Sestri (Ferdo Kozak): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
AnjaMik (pogovor | prispevki)
AnjaMik (pogovor | prispevki)
Vrstica 790:
==7.==
 
Zameglile so se daljine, v sivih pajčolanih zastrto je sanjalo solnce čez dan. Tako pomalem je mežikalo; žarki so razpršeni kakor zlat prah rosili na zemljo. Zameglile so se gore in hribi, gozdovi so se topili v pestrih barvah kakor šareno valovje. Porumeneli so travniki, siv šal je valoval nad polji. Dozorela so žita in sadje, obenem je dozorela Rezikina ljubezen.
Zameglile so se daljine, v sivih pajčolanih zastrto je sanjalo solnce čez dan. Tako pomalem je mežikalo; žarki so razpršeni kakor zlat prah rosili na zemljo. Zameglile so se gore in hribi, gozdovi so se topili v pestrih barvah kakor šareno valovje. Porumeneli so travniki, siv šal je valoval nad polji. Dozorela so žita in sadje, obenem je dozorela Rezikina ljubezen. »Glej, Rezika, to ni kraj zate! Pojdi z menoj prek morja in pozabi na domačo vas ! Tedaj šele uzreš veličino in zanos velikih mest, ritem mogočnega življenja in spoznaš razkošje mladosti. Tam postaneš moja žena po postavi, nihče te ne vpraša, odkod si in kaj hočeš. Ljubiti te hočem, delati zate in vsa sreča je z nama." Tako je govoril Daniel in njegove besede so bile kakor olje na ogenj njene duše. Nič več ni mislila na sramotno vrnitev s prvega bega, nič več se ni ozirala na Martina. „Ej, kaj," je dejal Daniel, „saj on te ne ljubi resno. Ko si šla, je prodal posestva in je živel kakor prej, malo je misli na te." Rezika mu je verjela, ker se je ta misel strinjala z njenimi načrti. Bilo je poldne* ko je Martin odšel v hrib po drva. Počasi je napregel; jesenska ubranost si je osvojila njegovo dušo. Žalosten je bil in potrt. Pogledoval je Reziko, ki je pospravljala v kuhinji, pregledal je vso bajto, pa se ni mogel ločiti. „Čas je, Martin, da greš." „Seveda, saj sem takoj gotov." „Kdaj se vrneš?" „Proti večeru." Ferdo Kozak: Sestri. 481 Konj je potegnil, Martin je sklonil glavo. Rezika je stala na pragu in se smehljala tako čudno . . . Komaj so izveneli odmevi voza, je stopil Daniel izza ovinka. Rezika je odhitela v izbo, povezala culo in pritekla na dvorišče. „Ali si pripravljena?" „Sem." „Dobro bi bilo, da pustiš Martinu kakšno pismo." „Na mizi sem mu pustila list. Napisala sem, samo da grem, ker ne morem drugače." Daniel jo je prijel za roko, in kakor dva tatova sta odšla z dvorišča . . . Dom je ostal pust, osamljen. Na stežaj odprta vrata so režala kakor velika usta v gosteči se mrak. V pesku so se kopale kokoši, v hlevu je mukala krava. Nekaj tesnega, neprijetnega je ležalo v zraku nad hišo. Komaj prosojen mrak je že spuščal svoja mehka krila nad dolino, ko se je Martin vrnil. Poklical je Reziko. Ko se mu ni nihče odzval, je postavil konja v hlev in s trdimi koraki odšel v hišo. Sredi izbe je globoko zasopel. Vtrenotku mu je bilo jasno, kaj se je zgodilo. Prižgal je luč, prebral listič in ga bolestno smehljaje raztrgal. Nato je sedel na stol in solza mu je zdrknila prek lic. Počasi jo je utrl z udelano dlanjo in vzbočil prsi. Dušila ga je žalost, mu stiskala grlo in ga davila. Vedel je, da se zgodi tako, zato se ni čudil, samo bolelo ga je. „0 bog, odpusti ji, saj ni vedela, kaj je storila!" Te besede so tiho kanile iz njegovih ust. Zastrmel se je v tla in pozno v noč se je šele zavedel. „Naj ji bo odpuščeno, a meni je zdaj dovolj. Tudi to gospodarstvo zahteva redu in tega ohranim, pa naj se zgodi, kar hoče!" Pa kaj je hotel drugega storiti! Jokati in žalovati kakor ne-doleten fante, ki se mu zdi, da ga je nezvestoba pahnila v pekel? Zgodaj zjutraj je odšel v prelaz k Brtaju. Sklonjen in postaran je sedel na klop h gospodarju. „Kaj te je privedlo, Martin?" „Eh, slabo je. K tebi hodim le svoj križev pot . . . Ona je zopet šla." „Kdo?" „Rezika!" Brtaj se je odmaknil, oči so se mu razširile. Počasi je vzel pipo iz ust in uprl roke na kolena. ..Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 9. 35 482 Ferdo Kozak: Sestri. „To je pa vendar preveč!" „Tudi meni se tako zdi, pa ne morem nič pomagati. Ona je pač taka, da ji ni pri meni obstanka. Morda bo zdaj bolj srečna." „S kom pa je zdaj . . .?" „S kom drugim kakor z Danielom." Oče Brtaj je sklonil glavo in zopet pogledoval Martina. Oštel bi jo, makar nabil, da bi jo minile vse muhe. Vsak je še klel ne-pošteno ženo, Martin je ne kolne. Čuden svet! A Martin se je branil jeze in sovraštva, poznalo se mu je, kadar je govoril o njej, da jo še ljubi. „Kaj pa zdaj?" „To si me že prvič vprašal. Kako pričnem zdaj živeti, mi je jasno. Ker potrebujem žensko, da uredi za vsak dan, kakor je treba, sem prišel k tebi. Dovoli, da se Tinka preseli k meni in mi vodi gospodinjstvo. Drugače ne morem nikamor." Brtaj je za hip pomislil, potem mu je podal roko. „Čakaj, grem k Tinki, da se pogovoriva." Kmalu se je povrnil s hčerjo. „Torej, Martin, naj bo! Tinka je pripravljena prevzeti gospodinjstvo." „Dobro! Hvala!" — In zvečer sta že sedela pri mizi, tiha, oba v zadregi. Noben ni mogel pričeti pogovora, samo tupatam sta se spogledala, globoko in mirno, kakor da se poznata do dna duše. „Glej, tako je torej prišlo." „Uboga sestra! Vsak ji zmeša glavo, za vsakim je pripravljena iti. Bogve, kaj jo tako žene." „Da, da, kaj jo tako žene? Ta Daniel mi že takoj v začetku ni ugajal. Vedno se mi je zdel, kadar sem ga poslušal, kakor da sanja. Vse je govoril kakor v sanjah in je preslepil Reziko." „Ali veš, kam sta šla?" „Zdi se mi, da daleč." „Zelo daleč?" „Ej, čez morje." „Čez morje!" In sklonila sta glave, v očeh se jima je razpredla mehka sa-njavost. Tja daleč čez morje, v neznane daljave in bogve, če se še vrneta kdaj. Tako tiho je bilo v izbi, tako tesno! Črne sence so se plazile po stenah, zunaj so vršali gozdovi. Ferdo Kozak: Sestri. 