Romantiki življenja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 421:
<p align=right>(Dalje prihodnjič.)</p>
Solnčni zahod.
Morje žari, zaplamtele so vode,
ogenj nebeški v njih sije, gori —
brezdna sijajna so se odklenila,
gledajo divno mi tajnost oči!
V njih je kraljestvo, in v zlate grobove,
k sanjam očetov visoki gre car —
duša zadivljena mi je umrla,
kaj ji življenja je temnega mar ...
Tam je svetloba in luč in resnica,
v njeno obličje naj zrem vekomaj!
Smeje se večnost, poljublja me sfinga,
v njenih očeh sem zagledal svoj raj!
C. Golar.
III.
V tistih dneh se je spomnil zopet nekega tovariša iz prejšnjih časov, ki je imel razmerje z ženo svojega prijatelja.
Kako se mu je zdel dečko smešen v tistih ponesrečenih poskusih, da bi preprečil vsak sum, kaj se godi med njim in ono stvarco! Takrat si je rekel tolikokrat, kako bi on vse drugače znal varati ljudi. Naraven ostati — to je vse in vse drugo je odveč, ako že ne provzroči baš nasprotnega, kar se je hotelo: da ne skrije, ampak odkrije.
Da, naraven ostati! To nekomedijantstvo bi bilo temelj komediji. Toda tu je naenkrat spoznal z večjo in večjo grozo, da je pozabil, kak je človek, ko je naraven ...
Podprl je glavo v obe roki ter se naslonil na koleni in si skusil z vsemi silami svojih možganov ustvariti vlogo, ki jo bo moral igrati odslej, premisliti vsako kretnjo, vsako besedo že vnaprej ter se je potem naučiti ...
In zaprl je še oči in sklenil prste trdno čreznje ... In počasi, počasi se je začelo res nekaj črtati iz teme, oblikovalo se je bolj in bolj določno, se jelo premikati in pregibati.
„A to nisem jaz, to je marijoneta!" je siknil naenkrat in se vrgel ljuto nazaj.
„Naraven biti! Če bi hotel biti naraven, bi moral sedeti vedno tik ob njej in ji gledati v oči, kakor delajo zaljubljenci. A jaz ne smem biti naraven in moram biti vseskozi narejen, slepar!"
„A vrag, to jaz vendar nisem in tudi ne znam biti! Kaj mi tudi pomaga, če se naučim te proklete vloge, ki naj jo igram tam zunaj med ljudmi — pride moment, močnejši nego marijoneta, pa jo sune vstran, sikne beseda in pljuskne v mojo kri, da se razpeni in vrže ta mrtvi nestvor na beli dan pred vse oči ... In potem me sme oni ustreliti kakor psa in nihče mu ne skrivi lasu radi tega. Poženejo me od tod, in jaz, ki nisem sklonil svoje glave še pred nikomer, se ne bom upal ustaviti pred njimi."
„Ne, nočem!" je udaril z nogo ob tla. „Trdo hočem iti mimo nje zopet na svojo pot, in če se me oklene, jo sunem vstran."
In začutil se je naenkrat trdnega in varnega sam pred seboj in ponosno je premeril konzula, ko so se pri kosilu zopet sešli, in ošabno je vzravnal svojo glavo pred njim. Kakor jeklen klin je bil iznova ustavil in pritrdil njegov sklep gugajoča se tla pod njim, in njegova noga je stala zopet trdno in varno.
In kakor da mu bere v duši, so se razširile za hip konzulu oči in potem zbegale v razočaranem presenečenju.
„Pa zdaj bulji v me, starec! Pred teboj Oton Lastan še ne bo povešal pogledov!"
V tem trenotku je vstopila še grofica. Bila je nenavadno bleda. Lastana je zabolelo v srcu, a takoj je strl to hipno usmiljenje in se spustil potem z odločnim pogledom okrog sebe na svoj prostor.
In posegal je zopet s svojim navadnim, mirnim, samozavestnim glasom v razgovor in s sladko zadovoljnostjo je občutil, kako je vsaka beseda rahlo razžarjena mirnega, s krepko, moško njegovo roko spet ukročenega ognja v njegovi duši. In kadarkoli bodo hoteli zopet bukniti plameni strasti iz tega pokojnega ognjišča v zatišju njegovih prsi, stopi zopet njegova silna volja tja noter in zaukaže mir.
S treznim, tehtajočim pogledom se je ozrl od strani na grofičino obličje in s trpko škodoželjnostjo od krutega življenja že razbičanega plebejca je motril bolestno potezo okrog teh žalostnih ust.
„Da, lepa si!" je prikimal, „a zato še nimaš pravice, porušiti s krvavimi žulji zgrajeno mojo eksistenco. Ne, draga moja — trdi kamen je trdi kamen in ne ve, zakaj naj se raztopi pod mesečino tvojih oči ... Poskusi tudi ti, da niso rože samo vaša last in da se smejo splaziti kačja stebla bodečega robidovja tudi po zidovih vaših gradov! Kupi si jo zdaj za denar srečo, kupi si jo, če moreš... Pridi, ponudi mi vrečo zlatov, da te ljubim, pa boš videla, kako ošabno zna pokazati zaničevani kruhoborec skozi duri! ... Delati, delati, ljubica, pa ti ne pridejo več take neumnosti v glavo..."
