleti, in če boste potrebovali kakega delavca,
me kar imate.«
»To je že prav.«
»In delal Vam bom pridneje in tudi ceneje
ko vsak drugi. Mlatit Vam pojdem in kosit za
tri groše na dan.«
»Kar v roko udari!« pravi mož veselo in
iztegne svojo desnico.
»Samo plačajte mi nekaj naprej!« —
Osupel ga pogleda Rožanec, in pridna korošica
mu zastane. —
»Veste,« nadaljuje Juri, «potlej ne bom
tako potreboval, zdaj sem pa res potreben, in
Vam je pač vse eno, če daste zdaj ali pozneje.«
s a 46 rs
»Fant, ti p r a v i š : vse eno? Kako more
kmet, ubog kmet kaj denarja dati od sebe, če
ni še prodal svojih pridelkov in svoje živine!«
»Saj ste prodali žita oni teden!«
»Kaj prodal! Seveda sem prodal; toda,
kako prodal! V izgubo sem moral dati, v čisto
izgubo. Ej, potreba, potreba in skrb! Fant. ti
nimaš še nič skrbi, ker si sam; kdor ima pa
svojo zemljo, ta ni nikoli brez skrbi.«
»No, takih skrbi bi se jaz ne bal,« omeni
Juri.
»Zato, ker jih ne poznaš. Ti še nisi nikdar
plačeval davka in ne veš, kaj se to pravi: hiša
biez denarja, rubežen pa pred durmi.«
»Vaše posestvo nese vendar lepe denarce.«
»Lehko bi jih, lehko; Bog ve, da Iehko!
Toda kaj ti pomaga, če vidiš lepo drevje v
gozdu, da se ti ga srce veseli; a prideš drugič
pogledat in vidiš, da je drugi posekal! In kak
krompir je bil zrasel na njivi! Debel kakor
repa, in kar usulo se ti ga je pod steblom; ko
sem pa začel kopati, sem pa videl, da je boljši
že pobran. Potlej naj pa nese denarce kmetija!
Koliko sem zložil žita v kozelc! Na tesno, sem
je dejal, snop pri snopu, samo lepo pšenico,
trdo kakor jeklo in svetlo kakor led. Ko pa pridem
z vozom nakladat, je bilo pa vse narahljano;
skoraj vsak drugi snop je izginil!«
»Kaj, da tako kradejo po Gorici!« se začudi
Juri.
»Tako in pa še bolj! Toda nekaj jih poznam,
in ker si baš tu in menda večkrat
BI 4J PS
Premca vidiš, reci staremu: če ga dobim jaz
enkrat v moji Iiosti, da bo drva sekal in škodo
delal, ali pa okoli mojega kozelca kaj iskal,
česar ni izgubil, mu posvetim z dvocevko, da
bo imel za nekaj časa dosti. Da moram ravno
jaz imeti tako tatinsko soseščino!«
»Oče, Premca menda po krivem dolžite,«
zagovarja Juri svojega dobrotnika.
»O kaj pa, po krivem! Le govori zanj!
Meni so ljudje pravili, ki se ne lažejo, in dolgo
sem že potrpežljivo gledal, kako se pase ta
nesnaga na moje stroške.«
Juri se je bal, da bo starec zdaj, ko mu je
prišel najljubši predmet na misel, o tem govoril
brez konca in kraja, in zasukal je govor
zopet na svojo prošnjo. »Hudo je, oče, hudo!«
pravi. »Pa veste kaj? Zavoljo tega bi meni
vendar lahko posodili par goldinarjev. Črez pol
leta Vam jih odslužim.«
»Oh, ljuba duša,« vzdihne Rožanec. »Črez
pol leta! Kje je še to! Bog ve, če boš takrat še
pri volji izpolniti svojo obljubo!«
»Saj sem Vam segel v roko.«
»In Bog ve, če boš še mogel to storiti.
Žandarji še vedno okrog lazijo, in če te dobe,
kdo mi bo povrnil?«
»Bodo pa oče dali, ali pa France.«
»Ha, ha,« se bridko nasmeje Rožanec;
»oče ali pa France! Saj poznam oba dobro!
Od teh ne dobiš denarja; trda sta kakor gabrova
grča. Ha, ha! da bi ta dva kaj plačala, na to
še misliti ni!«
Si 48 IS
»Pa jaz imam še nekaj dote!«
»No, pa Bog ve, kdaj jo dobiš, ali pa nikoli!
Tvoj oče lahko še dalje živi ko jaz.«
»Da bi le Bog dal!«
»Ej, zlodeja, Juri! kaj pa meni potlej pomaga
vsa ta kupčija! Jurček, kar pustiva
neumne marnje, ti pa pojdi z mano, da ga
spijeva vsak eno kupico, hruševca, kakršnega
ti še nisi pil.«
»Zahvaljujem, oče, res ne bom! — Vi mi
torej nečete pomagati?«
»Kaj pomagati! Pomagam ti že, kjer hoč
e š ; ali če ne morem, pa ne morem. — Toda
počakaj, zdaj-le sem se nečesa domislil,« reče
Rožanec, pomigne s kazalcem in vleče ponižnega
Jurija črez dvorišče. Pod hišo v zemlji je
prostorna klet; Rožanec jo odklene in porine
mladeniča noter.
»No, Juri, kaj vidiš tu notri?« ga vpraša.
»Dve kadi zelja.«
»Aha,« se smeje oni, »to je tudi notri, tudi.
Pa poglej sem! Ob steni, kaj pa visi tu?«
»Zajčje kože.«
»No, vidiš! Same lepe, suhe zajčje kožice.
Petnajst jih je, in poglej, ljuba duša; v ponedeljek
je v Ljubljani semenj, jaz ne morem iti,
ker imam dela doma; ti pa lahko tja stopiš in
vzameš to-le s sabo. Če skriješ pod suknjo,
ne bo vedel noben človek, kaj neseš. Klobučarji
se bodo pa kar stepli zanje; tako lepe kožice
so to. Reciva, da dobiš za vsako štiri groše —
dobil boš pa lahko več, primaruha! takšno
Si 40 Pg
blago, le poglej jih - - no, pa reciva, da Štiri
groše, in petnajst kožic, to je že blizu štirih
goldinarjev.«
»Ne vem, če bo toliko, oče,« ga ustavi
Juri in začne računiti. »To je menda samo tri
goldinarje.«
»Ni mogoče!« zavpije Rožanec, »le štejva!
Ce bi jih bilo samo pet, bi že te vrgle en goldinar;
zdaj jih je pa petnajst, pomisli: petnajst!«
»No, in to je trikrat pet.«
»Hentaj! menda res. Toda ti jih boš veliko
draže prodal; ne smeš takoj prvemu dati;
poskusi malo, kakšen je kup, in drži na žive
in mrtve!«
Juri ni vedel, ali bi se smejal dedcu ali bi
se jezil; toda kaj je hotel storiti? Ce odreče,
ne dobi denarja nič; en dan ali dva dni se pa
že roma po svetu, in kdo ga pozna v mestu!
»Kar se bo dalo, bom storil,« pravi. »Zanesite
se name!«
»Tako je prav! Kaj bi zametaval dobro
robo! Pot te skoraj nič ne velja; zapravljati
seveda ni treba. Črez Savo se prepelješ na
prvem brodu po čolnu; na ladjo ti ni treba hoditi,
ker je predrago. Semintja boš plačal štiri
krajcarje. V Ljubljani imaš pa petnajst krajcarjev
črezinčrez dosti.«
»Petnajst krajcarjev, oče! Kaj pa mislite!
Toliko me stane, če grem v Dolino.«
»Ha! A l i hočeš hoditi po svetu pijan kakor
muha? Glej, da se mi v Savo p r e v r n e š ! — No,
pa vzemiva dvajset krajcarjev, ker si že tako
Lj. knj. (Malo življenje). 4
s i 50 rs
razvajen; potem boš pa živel kakor prapreški
gospod. — Kar ti ostane, prinesi lepo domov
in glej, da kaj ne izgubiš in da ti na semnju kdo
kaj ne izmakne. Mestni ljudje so vsi vražji in
kar gledajo, kako bi osleparili tujca. Poldrugi
goldinar, polovico izkupička, boš dal potlej
meni, drugo polovico ti pa jaz posodim tja do
sv. Jurija, tvojega patrona. Obresti pa ne
maram nič, ker jaz sem krščanski človek. -
Tako, Juri! Kadar odrineš, mi pridi povedat,
da ti izročim blago!«
Kar tepel bi skopuha kakor ajdovo slamo,
si je mislil Juri, če ne bi bil b a š Rožanec. Toda
le počakaj!
 
== VI. ==
Ord dan je bil v Ljubljani semanji dan;
deževalo je in sneg je naletaval vmes, da so
tla, razteptana od mnogih nog, kar plula. Množica
ljudi se je valila sempatja: eni hite po
gotovih opravkih, drugi ogledujejo štacune in
krame in premišljujejo, ali bi še kaj kupili; ti
iščejo svojih znancev, oni so jih našli in se
glasno razgovarjajo z njimi; vmes pa ropočejo
vozovi in bega živina.
Pri klobučarju na trgu je že dolgo kmetski
fant od strani gledal in čakal, da se odmaknejo
kupci. Zdaj se približa, a ne pogumno in moško
kakor fantje njegovih let, ampak plaho in urno,
kakor boječ se, da se skesa, ako bi hodil počasi.
»Jaz imam zajčjih kož na prodaj,« reče
poluglasno Juri; zakaj on se je obrnil na prodajalca.
Klobučar ga nekaj časa pazljivo gleda in
reče, naj pokaže.
Juri razveže culico in razloži svojo robo.
Dolgo jo ogleduje oni, vse predolgo za Jurija,
naposled pa v p r a š a : »Po čem?«
»Po štiri groše.«
»Fant, ali si znorel?« pravi oni. »Po dva
ti dam, če hočeš; in kar pusti tukaj!«
»Ne, ne morem dati.« »
»Kaj ne moreš dati, ko si vse zastonj
dobil! Dva groša dobiš še po vrhu, pa nič več.«
In klobučar seže po ruti.
»Res ne morem,« reče Juri in prime za
cli ngi konec.
»Stoj, fant!« pravi zdaj oni na glas. »Pridejo
žandarji mimo, boš pa lahko dal.«
A tako srepo ga pogleda Juri in tako krepko
mu stisne pest, s katero je držal robec, da
je takoj izpustil. Juri povije svoje blago in izgine
med ljudmi. Malo so bili za njim pogledali,
ko je klobučar rekel zadnje besede; a kdo se
meni za tuje ljudi!
Poldne je zazvonilo; vse ljudstvo se odkiije,
in kjer jih je več skupaj, začne eden
glasno naprej moliti. Najglasneje pa moli tam na
trgu star štacunar, ki klobuke prodaja. Po
vsem trgu se razlega njegov glas, in nehote
moli tudi Juri za njim in se počasi bliža. To
mora biti dober človek, ki je tako pobožen, si
misli in čaka, kdaj bo molitve konec. Zdavnaj
je že odzvonilo, a rejeni klobučar še vedno
n a š t e v a svetnike in svetnice, kakršnih Juri še
4*
Si 52 VS.
mkdar ni slišal, in neutrudno odgovarjajo ljudje
krog njega. Nazadnje pride vendar »čast bodi«,
in velik križ sklene molitev. »Ta je bila pa
dolga,« meni nekateri, »prav za deževen dan.«
Ljudje se začno razgubljati po krčmah, in trg se
prazni. Zdaj se zdi Juriju čas ugoden. Urno
stopi k možu in ga nagovori:
»Oče, jaz sem tudi za Vami molil,« pravi.
»Zdaj bova pa kupčijo naredila.«
»Prav je; jaz imam pa tudi najboljše
blago.«
»Jaz bi Vam nekaj prodal,« seže mu Juri
v besedo, »zajčjih kožic, če jih potrebujete.«
»Kaj pa, da jih potrebujem. Le sem z
njimi!« In zopet razgrne Juri svoje blago in
gleda boječe kupcu v obraz, kaj poreče.
»Koliko hočeš imeti?« vpraša oni.
»Ne veliko,« odgovori Juri. »Po štiri groše
Vam jih dam.«
Mož premetava kože, jih mane s prsti,
ogleduje od vseh strani, potem pa izvleče
mošnjo. Aha! se veseli Juri, nisem se varal, to
je pravičen in pošten mož. Stacunar našteje in
pomakne denar Juriju: »Tu imaš, fant!«
Juri pregleda in vidi, da je naštel samo dva
goldinarja in štiri groše.
»Oče, Vi ste se zmotili,« pravi. »Tukaj
manjka šestnajst grošev, za štiri kože ste mi
utrgali.«
»Prijatelj, te boš pa navrgel!« reče oni in
se grdo zasmeje. »Tukaj je denar, v i d i š ? Zdaj
pa tja-le poglej!«
B I 53 IS
Juri se ozre.
»Tam so pa žandarji! Take ptice, kakor si
ti, jaz poznam.«
Juri se je tresel od ieze, prebledel je in
zardel, in prva misel mu je bila, da bi skočil
v dedca in mu preme! kosti; a vedno bliže
prihajata dva bajoneta.
»Vzemi; če ne, vzamem jaz,« pravi štaetinar
in iztegne roko; Juri pa pobere hitro
denar in odide.
»Bog bodi zahvaljen za dobro kupčijo,«
vzdihne klobučar in se odpravi h kosilu.
 
== VII. ==
 
V predmestni krčmi se je vse trlo pivcev,
ki so imeli glasen pogovor med sabo. Možje so
pili po storjeni kupčiji ali pa so jo nadaljeval/,
ženice so ogledovale in primerjale nakupljeno
blago, in dekleta so dajale materam dobre
svete, kaj bi se še prav dobro kupilo zdaj, ko
so že v mestu. Za drugo mizo je sedela tropa
prešernih fantov, ki so po vinu razgreti zbijali
šale. V kotu pri peči pa je sedel Juri in rezal
svoj ogel belega kruha in p i l kozarec vina. P r i -
sedel je k njemu star mož in v njegovi druščini
mlado dekle; svoji culi sta položila na
klop k peči. Iz s t a r č e v e so moleli podplati težkega
usnja, dekličina pa je bila skrbno povita
in zvezana, da ni bilo moči soditi in ugeniti,
kaj je v njej.
Sedeli so nekoliko časa molče drug poleg
drugega.
54 VS&
• Odkod si pa ti doma?« povzame naposled
starec besedo iu se obrne k Juriju.
»Tam pri Dolini, če veste,« mu on odgovori.
»Hentaj, pri Dolini? Potlej imava pa eno
faro sv. Jurija. Jaz sem pa s Strme peči pri
Sv. FlorPanu. Ali si že bil katerikrat pri Sv.
Flori ja ti u ?«
»Bil,« odgovori Juri, »pa ne velikrat. Torej
je Vaša tista liiša na samem, vrh roba?«
»Moja, iu pri nas se pravi pri Pečarju.
Kdaj greš pa domov?«
»Ne bom čakal dolgo.«
»Vidiš! nekaj opravka imam jaz še, potlej
pa tudi odrinem, in lahko gremo vkup proti
domu; tvoj brod. je samo pol ure bliže. Nad
Hotičem se prepeljujete Dolinci, jeli!«
»Da!«
»No, in do tja te spremiva z Rozalko, ker
imava tudi isto pot. — To je moja hči, ki pa še
ni bila prej nikoli v Ljubljani. Ker me je pa tako
prosila, sem jo vzel s seboj; zdaj jo pa noge
bole.«
»Oh, oče!« se izgovarja dekle in zardi, »saj
me nič ne.«
»Te bodo pa jutri, le počakaj!« jo tolaži
oče. Pogovore se še potem, kakor je navada,
o letini. P e č a r potoži, kako primanjkuje ljudi za
delo, ker neče nihče več doma za drevo držati
in cepca sukati, ampak hiti vse železnice delat,
premog kopat, ali pa jih vzame vojaščina:
kadar so bolni in stari, takrat se vračajo domov.
»Pri nas, bi tudi potrebovali enega delavca.
« pravi, »toda kaj. ker so tako dragi. .laz
sem že star, da se težko ukvarjam, zemlje
imam pa dosti; samo v hribih je. v hribih.«
»V hribih, v hribih,« pritrdi Juri.
»Take sile pa tudi tli, oče,« se brani dekle.
»Kako pa mala loka lepo leži in kratka njiva!«
Juriju je prišlo na misel, kaj, ko bi stopil
v to službo. Mir bi imel nemara; toda v kakšne
hribe bi prišel in v kakšno zimo! Od svojih
krajev bi bil vendar ločen, in druščine bi ne bilo
nobene. Ne, v ta dolgčas pa ne!
P e č a r se je bil poslovil s hčerjo, in tudi
Juri odide. Zamišljen hodi nekoliko časa po
mestu, a vsega se je že naveličal. On ne pozna
nikogar, in njega ne pozdravi nihče, in vendar
se mu zdi, kakor da bi se spogledovali ljudje
za njim, kakor bi kazali nanj; če pa obstaneta
po dva skupaj, je prepričan, da govorita o njem.
P r o č , proč, ljudem izpred oči! Juri pozabi Pečarja
in svoje obljube in hiti, kar more, proti
Zalogu in odtod dalje za hribom ob Savi. Takega
dne še ni imel za seboj. Kaj, ko bi ga tukaj
v neznanem kraju kdo spazil! Kam bi se obrnil
in kje bi dobil zavetja?
Zimski dan ne traja dolgo, zlasti če je oblačen.
Temnilo se je že, ko dospe Juri do broda.
Čim bliže je prihajal, tem hitreje je hodil, tem
češče se oziral nazaj, zakaj vedno se mu
je zdelo, da hiti kdo za njim. A megla se je bila
razgrnila, in komaj je razločil ribičevo hišico
onostranSave. Zanesljivejša pa so ušesa ponoči.
S I 56 rs
Vedno glasneie so se slišali in vedno bolj se
bližali koraki brzili nog. Temu človeku se mudi.
si misli Juri; morda hodi za mano, ker sem mu
zbudil sum. Napol v teku doseže breg. Colu
je bil k sreči pri tem kraju, zakaj ribičev fant
je bil ravno prepeljal neko žensko in že odrival,
ko priteče Juri. Na njegov klic primakne
zopet čoln, in Juri skoči vanj.
»He! počasi!« vpije fant. »Če ne, bova zajela,
ali pa se prevrneva oba.«
»Tiho bodi, pa vozi urno!« ukaže Juri.
Krepko se upre brodnik v drog in odrine čoln
od kraja.
Kmalu se začuje od brega sem močan
glas: »He, brodnik, stoj, vozi nazaj!«
»Takoj pridem, takoj,« zavpije fant in vozi
dalje.
»Nazaj, hudič! Če ne, ustrelim,« se sliši v
drugo.
»Žandar je,« zagodrnja brodnik in obrne
diog, zakaj dobro znani pok petelina na puški
je pričal, da se mož ne šali. Juri se ni motil,
hodil je nekdo za njim, bodisi nanj opozorjen,
ali pa je plaha njegova osebnost sama ob sebi
obrnila sum nase.
Zdaj ni bilo časa premišljevati; Juri stopi
k brodniku in mu reče zamolklo:
»Fant, če ne voziš dalje, te zadavim,« in
mu položi roko na ramo. A fant ni bil strašljiv.
»Kaj ti mene, ti, d r v a r ! « zavpije in ga sune
v obraz. Komaj se je bil Juri umaknil. Zdaj pa
zgrabi brodnika za prsi- in ga potlači v čoln.
S I 57 PS
Čoln se prevaga, in oba se zvrneta v Savo.
K&kor bi trenil, se razpustita v hladnem elementu,
izkušaje se rešiti; čoln pa plava mirno
po Savi doli. Dasi je znal Juri dobro plavati
in ni imel daleč do brega, vendar izleže le z
največjim trudom ves otrpel iz vode: takega
mraza še ni azil, in obleka ga še nikdar ni tako
težila. Na krik je bil prihitel stari ribič. »Oho,
cho!« vpije in razprostre roki proti Juriju, kakor
bi ga hotel udržati; a ni mu bila resnica,
tudi bi ga ne bil premogel, in v e č mu je bilo na
tem, da pomaga sinu iz vode. Daleč je bil že
Juri, ko prikolne fant iz Save.
»Da bi vse biriče zlodej vzel,« se huduje.
»Kje bomo pa zdaj čolna iskali?« —
»Ah, čoln!« ga tolaži starec, »Doli h Krivcu
stopim, in na ovinku ga bomo dobili v dračju, ti
pa glej, da se posušiš!«
Juri pa je bežal v hrib kakor obstreljena
zver, ne oziraje se ne na desno, ne na levo. Ves
je bil moker, in zeblo ga je, a ko je lezel dobre
pol ure navkreber po spolzki stezi, mu je že
tekel vroč pot od čela po obrazu. Tako hodi
dolgo dolgo po poti, ki se je komaj poznala.
Nikdar se mu še ni zdel hrib tako visok, nikdar
t e k o strm; komaj prekorači en vrh, že stoji
diugi nad tem in zadaj zopet drugi brez konca
in .kraja. Kakor bi ga zlodej v krogu vodil,
tako blodi semintja po temoti. Naposled ugleda
visoko nad seboj brlečo luč. Hvala Bogu!
vzdihne, vendar pridem do ljudi, in poskusi
pot naravnost proti luči; a kmalu se prepriča,
Si 58 JS
da je tod svet zaprt: skoraj navpik se dviga
skala mnogo sežnjev visoko, in nikjer ni nobene
steze. Tu ne pomaga nobeno premišljevanje;
obiti se mora strmina; Juri se upira in upira na
vso moč in prileze slednjič na vrh. Kar nič ni
vedel, kje je; razgled mu je vzela temna noč,
iu ne more se spomniti, da bi bil že katerikrat
videl ta krai in to hišo. Komaj stori par korakov
proti zaželjenemu prenočišču, kar zarjove
nad njim velik pes in ga ustavi.
»He, ljudje božji!« vpije Juri. »Ali ni nobenega
doma?«
Črez nekaj časa se vrata nekoliko odpro.
in kakor se dozdeva Juriju, vpraša postarna
ženica: »Matija, ali si ti?«
»Ne, jaz sem, jaz,« odgovori Juri.
»Kdo pa je to?«
»Nekdo, ki je pot zgrešil, pa prosi, da bi ga
prenočili.«
»E, ljubi moj!« odvrne oni glas. »Pri nas
te ne moremo prenočiti; pojdi tukaj-le doli do
Simona, četrt ure daleč, tam te bodo vzeli pod
streho; pa glej, da ne padeš v brezden; pot je
nevarna.«
»He, mati, prenočite me, mraz je,« prosi
Juri.
»Ravno nocoj ne morem; kar pojdi tod
doli, boš kmalu tam.«
»Toda psa pokličite k sebi! Ta zverina me
ne pusti mimo.« A tega ni bilo treba, zakaj
pes naenkrat glasno zalaja in steče na nasprota
t 59
no stran in laja, priteče zopet k hiši in zopet
izgine.
»To sta pa naša dva,« pravi žena, in kmalu
se pokažeta dve osebi, moška in ženska.
»Dober večer, Matija, dolgo vaju ni bilo,«
pozdravlja starka, stopivši iz hiše. »Tukaj je
nekdo, če ga hočeš prenočiti.«
»Dober večer, oče!« izpregovori Juri; a
pes skoči zopet proti njemu in ga ne pusti naptej,
dokler ga ne odžene gospodar.
»Kdo pa si ti?« vpraša mož, ki se mu je
reklo Matija. »Pojdi no bliže!«
»Oče, tisti je. ki je sedel zraven naju,«
šepne dekle, ki je spoznalo Jurija.
K Pečarju na Strmo peč je bil prišel Juri.
»Glej ga, saj res!« pravi P e č a r in mu poda
roko. »Kod pa hodiš in kako prihajaš sem?«
»Zašel sem bil.«
»No, to pa ni nič čudno ob takem vremenu.
Še jaz sem moral paziti, ki sem že sto in stokrat
hodil to pot. Sneg vse zmete. Zdaj pa kar hitro
stopimo v hišo, da se ogrejemo.«
Tople izbe še nikdar ni znal Juri tako ceniti
kakor to noč. Mati prinese malo večerjo, in
tudi on mora prisesti.
»Kakšen si pa, fant?« vpraša Matija. »Saj
se te vse drži. Tako hude megle pa vendar ni.«
Juri pove svojo nesrečo in se opravičuje,
zakaj ju ni počakal; Matija pa prinese dva
otepa slame v izbo, da se mu naredi postelja.
»Rozalka, kaj si pa vse nakupila?« vpraša
zdaj mati, in Rozalka razveže ruto in razkaže
Sel 60 rs
svoje zaklade. Vsakemu je nekaj kupila. »To je
za mater, to za očeta, to za Simonovega Štefana,
to pa za Anico.«
»Ali si tudi Štefanu kaj kupila?« se nasmehne
mati.
»Saj moram, ker je tako siten,« odvrne
Rozalka.
»Za našega gosta tukaj pa nimaš nič.
Rozalka?« vpraša oče.
Malo osupne deklica; zakaj nenadoma je
prišlo v p r a š a n j e ; ko pa začne Juri dokazovati,
da se tudi njemu spodobi majhen »odpustek«
za spomin, odvrne pogumno: »Bom pa tega
dala, ki sem ga namenila Štefanu.«
»Kaj bo pa Štefan dejal?« vpraša mati.
»Saj ne bo vedel. Dobi pa drugega,« reče
Rozalka in odide z materjo v drugo sobo k
počitku. Trudnega Jurija pa je že tudi spanec
nepotrpežljivo čakal na slamnati postelji.
Ko razsvetli drugo jutro solnce snežene
vrhove, najde Jurija že na nogah. Obleka je
posušena, ir za odhodnjo mu natoči gospodar
kupico brinovca domačega pridelka.
»Ta ogreje dušo,« pravi mož, »in pozimi
ni boljšega zdravila.« Potem mu pokaže najzložnejšo
pot v Dolino, in prijateljsko s.e poslovita.
»Če še katerikrat tod prideš,« pravi Matija,
»pa se še oglasi!«
Mož odide živini klast. Juri pa stopa urno
proti domu. Da je skoraj ves denar izgubil v
vodi. ali na potu, to mu ne dela mnogo skrbi;
da je le zopet doma. Celo nekaka škodoželjnost
a i 61
se ga loteva, ko pomisli, kako bo skakal lakcmni
Rožanec, kadar to izve. Ta Pečar je pa
dober mož, si misli; da bi le ne bil v taki puš
č a v i ! Če bi le bilo malo niže doli, pa kar
ostanem pri.njem. Toda, hu! nikjer nobene
vode; sam kamen, sama skala! Sneg menda
leži vse leto ondi. Škoda tako dobrih ljudi za
tako pust kraj! — Tako je premišljeval .]uri na
svojem potu in hvalil Boga, da ni tam gori v
tem mrazu doma.
 
== VIII. ==
 
Bil je v e č e r ; nad Premčevo mizo je brlela
svetiljka in razsipala več dima krog sebe nego
luči. Za mizo si je podpiral glavo Premec; Juri
in Miha pa sta sedela pri peči, ki se je ravno
tako uspešno branila dajati gorkoto od sebe
kakor luč svetlobo.
»Mokra drva nerada gore,« pravi starec.
»Pojdi, Miha, pa obrni štor!«
Miha uboga očeta, in Juri se tudi vzdigne.
»Jaz pa prinesem,« pravi, »par storžev turščice,
da se posuše.«
»Ni treba!« brani Premec. »Saj se še mi ne
moremo. Poliček vina bi nas pač drugač
razgrel. -•— Kaj pravita, fanta,« vpraša, ko je
Miha zopet zasedel svoj prostor, »kako bi
ugenili, da bi prišlo kaj denarja k hiši; pomislita!
«
»Snoči sem bil doma,« reče Juri in gleda
v tla.
»Aha, si pa očeta po doti vprašal,« se
smeje Premec; »to si jo pa zavozil! Zakaj nisi
62 £3
meni prej povedal, da greš domov po denar,
jaz bi ti bil povedal, kaj tvoj oče misli!«
»Kaj?« reče Juri.
»Da ti bo dal doto takrat, ko bo umrl! Tako
je bilo tudi dogovorjeno, ko se je naš France
ženil doli pri vas! Stara sta si toliko izgovorila,
da bi dala lahko doto sama. Šmarnih
petič imata skritih, da še domače miši zanje
ne vedo!«
Juri je molče zrl predse.
»Kaj .pa si vendar zvedel doma?« vpraša
črez nekoliko časa Premec.
»I — blizu toliko, kolikor ste mi Vi zdaj
povedali!«
»No, vidiš!« reče zadovoljno Premec;
»seveda, ako bi bil tvoj rajni brat Luka eno leto
piej umrl, potem bi tebe ne bili jemali v vojake,
in ti bi zdaj gospodaril doma; naš France bi
pa nama z Mihom kuhal tu gori.«
»Da, da, ko bi bil Luka prej umrl!« vzdihne
poluglasno Juri.
»E, kaj boš govoiil!« se oglasi starec zopet
izza mize, »ko bi si bil Pavletov Tomaž prej
doma nogo zlomil, ne bili bi mu snoči pri Nacetu
treh zob izbili! Kar je, to je; namenjeno
ti je bilo! Sedaj rajši pomisli, kako bi drugod
dobili kaj denarja; domača dota ti ne uide —
čakal jo pa boš, čakal! — Tvoj oče je trden
kakor črni gaber!«
»Trije pari so na oklicu,« izpregovori Miha.
»Dva sta iz hribov, tam ne bo nič; tretji je pa
tudi tak, da bi kar na vrbovo piščal godel.«
a t 63 IS
»To ni nič,« pravi starec in se zamisli. —
»Sam ljubi Bog ti meni pomagaj pa mamka
božja!« reče črez nekaj časa, »kako bi prevarili
in zvili tega P o ž a n c a ! Primojdunaj, to bi bilo
veselje! Ta skopuh mi očita, da mu po gozdu
kradem in iz kozelca jemljem, ko ve za vsako
vejo, ima vsa grmovja s e š t e t a in snope v kozelcih
zapečatene. O ti vrag požrešni! Na svete
Višarje se obljubim, in pa še tebe, Miha, če bi
ga mogli kako prekaniti.«
»Oče, to si pa le izbijte iz glave!« pravi
Miha. »Starega lisjaka ne boste ujeli, posebno
zdaj ne, ko se je Jurijeva kupčija tako slabo
obnesla. Nate je hud, Juri, kaj?«
»Kakor sam pajek,« odgovori Juri. »Toliko,
da se nisva stepla, ko sem mu povedal o tistih
krajcarjih. Hudo sem se moral premagovati, ko
me je ošteval. To pa še zmeraj misli, da se mu
lažem, da sem denar utajil.«
»Ne vem, kaj bi dal,« pravi Miha, »da bi bil
videl njegov obraz takrat, ko si mu ti povedal
to strašno izgubo dveh grošev. Ali so se mu
pobesila usta, kaj?«
»Jezi me, kadar se spominjam,« reče Juri,
»pa smejati se moram. Tega bi ne bil nikoli
verjel, da je res tako lakomen. Kakor bi mu bil
dušo jemal, tako hudo mu je bilo. Veš, od konca
ni bil nič jezen, dokler je imel še kaj upanja.
Oh, Jurček, je dejal, ljuba duša, ti se misliš
malo ponorčevati z mano; pa to ni lepo. Jaz
sem star, ti si pa mladenič; daj mi denar nazaj;
saj ti nisem zdaj pomagal zadnjikrat! — Jaz
trdim, da sem denar izgubil, se pridušim; on
pa ni hotel verjeti in ni hotel. Ko se pa jaz obrnem,
da bi odšel, skoči kvišku, skače semtertja
kakor obseden; lasje pri ušesih so mu stopili
pokoncu, in tako je pihal kakor pisan gad. Ti
nehvaležnež, je vpil, jaz sem te rešil, in ti mi
tako plačuješ? Poberi se izpred mojih oči! —
Na to pravim jaz: Oče, nikar se ne jezite! Kar
je, to je; štirinajst dni Vam bom delal zastonj,
kadar boste hoteli. — Malo je odnehal dedec,
mislil si je menda, bolje nekaj kot nič. Potlej
je pa spet začel. Vpil je in klel tja v en dan,
jaz sem se pa izmuznil. Streljal bi me bil, če bi
bil imel puško pri rokah; rekel mi je pa vse,
kar je priimkov na svetu.«
»In ti si ga poslušal?«
»Poslušal, zvesto, kakor dekleta zakonske
oklice. Trdo sem se držal in neumnega sem se
naredil, dasi me je srbela pest, kakor ne vem
kaj. Pa kaj sem hotel? Saj veste, kako je!«
»Nič greha bi ne bilo,« meni Premec, »če
bi ga bil malo pretisnil. Le premisli, kakšen je
ta cigan — človek mu ne more dobro reči! V
kakšno nevarnost te je poslal s tisto tatinsko
robo! Sam ni hotel iti, poštenjak; pa si je mis
l i l : naj ta mladič zame gada ujame; če tega
primejo, ni take škode. Ali je to lepo? Potlej
te pa še dolži, da si mu denar ukradel, in tatu
te imenuje! Oh, Juri, ti ne veš, kako neznansko
rad bi ga jaz ujel. Toda, kako, kako!«
Dedec se zamisli in vleče počasi dim iz
pipe; črez nekaj časa jo vzame iz ust in pravi:
S i 65
»He, Miha, pod kozelcern je vozič ajde naložen,
kaj ?«
»Naložen,« odgovori sin, »kadar hočete, ga
potegnemo na pod in omlatimo.«
»Ta človek je tako lakomen, tako samogolten,
« razlaga Premec, »da mi je pol voza
vem da že v mislih požrl. Oni dan je vohal
okoli kozelca, a sem ga hitro odpravil. No, in
kaj mi- r e č e ! Ajde imaš pa res toliko, pravi, da
je morala kar druga vrh druge rasti; kaj ne,
prodal je boš pa še v e č ? — Sekiro sem vrgel
za njim, pa hudirja ne zadeneš nikoli. — Ti,
Juri, moraš k njemu!«
»Da me jznova zapodi, ka-li?« ugovarja
Juri. »Kaj hočem jaz?«
»Nič, ti m o r a š ! Jeza se mu je že razkadila,
in zdaj on kar premišljuje, kako te bo priganjal
k delu. Nič se ga ne boj! Kar pojdi! Ti ga
moraš pripraviti, da se bo lotil moje ajde.«
»Oh, kaj Vam prihaja na misel!« odvrne
Juri. »Da bi sleparil in legal okrog; ne, tega ne
storim; kar pustite me!«
»Ti m o r a š ! Ni drugač. Jaz hočem tega lisjaka
zviti, in ti, Jurček, mi boš pomagal. Pomisli,
kako te je on speljal na ta semenj, kako
te je zmerjal, in saj ne bo nič drugega pri vsem
tem kakor smeh. Reci mu samo, da je pri meni
naložen voz ajde, velik voz in priročen, kakor
bi se ponujal; drugo bo vse sam storil, ker
misli, da je najmanj pol voza njegovega. Potlej
ga pa dobimo. Juri, če me imaš kaj rad, Jurček,
Lj. knj. (Malo življenje). 5
S3 6b PS
sin moj, pojdi! Videl boš, kako se bomo
smejali.«
»Saj to ni nič takšnega,« pristavi Miha, »to
že lahko storiš.«
»Jurček, če sem že katerikrat kaj zate storil,
« prigovarja Premec, »poslušaj me! Zmeraj
sva bila prijatelja.«
Dolgo se ustavlja Juri, kajti mu je bilo zoprno
sleparstvo; in upiralo se mu je posebno
zato, ker mu je, proti Rožancu naperjeno, moralo
nakopati krivnjo nehvaležnosti; slednjič ga
vendar premaga skupna prošnja očeta in sina,
ki sta mu bila dala že toliko dokazov zveste
vdanosti.
 
