Romantiki življenja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Jasna A. (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Jasna A. (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 39:
„Jaz, gospa grofica — —" je jecljal.
 
„No, da, to hočem reči!" ga je prekinila odločno. „Oprostite, da vam povem, kar vem: Vi vidite v meni edino le gospo grofico in v sebi edino le domačega učitelja mojih bratov. In baš to me draži, da ima vsaka vaša beseda nekako ponižno sklonjen hrbet. Povejte mi no odkrito, ali vam res tako strašno imponira, če je kdo, oziroma celo, če kakor jaz šele pozneje postane visokoroden?" je zategnila ironično . . .
 
„Hm, v duši gotovo ne, namreč samo radi tega, toda na zunaj je . . . kako bi rekel, vendar neka zapreka . . . Sploh pa, gospa grofica, nisem vedel, da vam smem — — —"
 
„Da mi smete biti prijatelj? Le ven; to je, česar si želim! In zato vam pravim tudi, da pustiva že te prisiljenosti, ki se jih vi še vedno nočete otresti. Kar hop črez take zapreke, kakor pravite vi, gospod profesor! Velja? Jaz sem čutila že po prvem pogovoru z vami, da se bova umela, a čakati je bilo treba črez mesec dni, predno sem vam mogla to povedati. In še zdaj imam to od svojega grofovstva, da moram jaz, dama, vam razkrivati ljubezen," se je zasmejala ter nekoliko zardela.
 
„Da, to je res . . . Ako bi mi ne bilo branilo preveliko spoštovanje, bi vas bil s tem gotovo jaz prehitel," se je priklonil z lahkim nasmehom.
 
In bilo mu je, kakor da so mu naenkrat zdrknile z udov vse neprijetne vezi, in vzravnal se je z vsem telesom ter se globoko oddahnil. In gorak občutek prisrčnosti in domačnosti ga je obšel.
Vrstica 51:
„Res?" se je zasmejala. „In kako mnenje ste si pravzaprav ustvarili o meni? Kakor vidite, pričakujem da ugodno, ker sicer bi vas ne vpraševala."
 
„Glejte, gospa grofica," je odgovoril resno in počasi. „Včasi, dasi redko, sreča človek na svetu bitje, ki se mu nehote posili vprašanje ob njem — vsaj meni se je zgodilo to že dvakrat v življenju prej, in zdaj tretjič — vprašanje namreč, kako je le mogoč naravnost čuden slučaj, da se je poosebilo v tem enem samem bitju vse, kar je lepega in sladkega na svetu . . . Dobro, tu si videl nepopisno krasne oči, tam zobčke kakor biseri, tam zopet idealno lep stas. Enkrat na Dunaju je vprašal v predsobi ženski glas po meni ; kar vrglo me je s stolice in zazdelo se mi je, da je pozvonilo iz nebes; pa tečem ven ; in zunaj najdem naravnost grdo šiviljo, ki mi je prinesla popravljene srajce . . . In tako dalje: tu to, a le to, tam ono, a samo ono: toda kako je to, da narava naenkrat takorekoč kar razsuje vse svoje prelesti nad glavo enega in istega človeka : take oči, taka usta, tak nos, taki lasje, tak stas, tak organ, tako inteligenco? . . ."
 
Zgrabilo ga je bilo, da sam ni vedel kdaj, in s širokoodprtimi očmi je strmel v njo.
 
Ona pa se je zasmejala na ves glas, tako veselo in prosto in se vrgla v prožnem naslanjaču popolnoma nazaj . . . Solnce se je bilo ravno doteknilo gora tam v modrozlati daljavi in polni trudnega hrepenenja so lili zadnji žarki sem do te čudovito lepe ženske, kakor da hočejo napolniti prav do roba mero njenih čarov . . .
 
„Ali mislite mene? O — — — !"
Vrstica 63:
A naenkrat se ji je obraz zopet zresnil in samo nosnice krasno zakrivljenega nosa so ji še rahlo drhtele.
 
Te nosnice so trepetale skoraj neprestano. Kakor da se je ukrotila, vpregla samo sebe v nevidne, trdozategnjene uzde . . . Le za hip če bi popustila, se je zdelo, pa bi zdirjale strasti v prostem divjem diru ven na prosto ravan . . .
 
In zato je zapazil, da je bila vsaka njena živahnejša kretnja včasi naenkrat kakor odlomljena, njen smeh često hipoma kakor s silo odtrgan, in zato je dobil tudi zdaj njen obraz naenkrat zopet oni mrzloponosni izraz.
Vrstica 80:
»Torej vam ne ugaja tu? Povejte mi odkrito."
 