In spomnil se je svoje matere, in še večja trpkost se mu je razlila črez srce ... Tudi ona je imela brutalnega moža, pijanca, predmestno barabo, a ni mogla misliti, kdo jo bo tolažil. Črviček za črvičkom je oslabel gladu in so ga ji odnesli, dokler ji niso iztrgali celega srca, da je potem prav zaspala ob smrtni postelji njegovega zadnjega bratca... „Tisti še tako mladi, neprestane groze ves razdejani obraz da bi bila ti videla, pa bi ne iztegala svojih žametnih rok po njenem sinu!" ... se je obrnil z mrkim pogledom zopet proti njej.
In ta pogled je ona ujela... In vsa se je zdrznila pred njim...
A tudi on je strepetal in žal mu je bilo teh trdih misli. Saj ona, revica, ni kriva ... A samo njega naj pusti pri miru ... O dovolj jih bo, ki sežejo hlastno po taki krasni ženski. Vsi količkaj praktični mladi moški so srečni, če se jim posreči dobiti kako izmed teh najbolj vdanih in tudi najbolj cenih ljubic ...
Toda ne — tega ne zasluži ubožica, da bi postala žrtev človeka, ki bi vzel samo njeno lepo telo ... Mehke, dobre roke naj bi jo sprejele in jo podpirale, da ne omahne še niže, in odprla naj bi se ji duša, ki bi ji zacvetla z vso pomladjo dehteče ljubezni nasproti ... Naj ne gre življenje mimo tega lepega bitja, ne da bi se mu vsaj enkrat nasmehnilo ...
Stresel se je zopet ... Zapazil je dobro, kako so se ji naenkrat orosile njene čudovite oči in kako jih je prisilila zopet z vso svojo močjo, da so spet same popile vso grenko bol, ki je hotela prekipeti v njih.
Plaha misel se je odtrgala nekje v njegovih možganih, se razgrnila na vse strani in zakrila za hip vsa druga njegova čuvstva. „Prešibak bodem! ... zaman bode vsako ustavljanje," je zatrepetal ...
In kakor bi hotel poskusiti še enkrat svoje moči, je pustil zopet, da mu je šel pogled na njen obraz ter ga počasi preiskoval, braneč se sili vse te čarobnoopojne miline ...
„Da, prešibak bodem! ..." je zadrhtel vnovič.
A otresel se je zopet s silo teh misli ter se obrnil k drugim in se naredil, kakor da je ves čas poslušal njih pogovore.
Po kosilu pa sta bila zopet za hip sama zunaj na terasi.
„Zakaj ste me pogledali tako čudno?" je rekla tiho in gledala daleč ven v ravnino.
„Kako?" je zardel.
„0, ali mislite, da ne čutim dovolj grenko že sama, kaj sem storila? ... A vi ne, vi vsaj bi me ne smeli obsojati radi tega! Moj Bog, kako je strašno živeti!" je jeknila in se stresla kakor pod težkim udarcem, nato pa se hlastno obrnila in odhitela odtod.
„Jokat gre" ... je zastrmel z izgubljenim pogledom za njo ...
In bilo mu je naenkrat, kakor da je to lepo, nesrečno bitje njegova starejša sestra, tako iz vse duše ljubljena in tako samo njegova, da bi mu ne smel nihče braniti, če bi stekel zdaj za njo v njeno sobo in se sklonil k njej in jo držal na svojih prsih, dokler ne izplaka vsega svojega gorja ...
In začutil je prvikrat vse prokletstvo spolnega momenta, radi katerega edino imajo ljudje pravico, postaviti kruto prepoved med dvoje duš, ki kipita druga k drugi v čisti, deviški vdanosti... Stopil bi tja pred tega odurnega trinoga in ga zaklel, da se ne dotakne niti z eno grdo mislijo njenega telesa — a dušo, njeno žalostno dušo hoče on zase, da jo boža in tolaži, njeno žalostno dušo in njene žalostne oči z vso njih otožnosladko poezijo, ki izdehti drugače izgubljena v te mrzle, topo bulječe praznote njenih samotnih ur... In zato naj ga pusti do nje in naj ju ne moti.
V obednici so se tedaj odprla vrata s hodnika in videl je iti grofa mimo. Pokimal mu je v pozdrav, in Lastan se mu je priklonil. Trenotek pozneje ga je ugledal spodaj na cesti, korakajočega proti mestu.
Gledal je za njim in čuden občutek ga je obšel, da se je mu že storilo skoraj veselo.
„Svak!"... Res, moral bi ga pravzaprav sovražiti, a vsa mržnja proti njemu je bila izginila iz njegovega srca... Svak ... mož njegove sestre ... Človek vidi, da jo preganja, da jo zaničuje vpričo brata, a kljub temu ostane neki čut sorodstva, zavest nekake svojščine...