== IX. ==
 
Med tem, ko se je koval ta naklep, je sedel
Rožanec doma na čelešnjaku, kadil iz svoje
pipe in pljuval po izbi. Vmes je govoril oblastne
besede, in kaj bi ne, e d i n i m o ž pred samim ženskim
poslušalstvom! Njegova hiša je namreč
zbirališče in njegova žena pokroviteljica postarnih
samic, ki so poleti na delo hodile, pozimi
pa kite pleto za slamnike in ljudi opravljajo.
Duhovne gospode in mlada dekleta, zakonske
može in vasujoče fante, vse prerešetajo
in obdelajo ženice pri Rožancu. Popolno svobodo
govorjenja pa imajo le bolj črez dan, kadar
ni Rožanca v hiši; zakaj zvečer tudi on
katero reče, ne da bi vedno poslušal. In zlato
jedro je, kar on pove, ki govori s precej višjega
stališča. Njegove obravnave se ne dotikajo nikoli
posameznih oseb; postave in naredbe, šege
a t 67 ta
in navade, te on presoja in popravlja in prenareja;
zakaj panretnemu možu ne bo nikoli vse
vprek ugajalo.
»Ha, pravica!« tako modruje iznad čelešnfeka.
»Za bogatina je dobra reč pravica: kaj
hoče pa revež ž njo? Bogatina varuje pravica
na vse strani, r e v e ž a pa pritiska na vseh plateh,
Kamor se ganeš, — stoj! zavpije kdo, tu je
moja pravica; obrneš se proč, ustavi te že
drugi; tu je zopet tega pravica; le tvoje ni
nikjer!«
»Oh, kaj pa, revež je revež!« tarnajo žene
kakor kor v grški tragediji.
»Goveja živina gre na pašo,« nadaljuje Rožanec,
»in če v p r a š a š pastirja: čigava je ta tel
i c a ? ti pravi: Rožančeva, in čigava ona maroga?
Potokarjeva.Vsaka ima svojega gospodarja,
ki skrbi zanjo in jo jemlje pod streho.
Hudiman!« pljune Rožanec po izbi. »Pa pojdi
v gozd in v p r a š a j : ali ga vidiš, zajca? Čigav
je ? — Vsak se ti bo smejal. In pojdi doli k potoku
in v p r a š a j : čigava je ta riba in oni rak? -
Kdo ti bo odgovoril? Noben živ človek ne!«
»Kaj bi pa tudi odgovarjal?« se čudi Mina
za kolovratom.
»Zlodeja bi odgovarjal!« se huduje mož na
čelešnjaku. »Molčati mora, ko nima nič odgovarjati.
— Bog,« pravi Rožanec dalje, »je izpustil
ribo in raka v vodo, da plavata in ležeta
semtertja, češ, kdor vaju dobi, tega sta pa.
Zajca j'e zapodil v gozd. Kdor te ujame, je dejal,
ta te ima. Gospoda je pa vse pozaprla.
5*
B I 68 VS.
Medveda le ubij in volka, ki delata škodo graščaku;
zajca pa pusti, ki ti zelje krade in drevje
lupi. Revščina, ta je dandanes smrtni greh;
čudo, da nas še ne zapirajo zavoljo nje.«
»Oh, oh, siromaka vs.e tare!« vzdihujejo
žene in pijo hruševko, ki je ostala po večerji.
»Sveti Miklavž,« govori Rožanec, ne meneč
se za ženske vzdihe, »ta je najboljši
svetnik za kmečkega človeka: on je bogatini
jemal, pa revežem dajal.«
Rožanec bi bil še obširneje in temeljiteje
razvil svoje nazore, da ni potrkal v tem trenotju
nekdo na hišna vrata.
»Janez, pojdi gledat, kdo je!« pravi žena,
i/j Rožanec stop/ počasi vun. Ženice pa staknejo,
porabivši prosti čas, glave skupaj in ugib-
Ijejo, kdo bi to bil. — V izbo stopi Juri.
>Dober večer vsem vkup!« pozdravlja
diužbo. »Oče, tukaj Vam vrnem smodnika, ki
ste mi ga oni mesec posodili.«
»E, saj ga ne potrebujem, linam ga še,«
meni mož in iztegne roko po zavitku. »Če pa ni
drugač, daj ga sem, da ne boš nalašč hodil.«
»Ali ste še kaj hudi name?«
»Ordo si me bil osleparil, grdo! To veš, da
meni ni za tiste krajcarje, dasi bi jih bil lahko
bolje obrnil; ampak, da si me imel tako za
norca!«
»Vi ste še zmeraj nejeveren Tomaž. Počakajte!-
Drugač boste govorili, ko bova v logu
kosila««
S i 69 PS
Ženice so skrivnostno pogledovale fanta in
si kimale, Mina pa izpregovori in pravi: »Juri,
če se ti ljubi hrušek, kuhanih, tukaj-le je
skleda!«
Juriju se sicer ni ljubilo posebno, vendar
sede in pokusi.
»Mraz je zunaj, mraz!« meni stara Jera
zraven njega.
»Mraz,« pravi Juri.
»Ej, pa bo še bolj,« opomni Rožanec, ki je
zopet zlezel na peč, »danes imamo komaj prvi
krajec. — Kje si pa ti bil?«
»Doli pri Šimnu v malimi.« odgovori Juri.
»Okrog Premca te ženske večkrat vidijo,
kaj ?«
»No, časi se tudi tam oglasim.«
»Veš, kaj ti jaz povem? Enkrat sem ti bil
menda že rekel, pa še ti rečem: Varuj se tega
človeka! Nič ga ni prida. Vse ječe je že odrgnil,
in če bi šlo po pravici, bi še sedel. Starega grajskega
gospoda, Bog mu daj nebesa! kdo drugi
ga je ubil kakor Premec? Seveda pravijo
ljudje: vrag ga je vzel. Kajpada! Hudoben človek
je tudi vrag, le meni verjemi, Juri! — Ej,
Bog ve, koliko žita bi jaz imel v kašči in koliko
sena na hlevih, če bi ne bil Premec moj sosed.«
»Kako pa grdo preklinja!« vzdihne ena ženica,
»kar strah obide človeka! A l i se mu ni že
enkrat hudoba prikazala?«
»Kaj ena!« popravlja drugo ženšče. »Sto in
tisoč hudob je videl, ko je kosil doli pri studencu.
Zaklel je, pa se mu je zavalilo pod noge
B t 70 PS
kakor velik zelen kuščar. Udaril je s koso. pa
jih je bilo naenkrat vse zeleno, poln travnik,
Bog nas varuj! Potlej je pa znal moliti, potlej!«
»To naj bo, kakor hoče!« reče moško Rožanec.
»Naj se mu prikaže, kdor hoče in kjer
hoče. samo moje posestvo naj pušča pri miru!«
»Saj ima sam tudi dosti polja,« opomni Juri.
»da bi mu ne bilo treba jemati.«
»Dosti polja, seveda! Kaj ima? Toliko, kar
se krava obrne; če pa žene par volov vštric,
mora že eden po tujem stopati. Nič nima; pridelal
pa bo kakor vsak drugi.«
»Morebiti je pa zemlja njegova posebno
rodovitna.«
»Zato, ker jo ptiči gnoje, ka-li?«
»Kako bi mogel imeti tak grešnik kaj božjega
blagoslova, to jaz vprašam,« čivka ena
ženica.
»No, in zdaj sem šel pod njegovim kozelcem,
« pravi Juri, »in lep voz ajde ima naložene.
«
»Ti strela! meni jo je ukradel!« se huduje
Rožanec. »Skoraj vsa je moja. Pa da jaz te
strele ne morem nikdar zalesti!«
»Če bi bil jaz na Vašem mestu.« pravi Juri.
»pa da bi vedel, kaj je mojega, jaz bi se kar
sam odškodoval; kaj9«
Rožanec misli in misli in svet mu ugaja,
dasi je precej nevaren.
»Tako bi jaz naredil,« povzame Juri, »Vi
pa storite, kakor hočete. Toda kar je Vaše,
mislim jaz, to je Vaše, in naj ima, kdor hoče.
S I 71 tS
Menite, da je to greli, če jaz komu nazaj vzamem,
kar mi je ukradel?«
»Ha! kaj bo greh!« pravi Rožanec. »Zgolj
piavica je to. vendar,« — mož premišljuje
zopet — »vendar so sitnosti vmes.«
»Vi mislite,« opomni Juri, »da Vam pa nemara
11 i kradel, da ste ga samo obdolžili in da
ne veste za gotovo.«
»Ne, tega pa ne!« se razvname mož. »Da
mi je kradel, na to prisežem, kadar kdo hoče;
samo videl ga nisem.«
»Kaj se pa potlej bojite? Fojdiva, jaz Vam
pomagam! Vsak naj dobi svoje.«
»To je prav in pa Bogu všeč,« odgovori
Rožanec in skoči s čelešnjaka. »Samo počakajva
malo, prezgodaj je še!«
Ni trajalo dolgo, in Juri in Rožanec peljeta
male sani po škripajočem snegu. Nobeden ne
izpregovori besede; Rožanec se je veselil na
tihem, da bo staremu zoprniku enkrat dolg poplačal;
Juri se je pa sramoval, da tako vrača
nekdanjo dobroto, in vest ga je pekla in rad bi
bil zopet vse poravnal.
»Oče,« šepne Rožancu, »počakajte!« —
»Tiho, tiho, zdaj ni časa,« odvrne oni in hiti
dalje.
Juri misli, kaj bi storil; a pot je kratka: že
sta pod kozelcem.
»Veste kaj, oče!« izpregovori zopet; a oni
hiti nakladat na svoj voz. »Oh! pojdiva proč,
pojdiva!« pravi Juri.
a i 72 PS
»Takoj, takoj!« šepne starec, »samo še dva
snopa!« in ne more se ločiti od tujega blaga.
Naenkrat se zasliši od hiše sem krik:
»Tatje, tatje! Pomagajte!« in Premec in Miha
p r i t e č e t a vsak od ene strani. Rožanec je obstal;
še na misel mu ni prišlo, da bi bežal.
»Ha, ti peklenski t a t ! « vpije Premec in ga
prime. »Ti mi kradeš pridelke mojih žuljev.
Počakaj, pred sodiščem se vidiva, zdaj pa z
menoj!«
»Ti pojdeš pa z menoj, nisi nič boljši!« reče
Miha Juriju in se nasmeje na ves glas. V srce
je zbodel Rožanca ta smeh; takoj mu je jasna
vsa zvijača. Če bi bil Juri videl, kakšen pogled
se je zapičil vanj, bi bil mislil, da ga meri sam
peklenšček; taka zloba, toliko s o v r a š t v a je
bliskalo iz očesa.
*»Aha, tako!« reče mož med zobmi. »Čakaj,
to si zapomnim, dokler živim.«
Nič s,e ni branil, ko so ga peljali v hišo.
Premec sede široko za mizo, Miha pa stoji z
Rožancem in Jurijem sredi izbe.
»Cesarsko kraljevo sodišče,« govori Premec,
»začenja zdaj preiskovanje. Pripeljite
prvič s t a r e j š e g a hudodelca!— Kako ti je ime?«
v p r a š a porogljivo.
Rožanec molči in se trese od same togote.
»Če ne boš odgovarjal, kakor se spodobi
pred gosposko,« nadaljuje Premec, »velim beriču,
da te odpelje. Hoj, povej, koliko let imaš,
grešnik sivi, in kolikokrat si bil že kaznovan!«
S i 73 PS
»Molči, molči, stari norec!« reče zamolklo
Rožanec. »Saj vem, da crkate vsi trije od
lakote in da vam je samo za denar. Povej, koliko
potrebuješ, da bo konec norosti!«
»Oho, le počasi!« ga ustavlja Premec.
»Kakšno sodišče bi bilo to, ki bi tako imenitno
reč tako hitro presodilo. Počasi in zložno, taka
je sodnijska navada, če še ne veš. Povej ti,
Miha, kaj je zakrivil ta človek, ki stoji tukaj.«
»Kradel je,« pravi Miha. »Ajdo je jemal s
tujega voza in tajiti ne more, ker smo ga zasačili.
«
»Koliko je škode storjene po tvojem mnenju,
Miha ?«
»V okroglem številu in po k r š č a n s k o zračunjeno
deset goldinarjev; rajši pa več!«
»Koliko priznavaš ti, z a t o ž e n e c ?«
Rožanec molči.
»He, boš govoril, grdoba, če te sodnik
v p r a š a !«
Rožanec ne odgovori nič.
»Če bi ne bil jaz tako milostljiv, kakor sem,
bi moral ti ne samo plačati, ampak še zaprl bi
te, posebno ker si tega mladega, neizkušenega
človeka k tatvini zapeljal.«
»Koliko hočeš, hudič? Povej!« zavpije Rožanec
togoten, in tudi Juriju se je črezdalje bolj
neznosno videlo vse počenjanje.
»Končajta!« reče nejevoljen tako, da se
je znalo, da mu je resnica.
»Ta kazen torej teh desetih goldinarjev,«
govori Premec, »se bo med zatoženca razdeS
i 74
lila, kakor zahteva pravica. Vsak plača polovico.
Rožanec, ti boš dal pet goldinarjev, in
ker si starejši, še tri hlebe belega kruha in tri
bokale vina. To se ima do jutri zvečer sem v
to hišo postaviti. Toliko časa ostane voz tukaj.
Zdaj pojdi! Zapomni si pa, da ne sme nihče drugim
očitati tatvine, kdor sam krade,«
Rožanec omahuje iz sobe, ne pogleda nikogar
in zaloputne duri za seboj; glasen krohot
nastane, ko je odšel.
»Bolje se mi zdi.« pravi Premec, »da smo
ujeli tega jazbeca, kakor da bi mi kdo odštel
sto goldinarjev.«
Samo Juri se ne smeje; srce mu pravi, da
je grdo ravnal, in hudo ga teži zavest, da je on
tako ponižal in potrl ponosnega moža.
»Ti se bojiš tega pretenja?« ga vpraša
Miha. »To je prazen strah, verjemi mi.«
»Neumnost,« pravi Premec, »nič drugega.
Dobrega ti še ni storil Rožanec nikoli nič, in
kaj ti more š k o d o v a t i ? Meniš, da te bo izdal?
Da bo sam sebi past nastavil? O, tako nespameten
pa ni.«
»Jaz se nič ne bojim, naj me ovadi ali ne,«
pravi Juri, »ampak žal mi je, v srce mi je žal,
da sem to storil; po pravici povem. Kaj bi dal,
da bi mi on ne bil pri znamenju pomagal in da
bi jaz ne bil nič zavezan!«
»Potlej bi ti bil pa res nevaren, potlej,«
pravi Premec. »Toda zdaj je, kar je.«
1'ako žalostne noči pa Juri še ni bil doživel.
Trdo sta že spala njegova tovariša, ko je on še
Sct 75 PS
vedno premišljeval in skušal zagovarjati svoje
ravnanje. A ni se dalo, ni se dalo, in solze so
mu silile iz oči.
 
== X. ==
 
Tiha noč se je bila razgrnila po zemlji. Doli
v Dolini brle skoz zamrzla okna medle lučice;
okrog peči pa se stiskajo ljudje in si kratijo
dolgi večer. Moški koljejo polena v treske in
režejo zeljne štore, ženske predejo in pleto,
otroci pa se igrajo sredi izbe in poslušajo stare
pripovedke o razbojnikih in zmajih, o steklenih
gradovih in zakletih kraljičnah, najrajši pa o
divjem možu, ki je hodil pred mnogo mnogo leti
v P r a p r e č e . Hud je bil in kosmat in drva je
hodil krast v graščino; toda graščinski gospod
mu je posvetil! Medveda je priklenil k skladanici,
in ko je spet prišel divji mož, sta se sprijela
in vrgla. Ni ga sicer zmogel medved, a
divji mož tudi ni hodil več krast;samo v malimi
pod gradom se je še parkrat oglasil in vprašal,
če imajo gori še tisto hudo muco. — Zvedavo
povprašujejo otroci, če še živi divji mož in kje
biva, in strahoma se ozirajo po oknih, če bi se
ne prikazal kar naenkrat s kolom na rami. A
ni ga; pregrda mu je cesta; goro in dol pokriva
sneg, ki vedno še naletava. Dolgočasna je taka
noč, če te zasači pod milim nebom, ko ne vidiš
drugega kakor zimo in sneg in slišiš le enolično
skovikanje sove in semtertja kak pok, kadar
ulomi sneg kakšno vejo v gozdu. Kdor le more.
se drži doma in peči; popotnik pa podviza korake,
da bi prej dospel do zaželjenega cilja.
S i 76 *S
Takega zaželjenega cilja pa menda ni imel
Juri, ko je počasi stopal proti Gorici. Mudilo
se mu je tako malo, da je celo daljšo pot ob
gozdu ubral namesto navadne po polju.
Dolgo se je bil mudil na očetovem domu in
natanko je moral vse dopovedati o Rožančevi
lakomnosti in o zvijači starega Premca, zakaj
hitro se je bila raznesla ta vest po okolici.
Mnogo smeha s.o zbudile Jurijeve besede, in
sam se je tudi smejal, in čimdalje smešnejši se
mu je videl ves dogodek, kajti ima človek
mnogo boljši spomin za vesele ko za žalostne
strani svojega življenja.
Zadovoljno so živeli Jurijevi roditelji poleg
novega gospodarja; in ker si je šla vsa hiša na
roke, je šlo tudi delo vrlo izpod rok. Veselili so
se vselej, kadar jih je obiskal Juri, in prigovarjali
so mu večkrat, naj vedno pri njih ostane,
in on je tudi že premišljeval, č e bi ne bilo najbolje
kar doma ostati. Dela bi imel sicer več
ko na Gorici, a tudi jesti bi dobil v e č in nadlege
take bi ne delal doma kakor pri tujih ljudeh.
Vendar ga je zadrževal pomislek, da bi s tem
nemara spravil svojo družino v sitnosti; in nekako
nerad bi tudi zapustil veselega Premca in
ki a t k o č a s n e g a Miha, ki se jih je bil že tako privadil;
vse drugo bi bilo doma, a dolgčas bi bil
pa tudi.
Pozno je bilo, ko se je Juri vračal na Gorico.
Brezskrbno je korakal svoj pot in mislil
ni menda na nič, ko mu zadoni na ušesa oster
glas klarineta. Kaj pomeni to! si misli Juri in
S J 77 PS
obstane. Zopet zapoje piščal. To je Miha, pravi
J u r i ; kaj neki dela ob tem č a s u ? Glas je prišel
s poljskega pota, ki pelje iz Doline, in Jurija
žene radovednost pogledat, kaj bi to bilo.
»Miha, ali si t i ? « zavpije, ko je prišel blizu
pota.
»Kaj pa, kaj pa,« odgovori znani glas. »Čakaj,
pridem takoj k tebi.«
Kmalu se snideta prijatelja.
»Danes ne smeš k nam,« pravi Miha in
vleče onega s seboj proti gozdu.
»Zakaj ne?« vpraša Juri.
»Zandarji so prišli. Ali so sami izvohali,
da pri nas prebivaš, ali pa jim je kdo povedal.«
»Da bi se bil Rožanec tako hitro znosil?«
pravi Juri zamišljen. »Glejte, glejte!«
»Trije so bili,« nadaljuje Miha. »Vrata so
hoteli podreti, tako razbijanje je bilo. Oče gre
odpirat, jaz sem se pa skril. Peč je pri nas tako
narejena, da brez truda izmakneš kako pečnico
in zopet nazaj vstaviš. To je časih dobro, in
jaz sem bil kar hitro v peči. Da mi ni bilo posebno
v r o č e , to si lahko misliš. V izbi pa je kričal
žandar nad očetom: Kje je uhajač? kam
ste ga s k r i l i ? Po vseh kotih je šel: pod streho.,
v hlev in celo na kozelc; druga dva sta pa stražila
okrog. Oče se je menda tresel v izbi, jaz
pa v peči od samega strahu; pa ne zavoljo
sebe, ampak zavoljo tebe. Kaj bi bilo, če bi bil
ti ob tem času v taki temi prišel domov! Sam
angel varuh te je pridržali,Saj ne vidiš človeka,
dokler se ne zadeneš obenj. Povedal nisi nič,
S! 78 rs
kam g r e š ; zdelo se mi je pa, da si šel domov v
vas. Kako rad bi te bil posvaril, da se varuj,- a
ti zlodeji so bili povsod. Vendar sem se srečno
izmuznil v temi, in prav mi je prišla piščal, ki
sem jo imel v žepu, ker ponoči dalje neso ušesa
ko oči. Če ti je namenjeno, sem dejal, me boš
slišal in razumel; če ne, je pa tako vse zastonj.«
»Kaj praviš, kam bi šla zdaj?« vpraša Juri.
»K nam nikakor ne; v Dolino pa tudi ne,
tam je še nevarnejše. Zunaj je pa mraz, hu!«
»Veš kaj?« izpregovori Juri. »Pojdi ti domov,
jaz bom pa že tod kje prenočil. Jutri mi
prideš povedat, kako in kaj.«
»Toda kam?«
»Bodi brez skrbi! Kar piščal vzemi, zapišči,
pa se bova dobila.«
»Ne, jaz te ne zapustim,« pravi Miha, »in
oče bi bil gotovo hud, če bi to zvedel.«
»Zmrznil boš,« ga svari Juri.
»Že vem, kaj storiva,« odgovori Miha. »Jaz
stopim doli k Francetu, da dobim kako plahto,
da si bova mraz preganjala, in nemara tudi kaj
za zobe; ti pa pojdi tu doli do Močile v tisto
jamo, ki sem ti jo bil jeseni pokazal. Tam je
najmanj mraz, in noben človek te ne najde.«
S temi besedami se ločita. Juri zavije v
gozd, Miha pa proti vasi. Oprezno stopa oni
proti omenjenemu kraju; večkrat se ustavi, zadrži
sapo in vleče na uho, če se ne sliši kaka
hoja; vsak šum ga preplaši, da skoči v goščavo.
Potem gre zopet dalje in se smeje sam sebi, ker
je tako strašljiv. Tako pride do globokega
S i 79 PS
jarka, ki deli strmo brežino v dva dela. V tej
s smrekami in borovci gosto zarasli grapi izvira
majhna Močila. Nekdaj je držala do studenca
po gozdu steza, in trhla brv nad jarkom
je priča, da so ljudje časih tod hodili; a opuščena
pot se je hitro izgubila, in hosta je zakrila
nerodno brv. Juriju pa je bil kraj znan.
Urno se splazi po jarku doli do brvi, tam se
prime za smreko, ki je rastla ob kraju, in se
spusti pod brv. Globoko je šlo še do studenca
doli. in gosto drevje je zakrivalo poleti prepad;
zdaj pa se usuje težek sneg Juriju po ramah,
in upognjeno vejevje se strne spet nad
njim. Na dnu šumlja studenec, ki ne zamrzne
nikdar in o katerem Premec trdi, da je poleti
hladen, pozimi pa gorak. Kaka dva črevlja nad
vodo moli velika korenina iz zemlje. Na to
stopi Juri, razgrne grmovje in izgine v prostorni
jami nad korenino. Več sežnjev daleč je
zemlja razpokla, in trda skala varuje odzgoraj.
da se ne osiplje prst. Vhod je zametan s snegom,
otlina pa je suha, in ker je ne doseže
nobena sapica, tudi primerno topla, in bivalo
bi se za silo notri, da ni nekoliko prenizka.
Premec je bil našel to jamo, ko je hodil po
vodo iz hoste, in tako mu je ugajala, da se je
v e č k r a t hladil v njej, kadar je solnce hudo pripekalo;
zdaj pa je Juriju prav prišla. Dolgčas
mu" je pač samemu na samem, in neprijetne
misli ga oblegajo. Spominja se razkačenega
P o ž a n ca in reči si mora, da je vseh neprijetnosti
sam kriv. Dolgo, dolgo ni Mihe, naposled
S i 80 53
se vendar pokažejo njegove noge in za njimi
ostalo telo.
»Dolgo me ni bilo, kaj?« pravi Miha.
»Dolgo,« odgovori Juri.
»Oh, kakšna zmešnjava je doli!« pripoveduje
zasopen godec. »Žandarji so prišli in po
vsej sili te hočejo dobiti. Tvoje ljudi sem malo
potolažil, ker so bili v velikem strahu zavoljo
tebe. Vraga! da jim je baš pozimi to padlo v
glavo! Gotovo te je kdo ovadil.«
»Le meni verjemi,« pravi Juri, »da nihče
drugi kakor Rožanec«
»Nemara da res,« potrdi Miha. »In pravzaprav
je bilo res neumno, da smo ga tako
speljali. Pa kdo misli na vse!«
Zavijeta se v odejo, ki jo je bil Miha prinesel
s sabo, in kmalu ju objame trden spanec.
Ko se je začelo daniti, ju zdrami mraz. Po
kratkem preudarku skleneta, da ostane Juri v
svojem zavetišču, Miha pa ide gledat, kaj se
godi. A komaj je bil odšel Miha, se že zopet
vrne in pokliče tovariša. Ko prideta na odprt
prostor, ga ustavi in pokaže s prstom proti
Gorici.
»Ali jih vidiš?« pravi.
»Vidim,« odgovori Juri, zagledavŠi žandarje,
ki so šli proti Gorici.
»Nič ne bo hudega,« meni Miha«, »Zdaj
gredo spet k nam, čeravno niso dali miru vso
noč. Ti pojdi kar hitro domov, da se malo
okrepčaš in ogreješ; jaz grem pa za njimi, da
S I 81 FS
bom videl, kam pojdejo. Če bo treba, te pokliče
moja piščal.«
Zelo je razveselil Juri vse domače, ko je
prišel k njim, in Miha je tudi kmalu prinesel
poročilo, da so žandarji odšli. Odsihmal pa Juri
ni bil v e č tako brezskrben kakor poprej, ostal
mu je strah, da bi ga enkrat vendar utegnili
dobiti, in ni se upal v e č prenočiti ne doma, ne
pri Premcu. Črez dan se mu pač ni bilo bati,
naj je bil tu ali tam; tak čuvaj mu je bil Miha,
ki je zvesto pazil na vsako nevarnost; a kadar
se je zmračilo, je zapustil Juri druščino in poiskal
kakšno samotno ležišče. Zdaj je spal na
kakem skednju, zdaj na kakem kozelcu, a tako
varen kakor v gozdni jami ni bil nikjer, in dosti
stiahu je prebil, kadar so hodili žandarji po
patroli. Kakor bi jih bil nase vlekel, so ga iskali
vselej v tistem kraju, kjer se je skrival, in prepričan
je bil, da ga nekdo zalezuje in ovaja in
da ta ne more biti drug kakor Rožanec. A prestreči
ga ni mogel nikoli. Nekaj časa je hodil
na Rožančev kozelc leč, češ, tu ga rte bodo
iskali, če je opravičen njegov sum; in res je
imel dolgo časa mir. A ko je nekega dne lezel
iz svojega kota, ga zapazi Rožanec. Rekel mu
ni nič, a nasmehnil se je tako grdo, da si Juri
ni več iskal ondi prenočišča. In ko je enkrat
ležal na domačem kozelcu, ga je rešilo samo to,
da ni mogel žandar gori; zakaj tramovje je bilo
polzko od moče, in kolikorkrat se je pognal
mož, da bi prekoračil prečnik, vselej mu je
izpoddrsnilo, iz česar je sklepal, da ne pride
Lj. knj. (Malo življenje). &
BI 82 PS
nihče gori brez lestve, da torej ubežnik tu ne
more biti. Mrzel pot je oblival Jurija, ko je čul,
da nekdo ugovarja žandarju in trdi, da vajen
človek lahko gori zleze. Ko pa je odšel tej
nevarnosti, je hitro zapustil svoje zavetje ter
poiskal spet svoje podzemeljsko bivališče.
Tako se je bilo shujšalo življenje Juriju,
in ni ga več zapustila neprijetna zavest, da ga
preganja sovražnik, kateremu ne more do
živega. Miha ga je tolažil, da se bodo sčasoma
vendar naveličali, a vse preidolgo je trajala
gonja, in da ga ni zadržavala zima, pobegnil
bi bil v goro. Kakor divja žival se je potikal po
gozdu in še ognja si ni upal narediti iz strahu,
da bi se ne izdal. Da bi bil brez Mihove pomoči
že ujet, to je dobro vedel, in sram ga je bilo
v e č k r a t , videti, kako trpi Miha zavoljo njega
lakoto, prebiva mraz in popušča pičli svoj zaslužek.
Prosil ga je, naj skrbi bolj zase, a pregovoril
ga ni, dasi so bili žandarji hudo zagrozili
Mihu in očetu, naj se varujeta uhajača.
Premca je seveda hudo užalilo, da kdo misli,
da bi on kakorsibodi podpiral take ljudi, katere
zakon preganja in gospoda love.
»Jaz tega ne trpim, kratko in malo ne,« je
dejal, »da se tako govori o meni. Povejte mi
obrekovalca, ki je raztrosil te laži, gospod
Križan, jaz ga tožim na krvav pečat. In če bi
bil jaz tak gospod, kakor ste V i , jaz bi lažnjivih
govoric ne poslušal.«
Tako je branil Premec svojo čast, in da ni
preveril žandarja, ni bila njegova krivda.
BI 83 PS
»Premec!« mu pravi Križan, »čim manj
boste govorili, tem bolje bode za Vas.«
»Za pravico se jaz zmeraj potegnem,« se
jezi dedec, »naj stoji pred mano, kdor hoče.«
»Pustiva pravico; pri Vas nima dosti
opravka,« ga zavrne žandar. »Ampak nekaj
Vam bom povedal, kar ni treba nikomur praviti.
Premec, meni se časi sanja, da ste Vi
enkrat pri nekem znamenju nekemu uhajaču
pomagali uteči. Kaj pravite Vi?«
»Ha, ha, ha!« se smeje Premec, kar nič v
zadregi. »Primojdunaj, to so pa res smešne
sanje; takih pa še ne! Na te pa ne boste nič
zadeli, stavite, kamor hočete!«
»E, P r e m e c ! « pravi Križan odhajaje. Stav
i l ne bom nanje, ampak če mi jih razloži le en
sam človek, se bova še videla!«
 
== XI. ==
 
Zopet je poteklo nekoliko časa, da niso
iskali Jurija, in prosteje je dihal v nadi, da je
zazdaj konec; pozneje se bode pa že kako napravilo.
Obiskoval je zopet redno svojo rodovino
in pomagal pri domačem delu tako, da se
ni ljudem p r e v e č kazal, ali pa je živel v svojem
starem stanovanju pri Premcu, kjer sta z
Mihom ukrepala, da odrineta takoj spomladi
na Hrvaško ali na Ogrsko. Potni list bi se že
dobil na kako ime, dela se pa nahaja doli dosti
in denarja dosti.
»Vi še ne veste, kaj se pravi živeti,« reče
nekega popoldne Miha oblastno očetu in Juriju.
6»
Se 84 rs
»Če se najeste soka in zabeljene kaše, pa že
mislite, da se vam dobro godi; kaj ne? Doli pa
na Hrvaškem, najslabše, kar smo jedli, so bili
žganci. In kakšni žganci! Kar plavali so v
masti. A tam jih malo drugače delajo kakor pri
nas. Tukaj jih kuhate kakor krompir, in na
skledo za osem mlatičev prideta dva ocvirka;
tam pa kar kotel na ogenj, noter pa masla cel
lonec, v maslo pa žgancev! Kadar so ocvrti,
hajdi na mizo! V skledi pa gledajo tako lepo
iz maščobe kakor žabe iz mlake.«
»Kakor žabe, praviš?« se čudi Premec.
»Naj me vzame, kdor hoče,« zatrjuje Miha.
»če jih nismo ravno tako iz sklede lovili kakor
žabe. P a to je samo jed; kaj pa denar! Koliko
smo tega imeli! Da se ne bom nič legal, do
krajcarja ne vem povedati, razumeš, Juri,
ampak v okroglem številu: kakor rezanice ga
je bilo.«
»Koliko si pa prinesel domov?« vpraša
oče.
»Kako ste čudni!« pravi Miha. »Kaj bom
nosil !«
»Nič se ne boj, Miha,« pravi Premec, »pa
povej, koliko je bilo, da bo Juri tudi slišal.«
»E, kaj bi to govorili,« se brani Miha. »Doli
sem imel denarja, oče, doli!«
»Veš, Juri, ko je prišel domov, sem stresel
vse iz njega, in koliko je bilo, ugani!«
»Kaj bi ugibal!« ugovarja Miha.
»Juri, ugani!« zapove Premec, ne meneč
se za sinov ugovor.
S i 85 rs
»Ne vem, koliko bi rekel,« pravi Juri.
»Recimo, deset goldinarjev.«
»Ha, ha!« se smeje starec. »Ali si znorel?
Naš Miha pa deset goldinarjev! Kako moreš
kaj takega vkup spraviti!«
»Morebiti dva goldinarja,« ugiblje Juri.
»Ne uganeš,« pravi Premec, »že vidim.
Jaz ne bom nič okroglega števila povedal, kar
naravnost pa natanko. Petnajst krajcarjev je
bilo vsega skupaj, nič več in nič manj. Ali ni
res, Miha?«
»Naj bo, kolikor hoče,« se izgovarja Miha,
ki se mu je to preiskovanje sitno zdelo, »doli
smo pa le rožljali ob nedeljah. Samega srebra
sem imel, da so se mi trgali žepi.«
»To je pa res,« opomni oče. »Ves raztrgan
je prišel domov.«
»Za božji čas!« vzklikne naenkrat Miha in
skoči pokoncu. »Juri, beži!« Komaj je bil izgov
o r i l Miha te besede, je že nekdo trdo trkal na
vrata, katera je previdni Premec zaklepal,
kadar je imel Jurija pod streho. Zandarji so
bili prišli.
»Kaj pa je?« povprašuje starec.
»Zopet so tu,« odvrne Miha, ki jih je bil
zagledal skoz okno. Zunaj pa je razbijal Križan
po zaklenjenih vratih in kričal, naj se mu
odpre.
»Takoj, takoj, možje pravice!« vpije Premec
in leze počasi izza mize. A vrata, sneta iz
stežajev, padejo predenj, in Križan prilomasti
v hišo. Po bliskovo mu šinejo oči po vseh kotih.
S I 86 RS
toda Jurija ni. Ravno je bil Miha nazaj zavalil
pečnico, ki je bila odprla pot prijatelju.
»He, tukaj je!« zakriči žandar, ki je stražil
zunaj hiše, in kliče Križana. Juri je bil izlezel
iz peči in izkušal uiti v gozd; a ko zagleda
izhod po straži zastavljen, plane nazaj in izgine
pod streho, kamor je peljala prislonjena lestva.
Ko pritečeta žandarja, je lestva ležala že na
tleh, in težka skrinja je zapirala vsaj za nekaj
časa vhod pod streho. Žandarja se posvetujeta,
kaj je storiti.
»Počakajva, da pride sam doli,« meni eden.
»Lahko dolgo čakava,« godrnja drugi in
ogleduje, kod bi se najlažje prišlo ubežniku do
živega. Da je podstrešje na drugem koncu
obzidano, je vedel Križan, a še enkrat gre
pregledat vse zidanje, ki ga prepriča, da more
Juri iz hiše le skoz streho ali pa po isti poti
nazaj, koder je bil ušel.
»Da se mi nihče ne gane iz sobe!« zapreti
Premcu in Mihu; potem odkaže tovarišu mesto,
kjer ima stražiti, vzame lestvo in jo prisloni na
spodnji strani hiše k strehi. Urno zleze žandar
na streho in jo začne odkrivati, da bi »izkopal
jazbeca«. Opeka za opeko leti na tla, in nič ne
pomaga kletev Premčeva, ki je bil pritekel iz
sobe jezit se, da mu bodo raztrgali vso streho.
Juri pa je pod streho premišljeval, kako bi
se rešil. Od začetka je mislil, da ga hočeta
žandarja z gladom prisiliti, da se vda, in sklenil
je mirno čakati do noči, a Križanova namera
izpremeni hitro njegov sklep.
S i 87 ta
Da je Premčeva hiša malo razmrŠena iti
razpraskana. temu se še nihče ni čudil, in tudi
Križanu se je to tako naravno zdelo, da ni
zapazil, da se nekako prepravilno pod vrhom
dve vzporedni poki z drugima dvema križata.
Po teh črtah je bil razpočen zid skozinskoz,
in kadar bi bilo Premcu prišlo na misel vetriti
svoje podstrešje, bi si bil lahko odprl lino. Ta
hišna slabost pa je bila Juriju znana, in ko je
začni, da se pristavlja lestva, se zavihti na
strešni tram, priveze zanj staro vrv in odvali
kamen iz zida. Toliko je bil pomolil Križan
glavo pod streho, da Je videl, kako leze oni
skoz odprtino iz svoje ječe. Urno skoči z lestve
doli in zakriči tovarišu; a v naglici se človek
zadene ob vsako reč, in Premec je povsod na
poti, tako da se je bil Juri že skril med drevjem,
ko je počila puška. Kaj pomaga zdaj Križanova
jeza!
»Zakaj puščate tega sumnega človeka iz
sobe!« vpije nad tovarišem, ki se izgovarja,
da mu je Premec zastavil pot.
»Ha, stari grešnik!« se obrne na Premca.
»Prazen ne pojdem danes od Vaše hiše. P r i pravita
se na pot, z nama!«
»Zakaj pa, primojdunaj!« se huduje starec;
»to bi rad vedel. Onega pojdita lovit, ki je ušel,
onega!«
»Kaj pa naša kravica?« opomni mirno
Miha, vesel, da se je rešil Juri.
»Izročita jo, komur hočeta!« odvrne K r i žan,
in kmalu ju odženeta žandarja. Kdor jih
3d 88 pa
je srečal, se je ozrl radoveden za njimi. »Zopet
sta se kje tepla,« je dejal marsikdo. »Da se
starcu le ljubi pretepavati se s fantini!« Ko so
pa zvedeli, zakaj ju čaka kazen, so ju milovali,
češ, dobrega srca sta pa le.
 
== XII. ==
 
Izmed gora, ki obdajajo Dolino, je najvišja
gora sv. Florijana. Proti Dolini je lepo z gozdi
obrasla; vznožje ji krije borovec, višje gori
raste smreka in semtertja tudi macesen; vmes
pa se nahajajo veliki kosi košatih kostanjev.
Na drugo stran pa je hribovje pusto in skalnato,
in globoko pod njim teče zelena Sava. V nedeljo
po Binkoštih se bere maša pri Sv. F l o r i -
janu, ki je najbolj oddaljena podružnica dolinske
fare, in takrat pride pač tudi dolinska mladina
gori, da si ogleda cerkvico, ki jo je stari
mežnar Ožbe, edini sosed sv. Florijana, tako
lepo opral in osnažil in po kateri tako ponosno
prižiga sveče. Če pride količkaj takih romarjev,
se Ožbe ne zlaže, t r d e č , da je bila cerkev
natlačeno polna in da je pol ljudi še zunaj stalo.
In kako oblastno razkazuje po svetermopravilu
cerkev duhovnemu gospodu ali kakemu drugemu
veljaku in n'e pozabi povedati, kako čudo
se je bilo ondi zgodilo pred nekaj leti. »Krovca
smo imeli,« pravi, »tistega Tineta, ki postrani
hodi. Ko je bil pokril cerkev, pa pravim, naj še
zvonik malo pomaši, ki je tudi potreben. Pa
grem v hišo po vrv, da bi ga privezal; toda
Tine je že tak, srčan, da malo takih, in v glavi
S i 89 rs
še mu nikdar ne zvrti. O, pravi, oče, saj ni
treba v r v i ; na tako pripraven zvonik še nisem
naletel; ves je pri tleh. Lop! prileti doli iz gornjih
lin. A l i si videl, pri tleh? mi je bilo na
jeziku; a premagal sem se in zaklical: sv. Florijan,
pomagaj! in Tine je zopet vstal. Malo bolj
je še postrani hodil, a kmalu je bil dober.« Tako
pripoveduje Ožbe in potrkava na mala dva
zvona, oh! tako genljivo, da stopajo njemu
samemu solze v oči. In kaj se je bilo zvonovoma
pripetilo, če je res, kar pripovedujejo
Uolinci! Na goro sta bila prišla, tako pravijo,
dva tujca, malovredna človeka; in kje se takih
ne dobi? Ogledala sta si cerkev in odšla. Ko
pa je hotel Ožbe opoldne zvoniti, ni bilo zvonov
nikjer. Hajdi za potepuhoma! P r i Litiji so
ju dobili in zvonova pri njih, ki sta izgubila
seveda v taki družbi vse blagoslove. V koših
sta ju nesla Ožbe in njegova žena Meta v Ljubljano
zopet blagoslovit.
Sama zase ne stoji gora sv. Florijana,
ampak po obeh plateh se vrste drugi hribi,
komaj manjši od nje; in če zaviješ od cerkve
proti vzhodu, te pelje steza malo navzdol,
potem pa po ravnem skoz prijeten gozdič, ki
ga pretrgajo črez pol ure hoda njive in pašniki
po širnem gorskem vrhu. Tu stoji na lepi trati
prijazna hiša P e č a r j e v a . S skriljo krita streha
se vidi pozimi iz Doline, poleti pa izgine za
dievjem, ki je nasajeno po vrtu. Hišica ni
visoka, a široka je in dolga. Vhod ima od
Doline obrnjen, in spredaj stoje štiri visoke
S i 90 Fg
smreke. Kraj se imenuje Strma peč, zakaj
kakih sto korakov od hiše je svet pretrgan
proti savski strani, in globoko doli zija velik
prepad, čigar rob je navrhu obdan s kameneno
ograjo, pravim ciklopičnim zidom, brez malte
sestavljenim. Kraj prepada so v skalo vsekane
priproste stopnice, po katerih hodijo ljudje
podnevi, kadar ne polzi preveč, in če ne
utegnejo ubrati daljšega in varnejšega pota.
Posebno varno ni hoditi med tem skalovjem;
zakaj prigodi se večkrat, da se kaka skala odtrga
in zvali v prepad, in pred nekaj leti je bilo
ubilo ondi — lesen križ sredi pota izpričuje —
majhno deklico pastirico, ki je pred dežjem
iskala zavetja pod skalo. Če pa se skala nad
teboj sproži in jo slišiš bobneti po pečevju,
Bog ne zadeni, da bi skočil nazaj ali pa stekel
naprej: obstani ali pa korakaj mirno svoj pot,
tako pravijo ljudje, ki morajo to vedeti. Kdor
se pa ne more zanesti na svoje noge in na svojo
glavo, ta naj se drži kolovoza, ki pelje mimo
hiše po ravnem in se polagoma zavije doli proti
zeleni Savi. Na tej poti stoji pod vrhom še ena
hiša, Simonova. Simon je Pečarju najbližji sosed,
a dasi stojita hiši komaj četrt ure narazen,
vendar ne spadata obe pod eno faro. Vrhu
hriba je meja fare Dolinske, kamor se Pečar
prišteva, in fare sv. Andreja, ki obsega še S i monov
dom.
Tako lepe lege nima Simonova hiša kakor
pa P e č a r j e v a . Zidana je v breg, tako da je stanovanje
na eno stran pri tleh, na drugo pa v
B I 91 fS
prvem nadstropju z vhodom po stopnicah.
Zemlja okrog je pusta: povsod moli skala iz tal
in izpodriva rastlinje, in kar je polja pri hiši, se
obdeluje težko; zakaj svet visi kakor streha, in
kamenje ovira košnjo in oranje.
Mraz je še svečna meseca zlasti po hribih,
kjer piše oster veter, in prileze se človeku
goika peč. Stopimo malo v Simonovo hišo, da
se seznanimo z njenimi prebivalci! Za majhne
ljudi je narejena prostorna izba, in ponižnost je
vajena, prikloni se tedaj, ko vstopiš, da se ne
zadeneš ob strop. Pri veliki peči sedi mati Šimonovka
in vije prejo, zraven nje pa vleče sin
Štefan moško tobak iz kratke pipe. Mladenič
ima kakih petindvajset let in ni prav zdrav v i deti;
bledi obraz in gosto pokašljevanje kaže,
da se je bati fantu pljučne bolezni.
»Anica!« ogovori Štefan svojo sestro, mlado
dekle, ki je šivalo za mizo. »Ali veš, kaj je
pri Pečarju novega?«
»Nič ne vem,« odgovori dekle in šiva dalje.
»Ali hočeš, da ti povem?«nadaljuje Štefan.
»Le povej!«
»Pa saj vidim, da me ne poslušaš. — Če
mi kupiš v nedeljo tobaka, pa ti povem.«
»O Štefan, Štefan!« se oglasi zdaj mati,
»pusti kajenje in tobak! Jetiko boš dobil, boš
videl.«
»Kaj, jaz jetiko!« se ponese Štefan, skoči
pokoncu in se potrka na prsi. »Le poslušajte,
mati, kako to grmi! Jaz imam dvojne prsi!«
Kašelj mu ustavi moške besede. »Nekaj imam
S I 92 PS
v grlu,« pravi, ko se je odkašljal, »pa sam ne
vem, kaj.«
»Varuj se, varuj se!« svari mati. »In pri
vsem tem tudi dosti stane ta razvada.«
»Kaj bo teh par krajcarjev, to in pa nič!«
Zdaj se odpro vrata, in noter stopi dekle, ki
je že nekoliko poznamo.
»O dober dan, Rozalka!« vzklikne Anica«
vstane izza mize in ji hiti naproti. »Kaj si pa ti
prinesla?«
»Dober dan, mati!« pozdravlja Pečarjeva
hči Šimonovko. »Vi ste pa vedno tako pridni.
Nekaj kolin vam pošiljajo naši.«
»Dolgo te že ni bilo k nam, Rozalka!« jo
kara žena.
»Saj tudi Anica ne pride nič k nam v vas.«
»Jaz imam ravno zdaj precej šivanja,« se
ta izgovarja, »kakor bo pa to izgotovljeno, se
bodeva videli večkrat, če bo malo odnehal
mraz.«
»Danes pa res ni prav nič mraz,« se smeje
Rozalka, dasi ji ž a r e lica od mrzlega vetra. »Ti
si preveč zmrzla.«
»Tako rado me res zebe,« pravi Anica,
drobno, bledolično dekle, ki se vidi zraven
krepke, rdeče Rozalke še šibkejša, iu mislil bi
človek, da je ta čedni obrazek z velikim očmi
kake preoblečene gospodične, a ne v pustih
hribih doma.
»Rozalka!« pristopi zdaj Štefan. »Mene
pa nič ne vidiš?«
S i 93 JS
»O, glej ga!« pravi Rozalka. »Ali se ti tudi
g r e j e š ? Ali te ni sram na tak lep popoldan za
pečjo?«
»Kaj pa, da me je,« pravi Štefan. »Mene pa
ne boš povabila v v a s ?«
»O ne, saj vem, da sam prideš.«
» P r a v res,« pravi mati. »Doma mu je hitro
mraz, gori pa leze vsak dan. Saj se ga morate
že naveličati.«
»O, zakaj? Še krajši čas nam je; ampak
doma ga pogrešate. Zato bi bilo najbolje, da
pridete enkrat vi vsi gori, potlej pa mi doli.«
»Kaj pa, kaj pa!« se smeje mati. »Hišo pa
kar zaklenemo.«
»Počakaj, Štefan!« pravi zdaj Anica.
»Meni bo pa Rozalka sama povedala, kaj imajo
gori novega.«
»Novega?« premišljuje Rozalka. »Ne vem,
kaj bi imeli. Kaj misliš, Štefan?«
. »No, ali niste včeraj dobili hlapca?«
»A, tako? Saj res! Včeraj se nam je prišel
nekdo ponujat, in vzeli smo ga. Oče s.o že stari
in potrebujejo pomagača, in fant bo menda
priden.«
»Odkod pa je?« vpraša mati Šimonovka.
»Od Doline doli.«
»Ha, Dolinec!« se zasmeje Štefan. »Ne
vem, če bo kaj prida. Doli so ljudje mehki, razvajeni;
tukaj pa mora biti človek trd, železen,
da ga ne prevrne vsaka sapica.«
»Tak kakor ti!« pravi mati.
a r 94 PS
»Ho, mati, kaj pa mislite?« se jezi Štefan
in se potrka na prsi. »Jaz se le zdim tako slab,
pa sem trden in bolan še nisem bil nikoli. Cesa
pa pogrešam, mati? Nič. Kvečemu denarja, pa
dekleta.«
»Boš tilio!« ga posvari žena. »Kako pa
govoriš!«
»Nič hudega, mati. Ampak, Rozalka, kadar
bo začela burja briti, boš pa morala hlapcu
kamilic kuhati.«
»O, ne vem; prečvrst je, priden pa tudi,
tako da bomo prav zadovoljni, če ostane zmeraj
tak. Toda zdaj moram iti. Z Bogom, mati!
Anica, izkusi vendar, da nas obiščeš.«
»Počakaj, Rozalka,« pravi Štefan, »jaz te
spremim nekaj časa.«
»O ni treba,« pravi ta. »Zunaj je mraz, le
ostani doma!«
»He! kaj se pa jaz menim! Golorok grem
s tabo, če ni drugač.«
»Nikar ne nori!« ga opominja mati, in Štefan
vrže suknjo nase in hiti za dekletom.
»Rozalka, Rozalka, kaj pa tako tečeš?«
vpije za njo in jo izkuša dohiteti.
»Zato, ker se mi mudi,« odgovori ona.
«Saj prideš še domov. Malo no počakaj,
nekaj lepega ti bom povedal!«
»Kar gredoč povej!«
»Rozalka, kaj p r a v i š ? kako ti misliš? kaj
bi ti dejala, če bi ti jaz povedal, kako te imam
rad ?«
S I 95 IS
»Smejala bi se ti,« pravi Rozalka. »Zato
pa rajši tiho bodi! Saj si mi to že večkrat
pravil, in ni nič posebno lepega.«
»Ti mi nikoli ne verjameš!« toži Štefan in
jo izkuša vloviti za roko, a ne posreči se mu.
»Kar pusti mojo roko!« pravi Rozalka.
»Najbolje je, če ostane pri meni.«
»Oh, kako si hudobna!«
»Štefan, pusti vendar te neunmosti,« se
jezi deklica. »Povej mi kaj pametnega, potem
te bom rajša imela.«
»Ali me boš res rada imela?«
»Res, če ti rečem.«
»I, kaj bi ti pa povedal,« premišljuje Štefan,
»ko nič ne vem, čisto nič posebnega; samo
nekaj vem, Rozalka, da me ti nimaš nič rada.«
V takem pogovoru sta prišla daleč od S i monove
hiše. Skoraj sredi pota od Pečarja sem
je velik studenec, iz katerega je napeljana voda
na korito. Ta studenec tudi v največji suši ne
usahne, in P e č a r in Simon gonita sem živino na
vodo. Baš je napajal Primožev Juri Pečarjevo
govejo živino, ko pride Rozalka s, Štefanom.
»Štefan, zdaj pa le pojdi domov,« pravi dekle,
»da ne bodo rekli tako pa tako, da postopava
okrog pri belem dnevu.«
»Kdo bo rekel! A, tam je v a š novi hlapec,
ali se tega bojiš?«
»Prav tega. Bog ve, kakšen človek je; morebiti
rad ljudi opravlja. Kar pojdi, z Bogom!«
»Nič se ne boj, Rozalka! Če bo kaj rekel,
jaz mu že pokažem.«
B I % vs.
»Če ne greš, bom jaz huda!« mu zažuga
deklica, in Štefan se poslovi. »Drevi pridem
kmalu; slišiš?« vpije še za njo; a ona je bila
že daleč in hitro je došla Jurija, ki je tiral rogate
svoje podložnike domov.
 