483 9. Tinka se je kmalu privadila novega doma. Ko je drugo jutro pričela z delom, se je Martin nehote nasmehnil. Saj je imel novo, mlado gospodinjo v hiši! In kakor je bilo prvi dan, tako je ostalo. Tinka je delala in pomagala spraviti poljske pridelke domov. Z veseljem je hodila na njivo, z veseljem je urejevala hišo. Martin je bil prve mesece kakor prerojen, kakor bi pozabil na Reziko in na preteklo žalost. Nič več ni zamišljen postajal okrog, tudi v gozdu ni več posedal. Bil je vedno blizu doma, kakor bi ga hotel čuvati pred zlobno roko. Tinka je težje skrivala svojo ljubezen; v njegovi bližini je čutila, da sta se zbližala. — Starka zima je kimala nad spečimi polji. Na ognjišču je gorel velik ogenj. Martin in Tinka sta ravnokar povečerjala. On je sedel v kotu pri ognjišču, Tinka je pospravljala. Martin je ogledoval njeno šibko, a polno postavo, njene kretnje, pozorno je motril tisti obledeli obrazek in sladko čustvo ga je prevzelo. „Tinka, nekaj bi te vprašal, ako ne boš huda." „No, le radovedna sem." „Pa ne vem, če smem... Veš takrat, ko je bila še Rezika doma, še predno je prvič ušla s Titom, takrat mi je pravila nekaj o tebi." Tinka ga je pogledala in zbala se ga je kakor obsodbe. Martin je stopil k njej. „Pravila je, da me imaš rada, Tinka. Ali je bilo res?" Nemo je pritrdila. „Zdaj si gotovo že davno pozabila na tisto, kaj ne?" je dejal Martin in glas se mu je tresel. Prijel jo je za roko. „Ne," je dahnila komaj slišno in val rdečice ji je žalil obraz do vratu. Počasi jo je pritegnil bliže k sebi. „Torej me imaš še rada?" Ni odgovorila, le roko mu je stisnila, kakor bi ga prosila, naj je ne muči tako dolgo. Martin jo je razumel. Spoznal je njeno ljubezen in bilo mu je toplo v duši. Saj še ni čisto sam, saj je še ena duša, ki živi zanj. Zavest, da je tudi zaradi njega nekdo trpel na svetu, ga je omamila popolnoma. Privil jo je k sebi. Tinki se je zdelo, da sanja. V prisrčnem kramljanju sta sedela drug poleg drugega pri ognjišču, kakor dva mlada zaljubljenca sta govorila o preteklosti. „Kako je bila Rezika srečna, da je smela biti tvoja žena! Nisem ji zavidala te sreče, a ko te je pustila, tedaj sem ji zamerila." 35* 484 Ferdo Kozak: Sestri. Martin je poslušal in bilo mu je tako prijetno, da sam ni vedel, kaj bi govoril. Spomin na* Reziko ga v hipu ni več težil, z lahkim srcem je mislil nanjo. , Tinka je pihnila luč. „Zdaj pa lahko noč, Martin." Počasi je šla v izbo. „Kam, Tinka?" „Spat!" Stopil je za njo in jo iznova objel. Šepetaje se je sklonil k njenim ušesom. „Zdaj sem tvoj mož!" „Moj Bog, saj to je greh. In vsa najina ljubezen je greh!" Čul se je šepet, počasni drsajoči koraki, potem so se zaprla vrata. Molk se je razmahnil v hiši, na okna je komaj slišno udarjal sneg. Bilo ji je drugo jutro tako tesno v duši, kakor da jo teži greh vseh ljudi. Bala se je Martinovih pogledov, sram jo je bilo pred njim in pred vsemi. Martin je ni ničesar vprašal. Molče je šel na delo, molče sta obedovala. Nekaj temnega, mučnega je leglo med njiju, vstalo je kakor stena, nenadoma in nepričakovano. Tako so tekli dnevi, razmerje med njima je ostalo isto. Tinka je pogosto jokala v samotnih kotih, njena duša je klicala Martina, a usta so molčala. — Sedela sta na mali klopi v kuhinji, ko je v vasi zazvonilo. „Kdo je zopet šel? Bog mu daj večni mir in pokoj!" Tožno je odmevalo zvonenje v sivem zraku, prelivalo se je po dolini in umiralo. Tedaj je nekdo potrkal na duri in vaški grobar je stopil v kuhinjo. „ Pozdravljeni!" „Kaj pa je, Matevž?" „Brtaj je izdihnil." Tinka je kriknila in skočila pokonci. „Oče?" »Nenadoma ga je poklicalo na drugi svet." Solze so se ji udrle po bledem licu. Martin je srepo strmel v tla. Ko je Matevž odšel, je stopil k njej. „Ne jokaj, Tinka!" „Zdaj sem čisto sama ..." »Nikakor ne! Pri meni ostaneš, saj te imam rad." Pogledala ga je. Ovila se mu je krog vratu in skrila glavo na njegovih prsih. (Dalje prihodnjič.) 550 Ferdo Kozak: Sestri. mora v zvezi biti le z imenom „selo". — Pa ni! — Catalogus cleri že delj časa z neko vnemo pospešuje to izmišljeno obliko ter piše presamovoljno Nova Oselica in Stara Oselica, namesto Stara oslica in Nova oslica. V tem smislu bi bila menda vsaka vas oselica (?); naselbina brez naseljencev premine. Sela in Selca dobro ohranijo svoj „e",in tudi Oslica bi ga bila ohranila, če bi ga bila kdaj imela, pa je menda bila od nekdaj brez njega, kajti listinska oblika iz 1. 1291 je Ozlitz in iz 1. 1584 Osslizi (Izvestja muzejskega društva I, 74 ozir. 76), ta e so ji začeli pismouki vrivati še le v drugi * polovici minolega stoletja. Catalogus cleri za 1. 1857 ima še Olliza, oni za 1. 1858 (str. 144) pa že piše Ofelza. Ta e v novi obliki v Ofelza je pa treba primerno razumeti. Ce bi n. pr. pismene oblike Bistrica Ribnica pisali popolnoma po narodni izreki, dobili bi Bisterca, Ribenca, — tako je tudi tukaj namesto pismene oblike Oslica nastopila prav po narodni izreki zabeležena oblika Oselca. Po izpadu nenaglašenega i iz končnice ,,-ica" prevzel je predstoječi 1 zlogotvorno funkcijo, ta zlogotvorni 1 pa je dobil v pisavi samo-glasniško ali poluglasniško podporo ravno s tem e (Oslica). — Poslej je pisal Catalogus nekaj let Ossliz in dodajal v oklepaju po izreki posneto kranjsko obliko Oselca, kar je bilo še dosti pravilno Leta 1867 pa je izvršil kar na celem kontaminacijo ali neko po-grešno spojitev obeh oblik ter začel pisati Oselica (str. 23 in 142) in ta pisava se od tedaj v tej knjižici trdovratno vzdržuje, dasiravno je popolnoma napačna. — To je prav tako, kakor če bi pisali Bisterica, Ribenica, Okrogelica namesto Bistrica, Ribnica, Okroglica (iz pridevnikov „bister, riben, okrogel s poluglasnikom, ki odpade). Okroglica je vas v Loški občini Laškega okraja na Štajerskem. Ferdo Kozak: Sestri. 10. Brtajev pogreb se je končal, kakor vsi drugi pogrebi. Zvonovi so zvonili, jok je odmeval iz prvih parov za krsto, in potem se je vsulo kamenje. — Komaj da so vedeli najbližji, da nekoga manjka, da se nikdar več ne vrne. Pogrebci so se razšli, večina je zavila v vaško krčmo k pogrebščini. Tam so sprva hvalili pokojnika in njegove zasluge, potem je hvala prešla na jedi in končno na vino. Ferdo Kozak: Sestri. 551 Jeziki so se razvozlali, duše so se znebile morečega vtiska smrti. Vsakdanjost je kmalu pregrnila svoj plašč čez žalost. Martin in Tinka sta molče korakala proti domu. Oba sta strmela nekam pred se, obema je bilo težko v duši. Tinka je tu-patam zaihtela in si obrisala solze. „Zakaj jokaš?" „Tako hudo mi je, Martin." »Pomiri se, Tinka, zgodilo se je, kakor je bilo odločeno. Ne skrbi za prihodnjost. Če sva živela dozdaj, bova še naprej. Očetovo posestvo pripade tebi. Svetoval bi ti, da ga prodaš in se preseliš popolnoma k meni. Delal bom, kar bom mogel, ti pa gospodinji in vse pojde gladko!" »Naj bo. Hočem te poslušati v vsem." Molče sta se vzpela v grib, gazila sneg in prišla trudna domov. Polagoma se je zvečerilo, na zahodu je zasijala večernica s svojim bledim, mrzlim svitom. „Ne jokaj, Tinka! Tudi meni je bilo hudo, ko mi je Rezika ušla; bolj me je grizlo, kakor bi mi bila umrla. Zdaj sem se pa vdal v usodo. Pustil sem solze in spomine in se lotil dela. Tako sem lahko pozabil vso žalost, pozabil svojo nesrečo." Tinka ga je poslušala in nekoliko potolažena šla spat. Ko je Martin ostal sam v kuhinji, ga je obšlo tesno čustvo. Pihnil je luč, šel prek dvorišča na hlev in se zakopal v seno. Dolgo časa je strmel v črno temo, a spanec mu ni hotel zatisniti oči. Saj ni