„Ah, ne tako!" je vzkliknil. „Hotel sem reči samo, da bi ne maral biti za vse življenje tu. Saj ste mi rekli, milostiva grofica, tudi vi, da ljubite stokrat bolj planine. Jaz pa sem celo rojen sredi visokih hribov. Mislite si cel roj takih zaraščenih korenjakov, ki stoje skoraj v kolobarju okrog male vasice in gledajo resno vanjo nizdol in na zeleno dolinico okrog nje, ki so se ji dobrodušno nekoliko umaknili kakor mali igračici . . . Ah, človek jih pusti, gre in ostane tam zunaj, a nikdar jih ne more pozabiti, njih, ki so držali v naročju njegovo mladost, in vedno ga je strah tam zunaj med tem hudobnim, umazanim svetom, da, strah . . . in ubežal bi in se skril spet med nje kakor dete med gube materinega krila . . ."
 
Umolknil je in strmel predse . . . Zgrabila ga je bila naenkrat čudovita otožnost . . . Iz mraka so bili stopili pred njegovo dušo njegovi gozdi, njegovi hribje, njegova vasica, vsa njegova mladost, in zaskelelo ga je v srcu hudo in bridko . . . In vsemu zagrnjenemu v oblast omamljivega fluida, ki lije iz sorodnih duš na nas, ne da se ga zavedamo in ne da umemo njegovo moč, se mu je odprla duša in vzkipela v mehke, cvetoče besede, ki se jih je zdaj ustrašil, ker se jih je sramoval . . .
 
Molčala sta nekoliko časa in potem se je oglasila zopet ona:
Vrstica 88:
»Torej le za vedno bi ne marali biti tu? A za sedaj ste zadovoljni?"
 
„Da, popolnoma. O ugodnostih svoje službe niti ne govorim to je nazadnje vse tam," — je pokazal z roko na desno, kjer se je dvigala izza bližnjega gostega vejevja samo širna grajska streha in dvoje stolpov — „a meni je bilo treba zdaj na svetu pred vsem takega-le tihega kotička pod tako-le košato lipo, kakor sem vse to našel tu . . . Zato pa sem tudi skoraj ves dan, če sem le prost, tukaj-le . . ."
 
„In kaj delate tu?" se je nasmehnila.
 
„Ničesar! Prav ničesar! Tako tukaj sem-le v to tiho počivališče sem jo bil po sreči zavil — hvala Bogu še pravočasno — s svoje zgrešene poti; in zdaj sedim tu in gledam v zrak in čakam, da se moji razdrti živci zopet nekoliko odpočijejo . . . Samo svojo dušo široko razgrnem na solnce, da mi jo zopet presolnči in pomori strupene bakcile," — se je nasmehnil z nekoliko tisto ničemurnostjo, s katero se rad skoraj vsak moški kaže pikantnim ženskam velikega grešnika.
 
„Oho! Lep vzgojitelj — z bakcili!" se je zasmejala in ga pogledala s pogledom, da je bil zadovoljen z uspehom svoje opazke.
Vrstica 98:
„Pardon, gospa grofica! Rekel sem, da odprem svojo dušo samo tu na tem prostorčku, ko sem sam —¦ med ljudmi pa je ovita z vsaj tako debelo skorjo, kakršna ovija in zaklepa njih gnilobo drugim človeškim dušam. In moja vsaj pušča ne . . . Saj mi oprostite to morda preveč krepko primero?"
 
„0, rada!" se je nasmehnila. „Samo pojasnite mi jo bolje. To se pravi: povejte mi, ali se čutite upravičenega, izreči tako ostro sodbo o ljudeh . . . . in indirektno tudi o sebi? . . ."
 
„Da, popolnoma. In še tako govorim le o tistih izjemah, ki jim morem sploh prisojati dušo, ki jim brli nad vso tisto skvarjeno brozgo v prsih vsaj lučka inteligence."
Vrstica 104:
„In, ali ne čutite, kako žalostno je, da tako govorite, tem bolj žalostno, ker je vaš glas pri tem tako iskren, vaš obraz — oprostite! — nelepo zasenčen?" je vzkliknila očitajoče.
 
„Hm, zakaj žalostno? Čim prej pride človek do tega spoznanja, tem bolje! Da, tem bolje, ker zna potem ceniti vsaj tiste redke, redke, res lepe duše . . . Ah, nad veselim, zdravim cvetjem velika, vesela božja luč! O, tudi takih sem našel nekoliko in vesel sem jih in tako iskreno jih ljubim!"
 
„A druge sovražite, kaj ne? O, že zopet en mizantrop več?"
 