== XIII. ==
 
Juri služi na Strmi peči za hlapca. Večkrat
mu je bilo prišlo na misel, zlasti ko so ga
začeli loviti, da bi gori poskusil svojo srečo,
kajti, da ga Pečar vzame v službo, je vedel.
A na zimo vendar ni hotel hoditi, in malo ga
je tudi strašil samotni kraj. Najbolj ga je odvračal
od te misli stari Premec.
»Oh, Jurček!« je dejal časi, »bridke solze
me hočejo obliti, kadar tako govoriš. Kaj hočeš,
ljubi moj, po onih puščavah! Ljudje sami
nimajo kaj jesti, in ti hočeš pri njih kruha
iskati? In kakšni ljudje so gori! Dve besedi
izpregovori vsak teden, in odgovora ne dobiš
od takega štora drugač, kakor če vanj skočiš.
O dolg čas, dolg čas, da se Bogu smili. In mraz
je gori, mraz, da vse poka; Miha, daj mi kožuh
s peči! Veter pa tak, Juri! le počakaj, da ti
povem. Samo enkrat sem bil zadnja leta gori,
pa Bog me varuj še katerikrat! Ko grem tako
po bregu, ž i v ! mi vzame veter klobuk z glave
in ga nese doli v graben; jaz pa za njim. Primojdunaj,
Juri, tri druge klobuke sem dobil v
hosti, svojega pa ne.«
Tako je pregovarjal dedec Jurija; ko so
bili pa Premca odgnali žandarji, se je potikal
Juri celo noč in skoraj ves drugi dan po gozdu.
Z nočjo pa se je približal varno Premčevi hiši;
gledal je okrog sebe in pazil; vse je bilo tiho
in mirno. Splazi se bliže, nikjer nič ž i v e g a ! Iz
izbe ne vidi luči, ne sliši Mihovih orgel, in vrata
so zaklenjena. Juri pogleda v hlev, a tudi tu
ni stare kravice, ki se je sicer dolgočasila pri
jaslih. Dasi ni bil strahopet, vendar obide groza
Jurija v tej samoti, in polasti se ga grenak čut
zapuščenosti. Naglo ostavi Premčevino in hiti
proti domu. Tam zve, kaj se je zgodilo, kako
so odgnali Premca in sina njegovega. P r v a misel
mu je bila, da bi se sam podal žandarjem
in rešil svoja dobrotnika, ki trpita zanj. A
pouče ga, da bi to onima nič ne pomagalo, ko
je dokazano, da s,ta ga imela pod streho. Po
večerji odide Juri in krene nehote proti Gorici.
V Rožančevi hiši zagleda luč, kar mu zbudi
silen srd. Premec je zaprt, on se mora skrivati
okrog in vse zavoljo tega Iškarijota. Hišo mu
zažgem, si misli v svoji jezi. A kmalu se spomni
svoje nehvaležnosti, kako je prevaril svojega
rešitelja in osramotil pred vsemi ljudmi. Po
pravici trpim, pravi sam pri sebi in se obrne,
pjav se mi godi. Premec tudi ni nedolžen in
vrhutega, Bog ve, če nas je res izdal Rožanec.
Če se me ljudje ogibljejo kot uhajača, ali naj
me še kot požigalca črte in zaničujejo? Ker ni
bil Juri hudobnega srca, ga je lahko odvrnil ta
pomislek od nesrečnega sklepa. A zdaj šele, ko
nima ne Miha, ne očeta njegovega, zdaj šele
čuti, kako je sam, kako je izpahnjen iz človeške
Lj. knj. (Malo življenje). 1
S i 98 rs
diužbe. Zadnjega prijatelja je izgubil, in ves
drugačen se mu vidi zdaj rojstni kraj. 2ivo mu
stopi pred oči hiša na Strmi peči in prijazni
njeni prebivalci. Tja pojdem, si r e č e ; domačo
vas zmerom lahko vidim, nesreča pa me nemara
ondi ne bo dosegla. Zadnjič prenoči
doma, ne da bi razodel komu svoj sklep, in
preden se dan zazna, vzame slovo od očetove
hiše in mirne vasi, kjer je užil toliko veselja,
prebil toliko žalosti.
Ko dospe vrhu gore, si obriše pot s čela in
se ozre nazaj. Solnce je bilo razlilo svoje
ž a r k e črez vso majhno dolino, tisoč in tisoč
drobnih biserov je lesketalo po ravnini, po kateri
se vije Dolinščica kakor srebrn pas po belem
krilu. Drugačen prizor pa se mu pokaže
na drugi strani. Gosta megla leži do vrha gore,
in on stoji nasmeji solnčne zemlje kakor na
obrežju temnega morja. Torej v tej megli bomo
živeli, misli Juri in se obrne otožen proti domačemu
kraju. Naenkrat pa zalaja nad njim
P e č a r j e v pes in privabi gospodarja pogledat,
kaj je. Vesel je pozdravil Matija svojega
zranca in ga peljal v hišo, kjer je Rozalka z
materjo pripravljala zajtrk. Po jedi se hitro
pogode. Obleke si je največ izgovoril Juri, ker
te je bil najbolj potreben in pa mirnega bivališča.
Da je od Doline doma, to so vedeli, in da
mu je Juri ime. Materi se je čudno zdelo, da
nima nič skrinje in da je vse v ruti s seboj prinesel,
a .Matija si je mislil, da je fant pač izbirčen
v službah in goste službe redke suknje. RoS
i 99
zalka ni rekla nič, ne da ji je po godu in ne
narobe.
Gospodar je odkazal Juriju vsakdanje delo
in ga peljal potem po svojem posestvu, da mu
razkaže meje in pove, kaj je tu, kaj tam nasejano.
Mnogo zemlje ima P e č a r , a po ravnem
je leži malo; gozdi so lepi in mnogo bi bili
vredni, ako ne bi bilo tako težko lesa spravljati
iz njih; njive in travnika ni dosti, a ob
gozdu in po hosti se razprostirajo veliki pašniki,
zakaj o v č a r s t v o daje glavni zaslužek Pečarju-
Zraven hiše stoji dvoje prostornih poslopij:
hlev za ovce in goveda in skedenj s shrambami
kmetskega orodja. Vmes je vodnjak, iz
katerega se napaja živina, kadar ne more iz
hleva. Trikrat na dan je bilo treba nakrmiti
živino. Delo na poiju se še ni bilo pričelo, in
ker ni bilo drugega opravka, je popravljal Juri
orodje: drevo, brano, voz, zakaj spreten je bil
za tako reč, in marsikaj ga je bil naučil Premec,
ki še zase ni imel denarja, nikar da bi ga dajal
rokodelcem. Od vseh strani je bil ogledal svoje
novo domovje, kod pa je bil prišel gori tisto
noč, ko je hodil iz Ljubljane, si ni mogel razložiti.
Rad je šel pogledat domačo vas, kadar jo
je obsijalo vzhajajoče solnce, ali kadar se je na
večer zavijala v senco, toda čimdalje manj se
mu je tožilo po njej. Crez dan ni utegnil in ni
hotel postopati, zvečer pa, kadar je bilo opravljeno
delo, se je shajala vsa družina v hiši, in
hiti o je tekel čas med prijaznimi razgovori.
Gospodar Matija ni bil gostobeseden, a iz vsav
S i 100 PS
ke besede je gledala odkritosrčnost in dobrohotnost,
ki se hitro prikupi. Zgovornejša je
bila gospodinja Neža, in čisto materine čudi
edini otrok, vedno vesela Rozalka. Ko je bil
Juri prvi večer v tej družbi, se mu je zdelo,
da je zopet doma, da vidi poleg sebe očeta in
mater, in da sliši zopet ljubki smeh svoje sestre.
Premčeve druščine vajen je prišel naenkrat
na ves drugačen svet. Od z a č e t k a je mislil,
da ne bo mogel pogrešati Premca in njegovega
sina, a kmalu mu je bil pogovor z novimi
znanci toliko dražji in lepši, da se je z nekako
neprijetnim č u v s t v om spominjal nazaj prejšnjih
zabav. Svet se mu je zdel ta pomenek proti
onemu praznemu besedovanju, in tem hitreje se
mu je priljubilo redno, zdravo življenje, ker je
bil sit do grla ničemurnega pohajkovanja. Od
mladih nog vedno k dobremu napeljevan. je bil
ohranil še krepostno podstavo, in hudo ga je
časih speklo, ko je videl, kako malo je razvit pri
Premcu čut pravičnosti. Nehote je primerjal
Premca s Pečarjem, in kako neugodno je bilo
to primerjanje za njegovega rešitelja in dobrotnika,
ki mora celo ječo zanj trpeti! Zalilo je to
Jurija, kakor boli vsakega človeka, če mora
biti hvaležen komu, kogar ne more čislati.
Pečarjevi so pa tudi skrbeli zanj, kakor da
bi bil domač. Mati je takoj videla, da nedostaje
Juriju perila, in brž je naročila, kar je bilo treba,
in Matija je.poskrbel, da se mu je hitro izgotovila
izgovorjena obleka, »da se fant ne bo
siamoval.« Šentflorijanski cerkovnik, ki je ob3
3 101 £S
iskoval ob nedeljah Pečarjeve, je bil krojač in
šival ljudem daleč po pogorju, in posebno so ga
cenili za irhovino; nanj se je obrnil Matija. Klobuk
je kupil Juriju, ko je imel opravek pri komisiji,
in dal mu je svoje visoke škornje, ker so
prizadevali njemu p r e v e č sitnosti pri obuvanju.
Tako je bil mladenič nov od vrha do tal.
 
== XIV. ==
 
Znanja Pečar ni imel z mnogimi ljudmi;
največ je občeval s sosedom Simonom, čigar
sin Štefan je skoraj vsak dan prišel v vas. P r vi
dan ga je Juri le malo videl, in samo povedali
so mu, kdo da je. Komaj pa so drugega dne
Pečarjevi odvečerjali, že je prikadil moško
Štefan. Poznalo se je mladeniču, da je tukaj
domač, po vsem vedenju; saj je tudi petelin na
domačem dvorišču najpogumnejši, in krog domače
hiše pes najhuje laja. Z neko ponosno dostojnostjo
ogovori Jurija. »Kako ti je pa ime,
fant?« ga vpraša.
Ko mu Juri pove svoje ime, se zasmeje
Štefan na ves glas. »Presneta reč!« pravi,
»Dolinci pa menda res ne poznate drugega
svetnika kakor sv. Jurija.«
»Sveti Juri je patron kmečkega stanu, Štefan,
če še ne veš,« razlaga mati.
»E, pa ga slabo varuje,« ugovarja Štefan,
»če ne bo drugače, si bomo morali drugega izbrati.
Komu pa se godi slabše na zemlji ko
kmetu?«
102
»Dokler nam ni večje sile,« meni gospodar,
»hvalimo Boga in prosimo ga ljubega zdravja!«
»Zdravja, oče?« povzame Štefan. »Presneto!
kje bodo pa ljudje zdravi, če ne po gorah,
kjer veter zrak čisti in bolezen odnaša. Le
poglejte, kakšni ljudje so po dolini!« In Štefan
pogleda Jurija po strani. »Velik je pač in širok,
a znotraj je otel, in vsako težje delo ga užene.
Z eno roko ga suneš, pa pade. Kratek človek in
dobro podstavljen, tak je za v goro, ali ne
r e s ? « Pomilovalno se je obrnil Štefan k visokemu,
suhemu Juriju, ki je klal pri peči polena.
»E, kjer sence ni, tudi grma ni,« opomni
Matija. »Toda pustimo to govorjenje, ki ne velja
nič. Povej rajši, če pojdeta z očetom na
semenj k Sv. Andreju tja drugi teden!«
»Ne vem še, mislim pa, da pojdeva.«
»Jaz ne bom mogel i t i ; morebiti bosta
imela pa priliko zame kupiti par voličkov, mladih,
da bi jih spomladi učil delati. Časi se je
ondi dobro kupilo.«
»Bom že povedal očetu,« pravi Štefan in
se obrne k Rozalki. »No. Rozalka, ti pa nič
ne govoriš?«
»I, saj ne morem vmes,« odgovori dekle,
»ker si ti tako zgovoren.«
»Zakaj pa bi ne bil, dokler sem mlad? —
Juri, kaj pa je v Dolini novega?«
»Jaz ne vem nič posebnega,« odgovori Juri.
»Kaj pa je s tistim fantom — čigav je že
b i l ? Ti ga moraš poznati. Od vojakov je ušel.
A l i je doma?«
Sct 103 VS,
Juri se skloni po poleno, da bi skril rdečico,
ki ga je oblila, dasi bi je pri slabi luči ne
bil zapazil nihče.
»Nič ne vedo,« pravi, »kje je sedaj.«
»Taki so fantini,« modruje Štefan. — »Kaj
pa, tepo se še kaj ponoči ?«
»Po malem še zmeraj.«
»Da se ta navada ne da odpravit'.« pravi
Matija. »Koliko nesreč se zgodi ob tej neumnosti!
«
»E, kaj se bo zgodilo!« se ponese Štefan.
»Človek ima trdo betico, da še sam ne ve,
kako.«
»Zdravje se zapravlja,« nadaljuje Matija.
»In koliko je vredno delo takega človeka, ki po
cele noči okrog oglari, črez dan pa dremlje?
Če bi imeli starši in gospodarji resno voljo,
bi bilo tega kmalu konec.«
»To mora biti, oče, pa mora biti!« se brani
Štefan. »Kar svet stoji, so hodili mladi ljudje,
v vas in se pretepavali.«
»Oh, Štefan.« se smeje Rozalka, »kaj bi
rekli oče, če bi ti začel naenkrat rjuti okrog
hiše ponoči? To je že bolje, da si modrejši.«
»I, presneta reč!« pravi Štefan, »naj bi kdo
diugi poskušal kaj tod okrog, bi se jaz že postavil
po robu.«
»Torej bi se?« vpraša Rozalka.
»No, in pa kako!« se baha Štefan. »Poštenemu
človeku bi ne privoščil, da mi pride v
pest. Ne bi se hitro pobral, če bi ga vrgel jaz
ob tla.«
Si 104 PS
»Štefan, Štefan,« se smeje dekle. »Ne smeš
biti tako neusmiljen! Kar nečeš, da bi ti drugi
storili, tudi ti njim ne stori. Ali bi ti rad, da bi
te kdo tako s t r e s e l ?«
»Naj me, če me more! Nič mu ne branim,
ampak svetovati pa ni nikomur. — Smejati se
moram, kadar se spomnim, kako sem bil onegavega
Florijana, ki je tudi tak kakor žrd, lepo
na tla položil. S tistimi dolgimi rokami je začel
mahati, kakor bi orehe k l a t i l ; jaz pa se mu
zakadim pod noge, in precej je ležal.«
Ura je odbila devet, in materi se je že zehalo
za kolovratom pri teh važnih pogovorih.
Juri je dokončal svoje delo in položil naklane
treske na peč, da se posuše, in Štefan se je odpravljal.
»Še en šopek mi daj, Rozalka,« pravi pri
odhodu, »da bom bolj moški in da se bo vedelo,
da sem bil v vasi!«
»Kar zunaj si ga natrgaj,« odvrne Rozalka.
»V meji menda koprive niso pozeble. — Pozdravi
Anico, in ona naj pride tudi kaj gori!«
Juri vošči vsem lahko noč in odide s Štefanom,
Rozalka pa ju spremi do vrat.
»Znaš ti zaukati, Juri?« pravi Štefan in
zavriska tako žalostno, da je Jurija smeh silil.
»Zaukaj še ti!« pravi Juriju.
»Ne, jaz ne znam,« se brani Juri. »In kaj bi
ljudi budil iz spanja!«-
»Nihče še ne spi; kar zaukaj! Kaj ne. Rozalka,
da mora zaukati?«
3 4 105 IS
»No, Juri, pa zaukaj še ti!« pravi Rozalka,
»da bomo vedeli, če znate doli bolje.« In Juri
zavriska iz krepkih prsi, da zazvenči Štefanu
po ušesih in se razlegne v tihi noči daleč po
pogorju.
»Vriskati pa znaš,« pravi Štefan, »to me
moraš navaditi!«
Od hleva sem pride počasi sultan, maha s
kodrastim repom, povoha Jurija in Štefana in
koraka za njima. Juri zleze v svojo spalnico
nad hlevom, Štefan pa uka proti domu, naj se
mu tudi skazi vsak poskus. Revež Štefan, si
je mislil Juri, kako je vendar močan! Rozalka
pa se je smejala Štefanu še bolj zdaj, ko ga je
primerjala z Jurijem.
Mineval je dan za dnevom. Sobotni večer
se je osnažilo vse pohištvo in pospravilo vse,
kar bi preveč spominjalo delavnika. Ob
nedeljah pa je bila navada, da je šel en del
prebivalcev na vse zgodaj k službi božji k Sv.
Andreju, drugi pa v Dolino k maši ob desetih.
Juriju je bilo dano na izbiro iti, kadar bi hotel;
izvolil pa si je zjutraj k Sv. Andreju, kar je bilo
posebno všeč gospodarju. Tako je prav, je
dejal, mlad se mora navaditi človek zgodaj
vstajati. — Poklicati ni bilo treba Jurija nikoli.
Preden je bil dan, je kladel veselo žvižgaje
svoji čredi. In ko je to opravil, opravi
tudi sebe, potem pa se napotita z gospodarjem
proti Sv. Andreju. Ko prideta do hiše Simonove,
se malo oglasita, če bi šel nemara kdo
z njima; Simon in njegova žena sta se jima prn
33 106 PS
družila. Tema je še bila, ko začno iti navzdol;
kmalu pa more oko razločevati gorske vrhove
od neba, in kakor svetlosiv trak se razpne po
obzoru. Ozka pot pelje po hribu doli, črez nekaj
časa pa se razširi, postaja manj strma, in
kmalu se vzdigne na drugi strani griček, ki raste
tem bolj, čim niže prideš doli; in naenkrat si
v tesnem grabnu, in izgine ti svetli pas jutranje
zarje. Na desno se potem zavije pot okrog
griča, in pokaže se majhna dolinica in sredi nje
bela cerkvica, obdana od nekaj malega preprostih
hiš. T u je pri Sv. Andreju. Krasno se je zarilo
nebo, ko so dospeli potniki do svojega cilja,
in kmalu jih povabi zvon v cerkev. Juri še
ni bil nikdar tukaj, in storilo se mu je inako, ko
je slišal tuji zvon in se domislil, da dolinski
njemu ne poje več in da ne bo več s,tal med
znano mladino v domači cerkvi.
Maša je minula, in dan se je naredil. Možje
so stopili vkup, da se pomenijo o domačih stvareh,
in sivi župnik nagovarja iz cerkve gredoč
tega pa onega.
»Ho, ho, oče!« pravi smeje se Pečarju.
»Ali Vam nisem že rekel, da nikar ne hodite iz
svoje fare?«
»Gospod župnik,« se izgovarja mož, »drugi
hodijo pa v našo, in V i ste tako dobri, gotovo
tudi za nas molite.«
»O, moji župljanje so sami preveč potrebni,
« pravi župnik in odzdravi Simonu in
Juriju.
3 3 107 Va.
V lepem jutru se vračajo naši znanci domov,
in dočim so prej bolj tiho in molče korakali,
je razvezal svetli dan jezik posebno S i monu
in njegovi ženi. Radovedno sta izpraševala
Jurija o vsakovrstnih rečeh, da jima je
komaj sproti odgovarjal. Govorili so o zimi, da
letos ni bila posebno huda, o vremenu, da bo
spomlad skoraj tu, o kupčiji, da se bo dobro
prodajalo, in o tem in onem, dokler niso prišli
domov, kjer jih je čakal zajtrk. Rozalka in mati
sta bili pripravljeni na odhod, in ko so izpregov
o r i l i par besedic, ji pride Štefan s svojo sestro
klicat.
»Rozalka, danes pa moraš dati kitico rožmarina,
« prosi Štefan.
»O, kadar se gre na božjo pot,« meni
deklica, »se spodobi bolj brinje.«
»Juri ga je tudi bolj zaslužil,« pravi mati,
»ker je bil tako priden in zgoden.«
»Vsak trud je svojega plačila vreden,«
opomni Štefan, »in koliko se jaz trudim, ko
vaju spremljam in varujem.«
»Ali pa me tebe,« odgovori Anica, »da ne
obtičiš v Dolini.«
»O kaj pa! Mislita, če posedim malo pri
kupici vina, da ne znam v e č domov?«
»Znaš že, a predolgo hodiš,« se smeje Rozalka.
»Da boš pa videl, da sem jaz boljšega
srca, nego ti misliš, dobiš eno kitico. Juri pa
tudi eno.«
»Juri, zakaj pa ti nečeš hoditi z nami?«
v p r a š a Anica.
Si 108 VS.
»Ne utegnem prav,« odgovori Juri. »Preveč
bi se zamudil doli in jaz tudi lahko
vstajam.«
Rozalka prinese dva šopka in da enega
Štefanu.
»Juriju ga pripnem pa jaz,« pravi Anica in
okiti njegov klobuk.
»Le urno, le urno, da ne zamudimo!« priganja
mati, in moško odide Štefan s svojimi
varovankami.
Juri gre po svojih opravkih, in ko pride
črez nekaj časa v hišo, najde Matija pri
ognjišču.
»Danes pa Vi kuhate, oče? « ga nagovori.
»Jaz,« mu reče. »Ob nedeljah je že tako,
in vse zadene človeka v življenju. Mati je pripravila
kosilo, in jaz je pristavljam k ognju.«
Kakor izkušen kuhar je prestavljal lonce, popravljal
drva in prižigal svojo pipo. Juri mu je
donašal vode in pomagal pri tem in onem, pred
vežo pa se je solnčil sultan in pomežkoval s
svojimi dobrodušnimi očmi.
Popoldne pa je solnce gorko sijalo, in
vidno se je tajal sneg pod bleščečimi žarki.
Mati in Rozalka sta se bili že vrnili iz Doline
in sedeli pred hišo, Juri pa je ogledaval z Matijem
kamenitno ograjo, ko pride v vas cerkovnik
od Sv. Florijana. Ožbe, majhen možiček
prijaznega obraza, je bratranec P e č a r j e v e žene
in hodi rad ob nedeljah obiskavat svojega
soseda.
3 3 109 PS
»Dober dan vam Bog daj vsem vkup!« pozdravlja
Ožbe, »očetu pa še posebej par volov,
materi nov kolovrat, Rozalki pa brhkega ženina.
— Kje pa imate fanta, ki sem mu moral
tako neutegoma obleko delati?«
»Ravno gre z očetom sem,« odgovori
Rozalka.
»Ha, fant!« pravi Ožbe in ogleduje Jurija
od vseh strani, kako mu stoji njegov umotvor.
»Veš kaj, ti si pa na dobri zemlji zrastel; visoko
si se spel.«
»Na Vašem zvoniku bi Juri lahko od tal
uro navijal,« meni Rozalka.
»Ne, tega bi pa sam sveti Krištof ne mogel,
Rozalka,« odvrne Ožbe.
»E, Ožbe!« pravi mati. »Kako da bi ne
mogel, če je pa pisano, da je bil dvanajst komolcev
visok?«
»Vse zastonj!« razlaga Ožbe. »Na našem
zvoniku bi ne mogel naviti ure, zato, ker nobene
ni.«
»Ah, na to pa nisem mislila,« pravi smeje
se mati in povabi Ožbeta v hišo, da bi pokusil
kolin.
»No, Juri,« v p r a š a Ožbe, »— saj za Jurija
sem te slišal klicati — kako si zadovoljen z
obleko?«
»Na vso moč!« pravi Juri. »Bolje bi ne
mogla biti narejena.«
» P r a v imaš!« reče Ožbe vesel in seže
Juriju v roko. »Tako se mora govoriti, naravnost
in po pravici. Kar se tiče irhovine, se jaz
B I 110 FS
izkusim z vsakim, naj bode, kdor hoče, in če
tudi cesarju šiva. Le poglej, kako se ti prilega!«
»Veste, oče,« ga podraži Rozalka, »Juriju
menda vse dobro stoji, če je le količkaj narejeno.
«
»Dekle, dekle!« žuga Ožbe. »Ali si to že
tudi zapazila?«
»Kaj bom zapazila!« pravi Rozalka in
steče v hišo. Kmalu za njo pride Ožbe in izprazni
svoje žepe. Rozalki je bil prinesel lepih
jabolk, očetu polič borovničevca in materi
vsakovrstnih domačih zdravil, kakršnih je nabil
al po gori. Zakaj Ožbe ni samo cerkovnik,
ampak tudi sloveč zdravnik. Daleč ga kličejo
ljudje k bolnikom, in on rad pomaga, kolikor
more. Zob izdere Ožbe bolje kakor vsak drugi;
ljudje baje kar zadremljejo, kadar jim puli
škrbine. Zdravi pa on živino ravno tako dobro
kakor ljudi. Večkrat se prigodi, da prinese kako
živinče otekel gobec s paše, ker je je gad pičil,
Ožbe pa pride, je namaže s škorpijonovim
oljem, in takoj mu mora odleči. Arnike, trpotčevega
semena, stolčenih sladkih koreninic in
drugih lekov zoper vsako bolezen se pri njem
vedno dobi. — Kar on mežnari, tudi še ni kupil
kadila. Ampak smole si nabere, prave smole,
kakršna teče iz ranjene smreke; to zakoplje
potem v mravljišča in pusti dalje časa ležati.
Kadar jo pa izkoplje, ima duh lepši in močnejši
ko katerosibodi kadilo, in Ožbe trdi. da sami
sveti Trije kralji niso prinesli boljšega v dar.
S I 111 PS
»Ožbe!« kara mati svojega gosta, »zakaj
ne pripelješ žene s seboj?«
»Veš, Neža,« se opravičuje Ožbe, »eden
mora biti vendar doma, da varuje hišo; in žene
ne smem preveč razvaditi, če ne, bo zmeraj
za mano tiščala.«
»Glej ga, glej ga! Le počakaj, enkrat ti jo
izpeljem, da bo pri nas nekaj časa; potlej jo
boš pa rad prišel iskat in bolj jo boš imel v
čislih!«
»Moja Meta bi mi še ne privoščila ne, da
bi malo posamoval.«
»Kakšni so vendar ti moški!« se huduje
Rozalka. »Le hvala Bogu, da nimam še tega
križa!«
»Rozalka, nikar se ne pregreši!« svari
Ožbe. »Naenkrat pridejo snubci, in po tebi bo.
Ali že kaj prida hodijo?«
»Nič kaj ne, oče! Pripeljite vendar V i katerega,
če veste za koga!«
»Kaj pa Simonov Štefan? Ali je zdrav?«,
»Zdrav pa, zdrav,« se ta oglasi in vstopi
moško s sestro Anico. Za njima pride tudi
Matija z Jurijem. Ženske so sedle skupaj, in
šepetanja in smeha ni bilo ne konca ne kraja.
»Zdaj jih pa le pri miru pustimo, da se nas
ne lotijo!« meni Ožbe in prisede k moškim.
Kmalu se vname živ pogovor; zakaj rad je
govoril Ožbe, in zdaj je bila prilika razprodati
vse, kar se mu je nabralo skoz cel teden, ko ni
imel poslušalcev.
S i 112 VS.
»Vi ste dosti doživeli, oče,« pravi Juri, ki
ga je rad poslušal, »povejte nam kaj, kako je
bilo v prejšnjih časih!«
»O, veliko sem izkusil, veliko,« meni Ožbe
in pogleda hvaležno Jurija, ki mu je tako po
srcu izpregovoril. To se mu je pač malokrat
posrečilo, da bi ga bil prosil kdo, naj pripoveduje.
Kar objel bi bil fanta. Popraska se za
ušesi in po dolgem uvodu, v katerem je vse
razložil, kar je mislil, da bi bilo v pojasnjenje
treba, preide na svoja vojaška leta. Oh, kako
so ga lovili in kako bi ga bili radi imeli! Koliko
časa se je moral skrivati in kako srečno je naposled
pobegnil na Koroško, zakaj takrat se je
to še dalo, takrat, a dandanes je drugače.
»He, kaj!« se vtakne Štefan vmes. »Jaz se
le čudim, da ste se časih tako bali vojaščine.
Jaz bi se pa nič ne menil: bi vsaj po lepi priliki
kaj sveta ogledal. Jaz se kar nič ne bojim!«
»Vem, da ne, dokler si za pečjo. Če bi šlo
pa zares, bi drugače piskal,« ga zavrne Ožbe
in pripoveduje dalje, kako se mu je godilo po
Koroškem, kako se je zopet povrnil domov in
služil za hlapca rajnemu šentandrejskemu župniku.
»Še to vam moram povedati,« pravi, »kako
sem tam odvadil psa meso jemati z vilic.
Imeli so gospod,« pravi, »— Bog jim daj večni
mir in pokoj! — psa, majhno žival kakor podlasica,
a premeteno in zvito, da nič takega. Vse
je znal belinček, samo govoril še ni, in gospod
so ga nad vse radi imeli; jaz pa nič, zato ker
S i 113 PS
se je pošast vedno v me zaganjala in vpila,
kadar sem bil pri gospodu. Dobro se je godilo
psičku, ki je sedal z gospodom za mizo; najrajši
so ga pa imeli zato, ker je znal meso snemati
z vilic tako lepo kakor najimenitnejši gospod.
Kadar je gospoda kdo obiskal, vselej s,o kazali
to psetovo posebnost, in vsak se je čudil. Da te
vendar, meni pa ni bilo všeč, da bi pes jedel
kakor človek; toda bil sem kar tiho. No, in
tako je prišel gospodov god, in od vseh krajev
so se zbrali župniki in kaplanje gospoda vezovat.
Poln hlev sem imel konj, in velika pojedina
je bila pripravljena. Na, Ožbe, pravi kuharica
med mašo, tukaj imaš kosilo, potlej ne bo č a s a!
To je že prav, pravim jaz in sedem; pse pa
se k meni spravi, saj pri mesu je vsak pes
sleden. Čakaj, belinček, pravim, danes boš
moral kazati svojo učenost, kaj, ko bi midva
prej poskusila? »Na,« rečem in mu ponudim
mesa na vilicah. On lepo vzame, jaz ga pa
dregnem v gobec, da je zacvilil. Ko ga pokličem
drugič, že ni tako rad poslušal. Kličem ga,
kličem in počasi vendar prileze. Meso je le
meso, si je mislil, in zopet mi vzame kos. Jaz
ga zopet zbodem, da odskoči. V tretje ga pa
nisem v e č pregovoril. K a r po kotih se je plazil
in stiskal rep med noge in c v i l i l , če sem mu
pokazal vilice. Opoldne je bila pa gostija, in
jaz sem nosil vino na mizo. Beseda prinese
besedo, in tako vzamejo v misel tudi učenega
psa. Gospod se hočejo izkazati in nabodejo
mesa. Pes je pa zraven njih sedel. Na, belinček,
L), knj. (Malo življenje). 8
S i 114 PS
pravijo in mu pomole vilice. Kakor jih pes zagleda,
pa zacvili in skoči s stola in zbeži. Gospod
ga kličejo in kličejo, da pride zopet.
Zopet sede k njim; a ko mu pokažejo vilice,
popihne spet, kakor bi bil obseden. Za nobeno
r e č ni hotel več vzeti mesa z vilic. Gospoda
so se komaj vzdržali smeha; župnik so bili pa
hudi kakor sam sršen, in nikoli več ni belinček
z njimi pri mizi jedel.«
»Če bi bili pa zvedeli, kdo jim psa tako
lepo uči,« pravi Matija, »kaj bi bilo potlej?«
»Hentaj, potlej bi bila huda ura. Zakaj
gospod so bili dobri, še predobri, a nagli so bili
pa tudi, če jih je kaj ujezilo. Toda hitro spet
dobri in veseli so bili in zapeli so, da je bilo
kaj. Pridiga jim je šla od rok, da nikoli tega,
in dasi so bili stari, so se zasukali na peti
kakor vrtavka, d r u g a č e kakor pa zdaj nekateri
dolgočasniki, ki jim za vsako besedo sapa
uhaja in premišljujejo, ali bi prestavili eno nogo
za drugo ali pa obe naenkrat. Moj sivec doma
je ravno tak: kadar ga izpustim na pašo, skače
srborito okrog kakor mlad kozel; kakor pa
deneš jarem nanj, ga ne s p r a v i š nikamor več.«
Ožbe je končal, in Anica, ki je tudi poslušala,
ga poprosi, naj še kaj pove.
»Pa še drugič!« pravi Ožbe in se poslovi
s povabilom, naj oni pridejo enkrat k njemu.
Juri ga je spremil do pol pota, in njega je še posebej
vabil Ožbe, naj ga gotovo obišče; tako
se mu je bil prikupil mladenič.
32 115 PS
»Imam hruševca,« pravi, »boljšega ko
dolenjsko žganje in orehov in medu.« In ko se
ustavita, ga potrka na ramo. »No, fant, kako ti
dopade Rozalka? Ali ni kakor jagoda? Le glej,
da se ne zagledaš!«
»Nikar se ne bojte, oče!« odgovori Juri
resno.
»I kaj bi pa tudi bilo?« reče zopet Ožbe,
ko je molčal nekaj časa. »Ali nisi brhek fant?
In kaj bo ta revež, ta Štefan! Na smrt naj misli,
nikar na ženitev! O, jaz poznam hitro človeka.
V očeh mu berem bolezen, in le pomni me, on
ne bo tlačil dolgo zemlje. — Tukaj sva pa napol
pota; torej srečno!«
In starec se izgubi v gozdu.
 