Bil je v resnici presenečen teh novih čuvstev in z zadovoljstvom samoopazovalca je proučeval ta pojav v sebi. ...
„Nazadnje je vse to vendar neka prebuditev iz duševnega mrtvila," je premišljeval obenem.
„Postal sem bil že nekako komoden in zato sem se bal vsakega vztrepeta v sebi. In vendar je to življenje in ono smrt — stoječa voda, kakor mi je rekla ona popolnoma prav, dasi ji tega nisem hotel priznati. Dobro torej — zdaj spet šume valovi in treba je paziti samo, da ne stopijo črez breg ..."
Vzravnal se je počasi in odšel na vrt. Solnce je pripekalo že precej močno, zato je hitel pod košate jablane ob plotu ter se naslonil na ograjo. Bil je zakrit pred vsemi očmi, tako globoko doli so visele veje s svojimi še tako drobnimi, zelenimi sadovi. In stal je tam in opazoval skrivno njeno okno, ki je bilo široko odprto baš tam gori pred njim.
„Bog ve, kaj dela?" se je vprašal. „0, to bitje res trpi ... Čudno, kako umejo nekateri ljudje trpeti!" je zmajal z glavo.
„Ne, ne, jaz pravzaprav ne zaslužim, da bi me ljubil kdo, ki bi moral radi mene trpeti, ki bi čutil več nego bolestno vznemirjenje in tako težko in zaman vztrepetavajoče hrepenenje. Kvečjemu toliko, — kolikor morem dati jaz sam ... In jaz ne maram biti nikomur dolžan ! ..."
„Toda, čemu si to očitam!" je zamahnil jezno pred se. „Kaj morem jaz za to, če ne morem umeti, da lahko boli srce bolj nego zob."
„In vendar bi bilo nekaj lepega, če bi človek mogel pogledati v tako-le od vseh groz razdejano, vso v črne temine zavito dušo", se je ustavil ... „Vse, vse pogaženo, pohojeno, in niti enega veselega žarka, niti ene poti tja ven v sladke kraje iz dalj skozi mrakove pobliskujočih se upov ..."
„In tako-le nekako mora biti v tej-le duši tu gori ... Samo da hodi tam notri po njenih teminah vsaj to njeno lepo, ljubo dete in da se razliva raz zlate kodre tega angela sladkosti poln krog svete luči vsaj tam, kjer se prikaže ..."
„Ah,iin zdaj kliče še mene tja noter! ... Zdim se samemu sebi kakor zločest duh, ki je priletel na črnih krilih po ukazu usode nad njeno dušo, da bo tem bolj strašno in žalostno tam notri ..."
„Ne, ne, jaz ti ne bom v srečo in ti ne meni! Moj Bog, zakaj je moralo priti tako!" je vzdihnil. „Potem pa pridejo in modrujejo o krivdi in kreposti in niti ne slutijo, kaj so usode neumljivi kruti zakoni ..."
In postal je ves žalosten.
„Nakaj hudega se ulega name in morda je prišel tudi meni čas, ko bo moja duša morala resnično in težko trpeti ... Morda imam več srca, nego vem jaz sam, morda ga doslej samo zbuditi ni še nihče umel ..."
Naenkrat se je ustrašil in potegnil naglo uro iz žepa. Kmalu bi bil zamudil svoj pouk, in tega ni hotel. S strogo točnostjo in resnično vnemo je opravljal svoj posel in čim bolj je spoznaval po tolikih izgubljenih letih slast izpolnjevanja svojih dolžnosti, s tem večjo gorečnostjo si je nakladal celo prostovoljno novih bremen. Samo to je bil sklenil, da se do jeseni ne loti nobenega le preveč težkega posla, ker je čutil, da se mora najprej telesno okrepiti, potem pa izpolni črez zimo, česar mu je še treba na študijah, in se vrne prihodnjo jesen zopet ven v življenje.
„In če me zdaj ta ženska potegne zopet v brezdelnost?" se je zdrznil. „Čudno je to! — še nikdar nisem menda nobene ljubil resnično in globoko, in vendar so bile vedno ženske, ki so me speljevale z moje ravne poti. „0, saj se vrnem takoj!" — pa me ni bilo celo leto nazaj. In komaj sem stopal zopet par dni po gladki cesti, pa se je zopet zasvetilo rožnato krilo na desni ali levi ... In zdaj zopet!"
A ostrmel je zopet sam nad seboj.
„Kaj pa mi je? — Zdaj sem trezen, frivolen, zdaj sentimentalen in žalosten in nežen... Ne, ne, to se ne konča dobro, gotovo ne" — je zmajal s plašno skrbjo zdravnika, ki opaža sam vznemirljive simptome bližajoče se nevarne bolezni ...
In ves čas med poukom se je čutil neprijetno nemirnega in zamišljenega in jedva je čakal konca.
Potem pa je hitel takoj zopet ven, pod lipo in sedel na svoj stari prostor ...
| |||