„Čemu? Sovražiti! Vsak mizantrop se mi zdi podoben oni dami, ki je rekla pri večerji preteklo sredo — saj se spominjate? — da jo boli, ker se klati županov Sultan že po enem letu okrog svoje matere, naše June . . ."
 
„Oprostite, da sem omenil to!" je nadaljeval po kratkem molku. „A ta izrek one dame se mi je zdel preveč značilen . . . In boljše primere za svoje nazore glede na mizantrope bi ne mogel najti . . . Čemu se zgražati in obžalovati — tako je! In kar se tiče ljudi še posebno: ali ni lep pogled, ko se pomešajo krasen pomladanski dan med cvetoča drevesa in se zlijejo vse tja po solnčnem polju celi tropi rožnatih, belih, modrih, temnih oblek ter se giblje sredi sočnega zelenja toliko živih, pestrih šopkov? . . . Takrat celo ljubim ljudi — ljubim kakor ljubim naravo, saj so tudi oni lep del te lepe narave . . . Sploh: meni so ljudje del narave, izpolnek onega, česar ji manjka, a nič več. In izkoriščal bi jih rad, jih užival, kakor izkoriščam in uživam naravo . . ."
 
„Tako? A to je vendar najhujši, najbrutalnejši egoizem. Taki torej ste?!" je zmajala obžalovaje z glavo.
 
„To ni najhujši, to sploh ni brutalen egoizem, če ga umete prav!" je ugovarjal vzhičen. „Samo zdrav egoizem človeka je, ki so se mu odprle oči. Tudi vi, grofica, bi se ne pustili mirno požreti krvoločnemu tigru, samo da bi mu napravili prijetno urico . . . O, in prav jaz! — glejte, če najdem človeka, ki ga morem ljubiti, pa sem ga vesel, tako vesel, da pozabim samega sebe, da mi je prava slast, ako se morem zanj žrtvovati, ako najdem priliko, da mu dokažem v dejanju vso iskrenost svojih čuvstev do njega . . ."
 
„In povejte mi — kaki so ti ljudje, kaki morajo biti, da jih vi ljubite?" se je nasmehnila, in skozi polmrak so se zasvetile njene zelenkaste oči koketno k njemu.
Vrstica 124:
„In ti so?"
 
„Ti so, ali bolje: bi bili odslej vsi tisti, ki bi kvarili harmonijo moje duše, kvarili jo kakorkoli, ali že s tem, da bi mi vzbudili stud do sebe, ali pa s tem, da bi vzbudili v meni zopet harmonijo in mir rušeče strasti . . . Tu namreč na tem prostoru, v tem svetem pokoju sem spoznal vso krasoto harmonije v naravi in v človeku in vso ničevost in revščino tistega brezumnega hlastanja po življenju, življenju, kakor ga umejo taki ljudje."
 
„Ali! — gospod pater!" je vzkliknila s pritajenim, nervoznim smehom, ki je kazal, da nalašč noče zaiti v njegov strogi ton in da jo jezi ta ton.
 
„Nič pater, milostna grofica," se je nasmehnil, a ravno tako resno, kakor je resno govoril. „Gospod pater je zaprt — jaz pa hočem prosto ven na življenja veliko belo cesto. A to je: le na to veliko belo cesto, ves čas po njej, ali naj že pada nanjo cvetje z dehtečih vej nad njo, ali se vije skozi hladen, senčnat gozd, ali žehti razbeljena črez vsem očem odprto planjavo . . . O, če ima človek tako pot za seboj, kakor jo imam jaz, ne bo silil več ne v močvirje in ne v robidovje!"
 
„Da, da, saj se mi je zdelo, da je to pri vas. Prej najbrže divji hudournik, zdaj pa hočete postati — stoječa voda."
Vrstica 136:
„In če se vam postavi vseeno jez na pot — si ga li upate podreti?"
 
„Reki tega ni treba: kar črez gre . . ."
 
Ironičen nasmeh ji je zatrepetal okrog usten in on ga je videl. Že jo je hotel vprašati, kaj naj ta nasmeh pomeni, a spomnil se je naenkrat, da govorita že predolgo samo o njem.
Vrstica 146:
Presenečen se je nagnil nekoliko nazaj in strmel nemo vanjo. Burno se ji je dvigalo krasno oprsje in nosnice so ji trepetale še bolj nego navadno.
 