pozabil tistih temnih črnih oči, tistih živordečih usten. Skuša! je prisiliti misli, da ostanejo pri njem, a zaman. Čim bolj je premišljal, tem bolj je spoznaval, da je vse njegovo delo obstajalo le v mislih na Reziko. Vedno jo je videl pred seboj, delal je pravzaprav zanjo. In stokrat raje bi imel, da bi bila mrtva, kakor da ga je pustila. Danes je to dognal, danes, ko je spremil Brtaja k večnemu počitku. Človek se peha in trudi, življenje ga meče zdaj sem, zdaj tja, dokler ne pride spanje. Tedaj je pozabljeno vse, niti spomina ni več. Rezika pa živi morda zadovoljno in se ne meni zanj, samotarja. Žal mu je bilo, da je prevaril Tinko, ker se je zavedel, da je v resnici ne ljubi. Res, da je v hipu vzplamtela strast, a le tisti hip, tisto noč. Tako švigne plamen iz ognjišča, dokler ga ne potisne nazaj previdna roka. Zgodaj zjutraj se je prebudil. Mračnega obraza je zlezel po lestvi na dvorišče in pogledal naokrog. Zoprno so ga pozdravljala bajtina okna, zoprno mu je bilo vse, kar je pogledal. Zavalil je 552 Ferdo Kozak: Sestri tnalo pod streho, poiskal sekiro in pričel cepiti drva. Njegove misli so pa romale daleč nekje, sanjale" so o solncu in gorečem žitu, o prijetnem domu in o Reziki. Tedaj je prišla Tinka na prag. „Pa si priden danes, Martin." „ Moram." „Saj se ne mudi, s kurivom sva preskrbljena." »Vseeno." Pogledala ga je skoro očitaje, pomolčala, se okrenila in vzdihnila. *. Neka temna slutnja ji je hipoma prešinila dušo. Prinesla je kokošim koruzo in jo potresla pred pragom. „Martin, morda pa bi bilo le bolje, če prevzamem očetovo gostilno? »Zakaj?" „Tako se mi zdi." „Stori, kakor misliš, da bo prav." „Ponoči sem premišljala različne stvari in končno ..." „Če ti je hudo pri meni, te ne maram zadrževati." „Saj ti ničesar ne očitam, Martin. Zakaj se jeziš? Mislila sem samo, da bi se ti lahko kesal." „Kako to?" „Če bi se na primer Rezika zopet vrnila." Martin se je vzravnal in se ozrl. Napol začudeno jo je meril z razprtimi očmi, kakor da je govorila njegove misli. „Kaj misliš, da pride?" »Mogoče!" „Ne verujem. Prvikrat je prišla, a zdaj je predaleč. Pomisli vendar, da ni tamle za oglom." „Vem, Martin, a vse je mogoče." „Seveda, seveda! Da bi prišla . . . no, potem že nekako uredimo. Nič se ne boj, vse se dobro izteče." Tinka mu ni odgovorila. Parkrat ga je pozorno pogledala v oči, potem pa je odšla v hišo. Martin se je zamišljen naslonil na podboje hlevnih vrat. Kaj bi bilo, ako se Rezika vrne! Kaj ji poreče zaradi Tinke? Resnice ji ne more povedati, ker bi ga bilo sram. In kaj bi bilo s Tinko? Tako se je mučil dan za dnevom, trla sta ga skrb in hrepenenje. Govoril ni dosti, Tinke se je ogibal. Zdaj, ko je nenadoma zavozil med dvoje skal, zdaj šele se je docela prebudil iz sanjarenja zadnjih dni. Zakaj je varal Tinko, saj je v resnici ne ljubi, saj mu Ferdo Kozak: Sestri. 553 ne more nadomestiti Rezike. Tinka se mu je zasmilila; zdelo se mu je, da se je igral za kratek čas. Tako ne more ostati, lagati ne sme več. Bil je prepričan, da mu Tinka odpusti, saj ji ni nalašč obetal ljubezni. Takrat se mu je zdelo popolnoma naravno, da pozabi Reziko in si preskrbi žensko, ki dela in skrbi zanj. Zdaj pa, ko jo je spoznal, da hrepeni po Reziki bolj kakor prej, ga je potrla misel na Tinko. Pozno zvečer je prišel domov. Tinka je že spala; v kuhinji je brlela privita svetilka. Martin jo je vzel in stopil v izbo. Tinka se je zganila in se počasi vzravnala na postelji. „Dolgo te ni bilo." »Zamudil sem se." Počasi je hodil gor in dol. „Ali ne pojdeš spat?" „Saj še je časa dovolj. Rad bi se nekaj pomenil s teboj." Ustavil se je pri mizi, položil roko na stol in se zagledal v luč. »Glej, Tinka, ko smo pokopali tvojega očeta, sem med pogrebom spoznal, da ne ravnam prav. Sama veš, kako je bilo in kako so me tlačile nesreče. Mislim, da me razumeš." Tinka je mirno prikimala in sklenila roke na odeji. »Sam ne vem, kaj mi je storiti. Da bi ti še naprej lagal, ne morem, ker se mi ne zdi lepo. Saj dobro veš, da Rezike ne morem pozabiti, čeravno sem že večkrat poskušal na različne načine." »Potrpi, vse se še na dobro obrne. „Ne verjamem." »Lahko se zgodi. Če hočeš, da grem, pojdem in nikdar ti ničesar ne očitam. Če pa ostanem, sva si lahko prijatelja in vse drugo naj bo pozabljeno. Martin jo je ginjen pogledal. »Ti moraš ostati pri meni!" »Storim, kakor hočeš." »Ti si res dobra, Tinka, edina ti si me razumela." Pomolčala sta. Novost teh čustev ju je prevzela s tako silo, da misel ni mogla najti primerne besede. Martin je hotel govoriti, a tajna zavest krivde ga je ovirala. Bilo mu je še težje kakor prej. Tinka je tiščala roke na obraz, telo se ji je stresalo v ihtenju. »Zakaj jokaš, Tinka? Ali si huda?" Začudeno ga je pogledala. »Zakaj vendar! Saj vem, da drugače ni moglo biti. Že tisto noč sem spoznala tvoje trpljenje, pa sem raje molčala, da bi te ne razžalila." »Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 10. 40 554 Ferdo Kozak: Sestri. »Ostaniva prijatelja!" Podala mu je roko. „Ni vzroka, da bi se sovražila." Martinu je bilo, kakor da se je v tem hipu vsemu odrekel. Neprijetno čustvo osamelosti ga je gnalo ven pred hišo. Noč je bila mrzla in jasna. Od juga so po malem pihale sape, v tihem žuborenju potoka je zvenela pomladna slutnja. Martin je stal sredi dvorišča. Bilo mu je kakor mornarju, kadar v najsilnejšem viharju pozabi sneti jadra, pa se pripravlja, da zleze * na visoki, omahujoči jambor. Za hip je omahoval, tisti usodepolni hip, ko zagleda v bližini preteče čeri in se ustraši pogina. Potem pa je sklonil glavo in zamižal. 11. Po poljih je kopnel sneg; drobni, čisti potočki so curljali po grapah in jarkih. Po nebu se je podila čeda belih, skodranih oblakov, kakor da bi pastir preganjal ovce. Tinka se je vračala z Martinom iz mesta. Gori na prelazu sta obstala in se ozrla na očetovo bajto. „Glej, Martin, kako je bilo tu gori prijetno!" „Danes si se ji odrekla." „Kaj pa je preostajalo drugega, kakor prodati to posestvo." „Najbolj pametno je bilo." »Koliko sem presanjala na tem vrtu, koliko prejokala! Čudni časi so bili." „Čudni časi," je Martin zamolklo ponovil. »In vendar lepi. Tu sem te prvič ugledala, ko si prišel po prvi prevari. Tako si bil potrt!" „Pusti te spomine, naj bodo pozabljeni, kakor bo morda kmalu vse pozabljeno." Spustila sta se po klancu. Martin se je še enkrat vživel v tisto noč priznanja, ko je Tinki skril svoje hrepenenje po Reziki, in čustvo sramu ga je objelo s toliko silo, da se je stresel. Zdelo se mu je, da se je tisto noč ponižal, ker je omagal pod težo svojega križa. Tesno stisnjenih ustnic je gledal v dolino. Tinka je mislila na očeta in na pretekla leta. Vsak spomin mladosti je sladak, posebno če ga preveva dekliška ljubezen. In Tinkine duše se je dotaknilo kakor sanje, mehko, otožno. Pretekli dnevi so se lesketali v mladosti kakor dragulji. Ferdo Kozak: Sestri. 