== XV. ==
 
Prismejala se je lahkoživa hčerka čemerne
mamke zime, ljuba pomlad. Sneg je ginil pod
njenimi nožicami, in beli zvonček je zapel pod
grmovjem in klical s sestro trobentico zaspane
t o v a r i š e iz postelj. Telog je odgrnil odejo, in
bršljan je krepkeje objel svojega podpornika
in se spel po hrastovem deblu. Celo po žilah
stare vrbe se je začel urneje pretakati sok, in
komaj je starka sproti odpirala vrata radovednemu
cvetju, ki je sililo na dan in hotelo vedeti,
kaj vrabci tako kriče. T i pa so imeli velik prepir
in gnali silen hrušč in trušč. Nekaj tujcev
se je mislilo naseliti, in lastovica je letala okrog
P e č a r j e v e hiše in terjala nazaj svoje gnezdo,
v katerem so se košatih kričavi vrabci. Glejte
8*
S 2 116 ve,
si no! so vpili ti domačini, zdaj pridejo požeruhi,
ko je vsega dosti; pozimi jih pa ni bilo!
Kar pojdite, odkoder ste prišli!
Delo na polju se je bilo pričelo. Kadar je
bilo lepo gorko, je izgnal Juri ovce razen mladičev,
da se izprehodijo, in popasoval je tudi
ozimino, če je prehitro rastla in se je bilo bati,
da bo polegla. Tešče pa ni izpuščal drobnice
na pašo, dokler je bilo hladno, in držal jo je
tudi v hlevu, kadar je bila zemlja po deževnem
vremenu premočena; zakaj pašniki se
kvarijo in živina naleze bolezni. Za jaro setev
je oral njive, in z Matijem sta delati vadila
mlade voličke, ki jih je bil kupil gospodar. Po
v r t u pa je obrezaval drevje in je čistil mahu
in gosenic. Za vsako delo je imel spretno roko,
semtertja je pa tudi nasvetoval kaj novega,
kar se je bilo v Dolini že izkazalo, o čemer pa
v hribih še ničesar vedeli niso. Tako je izprosil,
da si je Matija namesto nerodnega lesenega
drevesa omislil železen plug. Veliko prizadev
je bilo treba; ko pa je poskusil gospodar pripravno
orodje, ni mogel prehvaliti ne pluga,
ne Jurija.
Veliko truda je tudi stalo vode iz vodnjaka
s škafi donašati v hlev, kadar je ostajala
živina po cele dni doma; posebno pozimi se je
v e č k r a t zgodilo, da ni bilo mogoče zunaj napajati.
Juri pa je iz hrasta, ki ga je bil podrl
vihar, izdolbel korito, je postavil v hlev in
napeljal vanje od vodnjaka sem lesen žleb, in
več ni bilo treba škafov.
gkl 117 PS
»Hentaj!« je dejal Matija, »vse pride temu
fantu na misel, in kar mu pride na misel, vse
naredi.«
V čislih so imeli Jurija pri Pečarju kakor
tudi pri Simonu, kamor je prišel po kakem
opravku.
»Od nepotrebnih besed pa Juri ne bo dajal
odgovora,« je menil zgovorni Štefan, »saj
skoraj nič ne govori. Trikrat na dan reče »o
ne« in »kaj pa«, potlej je pa v kraju.«
»Juri je pridnejši z rokami ko z jezikom,«
je dejal Simon, in tudi Anica se je potegnila
zanj, trdeč, da govori pametneje nego Štefan.
»Oh, jaz pojdem tudi rajša zjutraj k maši
k Sv. Andreju,« je dejala neko soboto zvečer
Anica materi. »Dan je tako kratek, če pridemo
šele proti dvema domov.«
»I le pojdi,« je rekla mati, »pojdem pa jaz
k deseti maši.«
In Anica ni zaspala maše drugega dne in
med tem, ko sta na poti moža pretresovala
važne denarne zadeve, se je pomenkovala ona
z Jurijem o tisoč rečeh. Ni ji pošlo nikdar pov
p r a š e v a n j e ; vse je hotela izvedeti, če ima
veliko dela, če mu je kaj dolgčas, če je rad na
gori. Zdaj je govorila resno, zdaj šaljivo, da si
je mislil Juri: s tem dekletom se je pa lahko
meniti. In res mu je prišlo toliko besedi na
jezik, da se je sam sebi čudil. Dozdaj je bil teh
misli, da se more zabavati pravzaprav le med
moškimi in da ženska prijetno druščino le kazi;
B t 118 PS
zdaj se mu je pa zazdelo, da je Aničina družba
skoraj prijetnejša ko P r e m č e v e g a Miha. Tako
podomače je govoril ž njo kakor le kdaj s
svojim prijateljem, in če je primerjal Anico z
Rozalko, se mu je zdela le-ta nekoliko prevesela
in preživa, in mislil si je, da bi Anica
ne zasmehovala tako hudo revnega Štefana,
ker je boljšega srca. — In dobrega srca je res
Anica: njemu je podarila šopek za klobuk in
po poti je nabirala gredoč cvetic in spletala
v e n č e k ; ko sta pa šla narazen, mu je naročila,
naj ga nese Rozalki. A Rozalka ni bila nič
posebno vesela, ko ji ga je prinesel. »Anica je
šla za rana, pa meni ni nič povedala. Zdaj
bomo morali pa sami iti,« je dejala, in ustca
so se ji zakrivila navzdol, da je bilo žalostno
in smešno videti. »No, Juri,« ga je ogovorila,
»ti imaš pa tak šopek za klobukom kakor
metlo, da ga komaj nosiš. A l i ga je tudi Anica
naredila? «
»Tudi,« je dejal Juri, Rozalka pa je odšla,
da se pripravi za cerkev. »Kar pojdimo, kar
pojdimo!« je priganjala mater, kar sicer ni bila
njena navada.
»Počakaj no! saj ne gori voda. Vidiš,
ravno gre Šimonovka s Štefanom,« jo je zad
r ž a v a l a mati.
Ko so pa prišli popoldne domov, je bila
Rozalka slabe volje. »Oh, kako je pust ta
Štefan, mati!« je tožila. »Vedno sili v človeka
in tako neslano govori!«
3 4 119
»Pa se mu zmeraj smeješ in režiš,« pravi'
mati; »potlej pa misli, da ti ugaja.«
»Oh, mati, kaj pa hočem? Ali naj ga z
grdo odženem?«
»Ne, ni treba! Ampak pogovori se kaj pametnega
z njim! Saj ni, da bi se venomer
smejala.«
»Oh, veste, mati? Jaz bi šla tudi rajša k
prvi maši. Zdaj že ni več mraza, in taka lepa
pot je proti Sv. Andreju.«
»To pa res! Po samem grabnu, kjer se ne
vidi ne na desno, ne na levo. P r i vsaki stopinji
si lahko zlomiš nogo; v Dolino pa prideš z
vozom, če je treba. Toda stori, kakor hočeš!.<
Drugo nedeljo sta pa že sami dve mamki
romali v Dolino, ko je bil mladi svet že došel
vesel in glasan od Sv. Andreja; zakaj tudi Štefanu
se ni ljubilo več postavljati se pri veliki
maši, ker ni vedel komu.
»Ti reč, ti!« je dejal stari Simon. »Naj bi
jaz klical Štefana s palico, ne zbudim ga v
delavnik; v nedeljo pa kar sam vstane, preden
zapoje petelin.« Mladi družbi se je zdela pot
vedno kratka; Juri pa jo je še drugače obračal:
nabiral je, kadar so šli proti domu, vrbovih šib
in naganjal tudi Štefana, da mu jih je rezal;
deklici sta pa pomagali nositi.
»Ti že zopet nekaj nameravaš,« je dejal
Štefan. »Kaj pa misliš narediti?«
»Boš že videl,« odvrne Juri. Ko pride domov,
posuši šibe na solncu in si jih prireže za
svojo rabo. Ko so pa zvečer vsi skupaj sedeli
120
v izbi, razgrne svojo kramo in jo razvrsti:
potem sede, naperi košek in začne plesti. Dno
je kmalu gotovo, in delo gre hitro izpod rok.
Še malo je treba počakati, in Juri podari materi
trden jerbas in drugikrat Rozalki lično korbico.
»Juri zna vse,« so dejali.
»Mene moraš tudi naučiti,« je pros il Štefan,
in rad mu je Juri pokazal, kar je sam znal
in kolikor se je bil navadil pri Premcu.
Štefan pa ga je imel čimdalje rajši in vse
mu je zaupal. Povedal mu je, da je Rozalka
njegova izvoljenka in da jo bo morebiti še
letos v z e l ; da bi ne marala zanj, tega še misliti
ni mogel. »Kaj bi pa mogla imeti zoper mene?«
je dejal. »Nič. Zdrav sem in krepak tudi. Ti si
malo večji; pa če bi se poskusila za moč, ne
vem, kako bi ti izhajal. Veš, jaz sem koščen
in v rokah sem posebno hud.«
Juri pa je dejal: »Midva se ne bova nikdar
izkušala in tepla, Štefan'.«
»Zato, ker sva iz enega kraja; kaj ne da?
Toda, naj kdo drugi gori pride! Kaj?«
»Gorje mu!« je dejal Juri, in Štefan se je
potrkal po prsih.
Kakor domačega so imeli Jurija pri obeh
družinah, in nobena važnejša reč se ni zgodila,
da ne bi tudi on dobil prilike izreči svoje misli.
Oba gospodarja sta bila pravična in nista hlepela
po tujem blagu, niti zavidala sreče sosedu.
Živela sta vedno složno in se podpirala drug
drugega v vseh rečeh. Če se je mudilo kako
delo, so pomagali vsi skupaj, in če je eden kate3
3 121 PS
rikrat kam šel, je oskrbel tudi sosedove stvari.
Tako je imel Juri tudi pri Simonu vedno kaj
dela. Anica bi bila neizrečeno rada imela lopico
pred hišo, kjer bi šivala o lepem vremenu aH
pa zapela z pozalko kako pesem.
»Kadar Juri utegne, naj ti jo naredi!« je
dejal Matija, in dasi je ugovarjal Juri, da ne
zna delati takih reči, nič mu ni pomagalo. Poskusil
je torej, in ni se mu izkazilo.
»Strehe še nikoli nisem kril,« je dejal
Simonu, ko ga je prosil, naj jo pride popravljat.
A mož mu ni dal miru, dokler ni bilo delo izgotovljeno.
Potlej si je pa mel Matija roke. »No,
Simon,« je dejal, »ali nisem rekel, da on vse
zna, če le hoče. — Juri!« je pristavil, »pameten
bodi in priden, kakor si bil dosihmal, pa se ti
bo še dobro godilo!«
Štefan, ki je bil dobrega srca, se je veselil,
da Jurija tako čislajo. Izkušal ga je posnemati v
vseh rečeh, in starši so bili teh misli, da ni
bil Šteian še nikdar tako priden kakor zdaj, ko
z Jurijem skupaj delata. Samo enkrat se je bil
Juri malo zameril svojim prijateljem. Vzrok je
bi! kaj malenkosten. Simon je nekaj zidal, in
ker je rabil vode, da bi apno gasil, naloži
polovnjak na voz in gre z voli na studenec.
Tam natoči in hoče peljati domov. Ko pa vola
speljeta, steče zadnje kolo črez velik kamen,
voz se nagne in polovnjak, ki je bil menda
slabo zavarovan, se zvali z voza. Hentaj, kako
je bilo težko naložiti ga zopet! Simon pokliče
S i 122 PS
Štefana. Oba vzdigujeta in vzdigujeta, a polovnjak
se ne gane.
»He, Matija!« kliče Simon, »pridi pomagat,
pridi, da naložimo!«
Matija pride, a polovnjak neče na voz, dasi
je še Anica prišla zraven in pritisnila. Kaj je
s t o r i t i ? Možje si brišejo pot in ogledujejo nesrečni
polovnjak.
»Oh,skoči kdo, skoči po Jurija!« pravi Matija.
Hitro s t e č e Anica ponj in ga kmalu pripelje.
»Oh, Juri,« mu pravi, »ti si še edina naša
tolažba, pomagaj nam!« —
Juri gre okrog polovnjaka in pravi: »Kar
domov pojdite! V pol ure vam postavim sam
polovnjak vode pred hišo.«
»Ti s a m ? « se zavzame Štefan; moža sta
pa molčala, nejevoljna na tako prevzetno govorjenje.
Juri pa odbije polovnjaku veho, da izteče
voda, naloži potem prazno posodo brez truda
na voz in hitro zopet nalije vode.
»Tako bi bil pa tudi jaz znal narediti!«
se odreže Štefan. Matija in Simona pa je bilo
malo sram, toda nista hotela pokazati.
»Dobra misel pride vselej prepozno!« pokima
Matija in se nasmeje in za njim se smejo
tudi drugi, a nihče tako iz srca kakor Anica.
 
== XVI. ==
 
Bližala se je Velika noč, in mnogo dela so
dobile ženske po kuhinjah, zakaj prazniki se
morajo spodobno praznovati. Juri je povijal
3 4 123 £3
butaro za cvetno nedeljo. Dve je bil naredil,
eno zase in eno za Štefana, in prepletel z
brinjem in bršljanom; deklici pa sta ji nakitili
s pisanimi trakovi. Ponosno sta ji nesla oba
k Sv. Andreju, kjer ni imel noben fant tako
lepe; nazaj grede pa je nabral Juri gobe po
drevju in jo potem posušil, in Veliko soboto so
poslali Štefana po blagoslovljenega ognja. Ko
je prinesel nazaj tlečo gobo, so zanetili z njo
nov ogenj, ko je bil stari popolnoma pogašen,
in zakurili pod velikim kotlom za Veliko nedeljo.
Popoldne je že napol praznik. V izbi se
je polnil jerbas, ki ga je bil Juri spletel, s pirhi
in vsakovrstnim pecivom, da ga ponese Rozalka
blagoslovit. Juri pa se je bil izgubil v
gozd, in dolgo ga ni bilo nazaj. Ko se je pa
storil večer, prinese dva velika šopka dišečih
cvetic materi in Rozalki za pirhe.
»Meni pa nič?« je v p r a š a l a Anica, ki je bila
prišla v vas, kakor zadnje dni večkrat.
»Ti vendar vse iztakneš!« je dejal Štefan.
»Kje si le vijolic dobil! Jaz jih toliko časa že
iščem — ravno, Rozalka, tebi sem jih hotel prinesti
— pa jih ni bilo š e dobiti nikjer. Ves sem
se opraskal, ko sem lezel za njimi. Juri, ti
imaš nasejane.«
»Kako to vendar lepo diši!« je dejala mati.
»Vijolica je pa res preljuba cvetica. Tako ponižne
barve je, in tako daleč gre njen duh. —
Le počakaj, Juri, jutri ti vrnem pirhe, ker si
se me spomnil,« in ni se mogla naduhati krasnega
šopka.
124 PS
Anica pa je bila žalostna, da ona sama ne
dobi nič. »Oh, Juri,« je dejala, »tako lepih
pirhov sem ti bila pripravila; zdaj pa ne vem,
če bi ti jih dala.«
Juri se je izgovarjal, da ni vedel, da pride
gori, a to je ni potolažilo.
»Povej, kje si jih dobil!« je rekla; »sama
s i j i h grem trgat.«
»Nič se ne meni, Anica!« pravi mati
P e č a r j e v a . »Medve bodeva delili; šopek je
tako velik, da ga bo obema dosti. Juriju ne
smeš zameriti, da je bil malo pozabljiv. Če mu
boš pa dala pirhov, ne bo nikoli več. Kaj ne,
J u r i ?«
»I, kako pa!« pritrdi on, in mir je bil sklenjen.
Veliko nedeljo pa sta nesli obe deklici
vsaka svoj jerbas z lepim prtom pogrnjen v
cerkev k blagoslovu. Koder so druščino srečevali
ljudje, si je vse voščilo vesele praznike, in
radost jim je sijala povsod naproti.
•»Anica!« prične Rozalka, ko se vračajo,
»če bi bili medve skupaj doma, bi se izkusili,
katera bo najprej prinesla blagoslova domov.
Saj veš, kaj to pomeni?«
»Katera pride prva domov, se tisto leto
omoži; ali ne?«
»Da, omoži. -In ti veš, da sem jaz urnih
nog; nemara bi te prekosila.«
»Oh, jaz bi se s teboj še izkušala ne,«
pravi Anica.
33 125 rs
»Ho, ho,« se smeje ona, »to le tako praviš.
Potlej bi pa letela kakor lastovica. Dobro, da
se ni treba pehati.«
»Medve. bodeva pač obe prvi prišli
domov.«
»Pa res,« pobere besedo Simon. »Morda
se omožita res obe še pred zimo. No, presneta
reč, zakaj pa ne? Ali bi bilo to tako čudno?
Kaj, Matija?«
»Naj bode, kakor je božja volja,« pravi ta.
»Veš kaj? Nič čudnega bi to ne bilo. To
ti jaz povem, Matija. Poglej ju no, kakšna fanta
sta! Kakor dve smreki. Dekleti pa tudi č v r s t i!
Poln jerbas ti nese pet ur daleč, če je treba.«
Štefan se je spel pokoncu pri teh besedah
in pogledal krog sebe, če ga Rozalka vidi.
Anica pa je zardela in se obrnila proč; mislila
je, da se Juri po njej ozira; a ta je malo razumel
vse govorjenje in mirno korakal zraven
Štefana.
Najmanj všeč so bile te besede Rozalki.
»Oh, oče!« odvrne naglo, »meni se še ne mudi
tako hudo in Anici menda še tudi ne. Kaj ne,
Anica?« In Rozalka se ozre nanjo. »Oh, oh,«
vzklikne, »kako si pa rdeča! Ti, ti!«
»Ker mi je vroče,« odgovori ona, a naenkiat
je izpregledala Rozalka in razumela popolnoma
pomen Simonovih besed. Za Jurijem
gleda Anica, tako si je dejala, in nejevolja jo je
obšla. Dasiravno pravzaprav ni imela rada
Jurija in ni občevala z njim prijazneje ko z vsaBI
126
k im drugim, vendar jo je obšla nevoščljivost,
tako da je čutila ali vsaj mislila tako, da ima
Jurija tudi rada. Čudno je časi srce človeško:
spoznanje in zavest, da druge kaj zanima, da.
se drugi potegujejo za to, kar je nam le malo
v čislih, razneti tudi hladno čuvstvo, in za kar
se prej nismo dosti menili, to cenimo zdaj v i soko,
zato ker je drugim všeč.
»Meni pa ni nič vroče,« odgovori ponosno
Rozalka, in to je bil konec govorjenja. Molče
je stopala družba proti domu, zakaj vsak je
imel svoje misli. Deklicama je potemnelo obličje,
in čutili sta, da jima gre nekaj navzkriž.
Anica je pač dobro vedela, da njen brat nima
posebne cene pri Rozalki, a dasi je Štefanu
to tudi časi povedala, vendar ji ni nikdar verjel.
Fantu ni hotelo v glavo, kako bi ga dekle,
za katerim bi on pogledal, ne maralo. Edini sin,
si je mislil, dom gotov in tak fant! Zdaj vem,
je dejala Anica sama pri sebi, zakaj ga ne mara
in zakaj sta si z Jurijem taka prijatelja. Meni
ni prinesel nič šopka! Prav nesrečna je bila
Anica. Kako vesela je bila pred malo dnevi, ko
so njeni s t a r š i v misel vzeli, da, kadar vzame
Štefan Rozalko, bodo tudi njo omožili, in da bi
jim bil Juri kot zet jako po godu. Oh, njej bi
bil tudi! Toda zdaj pa on že na drugo misli.
— Nemara se je pa le ona vanj zagledala, se je
tolažila Anica, in Juri se nič ne meni zanjo.
Saj mi je že povedal, da je rad v moji družbi in
da rad z mano govori; P e č a r j e v im mora seveda
bolj streči. Tako se je izkušala pomiriti.
S 4 127 P3
Rozalko so pa tudi navdajale neprijetne
misli. Anica dobi Jurija, tako si je dejala, jaz
naj bi bila pa s tem pustim človekom zadovoljna,
s tem Štefanom! Aha, zato hodi Anica
zdaj tolikrat k nam, da se z njim pomenkuje.
Glejte, glejte, ne izbira slabo. Toda Juri je
pa zanjo vendar predober. In nekako zaničljivo
je premerila z očmi šibko postavo Aničino. To
je zdaj dobro vedela, da Štefana nima nič, prav
nič rada.
Juri se je pa čudil, zakaj je zgovornima deklicama
beseda tako hitro zastala; ker pa njemu
samemu ni bilo toliko do govorjenja, je
molčal tudi on. Tako ošaben ni bil misliti, da je
on vzrok kakšne zamere. Ker sta ga radi imeli
obe družini, je izkušal vedno obema ustrezati;
a da bi se za katero deklic posebno brigal, se
mu je zdelo brezumno. Saj je vedel, da je le za
nekaj časa varen, da bo le tako dolgo živel v
miru, dokler ga ljudje ne spoznajo in ne zapode,
in buditi prazno upanje Rozalki ali Anici,
se mu je videlo tem pregrešneje, ker je bil njiju
s t a i š em hvale dolžan. Tako ni bilo pravega veselja
na ta najlepši praznik, skoraj nihče pa ni
vedel pravega vzroka. Štefana je to seveda
malo motilo. Če ne prej, pa pozneje; saj fantovanje
je tudi lepo, si je mislil in pobiral pirhe
in žvižgal in vriskal, da je bil ves hripav.
»Rozalka, imaš kaj p i r h o v ? « nagovori Juri
deklico, ko sta bila sama pred hišo.
»Saj ti jih bo Anica dala,« mu odgovori ta
na kratko. Juri je postal in jo gledal.
B I 128 VSk
»Ti si huda name,« pravi. »Zakaj pa?«
»Nič huda.«
»Zakaj mi torej ne daš pirhov?«
»Saj ne maraš za moje, ko imaš drugih
dosti,« odgovori Rozalka, steče v sobo in prinese
jabolk in pomaranč.
»Ne smeš biti huda, Rozalka,« pravi Juri.
»Ali sem ti kaj hudega storil?«
»Kaj mi boš storil!« odgovori ona, se
obrne in odide. Skoraj vse popoldne pa jo je
bolela glava.
»Prehladila se je,« je rekla mati in ji hladila
v r o č e čelo.
»No, Juri, ali si že pobral pirhe?« je vprašal
Matija Jurija.
»Rozalka* mi jih je že dala.«
»Kaj pa Anica?« pristavi mati. »Ta ti jih
je tudi obljubila.«
»Nisem bil nič doli.«
»Kak .fant pa si ti,« ga ošteva Matija, »da
se za nič ne meniš! O to je bilo časih drugače!
Po dve uri daleč smo hodili in ponoči in potolčeni
smo prihajali domov. O, kje so tisti časi!«
»Tisti nerodni!« pokara mati. »Ali je kaj
neumnejšega ko tako po noči laziti okrog!«
»No, le tiho bodi, Neža, saj take sile ni
bilo!« pravi zopet gospodar. »Ampak Juri se
premalo briga za to pa za to. Veš, Juri, Anica
ni slabo dekle in poštenih s t a r š e v hči. Če utegneš,
pojdiva malo doli pogledat. Jaz moram
tudi iti enkrat v vas.«
129 pa
»Medve o&taneva pa sami; kaj ne?« se
oglasi Rozalka, ki so jo bile poslednje besede
posebno ujezile.
»O le počakajta! Ne bo dolgo, bode pa
Štefan tu!«
»Zmeraj ta Štefan!« godrnja Rozalka, a
kmalu se začuje glasno žvižganje, ki je naznanjalo
prihod vsakdanjega obiskovalca.
Juri pa je šel z Matijem doli k Simonovim,
in med potom je govoril gospodar o tem in
onem, in kako misli Simon Anico omožiti na
dom in da ima Juri lepo priliko priženiti se, če
se malo potrudi; dobro hišo bi dobil in pošteno,
pridno ženo; samo Štefan se mora prej kam
spraviti. »Na Rozalko misli fant; pa ni nič kaj
zdrav. Bojim se, da ga bo enkrat zvilo. Jetika
rada pobira mlade ljudi. Počakajmo še malo!«
Tako sta prišla k Simonovim, veselo
sprejeta od cele družine.
»Ali si vendar prišel po pirhe?« je rekla
Anica Juriju in tako zvesto ga je pogledala, da
mu je seglo do srca. »Vem, da ti je Rozalka
lepših dala; pa vzemi, kar imam!«
In podarila mu je svilen robec za okolo
vratu, da on še nikdar ni videl tako lepega.
Branil se je nekoliko časa, da je to preveč, da
je predrago zanj, a moral je vzeti, in tako prijetno
sta se pogovarjala, da mu je bilo, kakor
bi sanjal.
Za mizo je sedel Pečar med Simonom in
njegovo ženo, in imeli so važen pogovor o P O LJ,
knj. (Malo življenje). 9
s i 130 t a
Ijedelstvu in o v č a r s t v u , o gospodarstvu in svojih
otrocili, in pomenkovali so se tudi, kdaj bi
se napravila ženitev, zakaj to je bilo dognano,
da vzame Štefan Rozalko.
»Stara sta že dosti,« je dejal Simon, »ali
ne res? Pametna tudi; kaj? Matija, čas je za
naju, da počijeva in mlajšim rokam izročiva
delo.«
»Dobra sta oba in pridna,« je pritrjevala
mati. »Nič hudega ne bode starim; boš videl,
Matija.«
»Ali je pa fant z d r a v ? « vprašuje Matija.
»Tako bled se mi vidi. Jaz se bojim, da ne bi
kake jetike dobil.«
»Oh, Štefan pa jetika!« vzklikne mati. »Le
nikar se ne boj. Jaz poznam svojega otroka:
od nekdaj je bil že bolj bled in medel, pa zaradi
tega ni slaboten. Trden fant je. Prav rdečih
ljudi se prej prime bolezen kakor pa bledih.
Tega se ni treba bati.«
»No, Bog nam daj zdravje vsem vkup,«
pravi Matija, »pa srečo našim otrokom!«
»Tako je prav govorjeno!« potrdi Šimonovka.
»Zakaj pa se trudimo na svetu, če ne
za svoje otroke? Štefan in Rozalka se pa
vendar tako lepo podajeta vkup, kakor bi bila
ustvarjena drug za drugega. Fant jo ima tako
rad, kakor ne vem kaj!«
»No, in ona njega tudi,« pravi Simon.
»Ne vem prav, kako dekle misli,« pravi
P e č a r .
S4 131 P3
»Ha, ha, ti je ne poznaš; jaz pa vem, kako
je,« se smeje mati Šimonovka. »Le vprašaj jo
na kratko, pa boš zvedel.«
Tako se je govorilo pri mizi; Anica pa je
vodila Jurija krog hiše in po vrtu in mu razkazovala
to in ono. »Oh, pri vas je seveda
lepše,« je dejala. »Lepši je kraj in boljša zemlja;
pa tudi tukaj nismo v puščavi. Iz vrta gledajo
skale, pa drevje vendar lepo raste in nam
da dosti sadja in poleti prijetno senco. Naš studenec
je boljši, ker nima tako mehke vode kakor
vaš. Burje ne vžijemo toliko na tem kraju
kakor gori, in okrog hiše ni tistih nevarnih
pečin. Zjutraj imamo malo megle, pa se hitro
razkadi in pozimi nas varuje hudega mraza.
Če je polje s kamenjem posuto in se težje obdeluje,
leži pa bliže hiše. Kak lep gozd imamo,
to si tudi že videl. In kako prijetna bo lopica.
kadar se zaraste! Potlej jo moraš priti pogledat;
in Rozalka tudi. Kako, da je ni nič doli
danes?«
»Glava jo nekoliko boli,« pove Juri.
»Revica! Jo moram pa jaz obiskati.« Hitro
je tekel čas Juriju in naprej in naprej bi bil še
poslušal Anico, da ga ni poklical Matija, ki se
je bil poslovil.
»Rozalko glava boli,« je dejala Anica; »jaz
grem z vama, da jo malo pozdravim!«
»O, saj ni nič sile,« brani Matija. »Zdaj je
že gotovo dobra.«
»Anica, kar pojdi!« pravi mati, in vsi trije
se napotijo.
9"
Ž33 132 PS2
Doma pa je bila Rozalka zelo slabe volje;
na nobeno vprašanje ni dajala rada odgovora,
in ubogi Štefan je bil ob ves pogum. Otožno jo
je gledal; karkoli je rekel, nič ji ni bilo prav.
Ko je pa prišla Anica, jo je začela glava še bolj
boleti. Težko ji je delo vsako govorjenje, in
tako hudo si je želela miru, da sta Anica in
Štefan kmalu odrinila. Žalostna je bila Anica,
ko je videla, kako malo je ustregla prijateljici
s svojim obiskanjem, a tolažila se je z mislijo,
da bode jutri drugače. Toda bilo je ravno tako,
in več dni zaporedoma se je držala rdečelična
Rozalka tako čemerno in kislo kakor gorenjsko
grozdje. Z Jurijem ni govorila nič in z drugimi
tudi ne dosti.
»Sam Bog ve, kaj je deklini!« je dejala
mati.
»Nič ji ni,« je rekel oče. »S Štefanom sta
se nemara razprla kakor vsak teden dvakrat,
in zdaj kuha jezo.«
Juriju je bilo pa vse to velika sitnost.
Vedno so mu šle po glavi Matijeve besede o
Simonovih namerah, in marsikaj mu je bilo
zdaj očito, česar prej ni zapazil. Da ga Anica
rada vidi, to je ugajalo njegovemu samoljubju,
in dobro mu je dela zavest, da vendar eno srce
tudi zanj bije. Potem se je spomnil Rozalke in
njenega čudnega vedenja. Da za Štefana ne
mara mnogo, mu ni bila skrivnost; a zdaj se
mu je dozdevalo, da ona tudi nanj misli. In kaj
bode iz vsega tega? Kaj hoče storiti? Na ženitev
misliti je norost. A l i naj bi šel p r o č ? Toda
sa 133 rs?
kam? V tuje kraje, da ne bi videl več ne domačih
hribov, ne zelene doline? Ne, tega ne! Da
tu gori ostane, to se mu ie zdelo namenjeno;
toda ženitev iz glave! Da bi imel Anico ali Rozalko
posebno rad, tega si ni mogel reči. Obe
sta mu bili enako ljubi, in s katero je ravno gov
o r i l , ta se mu je zdela lepša. Lahko se mu je
pa tudi zdelo vnemar pustiti vse te reči in živeti
v prejšnji jasni brezskrbnosti! —Toda zakaj
ne bi on užival sreče, vsaj dokler je pripuš
č e n o ? — In potlej naj pride, kar hoče! — A
deklico bi tudi zakopal v svojo nesrečo. — Ne,
to se ne sme zgoditi! In Juri je sklenil z deklicama
kar najmanj občevati in nikdar nobene
besede ne izpregovoriti. ki bi se dala napak
umeti.
Z lahkim srcem je opravljal Juri zopet
svoje vsakdanje delo, v hišo je zahajal redkeje
in na samem ni govoril ne z Rozalko, ne z Anico.
»Moder fant, moder mož,« sta dejala moža.
»Skoraj premoder,« je menila Šimonovka,
in tudi deklicama se je tako zdelo.
Rozalko je nejevolja zopet minula, in bila
je zopet prejšnja vesela deklica, a tako samosvestno
ni več govorila z Jurijem, boječa je
postajala v njegovi družbi in besed ji je zmanjkovalo.
Juri pa, ki je gledal zdaj vse z drugačnimi
očmi, je zapazil kmalu, kako si mu prizadeva
postreči, bodisi, da se mu je res hotela
priljubiti, ali pa se je le njemu tako zdelo. Neobčutljiv
seveda Juri ni bil, in da je Rozalka
zala, to si je moral priznati.
ssi t34 va.
»Kako dekle!« je dejal časi. »Dolinske naj
se kar skrijejo pred njo.« In v e č k r a t je njegovo
premišljevanje sklenila beseda: »Škoda!«
Anice že cel teden ni videl, in kaj bi mislil
nanjo, ko je vse zastonj! Spomnil se je je zopet,
ko si je zavezoval okolo vratu svileno ruto,
njeno darilo.
»Glej ga Jurija?« ga ogovori naenkrat Rozalka,
»kje si pa kupil to gizdavo ruto? Saj
ne greš nikamor.«
»To sem kar tako dobil.« odgovarja Juri.
»Kje pa?< izprašuje Rozalka, in radovednost
ji raste. »Jaz ne dobim tako nobene reči.«
»Za pirhe se vse dobi, Rozalka.«
»Ah. tako! Torej Anica ti jo je dala,
Anica,« pravi dekle in se obrne in odide. Dolgo
je Juri ni videl; a ko jo zopet sreča, se mu je
zdelo, da ima objokane oči. In tako milo se mu
je storilo, da bi se kar razjokal in stekel za njo
in ji povedal, kdo da je, kakšen človek, kako
malo vreden, da le količkaj misli nanj. A bal
se je nasledkov take izpovedi. Morebiti bi ga
dali takoj proč, če bi zvedeli, da ga iščejo žandarji;
in izkušal se je tudi preveriti, da se pa
nemara moti, kar se tiče Rozalke.
 
== XVII. ==
 
Pečarjevim se je od začetka pametno v i delo,
da ne sili Juri domov. Ko pa je prešlo
nekaj mesecev, ne da bi bil izrekel takšno željo,
so se začeli čuditi, in ker so mislili, da si
ne upa prositi, so ga nagovarjali sami, naj obS4
135 PS
išče črez toliko časa zopet svoje domače. Juri
pa ni maral, češ, da mu ni nič dolgčas, da se
mu nič ne toži po domu. Malo preveč je sam
svoj, so dejali in ga pustili pri miru. A zavzeli
so se zopet, ko ni hotel iti k Sv. Florijanu v nedeljo
po Binkoštih, kadar je gori veliko sveto
opravilo. Cerkovnik Ožbe je bil vse posebno
povabil, in sobotni večer sta nesli dekleti lepih
vencev iu cvetlic v cerkev. Vse je hotelo biti
pri opravilu, in mati je rekla: »Juri, jutri boš
pa lahko govoril s katerim svojih znancev. Dolinci
močno pridejo k Sv. Florijanu.«
»Jaz pojdem rajši kakor po navadi,« pravi
Juri.
»O kaj še! Le pojdi gori! Saj še nisi videl
cerkvice nikdar tako olepšane. Naj gre jutri
sam oče k Sv. Andreju.«
»Ne, mati, jaz grem res rajši zjutraj. Naj
pa oče gredo sem!«
»E, kaj bi se branil!« pravi Matija. »Le pokaži
se, kakšen si. Ali se sramuješ, da pri nas
služiš?«
»Kaj se bom sramoval. Služba tu kakor
tam.«
»No, silil te ne bom. Pojdeš pa sam k Sv.
Andreju.«
Kaj mu je neki, da je tako čuden! so mislili
vsi, Rozalka pa je bila posebno nezadovoljna.
Šele drugi dan se je umirila, ko je videla Anico
zraven sebe v cerkvi in se uverila, da Juri ni
šel k Sv. Andreju zaradi nje.
S i 136 PS
Sv. Florijana gora pa je polna prazničnih
ljudi, in pomlajen skače stari Ožbe semtertja.
Zdaj teče s kadilnico po oglja, zdaj v zvonik
nad zvonca, zdaj ošteva srborite fantine dolinske.
Tu tišči eden v zvonik: »Ali smem iti
gori v vaš dimnik piskre pomešat?« — »Boš
piskre mešal, sitnost!« se huduje Ožbe. »Da mi
doli padeš!« — »Koliko daste, oče, pa skočim
doli?« A cerkovnik se zaničljivo proč obrne,
»Poredni paglavec!« pravi. »Palico bom vzel.
boš pa drugače skakal.« — Tam na trati stoji
nabit možnar. ki ga je treba sprožiti. Okrog je
zopet polno nagajive mladine. »Šestico mi
dajte, oče!« nagaja zopet mlad sitnež, »pa sedem
na možnar. kadar boste sprožili, ali pa ga
v roki držim.« A Ožbe se malo meni za take
besede in le gleda, kako bi zvišal slavnost tega
dneva.
Proti poldne je že bilo, ko se je po končanem
opravilu množica jela razgubljati z gore.
Juri je baš živino opravljal, kar priteče Rozalka.
»Oh, Juri, Juri, pojdi Štefanu pomagat!
Hudo se mu godi.«
»Kaj pa je?« vpraša Juri in hiti za njo.
Ko prideta blizu pota, ki se zavije proti
Dolini, se zasliši kričanje Štefanovo: »Ti zlodej,
t i ! ti vrag! Ali boš izpustil?« In ko prideta
ziaven, je ležal Štefan na tleh, in neki fantin
ga je obdelaval s pestjo, še drugi je stal zraven
in se smejal. Juri odvali hitro fanta raz Štefana,
in ko se tovariš zažene vanj, pomeče
S I 137 rs
»ilada razsajalca po bregu in jima prežene poželjenje
po pretepu. A komaj je Štefan prost,
skoči za onima dvema in po bregu bi bil tekel
za njima, da ga ne obdrži Juri s silo.
»Ta sodrga dolinska!« se huduje Štefan, in
kri mu t e č e iz nosa in iz ust po raztrgani obleki.
»Taki paglavci se pridejo gori pretepavat. Hu,
naj ga še enkrat dobim! No, pomnil me bo,
mislim!«
»Pusti jih, Štefan,« opominja Juri. »Kdo se
bo pečal s takimi pobalini!«
»Še enkrat naj mi pride v pest! Glavo mu
presučem, da bo v Dolino šel, pa Sv. Florijana
gledal. Taka žaba!«
»I kako pa, da ste se začeli r v a t i ? « vpraša
Juri.
»I kako ž e ? Saj tak človek s tem namenom
gori pride, da bi razgrajal.«
»Zakaj si jih dražil, Štefan?« pravi Rozalka.
»Vidiš!«
»Kdaj sem jih dražil?«
»Zabavljal si jim; pa sem ti branila.«
»Nič jima nisem rekel. Samo toliko sem
dejal: Fanta, ali vama pot pokažem? Pa sta
bila precej huda. Jaz si pa tudi ne pustim
vsega reči.«
»Ti si rekel: Danes je cesarjev god, in zbil
enemu klobuk z glave.«
»Kaj pa je to takega ? Kaj pa je oni rekel ?
Ali ni tebi dejal: Dekle, nesi fanta domov, če
ne ti ga vzameva. Potlej smo pa skočili vkup.
3 4 138 PS
Dva sta bila proti enemu, pa komaj sta me
zmogla. Pa bi me še tudi ne bila. če bi se ne
bil spotaknil.«
Juri je peljal potolčenega Štefana, ki se je
tudi Rozalki smilil, domov, ga miloval in tolažil.
»Zakaj nisi prej mene poklical?« je dejal.
»Bila bi jima že pokazala.«
»Oh, saj res!« tarna Štefan. »Pa sem mislil,
da ju uženem sam. In bil bi ju tudi, da nisem
padel.«
»Drugič jima vrneva,« pravi Juri, in hvaležno
mu stisne Štefan roko. Naprej in naprej
pa je govoril o svojem maščevanju in koval
naklepe, kako bi nesrečna fantalina privabil
zopet na goro. »Da bi ju le prehudo ne zdelal!«
je dejal. »Jaz imam trdo pest, zato si ne upam
udariti z vso močjo. To me zavira. Seveda,
ubij zlodeja, potlej imaš pa sitnosti!«
Popoldne pa so šli, to je bila že taka navada,
obiskat starega Ožbeta. Tudi Štefan je
pozabil svojih bolečin, samo da spremi Rozalko.
Ožbe je bil že zopet sam s svojo zakonsko
družico. Vesel je pripovedoval, kakšna je
bila pridiga in kako slovesna maša.
»To-le mora iti še danes v zrak!« je dejal
in pokazal zavitek smodnika Juriju. »Dva funta
ga je, pa nič ne de, čeprav goro raznesem. A l i
znaš ti možnar nabiti?«
»Znam,« odgovori Juri. Zakaj Ožbe je
sicer rad streljal, a nekak strah ga je prevzel
vselej, kadar je nabijal. »Sproži naj se vrag,
B r 139 iS
pa imam!« je dejal, in kadar je zažigal, se je
skrival za drevo in odskakoval tako daleč proč,
da se je vse čudilo njegovim starim nogam.
Juri pa je bil streljanja vajen in trdo je nabil
možnarček z žaganjem in kamenjem, in ko je
počilo, je udaril Ožbe dlan ob dlan: »Vsa dolina
se mora zgeniti, tako je zagrmelo!«
Ko je bil razkazal vse znamenitosti, je peljal
goste v svojo nizko hišico, kjer je bila ženica
že pogrnila mizo in jo obložila z jedili in
pijačo. Vina in mesa je bil dobil od farne vasi,
vse drugo pa je bil domač pridelek. Do poznega
mraka so se veselili med seboj. Ožbe je zopet
pripovedoval dogodke svojih mladih let, kako
je pastirjeval in kravaril doli v graščini, kako
hud je bil gospod, tako, da se ga je vse balo;
a njega je imel rad, ker je bil pogumen fant.
Mladi gospod je pa študiral nekje daleč in je
prišel malokdaj domov. Kadar je bil pa doma,
je hodil okrog ves bel, vso obleko je imel belo
kakor kak Hrvat. Ožbeta je pa to jezilo. Kaj
bi se kdo pačil, če ni treba! Graščinskega bika
pa še bolj; kar sivo je gledal in pihal je, če je
pogledal beli gospodič v hlev. »Jaz sem pa tiho
bil,« pravi Ožbe, »pa na priložnost čakal. Pa
vzame enkrat mladi gospod puško in odide po
cesti kakor na lov. V belih hlačah na lov! No,
pa saj ni hodil v hosto: v vasi je bilo neko dekletce,
drobna r e č ; pa so rekli, da tja lazi. Jaz
pa ne vem, ali je bilo res ali ne; zato nič ne
rečem. Proti vasi je šel, in jaz sem bil ravno
v hlevu. Ti nerodnost, t i ! takrat se mi pa bik
» a 140 vs.
odtrga. Kakor živ vrag dere žival za gospodom.
Gospod pa vrže puško iz rok in beži
kakor tristo zajcev. Gospa zagleda fanta, ki je
tekel po polju,in začne kričati na žive in mrtve;
jaz sem pa tudi vpil kakor hribovska kola: Jožek,
vaha! jožek, vaha! in dirjal po bregu. Žival
je bila gospoda že do Dolinščice prignala:
kar nič se ni mladič tam pomišljal, ampak v
vodo se je zagnal, naš jožek pa za njim. Na oni
strani je bilo nekaj dreves, za tiste je gospod
skočil, da sem jaz odgnal sitneža. Bele obleke
pa ni nič več nosil, in kakšna je tudi bila! Jaz
sem se pa smejal na tihem.«
»Navihani ste bili, oče, navihani, ko ste bili
mladi.« pravi zvesti poslušalec Juri. Štefan se
je pa zmeraj po malem hudoval nad dolinskimi
fanti in pravil, kako je dva mesaril in davil.
Anice ni bilo zraven, Rozalka pa, ki je bila prišla
z materjo, je bila vesela in se je smejala na
ves glas zdaj Ožbetu, zdaj Štefanu.
Ljudje, ki malokdaj vina pokusijo, se hitro
omamijo, kadar ga pijo. Kolikor dalje je sedel
za mizo Štefan, toliko hrabrejši je postajal. K r i čal
je in metati se je hotel z Jurijem, ki ga je
komaj miril. Toliko gostobesednejši je bil pa
tudi Ožbe; čimdalje hitreje mu je tekel jezik,
in zdaj mu je to prišlo na misel, zdaj to,
»Še eno kupico. Juri!« je vpil. »Še eno!
Nič ne pomaga, ti moraš! Ti si moj fant, pa
ubogaj in pij! Tak fant. he! In, Rozalka, še ti
pij! Kaj se držiš, kakor pepelnična sreda; pa
takega fanta imaš pri s£bi!«
sai i4i ra
»Ali boš vendar tiho!« svari ženica Meta
zgovornega moža.
»Ti bodi tiho, Metka, t i ! Jaz vem, kaj govorim.
Kaj, mati Pečarjeva, ki imaš tako h č e r?
Poslušaj ti mene, kaj ti pravim! Staraš se že;
pa ne zameri! Meni se ravno tako godi. Gospodarja
bo treba pri vas, novega, mladega.«
»Molči vendar,« ga miri zopet žena. »Oh,
Neža, lepo te prosim, nikar ga ne poslušaj; saj
ne ve, kaj govori. Vinjen je že.«
»Kaj, vinjen! Nič vinjen,« vpije Ožbe.
»Juri, ti pij, da boš enkrat gori gospodar. Ti
moraš biti mladi Pečar in nobeden drugi.«
Rozalko je bilo hudo sram, ko je preveseli
O ž b e tako govoril, tudi mati se je le prisiljeno
smejala, in obe sta se odpravljali domov. Štefana
je bila pa pijača še bolj prevzela ko Ožbeta.
Glavo si je podpiral na mizi; kaj pa se govori,
tega ni natanko razumel; nekoliko se mu je
sanjalo, da Ožbe ne govori prav.
»Ho, ho,« je zagodrnjal, in glava mu je
omahnila. »Gospodar pri Pečarju, ho, jaz, pri
Pečarju pa Rozalka, gospodar, ho!«
»Ti seveda!« kriči Ožbe. »Kaj boš t i ! Boga
zahvali, da si Še na svetu, pa tiho bodi!« In
Štefan je bil res tiho, ker jim je bil zaspal. Z
veliko težavo so ga spravili pokoncu, in Juri
ga je peljal potem zopet domov. Drugi dan pa
je ležal Štefan, zdelan od vina in od poboja, in
hudo mu je bilo.
P e č a r k a pa je povedala svojemu možu, kaj
je govoril Ožbe, in kar nič ni bilo Matiju všeč.
S X 142 FS
>Ožbe je norec, kadar je pijan,« je dejal. »To
ni vse vkup nič. Fant je dober, to je res; pa
kdor je dober hlapec, ni vselej dober gospodar.
Kdor nima nič, ne bo znal nikoli denarja varovati
in prav obračati. Bog ve, kakih ljudi je;
kakor bi se jih sramoval, tako se vede. P r i Štefanu
ostanemo! Ne mudi se pa še nič; naj le
čaka, jaz še nisem tako star.«
»A s Štefanom se Rozalka nič kaj ne razume,
« pravi mati.
»Kaj to! To se s časom vse poravna. Zakoni,
ki se preveč zaželevajo, mnogokrat niso
dosti prida.«
»Kaj pa, če bi vendar na onega mislila?«
»O, seveda! Prepametna je, in on tudi
premoder. Časi je celo osorna proti njemu, da
sem jo že pokaral.«
»Naj Bog obrne, da bo prav!« je sklenila
mati in opazovala od zdaj natančneje mlada
človeka; a nič posebnega ni mogla opaziti.
Štefan pa je ležal doma bolan, in Juri ga
je obiskal takoj drugi večer.
»Saj meni ni nič,« je dejal bolnik. »Zdrav
sem kakor riba, a me ne puste iz posteJje.
Jutri pa že pridem gori.«
»Počakaj še malo, da boš trdnejši,« mu je
prigovarjal Juri.
»O, kaj se menim! Tako ti povem, Juri,
pa ne da bi se bahal, kleče si upam vreči tistega
zabavljivega Dolinca; samo da bi se s
hrbtom kam naslonil.«
S i 143 PS2
»Enkrat mu bodeva že pokazala. Le potolaži
se!«
»Ali mu bodeva? Tako je prav. Če sva
midva vkup, koga se pa bojiva? Kaj?«
»Kaj bi se bala!«
»Ha, saprmušč! Naj le pride, kdor hoče:
midva sva dva. Veš, Juri, jaz imam tebe rad.«
»Jaz pa tebe tudi.«
»Boš videl, kako bova lepo gospodarila na
Strmi peči. Saj mislim, da bom kmalu gori, morebiti
še letos, Ob nedeljah pojdeva pa časi v
Dolino pogledat z Rozalko. Malo mora človek
piti, da je bolj hud. Potlej bova pa videla, če
se naju bo kdo lotil. Prav lepo bo, boš videl
če se ne priženil pred kam. Kaj?«
»Ni še sile. Za to je še čas.«
»Zdaj mi pa še povej, kako sem prišel
snoči domov!«
»I, lepo. Jaz sem te spremil.«
»In nisem nič nerodnega govoril. Juri?
Kaj? Da bi bil zabavljal ali kakorsibodi?«
»Nič. Kaj bi zabavljal!«
»Veš, malo sem bil vinjen, pa ne zelo;
samo toliko, da sem bil dobre volje, pa nič več.
Oh, kakšen je bil pa O ž b e ! Kakor slama; kaj?
Tako trdega še nisem videl. In kako je vpil!
Kaj je že govoril? Nič več se ne spominjam.
Nad teboj je prav kričal. Pa se nista razprla?«
»O ne!«
»Pa Rozalko je imel v misli. To še vem.
Kaj je pa dejal, pa ne vem. Tako čudno se mi
je potlej sanjalo,« pravi Štefan in drgne glavo
&X 144 PS
z roko, »prav čudno! Veš, Juri, kakor bi ti hotel
gospodariti gori na Strmi peči.«
» J a z ? Kaj ti hodi na misel! Meni se kaj
takega še ne sanja ne.«
»Ha, ha, saj je res neumno. Jaz sem že
skoraj ženin, in Rozalka se menda nalašč nekoliko
protivi. Ali nisem dobro izbral, Juri?«
»Bolje ne bi bil mogel.«
»Res je to. Jaz tudi tako mislim in rad jo
imam, in kar nič hudo ji ne bode pri meni.«
Drugi dan je prišel Štefan zopet v vas, bolj
bled ko navadno, in Rozalka je bila posebno
vljudna proti njemu. Zato je bil tudi Štefan
vesel in je mnogo govoril. Rozalka mu je pomagala;
a kadar je začel govoriti o ženitvi, in
to mu je vedno in vedno prihajalo na jezik, je
njej zastajala beseda, ali je pa izkušala govor
di ugam obrniti. Štefan pa ni odjenjal. »He.
mati!« je dejal. »Kdaj napravimo svatovščino,
kdaj ?«
»Kadar hočeta,« se smeje mati.
»No, Rozalka, govori!« priganja Štefan.
»O jaz se še nisem nič naveličala dekliškega
stanu.«
»A jaz sem se že. — Oh, oče, poglejte,
kako je sitna!«
»Pa res je,« pravi ta. — »Toda, Štefan,
uživaj še nekaj časa fantovski stan! Potlej ti
bo še hodil na misel, ko pridejo skrbi in delo,
in pomisli, da mati bolje kuha nego žena. Pozdravi
se tudi še malo; bolehen se mi vidiš.«
S i 145 rs
»O seveda! Kar recite, da bo kmalu poroka,
pa boste videli, kako bom potlej zdrav!«
Tako je govoril venomer Štefan, kadar je prišel
v vas. Tolažili so ga z obljubami; le Rozalka
mu ni nič obetala, zato je bil Štefan tudi
po pravici hud.
»Povej vsaj kak čas, naj bo že, kadar
hoče!« jo je s i l i l ; a nič ni hotela reči in nič povedati;
le to je dejala, da čakaj. Slabe volje je
bil Štefan. »Meniš, da si sama ti na svetu?«
se je hudoval.
»O vem, da ne!«
»Pa se tako držiš kakor one, kakor star
kolovrat!«
»Tvoje primere so kakor iz Svetega pisma,
« se je smejala Rozalka.
»Kaj ni res? Ti misliš, da sem nate navezan
in da nobene druge ne poznam. He, Rozalka,
če bi jaz hotel —«
»A tako, Štefan?« se zavzame poredna
Rozalka. »Pri drugih tudi oglariš? Glejte,
glejte! Dobro, da vem. Zdaj se moraš pa vendar
izpokoriti!«
»Rozalka, bodi pametna in poslušaj me!«
»Saj te že celo popoldne, a ne poveš nikdar
nič novega. Zmeraj iste litanije.« Tako
je šlo naprej in naprej, in nezadovoljen se je
v r a č a t Štefan domov. Doma pa je bil pust kakor
prisad in se jezil na vse ženstvo sploh in
na Rozalko posebej. Mati mu je hladila srčne
rane. »Nič ne maraj, Štefan!« je dejala. »Ne
Lj. knj. (Malo življenje). 10
S i 146 rs
bo ti dolgo nagajala. Toda nikar se ne jezi!
Jeza ti škoduje; zato si vedno bolan.«
»Kaj imate vedno ta bolan pa bolan!« sc
je luidoval Štefan. »Neprenehoma moram to
poslušati. Kamor grem, povsod slišim: Oh,
kako si bled! ali si bolan? kaj pa ti je? Vsaj
doma me pustite pri miru!« In vzel je klobuk
in pozno v noč šele je prikašljal domov.
Ubogi Štefan! Nič ga ni veselilo več. Redkeje
je hodil k PeČarjevim in tam je večkrat
samo Jurija poiskal. V njegovi druščini je bil
rad, njemu je tožil svoje t e ž a v e , njega je izpraševal,
kaj Rozalka o njem govori in kaj drugi,
kaj bi ukrenila, da bi Rozalki ugajalo, in če je
res, tako bolan videti. In Juri, čigar odločno
govorjenje in moško vedenje je Štefan vedno
občudoval, ga je znal najbolj potolažiti in mu
zopet navdehniti novega poguma. Kako mož
a t o pa je tudi govoril Juri! »Štefan!« mu je
dejal, »nikar si ne greni življenja! Kaj bi vzdihoval
kakor otrok, ki se šibe boji! Kaj nisi
fant? Poglej hribe tod okoli pa dolino spodaj!
In če se ti poljubi, porečeš: danes grem sem in
jutri tja; pa greš, zato ker si prost. Boga zahvali!
Zakon te pa zveze od vseh strani.«
»To je že res,« je odgovoril Štefan, »toda
Rozalka je zalo dekle.«
»Da malo takih. Pa meni se skoraj zdi, da
nas imajo dekleta tem rajše, čim manj se menimo
zanje.«
»To je pa gotovo!« vzklikne Štefan in koraka
ponosno proč, na da bi bil izpregoSi
147 PS
voril z Rozalko, ki se je čudila, da ima
toliko časa mir.
A komaj je bil Štefan doma, ga je minul
ves pogum. Glavo je podprl z rokama, z r l pred
se in kadil in 7 nikomer ni govoril. »Kaj ti je
v e n d a r ? « ga je v p r a š e v a l a mati.
»Nič.«
»Kaj se držiš t a k o ?«
»Ker se ne znam drugače.«
»Glej ga! Kako pa govoriš z menoj,
Štefan ?«
»Oh, pustite me pri miru!«
»Zakaj pa nisi ostal dalje časa pri Pečarjevih?
« ,
»Zato ker nisem hotel.«
»Kaj pa poreče Rozalka?«
»Kaj se menim zanjo! Naj reče, kar hoče.«
Anica edina je razumela njegovo tugo, zakaj
tudi njej se ni godilo bolje. Jurija ni in n i ; on
služi rajši, nego da bi bil njen gospodar. Ali pa
si je izbral drugo. Da, da! Rozalka, ona je
vzela bratu nevesto in njej ženina. Tako je premišljevala
deklica, in kar jo je najbolj poniževalo,
to je bila zavest, da mu je ona šla takorekoč
naproti in da je njena bila prva beseda.
Kako mora biti pač njegovi ošabnosti po godu,
da ga tako iščejo, da se mu tako ponujajo. Solze
žalosti in potrtega ponosa so ji silile iz oči pri
takih mislih. Nič več ne mislim nanj, tako je
sklenila, a kolikokrat na dan je prelomila svoj
sklep! Sama zase je trpela in v neprestanem
delu vtapljala nemirno hrepenenje mladega
10'
S 3 148 VSk
srca. Kdo bi ji pač mogel pomagati in kdo bi jo
razumel? Z vso ljubeznijo se je oklenila svojega
brata Štefana, in tega so njene besede najbolj
potolažile in pomirile. Če je šivala zraven
njega in mu prigovarjala tako ljubo in tako
zvesto, se je vzklonil pokoncu, jo prijel za
roko in dejal: »Anica, samo ti me imaš rada.
Oče se jeze nad mano, da nisem za nič, mati
me karajo, da sem tako otročji, in nimajo zame
drugega kakor kamilic in bezgovega cvetja;
sama ti me razumeš in mi govoriš prijazno,
dasiravno se jaz zmeraj zadiram nad teboj. Oni
Fečarjevi pa naj govorim, kakor le morem;
vse je zastonj; kakor bi ob skalo butal. Pa naj
le ostane moška, jaz ji ne bom kadila zažigal.«
»Boš videl, Štefan,« je dejala Anica, »vse
se bo še poravnalo; vse bo še prav, in vesel
boš še.«
»Ali misliš, da bo? Oh, ne bo ne!«
»Bodeš videl!« je trdila sestra, dasi sama
ni verjela svojim besedam in jo je bolelo srce,
da mora s praznim upom tolažiti brata. A bala
se je, da ne bi huje zbolel in ji ne umrl, on, ki bi
imel biti enkrat njena edina podpora.
»Oh, Štefan!« mu je dejala zopet. »Pusti
za nekaj časa pipo. Videl boš, kako ti bo dobro
delo!«
»Edino veselje mi hočeš vzeti,« je tarnal
Štefan, »kakor mati. Drugega tako nimam na
tem svetu.«
»Štefan, ali nimaš sestre, ki te ima r a d a ?«
S 4 149 rs
»Če me imaš rada, me pusti s tem pri
miru!« In sestra ga ni prosila več, in Štefan
je kadil in kašljal dalje.
Tako se je bilo v kratkem času mnogo izpremenilo
na gori. Več ni bilo slišati veselega
petja in vriskanja, kakršno je bil našel Juri na
novem domu; glasni smeh je umolknil, in prešlo
je tisto prijazno, neprisiljeno občevanje, ki
je kakor ostanek brezskrbne otroške dobe poprej
ogrevalo srca. Juri je dobro zapazil to iz-
P'emembo. — Moja roka je vmes, si je dejal.
Kamor jaz stopim, tam je konec miru in veselja.
S t a r š e sem zakopal v žalost; Premca in sina
njegovega sem spravil v zapor in zdaj sem prišel
sem gori srečo razdirat. Tudi on ni bil več
srečen. Rad bi bil videl — vsaj zdelo se mu je
tako — da bi Rozalka vzela Štefana, da bi bilo
vendar enkrat vsega konec. A če je dalje časa
na to mislil, mu tudi ni bilo všeč, in sam ni vedel,
kaj bi želel. Dekle bo nesrečno, je dejal
sam pri sebi, ker ga ne mara. Začel je Rozalko
milovati in miloval jo je tako dolgo, da je ni
privoščil Štefanu. Komu pa? Ni si upal odgovoriti,
da samemu sebi in le sebi. V glavi se
mu je vrtelo pri takem premišljevanju. Proč ga
je gnalo, proč. in sklenil je le do Božiča še
ostati. Počasi so mu tekli dnevi, in čudne same
so ga mučile ponoči.
 
== XVIII. ==
 
Solnce je bilo zašlo na kresni večer, in le
svetlo obrobljeni oblački visoko na nebu so še
S I 150 P3
naznanjali, kod se je odpeljala zlata luč. Blede
zvezde so se jele prikazovati na nebesnem
obloku. Tiho je prihajala ljuba noč in nalahko
kakor mati, ki se boji, da bo zbudila speče dete.
razgrinjala temno odejo črez trudno življenje,
za nočno svetiljko pasi je prižgala zvezdic brez
števila. Večerni hlad vabi ljudi iz zadehlih hiš;
v gručah sedeč se pomenkujejo med seboj, a
ne tako glasno kakor podnevi, zakaj priroda
počiva in se ne sme buditi z nepotrebnim v r i -
ščem. Vse glasne stvarce so potihnile, in tiho
plahutajo krog hiš netopirji, boječ se motiti
vesoljni mir. Le slavec še prepeva, ker ne
more zaspati, in zakesnel rogač robanti mimo
nas kakor pozen pivec, ki se vrača iz krčme
domov.
Naenkrat zablešči velik ogenj na griču;
kres se je prižgal. Iz vse vasi so bili znosili drv,
da se je nakopičila silna grmada, ki zdaj gori.
Više in više raste plamen, do neba sega žar in
rdeči vso okolico in temni svetle zvezde; kroginkrog
pa stoje fantje in dekleta in vriskajo in
pojo. Kmalu se okrase vsi hribje s kresovi, jrj
otroci si jih kažejo in ugibljejo, kje gori ta, kje oni.
Tam na najvišM gori pa, kdo ga tam zaž
i g a ? Tam ga pa žge divji mož. Suhega štorovja
je bil nanosil velik kup in divji ogenj je,
naredil in kuril bo vso noč. Tako govore otroci
in pazljivo in plaho gledajo kres, ki gori na
Strmi peči, in temu in onemu se zdi, da razloči
v blišču groznega moža. A predaleč je, oči ne
sežejo do tja, kjer praznujejo Pečarjevi in S i -
34 151 FSŠ
monovi sv. Janeza večer. Zraven mogočnega
ognja stoji Juri, v rokah pa ima velik kol, s katerim
popravlja grmado, da ne udari ogenj
črez mejo. Razen starega Simona je družina
obeh hiš zbrana okrog ognja, in tudi Ožbe je
prišel od Sv. Florijana sem. Štefan sedi zamišljen
na tleh s pipo v ustih, poleg njega pa pos
k u š a t a deklici zapeti; a nič jima ne gre po
s i e č i . Ožbe prižiga naprej in naprej tobak in
pripoveduje, kakega pomena je današnji večer,
kako moč ima praprotovo seme in kako cveto
zakladi v skalovju, in vpleta vmes dogodke
svojega življenja, ki spravljajo poslušalce v
smeh. Čarokrasen je razgled z gore. Dokoder
drži oko, za kresom kres, visoko in nizko na
vseh straneh. Juri je bil ves zamaknjen, in živo
mu je stopil v spomin tisti čas, ko se je med
vaško mladino veselil krog domačega kresa.
Ogenj je že ugasoval, ko se je poslovil zgovorni
Ožbe iu vsi drugi se napotili domov. Le
Juri je še ostal in moril žerjavico, da je veter ne
razpiše in ne raznese v gozd. Tako prijetna je
bila noč, da se mu ni mudilo domov. V temi so
svetile kresnice krog njega, in gorak veter je
šumel po lahkem listju. Juri je gledal pojemajoči
kres v Dolini in mislil na svoj dom. O Božiču,
je dejal sam pri sebi, o Božiču se vidimo
zopet! A prijetnih čuvstev mu ni zbujala ta
misel; goro bi vendar nerad zapustil, goro in
pa Pečarjevo družino, kjer je tako zadovoljno
in mirno preživel ta čas. Naj bode, kar hoče!
je dejal in korakal počasi proti domu.
3 2 152 VS,
Prišel je mimo hiše in se ustavil pred hlevom;
ni se mu še ljubilo spat iti.
Ko tako gleda v temno noč, zasliši naenkrat
urne stopinje od Simona sem. Radoveden
stopi naprej in napenja oči, k i pa ne morejo ničesar
razločiti. Ali Štefan kaj i š č e ? pravi sam
pri sebi in se postavi sredi pota, da bi ga prestregel.
Zdaj, zdaj pride do njega. Štefan ni.
Juri se hoče umekniti. a prepozno je; kakor
bi mu odrekle noge pokorščino, ostrmi na
mestu.
»Juri!«
»Rozalka!« se začuje v tihi noči, in lahki
vetrc odnese glasove črez hrib in dol. Kakor
megla izgine prikazen mimo strmečega Jurija,
ki stoji in gleda in premišljuje. Ali je ona prijela
njega za roko ali on njo? Ali jo je res pritisnil
k sebi? Ali bode nemara huda? Vse to
mu roji po glavi in se mu zdi kakor sanje, kakor
prijetne sanje. Dolgo ni mogel Juri zaspati in
vedno si je ponavljal čudni prigodek.
Ko se pa drugi dan spogledata z Rozalko.
pobesi ona oči vsa rdeča in se nasmehne. Juri
je bil srečen; mislil ni ne na preteklost, ne na
prihodnost, ne na Anico, ne na koga drugega
razen Rozalke in skrival je svojo srečo kakor
skopuh svoj zaklad. Le Rozalki je govoril o
njej, ker je rada poslušala in ni pravila nikomur.
»Kako, da si tod prišla tako pozno?« je
vprašal.
»Simonove sem spremila. Kako pa to, da
si ti tako pozno zunaj čakal?«
S22 153
Juri se je smejal, da se je vse tako lepo
primerilo, in Rozalka je bila dobre volje kakor
nikdar prej, in nič v e č ni zasmehovala Štefana,
temuč vedla se je proti njemu tako prijazno in
tako dobrosrčno, da je bil mladenič ves. vesel
in da je Rozalko še mnogo bolj ljubil kakor
poprej. Samo Anica je tiha ostala v glasnem
veselju, in če so jo vprašali, zakaj je žalostna,
se je silila v smeh, v grenki smeh izgubljenega
upa.
P o s t r e ž n o naključje pa je po desetkrat na
dan pripeljalo Rozalko in Jurija skupaj; povsod
sta se s r e č a v a l a . In koliko sta si imela povedati!
Odškodovati se je bilo treba za polletni
molk. in kaj se je moralo vse premisliti in preudarki!
Najnavadnejše reči so se jima zdele tolikanj
važne, da si nista mogla nikdar vsega dopovedati.
Da bi le zmeraj tako ostalo! je dejal
Juri sam pri sebi, in da bi službo katerikrat
pustil, na to ni mislil nič več. Le kadar ga je
Rozalka povprašala po njegovih starših in govorila
o njuni zvezi, in kdaj da misli stopiti
pred očeta, takrat mu je upadlo srce, da je
umolknil. Ona pa je mislila, da se boji, in mu je
prigovarjala, da ga imajo oče radi, da se bodo
dali pregovoriti, ker že vedo, da ne mara za
Štefana; naj bode torej pogumen, zakaj čim
dalje se bo odlašalo, tem težje bo izpregovoril.
Juri pa ji je ustavljal govorjenje, češ, da se
nikamor ne mudi in da je zdaj tako srečen, da
si ne želi nikake izpremembe. A po celih tednih
sreče in veselja lotevale so se Jurija tudi oto32
154 PS
žne misli, kadar je preudarjal, kaj bo iz vsega
tega. Toda lahko njegovo srce ni hotelo prenašati
žalosti; opustil je vsa premišljevanja o
bodočnosti in živel tjavendan v srečni brezskrbnosti.
 
== XIX. ==
 
Tako je mineval dan za dnevom, in bogata
jesen je že delila svoje darove, ko je vznemirila
nekega večera posebna prikazen preproste
naše znance. Na nebu je zableščala vejika
repata zvezda, ki so jo več noči zaporedoma z
radovednim strahom ogledovali v Dolini in po
hribih okrog.
»K nam jo pridite gledat!« je vabil Ožbe,
ki je bil prihitel k Pečarjevim pripovedovat,
kaj da pomeni ta zvezda. »Pri nas se lepše in
razločneje vidi, ker smo na višjem vrhu.«
Še isti večer so se zbrali na trati pred
cerkvico in s tiho grozo so se čudili žareči
bakli, ki se je raztezala daleč po nočnem nebu.
»To ne pomeni nič dobrega,« je razlagal
Ožbe. »Zapomnite si moje besede! Nesreča se
bliža, in vojska bo.«
»Bog nas varuj!« so vzdihovale ženske;
in noben moški ni ugovarjal Ožbetovemu prorokovanju
razen Štefana, ki je trdil, da so to
babje vere, da se on ne boji ničesar. Zavračala
ga je mati, naj ne govri tako prešerno in ne izzivlje
božje jeze. Juri pa je molčal, ker so ga
bile pretresle be§ede šentflorijanskega proroka,
S I 155 53
a ko mu je domov grede Rozalka skrivaj stisnila
roko, je hitro pozabil vso strahoto in se
zopet vdal najljubšim svojim mislim, in noben
oblak ni več temnil, nobena repatica več plašila
njegove sreče.
Tudi Štefan ni več priganjal k ženitvi,
trdno prepričan, da ima Rozalka srce le zanj;
vidno pa je hiral, tako da je Matija večkrat
zmajeval z glavo in dejal svoji ženi: »Štefana
bo vzela zima, le zapomni me!«
Milo se je storilo marsikomu, kadar se je
fant ponašal s svojo močjo.
»Pojdiva vozove vzdigovat!« je dejal časi
Juriju, in če ga ta ni poslušal, se je moško nasmejal:
»Aho, bojiš se, da te ne bi prekosil.«
In trudil se je in pehal po nepotrebnem^ z
vzdigovanjem težkih bremen, da mu je pot oblival
obraz. Kadar pa ni mogel več, je sedel
zasopel k drugim in dejal: »No, pa pravijo, da
sem bolan.«
Smrt pa ne izbira dosti, in nihče ni tako
zdrav, da ne bi mogel umreti pred bolnikom na
smrtni postelji. Velika nesreča je zadela družino
P e č a r j e v o . Bilo je lepo jesensko popoldne,
ko sta Matija in Juri otepavala orehe; mati'in
Rozalka sta pa pobirali.
»Pustite oče,« je dejal Juri, »jaz jih lahko
sam oklatim!«
»Na to-le drevo še grem,« pravi oni, »ki je
tako pripravno. Bomo prej končali, ker se hitro
zmrači.«
S 4 156 FS
Stari mož zleze v drevo. Ko je prilezel že
dosti visoko, se iztegne s preklo, da bi dosegel
orehov na koncu vejevja. Pri tej priči se mu
zlomi veja, za katero se je bil prijel in ki je bila
po viharju nalomljena. Mož pade na trda tla, a
prileti tako nesrečno na glavo, da si zlomi
tilnik. Na silni krik obeh žensk skoči Juri
z drevesa in nese nezavestnega moža v hišo.
Močili so ga z mrzlo vodo, brizgali mu jo v
obraz, drgnili ga po rokah in nogah, a oživel ni
več. Juri teče po Ožbeta k Sv. Florijanu, a tudi
Ožbetovo prizadevanje in vsa domača zdravila
niso pomagala nič.
»Če bi bil takoj pri rokah,« je menil Ožbe,
»nemara bi se dalo kaj storiti. — Ali pa tudi nič.
Repata zvezda ima svoj pomen in svojo moč.«
Matija je bil mrtev, in žalost se je naselila
na Strmi peči. Simonovi so prišli žalovat; Juri
pa je tiho opravil svoje delo, potem je šel v
gozd, se naslonil na drevo in se zjokal kakor
otrok. Kdor je poznal poštenega moža, vsak
ga je čislal, in kdor je cul vest o njegovi smrti,
je dejal: Skoda ga je!
Simon je šel v Dolino naznanjat nesrečo
duhovnemu gospodu in zdravniku in preskrbet
pogreb, zakaj štel si je v dolžnost očeta nadomestiti
zapuščenima ženskama. Ožbe je naredil
krsto. P r v i dan so dejali Matija na mrtvaški
oder, drugi dan so ga kropili, kar je bilo prebivalcev
v bližini po pogorju, tretji dan so ga
pa vzdignili in nesli na dolinsko pokopališče, in
žena in hči sta ga spremili do groba. Juri pa je
S i 157 rs
taval po svojih opravkih, in sultan je hodil za
njim in se mu prilizoval, a ker ga on ni pogladil
z roko in ne pohvalil, je legel na tla, stisnil gobec
med prednji nogi in mežal.
Tako nenadoma je bila prišla nesreča, da je
krepki ženi pobrala za nekaj dni vso zavednost,
in če bi ne bil Simon tako skrbno vse urejal in
Juri tako marljivo opravljal pomnoženega posla,
bi bilo šlo pri hiši vse navzkriž. Ker je umrl
Matija brez oporoke, se je lotila gosposka zapuščine.
Simon je bil izbran za varuha in
vestno je zastopal hišo pri vseh priložnostih;
lastnica posestva pa je postala Rozalka. Zdaj
se bo morala skoraj omožiti, je mislil Simon in
je bil preverjen Štefan. A žalost ob očetovi
smrti je tako polnila njeno srce, da ni bilo prostora
drugim mislim in čuvstvom. Vrhutega je
bila tudi jezna na Jurija. Ko je namreč Simon
iskal nosilcev umrlemu sosedu, je določil tudi
Jurija; a ta mu odreče naravnost svojo pomoč.
Simon se obrne na Rozalko, ki ni verjela, da bi
bilo to mogoče; toda tudi njej odbije prošnjo
tako odločno, da je bila globoko užaljena. Hitro
ji je vzkipela vroča kri, in z gorkimi besedami
mu je očitala nehvaležnost. A nič ga ni genilo;
ona pa tudi nobene besede ni v e č izpregovorila
z njim. »Še do Božiča!« je dejal Juri žalosten
sam sebi, »potem pa gremo po svetu.«
Človeškega srca ne potare lahko nobena
žalost. Bridko žalovanje po umrlem možu in
očetu se je izpremenilo polagoma v otožen spomin
na blagega človeka, ki je prebil zemeljsko
S 2 158 V&
trpljenje in se zdaj nad zvezdami veseli. Razvedrilo
se je Rozalki zopet čelo, in oči so dobile
prejšnji mladi blesk.
Popolnoma je bila pozabila Jurija — vsaj
njej se je tako zdelo — dokler je vse njeno srce
navdajala le žalost za dobrim očetom in dokler
je še živo čutila razžalitev, ki jo je bil prizadel
mladenič. Kakor se je pa vračal mir v dušo, se
je budil hkrati spomin osrečujočih razmer prejšnjega
časa, in jela je premišljevati, če ni Juri
morebiti imel posebnih razlogov za tako ravnanje.
Sama trma ga je, ji je rekel ponos; če bi
bil imel vzrok, bi ga bil povedal; a svojeglavnost
mu je ubranila, da ni ubogal. Nasproti pa
ga je zagovarjalo njeno srce. Bog ve, kaj mu je
bilo prišlo na misel! Brez povoda bi me ne bil
razžalil. Morebiti se mu godi krivica. In na misel
so ji prišle ostre besede, s katerimi ga je
bila oštevala, in kesala se je skoraj. Skrivnostno
pa se ji je vendar zdelo to vedenje, in
radovednost jo je gnala priti do konca vsej zadevi.
Če je bil brez vzroka nepokoren, ga rie
pogledam nikdar več, je sklenila, in pri prvi
priliki, ko sta bila sama, mu je oponesla njegovo
razžaljivo vedenje.
»Rajnega očeta si poslušal,« je dejala,
»meni in materi pa nagajaš. Ali te ni s r a m ?«
»Nikar se ne jezi, Rozalka!« je prosil Juri.
»Očitaj mi pa le, kar hočeš; vse sem zaslužil.«
»Ali nisi tega prej vedel? Glej, tako rada
sem te imela; zdaj te pa nimam nič več!«
B t 159
» P r a v imaš, Rozalka. Jaz tudi nisem vreden,
da bi mi izkazovala svojo prijaznost. Najina
pota peljeta narazen.«
»To ti je šele zdaj prišlo na misel?«
»Dolgo sem že vedel, Rozalka, dolgo. Pa
pozabil sem bil za malo časa, zdaj sem se pa
spet spomnil in ne vem, kako bi dejal, ali da
sem žalosten ali da sem vesel, da se obračaš
od mene.«
»Pred si se torej hlinil in legal?«
»Ne hlinil, ne legal, Rozalka,« odgovori
Juri moško. »Kar sem ti govoril, je bila resnica,
ki je ne utajim nikdar in nikomur. 2al pa
mi je bilo v e č k r a t , da ti nisem razodel vse resnice.
Zdaj, ker si se spametovala, pa poslušaj,
kaj ti bom povedal!«
In Juri ji pove, kdo je in kaj ga čaka, če ga
dobi pravica v pest, in zakaj se mora ogibati
domačega kraja. Strme ga je poslušala Ro-.
zalka, in ko je končal, ni rekla nobene besede;
dala mu je roko, vsa bleda in hitela proč. V izbo
prišedši pa je objela mater, in obe sta jokali,
vsaka nad svojo nezgodo. Govorila pa je zopet
z Jurijem, malo, o vsakdanjih rečeh in prijazno;
on pa se ni jezil, da mu je usoda tako naglo podrla
z r a č n e gradove. Bil je zopet miren, zakaj
neprijetna skrivnost ni več težila njegovega
srca. Če me nočejo v e č pri hiši, si grem drugam
sreče iskat brez vse zamere, si je mislil.
A ni kazalo, da bi ga hoteli odpraviti; le še bolj
so se držali njegovega sveta in njegovih nares
a 160 va
deb. In ko je enkrat sam zase stal in premišljeval
Bog ve kaj, se mu približa Rozalka.
»Juri, ali pa nikakor ni mogoče, da bi se
sprijaznil z gosposko?« ga vpraša.
»Jaz ne vem,« odkima Juri.
»Sčasoma te bodo menda vendar pozabili?
«
»Upam, da črez par let.«
»Recimo, da č a k a v a tri leta ali tudi pet let;
kaj pa to? Potlej me pa popelješ pred oltar.«
»Ali s kakšnim imenom, Rozalka, s kakšnim
imenom! Ravno takrat se moram izdati.
Zatorej, Rozalka, pozabiva, kar je bilo med
nama; če ne, potegnem še tebe v nesrečo.«
»Ti nisi torej nikdar prost pred postavo?«
»Nikdar.«
»Pa Ožbe je vendar pravil, kako je ušel
vojaščini. Malo let je bil na tujem in rešen
je bil.«
»To je bilo časi, Rozalka, a dandanes je,
kakor bi se vragu zapisal.«
»O Bog nas varuj!« je vzdihnila Rozalka
in ga ostavila. Mislila je in mislila na vse strani,
a nobene rešilne misli ji ni dal razum, in vdala
se je v svojo usodo. Materi ni povedala ničesar
o tej skrivnosti, sama je nosila svojo žalost in
spomin prejšnjih dni. A nerad si človek prizna,
da nima nobenega upanja več, in po nekaterih
mirnih dnevih so se oglašale Rozalki zopet
stare priljubljene misli, in zopet je ugibala in
ugibala.
223 161 PS
»Kaj bi se ti zgodilo,« je ogovorila zopet
Jurija, »če bi se jim sam podal?«
»Da, Rozalka,« vzklikne Juri, »to je edina
pot, ki nama še ostaja.«
»Toda hudo te bodo gotovo kaznovali, in
zaprli nemara v e č mesecev?«
»Ne, zaprli me ne bodo,« pravi Juri, »ampak
puško bom zopet nosil.«
»In koliko č a s a ?«
»Bog ve. Najmanj petnajst, nemara pa tudi
dvajset let.«
»O moj Bog! dvajset let bi te ne bilo nazaj!
« je dejala Rozalka, in končan je bil pogovor.
Zopet je premišljevala semtertja. Bolje
č r e z dvajset let ko nikoli, si je dejala, in teh
misli je bil tudi Juri, ko mu je zatrdila, da
vzame njega ali pa nikogar. Ko je pa Juri rekel,
da pojde, ga je zadrževala, naj vsaj to zimo še
ostane, ko so tako zapuščeni.
»A če prej^grem, se prej povrnem,« je dejal
Juri, ki je bil trdno sklenil Rozalki na ljubo povrniti
se k vojakom, naj velja, kar hoče.
»Oh, samo sedaj še ne!« je tarnala Rozalka.
»Nikogar nimava z materjo, k i bi nama
pomagal.« In s strahom je mislila na tisti čas,
ko se bo Juri moral ločiti, in zdelo se ji je časi,
da bi bilo bolje, če on ostane pri njih. Koliko deklic
se ne omoži, si je dejala, zakaj bi se jaz
morala! Bog ve, kaj se mu po svetu v tem
dolgem času pripeti! Tolažila jo je nekaj časa
ta misel, potlej jo je pa zopet zavrgla.
Lj. knj. (Malo življenje). 11
34 162 FS
Odkar je urnrl Matija, je hodil češče v vas
Ožbe, da je žalostne tolažil, kakor je menil.
»Enkrat mora vsak umreti,« tako je govoril.
»Nekateri pride prej na vrsto, nekateri pozneje.
Kaj bolje pa je kar na hitrem se preseliti v boljši
kraj, brez vsega trpljenja kakor pa leta in leta
mučiti sebe in druge. Kako tava ta Štefan
okrog! Ali bi ne bilo bolje, da bi do svojega
odmerjenega časa živel vesel in zdrav kakor
nas kdo? Potlej naj ga pa pobere smrt v božjem
imenu. Ej, mati, le verjemi mi,« je prigovarjal
jokajoči vdovi, »Matiju se zdaj bolje godi nego
tebi in meni. On ne koplje več težke ilovice in
se ne boji slabe letine; nas pa Bog ve kaj še
č a k a ! Hudo zimo bomo dobili, hudo, vse kaže
tako, in kmalu bode tu. Kdaj so že odletele lastovice,
in kako trdno se drži listje drevja, noben
vihar ga ne odtrga.« Svojega najljubšega
predmeta pa Ožbe tudi ni pozabil. »No, mati,«
je dejal, »ali misliš hišo res tako pustiti brez
gospodarja? Ne bo dobro storilo, meni verjemi!
Rozalka je že dovolj stara, in vsakega
žalovanja mora biti enkrat konec. Kar je, to je
in se ne da p r e d r u g a č i t i ; zato naj pa bo, kakor
je božja volja! M i pa se veselimo, dokler imamo
še zdravje. Poglej, mati, Jurija! Ali ni priden
fant, kakršnih se mora v zdanjih časih iskati,
ali ni dober in p o š t e n ? Če ne bo imel dote, kaj
pa se menite pri vas, ko ni treba nič izplačevati,
nič zidati, nič popravljati.« Tako je modroval
Ožbe, in če je mati omenila Štefana, je
zmignil z ramama in dejal: »Le vse po pameti
s i 163 rs
in tako, da bo prav! Ta revež pa ni za kmetijo.
A l i hočeš, da umrjeta dva gospodarja v enem
letu na Strmi peči?«
Rozalka je pač menila, da se še ne spodobi
govoriti o ženitvi, a zavrnil jo je: »Kaj misliš,
dekle, da jaz to za smeh govorim? To je resna
stvar, ki se mora dobro premisliti.«
Nekateri ljudje imajo pač posebno veselje
in pravi nagon ljudi ženiti in možiti, in tem se
mora prištevati tudi Ožbe. Rad je omenjal,
kako je tadva in onadva vkup spravil in kako
se jima dobro godi. V častno dolžnost si je tudi
štel pri Pečarjevih vso reč do kraja izvesti.
»Juri, le tiho bodi!« je dejal časi in potrkal
fanta po rami. »Ti bodeš tod gospodaril; le zapomni
mene in pameten bodi!«
In če je Juri ugovarjal, je bil mož hud.
»Molči, ti pravim,« je dejal. »Boš ti stare ljudi
u č i l ? Ne bo dolgo, in govoril boš vse drugače.
Le stoj, še Rozalki moram Štefana izbiti iz
glave.«
In Ožbe je izbijal deklici Štefana iz glave,
da se je morala smejati. Ožbe pa si je mžl roke,
ponosno pogledoval krog sebe, in kadar je odhajal,
je dejal: »Mati, le meni pusti vse narediti,
boš videla, da bo prav!«
 
