Romantiki življenja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Jasna A. (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Jasna A. (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 961:
In ona se je zganila pod njegovimi besedami. In plaho se je ozrla.
 
„Da, drevi!" je prikimala tiho in vztrepetala vnovič. „Iz tega spoznajte, kako vas ljubim!"
 
„A zdaj moram iti!" se je stresla. „Moj Bog, koliko časa že stojim tu! Na svidenje drevi!"
 
„Še eno besedo!" jo je ustavil, kakor da se je naenkrat spomnil še nečesa. „Glejte", je nadaljeval počasi in previdno, „midva igrava vendar nevarno igro. Oprostite, da rabim take nenežne besede, a treba je, da si dava prej o vsem trezen račun, predno se vdava popolnoma drug drugemu in pijanosti te najine ljubezni... In tako sem premišljeval o tem in prišel do sklepa, da je najbolje, če črez dan čim manje občujeva ... Srečen slučaj je hotel, da se lahko skrijeva pred svetom — to morava riskirati, če se ljubiva — zato nama ni treba kazati niti najmanj, kako je med nama. Torej: črez dan le toliko, kolikor je naravno, a baš radi tega tudi ne manj! Kaj ne, da je prav tako?"
 
Prikimala je molče dvakrat, trikrat in potem hitro odšla.
 
In drugi večer je je čakal samo trenotek zunaj na hodniku, in že je začul tiho šumenje njene obleke in hip pozneje se je privila k njemu.
 
„Pojdiva v tvojo sobo, tu je preveč nevarno!" je šepnil.
 
A ona se je branila.
 
„Moj Bog, če se otrok zbudi!"
 
„Otrok spi v drugi sobi in se ne zbudi. In kaj otrok razume!"
 
In potem sta odprla tiho vrata in tiho zaprla za seboj.
 
In sklonila sta oba nehote svoji glavi tja in poslušala ... Tiho, mehko, enakomerno dihanje ... kakor da je krožil po sobi čist angel in se dotaknil vsakotoliko s koncem svojim svilenih peroti njunih lic ...
 
In sedela sta dolgo tako, roko v roki, a potem je ovila naenkrat svoje roke okrog njega in se vzpela k njegovim ustnicam...
 
In drugi dan in še dolgo nato je čutil nekaj grenkega v globinah svoje duše.
 
Kako je gledal tisto noč prej z velikimi očmi v temo in kako vso grozno in veliko je videl pred seboj tisto čudno uro, ki ji zapade njena bleda, trudna glava! ... A v resnici se je zrušilo vse v tako pusto, prazno banalnost ...
 
„Ali se izplača? ..." In zagledal se je zopet daleč predse ...
 
VIII.
Grof je odlašal svojo vrnitev od tedna do tedna. Redno so prihajala njegova pisma vsako soboto in poročala suhoparno, da je zdrav, da se izborno zabava in da že sporoči prihodnji teden, kdaj da pride.
 
Grofica je odpirala ta pisma hlastno in jih hitro pregledavala, kakor da išče samo enega v njih: kdaj se vrne, kajti vselej se ji je hipoma stemnil obraz in z očividno prisiljeno mirnostjo je poročala, da je mož hvala Bogu zdrav in da pride najbrže prihodnji teden.
 
In grajščak je nato skomizgnil in se trpko nasmehnil, stari konzul pa je iskal po njenem obrazu, ali je ta njena nevolja res pristna, in potem s topim začudenjem povesil oči, ali pa še kradoma švignil z njimi na Lastana, ki jih je pa odbil vselej z brezčutno hladnostjo.
 
Privadil se je bil popolnoma tega plahega iskanja po svojih očeh, zato jih je bil že davno prisilil, da ni bilo v družbi nikakega odseva tega v njih, kar se je godilo v njegovi duši. Niti ob takih prilikah ne, ko je zavalovila strast v njem z vso silo, če je zapazil, da grofica svoje nevolje radi moževe odsotnosti niti skrivati ne more več.
 
Samo nekoliko prej je vstal take dni od mize in odšel v svojo sobo. In zvečer so drhteli globokega razburjenja vsi njegovi živci in le z vso silo se je krotil. A slednjič se ni mogel več premagati in začutil je razkošno poželenje, da bi jo pičil.
 
In zdrznila se je vsa in ga žalostno pogledala ...
 
„A za božjo voljo, če te pa res ne morem umeti!" je vzkliknil nekoliko bolj prijazno. „Saj je res videti, da ga ne moreš pričakati, a obenem trdiš vendar, da me ljubiš in sicer brezkončno in samo mene ljubiš."
 