555 „Birtičevka je bila danes tudi v mestu." „Vem, saj sva jo srečala." „Kaj ti ni povedala? Veš, Tita je v neki tovarni ubilo." Martin je postal. „Koga?" „Tita!" „Ni mogoče!" „Birtičevka je zvedela v mestu. Ona bere tudi časopise, pa je bilo pisano, da se je težko kladivo utrgalo in padlo Titu na glavo. Bil je pri priči mrtev. „Škoda tako močnega fanta." »Nesrečno je končal. Tako se mi je zdelo, kakor da ga je zadela kazen." — Solnce je klonilo na zapad. Iz njiv so puhtele meglice kakor iz kotla, pesem potokov se je oglašala glasneje. Vsepovsod po gozdu je žuborelo in se pretakalo, voda je grizla v kolovoz male stružice, se prelivala skoz kotanje in razposajeno drla dalje. Tu-patam na senčnem pobočju so se še belile zaostale kepe snega, poleg pa je že odganjala sveža trava. Martin in Tinka sta šla skoz gozd sklonjenih glav in zasanjanih oči. Tisti večer nista več izpregovorila besede. Ognila sta se drug drugemu, kakor bi se bala za svoje misli. Pomlad je planila v dan kakor plamen, vztrepetala je in se razgrnila prek polja. Objela je gozdove in hribe s svojimi žgočimi rokami, nebo je zažarelo od vriska in pesmi. Kukavica je preštevala leta zemljanov. Martin je pozabil svoje gorje na njivi. Ko je strmel v mehko, mastno prst, ga je zgrabil divji nagon, da bi jo razril in razkopal do dna. „Preveč se mučiš, Martin." „Kaj to! Kadar delam, sploh ne vem, da delam. Veš to je tako lepo, kadar pot zalije obraz in sili v oči, tedaj bi se najraje smejal veselja." „Pa bi dokupil še eno njivo!" „Te pa ne rabim. Pa sta sedela ob koncu njive pod senčnim grmom in se raz-govarjala. Tinka je odšla domov. Martin je gledal za njo in ni mogel razumeti, zakaj bi bilo treba kupiti še eno njivo. Morda se je Tinke polastilo hrepenenje po obširnem posestvu? Zgrabil ga je sum in obenem se je s silnejšim glasom oglasil spomin na Reziko. Saj ona ga ni nikoli nagovarjala, naj dokupi posestvo, nikdar ga ni bodrila 556 Ferdo Kozak: Sestri. k delu. Tiho je opravljala svoje delo, storila je to, kar ji je rekel. Zdaj pa hoče Tinka novega polja! Morda jo je sram njegove male bajte, ne upa si pogledati bogatejšim vašcanom v oči. Spletal je iz tistih besed, izgovorjenih v popolni brezbrižnosti dolgo vrsto očitanj. Čim dalje je premišljeval, tem bolj tuja mu je postajala Tinka. In obenem se je neštetokrat vpraševal, zakaj je ravno njej zaupal svojo skrivnost. Ko se je zvečer vračal, mu je bilo tesno pri srcu; zdelo se mu je, da gre v tuj dom. Najraje bi sploh ne šel v hišo, hotel * se je v besedah razmahniti in izliti svoj žolč drugim v srce. Rad bi se spri s Tinko, ji očital vse mogoče stvari, samo da bi se nekoliko oddahnil. „Ali si že prišel?" „Celo noč vendar ne morem ostati na njivi!" „Tega bi tudi jaz ne pustila, odpočiti se vendar moraš." Zamrmral je nekaj pred se, Tinkina prijaznost mu ni bila po volji. „Kdaj pa pričneš jutri?" „Ne vem." »Mislim, da se ti ne mudi posebno. Sicer bi bilo pa bolje, da jutri ne greš na njivo." „Zakaj pa ne?" „Ali nisi pravil, da bo treba v gozd po steljo. Glej, zdaj bi bij pripraven čas. Polje se jutri čez dan spočije in pojutrišnjem bo delo lažje." „No seveda, grem pa v gozd jutri." Uvidel je, da govori Tinka resnico in nezadovoljen je umolknil. Molče je večerjal in takoj vstal. „Greš že spat?" „Dovolj sern truden, kaj hočem tebe varovati!" „Nisem tako mislila." „Pa lahko noč!" Sel je v hlev, opravil konja, nastlal kravam in prinesel vode. Bil je žalosten, da se ni spri s Tinko. Povedal bi ji lahko, kar misli in stvar bi bila v redu. Tinka ni mogla razumeti, zakaj je bil tako osoren. Saj je popoldne na njivi govoril vse drugače, se smejal in šalil, zdaj pa je prišel domov kakor nevihta. Ko je pospravila v kuhinji, je sedla pred hišo in se naslonila na zid. Napol mize je strmela proti zahodu, kjer so se v rumenkastordeči luči premetavali orjaški oblaki, obriz-gani od krvavordečega sijaja zahajajočega solnca. (Konec prihodnjič.) «-------.»*<-------— Ferdo Kozak: Sestri. 585 Ferdo Kozak: Sestri. (Konec.) 12. v Žito je že odgnalo, polja so se pregrnila z drobno pretkanim zelenim plaščem. Martin je hodil po njivi in mislil na bodočo žetev. V vasi je pozvanjalo k popoldanskemu obredu. Nedeljska svetost je dremala v ozračju kakor tiha, pokojna molitev. Tako je bilo v pomladnih dneh, ko je še z Reziko pohajal na njivo in sanjal o lepi bodočnosti. Kakor bi v rebri cvetela akacija, bela in blesteča, posuta z nežnim cvetjem. Kramljale so veje v popoldanski tihoti, se nagibale druga k drugi in šepetale. Pa je zavelo tako mrzlo od severa, da se je vsulo z akacije kakor sneg, ostalo je golo, žalostno drevo na samoti, zibaje se v sanjah in hrepenenju. Od koče se je razlegal klic. Martin se je ozrl. Ob koncu dvorišča je stala Tinka. Počasi je šel k njej. „Kaj, si že doma?" „Hitro, kaj ne?" „Saj je še komaj zvonilo." „Nisem mogla iti." „Kako to?" Zardela je in se prisiljeno nasmehnila. Pogledal jo je. Tako čudno upal se mu je zazdel ta ozki obrazek, oči tako nemirne. „Ali si bolna?" Tinka ni odgovorila. Sedla je v senco košatega bezga, Martin je sedel k njej. „Zakaj pa nisi šla v cerkev?" „Sama ne vem. Prišla sem do sredi pota, potem sem se pa obrnila ..." Martin je ugibal, kak poseben vzrok da ima, ali pa ne govori resnice. Tinka ga je nekoliko časa gledala, potem je pa nenadoma zardela, oči so se ji zasvetile v vlažnem lesku. Sklonila se je k njemu in mu položila roko na ramo. „Martin, nekaj ti moram povedati ... Ne vem, kako bi rekla . . . tako čudno mi je." Stisnila se je tesno k njemu in mu nekaj zašepetala v uho, Martin jo je 586 Ferdo Kozak: Sestri. začudeno pogledal. Blesk sreče se je utrnil v njegovih očeh, a je takoj nato spet ugasnil. „Ali je resnica, Tinka? Da bom oče?" Prikimala je. Potopila sta se v razgovor poln toplote in skrbi, hvaležnosti in sanj. Ko je Tinka odšla v kuhinjo, da napravi večerjo, je legla v Martinovo dušo težka žalost. Zakaj ni bilo prej tako, veliko prej, ko je bila Tinka še pri očetu! Zakaj mu ni te sreče darovala Rezika! Pekla ga je bridkost, vso noč ni zatisnil očesa. Zjutraj pa je vendar pohitel k Tinki vprašat, kako se počuti. „Zdaj pojdem na polje, ne delaj preveč." Dobro ji je delo, da se je tako bal zanjo. Te mehke besede so jo odškodovale za vse prestano trpljenje in jo podkrepile v novih upih. Ko ga je čakala s kosilom, je prinesel pismonoša pismo zanj. Spoznala je Rezikino pisavo in prevzela jo je silna radovednost, kaj piše. Postavila je posodo v jerbas, ga zadela na glavo in odhitela na njivo. „Cuj, Rezika je pisala!" Martin ji ni hotel sprva verjeti; ko je pa spoznal pisavo, je prebledel. Sedla sta na travo in brala: „Dragi Martin! Morda si me klel tisti dan, morda sploh nisi pomislil name, ker si me hotel pozabiti. Vem, da je velika moja krivda, a vendar te prosim odpuščanja. Saj je mogoče še kaj usmiljenja v tebi, da se spomniš svoje zavržene žene in jo rešiš pogina. Daniela ni več pri meni. Izginil je bogve kam; vse popraševanje po njem je brezuspešno. Vem, zakaj me je pustil. Pošel je nama denar, lakota je pozdravila najin dom. Skromen zaslužek ni zadostoval niti zame, kako še za oba. Daniel je bil brez dela. Zdaj sem sama sredi tujine, izročena bedi, in nikogar ni, ki bi se me usmilil. Glej, Martin, moj mož si, včasih si me imel rad. Mogoče nisi pozabil name in zato te prosim, reši me! Nikdar več se ne pregrešim proti tvoji dobroti, kajti spoznala sem, da si najboljši človek na svetu. Pozabi, kar sem ti storila zla in reši me! Tvoja Rezika." Martinu je zdrsnilo pismo iz rok, sklonil je glavo na prsi. Tinka se je boječe odmaknila. „Kaj mi jo storiti?" „Stori, kakor veš, da bo najbolje." Ferdo Kozak: Sestri. 587 Molče sta pojedla skromno kosilo. Tinka je odšla domov, Martin je obsedel na travi. Kaj naj stori! Ce ji pošlje denar, potem pride in se naseli pri njem, kam naj gre Tinka? Očeta nima, svojega posestva tudi ne, a služiti je ne more poslati, posebno v tem stanju ne. Srce bi mu očitalo do konca dni, da je pognal v svet svojega otroka in bitje, ki mu je bilo druga žena . . . Mračen in zamišljen je prišel zvečer domov. Trdo so odmevali njegovi koraki po hiši. Z največjim naporom je dušila njegova trezna razsodnost divji plamen ljnbezni, ki je pomalem zopet sikal na dan. V razmišljanjih so drveli dnevi mimo njega kakor blisk, še na pismo ni odgovoril. Odlašal je in omahoval; zdaj je zasanjal o bodoči Rezikini vrnitvi, zdaj je mislil na svoje dete. „Kaj ti je, Martin? Hudo mi je, kadar te vidim tako potrtega in žalostnega. Saj vem, da je vse zaradi mene." Martin se je obotavljal, potem ji je pa pogledal v odkritosrčne oči in se nasmehnil. „Da, res je. Zadnje dni mi je tako čudno v duši, sam ne vem, kaj se godi z menoj. Veš, vse je prišlo prehitro. Dovolj sem že pretrpel ta leta in ravno, ko sem zahrepenel po počitku, je prišlo ono pismo." Tinka se je komaj vidno zdrznila. V oči ji je dahnila vlažnost, na trepalnicah je obvisela solza. Martin jo je zapazil in pokesal se je, da je sploh mislil na Reziko, ko mu je vendar Tinka tako iz dna duše vdana. „Ne bodi žalostna, saj se mogoče bolje izteče, kakor si mislim!" „Ne verujem! Vedno se mi je zdelo, da je nekaj med nama, kar naju loči." Martin ni odgovoril. „Ali si že odpisal Reziki?" „Ne še. Kako pa naj pišem?" „Da naj se povrne." „To ni mogoče! Pomisli, kaj poreko vaščani. Vsa vas bi zagnala vrišč, da sva se pregrešila proti postavi . . ." Molče sta se prepustila lastnemu razglabljanju. Nad gozdovi se je zgrinjal večer, tih in miren, kakor bi se v gorak balzam prelival v gostih curkih prek horizonta. Črički so pripevali melodiji poljanskih sanj in šepetu košatih dreves. Tajin-stven utrip večera se je razprostrl nad dolino kakor hrepenenja polna pesem. 588 Ferdo Kozak: Sestri. »Martin, čas je, da greva spat." Tinka je vstala, a hipoma je omahnila, zaječala in se krčevito oprijela zidu. Martin je preplašen skočil k njej. „Tako bleda si! Pusti vse delo in ostani v postelji, saj veš, kako je. Takoj jutri stopim v vas in poiščem Birtičevko, da ti streže in tačas opravi tvoja dela." Prijel jo je za roko in jo počasi odvedel v izbo. S tresočimi rokami je prižgal luč in sedel k njeni postelji. „Preveč skrbiš zame." „Za koga naj skrbim, če ne zate." Tinka ga je hvaležno pogledala, najraje bi se ga oklenila krog vratu. „0, saj sem vedela, saj sem verovala . . ." In oba sta čutila v svojih srcih vzvišeno čustvo ljubezni do bodočega otroka, ki ju je prerodila in dala nove upe in nova hrepenenja. 13. Martin je počasi prestopil domači prag. Hrbet mu je klonil kakor starcu, obraz je bil mračen in bled. Skoro boječe je šel v izbo. »Ali si ti, Martin?" „Da, Tinka. Bil sem v vasi. Birtičevka je dejala, da pride zvečer... Ampak ti ljudje v vasi so čudni. Videl sem, kako so ti stikali glave in kazali name. Znanci so se me ogibali, za menoj so postajali in vrag ve, o čem so klepetali." „Lahko uganeš." „Vem, vem; saj mi je tudi Birtičevka vse natančno razložila, kaj govore o naju dveh." „Pusti jih, Martin! Zlobni so bili že od nekdaj." „Pa vendar človeka jezi, da bi ga obsojali taki polberači, ki so v naši vasi. Raje bi tisto skrb, ki jo imajo za druge, porabili za dom in gospodarstvo. Videti je, da so zelo nezadovoljni z nama." „Kaj to; saj sva oba vedela, da drugače ne more biti in jaz sem se tudi nato pripravila." Tiho je odprl vrata in sedel v kuhinji na stol. Še enkrat je prisluhnil proti izbi, potem je pa izvlekel iz žepa pismo. Ogledoval ga je od vseh strani in s tresočimi rokami raztrgal ovoj. Zdaj je pisala še bolj proseče, še bolj vdano; vse vrste je prevevala kakor obupen krik potapljajočega. S kričečimi barvami mu je naslikala strašno bedo, ki jo tare in ga prosila, naj ji odpusti. Govorila je o Ferdo Kozak: Sestri. 589 ljubezni s tako divjimi in vročimi besedami, da se je Martin zdrznil. Prečital je pismo dvakrat, v srcu so mu zvenele njene prošnje, da je obsedel v globokem razmišljanju . . . Reka je s poslednjim zagonom nenadoma razdrla breg in se razlila čez in čez ... Martinovi pomisleki so prešli kakor megle. Pozabil je na Tinko, na dete, na dom in le ena sama želja mu je palila dušo: imeti Reziko. Vstala je pred njim iz mladih let, ko je še počivala v njegovem objemu in zarotil se je, da mora priti, naj v se zgodi, kar se hoče. Cez dolgo časa se je ozrl po kuhinji. Kaj mu je bil pravzaprav ta dom, ko ni zvenela v njem njena govorica, ko ni odmeval od sten njen korak. Kaj so mu njive, ko pa ne spi v njih delo njenih rok. Je li sploh mogoče, pozabiti mladost in se brez spominov zagrebsti v mračno sedanjost? Zazdelo se mu je, da je sanjal čudne, težke sanje, ki so mu skalile mir in ga polnile z bridkostjo. A zdaj se je vse zopet dvignilo iz sivih megel na površje, kakor nekdaj jasno in s solncem oblito. „ Martin!" Proseče je vzdihnil droben glasek, Martin se ga je skoro prestrašil. „Kaj pa je, Tinka?" „Daj mi vode!" v Sel je k vodnjaku in natočil. „Tinka, jaz moram jutri v mesto." „V mesto? Zakaj pa?" „Razni opravki me kličejo." „Pa mi prej nisi nič omenil." „Saj sem se šele zdajle domislil." „Ce moraš, zakaj bi ti branila. A bojim se, da ne bo doma vse tako v redu, kakor bi moralo biti." „En dan se že prestane." Počasi se je odstranil iz izbe in šel v svojo sobico, kjer je imel spravljeno obleko. Odprl je skrinjo in vzel iz nje veliko usnjato mošnjo. Na kolenih je naštel denar, ki ga je mislil poslati Reziki. Ali bi ji kaj pisal? Čemu? Dovolj je, da dobi denar, drugo se že ustmeno pomeniva. Zjutraj je zgodaj napregel konja. Skočil je še k Tinki, potem pa veselo pognal. Tinka je prisluškovala ropotu voza, dokler ni zamrl popolnoma/Bila je žalostna, ne da bi vedela zakaj. — Solnce je že tonilo za gozdove in oblivalo vršičke smrek z rdečkasto-zlato lučjo, ko se je Martin vrnil. 