Romantiki življenja: Razlika med redakcijama

In skoraj plašno se je obrnil njegov pogled zopet tja doli v ravnino.

 

„Da, tudi to je lepo!" je prikimal s tihim glasom, in oba sta se zagledala tja doli.

 

 

,,Glejte, gospa grofica, ali se vam ne zdi, da je ta kraj pravzaprav le lepo počivališče, le za kratek oddihljaj potniku, ki prihaja od leve in gre zopet na desno; — preveč položnih poti pelje tja ven v svet, in kakor širokoodprta dlan, ki ne more nikdar postati pest in zgrabiti, se mi zdi vsa ta ravnina tu spodaj. Le poglejte! — Kamor hočete, greste — — —"

Molčala sta nekoliko časa in potem se je oglasila zopet ona:

 

 

„Da, popolnoma. O ugodnostih svoje službe niti ne govorim to je nazadnje vse tam," — je pokazal z roko na desno, kjer se je dvigala izza bližnjega gostega vejevja samo širna grajska streha in dvoje stolpov — „a meni je bilo treba zdaj na svetu pred vsem takega-le tihega kotička pod tako-le košato lipo, kakor sem vse to našel tu . . . Zato pa sem tudi skoraj ves dan, če sem le prost, tukaj-le . . ."

„Ničesar! Prav ničesar! Tako tukaj sem-le v to tiho počivališče sem jo bil po sreči zavil — hvala Bogu še pravočasno — s svoje zgrešene poti; in zdaj sedim tu in gledam v zrak in čakam, da se moji razdrti živci zopet nekoliko odpočijejo . . . Samo svojo dušo široko razgrnem na solnce, da mi jo zopet presolnči in pomori strupene bakcile," — se je nasmehnil z nekoliko tisto ničemurnostjo, s katero se rad skoraj vsak moški kaže pikantnim ženskam velikega grešnika.

 

 

„Pardon, gospa grofica! Rekel sem, da odprem svojo dušo samo tu na tem prostorčku, ko sem sam —¦ med ljudmi pa je ovita z vsaj tako debelo skorjo, kakršna ovija in zaklepa njih gnilobo drugim človeškim dušam. In moja vsaj pušča ne . . . Saj mi oprostite to morda preveč krepko primero?"

„Ti so, ali bolje: bi bili odslej vsi tisti, ki bi kvarili harmonijo moje duše, kvarili jo kakorkoli, ali že s tem, da bi mi vzbudili stud do sebe, ali pa s tem, da bi vzbudili v meni zopet harmonijo in mir rušeče strasti . . . Tu namreč na tem prostoru, v tem svetem pokoju sem spoznal vso krasoto harmonije v naravi in v človeku in vso ničevost in revščino tistega brezumnega hlastanja po življenju, življenju, kakor ga umejo taki ljudje."

 

 

„Nič pater, milostna grofica," se je nasmehnil, a ravno tako resno, kakor je resno govoril. „Gospod pater je zaprt — jaz pa hočem prosto ven na življenja veliko belo cesto. A to je: le na to veliko belo cesto, ves čas po njej, ali naj že pada nanjo cvetje z dehtečih vej nad njo, ali se vije skozi hladen, senčnat gozd, ali žehti razbeljena črez vsem očem odprto planjavo . . . O, če ima človek tako pot za seboj, kakor jo imam jaz, ne bo silil več ne v močvirje in ne v robidovje!"

„Da, da, saj se mi je zdelo, da je to pri vas. Prej najbrže divji hudournik, zdaj pa hočete postati — stoječa voda."

 

 

„In če se vam postavi vseeno jez na pot — si ga li upate podreti?"

„Reki tega ni treba: kar črez gre . . ."

 

 

V tem hipu se je dvignila in nehote je storil isto tudi on. Stala sta si čisto blizu nasproti in ona jo obrnila naenkrat počasi svoje oči vanj.

„No, ali imate v žepu tudi navodilo, kako se rabi vaš recept, gospod profesor?"

 

„No, da — vi, ki ste izlegli tukaj na solncu tako krepostno teorijo o beli cesti, in vi, ki pojdete ven na njo, kadar boste le hoteli, in vzamete s seboj družnika ali družico, kakršno si izbere vaše srce, vi, ki se lahko — za toliko časa bi vendar zapustili svojo belo cesto? — izognete v kolobarju, ako ugledate, da vam prihaja zoprn človek tudi le samo nasproti, in tvegate kvečjemu, da postoji pet minut pri vas — — — povejte zdaj, kaj naj stori pa oni, ki je priklenjen za vse življenje na takega-le zoprnega človeka, — moj mož je skrbel sam za to, da ni nobena tajnost, kak je najin zakon, zato lahko govorim brez vseh ozirov — da, povejte, kaj naj storimo mi, ki smo ravno tedaj, ako ostanemo na vaši ljubi beli cesti, neprestano v družbi takega ljubeznivega spremljevalca . . . ? Da, saj pravim, da ste vsi skupaj brutalni in vaše teorije teorije trdih, brezsrčnih egoistov. Eh! sicer pa — — —"

 

Zamahnila je z roko po zraku in se bliskoma zopet ukrotila.

 

 

Vse bridko mu je postalo pri srcu in v obupni resignaciji je videl pred seboj, kaj ga čaka . . . In obenem je začutil, da ni rešitve, da se začne v njegovem življenju nova epizoda, morda celo več nego le epizoda, in da šušljajo že spet po vseh grmičkih na levi in desni njegove poti kesi, dvomi, nemiri, vse tiste drobne muke, ki trgajo s svojimi malimi, ostrimi zobki srce zdvojenega človeka . . .

Glavo je imela povešeno in na koncu svojega čreveljčka je vrtela neprestano svoj solnčnik.

 

 

„Ali vam je žal?" se je nasmehnila otožno, zamišljeno.

„No, saj me niste razžalili. Samo tako ne smete več govoriti . . . Vi, ki ste veseli in prostih ramen, morate podpirati nas, ki smo težko obloženi, podpirati vsaj s toplimi besedami"

 

 

 

Pesek je zaškripal in lakaj v livreji je stopil izza drevoreda:

,,Gospoda, servirano je!"

 

 

(Dalje prihodnjič.)