„Toda, Oton, ne bodi vendar tako čuden! Saj vidiš, da se še tako komaj umikam stričevim sumnjam."
 
„Ah, saj ni res tako! Ti postajaš resnično potrta, kadar prejmeš tako njegovo pismo. Jaz nisem slep. Ali čuj me, Selma!" jo je prijel proseče za roko. »Povej mi odkrito vse, razloži mi iskreno to uganko. Ali koga ljubim, potem si želim njegove bližine, ali pa mi je zoprn in potem bi ga hotel kar popolnoma proč, — naravnost ven iz življenja! Ah, saj ste vse enake!" se je razburil naenkrat znova. „Vse hočete, da jih mre čim več okrog vas! Nič drugega ni: tvoje samoljubje je žaljeno, ker ti kaže, da mu nisi nič. Ti hočeš, da bi bil tu in gledal hrepeneče za taboj, ti pa bi potem seveda ..."
 
A ustrašil se je svojih besedi in jih jezno pretrgal. „Sama neiskrenost jih je teh kač!" ga je grabilo bolj in bolj. „Da bi imele pogum povedati, zakaj jim gre, vsaj če najdejo dovolj pametnega človeka, ki prenese vsako resnico in le komedije ne !"
 
„Oton, — ali zaslužim to od tebe?" je vzdihnila žalostno.
 
„Kaj jaz vem, ali zaslužiš! Pusti! — saj ti ničesar ne očitam !" ji je del roko na ustno, ko je zapazil njen vztrepet. „A jaz sem dovolj trezen, da niti ne poskušavam zavijati suhe proze v poetične pajčolane. Ti si pač drevo, viseče z vsemi vejami črez plot na sosedov svet, in zlato sadje se usipa v vsej svoji prelesti na tuja tla. In drevo je veselo, da hodi mladi sosed vsak dan pobirat sladke darove ... Le gospodar, ki hodi s puško črez rame daleč proč po divjih hostah, je kriv, da je tako. In prav je tako, ker čemu naj segnije na tleh, čemur je namenjeno, da uteši najbolj vročo žejo?! ... A navsezadnje, — med drevesom in sosedom je vendar plot ... In s tem je zadovoljno, kakor je videti, celo drevo samo ... kajti njegove korenine so v gorki, sočni zemlji, — sosed premore pa le malo peščenih tal ... Ah, Selma, ne huduj se name, da govorim tako brezobzirno s teboj, a meni se zdi potrebno, da midva, ki morava varati ves svet, vsaj drug drugega in sama sebe ne varava. Je pač tako: okoli in okoli vsakega človeka je potegnjen ostrozačrtan krog materijalnih interesov, in le kdor stopi po sklepih usode vanj, je resnično zvezan ž njim. Ali ti svojega moža ljubiš ali ne, je v tem vseeno: notri v tvojem krogu je. Seveda se srce ne briga zanj in ga brezobzirno prestopa, posebno če sta se kroga, kakor na primer najina, doteknila, toda kakor hitro ju razmakneš daleč, daleč narazen, — bogve, ali se ne bo tvojemu srčku še posebno mudilo skočiti urno zopet v svoj skopec in se pustiti voljno prenesti drugam. So ljudje, Selma, ki drzno razrušijo vse take spone, so taki-le sužniki svojih silnih strasti, ki vržejo z obupnim vriskom vesla daleč proč od sebe, — a to midva nisva. Zato pa pustiva take romantične prisege in ne sili me, da bi začel zopet docirati. Pojdi sem, duša, in molči in bodi moja!"
 
In zgrabil jo je burno in jo stisnil k sebi ... In potem jo je božal in tolažil, a v srcu mu je ostala trpka nezadovoljnost z vsem tem, kar dela in kar se godi z njim, in šele, kadar je zaplamenela slednjič strast iz njegovih poljubov, so bili spet iskreni in njemu samemu sladki.
 
... In naslednjo soboto ni odprla moževega pisma več vpričo njega in drugih. A to ga je le bolj razburilo. „Seveda, zdaj mi hoče skriti, kako ji je, in pojde v svojo sobo in bo tam strmela daleč ven skozi odprto okno!" Rekel ji pa vendar ni ničesar več in je tudi ni vprašal ničesar več o njem.
 
A zato se je trudil neprestano sam s seboj, da bi umel to čudno nedoslednost v njenem čuvstovanju, kajti drugače ni mogel imenovati vsega tega. „Morda, ker je oče njenemu otroku ? ... Ah, neumnost! Otroci ne obvarujejo nobene ženske, če je sama na sebi že zrela za kriva pota ... Toda, če je niso obvarovali, so ji morda vendar dovolj močen klic nazaj na pravo stezo? ... A kako bi potem visela še vseeno na meni s tako strastjo ... Ne, ta ženska se ne vede, kakor da jo nekaj vleče že z vso silo odtod in je še samo napol pri meni, samo še s konci svojih prstov, — vsa je moja in ločitve si še misliti ne more ... A morda je vse samo razbrzdanost, žeja krvi?" ... Toda tudi na to vprašanje je moral zmajati z glavo. Tega ji ni mogel in ni smel očitati, — čutil je preveč, kako je vsa njena strast iz ljubezni in ne ljubezen iz strasti.
 
„A vraga, kaj pa hoče potem?" je vztrepetal nervozno. „Njega ne ljubi več, — slepec bi moral biti, če bi dvomil o tem, — in vrgla se je z vso svojo fino dušo meni v naročje. Dolžnost in vsi ti pojmi nimajo pri njej nobenega zmisla, saj nihče ne zahteva od nje onega, kar podarja meni, in je zato njena prosta last. Najbrže sem torej zadel pravo, če vidim kot vzrok njene nezadovoljnosti po onih pismih užaljeno žensko ničemurnost, ker, moj Bog, nazadnje je ona vendar tudi le ženska in celo kakor le malokatera popolnoma ženska."
 
„Da," je prikimal smehljaje se predse. „Podpišimo ta sklep in zapečatimo ga ter ga položimo mirno ad acta. Do dna tem stvarcam vendar ne more nihče pogledati in morda so nam prav zato tako zanimive."
 
In življenje je teklo zopet mirno dalje. Zajtrki, kosila, večerje, med njimi njegove študije, ki se jim je zdaj posvečal z vso energijo krepkega človeka, kateremu ne manjka ničesar več; za vsem tem pa, česar ni nihče slutil izmed vseh teh ljudi okrog njiju. Grajščak je imel vse svoje misli le pri svojem paviljonu, ki se je dvigal že precej visoko iz tal, in le včasi je prišel pogledat, kako napredujeta otroka, ter se Lastanu potem vselej gorko zahvalil.
 
Nekega dne pa je prišel k njemu v sobo.
„Čujte, gospod, ampak ali vas res ne mika, napraviti vsaj enkrat zopet majhen izlet ven v svet?" ga je vprašal. „Jaz se nisem drznil niti upati, da najdem človeka, ki bi se hotel res prav popolnoma zakopati v to naše enakomerno, pusto življenje tu gori. Skoraj se bojim, da se vsled tega samotarjenja potem pa kar naenkrat ne oglasi žeja po čem drugem v vas. Zato bi vam toplo priporočal, da si vzamete zdaj, ko je itak pritisnila že vročina in je treba dovoliti dečkoma, da se malo oddahneta, kak teden dopusta in se po dolgem času zopet enkrat nekoliko izdivjate. Ne precenjujte svoje mlade krvi!"
 
„Eh, jaz sem se že dovolj izdivjal že prej in zdaj sem srečen, da sem v miru. Sicer pa ... za par dni bi lahko šel posetit svojega prijatelja, ki me vedno vabi," je pristavil počasi.
 
Spomnil se je, da bi bilo morda vendar bolje, če se ne ustavlja preveč grajščakovemu tako naravnemu svetovanju. — Nazadnje bi se vzbudil še celo njemu kak sum ... Za tri, štiri dni bi se odtrgal in se potem vrnil še rajši zopet sem ...
 
In določila sta, da se odpelje v ponedeljek in vrne, kadar bo hotel enkrat do nedelje, potem pa, da bo imel z dečkoma samo vsak dan po eno uro ponavljanja.
 
In ko je bil zopet sam, je bil že ves zadovoljen, da je ukrenil tako. — „Morda bi bilo še najbolje, da bi šel ves teden kam in se temeljito, temeljito zopet — naspal," se je nasmehnil.
 
Zdaj se je šele jasno zavedel, da je čutil že dlje časa neko čudno prenasičenost, kakor človek, ki ni pijanec, a mora vendar iz prijaznosti piti in zopet piti, ne da bi ga pustili, da bi postal zopet enkrat prav tako-le pošteno žejen ...
 
In občutil je že naprej vso slast vrnitve ... Na oknu ga bo čakala in veselo ga pozdravi skrivoma že od daleč. In potem bosta drhtela ves popoldan in ves večer, da zagore zopet po tolikem času usta na ustih ...
 