„No, da — vi, ki ste izlegli tukaj na solncu tako krepostno teorijo o beli cesti, in vi, ki pojdete ven na njo, kadar boste le hoteli, in vzamete s seboj družnika ali družico, kakršno si izbere vaše srce, vi, ki se lahko — za toliko časa bi vendar zapustili svojo belo cesto? — izognete v kolobarju, ako ugledate, da vam prihaja zoprn človek tudi le samo nasproti, in tvegate kvečjemu, da postoji pet minut pri vas — — — povejte zdaj, kaj naj stori pa oni, ki je priklenjen za vse življenje na takega-le zoprnega človeka, — moj mož je skrbel sam za to, da ni nobena tajnost, kak je najin zakon, zato lahko govorim brez vseh ozirov — da, povejte, kaj naj storimo mi, ki smo ravno tedaj, ako ostanemo na vaši ljubi beli cesti, neprestano v družbi takega ljubeznivega spremljevalca . . . ? Da, saj pravim, da ste vsi skupaj brutalni in vaše teorije teorije trdih, brezsrčnih egoistov. Eh! sicer pa — — —"
 
Zamahnila je z roko po zraku in se bliskoma zopet ukrotila.
 
Stal je nepremično pred njo in sto čuvstev je zavalovalo črezenj. Sram ga je bilo in prijel bi bil njeno,roko ter jo usmiljeno poljubil. Obenem pa se je zgenilo nekaj v njem kakor daljno spoznanje, da se nekaj vrši med njunima dušama . . . in da se je ona tega že veliko prej zavedela nego on. In ustrašil se je in se je zbal . . . zakaj on je res občutil v svojih samotnih urah tu-le na tem prostoru vso blaženo slast harmoničnega življenja in zaslutil vso sladkost njegovih čistih, odprtih, ponosnih poti . . . In zdaj hoče zopet stopiti greh pred njega! . . .
 
Vse bridko mu je postalo pri srcu in v obupni resignaciji je videl pred seboj, kaj ga čaka . . . In obenem je začutil, da ni rešitve, da se začne v njegovem življenju nova epizoda, morda celo več nego le epizoda, in da šušljajo že spet po vseh grmičkih na levi in desni njegove poti kesi, dvomi, nemiri, vse tiste drobne muke, ki trgajo s svojimi malimi, ostrimi zobki srce zdvojenega človeka . . .
 
„Hladno postaja!" je izpregovorila zopet z mirnim glasom.
 
Da, in kako ves drugačen je bil ta glas hip poprej! Če je to ponosno ženo premagalo, da so ji ušle take besede, potem jo je bil zadel s svojim modrovanjem naravnost v srce in zapadel je bil že temu srcu . . . A ona, ona, sloveča grofica Latur! . . . Tako daleč doli k njemu, v prah je bila prišla . . . In sladka groza ga je stresla, kakor da se je sklonila boginja k njemu . . . Kajti zdaj ni mogel več dvomiti, zdaj je spoznal vse jasno, zakaj ga je poiskala skoraj vsak dan tukaj-le in zakaj je bil ves gorak njen glas in zakaj so ga pogledale včasi njene oči, kakor ko kipi duša iz njih . . .
 
In vendar bi bilo bolje, da ne . . . Ne, če bi ne bila grofica Latur, bi jo potisnil od sebe! . . .
 
In kaj bo, če se izve! In njen mož bi izvršil hladnokrvno pravico nad njim, ker se je drznil do-tekniti njegovega imena . . . Ah, sploh . . .
 
Zdrznil se je nervozno po vsem telesu.
Vrstica 172:
Glavo je imela povešeno in na koncu svojega čreveljčka je vrtela neprestano svoj solnčnik.
 
„Ne vem! Zato menda, ker se izpremeni v življenju skoraj vse v grenčico. Kako lep je bil najin pogovor danes ves čas in slednjič sem vas vendar žalil . . ."
 
„Ali vam je žal?" se je nasmehnila otožno, zamišljeno.
 
„Da, resnično!" je vzkliknil iskreno. Bilo mu je, kakor da mu je naenkrat že tako blizu, blizu . . .
 
„No, saj me niste razžalili. Samo tako ne smete več govoriti . . . Vi, ki ste veseli in prostih ramen, morate podpirati nas, ki smo težko obloženi, podpirati vsaj s toplimi besedami"
 
„0, če smem!" je vzkliknil tiho in vsa duša mu je zagorela.
 
„Da, smete, vi smete!" je odgovorila in mu iztegnila svojo desnico, ki jo je poljubil, kakor da je prejel milodar . . . Kar naenkrat je prišlo tako črez njega, in kakor da je to v hipu spoznala, je stala ta žena, ki je še pravkar skoraj prosila, — kakor kraljica pred njim.
 
Pesek je zaškripal in lakaj v livreji je stopil izza drevoreda: