Romantiki življenja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 651:
In oni je stal tam na istem mestu in nagibal glavo zdaj malo na levo, zdaj malo na desno in vsakotoliko so mu šle oči široko in počasi črez gozd. —
In v tem hipu je postalo Lastanu vse jasno. „Ne, nisi umetnik, — ker nisi poet. Samo mrtvo lepoto v stvarstvu občuduješ, samo prelivanje luči in barv čutiš, — — — ti samo vidiš naravo, a je ne slišiš, ti poznaš samo njeno telo, a niti slutiš ne, da ima divno, ogromno dušo ..."
Oni tam gori pa je stal vedno na istem mestu in nagibal glavo zdaj malo na desno, zdaj malo na levo ... In predse je bil zasadil majhno mizico na eni nogi globoko v zemljo.
„Glej ga, ko ne ve še, kam bi ji prišil, naravi, svoj gumb" se je nasmehnil Lastan veselo. A takoj se je uresnil. „Ne, ni prav, da se norčujem", je zmajal z glavo. „To so ljudje, ki vsaj nekaj store na svetu, ti ,realisti življenja', kakor pravi mož sam. Jasen je njih pogled, in ko merijo zemljo in življenje pred seboj, pred njimi vse stoji in čaka, da zabodejo svoje instrumente predse in premerijo, kam to, kam ono. Mi pa tavamo tod okrog po zemlji, mi romantiki življenja, in sanjarimo in se pogovarjamo s šumljajočimi gozdi in cvetočimi tratami in iščemo vdanih oči in mehkih ust in se objemamo in poljubujemo s svojimi fantomi, ki so samo nam resnica, — vsem pametnim ljudem za hrbtom ... Ah, sladko je tako življenje, a prav je, da nas ni veliko, ker smo pijani, in sreča je, da stojijo ob potih nad vsemi prepadi trezni ljudje kakor koli v ograjah, ker bi se sicer gotovo prej ali slej zvrtoglavili tja doli ..."
„Eh, umetnik," je skomizgnil zopet. „Morda je nas desetkrat več, nas nemih, ki smo pristni, nego jih štejejo vse te dolge, oficijalne vrste ..."
In zdaj mu je prišla zopet na misel vsaka beseda tega moža o življenju, vsaka onih pametnih, treznih besed, tako hladno, ostro se blestečih, in niti ena ovita z mehko, dehtečo, rožnato tenčico poezije.
In spomnil se je, da sta sedela spomladi, kmalu potem, ko je bil došel sem, tamle pod lipo in kako je on govoril z globokim navdušenjem o ideji harmonije življenja, ki ga je bila tule sredi proste narave popolnoma prevzela, in kako mu je Starem živahno pritrjeval in kako je njemu dobro delo, da je našel v očetu svojih gojencev sorodnega človeka. Toda zdaj se je zavedel, da je oni vse to umel popolnoma drugače, da je govoril le o harmoniji ostrozačrtanih idej, le o plastiki določenih form, a ne o skladnosti čuvstvovanja o zasanjanem pokoju srca .. Kaj je njemu meglica? Ali jo moreš oblikovati v trdnem marmorju? Saj je le nad zemljo plavajoča mokra pega in ne sanjava misel zaljubljene poljane, ko jo kliče jutranje solnce izmed že pol pozabljenih polnočnih bajk...
In z vso jasnostjo se je zdaj zavedel, da bi bilo grozno, ako bi zasačil ta mož svojo hčer na krivih potih. Tu bi ne našla ne umevanja in ne usmiljenja in ne odpuščanja ...
Ti ubogo, nesrečno bitje!" je vzdihnil in strepetal ...
In strmel je zopet dolgo predse in novo spoznanje se je izvijalo počasi iz njegovih možganov ...