590 Ferdo Kozak: Sestri. »No, mati Birtičevka, ali se je kaj zgodilo?" „Nič posebnega." „Še bolje." Skočil je z voza in si pretegnil utrple ude ter šel veselega obraza k Tinki. „ Vidiš, Tinka, spet sem doma in nič hudega se mi ni pripetilo." Sedel je še nekaj časa pri njej. Ko je šel spat, ga je zapeklo v duši in sram ga je bilo pred samim seboj. 14. Martin je prejel Rezikino pismo, ki je naznanjal njen prihod. Varno ga je spravil v žep in odšel na polje. Zadnje dni, ko se je polegla mrzlična razburjenost, ga je pričela gristi skrb. Oglasila se je prav narahlo, komaj čutno in počasi zadušila vse druge misli. v Vprašanje, kaj naj stori s Tinko ga je mučilo do blaznosti. Se poslednje jutro pred Rezikinim prihodom se je pogovarjal s Tinko, ne da bi ji omenil sestrino vrnitev. Tinka je opazila njegovo razburjenost. „Martin, povej mi vendar, kaj ti je." „Kar me skrbi, je tvoja bolezen." Ko je govoril, je trdovratno gledal v tla in vsa lica so mu žarela sramu. Čutil je laž, kako je zdrsnila z njegovega jezika. Najraje bi zbežal v gozd in se skril vsem ljudem. Tinka ga nič več ni hotela nadlegovati z vprašanji, ker se je bala razočaranja svojih sanj. Martin je vstal in se poslovil brez besede. Gnalo ga je v samoto. Na polju je pustil konja v senci, sam pa je sedel na star štor. Za hip ga je premagala bolest, a takoj nato je z divjo silo napenjal možgane in skušal natančno predreti v svoj položaj. Tinke ne morem odsloviti. A kaj poreče Rezika, kadar pride ? Da ga zdaj ljubi, je bil prepričan in peklo ga je, da ne more stopiti pred njo tak, kakor je bil takrat, ko je šla. Rezika ne sme vedeti, kaj se je godilo tačas, ko je bila v tujini, niti slutiti ne sme, da je bila pozabljena... Dan je bežal kakor blisk. Ko je prišel Martin opoldne domov, je Tinka spala. Dolgo časa je stal pri njeni postelji in jo gledal. V tistih trenotkih je zaželel, da bi jo nikdar ne poznal, da bi jo sploh nikdar ne vzel k sebi. Mržnja do nje se je razmahnila v polnem obsegu, da je moral bežati v .kuhinjo pred samim seboj. Popoldne se je potikal po poljih, prehodil gozd in šele visoko gori na prelazu je upehan legel v travo. Jutri zjutraj pride Rezika in ničesar še ni odredil za njen prihod. Takoj, ko ga ugleda, ga spozna v vsej njegovi malodušnosti in Ferdo Kozak: Sestri. 591 nemoči. Rezika vstopi v izbo ... Kaj si bo mislila takrat! O, tistega trenotka se je Martin bal, trepetal je pred njim, a obenem si je strt in uničen priznal, da ga ne more zabraniti. Gozd je polagoma umolknil kakor utrujen, pesmi so potihnile. Poslednji rdeči žarki zahajajočega solnca so vsi majhni in drobni curljali skoz listje na zeleni mah in se prelivali v vijoličastem polmraku v mavričaste meglice. Martin se je vrnil domov. Njegove oči so sijale trdo in mrko, kakor da počiva v njih mračen sklep. „Kje je pa Birtičevka?" „Domov je šla. Jutri je nedelja in zato bi rada tudi doma uredila; jutri se vrne." Umolknila sta. Gost mrak se je razpredel v izbi, sobna oprava je tonila v njem kakor v črnih valovih. »Prižgi luč, Martin!" „Luč? Čemu vendar! Saj ni treba, da bi se videla." „Pa je tako temno!" Vzel je malo svetilko s peči in poiskal vžigalice. Svetel blisk je šinil skoz temo, luč je pljusknila ob predmete in se razpršila po sobi. Na steni so se strnile velike sence. Tinka si je poravnala zglavje in legla vznak, Martin je sedel k peči. „Kdaj pa pričneš s košnjo?" „Drugi teden morda, ali pa tudi ne, kakor bo kazalo." »Kakšno je letos polje?" „Lepo je, Tinka, trava sega čez pas." „Tako bi rada že šla ven, pa ne morem." „Le potrpi še nekaj časa." Ure so naglo potekale, kakor bi se jim mudilo, Martin se ni * ganil s sedeža. Tinka je nekoliko zadremala. Ko je videla Martina še vedno v sobi, se je začudila. »Kaj, ne greš spat?" „Ne vem. Veš, prav nič se mi ne ljubi. Povej mi kaj, Tinka..." „Saj ne vem ničesar." Martin se je trudno nasmehnil. „Imam te rad, ker si tako brez skrbi pustila dom in pišla k meni. Veruj mi, da te imam rad ..." „Ne razumem te, kako misliš." „Same neumnosti! Zdi se mi, da sem lačen. Praviš, da je v kuhinji večerja?" „Da, v kuhinji." • 592 Ferdo Kozak: Sestri. Šel je z lučjo iz sobe. Zunaj je obstal pri vratih. Ne, ne, Rezika ne sme vedeti, kako je živel on tačas! Tiho je stopil k mizi in odprl predal. Ves se je stresel, ko je prijel dolg kuhinjski nož v roke in otipal ostrino. Mrzel pot mu je oblil telo, kolena so klecala. „0 Bog, kaj delam!" A tisti hip se je navalilo nanj z divjo silo. „Ne sme! Nikdar in nikoli!" Pustil je luč v kuhinji in stopil nazaj v izbo. Mesec je črtal na tleh svetle štirikote, tema je bila prepletena s smaragdno zelenim sijajem. »Ali si ti, Martin?" „Da!" — „Pojdeš spat?" „Da!" — Pretrgan, hripav krik je planil v zrak, se zaletel ob steno in zdrsnil v tišino. Čez nekaj časa se je s postelje začulo plaho ječanje. „ Martin!" Nekdo je trdo stopil, culo se je kakor oddih, potem pa je umolknilo vse. — Ko se je zjutraj prelila luč prek obzorja in v gostih, bisernih valih zalila dolino, je čepel Martin v kotu na pragu pred hišo. Z okrvavljenimi rokami si je podpiral glavo, razmršenih las se je držala strjena kri. Obraz je bil siv in upal, spodnja ustnica je visela kakor mrtva. Režeč nasmeh je igral v sveže zasekanih potezah, oči so bile medle, tope. „ Martin!" Klic je odjeknil v gozdu. Izza ovinka je zavila starikava žena in zavila na stransko stezico proti koči. »Martin!" Počasi je prišla na dvorišče. Njen obraz je bil suh, izmozgan in razoran, oči bele in s krvjo zalite. Lasje -so padali izpod razce-franega robca po čelu in obrazu. Vsa obleka je bila raztrgana in zamazana. V naročju je držala otroka, umazanega, komaj živega. Slonel je na njeni rami in spal. »Martin, ali me ne poznaš?" Martin je dvignil svoj zmedeni pogled, počasi vstal in stopil k njej. Nekaj časa ji je pozorno motril obraz. Lica so se mu skremžila, oči zameglile, naenkrat se je hripavo zasmejal in stekel v gozd. »Martin! Ali ne poznaš več svoje Rezike?" Oddaljen krohot ji je bil odgovor.
 
