Romantiki življenja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Jasna A. (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Jasna A. (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 289:
 
Edino še konzul ga je resnično zanimal. A mož je bil bolehen, ves ohromljen in do skrajnosti redkobeseden. Navadno je obedoval v svoji sobi in prihajal med druge le radi družbe. In potem je sedel poleg brata in pušil počasi svojo smodko. In včasi je prikimal, včasi omenil kaj vsakdanjega, a večinoma so šle samo njegove male, skoraj zelene oči malomarno od enega do drugega. In zaradi teh oči se je Lastan vprav zagrizel v misel, da skriva ta starec vse zaklade v svoji duši. In če so obstale te oči na njem, je občutil vsakokrat težko, a vendar prijetno zbeganost ...
 
Nocoj pa se jih je prvič vprav zbal ... Zazdelo se mu je, da mora biti že zapisana krivda na njegovem obrazu in v njegovih očeh...
 
Mučno čuvstvo mu je leglo na prsi in premaknil se je sunkoma na svojem stolu, da se je ozrla grofica rahlo začudeno vanj.
 
A v tem hipu se je zabliskalo zelenkasto tam od one strani in konzulov pogled je švignil naenkrat in trdo kakor prepoved med njune poglede in jih raztrgal jezno narazen.
 
Lastanu je oledenela kri v vseh žilah in strmel je prestrašeno tja in ni mogel premakniti svojega očesa, kakor da je starčevo zapičeno vanj. Šele črez nekaj hipov ga je konzul spet izpustil in se naslonil leno v svojem sedežu nazaj.
 
„Ta človek vidi vse!" je strepetal Lastan. Ta sam pogled mu je povedal vse in ga posvaril, naj ne misli, da moreta varati tudi njega ...
 
Tedaj pa se je grof počasi dvignil s svoje stolice in rekel, da gre še malo v mesto.
 
Vstali so vsi. Grof je poljubil hčerko na čelo in pokimal potem še drugim v pozdrav. In Lastan se mu je globoko priklonil, kakor da hoče skriti svoj obraz pred njim ...
 
Vrata za naglo odhajajočim grofom so se zaprla, in Lastan se je zopet zravnal in se ozrl okrog sebe ... A v tem hipu je začutil na svojem obrazu zopet konzulov pogled ...
 
Stopil je naglo k durim na teraso in se obrnil v temo.
 
„Kaj greš ti že v svojo sobo, papa?" se je oglasila grofica.
 
„Da? Jaz pa bi ne marala še, ko je tako lepo zunaj na terasi. Samo Elzo peljem spat, potem se vrnem. Gospod profesor, kaj ne da mi boste delali še kake pol urice družbo, če vam ni nadležno ?"
 
„Jaz tudi še ostanem," se je oglasil konzul ... „Če ima kake druge opravke, se gospodu profesorju ni treba ženirati."
 
„Ah ne!" je vzkliknil Lastan še skoraj preveč naglo. Ustrašil se je bil tega grofičinega povabila, a že črez hip je vendar spoznal, da je popolnoma naravno in da bi bilo sumljivo, če bi se umaknil. Zato je pristavil: „Samo če smem, sem gospe grofici na uslugo. Gospod konzul, ali vam smem pomagati?"
 
„Ne, hvala! Zdrsam se že sam ven!" je zamrmral oni ter se dvignil res sam, težko se opiraje na svojo palico.
 
Grajščak je odšel z dečkoma, grofica je odpeljala Elzo in nekaj časa sta bila s konzulom sama zunaj.
 
Konzul je molčal in gledal nepremično predse.
 
Tedaj pa je potegnilo naenkrat od vogla sem in završelo je čudno rezko v smrekovem gozdičku na desno pod gradom, tam daleč nekje na zahodu pa je votlo zabobnelo.
„Fej! To ni zame!" je vzkliknil konzul in se premaknil jezno na svojem stolu. „Človek res nima že nikjer miru. Sicer pa nima zmisla, da bi sedel ob tej uri tu zunaj in lovil trganje v svoje stare kosti. Ko pride grofica, jo naprosim, da me spravi v sobo, potem se pa sama kaj pomenita. Zdi se, da pride nevihta, in take noči je potem lepo gledati, le če je človek še zdrav in mlad."
 
Njega glas je postal naenkrat prijazen in prisrčen, le ko se mu je Lastan ponudil, da ga spravi on v sobo, se mu je zahvalil nekoliko rezko. „Zakaj pa ima človek nečakinjo!" je ublažil potem svojo opazko.
 
V tem trenotku se je vrnila grofica.
 
Konzul se je zganil in počasi vstal.
 
„Stric, ali hočeš, da ti grem po plašč? Nevarno je res, da se prehladiš in da te bo trgalo še huje!" je stopila k njemu.
 
„Ne, ne, ni treba! Ah, zlodej!" se je zasmejal nekoliko jezno, ker je baš v tem hipu skoraj sunil naravnost v njega leden val bolj in bolj ljuto preganjanega zraka.
 
„Že vidim, da moram zaviti svoj škelet zopet v gorke cunje. Stari vrag se oglaša že spet!"
 
Prestopil se je s težavo in se oprl na palico.
 
In Lastan je ostal sam. Bil je razburjen in nervozno je pritiskal spodnjo ustnico z zobmi. Vrgel je pokrivalo na bližnjo mizo, odpel si jopič in stopil na kraj terase, kjer je bril veter najmočneje.
 
