Romantiki življenja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Jasna A. (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Jasna A. (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 19:
Sama ni vedela, ali naj bi ga nagovorila ali ne; toda v istem hipu se je naglo premaknil in jo pri tem uzrl.
 
„0, gospa grofica!" je vzkliknil nekoliko zbegan ter se hotel dvigniti.
 
A bila je že pri njem ter ga pritisnila prijazno nazaj.
 
„Ne, ne, ostanite! Ako mi dovolite, sedem jaz prav tako na ta drugi naslanjač, da se zopet kaj pomeniva, toda pred vsem mi odkrito povejte, ali vam nisem nadležna. Pa prav odkrito!" se je nasmehnila ter se spustila udobno na enak stol blizu njega.
 
„Ali — gospa grofica!" je vzkliknil zopet in čutil, da je zdaj res že popolnoma premagal rahlo nevoljo, ki ga je vendarle obšla v prvem hipu, ko ga je zbudila iz njegovih sanj.
 
„Ne, ne tako!" je stresla nestrpno z glavo ter ga merila s skoraj jeznim pogledom. „Jaz res ne vem, zakaj še vedno — —"
 
Ozrl se je v njo z vprašujočim pogledom in čakal.
Vrstica 39:
„Jaz, gospa grofica — —" je jecljal.
 
„No, da, to hočem reči!" ga je prekinila odločno. „Oprostite, da vam povem, kar vem: Vi vidite v meni edino le gospo grofico in v sebi edino le domačega učitelja mojih bratov. In baš to me draži, da ima vsaka vaša beseda nekako ponižno sklonjen hrbet. Povejte mi no odkrito, ali vam res tako strašno imponira, če je kdo, oziroma celo, če kakor jaz šele pozneje postane visokoroden?" je zategnila ironično . . .
 
„Hm, v duši gotovo ne, namreč samo radi tega, toda na zunaj je . . . kako bi rekel, vendar neka zapreka . . . Sploh pa, gospa grofica, nisem vedel, da vam smem — — —"
Vrstica 45:
„Da mi smete biti prijatelj? Le ven; to je, česar si želim! In zato vam pravim tudi, da pustiva že te prisiljenosti, ki se jih vi še vedno nočete otresti. Kar hop črez take zapreke, kakor pravite vi, gospod profesor! Velja? Jaz sem čutila že po prvem pogovoru z vami, da se bova umela, a čakati je bilo treba črez mesec dni, predno sem vam mogla to povedati. In še zdaj imam to od svojega grofovstva, da moram jaz, dama, vam razkrivati ljubezen," se je zasmejala ter nekoliko zardela.
 
„Da, to je res . . . Ako bi mi ne bilo branilo preveliko spoštovanje, bi vas bil s tem gotovo jaz prehitel," se je priklonil z lahkim nasmehom.
 
In bilo mu je, kakor da so mu naenkrat zdrknile z udov vse neprijetne vezi, in vzravnal se je z vsem telesom ter se globoko oddahnil. In gorak občutek prisrčnosti in domačnosti ga je obšel.
 
„Res?" se je zasmejala. „In kako mnenje ste si pravzaprav ustvarili o meni? Kakor vidite, pričakujem da ugodno, ker sicer bi vas ne vpraševala."