»Glej, Rezika, to ni kraj zate! Pojdi z menoj prek morja in pozabi na domačo vas! Tedaj šele uzreš veličino in zanos velikih mest, ritem mogočnega življenja in spoznaš razkošje mladosti. Tam postaneš moja žena po postavi, nihče te ne vpraša, odkod si in kaj hočeš. Ljubiti te hočem, delati zate in vsa sreča je z nama.«
 
Tako je govoril Daniel in njegove besede so bile kakor olje na ogenj njene duše. Nič več ni mislila na sramotno vrnitev s prvega bega, nič več se ni ozirala na Martina.
 
»Ej, kaj,« je dejal Daniel, »saj on te ne ljubi resno. Ko si šla, je prodal posestva in je živel kakor prej, malo je mislil na te.«
 
Rezika mu je verjela, ker se je ta misel strinjala z njenimi načrti.
 
Bilo je poldne ko je Martin odšel v hrib po drva. Počasi je napregel; jesenska ubranost si je osvojila njegovo dušo. Žalosten je bil in potrt. Pogledoval je Reziko, ki je pospravljala v kuhinji, pregledal je vso bajto, pa se ni mogel ločiti.
 
»Čas je, Martin, da greš.«
 
»Seveda, saj sem takoj gotov.«
 
»Kdaj se vrneš?«
 
»Proti večeru.«
 
Konj je potegnil, Martin je sklonil glavo. Rezika je stala na pragu in se smehljala tako čudno ...
 
Komaj so izveneli odmevi voza, je stopil Daniel izza ovinka. Rezika je odhitela v izbo, povezala culo in pritekla na dvorišče.
 
»Ali si pripravljena?«
 
»Sem.«
 
»Dobro bi bilo, da pustiš Martinu kakšno pismo.«
 
»Na mizi sem mu pustila list. Napisala sem, samo da grem, ker ne morem drugače.«
 
Daniel jo je prijel za roko, in kakor dva tatova sta odšla z dvorišča ...
 
Dom je ostal pust, osamljen. Na stežaj odprta vrata so režala kakor velika usta v gosteči se mrak. V pesku so se kopale kokoši, v hlevu je mukala krava. Nekaj tesnega, neprijetnega je ležalo v zraku nad hišo.
 
Komaj prosojen mrak je že spuščal svoja mehka krila nad dolino, ko se je Martin vrnil. Poklical je Reziko. Ko se mu ni nihče odzval, je postavil konja v hlev in s trdimi koraki odšel v hišo. Sredi izbe je globoko zasopel. V trenotku mu je bilo jasno, kaj se je zgodilo. Prižgal je luč, prebral listič in ga bolestno smehljaje raztrgal. Nato je sedel na stol in solza mu je zdrknila prek lic. Počasi jo je utrl z udelano dlanjo in vzbočil prsi. Dušila ga je žalost, mu stiskala grlo in ga davila. Vedel je, da se zgodi tako, zato se ni čudil, samo bolelo ga je.
 
»O bog, odpusti ji, saj ni vedela, kaj je storila!«
 
Te besede so tiho kanile iz njegovih ust. Zastrmel se je v tla in pozno v noč se je šele zavedel.
 
»Naj ji bo odpuščeno, a meni je zdaj dovolj. Tudi to gospodarstvo zahteva redu in tega ohranim, pa naj se zgodi, kar hoče!«
 
Pa kaj je hotel drugega storiti! Jokati in žalovati kakor nedoleten fante, ki se mu zdi, da ga je nezvestoba pahnila v pekel?
 
Zgodaj zjutraj je odšel v prelaz k Brtaju. Sklonjen in postaran je sedel na klop h gospodarju.
 
»Kaj te je privedlo, Martin?«
 
»Eh, slabo je. K tebi hodim le svoj križev pot ... Ona je zopet šla.«
 
»Kdo?«
 
»Rezika!«
 
Brtaj se je odmaknil, oči so se mu razširile. Počasi je vzel pipo iz ust in uprl roke na kolena.
 
»To je pa vendar preveč!«
 
»Tudi meni se tako zdi, pa ne morem nič pomagati. Ona je pač taka, da ji ni pri meni obstanka. Morda bo zdaj bolj srečna.«
 
»S kom pa je zdaj ...?«
 
»S kom drugim kakor z Danielom.«
 
Oče Brtaj je sklonil glavo in zopet pogledoval Martina. Oštel bi jo, makar nabil, da bi jo minile vse muhe. Vsak je še klel nepošteno ženo, Martin je ne kolne. Čuden svet! A Martin se je branil jeze in sovraštva, poznalo se mu je, kadar je govoril o njej, da jo še ljubi.
 
»Kaj pa zdaj?«
 
»To si me že prvič vprašal. Kako pričnem zdaj živeti, mi je jasno. Ker potrebujem žensko, da uredi za vsak dan, kakor je treba, sem prišel k tebi. Dovoli, da se Tinka preseli k meni in mi vodi gospodinjstvo. Drugače ne morem nikamor.«
 
Brtaj je za hip pomislil, potem mu je podal roko.
 
»Čakaj, grem k Tinki, da se pogovoriva.«
 
Kmalu se je povrnil s hčerjo.
 
»Torej, Martin, naj bo! Tinka je pripravljena prevzeti gospodinjstvo.«
 
»Dobro! Hvala!« —
 
In zvečer sta že sedela pri mizi, tiha, oba v zadregi. Noben ni mogel pričeti pogovora, samo tupatam sta se spogledala, globoko in mirno, kakor da se poznata do dna duše.
 
»Glej, tako je torej prišlo.«
 
»Uboga sestra! Vsak ji zmeša glavo, za vsakim je pripravljena iti. Bogve, kaj jo tako žene.«
 
»Da, da, kaj jo tako žene? Ta Daniel mi že takoj v začetku ni ugajal. Vedno se mi je zdel, kadar sem ga poslušal, kakor da sanja. Vse je govoril kakor v sanjah in je preslepil Reziko.«
 
»Ali veš, kam sta šla?«
 
»Zdi se mi, da daleč.«
 
»Zelo daleč?«
 
»Ej, čez morje.«
 
»Čez morje!«
 
In sklonila sta glave, v očeh se jima je razpredla mehka sanjavost. Tja daleč čez morje, v neznane daljave in bogve, če se še vrneta kdaj.
 
Tako tiho je bilo v izbi, tako tesno! Črne sence so se plazile po stenah, zunaj so vršali gozdovi.
 
==8.==
 
Tinka se je kmalu privadila novega doma. Ko je drugo jutro pričela z delom, se je Martin nehote nasmehnil. Saj je imel novo, mlado gospodinjo v hiši! In kakor je bilo prvi dan, tako je ostalo. Tinka je delala in pomagala spraviti poljske pridelke domov. Z veseljem je hodila na njivo, z veseljem je urejevala hišo. Martin je bil prve mesece kakor prerojen, kakor bi pozabil na Reziko in na preteklo žalost. Nič več ni zamišljen postajal okrog, tudi v gozdu ni več posedal. Bil je vedno blizu doma, kakor bi ga hotel čuvati pred zlobno roko. Tinka je težje skrivala svojo ljubezen; v njegovi bližini je čutila, da sta se zbližala. —
 
Starka zima je kimala nad spečimi polji. Na ognjišču je gorel velik ogenj. Martin in Tinka sta ravnokar povečerjala. On je sedel v kotu pri ognjišču, Tinka je pospravljala. Martin je ogledoval njeno šibko, a polno postavo, njene kretnje, pozorno je motril tisti obledeli obrazek in sladko čustvo ga je prevzelo.
 