Štirinajst dni po onem pogovoru z grajščakom pod lipo je bil prišel k njemu na kratek poset njegov naslednik. Starem je poudarjal z velikim zadoščenjem, da si je bil sam poiskal in vzgojil človeka, ki naj zasede za njim njegovo stolico ter nadaljuje docela v njegovem duhu njegovo delo. „Pristen umetnik s pravimi nazori o umetnosti!" je rekel o njem ... In Lastan se je zdaj spominjal, da je gledal tudi tega še mladega, elegantnega, korektnega človeka s krasno, svetlo brado z vedno večjo nezaupljivostjo. Vedel je neneizmerno mnogo in govoril z gotovostjo in nezmotljivostjo svojega mojstra in prav isto, kar on, samo da je bil v njegovih ustih že vsak stavek dogma ...
„Aha! in tega svojega učenca je namenil starec svoji hčeri," se mu je zasvetilo zdaj v glavi. Seveda, popolna harmonija med tastom in zetom ... In ta zet je soliden, resen, delaven mož in bi bil dober, ljubezniv ž njo .. Gotovo bi bilo bolje ...
Bolje? ... Hm, morda bolje, a dobro ne ...
Ah, da!" se je nasmehnil. „Ona je gotovo trdno prepričana, da se je zaljubila v me, ker je njen mož krut ž njo ... Toda če bi bila zdaj žena tistega finega profesorja in bi bila prišla za vse poletje sem, bi se bilo zgodilo isto, prav gotovo isto ! Samo to je: zanj ima opravičilo v sebi in borba same s seboj je bila lažja, zakaj če bi morala varati dobrega in korektnega človeka, bi jo pekla vest še huje ...
Da, samo več bi trpela" ... Tako lahko si je predstavljal onega, kako hodi z mirnimi in strogo umerjenimi koraki po sobi in ji modruje o tem ali onem. In vsak njegov pogled nanjo je čestitka, da ji je usoda naklonila takega moža. In ona sedi ob oknu in strmi tja predse, daleč, daleč tja mimo tistih modrih besed ... in ona sanja prav tako o tistem mladem človeku tam zunaj, ki sedi cele ure pod lipo in strmi predse, morda tako daleč in baš tja, kamor ona sama ...
Samo več bi trpela ... Morda, ker je njen mož tako dober in ga vseeno vara, ali pa ker ga vara, in je vseeno tako dober... Tako težke, kakor bremena na naših ramenih so dobrote ljudi, ki jih ne ljubimo, in tako težka dolžnost je hvaležnost do njih ... In samo toliko vrednosti imajo, da nas težijo, ker mi gremo vseeno s to bridko butaro tja na svoja zgrešena, sladkožalostna pota, kamor nas vleče naše čudno hrepenenje ...
Ne, tvoj oče te ni umel, ubogo bitje, in morda te ni srečal še nihče pred menoj, ki bi te bil umel ... Saj so samo naše oči, zaznamovane s tistim samo nam umljivim znamenjem, in če se srečamo, se pogledamo in zavijemo molče tja ven izven ljudi v svoje tihe, skrite kraje ...
In tako se je zgodilo zdaj, da stopava drug ob drugem tja nekam bogve kam in da je moralo priti tako ..."
In misli se mu je zopet ovila vsa tajinstvena romantika krivde in s čudno grozo je strmel v tla, počasi korakajoč nazaj proti gradu.
Med poukom je opazoval danes dečka s posebnim zanimanjem. In docela jasno mu je postalo sedaj, da je to dvoje mladih bitij popolnoma različnih narav. Večkrat mu je ušel pogled na malega Friderika, ki je pisal med tem nalogo, ko je imel opraviti s Henrikom, in toplo mu je postalo pri srcu. Grajščak sam ga je bil opozoril, da se je vrgel mlajši bolj po materi. „Bila je nepoboljšljiva sanjarka, in tak bi lahko postal tudi ta dečko, kakor bi ne bilo dovolj, da je že hči popolna mama. In kam privede to, vidite sami: komaj je zaslišala o grofovih ogrskih gradovih, pa je že mislila, da ležijo v deveti deželi; in je silila tja s svojim z zlatom obšitim vitezom. In zdaj jo ima deveto deželo! ...