== XX. ==
 
Tudi zanesljivega vremenskega proroka se
je izkazal Ožbe. Štirinajst dni po Vseh svetih je
bilo, in sneg je začel naletavati, od kraja debel
in redek, potlej pa droben in gost; šel je črez
11*
S I 164 VSL
dan in ponoči ni prenehal in na debelo je pokril
goro in dol. Po vrtu se je drevje šibilo pod belo
težo, in Juri je otresaval veje in ovijal mlada
drevesa s slamo. Oaz je bilo treba delati krog
hiše in do studenca, odkoder so jo Simonovi speljali
do svoje hiše. Ko je sneg ponehal, se je
razgrnila megla po obeh straneh gore, dan potem
pa je bil jasen, in solnce je sijalo, in sneg je
bleščal, da je jemalo oko; a solnce ni imelo gorkote
v e č ; zima je bila nastopila. Pečarjevi in
Simonovi so bili navezani na svoj dom in omejeni
na medsebojno obiskovanje, zakaj dokler
ne odkopih sneg, ni bilo misliti na izhod. In bile
so zime, kakor je pravil Simon, da so komaj
dvakrat prišli iz svojih žametov. Juri je nateknil
kodrastemu sultanu širok greben z železnimi
ostmi na vrat, zakaj radi pridejo pozimi
volkovi obiskat osamljene hiše. Puško in nož
je vlačil Štefan s seboj, kadar je prišel v vas.
»Dobra puška je boljša ko dva prijatelja,« je
dejal, »in ta-le nož« — ponosno ga je vlekel iz
nožnice — »bo za silo tudi dober.« Kadar se je
pa v r a č a l , je stopal tako urno domov, da je Juri
menil, Štefan bo vse orožje proč pometal, če ga
s r e č a volk.
Čudili so se pa Pečarjevi, ko je naenkrat
prigazil Ožbe. »To je hoja,« je dejal, in pot mu
je tekel po obrazu. »Takega pa še ne. Do pasu
se pogrezam vanj pa moram še gledati, kam
stopim.«
»I, kaj pa ste vendar prišli, o č e ? « je vpraš
a l a Rozalka.
S2 165 FS
»I, kaj? Kar nimaš v glavi, moraš v petah
imeti. Pa kdo bi bil mislil, da nas bo zima tako
zgodaj zabila! Po ognja sem prišel, po ognja.
Zmeraj sem odlašal iti v Dolino, zdaj je pa pri
kraju. Še en črevelj snega naj pade, pa smo mi
tudi ločeni. K vam sem prišel ponj, da mi ne
poide pozimi. Ali ga dobim?«
»Kaj pa, da ga dobite!«
»Ti, hentaj, ti, do oken je narastel pri nas,
in s cerkvene strehe sem ga moral ogrebati, da
mi je ne podere. — Sultana ste že tudi oborožili.
To je prav. Letošnjo zimo bo treba varovati
svoje blago. Kmalu bomo kaj slišali o sivodlakih
požeruhih. Na tri strani jaz kar iz hiše
lahko streljam, če je treba.«
»Kaj pa bo, oče,« pravi Rozalka, »če Vas
s r e č a kateri? Ali se niste bali, ko ste šli k
nam?«
»A, podnevi se ta žival izlepa še ženske ne
loti ?«
»Mislite, da volk tako razloči?« se smeje
Rozalka.
»To je da! Saj se moraš še spomniti — o
sv. Pavlu bo pet let, odkar so strgali Grabnarico,
močno, hudo ženo. Zvečer je šla od brata
domov; pol ure pred je bil pa šel ravno tisto
pot suhi Gašper, ki vodnjake dela. P a njemu se
ni bilo nič zgodilo, one pa ni bilo domov. Ko so
jo šli iskat, so našli v gozdu same ostanke. —
P r e v e č poguma ni vselej dobro. Toda če imaš
močnega psa s seboj, se ti ni treba bati. Sultan
bi enemu dal dosti opravka. Da bi pa boječega
33 166 F3
psa s sabo jemal, to je pa bolje, da sam hodiš,
ker volk psa takoj izvoha in ima nanj posebno
jezo.«
»Kako je to, ker sta si vendar tako podobna?
«
»Sam Bog ve: žlahta se večkrat najhuje
sovraži, in pes pa volk sta brata, in menda ga
ta zato sovraži, ker se je pes udomačil in svojemu
rodu izvrgel.«
Veliko je še Ožbe povedal o volkovih, zakaj
Bog ve, kdaj bo zopet moči priti, in toliko
zgodeb je vedel! Nekoliko so se bile res dogodile,
nekoliko pa jih je povekšalo ustno izporočilo.
In v kaki nevarnosti je bil Ožbe tudi sam
nekoč! V rebri sta se srečala z volkom, on pa
ni imel pri sebi nobenega orožja, samo steklenico
hudičevega olja je imel, ki je v prejšnjih
časih služilo tudi namesto vžigalic, in s tem je
delal ogenj in se ubranil zveri. »Oh, koliko sem
bil prebil tisto noč! Tukaj-le boš umrl, sem mislil,
in kdo bo potlej zvonil pri Sv. Florijanu?
Drugim si krste delal, sam pa ne boš pokopan!
In kaj bo počela Meta? Omožila se bo zopet,
sem dejal sam pri sebi, pa Bog ve,kakega moža
dobi! In to je pa tudi res, da se star človek
veliko bolj boji smrti kakor pa mladina. Saj so
tudi tisto starko na smrtni postelji gospod zaman
tolažili, češ, da bo nocoj že v nebesih večerjala.
Rajša bi še tu, je dejala. Jaz sem se
pa tudi bal umreti kakor še nikoli. Vendar sem
s r e č n o ušel. Doma sem butil v vrata, da je
Meta mislila, da je potres, lasje so mi pa stali
167 P&ž
kakor ščet. Meta, molek v roke pa moliva,
sem dejal, potlej pa hruševca na mizo; danes
sem ga zaslužil!«
Tako je pravil Ožbe in se odpravljal, ko se
je bilo zmračilo. »Kadar-sneg skopni, bomo pa
Rozalko možili!« je pristavil, in Juri mu je prižgal
baklo iz smrekovega lesa, s tuljem ovitega
in v smolo pomočenega, kakršne rabijo,
če je treba ponoči kam dalje iti. Z dolgimi koraki
je stopal mož proti domu, in samo kratki
kožuh in kosmata kapa se je videla iz snega.
Doma so praznovali Pečarjevi in Simonovi
božične praznike, ker je bila pot še vedno zaprta.
Ko pa je prišel predpustni čas, so obšle
Štefana zopet svatovske misli. Razodel jih je
Rozalki, meneč, da ga bo zdaj vendar že rada
poslušala. A zmotil se je; kakor je ljubeznivo
govorila o vsakdanjih rečeh, tako pusta je postala,
kadar jo je zabaval s svojo snubitvijo. In
Štefan je potožil to Pečarjevi materi in tožil
doma; in Simonovim ni šlo v glavo, kaj dekle
pravzaprav hoče. »Ali ima kakega drugega v
glavi, ali k a k o ? « je dejala mati. »Da bi kakemu
dekletu snubitev ne bila všeč, le-tega mi nikar
ne pravite.«
»Saj nobenega moškega ne vidi,« se je čudil
Simon, »in z Jurijem menda vendar ne vleče.«
»Na to pa še mislila nisem,« reče mati. »O
tem moram pa z Nežo govoriti. To bi bilo pa
vendar lepo, fanta toliko časa za nos voditi,
potlej se pa obesiti na prvega, ki pride Bog ve
odkod.«
3 2 163 VSL
Štefan pa se je žalostno smejal tem besedam,
zakaj njegov ponos ni dopuščal misli, da
br Rozalka Jurija rajša imela ko njega. »Vi pa
poznate Rozalko, da!« je dejal. »Samo v se je
zaljubljena, pa v nobenega drugega. Nad vsak
im viha svoj majhni nos. Če vzame Jurija,
kaj pa to? Naj ga vzame! Le tako prevzetna
naj nikar ne bo.«
Kljub tem moškim besedam se je bil vendar
zbudil sum v Štefanu, ki ni jenjal moledovati
k i o g Rozalke. Ko pa se je bila Šimonovka doteknila
te stvari, je poklicala enkrat mati Rozalko
k sebi in zvedela po nekaterih ovinkih
vso resnico. »Stara si dosti,« je rekla mati svoji
hčeri, »da veš, kaj delaš in kaj je prav. Premisli
in preudari; naglica ni nikjer dobra-«
Rozalka pa jo je jokaje objela in prosila,
naj ne bode huda, saj jo bo vedno poslušala.
»Jaz te ne bom silila nikamor,« je dejala
mati, »kakor si postelješ, tako boš ležala.«
Simonovim pa je rekla, da je Rozalka še
premlada in se še ne mara možiti; a dasiravno
sta se stara dva malo napeto držala, vendar
Štefana ni odgnala nobena sila, da ne bi prišel
zdajpazdaj v vas. Zakaj doma se je neizrečeno
dolgočasil: oče in mati sta obravnavala svoje
reči, Anica pa je skoraj zmeraj molčala. Juri in
Rozalka pa tudi nista imela mnogo priložnosti
govoriti med seboj; vedno j&-bila mati za hrbtom.
Leto je minulo, odkar je bil prišel Juri
na Strmo peč, in zima se je zopet bližala svojemu
koncu.
BI 169 PS
»Juri, ali si ti snoči streljal?« vpraša nekega
v e č e r a Štefan, ko je zopet sedel pri Peč
a i j e v i h in pomagal Juriju turščico robkati.
»Jaz streljal? Ne!« pravi Juri. ,
»Kdo bi pa b i l ! Ob enajstih ponoči!«
»Ponoči jaz spim. In kje bi dobil puško?
Ta-le stara cev visi v hiši, na hlevu pa nimam
nobene.«
»In se nič ne bojiš?« pravi Štefan. »Veš,
Juri, ti si navajen ljudnatih krajev. V sredo
vasi res ne pride nobena zver. Naš oče so pa
bili snoči doli pri mlinarju; in ta jim je pravil,
da so mu te dni volkovi raztrgali tri ovce. Dva
funta volne je poslal v dar sv. Klemenu, da bi
ga branil volkov. Jemlji puško s seboj, Juri, če
ne, boš enkrat izkusil.«
»Kaj pa bosta imeli mati in Rozalka?« se
nasmehne Juri.
»Kako pa tudi znam jaz streljati!« se pohvali
Rozalka. »Veš, Štefan, kako pokanje je
bilo na sveti v e č e r ?«
»Sprožiti že znaš,« meni Štefan. »Toda
kdo bi bil v č e r a j ponoči streljal, to mi ne gre iz
glave. Od Sv. Florijana sem se ne sliši in oddrugod
tudi ne.«
»Ali je še kdo drugi slišal?« meni Juri.
»Samo jaz.«
»Tebi se je gotovo le sanjalo.«
»Tako sem bil buden kakor zdaj, in trikrat
sem slišal pok in pokoncu sem se vzklonil.«
»Morebiti se je zvalil sneg po bregu in zlomil
kako drevo, ali pa je mraz skalo razgnal,«
3 2 170
pravi Juri; Štefan pa je bil ves zamišljen in
črez nekaj časa vpraša zopet: »Juri, ali veruješ
ti v spomine?«
»Sam še nisem nikdar nič slišal, ne videl,
kar bi bilo spominu podobno. Druge sem pa slišal
v e č k r a t o tem govoriti, posebno ženske.«
»Ah, Juri,« pravi oni, »ti se hočeš norčevati
z menoj, češ, da sem babjeveren. Nekateri človek
je tak, da se sramuje povedati, če je slišal
kak spomin; jaz pa nisem tak, ker sem prepričan,
da se nesreča človeku naznani, preden se
zgodi. Kakor bi bil danes doživel, tako se še
spominjam v e č e r a , preden mi je teta umrla. K o liko
je tega? Enajst let!«
»Ravno enajst let,« pravi P e č a r k a , »ker t i stega
leta je šla Rozalka k birmi, devet let
stara.«
»Vidite, mati! P r a v dolgo sem bil .ostal pri
vas, in z Rozalko sva se igrala, ko ste drugi turščico
ličkali. Ko smo pa šli ponoči stran, je začelo
pri Sv. Florijanu zvoniti in je zvonilo kakor
hudi uri in dolgo časa. A drugi niso nič slišali
ali pa niso hoteli povedati. Proti jutru mi
je umrla teta; Ožbe pa je dejal, da ni nič
zvonil.«
»Teta je bila gotovo že stara,« opomni Juri.
»Lahko bi bila še živela dalje časa, ker je
bila trdna. Veš, Juri, če človek na samoti živi,
vidi in sliši marsikaj, kar si ne more razložiti.
In zapomni me, da ne bo dolgo, ko bo nesreča
zadela kateregasibodi izmed naših ljudi in morebiti
baš mene.«
S I 171
»E, Štefan,« pravi Juri, »kako pa žalostno
g o v o r i š ! Kdo bi si grenil življenje s smrtnimi
mislimi.«
» 0 , j a z si nič ne grenim življenja,« ugovarja
Štefan. »Ampak nesrečo slutim, naj bo že, kakršna
hoče. Ti si pa pravi neverni Tomaž, in
privoščil bi ti, da bi se enkrat izpokoril in spoznal,
kako neprevidno govoriš. Vprašaj enkrat
Ožbeta, kaj ti bo ta povedal!«
»Ožbe pa res prav mnogo ve o spominih,«
pravi Rozalka. »Samo mislim, da časi malo
pregloboko pogleda v kupico, preden kaj sliši-«
Štefan pa se ni dal pregovoriti, da ne bi bil
slišal spomina, in jezilo ga je nekoliko, da mu
niso verjeli; a zaradi tega ni šel nič prej domov.
 
== XXI. ==
 
Ko je bil pod toplim jugom sneg povečem
že skopnel, potegne zopet sever. Nastal je nov
mraz, in nova zima je škripala pod nogami. Juri
je spal poleti in pozimi nad hlevom v dišeči
mrvi in spal trdno, ker je pridno delal od jutra
do mraka. Bilo pa je že pozno neko noč, in mesec
je svetil v zadnjem krajcu, ko zbudi Jurija
naenkrat s t r a š n o lajanje. Takoj skoči pokoncu
in v r ž e obleko nase, ker to je moralo biti nekaj
posebnega. Zvesti čuvaj ni žugnil ponoči, če
ni bilo v z r o k a ; kadar je pa lisica prišla pogledat
po kokoših, se je sultan samo oglasil, in tatica
je pobrala pete. Lajanje je postajalo vedno
srditejše, in tudi ovce v hlevu so začele beke3
4 172 t g
tati. Na hlev se je prišlo po lestvi, ki je bila
zunaj prislonjena. Juri zgrabi vile in stopa urno
po lestvi doli. Pod lestvo pa se je sultan valjal
in premetaval s čudno zverjo in srdito renčal;
druga zver se je spenjala, kakor je videl v mesečini,
po hlevskih vratih in praskala in vohala
s smrčkom; dolg rep pa je mahal po tleh. V o l kova
sta bila. Juri ne premišljuje dolgo, plane z
lestve nad volka pri vratih in mu hoče zabosti
cstro orožje med rebra, a volk odskoči in se
potuhne z glavo k zemlji. Hitro ga pritisne Juri
za vrat in ga tišči z vso močjo k tlom. A zdaj
skoči druga zver odzadaj nanj, in naenkrat je
pretrgana suknja in srajca, in čudno gorko oblije
Jurija po plečih. Po njem bi bilo, da se ni
pogumni sultan iznova vrgel na svojega naspiotnika
in se sprijel ž njim.
K r i k in hrup pa je zbudil tudi ženski. Hišna
vrata se odpro, in mati in Rozalka stopita na
prag.
»Kaj pa je, kaj pa je? Križ božji! Pomagajte,
pomagajte!« začneta vpiti, in to vpitje
je Juriju res pomagalo, ker je vzelo drugemu
volku pogum. Oprostil se je hitro sovražnika
in izginil v gozdu. Le dokonec hleva ga je
podil sultan, potlej pa se je vrnil Juriju pomagat.
Ta pa je tiščal svojega ujetnika, da so mu
roke otrpnile, in komaj je strahoval volka, ki
se je srdito premetaval. Praskal ga je s prednjimi
in zadnjimi nogami, da je bil Juri po
nogah ves okrvavljen; umoriti pa volka ni mogel,
ker ga je bil slabo zadel.
173 F5ž
»Kaj pa je, Juri? Za božjo voljo!« vpije
mati, ki si ne upa od hiše.
»Nič ni. Volka imamo,« pravi Juri.
»Ali hočeš puško?« kliče Rozalka.
»Ne, ni treba,« se ta oglasi. »Če moreš,
Rozalka, prinesi tisti dolgi nož iz kuhinje!«
Urno prinese Rozalka nož; Juri pa zbere
vso svojo moč, stopi z levo nogo na vile, z
desnico pa porine volku nož do držaja v prsi.
A zdaj šele se prične pravi boj. S silno močjo
vzdigne zver svojo glavo in izkuša popas.ti
Jurija, z nogami pa brca in praska tako hitro
in tako močno, da se je Juri že bal, da ni prav
zabodel in da obnemore. A kmalu poide zveri
moč; grozno zatuli in prične grgrati; še enkrat
brcne krčevito z vsemi štirimi in se iztegne.
Sultana mora Juri s silo odgnati proč od mrtve
živali, ker ji še zdaj ne da miru. Blizu premaganega
nasprotnika leže in si prične lizati gobec
in noge; eno uho pa je bil revež popolnoma
izgubil. Tudi Juri je razpraskan in
k r v a v ; a hude rane ni dobil nobene. Komaj se
zazna dan, teče Rozalka sosedom pravit, kakšno
reč so imeli ponoči. Kmalu se zbere vsa
Simonova družina okrog mrtve zveri, in vse
natanko mora Juri povedati, kakšen je bil boj.
»Ti neugnana zver, ti!« pravi Simon in
brca volka z nogo.
»O Juri, ti si srečen,« meni Štefan, »ti še
naletiš na kaj pravega, jaz pa nimam nikoli
te sreče.«
3 4 174 FS
»Štefan, nikar se ne pregreši!« ga svari
mati, ki se ne more nagledati grozne zverine.
»Še Juri je imel dosti opraviti; kaj bi že ti!«
»I kaj pa je Juri?« se huduje Štefan. »Ali
je kak Goljat proti meni? Veš, Juri, kakor
sva si prijatelja, ne bojim se te pa prav nič.«
»Kaj bi se me bal,« se smeje Juri, »ko ti
nič nočem!«
»Kaj pa misliš zdaj z zverjo storiti? Ali
jo popelješ v komisijo, da potegneš darilo?«
»A, jaz ne grem,« pravi Juri.
»Oh, ti, naj jo jaz peljem! Kaj?« prosi
Štefan.
»I pelji, če se ti ljubi!« pravi Juri. »Pa kar
na tvoje ime naj ti dado, če bodo res kaj dali.«
»Takoj pridem s sanmi,« se veseli Štefan.
»Štefan,« opomni Rozalka, »kaj pa, če te
sreča tovariš tega volka? Kako se bosta pogledala
?«
»Saj res! Ni mu treba hoditi, da se mu kaj
ne zgodi,« odgovarja Šimonovka, in Štefan
je začel premišljevati; a sramoval se Je vendar
pred Rozalko in Jurijem.
»Ne pomaga nič,« pravi odločno, »jaz pojdem,
pa puško vzamem s seboj; potlej naj se
me pa loti, komur se zdi. Dvajset goldinarjev
ali koliko dobiva, Juri? Pa naj bo, kolikor
hoče. Jaz grem.«
Kmalu prihiti s. puško in sanmi.
»Oborožen si, kakor bi šel nad Turka,«
pravi Rozalka, »toda pazi, da ne padeš in se ti
puška ne sproži!«
SI 175
»Kaj bom padel, ko sem hriba vajen kakor
maček peči,« odvrne Štefan in vleče naloženega
volka moško proti Dolini. Kakor zmagovalec
hodi svojo pot; staro in mlado pa hiti od
vseh krajev radovednost past. »Oh, naj mi peljemo!
« prosijo otroci, ki se ne morejo ločiti od
voza. Ker se Štefan nekoliko obotavlja, mu
izpulijo oje iz rok, in kričeč in ukajoč pride izprevod
v Dolino. Tam pa zopet novo izpraševanje
in nova zamuda. »Dva sta bila,« pripoveduje
Štefan; »pa oni je bil večji ko ta, najmanj
za dva palca, in prav zdi se mi, da
je bila volkulja. Če bi bila ta-le puška pri rokah,
bi bil že preskrbel druščino temu na vozu,
da bi mu ne bilo dolgčas. Toda ponoči in pa v
sili moraš udariti, če drugega ni, s polenom.
Letos so posebno sitne te živali, in toliko jih je,
da sem se kar čudil, da nisem po poti katerega
pobral.«
»Torej kar z nožem si ga bil podrl?«
v p r a š a dedec, ki je posebno moško premetaval
zver.
»Kar z nožem,« baha Štefan. »Vidite, takle
pipec,« — fant pokaže svoj nož, — »je kakor
ustvarjen za volka. Dva palca mu ga porinete
med kosti, pa bo dosti imel.«
Ves dan bi bil moral pripovedovati o junaškem
činu, če bi bil utegnil; a ponoči ni hotel
hoditi domov. Najel si je voz in se odpeljal k
oblastvu. Zidane volje se vrne zvečer domov;
tako dobro se mu še ni godilo nikdar,
3 4 176 F3ž
Juriju odšteje denar, kolikor mu ga je ostalo;
on sam je zadovoljen s slavo.
Po vsej dolini in daleč okrog pa se je govorilo
o tem volku in o hrabrem Simonovem
Štefanu. Ker se je pa zvedelo, da se potika še
ena zver po hribih, so napravili gospoda velik
lov po gori Sv. Florijana. Sodnik, davkar, pristav,
zdravnik, sploh vse, kar je bilo bolj imenitnega
in je puško imelo ali vsaj na posodo
dobilo, se je hotelo udeležiti; saj če tak lov
tudi sam na sebi ni posebno zabaven, toliko
prijetnejši je konec njegov, ki se praznuje v
katerisibodi krčmi. Hoja po mrzlem zraku in
bivanje pod milim nebom pospešuje prebavljanje
in spravlja v slast jed in pijačo. Če se
pa moraš že za zajčji lov preskrbeti z žgano
pijačo, s pol hlebom kruha, svinjsko kračo in
pečeno kuretino: kaj zahteva šele lov na
volka! Dva dni so se polnile č u t a r e z vinom in
žganjem in torbe z raznimi jedili, tretji dan
pa so se odpeljali gospodje proti nevarnemu
kraju na saneh, ob katerih so se pojali lačni
psi. V Dolini se jim pridruži drugo krdelo:
kmetje iz okolice, ki so tudi radi postopili za
kako zverjo, če ni bilo drugega dela. Ko je
bila v krčmi naročena večerja, so odrinili peš
proti gori, gospoda naprej, možje v kožuhih pa
za njimi, in med raznimi burkami se je hitro
hodilo.
»Možje,« se obrne sodnik proti kmetom,
»kdo pozna dobro kraj? Oče Rožanec, V i ste
pravi lovec, V i nas boste razstavili.«
S 2 177 £3
»O gospod sodnik,« se. ponižuje mož s klobukom
v roki, »bil sem enkrat, bil, a sedaj sem
star. Roka se mi trese in oči me zapuščajo,
tako da ne zadenem nič več.«
Glasno se zasmejejo vsi tem besedam. Ni
se ubranil Rožanec; prevzeti je moral posel,
da odkaže vsakemu svoje mesto. Obrne se
najprej proti kratkovidnemu davkarju, ki je
imel že parkrat smolo, da je ubil ali poškodoval
kakega psa.
»Gospodje,« pravi Rožanec, »zgovoriti se
moramo, da ne bomo streljali psov, ker nam
ta žival nič hudega ne stori.«
»Volk in pes se malo razločujeta,« meni
oni gospod. »Ali bi ne bilo bolje, da pošljemo
pse nazaj ? Saj niso potrebni.«
»A! Pustimo rajši pse tu, pa pojdimo mi
domov,« ugovarja Rožanec. »Razločili boste
pa lahko: če se spusti zver proti Vam, je volk,
in V i streljajte; drugače je pa pes.«
»Torej mislite, da se bo volk koga lotil,
če nas je toliko?« pravi drugi gospod.
»Zver je prekanjena,« meni Rožanec, »nič
ji ni zaupati. Zato je treba dobro meriti; če
pa strel ne zadene, potlej pa puško za tanki
konec prijeti in udariti ali pa na drevo!«
»Jaz sem pa slišal,« omeni drugi kmet, »da
gre pravi volk na drevo kakor veverica.«
Rožanec pa razvrsti lovce po hosti. Davkarja
postavi k prvemu jarku nad cesto, pristava
toliko od njega, da se ne moreta s puško
doseči, tega sem, onega tja, sebe pa na križem-
Lj. knj (Malo iivljenie). 12
S i 178 £3
pot pod Sv. Florijanorn. Jasen je bil dan, in
solnce se je bližalo zatonu, ko se je lov pričel.
Psov pa ni bilo mogoče spraviti na noben sled;
kakor nori so letali okrog, in če je eden zalajal,
so tekli vsi k njemu in lajali in begali. Črez nekaj
časa so se poboljšali, in tu pa tam se je slišal
kak pok, in dva zajca sta obležala pred Rožancem.
Zdaj pa je premišljeval starec, ali bi ju
nesel s seboj ali kako. Če ju vzamem s seboj,
je dejal sam pri sebi, ju bo pojedla gospoda, in
kaj imam jaz od tega? Še strel ne bo plačan.
Če ju pa pustim tukaj, mi požre oba lisica ali
pa maček. Že vem, kaj bom storil. In ko se je
popolnoma zmračilo in je rog zapel in sklicaval
lovce, je lezel Rožanec proti Strmi peči. Srečal
je Simona, ki je ravno drva peljal iz gozda.
»Ali ste kaj ubili?« vpraša mož Rožanca.
»Mi lovimo kar za kratek čas,« odgovori
Rožanec.
»Kaj pa ta dva zajca?«
»Ta sem pa s sabo prinesel, da imamo kaj
pokazati,« pravi Rožanec. »Zakaj pa niste
volka živega ohranili? Danes bi ga mimogrede
ubili, če bi nam ne utekel.«
»To ste lovci, da!« pravi Simon.
»Veste kaj, m o ž ? Vi niste P e č a r ; kaj ne,
da ne?«
»Simon sem, Simon, sosed Pečarjev.«
»Saj vas pelje pot mimo Pečarja. Nesite
to-le tja, pa naj denejo v klet na mraz. Jutri,
ko se vrnem, bom pa vzel. Bodite tako dobri!«
g a 179 va,
»To je že prav,« pravi Simon in dene
zajca na voz, Rožanec pa se obrne proti Dolini
nazaj.
V dolinski krčmi pa je bila zbrana skoro
vsa druščina, ki je deloma tam prenočila, da
bi zarana zopet poskusila srečo. Smeha je bilo
mnogo, k e r ' s o se bili vsi s praznimi rokami
v r n i l i . Zdravnik je omenil, da je videl enega
zajca, in takoj so ga obsodili, da mora plačati
pet bokalov vina za tako srečo.
»Rožanec, ti si tudi nekaj streljal,« meni
neki kmet.
»Na veverico sem bil pomeril, ker ni bilo
drugega,« odgovori ta, »pa še te nisem zadel.«
»Aha!« se smeje sosed za mizo. »Veverice
pozimi pa res še nihče ni zadel, videl pa menda
tudi še ne.<-
»Jaz sem jo pa že,« pravi moško Rožanec.
Večer pa je hitro tekel med veselimi pogovori
in krčmar je pridno polnil kupice in pridno
črtal s kredo na sod. »Tonček!« je dejal svojemu
sinku. »Glej na mizo! Kadar bo bokal
piazen, nič v p r a š a t i , kar prinesi ga!«
A vsaka reč ima svoj konec. Polagoma se
je razgubljevala družba, in le malo se jih je
upiralo spancu in hotelo za mizo pričakati belega
dne. Dve sobi je imel krčmar za tuje
ljudi; obe sta bili polni, in večina je še morala
prenočiti na slami. Ko pa je drugo jutro zapel
petelin, je prišel že Rožanec budit zaspance.
A to je bila težavna reč. »Pusti me, vrag!«
12*
s a 180 r s
je godrnjal ta in se obrnil na drugo stran; oni
hi hotel verjeti, da je že čas, in tretji se je rotil,
da pride takoj za njimi. Počasi pa so se vendar
vsi spravili pokoncu razen zdravnika in
pristava; teh dveh ni bilo moči pregovoriti.
»Kar pojte,". je dejal pristav zaspano, »saj ne
bo nič; jaz vas tukaj počakam!«
P r o r o š k e g a duha je bil mladi mož, zakaj
vse dopoldne in š e popoldne dolgo č a s a so prežah
lovci, prebivali mraz in gasili žejo, toda
bodisi, da je hrup volka preplašil in prepodil, ali
pa, da se ni hotel pokazati, ves trud je bil zaman,
in š e sledu niso dobili nobenega. Ko so se
vračali popoldne v Dolino, sta bila ves, lovež
dva zajca; enega je ustrelil sodmk, drugega
pa kratkovidni davkar, ki je ponosno nesel svoj
plen proti Dolini. Tu se je še dobro žalil ves
lov, in na večer so se vrnili gospodje domov
glasni in dobre volje.
Rožanec pa se ni bil povrnil ž njimi, zakaj
imel je mož to koristno navado, da je v druščini
sicer rad pil, toda kadar je prišlo do računa,
se ni rinil naprej, ampak je rad izginil. Vrhutega
pa je imel še pri Pečarju dobiti dva zajca
k tretjemu, ki ga je bil ta dan ustrelil. Kakor
maček je lezel starec v breg naravnost proti
hiši. Tu se je prijel za drevo, tam uprl na skalo
in se zavihtel navkreber in kmalu je priplezal
do Strme peči. A sultan, ki ga je prvi zagledal
in naznanil, ga ni pustil po nobeni ceni v hišo,
in ko je pomeril s puško vanj, mu je pokazal
zobe tako neprestrašeno, da je mož videl, da
S 3 181 tJ3
je bolje z lepo ga pogovoriti. A niti za lepo
besedo se ni zmenil sultan.
>He. ali ni nikogar doma?« zavpije Rožanec,
in od hleva sem se prikaže Juri; obstane
in ostrmi, kakor bi bil kaj nadnaravnega
ugledal. Vse barve so se izpreminjale na njegovem
licu. Nič manj osupel ni bil Rožanec,
č e r a v n o se mu ni tako videlo; a čudno prijazen
smeh se mu je prikazal na ustih.
»He, Juri, ali si t i ? Olej ga!« s temi besedami
mu gre naproti in mu ponuja roko.
A Juri je mora! prej odpoditi sultana, potem
pa mu je podal roko, oprezno in hladno,
ker ni vedel, ali je Rožanec še njegov sovražnik,
ali pa je že pozabil, kar se je bilo dogodilo.
Rožanec pa mu jo je krepko stisnil in ga
ogledoval.
»Glej ga, kako si se popravil! Komaj bi te
kdo spoznal,« pravi.
»Mislite, oče, da sem se izpremenil?«
v p r a š a Juri.
»In pa kako! Moje oči imajo dober spomin;
pa vendar, če bi bil ti dejal, da nisi Juri,
bi ti bil verjel. Ti si jim pa lepo zmešal sled:
tukaj te noben živ človek ne najde.«
»Ali me še kaj iščejo? Ali veste, o č e ?«
»Ah, kdo te bo iskal, pa kod! Vse misli,
da si na Hrvaškem, kjer je izgubljeni sin svinje
pasel. Oh, glej ga. Jurija! Na, tukaj imam še
eno kapljo dobrega slivovca. Potegni!« pravi
mož in mu ponudi opleteno posodico, ki mu je
visela na strani.
3 2 182 VS,
Juri se brani, da ne pije žganja, a starec
ga ne izpusti. »Moraš,« pravi, »če ne, se mi zameriš.
Glej, toliko časa se že nisva videla!«
»Ali ste še kaj hudi name, oče?«
»Kaj bom hud! Kar pij!«
In Juri pije starcu na ljubo.
»Vi ste torej snoči dva zajca poslali
h r a n i t ?«
»Jaz, kaj pa! Simonov fant se je pa res izkazal
s svojim volkom. Kje pa ga je bil zaklal?
«
»Ravno pred hlevom, tu doli,« pravi Juri.
»Midva, oče, sva pa zopet prijatelja, kaj ne?«
»I seveda, ljuba duša; kakor sva bila prej.«
»Veste, velikokrat sem se bil že pokesal.«
»Kar tiho bodi pa molči!«
»Denar Vam pa vrnem, ki ste mi ga posodili.
«
»E, kaj! Saj se ne mudi. Boš že dal o
priliki!«
»Kar malo počakajte, pa Vam ga prinesem.
«
»I, pa pojdi!« pravi Rožanec, in oko mu
zablešči v sladkem veselju. Juri pa prinese denar
in mu plača dolg z velikimi obrestmi.
»Vidiš, ljuba duša!« pravi mož. »Kako
prav sem jaz zmeraj govoril! Ti si pošten
človek, sem dejal. Premca pa ni bilo nič prida
in ga tudi zdaj ni: ne starega, ne sina, to ti
povem.«
»Kaj pa je s P r e m c e m ? « v p r a š a Juri,
i83 va,
»S Premcem, p r a v i š ? Doma sta, on in
sin, pa živita, kakor sta prej živela. Toda
dolgo pa ni tega, odkar sta doma. Kakih štirinajst
dni bo, dasiravno ne morem natanko povedati.
Jaz ne govorim ž njim in on ne z
mano, kakor je najbolj prav. Pred je pa sedel.
Saj veš, da so ga bili odgnali žandarji.«
Govorila sta še o tem in onem, potem pa
je vrgel Rožanec svoje blago č r e z ramo in prijateljsko
stisnil Juriju roko in odšel.
»Kdo pa je ta človek, ki tako hudo gleda?
Pa tako smešno izkrivljena usta ima,« je vprašala
Rozalka po odhodu. Juri pa je povedal,
da je Rožanec, ki rad hodi na lov, in da sta
stara znanca; a kako ga je s Premcem osleparil,
tega ni povedal; zakaj sramoval se je
in ni rad mislil na to. Bal se ga pa Juri ni več,
ker je mož tako prijazno govoril ž njim in on
mu tudi poplačal, kar je bil dolžan. Kdo bi mogel
gojiti toliko časa s o v r a š t v o v svojih prsih
in v nesrečo spraviti koga brez koristi! je mislil
Juri. Vrhutega pa ga je bila še zmeraj volja
spomladi se vrniti v vojake, dasi že dolgo
ni z Rozalko nič govoril o tem.
 