Zagledal se je s temnimi, nejasnimi mislimi tja doli in se sunkoma obrnil šele, ko je zaslišal korake za seboj.
 
„Ah, gospa grofica! Že nazaj?" je vzdrhtel.
 
„Že? Meni se zdi, da je bil ta „že" precej dolg."
 
Šele zdaj se je ozrl nanjo in opazil, da je silno razburjena. „Kaj vam je?" je vprašal naglo.
 
A naslonila se je samo na držaj poleg njega in se zagledala tja doli v temo.
 
„Kaj je bilo?" je zavprašal zopet že sam razburjen.
 
„Govorite vendar bolj tiho!" je vzkliknila pridušeno in zopet umolknila.
 
In zopet šele nekoliko pozneje: „To je grozno, neverjetno!"
 
„Kaj, za božjo voljo?"
 
„Moj Bog! — — Res — — Da moram biti vedno jaz tista!"
 
„Vi? A kaj?"
Sklonila je svojo glavo globoko črez ograjo in molčala.
 
„Ah, saj je preveč gnusno!" je vzdrhtela naenkrat, a pristavila takoj nato burno in proseče:
 
„A pustiva to! Uživajva raje te divne prizore! Poglejte!" je pokazala tja doli črez črno, bolj in bolj divje se premetajoče smrečje vrhove v daljavo, kjer so se vžigali in ugasovali visoko po nebu navzgor plameneči bliski.
 
Njemu pa je srce zastalo. Ničesar ni mogel umeti, kaj ji je. Preplašeno in presenečeno so mu strmele oči vanjo. A samo nejasno se je belil njen obraz k njemu in zdaj si ga je zakrila še z obema rokama.
 
„Škoda, da ne smeva ostati več dolgo, tako lepo je tu!" je vzdihnila in se počasi zopet vzravnala.
 
„In zakaj ne?" je vprašal nehote.
 
»Zakaj ne? Moj Bog! ... O, saj vi ne veste, kako strašno je moje življenje ... In vedno strašnejše ..."
 
Zadnje besede je skoraj kriknila; in ali je pristopil on k njej ali se je primaknila ona k njemu — stala je tik ob njem in na svojem ramenu je čutil, kako ji trepeče celo telo.
 
Tedaj pa je prišlo kakor ta vihra tudi nad njega in vzelo je njegovo dušo kakor odtrgan list in jo zadrevilo v divji vrtinec ...
 
In obenem je legla bajna groza nanj in zazdelo se mu je, da je morala priti ta ura in da se ji je bilo zaman ustavljati.
 
In kakor od daleč so prihajale njene tako bolne in trudne besede:
 
„A nikomur na svetu bi ne bila potožila ... Samo vam ... ne vem, kako je to ... samo vam sem lahko, sem morala, morala povedati, kako mi je ... Saj nimam nikogar, da bi se naslonila nanj..."
 
„In če bi vi ne bili grofica Latur, bi jaz vzel zdaj vašo roko v svojo in bi vas prosil, da — — —"
 
„Ah, že zopet ta grofica Latur!" ga je prekinila strastno. „Jaz nisem za vas grofica Latur — brezkončno nesrečna žena sem, ki ji je morda še v večjo nesrečo, da je spoznala vas, da ... Ah, nehajte že vendar s tem, saj vidite sami, kako je — — —"
 
Strasten jok ji je zadušil zadnje besede in s strtim vzdihom se je zgrabila za glavo in naslonila svoje čelo na držaj ...
 
Zagorelo je na nebu in obsijalo za hip to ubogo, sklonjeno bitje, a takoj nato treščilo trdo in rezko, da je zadrhtela zemlja.
 
Ona pa se ni zganila, kakor da čaka, čaka ...
In položil je svojo desnico rahlo na njen pas in ji poskusil z levico privzdigniti glavo.
 
„Ne jokati, ubožica!" se je sklonil mehko k njej.
 
Vzela je nemo njegovo levico v svojo roko in jo pritisnila k licu, in gorke solze so vrele črez njo ...
 
„Ne, ne jokati!" je ponovil zopet proseče in jo nagnil rahlo k sebi.
 
Tedaj pa se je vzravnala hipoma pokoncu, se ozrla naglo na vse strani, ovila svojo levico pod njegovim jopičem burno okrog njegovega pasu ter se vzpela hlastno k njemu. In vsesala je svoje ustnice z zamolklim, pridušenim krikom žejno v njegove.
 
Njemu pa je zopet srce zastalo, in stal je tam kakor pribit, ko je ona že spet zdrknila raz njegove prsi in zagrebla glavo zopet v svoje roke.
 
In strmel je v noč s široko odprtimi očmi in s sklenjenimi rokami... Drevesa so vršela in ječala, in bliski so švigali za bliski črez njega, in nebo se je lomilo, kakor bi stal tam spodaj na najvišjem hribu grozen velikan in bi bičal zdaj z ljutim bičem, spletenim iz ognjenih vrvi, v strašnih grozah tuleče temine, zdaj zopet vrgel bič besno od sebe v globine in zgrabil ogromno kladivo ter bil ž njim divje na črno naklo, da so prhale iskre kakor blazne na vse strani ...
 
Greh! ... Začutil je vso sladko strahoto te besede, in kakor da so tam nekje v noči pred njim završela mirno krila pošastnih furij ...