Zatirajte torej po svoji moči vsaj v dečku njegova sanjarska nagnjenja. Jaz ne maram naturalistov, a skoraj še manj romantikov življenja, — ustvarite mi dva zdrava realista in pridobili si boste celo moje srce." Takrat mu je iz srca pritrjeval, takrat sedeč široko sredi svoje harmonije, — in tudi sedaj mu je prigovarjal razum, da je Staremova teorija za življenje edino prava, — — — toda nič ni mogel za to, da se mu je v tej uri srce oklenilo z vso silo tega svetlolasega malčka z globokimi, ves čas praznih bajk zahtevajočimi očmi in da mu je postal pogled hladen, če se je ustavil na tem drugem že skoraj dozorelem treznem obrazu pred seboj. „0, ti si pameten dečko in ni čuda, če vsi strmimo nad tvojimi ostrimi, jasnimi odgovori!" ga je gledal sedaj in le napol poslušal njegovo gladko prevajanje iz latinščine. Zakaj Henrik je imel delati na jesen izpit za drugi gimnazijski razred, mlajši pa je bil določen za realko. „Ali meni se zdi, gospod dvorni svetnik, da je Friderik veliko bolj za gimnazijo in Henrik za realko!" je bil opozoril Lastan Starema, ko ga je bil že nekoliko spoznal. „Baš zato sem dal prvega na realko in drugega na gimnazijo, da preprečim Friderikovo nagibanje preveč na idealistovsko in Henrikovo preveč na praktično stran. A oba naj rasteta pokoncu, to je moja želja!" mu je bil odgovoril oni, in tudi v tem je občudoval Lastan takrat njegovo modrost. A danes si zopet ni mogel kaj, da bi ne imel občutka, kakor da hoče pametni mož prisiliti rožo, naj požene poleg cvetja veliko svetlo listje in palmo, naj požene poleg listja grm rož. „Pa bo vse zaman!" je zmajal z glavo. „Ah, ta pamet, ta strašna pamet, — kamor se človek ozre, povsod pokriva cvetoče življenje, kakor slana pomladansko livado!"
„Pa morda je prav tako!" si je šel počasi z roko črez čelo in se nagnil bliže črez mizo, da bi pomagal dečku razrešiti težak stavek.
Po pouku pa je hitel zopet ven in našel pod lipo grofico.
Zdrznila se je, ko ga je ugledala, in hitro vstala.
„Kaj je že tako pozno?" je vzkliknila.
„Ali radi tega mi vendar ne ubežite?" Elza je z dečkoma na vrtu. Zakaj se me naenkrat tako izogibljete?" je pristavil bolj tiho... „Niti enega pogleda opoldne! ..."
Gledala je v tla in vrtela počasi svoj solnčnik pred seboj.
„No, zakaj?" je ponovil.
„Zakaj? Bojim se vas?"
„Bojite? Mene?" je zategnil.
„Vas in vsega tega, kar se je zgodilo z menoj," je strepetala in obrnila svoj pogled daleč ven črez ravnino.
„Glejte, saj vem, kako je to," je nadaljevala črez nekaj časa ter sedla počasi zopet na svoj stol. „Jaz vem, da me vi ne morete spoštovati." — —
„Ali, grofica!" je vzkliknil burno.
„Recite mi vendar Selma, saj za vas pač nisem nič drugega več nego Selma. In poslušajte me do konca. Ne, prijatelj, jaz ne pravim, da me zaničujete, preveč umete človeško srce in posebno žensko moje vrste. Še nikdar nisva govorila o tem, a jaz čutim vendar, da me umete popolnoma. Zato vem tudi, da ni bilo še niti ene grde misli v vaši duši proti meni. Nekoč sem čitala, da skuša vsaka ženska, ko je enkrat zvabila — bodisi tudi le s pogledi — v svoje naročje moža, ki ga je zaželela, polagoma in diskretno preveriti, kakor da je on začel, da jo je on „omamil šele s svojim prvim poljubom," in da slednjič same verjamejo, da je bilo res tako. Jaz imam preveč spoštovanja do vaše bistroumnosti, da bi se drznila pred vas s takimi poskusi, a tudi če bi ne bila prepričana, da veste prav tako dobro kakor jaz, kako je prišlo med nama tako daleč, bi bila že preveč poštena, da bi hotela zvračati glavno težo te krivde na vas. Ne, obdolžujem se temveč odkrito pred vami, da sem se bila jaz že sama, a veliko prej, nego ste me vi sploh opazili, zvrtoglavila v prepad in da ste skočili šele na moj krik za menoj in samo iz usmiljenja ..."