== XXII. ==
 
Tri dni pozneje pa je v mraku zopet lezel
Rožanec proti Strmi peči, in dva moža sta ga
spremljala.
»Ha, tristo vragov! Kakšna pot!« zakolne
znani žandar Križan spoteknivši se ob korenino,
ki je molela izpod zmrzlega snega.
3 4 184 V8,
»Tiho, tiho!« pravi Rožanec, »da nas kdo
ne sliši.«
Rožanec je molčal; a ko pridejo blizu hiše,
šepne žandarju: »Zdaj naj pa eden na to stran
zavije, da prestreže pot!«
Križan zagodrnja med zobmi in migne tovarišu,
naj se obrne na levo okrog v r t a ; sam
pa leze z Rožancem naravnost proti hiši. Zdaj
se začujejo koraki na trdih tleh, in malo nad
njima se pokaže moška oseba, ki gre proti hiši.
»On je, on je!« šepeče Rožanec; Križan pa
sname puško z rame in stopi urno naprej. Juri
je moral slišati šum, zakaj pri tej priči se obrne
in pogleda v gozd. Naenkrat pa odskoči in
steče kakor jelen proti hiši.
»Stoj!« zagrmi. Križan in hiti na vršino.
»Stoj!« odmeva zopet po gori, a Juri se je
bil že skril za oglom in izginil izpred oči. Kako
naglo je bil pozabil mladenič na svoj sklep, da
se vrne k vojakom! Naravnost teče k prepadu,
da bi splezal po stopnicah doli, koder bi ne
mogli za njim. A od druge strani mu doni zopet
»Stoj!« iu mrzel pot mu oblije čelo; ves
je zmoten in brez zavesti se obrne od pečine,
ki bi ga nemara rešila, in hiti proti Simonu po
poti, ki ga ne more skrivati. Puška poči, in
Juri se prekucne na tla blizu vodnjaka, in zemlja
zardi pod njegovim truplom. Križanov tov
a r i š ga je bil ustrelil. Žandarja tečeta k ri!emu;
a besen plane sultan od hleva sem in ju
ustavi. Ustrelil bi ga bil Križan v jezi, da ni
s a 185 PS
prihitela iz hiše P e č a r k a in pomirila žival. Pok
in hrum jo je bil prizval, in za njo teče Rozalka.
»Križ božji! kaj pa je?« vpije in t e č e proti
vodnjaku. »Kaj pa je?« zakriči nad žandarjema.
Križan pokaže na truplo.
»Juri, oh moj Juri!« zavpije dekle in se
v r ž e na nesrečnika in ga objema, da se je žandarjema
v srce smililo.
»Vode, vode prinesite!« jo odrine Križan,
se skloni, otiplje rano in jo trdo obveže, da
ustavi brizgajočo kri.
Močili so Juriju sence, čelo, obraz z mrzlo
studenčnico, in črez dolgo časa je odprl trudne
oči in pogledal nezavesten krog sebe.
»Hvala Bogu!« je mrmral Križan med stisnjenimi
ustnicami. »Nesimo ga v hišo!« Prijel
ga je sam pod pazduho, t o v a r i š za noge, vzdignila
sta mladeniča, ki je bolestno zaječal, nesla
v izbo in položila na posteljo.
Prihiteli so Simonovi in strmeli, kaj vse to
pomeni, in žalostni se spogledovali.
»Vi ste streljali,« pravi Simon žandar ju.
»Ali se pa sme vedeti zakaj?«
»Uhajač je,« odgovori žandar. »Od vojakov
je pobegnil, in postava ga išče. A če bi
bil obstal, bi midva ne bila streljala.«
»Hudo je, če katerega taka zadene,« povzame
mož. »Ampak to rečem, da je bil fant
piiden, priden, kakor jih je malo. Seveda, postava
je postava; ali ni res? In Vi jo morate
3 3 186 VS,
ravnotako izpolnovati kakor nas kdo. E, hudo
je to, hudo.«
Solzne oči sta imela Simon in Štefan, ki se
je bil obrnil proč, da ne bi kazal ganjenja. Anica
pa, ki je dozdaj nema gledala prizor, se oklene
Rozalke, in obe jokata na glas.
»Oh, kako ga je škoda!« je dejal Štefan.
P e č a r k a pa je še vedno strmela, ker si ni mogla
razložiti, da bi bil takšno kazen zaslužil
mladenič.
»Da boste skrbeli zanj, to že vidim. Toda.
če okreva, bo moj. Vi ste odgovorni.« je dejal
Križan, vrgel puško na hrbet in šel. »Kje
pa je ta peklenski Rožanec?«
A ta se je bil že izgubil. Toliko da je slišal
strel in videl, da Juri pada, že se je obrnil in
dirjal navzdol kakor razbojnik, ki mu je pravica
za petami.
»Oh, hvala Bogu, Ožbe, da si prišel!« se
je razveselila P e č a r k a , ko je prihitel sosed razburjen
po Štefanovem poročilu.
Ožbe pa je mahnil z roko, naj bodo tiho.
razstavil po mizi steklenice z zdravili, ki jih je
bil prinesel, skrbno pregledal, kje da je ranjen
Juri, in zmajal z-glavo. Rozalko je posilil jok.
»Tiho, ženske!« je ukazal Ožbe. »Mati,
prine&i platna po perilu, ali če imaš, kak pov
o j ; dekle, ti pa jesiha in arnike! — Kakšna
neroda te je obvezoval!« je godrnjal sam pri
sebi. »Ubiti znajo človeka; rešiti ga ne znajo.
— Zdaj pa mir!« je zagrozil. »Še plava smrt
nad hišo, in nesrečno leto je napovedano.« Na187
ta
ročal je, kako naj ravnajo z nesrečnim mladeničem,
in poslovil se z obljubo, da kmalu zopet
pride.
»Vidiš, Štefan?« se je še obrnil. »Takšni
smo vsi, od danes do jutri. — Dekle, ti pa ne
jokaj! Če Bog da in sv. Florijan, bomo rešili
Jurija.«
Drugega dne pa je prišel najprej žandar z
zdravnikom okrajnega glavarstva. Ta je pregledal
ranjenca, ki je hudo bledel, pohvalil, da
so pravilno prevezali rano, menil, da bo težko
kaj z njim, in na gotovo postavil, da se prenesti
nikakor ne more.
»Hu, to je pot za koze, ne za poštenega
človeka,« je hropel in si brisal tolsti obraz, ko
je lezel z žandarjem s hriba. »Kaj hodite v
take kraje ljudi streljat! Ampak, kar je res,
je res: dobro ste merili. — Toda hodite počasi,
če hočete, da prideva skupaj dol. Počijva malo,
da si obrišem pot! — Brhek fant pa je ta P r i -
možev, raca na vodi! in čvrst kakor medved.
Ni čuda, da jokajo dekleta.«
Po Dolini in okolici se je hitro raznesla
vest o tem dogodku. Eni so pripovedovali, da
umira Juri, drugi, da je že mrtev, vsi pa pov
p r a š e v a l i , kako so ga zasledili. Obiskat je
prihitela ranjenca sestra Franca s svojim možem,
in stara mati je prilezla, da objame in poljubi
morda zadnjikrat ubogega sina, ki ni spoznal
ne sestre, ne matere. Tiho sta jokali ob
njegovi postelji, priporočali ga Pečarjevim, naj
skrbe zanj, in žalostni, nepotolaženi se vrnili
3 3 188 FS
zvečer. Doma je sedla starka na stopnice, si
podprla glavo s, komolcema in jokala. Stari
Primož je stopil k njej, da jo pomiri, a sam ni
mogel izpregovoriti nobene besede. Obrnil se
je in šel v izbo in hodil gori in doli zamišljen,
zatopljen v svojo žalost.
Na Strmo peč pa je prišel proti večeru
Premec z Mihom, zakaj pozno sta bila izvedela
nesrečo.
»Oh, Jurček, Jurček!« je tarnal starec.
»Zakaj sem te moral zapustiti! Kakor steklega
psa so te preganjali in ubili, jaz pa ti nisem
mogel pomagati! Oh, Jurček, da bi mi mogel
vsaj to povedati, kdo te je ovadil in izdal zlodejem!
Primojdunaj, kesal se še bode! Jaz
ga bom našel, in če se skriva pod zemljo!«
Miha je stal na strani, ogledoval svojega
prijatelja in si grizel ustni. Široki obraz se mu
je daljšal in daljšal, in proti oknu se je obrnil
Miha in si obrisal z rokavom oči in nos.
Potem pa je začel izpraševati, kdo bi bil v
zadnjem času gori prišel. Ko pa je Rozalka povedala,
kakšen človek je bil pri njih, kakšne je
imel oči in kakšna usta, je zaškripal Premec z
zobmi in pogledal tako divje, da je deklico
groza obšla.
»Rožanec je,« je dejal.
»Tako nekako ga je tudi Juri imenoval,«
reče Rozalka.
»Miha, ti ostaneš tukaj, pri Juriju.« je odločil
starec in oblačil kožuh,
189 PS
»Ampak harmoniko naj mi prinese kdo ali
vsaj klarinet!« je opomnil Miha in gledal skoz
okence za očetom, ki je bil že izginil v hos,ti.
Drugi dan pa je že kričal Premec po Dolini
in od Doline proti Gorici: »Rožanec je Judež;
on je izdal Primoževega Jurija.« Ko ga
je oddaleč začul Rožanec, je snel puško s stene,
zaprl vrata na obe strani in bežal v gozd pred
srditim sosedom, ki je z vzdignjeno pestjo grozil
njegovi hiši. Na polje in v gozd je šel Premec
za njim in nazadnje ga je prišel iskat v
Šimnov malin.
»Kje imaš skritega izdajalca, da ga vržem
pod kolo?« je vpil in hodil po malimi razkačen
kakor sršen.
»Premec, Premec,« ga je miril Šimen,
»bodi vendar pameten! Saj vidiš, da ni Rožanca
tukaj. Povej rajši, ali je res, izteknil žandar
Primoževega Jurija! To vendar ne more
biti res!«
»Ne more biti res?« se je jezil Premec.
»Ti, stari norec, si seveda prorokoval Juriju,
da bo ubežal. Ampak Jurija je izdal in ovadil
Rožanec, tebe bom pa jaz, ker prorokuješ brez
patenta.«
Šimen pa si ni toliko gnal k srcu Premčevih
besed, kolikor ga je zmetlo to, kar se je
bilo pripetilo Juriju. Kaj takšnega ni pričakoval,
in ni se mu bilo še primerilo kaj podobnega.
Razmišljen in slabe volje je hodil
nekaj časa semtertja, potem pa je odprl skri32
igo va.
njo, vzel debelo knjigo, jo zavezal v rdečo
ruto in šel od doma.
»Te-le bukve Vam nesem,« je dejal župniku,
ki ga je srečal blizu vasi, »če Vam je še
kaj do njih.«
»Prav, Šimen,« se nasmehne župnik. »Enkrat
sem Vas bil vprašal po njih, a ste tajili.
Kar izročite mi jih; saj vidite, da je to vse le
vraža.«
»Menda bo tako,« odgovori mož s klobukom
v roki in se praska za ušesi. »Mislil sem,
da tega Jurija Primoževega ne dobe žandarji
v pest, da ga ne dobe.«
S tresočo roko razveže starec ruto in izroči
stare bukve Sv. pisma, ki jih je bil spisal
Juri Dalmatin.
 
== XXIII. ==
 
Hudo je bila Jurija poškodovala nesrečna
ki oglja; toda krepko in zdravo telo, poleg tega
pa skrbna in ljubezniva postrežba, da bi boljše
ne bil našel v očetovi hiši, mu je ohranila življenje.
P r v i čas je bil Miha njegova pestunja:
prekladal ga je, hodil k Ožbetu, ki sam ni
mogel priti vsak dan, po zdravila in po dobre
svete, zraven pa je vestno opravljal njegovo
službo.
Črez dober teden je že Juri po malem zapuščal
posteljo, in kadar je sedel k peči, mu
je porinil Miha pručico pod noge, prisedel in
si prizadeval zabavati njega in mater in Ros
t 191 rs
zalko. Sprijaznil se je bil Miha kmalu tudi s Štefanom,
ki je hodil zvesto v vas.
»Brhek pa ti, Miha, nisi,« se je prilizoval
Štefan novemu tovarišu, »in tudi tak korenjak
ne kakor Juri.«
»Kaj, jaz da ne?« se ponese Miha. »V
zobeh bi te jaz nesel, Štefan, doli v Dolino, tam
bi te pa pred cerkvijo na glavo postavil, ako
bi imel vse zobe.«
»Jaz se ti ne bom nič sladkal, Miha,« pravi
zopet oni; »ampak v rokah se Jurija nisem nič
bal, tebe se pa še precej manj bojim, da boš
vedel'.« In meni nič tebi nič prime Štefan tovariša
za rami in ga poskuša stresti.
»Štefan, te hruške ne streseš, je prestara,«
pravi Miha, iztegne široko pest, prime Štefana
za pas in ga vzdigne kvišku. Kakor motovilo
so mahale Štefanove noge v zraku, a oprostiti
se ni mogel, in, o n e s r e č a ! pri tej priči vstopi
Rozalka in zažene glasen smeh. Jurija pa je
zaskelela rana, ko se je moral nasmehniti, in
ukazal je Mihu, naj izpusti Štefana.
»Vidiš, Rozalka,« se je začel zdaj Štefan
sam smejati, »tako-le se nosiva po hiši. Miha,
ti si pa tudi hud, čeprav se ti ne vidi. Marsikdo
bi mislil, da nisi za nič, ker si bolj rogovilast,
ne pa lepo povit kakor jaz.«
»Oh, Štefan, prijatelj moj,« je prosil Miha,
»nikar ne govori tako neumno, če ne, počim od
smeha!«
»Jaz bi te vrgel na mestu,« se grozi Štefan;
»a se bojim, da kaj pobijeva.«
B X 192 va.
»Bodita rajša pri miru!« opominja Rozalka.
»Oh, Rozalka,« pravi Miha, »bodi brez
skrbi! Ne bova se metala. Kadar bom na smrtni
postelji. Štefan, takrat pridi; in če me boš
premeknil z otepa in če te ne poravnam jaz
po tleh s, tem-le prstom, ki na zvončke pri
orglah pritiska, pa naj ostanem cele kvatre
dalje v vicah. Zdaj mi pa pomagaj rajši korenje
meti, ko da bi se premetaval. Če bova pridna,
ti potem eno zagodem.«
Rozalka je menila, da se ne spodobi gosti,
dokler je žalost v hiši.
»Žalost ni nikoli dobra,« modruje Miha.
»Čim prej je je konec, tem bolje. Z muziko se
pa prežene kakor molji s terpentinovim oljem.«
Miha se iztegne na polico po harmoniko
in jo začne navijati. Z glavo kima na obe strani
in pogleda zdaj Jurija in Rozalko, ki se držita
pol na smeh pol na jok, zdaj Štefana, ki pritrkuje
z nogo. A kmalu jim mati ustavi veselje,
češ, da to Juriju težko dene.
»Veš kaj, Miha?« pravi Štefan in položi
roko na harmoniko. »Jaz bi tudi rad znal takole
gosti.«
»Ha, verjamem, da,« pravi Miha.
»I kje si se ti tako naučil ?«
»Kje? Sam. Kie se pa nauči kos, da poje
in oponaša druge p t i č e ? Tu poberem eno pesem,
tam eno, jo poskusim, pa gre.«
»Kako bi se le jaz mogel naučiti?«
s a 193 va.
»Kako? Harmoniko si kupi na semanji
dan! Kakor hitro imaš harmoniko, si že pol
godca. Vse drugo potem je igrača in pride kar
samo.«
»Kako se prijemlje, to mi boš pa ti pokazal.
Kaj ne?«
»I kaj pa, če me ne boš pretepaval, kakor
se groziš.«
»Ti si kar norca delaš.«
»Jaz norca? To se vidi, da me ti ne poznaš.
Kaj bi si iz ljudi norce delal, če ni treba,
2'daj-le, Štefan, te pa spremim domov, če te je
volja. Bodeva pa zunaj zagodla, ker se tukaj
ne spodobi. Pri vas doma bodo mislili, da
peljem ženina.«
Vračale so se Juriju telesne moči in v
srcu se naselila mirna vdanost.
»Ali veš, Rozalka,« je dejal, ko je sedel
prvič na pomladnjem solncu pred hišo in je
stala Rozalka pred njim žalostna s sklenjenimi
rokami, »ali veš, kako grozna mi je bila prej
misel, da bi katerikrat ostavil te domače
kraje? Zdaj sem se je privadil. Tako je božja
volja.«
»Oh, ali kaj, če te ne bo več nazaj!« je
vzdihnila Rozalka.
»Potem se pa spominjaj, da je tudi to
božja volja,« je dejal Juri in pobesil glavo.
»Oho, Juri, že pokoncu?« pozdravlja Štefan
in prisede. »Ali se kaj bojiš vojaščine?«
»Vojaščine nič; samo po vas mi bo dolgčas.
«
Lj. knj. (Malo življenje). 13
§23 194 VSk
»Jaz bi se je tudi nič ne bal. To bi se postavljali
in marširali, da bi se zemlja tresla,
sami brhki fantje.«
»Ne govori, kar ni nič!« ga zavrne Ožbe,
ki je bil prišel zamišljen z gore in slišal zadnje
besede. »Juri, prehitro se zdraviš. Premočna
zdravila sem ti dal. Zdravje tudi ni za vse
dobro.«
»Kako pa govorite, oče!« je oponesla Rozalka.
»Tako, kakor mislim, da bi bilo za Jurija
in za tebe prav. — A l i vam nisem pripovedoval
lansko jesen,« je nadaljeval Ožbe, ki ga je prišla
poslušat tudi Pečarka, »da ne pomeni repata
zvezda nič dobrega? Znamenja bodo na
nebu, govori Sveto pismo. In kakšno znamenje
je bilo to! Jaz sem rekel: Vojska bo, a vi mi
niste prav verjeli. Moje besede se pa že izpolnjujejo.
Davi sem bil v Dolini in kaj sem
slišal! Kar je fantov na dopustu, so sklicani
v s i ; po veliki cesti marširajo vojaki dan na
dan, peš, na konjih, z vozovi, vse na Laško.
S Piemontezi se bomo udarili.«
»Oh, kaj bo, kaj bo!« je vzdihnila mati.
»Koliko se bo prelilo nedolžne krvi!«
»V Dolini so začele ženske že cefrati ponošeno
platno za na rane. Rozalka, kdaj pričneš
ti?«
Rozalka je bila prebledela in si ni upala
nič v p r a š a t i ; drugi pa so ugibali, zakaj da bi
bila nastala vojska, kdo da bo zmagal in kateri
fantje bodo morali iti od doma. Miha se je bil
S I 195 PS
prizibal od hleva sem in na vile oprt je pazljivo
poslušal važni pogovor. Ko pa je ostal Juri
nekaj časa sam, je prisedel Miha, ga dregnil
rahlo s komolcem in vprašal tiho, če se kaj
boji iti v vojno.
Juri je odkimal.
»Če se ti pa ne ljubi,« je nadaljeval Miha
in iskal pipe po žepih, »saj ti ni treba iti. Pojdiva
na Hrvaško v šume. Tam te ne najde
nihče.«
»Pusti me, Miha!« je dejal Juri. »Kar sem
sklenil, to storim. Da bi se klatil vse življenje
po svetu, tega ne.«
»Krznarjev Tone si je bil pa na nogi izpraskal
rano in vteknil noter en grah ali kaj,
da se ni zacelila. V par tednih so ga poslali
nazaj, češ, da mu kost gnije, in doma je bil v
par tednih zdrav. Kaj meniš, Juri?«
»Zaman se trudiš, Miha,« je končal Juri
razgovor in se tesneje zavil v suknjo. Miha je
zmignil z rameni, češ, da le njemu dobro želi.
Zamišljen je hodil nekaj dni Juri in preudarjal,
kaj bi storil in kako bi storil. Smilil
se je domačim, ki so slutili, kaj da premišljuje;
on pa se je obračal proč od Rozalke, kadar
sta se ujela z očmi in so njo posilile solze.
Mrzlo pomladno jutro je bilo in iztežka
je predirala bleda mesečina vlažno meglo, ko
je predramil Juri, napravljen za na pot, tovariša
Miha v hlevu.
»Kaj pa je, Juri? Kaj hočeš?« se je zlecal
Miha in si mel oči.
13*
ISO. 196 RS
»Jaz grem. Miha, ti pa pozdravi, ko se
izdani, vse domače in reci, da bom kmalu kaj
pisal.«
»Če greš na Hrvaško, grem s teboj,« je
dejal Miha in segel po škornjih poleg ležišča.
»Ne, ostani!« ga je miril Juri. »Jaz grem
v vojake.«
»Kakor hočeš. Ampak spremim te lahko.«
»Tudi ne. Sam pojdem. Ti pa pozdravi
očeta, kadar se bosta videla. Malo hudo mi je;
zato se moram hitro ločiti. Zdrav, Miha!«
Juri je zaprl hlev za seboj, si potisnil klobuk
na oči in zavil po strmi po^ti skoz gozd v
Dolino.
Par ur pozneje je premišljeval Miha, ali se
mu je sanjalo, da je vzel Juri slovo, ali je
istina. Šel je klicat prijatelja, ki ga ni bilo od
nikoder, vzel orgle in poskušal, če ima še zadosti
gibke prste.
»Kaj sem Vam že hotel povedati, mati,«
je dejal, ko so ga klicali h kosilu. »Juri je šel,
v vojake in Vas lepo pozdravlja.«
Mati je prikimala, ker je pričakovala takšne
novice; pozalke pa ni videl Miha tistega
dne nič.
Kakor hitro pa je zvedel Premec, da je šel
Juri v vojake, si je ogrnil suknjo, vzel klobuk
in palico in se napotil najprej k Primoževim v
Dolino. Tam je naložil sedem suhih klobas,
prekajeno gnjat in hlebec kruha in hajdi za
Jurijem v Ljubljano. A še istega dne se je
S3 197 PS5
vrnil z novico, da je Juri že odšel na vojsko
s Piemontezi. Iz jeze in žalosti je' obsedel
Premec pri Primoževih, preklinjal Rožanca in
Piemouteze, jedel klobase, Juriju namenjene,
in pripovedoval, kar je bil o vojni slišal v
Ljubljani in še mnogo v e č ; da se ne borimo
samo s Piemontezi, katere bi hitro pozobali,
ampak tudi s Francozi, ki imajo v svojih vrstah
Afričane, grde kakor same pošasti, vsaki teh
pošasti pa sedi na rami še grša opica ali nekakšna
divja mačka, in kadar se sprimeta vojski,
poskačejo te mačke našim vojakom v
obraz in puhajo in praskajo, da ne morejo
ubogi vojaki ne meriti, ne streljati.
»Franca, pojdi sem!« je poklical svojo
sneho. »Ti si t a k o r e k o č moja hči; poslušaj me,
kaj ti porečem. Vojak potrebuje denarja, to ve
vsak norec. Ti pripravi par desetakov, da jih
pošljemo Jurčku, kakor hitro nam pride kakšno
pisanje!«
»O tem sva se že tudi menila z možem,«
je dejala Franca.
»Ah, kaj boš z možem!« se je jezil starec.
»On je skopuh, in če je moj sin, se je izvrgel.
Ti mu vzemi denar, in jaz ga pošljem Juriju-
Francetu ni treba nič praviti; ta naj mu sam
pošilja. Ampak kar bo on poslal, še za sok ne
bo. Torej, Franca, pametna bodi in mene poslušaj
!«
Tako je učil Premec svojo sneho, ki je
vsak dan povpraševala na pošti, če je že došlo
198 KSŽ
kakšno pismo. Zase pa je hodil povpraševat
Premec.
In Juri ni pozabil svojih ljubih v domačem
kraju. Pisal je staršem, kako so ga poslali kot
izvežbanega vojaka takoj na Laško, koliko da
tipe na neprestanih pohodih po neizmernih
ravninah, kako malodušni so vojaki, ki ne
vedo, čemu jih gonijo semintja in zopet nazaj,
in da se povsod širi sum, da so predani. Obetal
je Juri, da bo pisal vsak teden, in vsak teden
sta priromala Miha s Strme peči in Premec z
Gorice v Dolino, da izvesta, kaj da piše Juri.
Slaba, neugodna poročila Jurijeva pa je sprem-
Ijeval Premec s tako hudimi opombami, da bi
bil sedel par let zaradi veleizdaje, ako bi ga bil
ovadil kateri izmed domačih. Še bolj pa se je
razjaril mož, ko nekega tedna ni bilo nobenega
pisma. Sam je letel na pošto in razgrajal, da
mu je zagrozila odpraviteljica, da ga bo tožila,
če zine še eno besedo, zaradi razžaljenja c.
kr. pošte. Domov grede pa je nagnal s kamenjem
poštnega sla, ki mu je začel pripovedovati,
da je bila naša vojska tepena pri Maženti.
A tudi drugi teden ni prinesel nobenega
pisma, in Rozalki je začela mati zelo prigovarjati,
naj vzame Štefana, in ji dokazovati, kako
nespametno je misliti na Jurija.
Deklica pa je prosila, naj je nikar ne sili
k možitvi, ker je tako zadovoljna s svojim stanom.
Štefanovo snubljenje se je bilo tudi nekoliko
ohladilo, odkar je bil spoznal, da ima Rozalka
Jurija rada. Po eni strani se mu je to
3 2 199 V&.
zamalo zdelo, po drugi se ga je pa tudi polotilo,
ker ni bilo tekmeca blizu, čuvstvo varnosti,
češ, enkrat bode dekle tako ali tako njegovo,
kaj bi se še posebno trudil! Dočim so
bili drugi vsi bolj slabe volje, je predstavljal
on z Mihom veselo stran strmopeškega življenja,
in dočim so drugi dejali, da je Miha pust
in grampast kakor hrastova skorja, je Štefan
zagovarjal svojega tovariša, da je dosti bolj
zabaven in zgovoren ko Juri in da zna gosti
kakor kdorsibodi. Štefanovo mehko srce, ki ni
moglo živeti brez opore, se je navezalo popolnoma
na Miha, tako da je ta Rozalki časi rekel:
»Ti si neumna, ker ne vzameš Štefana; ž njim
lahko storiš, kar hočeš.«
A dekle ni hotelo nič slišati o tem, in ni bilo
dolgo, ko sta se zopet enkrat razprla. V Dolini
je bil "Štefan pri maši ž njo in z materjo; nazaj
ju pa ni hotel spremiti, ampak je šel pit k fanfinom.
Od vina razgret pa jim je začel zabavljati
in jih klicati na korajžo toliko časa, da so
ga potisnili pod klop. A ker se jim je otročje
zdelo, da bi se tepli ž njim, so ga posadili zopet
za mizo.
»Ti moraš biti naš fant, Štefan,« mu potrka
eden po rami. »Ti imaš srce, da si hud,
in roko, da udariš. Fantje, vzemimo ga medse!«
»Toda krstiti ga moramo, preden mu damo
pravico hoditi krog naših deklet,« meni drugi.
»He, Štefan, črez naša dekleta jih ni. Saj jih
vidiš v cerkvi. Rdeča pa bela so, oči pa črnih
kakor muren.«
S i 200 PS
»Zala dekleta, Bog jih živi!« pravi Štefan
in pije pogumno. »Pa vas tudi, fantje, če me
vzamete za svojega!«
»Halo!« vpijejo fantini in ga objemajo.
»Zdaj pa pet bokalov vina na mizo!« ukazuje
poglavar. »Na sredo enega in na vsak ogel
enega. Danes plačuje Štefan.«
P i l i so in pili, da je težka postala Štefanova
glava; a če bi se ne bil bal, kaj bodo
rekli doma, bi bil še ostal v veseli družbi. Tako
pa se je odpravil proti večeru, in ko so ga bili
spremili fantje do konca vasi, je sam ukal in
omahoval proti domu.
Simonovi so bili v velikih skrbeh zaradi
njega. Anica je prišla v p r a š a t na Strmo peč, če
je gori; in ko ga le ni bilo, je prišel oče sam.
»O ti nadloga!« je vzdihoval. »Kaj praviš,
mati, kje je. da ga ni toliko časa domov?«
»V krčmi se je zapoznil,« pravi ona. »Toda
dolgo pa res izostaja.«
»Oh, ti otrok, t i ! Kakšne skrbi mi napravlja!
Saj mu ga privoščim poliček časi, kaj pa
to! To me ne bo spravilo na beraško palico.
Ampak do mraka naj bi prišel domov!«
»Posedite malo!« pravi Rozalka, »morebiti
pride kmalu.«
»Tako ti misliš? Da pride? Oh, da bi bilo
le res!«
»Nič se ne bojte, oče!« tolaži Miha. »Štefanu
se dobro godi. Nemara je že pijan ali pa
se celo pretepa v Dolini.«
s a 201 v&
»O jej, jej, Miha! Torej ti misliš, da se pretepa?
Oh, Bog nas varuj! Pa je že tak kakor
ogenj. Kar trgal bi se in zabavljal, ta otrok.«
A Štefana le ni in ni.
»Miha!« pravi Simon črez nekaj časa,
»polič vina ti plačam, kadar hočeš in kjer hoč
e š : pojdi z menoj, da greva po Štefana.«
»Pozno je že, oče, pozno! P a tema, o jej!
Pa mraz!«
»Jaz sem star človek,« prosi Simon, »in
rajše me zebe nego tebe, ki si mlad; pa vendar
mi ni mraz, če grem po Štefana. Pojdi še ti!«
»Kar pojdi, Miha,« pravi mati, in fant skoči
pokoncu.
»Dva polička ga bova, oče,« pravi, prižge
svetiljko in se napoti ž njim proti Dolini.
P r i Pečarju pa jih niso v e č dočakali, zakaj
pod goro šele, tam kjer se strmec prične in
steza v goro zavije, sta našla Štefana, ki je
ležal na mrzli zemlji in spal. Mnogo, mnogo
truda je stalo, preden sta ga spravila domov,
zakaj ne le da ni mogel od slabosti hoditi,
ampak še upiral se jima je in tiščal v Dolino
nazaj, češ, on ni več hribovec, on je Dolinec
in pojde s fanti na vas. Ko se je pa po poti
malo iztreznil, se je hotel metati z Mihom.
»ffa, ha, Miha!« je vpil, in jezik se mu je
zapletal. »Ali te. ali te sunem? Kaj pa se bojim!
ha, ha, jaz hud, ha, kakor zlodej.«
»Oh, Štefan, križ božji! Kakšen si pa!« je
vzkliknila sestra, ko sta ga oče in Miha privedla
domov.
ga 202 va,
»Ha, ha, Anica!« jeclja on. »Kakšen? ha!
Kakšna si pa ti, ha!«
Položili so ga v posteljo, in kakor so ga
položili, tako je obležal in zaspal. In spal je
dolgo, skoraj do poldne drugega dne. Ko pa se
je zbudil, ga je vse bolelo, da ni mogel vstati.
Glava mu je bila neznano težka in občutljiva,
hudo je kašljal, in kadar je zasopel, je čutil bolečine
v prsih. Močno se je bil prehladil prejšnji
dan, ko je spal na tleh pod milim nebom.
»Jutri bom zdrav,« se je tolažil; »v nedeljo
gremo pa zopet v Dolino. Toda nič se ne
bojte, oče! Ne bom ostal tako dolgo doli. P r v ič
sem se moral malo bolj postaviti, ker so me
fantje krstili in za svojega vzeli. To seveda
ni zastonj; ampak zdaj grem lahko v njih druščino,
kadar hočem. Pošteni fantje so in denarja
imajo kakor slame.«
Drugo jutro pa Štefan še ni mogel vstati
in tretje še tudi ne. Miha, ki ga je hodil gledat,
mu je zbudil tako željo po harmoniki, da je
po vsej sili hotel, naj jo gre kdo nalašč kupit.
»Tak lep čas imam v postelji,« je dejal, »koliko
bi se naučil'. Kaj, Miha? Saj si rekel, da je
lahko!«
»Seveda sem rekel,« pravi Miha. »Kupiti
je najtežje, naučil se boš pa precej.«
»Oh, oče, od Sv. Andreja gre večkrat kdo
v Ljubljano; naročite vendar komu!«
»Če bi je ne potrl,« meni Miha, »bi ti jaz
svojo posodil; a se bojim.«
S I 203 V&.
»Oh, kar prinesi mi jo! Nič ji ne bom
storil.«
Miha mu je ustregel; a ni mu hotela tako
piskati kakor Mihu, in to mu zopet ni bilo prav.
»Ah, če bom vedno v postelji, zbolim še
zares,« je dejal četrti dan in zapustil izbo,
dasiravno je bil sila slab. Neprijeten dan je bil,
in mrzel veter je vlekel, a kljub vsemu odsvetavanju
je koračil Štefan in se opotekal proti
Pečarjevi hiši. Leža sama na sebi ga je bila
oslabila, in pljučna bolezen se je bila shujšala.
Ves onemogel je prilezel na Strmo peč, kjer
so se ga kar ustrašili. Ko pa se je bil tukaj
nekoliko odpočil, se je zopet poslovil z otožnim
smehom in odšel, opirajoč se na Miha, in
doma se je zopet ulegel.
Po Ožbeta so poslali, in on mu je dajal
zdravil in mazil, »le za tolažbo, pomagalo ne
bode,« je pravil drugim.
Skrbno mu je stregla sestra; Rozalka pa
je prišla v e č k r a t v p r a š a t , kako mu je, in kadar
nje ni bilo, je prišel zvečer Miha in mu malo
zagodel, ker je bil sam že tako ob moč, da je
komaj držal harmoniko.
»Rozalka!« je dejal časi, kadar ga je obiskala,
»saj meni ni tako hudo. Nič me ne boli
nikjer; samo slab sem, ker vedno doma tičim
v postelji. Pa dokler so večeri hladni, naj bo
le še tako; kakor hitro pa potegne gorkejši
veter, pridem v vas. Le verjemi mi: najhujše
bolečine trpim zato, ker mi ne privoščijo tobaka.
« .
S i 204 RS
»Le zdrži se ga, Štefan,« je dejala Rozalka.
»potlej ga boš pa toliko več.«
»Vsak dan po dve pipici bi mi nič ne škodilo.
Toda, če ga nočejo dati, naj ga imajo. Saj
jim bom kmalu ušel. Škoda je, da ne morem
v Dolino iti. Ali veš, Rozalka, da me fantini
doli pričakujejo? Pobratil sem se bil z njimi, in
krstili so me. Krepki fantje pa so, to se mora
reči, in veseli v druščini. Pogovorili smo se,
da pojdemo vsi vkup v drugo vas, da se malo
polasamo. Pa zdaj že ni nič.«
»Oh, Štefan, ali ti tako dopade rvanje?«
»Ti tega ne razumeš, Rozalka; toda fant
mora imeti srce, če hoče biti kaj prida. Jaz
moram pa porabiti svoj čas. Bog ve, kako
kmalu bo fantovanja konec! Kaj, Rozalka?
Kadar bo žito spravljeno, pa pojdeva k župniku,
jeli?«
»Oh, le glej, da ozdraviš!« je dejala Rozalka.
Štefanu pa je prihajalo vedno huje in
huje.
»Zdaj sem pa že čisto zdrav in dober,« je
dejal nekega dne' Ožbetu, ki je prišel k njemu-
»Tako lahko mi je v prsih kakor že zdavnaj
ne.« V postelji se je vzklonil in padel zopet
nazaj.
Ko pa je srečal Ožbe mater v veži, je rek
e l : »Ti, mati, pošlji po gospoda, pošlji!«
»Kaj, tako hudo je že?« se je ta začudila.
»Varna pot je zmeraj boljša.«
»Če se le ne bo preveč prestrašil!«
3 4 205 PS
»Kaj se hoče! Jaz ne dam za njegovo življenje
ne piškavega oreha.«
Mater pa so oblile solze, da si je s predpasnikom
zakrila obraz.
»Zgodi se lahko,« pravi Ožbe, »da se na
bolje obrne, toda jaz svetujem, kakor vem in
znam.«
»Počakajmo še eno noč. Da bi vendar Bog
dal, da bi prebolel.«
• »Da bi Bog dal! Jutri pridem zarana pogledat.
«
Drugega dne navsezgodaj je zopet korakal
Ožbe proti Šimonovini. Onostran Strme
peči sreča starega Simona, ki je šel zamišljen
svojo pot.
»Simon, kam pa tako zgodaj?« ga nagovori.
»Ah, Ožbe, ali si ti? — Veš kaj, Ožbe?
Ni te treba več pri našem Štefanu. Bog mu
bodi milostljiv!« vzdihne mož in si obriše z
dlanjo oči. »Včeraj ti nismo verjeli, da je taka
sila, včeraj. Božja volja je tako. Štefana pa
ne bo več nazaj.«
»Torej je res umrl?«
»O res, res,« tarna mož in pelje Ožbeta
nazaj proti hiši, iz katere se je slišal glasen jok.
»Oh, Ožbe, Ožbe,« pri joka mati, ko vstopita.
»Zakaj te nisem ubogala! Revež bi bil
vsaj previden umrl!«
»Le potolaži se!« je dejal Ožbe in ogledoval
mrliča. »Štefan ni bil hudoben človek;
S3 206 3>S
grešniki smo pa vsi, in če se nas Bog ne usmili,
smo reveži na tem in na onem svetu.«
»Oh, ubožec,« vzdihuje mati, »kako naenkrat
ga je vzelo! ,Mati,' je rekel še davi,
,zdaj-le se pa napravim, da grem k Rozalki.
Harmoniko mi dajte sem! Kako se bo zavzela,
kadar prigodem gori!' Jaz grem po orgle, ta
čas je pa umrl, oh, oh!«
»Tako je, tako, Simon,« pravi Ožbe. »Smrt
letos ne kosi samo otave, ampak tudi mlado
seno. Ti pa tako misli, mati, da je božja volja
zmerom dobrotna. Bog nam časi doma kolo
stare, da se med potom ne prebrnemo; mi pa
smo hudi, ker nič ne vemo.«
 