In zvečer ji je povedal, da mora oditi. Bila je videti bolestno presenečena, in njene oči so ga vprašale polne očitanja, kako le more iti prostovoljno za ves teden od nje! A premagala se je in mu molče prikimala.
 
In šele pri slovesu se ni mogla več krotiti. „Ah, vsi ste enaki! Naveličate se nas in čim bolj vas ljubimo, prej se nas neveličate. Saj vidim vse, v dno duše ti vidim ... In jaz te vendar tako, tako ljubim," je zaihtela in si skrila glavo v obe roki.
 
On pa je iskal besede, da bi jo potolažil: iskal jih je po svojem srcu, po najbolj gorkih kotičkih svoje duše, a našel je le nekaj, kar je sam spoznal kot samo prijazne fraze. In z mučno žalostjo v prsih je odšel od nje ...
 
In drugo jutro se je odpeljal.
(Dalje prihodnjič.)
 
 
 
 
 
 
 
Nageljnov cvet.
 
Razcvitajo se nageljni, Podala nekdaj mi dekle
ko živa kri so rdeči. cvet nageljnov je žaren,
Spomini v meni se bude, iz prsi mi pregnala mir,
ko gledam cvet dehteči. vzbudila boj viharen.
Gorski.
 
 
IX.
Čudovito lepo je tu pri tebi!" je vzkliknil Lastan, ko sta ostala s prijateljem prvi dan po kosilu pri kozarcu vina sama skupaj, in z neko skoraj plaho pobožnostjo se je ozrl počasi ven, kjer so stala tiha drevesa vse tja ven do bele, za njih vitkimi, gostimi debli blesteče se ceste.
 
„Kakor v samostanu", se je nasmehnil oni.
 
„V samostanu s kodrolaso, sladko nunico! Ti srečni človek! Skoraj bi ne bil mogel verjeti, da je mogoče tako na svetu. Preveč redko naletiš na kaj podobnega".
 
„Morda pa ljudje ne zaslužijo boljšega! Ne misli, da se včasi tudi sem noter ne splazi kaka majhna neprijetnost, dasi sem se skril pošteno med ta drevesa, a kakor hitro se mi je posrečilo najti na svetu bitje, ki ume življenje, kakor ga urnem jaz, in dokler se usoda ne vtika direktno v moj program, skoraj ne more biti drugače. Jaz nisem bil nikdar za teorijo polnih kozarcev in divjih eksov, — počasi srkam iz čase življenja, in tako si človek ohrani to ljubo zdravje. Takim ljudem pravijo razni ženiji in neženiji filistri in sovražijo nas in nas zasmehujejo, a moj Bog, jaz res ne vem, čemu naj si nasujem pest soli v juho, samo zato, da bom delal potem kisle in — ker sem nespreten v mimiki — morda celo neslane obraze."
 
„Res, tip filistra!" se je zasmejal Lastan. „Vedno še isti Brezar!"
 
„Eh, je pač tako! Vi ste šli po osmi šoli stradat na vseučilišče, ker ste hoteli postati doktorji, profesorji, ali ker ste hoteli imeti pozneje zanimivejši poklic, nekateri celo samo zato, da okusite veliko življenje, — jaz sem si poiskal takoj kruha, ker sem imel že tiste skromne, malomestne lakote dovolj. Včasi, ne tajim, me je zažejalo po vsem tistem tam zunaj in zavidal sem vas, ko ste ušli za hip vsi bledi in izpiti krempljem onega velikega življenja ter prišli sem doli k nam, da vam domovina spet zakrpa raztrgane črevlje in postreže z žganci; a potem sem skomizgnil in si rekel: „Pusti, Brezar, to ni zate! Prehitro bi se naveličal." Jaz se sploh takih izrednih stvari tako hitro naveličam in kavijarju se gotovo ne privadim nikdar, tudi če zadenem na loteriji."
 
„Le glej, da se še žene ne naveličaš! Meni se zdi tvoja Emica kavijar!"
 
„Eh pojdi! To se zdi tebi! Včasi se bojim kvečjemu, da bi nje nekoč, morda pozneje, ne poklical satan ven iz tega sladkega kotička, a potem zmajam mirno z glavo. Poznava oba svet in ljudi in ne verjamem, da bi ta pametna ženska tvegala vse to, kar ima, za nekaj ur dvomljive sreče. Sicer mi pa lahko verjameš, da ni nikdar dolgočasno tu notri.