„Samo iz usmiljenja?" se je zavzel počasi in zmajal z glavo.
„Da, samo iz usmiljenja! In to je bilo, česar se bojim ... Morda se sme še moškemu smiliti žena, nikdar pa ne ljubica. Vam se sploh ni dobro smiliti!" je pristavila nekoliko veseleje in fin smehljaj ji je zaigral okrog usten.
„Zakaj pa baš meni ne?" jo je pogledal začuden.
„Ne tako!" je zamahnila z roko. „Jaz sem mislila sploh moške. Zato ker ste vsi egoisti in so izjeme kvečjemu le tiste res pristne, često celo malo omejene dobričine. No, sicer pa naj bo: da baš vam moškim vaše vrste se je nevarno smiliti..." je prikimala zopet resno predse.
„In sicer, ker – – –?"
„Ker hočete in tudi znate življenje uživati. — Za vas so vesele ljubice, ženske, ki – – –"
„Ki ne mislijo ničesar, ne čutijo ničesar razen morda nekoliko strasti, take-le plitve, puhle mondenke? Hvala lepa!" jo je prekinil vzhičeno.
Povesila je glavo in umolknila. Potem pa je rekla počasi in zamišljeno: „To pravite zopet vi prav! Toda če je tako, potem je bilo dvojno fatalno za vas, da se je zaljubila poročena ženska v vas. Fatalno pa je še bolj za to ženo ... O, in če me premaga in se mi ulijejo solze iz oči ... in to dan na dan ... tako kmalu se me naveličate!... In potem se obrnete od mene vstran in pojdete... In jaz ne bom nikdar več vesela na tem svetu. O, saj vi ne veste, kako ljubi ena izmed nas! ..."
Glas ji je odrekel in videlo se ji je, da se premaguje z vso silo ... Ostro so strmele njene oči v daljavo, vse suhe in svetle in nosnice so ji vprav drgetale.
„Ali pustiva vendar to!" je vzkliknil vznemirjen. „Jaz nočem izrekati tu nobenih priseg, ker so smešne in ne veljajo nič, a to lahko trdim, da vas ljubim, kakor nisem še nikogar na svetu. Zdi se mi, da bolj ne bom mogel ljubiti tudi pozneje nikdar več in da ima vsaj človek, ki si daja tako oster, skoro pedantski račun o svojem čuvstvovanju kakor jaz, v trenotku, ko je prekipelo v njegovem srcu do vrha, popolnoma jasen občutek, koliko sploh drži to njegovo srce ... In tak trenotek sem imel jaz snoči po onem poljubu ... In čutil sem, da nimam, tudi če bi hotel, kdaj dati kaki drugi več ... Ne čudite se, da so moji izrazi skoraj strokovnjaški, skoraj termini, — skovalo jih je moje srce po tistem poljubu, ko mi je tolklo v prsih, da sem se bal za svoj razum ... In zato: ne očitajva si ničesar več in vsaj midva ne zalezujva več drug drugega in ne preživa več v bodočnost. — Tu sva, dva uboga, s svojo težko, iz luči obsojeno ljubeznijo, z bele ceste v skrivališča pregnana otroka življenja, in zato proč vsako nezaupanje, proč vse, kar boli. Uživajva rajši in napolniva si vso dušo s sladkimi spomini za žalostne dneve, ki morda res pridejo in ki bodo prazni, če se ne bo vzelo še vedno iz prejšnjih v nje ..."
Zagorelo je v njem in upijanjen svoje lastne krvi se je pogreznil popolnoma v svoj široki sedež in se zazrl daleč tja doli na južno stran ... Ona pa se je črez hip počasi dvignila in pogledala plašno okrog sebe.
„Čas je, da grem. Predolgo sva že sama tukaj," je rekla tiho.
„In nobenega odgovora nimate na moje besede?" je vprašal z nekoliko razdraženim glasom.
„Moj Bog, kaj naj vam odgovorim!
| |||