== XXIV. ==
 
Tiho so sedeli zvečer po pogrebu Pečarjevi
in Simonovi skupaj pred hišo in premišljevali,
kako hitro se menjavajo in izpreminjajo
človeške razmere. Čim slabotnejši je bil
Štefan, tem rajša sta ga imela starša, in najljubši
zet bi bil Pečarki, ker je bil poslušen
in dobrega srca in imel za seboj odkrito preteklost,
ne pa čudnih, skrivnostnih dogodkov,
ki niso kar nič ugajali preprosti ženi. Deklici
pa sta se držali objeti s solznimi očmi. Tolike
osamelosti še nista bili čutili nikoli. Obema je
bil ljub dobri Štefan, edini brat Anici in Rozalki
zvest prijatelj. A ne bo ga več nazaj in tudi
nekega drugega ne bo morda več nazaj, ki je
tudi obema ljub in drag. Druga drugi sta se
S 4 207 FS
smilili in skupna žalost je utrjevala iznova
staro ljubezen.
»Rozalka, pojdi sem pogledat, kaj se tako
sveti!« se je oglasil Miha, ki se je bil ustavil
na oglu hiše, držal' dlan nad očmi in zrl proti
Dolini. »Ali je mesec pot zgrešil, da nocoj tukaj
vzhaja, ali kako?«
»Zdaj imamo vendar mlaj,« pravi Rozalka,
»to je ogenj.«
Na ta vzklik je prihitela vsa družba gledat,
kako se žari obzorje za Dolino. Gori! se je slišalo
iz več ust, in v tem trenotju je izginil
dvom, ko se je visoko po nebu spel mogočen
plamen in rdečesiv oblak obdal svetlo jedro.
»Ubogi ljudje!« je vzdihnila Anica; Miha
pa je upiral oči v veličastni prizor in majal z
glavo.
»Na Gorici je,« reče zamolklo. »Na Gorici
gori, nikjer drugje. Dolina leži niže, pod goriščem,
in najbolje razvidim iz te črne lise v
ognju. To je šop Rožančevih smrek, ki nam podnevi
branijo, da ne vidimo naše vasi. Jaz tečem
doli.«
»Kaj pa hočeš doli?« ga zadržuje Pečarka.
»Ali boš gasil, ko bo že vse pogorelo?«
»Kaj pa naša hiša!«
»Tu gori slama in les, in v dveh urah je vse
končano. Kar gori, tega ne otmeš.«
»Res je,« pravi Miha. »S takim plamenom
naša hiša tudi ne bi gorela. Pri Rožancu bo.
Hvala Bogu, da ni vetra!«
208 ta
Dan pozneje je že prišel Ožbe povedat,
da je vse pohištvo Rožančevo na Gorici pogorelo:
hlevi, podi in hiša, in da sumijo, da bi bilo
zažgano.
»Temu vragu naj pa le zgori!« je rekel
Miha v svoji krščanski ljubezni.
»Miha, Miha, kako pa vendar govoriš!«
ga posvari Pečarka.
»Mati, ali ni ta hudoba izdal našega
J u r i j a ?«
»Če se je pregrešil, ga bo kaznoval Bog;
mi pa ne smemo nikomur nesreče želeti.«
»Zakaj pa gada ubijem, kadar se na solncu
g r e j e ?«
»Človek je pa človek.«
Mihu pa ni šlo v glavo, kako da bi to ne
bilo prav, enako z enakim plačevati. »Stari
ljudje so vsi otročji,« je mrmral med zobmi in
šel na svoje delo.
Prihodnjo nedeljo pa je šel Miha v Dolino,
in Primoževi so mu povedali, da so očeta zopet
vteknili v zapor, ker leti nanj sum, da bi bil
zažgal- Prepirala sta se z Rožaucem, in ljudje
so baje slišali, ko se je Premec rotil, da mu bo
kaj naredil. Pravili so tudi, da mu menda trdo
gre pred sodiščem, ker ne more izpričati, kje
bi bil takrat, ko je nastal ogenj. Mihov brat
France je bil zelo žalosten, da je oče na tako
slabem glasu in da je tolikrat zaprt, Miha pa
se ni menil dosti.
»Če sede en mesec več ali manj,« je dejal,
»to je pač vse eno. Oče se bodo že izvili kako,
34 209 PS
Rožancu se pa čisto prav godi.« Tako je mislil
Miha in ž njim veliko drugih, k i s o v tej nesreči
le videli kazen za izdajstvo. Stari lisjak Premec
pa se je kmalu izkopal. Štirinajst dni so
ga držali v preiskovalnem zaporu, a ker mu
nihče ni mogel naravnost dokazati zlodejstva,
so ga morali izpustiti.
Kresni večer je že prisopihal po bližnjici
na Strmo peč.
»Ali ste že zopet t u ? « g a je pozdravil Miha.
»Nocoj bom spal na tvoji postelji, da boš
vedel. — Pisanja ni še vedno nič.« Miha je
zmignil z rameni, in oba sta molčala.
P r i š l a je P e č a r k a s hčerjo in tiho segla
starcu v roke. Tiho so povečerjali in šli prižigat
kres na griček, kamor je bil znosil Miha
drv iz gozda in butare, ki jih je bil izmeknil
gospodinji.
Izpod dima se je spel plamen in razlil žar
črez temni les.
»Oh, tako-le žari nebo na Laškem,« je
vzdihnila mati, »kjer se more ljudje in požigajo
sela in vasi.«
Nihče ni odgovoril, vsak vtopljen v svoje
misli. Rozalka je tiho zaječala, Miha pa je
dregnil s kolom v ogenj, da so prhnile iskre naokrog,
in segel po harmoniko.
»Miha,« je dejal Premec med zobmi, »če
mi le enkrat potegneš tisto neumno harmoniko,
ti jo v r ž em v ogenj, da se ti ne bo več ljubilo
ljudi dražiti.«
L), knj. (Malo življenje). 14
S i 210
»Vi stočete za Jurijem,« je dejal Milia.
»Jaz nič ne stočem,« je rekel starec. »In
če jaz ne stočem, tudi nobenemu drugemu ni
treba. Če je padel, je padel, in nobeno stokanje
ga ne spravi več pokoncu. Ampak jaz pravim,
da ni padel. Saj ne zadene vsaka kroglja. V
Pulju smo streljali topničarji na star čoln, ki
je bil privezan zunaj pristanišča, naprej in naprej
skoz cel teden; noben strel ni zadel, in
čoln nam je kimal na vodi, češ, le streljajte. Če
mi da kdo pet goldinarjev, sem dejal, grem jaz
nanj sest in bom sedel dve uri; vi pa streljajte!
Zatorej je še upanje. In če zadene kroglia,
kam zadene? V srce? V glavo? Kako pa!
Oprasne te, oplazi, odbije ti kak parkelj, to je
vse. Na bojišču jih malo pomre, ampak bolniščnica,
ta je vrag. — Bolan, ranjen leži Jurček
Bog ve kje. Ranjencev pa vozijo po cele vozove
z Laškega v Ljubljano. Morda je že v
Ljubljani. Če še do danes teden ne bo pisma,
pojdem jaz v Ljubljano.«
»Jaz grem z Vami, oče,« je dejal Miha.
»Kakor hočeš. Jaz si pripra\ im steklenico
slivovke, da jo ponesem Juriju.«
»Brinovec je boljši za bolnika,« je opomnil
Miha.
»Brinovec ž a r i . Nad dobro slivovko ni pijače
za bolne ljudi,« je odločil Premec, iztrkal
pipo in vstal, da ide leč.
Drugi so obsedeli. Miha je zagovarjal
vrline pristnega brinovca, Ožbe in Simon pa, ki
3 5 211 PS
sta bila tudi prišla h kresu, sta menila, da niso
prazne P r e m č e v e besede, in radi so verjeli vsi,
kar so želeli iz srca.
Šel je dan za dnevom, a pisma ni bilo.
Vsako jutro je rodilo novo pričakovanje, vsak
večer novo prevaro. Prišla je novica o porazu
pri Solferinu in podrla zadnje nade rodoljubnih
src. A kaj je bila Premcu Maženta, kaj Solferino:
od Jurija, od Jurija ni bilo nobenega poročila!
Tedaj pa sta se napotila Premca, oče in
sin, zarana proti beli Ljubljani, eden s steklenico
slivovke, drugi z brinovcem, pripravljena
za vsak slučaj, oborožena proti vsaki bolezni.
Hude izkušnjave so ju napadale med potom, ko
je solnce jelo pripekati; toda misel na Jurija
ju je v z d r ž a v a l a in stroga vzajemna kontrola.
A do Ljubljane se je že še prišlo; tu pa se
je pričela prava težava. Premec je ustavil
prvega vojaka, ki sta ga srečala, in ga začel
p o v p r a š e v a t i po Juriju; a vojak je bil Nemec,
in kar je bilo neprijetnejše, vendar ni razumel
nemščine starega Premca. Nagovorila sta drugega
in tretjega, povpraševala tu in tam, prehodila
križem vse mesto, da so se jima šibile
utrujene noge.
»Ranjenci bodo v e č vedeli,« je menil Miha,
in jela sta poizvedovati, kje da leže. Napolnjena
ni bila samo bolnica, ampak tudi mnogo
diugih javnih poslopij z ranjenimi vojaki; tem
težje je bilo zvedeti, je-li Juri med njimi. Hodila
sta zopet od hiše do hiše, in naposled jima
14*
523 212 VS.
pove strežnik v reduti, da leži tu res ranjenec,
ki se tako imenuje,
»Kar k njemu!« je zavpil Premec in izvlekel
steklenico slivovke. A ni sreče brez nesreče.
Strežnik je zgrabil slivovko, češ, da se
bolnikom ne sme nositi.
»Saj sem Vam rekel, da je za bolnika brinovec,
« je dejal Miha. A tudi brinovca nista
smela nesti ranjencu, in strežnik jima je dal na
voljo pustiti pijačo ali Jurija. Zaman ga je podkupoval
Premec z zadnjo šestico, ki mu je bila
ostala v žepu, zaman dokazoval Miha, da je
brinovec zgolj in pristen. Morala sta se vdati.
Strežnik jima je pokazal pot po stopnicah v
veliko dvorano, kjer je stala postelja pri postelji
in v posteljah ležali mladeniči, nekateri
umirajoči, drugi v silnih mukah komaj zavedni,
zopet drugi že rešeni nevarnosti in željno pričakujoč,
da jih izpuste domov, da jih domač
zrak pozdravi in okrepi. Kmalu je zapazil svoja
prijatelja Juri, ki je ležal med ranjenci, glavo
obvezano in levo roko v deščicah. Vzklonil se
je v postelji in mignil z desno roko.
»Nič prijemati!« je zadrževal strežnik obiskovalca,
ki sta hitela k ubogemu mladeniču.
»Oh, kako si zopet razmesarjen!« je tarnal
Premec.
»Na glavi je mala praska,« je dejal J u r i ; »a
me ne boli več tako hudo. Toda roko imam
zlomljeno in palec odbit.«
»Da je le na levi roki!« je pripomnil Miha;
»in boš vsaj vojaščine prost.«
3 3 213 S3
»Če se bo tako lepo zdravil,« je menil
strežnik, »bo lahko v štirinajstih dneh doma. —
Vidva pa se hitro pomenita in idita, da se ne
bo razburjal bolnik.«
»Kaj se bo razburjal,« je dejal Premec, »če
mu povem, da je doma vse zdravo in da ga že
komaj čakamo! Oh, Jurček, kdo bi bil mislil,
da bodo za tebe cefrale naše babe prte in rjuhe
vso pomlad! Iz Doline je šla vsak teden cela
korba cefranja v Ljubljano, in moja sestrična
Urša, Bog ji daj srečno zadnjo uro! je tudi razcefrala
pol moje rjuhe, češ, za uboge ranjence.«
»Oh, oče,« se je nasmehnil Juri, »to cefranje
je prava hudičeva iznajdba. Le povprašajte
ranjene vojake! Dokler se rana sama celi, je
dobro; kakor pa namaše tega vraga noter, se
prisadi, in cepati začno kakor muhe o Vseh svetih.
Kako se tudi marsikdo brani, češ, da rajši
umrje; a ne pomaga nič; tukaj ukazuje zdravnik
kakor zunaj poveljnik. Jaz se zdravim zato
tako hitro, ker jim je bilo pošlo cefranje, ko so
me obvezovali. — Kaj pa mati?«
»Zate moli, Primož pa vbogajme daje.«
»Kaj pa Pečarjevi, in Simonovi, Rozalka,
Štefan ?«
»Umrl je.«
»Revež!«
»Dolgčas mu je bilo po tebi, in prehladil se
je bil,« je dejal Miha.
»Torej, Juri,« se je poslavljal Premec,
»glej, da se kmalu v r n e š ! A potem ostaneš pri
meni, na Gorici.«
sa 214 FS
Premec in Miha sta odšla, vesela, da sta
dobila Jurija živega, in žalostna, da mu nista
smela postreči z brinovcem in slivovko. V veži
sta zopet prevzela vsak svojo steklenico in se
odpravila po skromnem kosilu proti domu.
»Kaj h o č e v a ? « je dejal Miha onostran Beričevega
in izvlekel steklenico.
»Domov ne bova nosila,« je dejal oče, ki
se je ujel v mislih s sinom. Hitro sta prešla
brinovec in slivovka iz steklenic popotnikoma
v noge, ki so se jele opletati in hoditi vsaka
svojo pot, in ko se je bilo stemnilo, po hišah se
zasvetile lučke in po nebu se razgrnila rimska
cesta, sta že oba Premca sladko spala pod Bog
ve čigavim kozelcem, vsak na svojo stran obrnjena
kakor dva snopa, ki sta popadala s slabo
naloženega voza.
Zaman ju je čakala hrepeneče Primoževa
mati, zaman je hodil mladi Primož še pozno v
noč gledat po cesti, kdaj se prikažeta, zaman je
koprnela Rozalka po kapljici vesele nade.
»Oh, umrl je Juri, umrl,« je vzdihovala
mati še celo dopoldne drugega dne; zakaj
Premcu se ni več mudilo, češ, dobra novica
ne pride nikoli prepozno. Mladi gospodar mu
je hitel popoldne naproti in kmalu pripeljal
očeta in brata.
»Je že v Ljubljani,« je klical Premec, »v
štirinajstih dneh bo doma.«
»Oh, hvala Bogu!« je vzkliknila mati.
»Glejte jo!« se zasmeje Premec. »Pravi,
da je gluha; a kako dobro sliši, če ji povem kaj
3 3 215 FS
pravega! Zdaj-le se ti bodo ustavile solze kakor
Šimnov malin med pasjimi dnevi.«
Ko pa je Miha nesel novico na Strmo peč,
ga je sredi hriba že srečala Rozalka, ki je takoj
zopet odhitela, da izporoči doma prva, da Juri
živi in se vrne; in ko je prikorakal Miha, je bil
Ožbe že tudi na Strmi peči, in obsula so fanta
vprašanja, da bi do noči ne bil gotov z odgovarjanjem,
zlasti ker se Miha ni trudil. Kdor ga
je v p r a š a l , tega je pol neumno, pol zvito pogledal,
in ker je med tem že zastavil kdo drugi
drugo vprašanje, je pogledal Miha pol zvito,
pol neumno tega drugega in čakal novega
vprašanja.
»Govori vendar, Miha!« je dejala Pečarka
nepotrpežljiva. »Kakšen pa si!«
»2ejen,« je dejal Miha in jo pogledal pol
zvito, pol neumno.«
No, polagoma so vendar izvlekli iz njega
najvažnejše novice in izvedeli tudi, da se samo
zaradi veselja ni mogel vrniti že prejšnjega
dne. —
»S kakšnimi zdravili pa zdrave J u r i j a ? « je
vprašal resnobno strokovnjak Ožbe.
»Tega jaz nič ne vem,« je dejal Miha »Toliko
vem, da z brinovcem in slivovko ne.«
»Meni se je tudi tako zdelo; a nisem hotel
nič reči.«
»Črez tisto cefranje se je pa zelo pritožil
Juri.«
»Po krivici, Miha,« je ugovarjal Ožbe.
»Cefranje je dobro; a se mora vselej pred poS
I 216 R2
rabo dobro prekuhati v čisti studenčnici in p r i -
dejati vodi pet brinovih jagod, pet brinovih
jagod.«
Črez par tednov je pripeljal Primožev
France svojega svaka Jurija domov. Kakor i z gubljenega
sina, ki se je zopet našel, ga je
sprejel oče, mati ga je držala za eno roko in
s solznimi očmi zrla v solzne oči, sestra pa mu
je božala drugo ranjeno roko. Prihajali so vrstniki
Jurijevi, ki so hoteli kaj izvedeti o vojni, in
dekleta so hodile mimo hiše, da bi videle, kakšen
da je, če je še tako brhek.
Juri pa ni kazal tistega veselja, kakršnega
sta bila pričakovala oče in mati. Branila sta
mu starša, naj še ne prijemlje za delo, ker je
preslaboten. A Juri je rajši delal nego pripovedoval
in umikal se je glasnim družbam.
»Mati, meni verjemi,« je dejal Premec,
»dolgčas mu je pri vas. Po meni se mu toži.
Daj ga k meni na Gorico, in v nedeljo bova
priukala v vas.«
V nedeljo pa je prišla P e č a r k a s hčerko
pogledat, kako se Juriju godi, in v p r a š a t , če še
pride k njim na Strmo peč. Ko pa je skrbna
mati Primoževa videla, kako so se Juriju in
Rozalki zaiskrile oči in zardela lica, ko sta si
segla v roke, je spoznala, da so prazne Premčeve
besede in da ne bo udržala sina doma.
Izpreletela jo je nekaka ljubosumnost, ki jo je
hitro ukrotilo materino srce.
»Ti bi rad šel zopet k Pečarjevim,« mu je
dejala mehko, sluteč, kaj ga teži, ko je hodil za
sa 217 FS
njo v kuhinjo in na dvorišče in mu ni šla beseda
z jezika.
»Oh, rad, mati,« je dejal tiho, »če ne boste
hudi.«
In šel je še isto nedeljo in spremljal po
znani poti stare znance.
»Miha mu je bolj pri srcu,« je dejal popoldne
užaljeni Premec, ki je bil zaman vabil Jurija
na Gorico. »Z Mihom bo ovce pasel po hribih
kakor očak Jakob s svetim Izidorjem.«
Težko delo še ni šlo Juriju izpod rok; a
dobil je dosti opravka pri hiši. Tu je bilo treba
popraviti vrata, ki so se le napol zapirala; tam
je vpila miza s pohabljeno nogo na pomoč; v
omari so se bili polomili trhli predali, in stopnice
v podstrešje so se rušile. Juri je pridno
popravljal, tako da sta ga cesto opominjali mati
in Rozalka, naj se ne pretegne z delom. Anica
se je menila z njim, kadar je prišla v vas, kakor
z bratom, in skupaj so sedeli ob nedeljah, kadar
je bil lep večer, pred hišo in se pogovarjali.
Kadar je pa mislil Miha, da bi bilo pogovora
skoraj zadosti, je šel po harmoniko.
»Človek dobi vse okorne prste,« je dejal,
»če ne poigra vsak dan.«
»Miha se boji,« je dejala Rozalka, »da bo
tu v hribih čisto podivjal. Anica, ti ga moraš
malo razvedriti.«
»O, mene nič ne posluša,« je odgovorila
tovarišica.
»Kaj ne? In vendar godeš,« pristavi Miha.
»Anica mi je sicer všeč —«
3 3 218
»Ti pa meni nič,« ga zavrne ona. »Vedno
se režiš kakor razsušen sod.«
»Zato grem pa tudi po orglice. Saj veš,
Juri, kako sem časi naredil, kadar niso marale
dekleta zame. Harmoniko sem vzel v roke. in
kar v procesiji so šle za menoj.«
P r a v prijateljski so začeli občevati Pečarjevi
in Primoževi. Ob nedeljah so se shajali v
Dolini, in med tednom je prišel marsikrat mladi
Primož z ženo na goro, in daleč so se vedno
spremljevali proti domu. Na Strmi peči se tudi
niso nič čudili, ko je pripeljal Juri nekega dne
pozno v jeseni starega očeta praznično oblečenega
s seboj. P e č a r k a je takoj pregrnila, zadovoljno
se smehljaje, mizo z belim prtom, Rozalka
pa je prinesla na mizo jedi in pijače in
prisluškovala za vrati, kako je Primož počasi
in po ovinkih napeljeval govor na pravo pot. O
vremenu je govoril stari mož in kruha prigrizaval,
letino je hvalil in mater pit klical, zraven
pa vljudno vprašal, koliko je že stara. Potem
je povedal, da tudi on ni več mlad in da
bo treba krepkejših rok pri kmetiji. »Zdaj-le
bo,« si je mislila Rozalka in vlekla na uho, kar
priropoče v vežo Miha.
»Rozalka, ali poslušaš?« zavpije in jo zadiži,
ko hoče steči, dokler ne pride Juri in je
ne odpelje v izbo.
Prihodnjo nedeljo je bil oklic. Poročnega
dne zgodaj pa so se zbrali svatje pri Primožu
na zajtrk in šli po nevesto, ki sta jo Anica in
Franca, Jurijeva sestra, venčali, in jo peljali v
219 FS
Dolino. Ožbe je ponosno korakal s. Šimonovko,
njegova lepša polovica pa, kakor imenujemo
iz prirojene vljudnosti ženo Meto, s Premcem,
ki se je grdo držal, kakor bi šel za pogrebom;
zakaj on ni pričakoval kaj takšnega in je bil
zelo prigovarjal Juriju, naj se nikar ne ženi.
Za njimi so se zvrstili drugi. Franca in P e č a r ka
sta ostali doma, in Miha je opravljal svoje delo,
žvižgal krog hiše in premišljeval.
Natihem se je zvršila poroka, in tiha je bila
popotnja v Primoževi hiši. Ženske, ki so stale
na hišnih pragih, so rekle: »Ženin je čeden, nevesta
pa nič.« Fantje pa so menili, da je nevesta
brhkejša. Kar pa je bilo bolj moških, tem
se ni zdelo vredno gledati hribovske ženitve.
Tem glasnejše pa je bilo veselje na nevestinem
domu, kjer je Miha neutruden vlekel
harmoniko in skakal od radosti, da zopet enkrat
v delavnik gode. Ožbe je plesal na stare
dni, ko je bil zastonj poskušal prevpiti sivega
Premca, ki se je polagoma prijaznil z nevesto.
Nevesta pa se je jokala in smejala in objemala
mater in svakinjo in Anico. Le-ta se ji je otožno
nasmihala, a ko je videla družbo v živem
razgovoru, je zapustila izbo in si šla hladit
v r o č o glavo v v e č e r n em zraku, in težek vzdih
je odnesla hladna sapa. —
Pozno drugi dan so se razhajali svatje, razen
Premca, ki še ni hotel iti. »Ker sem že
gori,« je dejal, »hočem pregledati vse to skalovje.
« Če bi ga ne bil Ožbe povabil na domačo
pijačo, bi bil prišel sam. Ostal je precej časa,
s a 220 PS
in Ožbetova žena se ga ni mogla naslušati, češ,
da tako smešnega in kratkočasnega moža še
ni videla.
Odsihmal je gospodaril Juri na Strmi peči,
Rozalka je pa z materjo gospodinjila. Mihu je
tudi oče zastonj prigovarjal, naj pride zopet k
njemu na Gorico; drugače se bo skisal v hribih,
da ne bo za nobeno rabo več. »Še oženil se mi
boš navsezadnje,« je dejal nekako sluteč podobno
nesrečo. A sam se je starec vračal in
tarnal, da je izgubil Franceta, Jurija in da se
mu bo gotovo tudi Miha izneveril.
 
== XXV. ==
 
Hitro so tekla leta mirne zadovoljnosti našim
hribovcem. Krog P e č a r j e v e hiše je že skakal
mali Jurček in igral s konjiči, piščalkami in
vozovi, katere mu je delal stric M i h a ; malo potolčen
je bil po obrazu, ker mu je tolikrat sveta
zmanjkalo; govoril je že pomalem, in babica
mu je bila privezala višnjev trak na desno roko,
da je vedel s katero križ delati. Kakor bi bil sanjal,
se je zdelo Juriju vse prejšnje življenje, in
kdor bi ga bil videl, kako gospodari, bi bil dejal,
da je iz mladega rastel na Strmi peči, kjer
se mu je tako priljubila nova domačija, da je
vselej nerad šel od doma.
P r i š l a je bila zopet jesen. Čvrst veter je
pihal rumeneče listje z drevja, in lastovice so
se zbirale, da polete v gorkejše kraje. Ožbe
je iztrkaval svoj kožuh, Pečarjevi pa so spravljali
jesenske pridelke v shrambe. Koliko več
3 3 221 PS
lepih dni šteje pač jesen od pomladi, in vendar
imajo pesniki in drugi živočutni ljudje poslednjo
bolj v čislih od prve. To pa menda le zato,
ker smo po pusti zimi že z nestanovitno pomladjo
zadovoljni, jesenska krasota nam pa
budi otožne misli na prihajajočo zimo.
Lepega jesenskega popoldne je bilo, in Pečarjevi
so bili ravno posedli k mali južini, ko
se prikaže siva glava Premčeva.
»Ah, oče, kaj pa V i hodite t o d ? « vzklikne
Juri in mu hiti naproti. »Prisedite k nam!«
»Bog vam blagoslovi, pa meni tudi!« reče
zasopli starec, ne da bi se dal dvakrat prositi.
S pol drznimi, pol plašnimi očmi je gledal Jurček
tujega moža. Ko pa je videl, da mu ta ničesar
ne stori, stopa počasi do moževe palice,
ki bi jo tolikanj rad unesel. A zdaj se oglasi
Premec: »Ho, Jurček, kje imaš konja?« in
fantu upade srce; pomakne se nazaj za mater,
potlej pa steče na vso moč in sultan za njim, ki
je hotel vedeti, kaj je Jurčku.
»Kaj boste povedali dobrega?« vpraša po
jedi Juri.
»E, kaj! Nič takega. Miha, daj mi malo
tobaka!«
^»Oče, ta je zadnji, ki ga imam,« pravi Miha
in vleče počasi mehur iz žepa.
»Nič ne d6; le daj! — Juri, pojdi danes z
mano, če moreš!«
»Oh, toliko je dela,« se oglasi vmes Rozalka.
»Prav težko ga pogrešamo.«
»Kaj pa je p o s e b n e g a ? « v p r a š a zopet Juri.
3 3 222 VS.
»Posebnega nič. Ce se ti ne zdi, pa pusti.
Rožanec me je poslal pote.«
»Rožanec!« se čudi Juri.
»Da, Rožanec. Hudo mu gre, staremu
norcu. Prej je bil vrag, zdaj se je pa izpokoril.
Norec pa je, ker ne zna živeti: denar ima, pa
strada. Zadnje dni ga je bilo pa prijelo, in huda
mu prede. Predvčerajšnjim s.e je ulegel, in v č e raj
so ga prevideli. Pri njem sem bil, pa mi
pravi, da ne more umreti. Ali naj ti pomagam?
sem dejal; potlej mi je začel praviti, kako se
kesa, da je tebe ovadil, kako ga srce teži in
vest peče in to in ono. Vzdihoval je dedec kakor
tristo duš v vicah in jokal, da se mi je smilil.
Prosil me je za žive in mrtve, naj grem po tebe,
da te še vidi pred smrtjo. Zdaj pa stori, kakor
se ti ljubi. Da ne bi mogel umreti, primojdunaj,
tak dedec, to je babja vera. Naj le prava ura
pride, nihče se ne bo ustavljal. Toda če hočeš,
pa pojdi!«
Juri je vstal in mignil ženi, naj mu prinese
suknjo. »Jaz pojdem,« je dejal in priganjal
Premca, da sta kmalu odrinila. —
Odkar je bil Rožanec pot kazal žandarjem
na Strmo peč, se ga je prijela nesreča in ga ni
izpustila iz pesti. Ljudje so se začeli ogibati
lakomnega moža, ki že prej ni bil priljubljen,
ga zaničevati in črtiti. Sam in zamišljen je hodil
s puško po gozdih, dasiravno ni več streljal;
doma pa je bil oduren, da se ga je žena bala
v p r a š a t i po kaki reči. Kadar sta se srečala s
Premcem, je moral slišati trde besede, in nekoč
34 223
ga je bil oni tako razsrdil, da je s puško pomeril
vanj.
»O ti grdoba!« je vpil Premec. »Jurija si
dal ustreliti, mene boš pa sam?«
In skočil je k njemu, mu izvil puško in ga
ž njo otolkel, da se je Rožanec komaj priplazil
domov. Ne dolgo potem mu je umrla žena, in
isti dan, ko so jo pokopavali, mu je pogorelo
vse pohištvo. Ves obupen je bil mož, in kaj mu
je pomagalo, če so za nekaj časa zaprli njegovega
preganjalca! Hiše ni hotel več zidati zraven
takšnega soseda; prodal je vse posestvo
in kupil majhno bajto na koncu dolinske vasi,
kjer je bival do smrti. V cerkev je hodil vsak
dan, vbogajme je začel dajati in nobena kaplja
vina ni zmočila več njegovih usten. Ko je pa
umrl v vasi ponočni čuvaj, se je on ponudil za
pol plače.
»Ponoči jaz kar spati ne morem, gospod
župnik,« je dejal. »To bi bila služba zame.«
»Podnevi pa tudi ne spite, Rožanec,« je
opomnil župnik.
»Tudi ne. Veliko spanja nikdar nisem imel,
star človek ga ima pa še manj.«
S sulico v rokah je stopal Rožanec vsako
noč krog cerkve, klical ure in molil. Ker je bila
s tem opravilom združena tudi služba grobokopa,
je prekopaval zemljo po pokopališču in
postiljal tesne postelje svojim soobčanom. »Oh,
poleti je to lahko delo,« je dejal, »ali pozimi me
že pobira, pozimi, ko je zemlja zmrzla.«
3 3 224 Vež,
Z nepretrganim delom je dušil mož svoje
misli in svoj spomin, a kakor hud duh je hodil
za njim Premec in ga mučil z grenkim očitanjem.
»Oh, pusti me, Premec!« ga je prosil
nekdanji sosed. »Saj vidiš, da nimam nič dobrega
na svetu.« Vidno je pojemala njegova
moč in nazadnje se je moral uleči. Zapuščen je
ležal v svoji bajti, in nihče ga ni obiskal, nihče
se ni zmenil zanj; le Premec se ga je še spomnil
in je prišel k njemu; in Premec mu je tudi
pripeljal Jurija. Rožanec se je vzklonil pokoncu
in obe roke podal mlademu Pečarju. Še enkrat
se mu je zasvetilo oko, potem pa so je zalile
solze. »Juri, odpusti,« je jecljal, in Juri je bil
tako ganjen, da je komaj govoril.
»Odpustite rajši V i meni!« je dejal in tolažil
moža, da bode zopet okreval in da se bosta
še vkup veselila.
A mož je odkimal. »Moj dan je dozorel, da
se že osiplje,« je dejal. »Preden bo teden v
kraju, me poneso. Da si le ti še prišel! Povej
ini še, Juri, kako se ti godi! Jaz težko govorim,
poslušam pa rad.«
Pozno ponoči se je vrnil Juri domov, Rožanca
pa ni videl več, zakaj dva dni pozneje
je izdihnil svojo dušo dolinski grobokop. -
»Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo
pade,» je menil Premec, ko je spremljal med
redkimi pogrebci svojega soseda na poslednjem
potu.
V oporoki Rožančevi pa je bil imenovan za
edinega dediča Juri Pečar na Strmi peči in
B X 225 FS?
okoli pet tisoč goldinarjev je podedoval Juri.
Postavil je Rožancu spomenik na pokopališču,
in kadar je prišel v Dolino, ni pozabil ondi pomoliti
za svojega dobrotnika.
Premec je bil osamel, in dolgčas mu je bilo,
kadar je hodil z Gorice v Dolino in nazaj, svoja
navadna pota. Stara sestrična Urša se je bila
priselila k njemu in mu je kuhala, kadar je imela
kaj. Rožančeva nesreča pa je deloma tudi njega
zadela; zakaj vse tiste samice, ki so se prej
držale Rožančeve hiše, so prišle zdaj v njegovo
hišo kakor poljske miši, privabljene od nove
gospodinje Urše. Premec se ni dosti menil za
to skupščino, ker je bil malo doma, tem bolj
so se pa menile ženice zanj. Sklenile so storiti
dobro delo in izpreobrniti dedca, da ne bi v eč
preklinjal in razgrajal. Kadar je bil torej Premec
doma, je začela Urša praviti zgodbe raznoterih
svetnikov in popisovati trpljenje duš v
vicah, in tako lepo je znala pripovedovati, da
je Premcu seglo do srca.
»Urša, ti pa res lepo pripoveduješ,« je
dejal mož, in Urša se je zadovoljno obliznila.
»Primojdunaj, ti bi morala biti za duhovnega
gospoda, ne pa, da bi lonce na ognjišču grela.«
»Glej, Premec,« je opominjala Urša, ki je
znala porabiti ugodni trenutek, »vse te muke
trpe duše v vicah največ zavoljo preklinjevanja.
«
»Kaj v r a g a ! « se je čudil mož. »Da bi bilo
to tak hud greh? I, kje si pa izvedela ti to,
U r š a ?«
Lj. knj. (Malo življenje). 15
3 4 226 VS.
»Glej ga! Kje bom izvedela? V bukvah je
vse zaznamenovano in zapisano!«
»Ti misliš torej, da naj bi jaz pustil vse te
č v r s t e besede? Meni pa dobro de — ti ne veš
— če malo zakolnem. To je moj oddušek.»
»Seveda ti tukaj dobro de,« svari Urša,
»tam ti bo pa hudo.«
»Kako bi se pa jaz najlažje odvadil teh
besedi ? Saj toliko mi ni do njih.«
»Spomni se duš v vicah!«
»Rad, če bi se mogel. Pa ravno v pravem
času mi ne pridejo na misel. Veš kaj, Urša ?
Spomni me rajša ti!«
Urša mu je obljubila, in ves ženski zbor
se je veselil, da je rešil eno dušo iz vragovih
krempljev. Kadar je Premca jeza ali dolgčas ali
karsibodi zapeljalo, da je zarobantil, je zavpila
Urša: »Premec, spomni se duš v vicah!« in
mož je utihnil. Toda le, kadar je bil trezen;
kadar se je pa primerilo, da ni bil, in če ga je
imel le količkaj pod klobukom, je zagazil z
obema nogama v stari greh. »Oh, Premec, kaj
pa duše v vicah!« je opominjevala Urša. —
»Tiho, baba!« je tedaj zarohnel. »Ti in
tvoje duše v vicah, zahvalite Boga, da ste pod
streho in na gorkem. Grešnika pusti pri miru,
če ne bom jaz vse iz hiše izpodil, primojdunaj!«
Tako je časi iznenadil Uršo, ki je bila že
popolnoma prepričana, da je mož vse drugačen;
in to jo je žalilo tem bolj, ker se je bila
že proti župniku pohvalila, kako izpreobrnjenje
se ji je posrečilo. Oj, Premec, nikar ne bodi
S 3 227 PS
tako trdovratnega srca! A kaj je hotel, ko mu
je bilo tako dolgčas po Mihu in Juriju! France
mu je bil premoder, da bi se ž njim pogovarjal,
in vrstniki so bili vsi stari, on pa še vedno
mlad. V vinu je topil svojo žalost in v krčmo
je nosil vestno denar, kar si ga je sam prislužil
in kar sta ga mu dajala Miha in Juri. France pa
mu je dejal: »Denarja ne potrebujete, oče!
Brez skrbi lahko živite pri nas, pijača Vas bo
spravila v grob.«
»Kaj pa ti veš!« mu je ugovorjal mož.
»Samo pijača me še v e ž e na ta svet.«
Vesel dan je bil zanj, kadar ga je obiskal
Miha. Ponosno ga je peljal v krčmo, sedel v
kot za mizo in onega posadil zraven sebe. »Ali
ga vidiš gorjanca?« je kazal krčmarju svojega
sina. »Komaj zna sedeti pri mizi in z denarjem
ne ve, kaj bi počel.«
Nekega v e č e r a zopet sedita pri poliču Premec
in Miha. Vino je lezlo starcu v lase in jezik
mu je tekel kakor žaga. »Miha! še enega bova,«
je vpil in objemal sina. »Drugače ne prideš ti
danes domov, po tistem skalovju, ki se ga koza
straši, primojdunaj!«
»Pozno je že, oče,« ugovarja oni, »in jaz
moram še k Primožu, preden odidem.«
»E, ikaj boš hodil! Tu ostani! Tu se nama
dobro godi, tam je pa dolgčas. Pusti Franceta;
tak je, kakršen je bil. P r i meni bodi, ki te že
toliko časa nisem videl. Ti ne prideš doli, jaz
pa gori ne morem. Pa bi še šel, primojdunaj,
da, če bi imeli le kapljo vina po vsej gori.«
15*
3 3 228 rs
Tako je govoril Premec, ko vstopi stari njegov
znanec, žandar Križan. Zbranim gostom želi
dober večer in postavi puško v kot.
»He, gospod Križan!« zavpije Premec.
»Pit pojdite sem k nama!«
»Premec!« pravi oni, »na onem koncu vasi
sem Vas že slišal, tak glas imate.«
»Glas pa jaz dober, primojdunaj, in grlo
gladko, da vince lepo po njem teče, pa da zavpijem,
če je treba.«
In Premec je zapel, da je vsem po ušesih
zvenelo.
»Kadar jug vleče,« je dejal ponosno, »me
sliši na Gorici stara kavka Urša. — Še enkrat
pit, gospod Križan!« je klical žandarja, ki se je
odpravljal. »Pustite puško v kotu, saj rada poč
i v a ! Ali mislite zopet komu poslati svinca
med rebra, gospod Križan?«
»Zopet,« se smeje Križan. »Nemara ravno
Vam.«
»Ha, ali menite, da sem že dosti dolgo na
svetu in da me smrt ne more drugače zadaviti?
Kaj?«
A žandar je bil odšel, češ, da se mu mudi.
»Kako je pa moški!« se je hudoval Premec.
»Še pit ne gre. Čakaj, ti dolgopetec, nazaj boš
še tekel. Miha, ostani tu, dokler ne pridem!«
»Kam pa g r e s t e ? « •
»Tega vraga, tega Križana bom malo postrašil,
da bo kaj smeha.«
»Pustite ga, oče, pustite! S takimi ljudmi
je najbolje nič opraviti ne imeti.«
SSa 229 FS3
»Jaz ga hočem kaznovati, ker se mi je
zameril, primojdunaj! Hlapec mi bo dal rjuho,
in pri Podrtem znamenju bom obrnil tega
rohneta.«
Starec je bil odšel, Miha pa se je še razgovarjal
s fantini, ki so bili v krčmi, in potem
plačal, ker ni mogel očeta čakati. Bolj se je bil
zapoznil, nego mu je bilo ljubo. Ura je bila
deset, in on je premišljeval, ali bi šel k Primoževim
ali ne. »Če imajo luč,« je dejal, »bom
potrkal; če ne, pa grem.« Okna Primoževe hiše
so bila še razsvetljena, in na trkanje mu pride
odpirat brat. On in stari Primož sta bila še
pokoncu.
»Kje imaš pa o č e t a ? « vpraša France. »Saj
sta bila skupaj.«
»Skupaj. P a naenkrat se jih je lotila neumnost.
Križan je bil v krčmi, in šli so ga strašit
gori k znamenju.«
»Zakaj jih nisi z a d r ž a l ?«
»Niso se dali. Saj veš, kakšni so.«
»Kaj praviš, Miha?« se oglasi Primož.
»Strašit je šel o č e ? Tecita hitro za njim, da se
ne zgodi kaka nesreča!«
»I kako že?« vpraša Miha.
»Ustreli ga lahko žandar, ustreli. Kar
pojdita!«
»Vraga! Pa res; na to nisem mislil,« se
zavzame Miha in odide naglo po bližnjem potu
proti omenjenemu kraju. France pa obleče
S I 230 vm
suknjo in se napoti po cesti ravno tja. Daleč je
bil še od znamenja, ko mu prineseta naproti
Križan in Miha očeta hudo ranjenega.
»Zdaj sem pa izteknil, primojdunaj!« reče
liripavo Francetu.
»Pa vendar niste močno poškodovani?«
v p r a š a ta prestrašen.
»Ravno dosti, da se ne bo treba dolgo po
posteljah valjati,« pravi Premec in omedli. K
Primožu ga neso, in K r i ž a n s t o p i do zdravnika.
Ko ta pride, se je mož zopet zavedel. »Meni ni
treba nobenega mazila več,« pravi hripavo.
»Gospod Križan, nič več ga ne bova pila.«
Roko mu izkuša podati, a pretežka mu je že
bila, Križan pa ga prime zanjo in zapusti potem
molče hišo. Franca je bila poslala po gospoda,
in še tisto noč je umrl Premec v Mihovih rokah,
iu France mu je zatisnil oči. Svojega Jurčk a se
je bil še navsezadnje spomnil. Na vso moč je
deževalo, ko so ga pokopavali, vendar se je
v i l a dolga vrsta ljudi proti pokopališču, zakaj
znan je bil mož povsod, sovražili ga pa niso.
Primož je bil s svojo družino med pogrebci, in
pred njim je na glas molila stara Urša, Premč
e v a gostja, in vmes vzdihovala:. »Oh, ti ubogi
Premec, kakšno smrt si storil, oh, ti reva
s t a r a ! « Ko so pa prišli do groba, se je obrnila
in rekla :»Oh, ljudje božji! pozna se, da ga je
mož rad pil, ker gre tako dež.« — Primoža je
pa ujezilo, ko je to slišal, in zavrnil jo je:
»Kadar ti umrješ, bo pa toča šla, ker si cop
r n i c a !«
S i 231
Premčevina je postala Mihova last, a on
je vse prodal in se vrnil na goro, odkoder le
redko kdaj še pride v Dolino. Rozalka misli,
da ga tudi nekaj drugega pri njih gori drži,
ne samo prijatelj Juri; in zadovoljno časi možu
pripoveduje, kaj je tu pa tam videla in slišala.
Juri se trdno nadeje, da bode iz Mihe in Anice
enkrat še par, ker postaja fant bolj in bolj zamišljen,
dekle pa veselo.
[
Pravljice in povesti iz slovenskega naroda. — III. Jesensko
noč mej slovenskimi polharji. Črtice iz življenja
našega naroda. — IV. Spomini starega Slovenca
ali črtice iz mojega življenja.
3. zvezek: I. Domen. Povest. — II. Jurij Kobila. Izvirna
povest iz časov lutrovske reformacije. — III. Dva
prijatelja. — IV. Vrban Smukova ženitev. Humoristična
povest iz narodnega življenja. — V. Oolida.
Povest po resnični dogodbi. — VI. Kozlovska sodba
v Višnji gori. Lepa povest iz stare zgodovine.
4. zvezek: I. Tihotapec. Povest iz domačega življenja
kranjskih Slovencev. — II. Grad Rojinje. Povest za
slovensko ljudstvo. — III. Klošterški žolnir. Izvirna
povest iz 18. stoletja. — IV. Dva brata. Resnična
povest.
5. zvezek: I. Hči mestnega sodnika. Izvirna zgodovinska
povest iz 15. stoletja. — II. Nemški valpet. Povest.
— III. Sin kmetskega cesarja. Povest iz 16. stoletja.
— IV. Lipe. Povest. — V. Pipa tobaka. Povest. —
VI. V vojni krajini. Povest.
6. zvezek: 1. Sosedov sin, — II. Moč in pravica. —
III. Telečja pečenka. Obraz iz našega mestnega življenja.
— IV. Bojim se te. Zgodovinska povest. —
V. Ponarejeni bankovci. Povest iz domačega življenja.
— VI. Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je
krompir kradel. — VII. Črta iz življenja političnega
agitatorja.
9. zvezek: I. Doktor Zober. Izviren roman. — II. Med
dvema stoloma. Izviren roman.
10. zvezek: I. Rokovnjači. Zgodovinski roman. — II. Moj
prijatelj Jamralec. — III. Šest parov klobas. — IV. Po
tobaku smrdiš. — V. Ženitev iz nevoščljivosti.
11. zvezek: I. Tugomer. Tragedija. — II. Berite Novice I
Vesela igra. — III. Veronika Deseniška. Tragedija. -
IV. Pripovedne pesmi.
Katoliška Bukvama
v Ljubljani
Katoliška Bukvama
v Ljubljani
»Ljudska knjižnica" ima namen podati slovenskemu ljudstvu
najboljše pripovedne spise, ki naj služijo narodu v zabavo
in izobrazbo. — Izšli so sledeči zvezki:
1. zvezek: Znamenje štirih. Londonska povesi. (Conan
Doyle-D. B. t. n.) K --60.
2. zvezek: Darovana. Zgodovinska povest iz dobe slovanskih
apostolov. (Dostal.) K —"60.
3. zvezek: 1. JernaC Zmagovat. Povest. (Sienkiewicz-
Virant.) — II. Med plazovi. Povest tirolskega gorskega
župnika. (Achleitner-E.T.) K —'60.
5. zvezek: Zadnja kmečka vojska. Zgodovinska povest iz
leta 1573. (Šenoa-L. J.) K 160.
6. zvezek: Gozdarjev sin. Povest. (Fr. S.Finžgar.) K —'20.
Vezana izdaja:
1. in 2. zvezek skupaj vezana v platno K 1*80; 3. in 6. zvezek
skupaj vezana v platno K 1'40; 5. zvezek vezan v platno
K 2-60.
< Naroča se v
Katoliški Bukvami
-- v Ljubljani
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Malo_življenje_(1882)«