»Tinka, nekaj bi te vprašal, ako ne boš huda.«
 
»No, le radovedna sem.«
 
»Pa ne vem, če smem ... Veš takrat, ko je bila še Rezika doma, še predno je prvič ušla s Titom, takrat mi je pravila nekaj o tebi.«
 
Tinka ga je pogledala in zbala se ga je kakor obsodbe. Martin je stopil k njej.
 
»Pravila je, da me imaš rada, Tinka. Ali je bilo res?«
 
Nemo je pritrdila.
 
»Zdaj si gotovo že davno pozabila na tisto, kaj ne?« je dejal Martin in glas se mu je tresel. Prijel jo je za roko.
 
»Ne,« je dahnila komaj slišno in val rdečice ji je zalil obraz do vratu.
 
Počasi jo je pritegnil bliže k sebi.
 
»Torej me imaš še rada?«
 
Ni odgovorila, le roko mu je stisnila, kakor bi ga prosila, naj je ne muči tako dolgo.
 
Martin jo je razumel. Spoznal je njeno ljubezen in bilo mu je toplo v duši. Saj še ni čisto sam, saj je še ena duša, ki živi zanj. Zavest, da je tudi zaradi njega nekdo trpel na svetu, ga je omamila popolnoma. Privil jo je k sebi. Tinki se je zdelo, da sanja.
 
V prisrčnem kramljanju sta sedela drug poleg drugega pri ognjišču, kakor dva mlada zaljubljenca sta govorila o preteklosti.
 
»Kako je bila Rezika srečna, da je smela biti tvoja žena! Nisem ji zavidala te sreče, a ko te je pustila, tedaj sem ji zamerila.«
 
Martin je poslušal in bilo mu je tako prijetno, da sam ni vedel, kaj bi govoril. Spomin na Reziko ga v hipu ni več težil, z lahkim srcem je mislil nanjo.
 
Tinka je pihnila luč.
 
»Zdaj pa lahko noč, Martin.«
 
Počasi je šla v izbo.
 
»Kam, Tinka?«
 
»Spat!«
 
Stopil je za njo in jo iznova objel. Šepetaje se je sklonil k njenim ušesom.
 
»Zdaj sem tvoj mož!«
 
»Moj Bog, saj to je greh. In vsa najina ljubezen je greh!«
 
Čul se je šepet, počasni drsajoči koraki, potem so se zaprla vrata. Molk se je razmahnil v hiši, na okna je komaj slišno udarjal sneg.
 
Bilo ji je drugo jutro tako tesno v duši, kakor da jo teži greh vseh ljudi. Bala se je Martinovih pogledov, sram jo je bilo pred njim in pred vsemi. Martin je ni ničesar vprašal. Molče je šel na delo, molče sta obedovala. Nekaj temnega, mučnega je leglo med njiju, vstalo je kakor stena, nenadoma in nepričakovano.
 
Tako so tekli dnevi, razmerje med njima je ostalo isto. Tinka je pogosto jokala v samotnih kotih, njena duša je klicala Martina, a usta so molčala. —
 
Sedela sta na mali klopi v kuhinji, ko je v vasi zazvonilo.
 
»Kdo je zopet šel? Bog mu daj večni mir in pokoj!«
 
Tožno je odmevalo zvonenje v sivem zraku, prelivalo se je po dolini in umiralo. Tedaj je nekdo potrkal na duri in vaški grobar je stopil v kuhinjo.
 
»Pozdravljeni!«
 
»Kaj pa je, Matevž?«
 
»Brtaj je izdihnil.«
 
Tinka je kriknila in skočila pokonci.
 
»Oče?«
 
»Nenadoma ga je poklicalo na drugi svet.«
 
Solze so se ji udrle po bledem licu. Martin je srepo strmel v tla. Ko je Matevž odšel, je stopil k njej.
 
»Ne jokaj, Tinka!«
 
»Zdaj sem čisto sama ...«
 
»Nikakor ne! Pri meni ostaneš, saj te imam rad.«
 
Pogledala ga je. Ovila se mu je krog vratu in skrila glavo na njegovih prsih.
 
==9.==
 
Brtajev pogreb se je končal, kakor vsi drugi pogrebi. Zvonovi so zvonili, jok je odmeval iz prvih parov za krsto, in potem se je vsulo kamenje. — Komaj da so vedeli najbližji, da nekoga manjka, da se nikdar več ne vrne. Pogrebci so se razšli, večina je zavila v vaško krčmo k pogrebščini. Tam so sprva hvalili pokojnika in njegove zasluge, potem je hvala prešla na jedi in končno na vino. Jeziki so se razvozlali, duše so se znebile morečega vtiska smrti. Vsakdanjost je kmalu pregrnila svoj plašč čez žalost.
 
Martin in Tinka sta molče korakala proti domu. Oba sta strmela nekam pred se, obema je bilo težko v duši. Tinka je tu-patam zaihtela in si obrisala solze. „Zakaj jokaš?" „Tako hudo mi je, Martin." »Pomiri se, Tinka, zgodilo se je, kakor je bilo odločeno. Ne skrbi za prihodnjost. Če sva živela dozdaj, bova še naprej. Očetovo posestvo pripade tebi. Svetoval bi ti, da ga prodaš in se preseliš popolnoma k meni. Delal bom, kar bom mogel, ti pa gospodinji in vse pojde gladko!" »Naj bo. Hočem te poslušati v vsem." Molče sta se vzpela v grib, gazila sneg in prišla trudna domov. Polagoma se je zvečerilo, na zahodu je zasijala večernica s svojim bledim, mrzlim svitom. „Ne jokaj, Tinka! Tudi meni je bilo hudo, ko mi je Rezika ušla; bolj me je grizlo, kakor bi mi bila umrla. Zdaj sem se pa vdal v usodo. Pustil sem solze in spomine in se lotil dela. Tako sem lahko pozabil vso žalost, pozabil svojo nesrečo." Tinka ga je poslušala in nekoliko potolažena šla spat. Ko je Martin ostal sam v kuhinji, ga je obšlo tesno čustvo. Pihnil je luč, šel prek dvorišča na hlev in se zakopal v seno. Dolgo časa je strmel v črno temo, a spanec mu ni hotel zatisniti oči. Saj ni pozabil tistih temnih črnih oči, tistih živordečih usten. Skuša! je prisiliti misli, da ostanejo pri njem, a zaman. Čim bolj je premišljal, tem bolj je spoznaval, da je vse njegovo delo obstajalo le v mislih na Reziko. Vedno jo je videl pred seboj, delal je pravzaprav zanjo. In stokrat raje bi imel, da bi bila mrtva, kakor da ga je pustila. Danes je to dognal, danes, ko je spremil Brtaja k večnemu počitku. Človek se peha in trudi, življenje ga meče zdaj sem, zdaj tja, dokler ne pride spanje. Tedaj je pozabljeno vse, niti spomina ni več. Rezika pa živi morda zadovoljno in se ne meni zanj, samotarja. Žal mu je bilo, da je prevaril Tinko, ker se je zavedel, da je v resnici ne ljubi. Res, da je v hipu vzplamtela strast, a le tisti hip, tisto noč. Tako švigne plamen iz ognjišča, dokler ga ne potisne nazaj previdna roka. Zgodaj zjutraj se je prebudil. Mračnega obraza je zlezel po lestvi na dvorišče in pogledal naokrog. Zoprno so ga pozdravljala bajtina okna, zoprno mu je bilo vse, kar je pogledal. Zavalil je 552 Ferdo Kozak: Sestri tnalo pod streho, poiskal sekiro in pričel cepiti drva. Njegove misli so pa romale daleč nekje, sanjale" so o solncu in gorečem žitu, o prijetnem domu in o Reziki. Tedaj je prišla Tinka na prag. „Pa si priden danes, Martin." „ Moram." „Saj se ne mudi, s kurivom sva preskrbljena." »Vseeno." Pogledala ga je skoro očitaje, pomolčala, se okrenila in vzdihnila. *. Neka temna slutnja ji je hipoma prešinila dušo. Prinesla je kokošim koruzo in jo potresla pred pragom. „Martin, morda pa bi bilo le bolje, če prevzamem očetovo gostilno? »Zakaj?" „Tako se mi zdi." „Stori, kakor misliš, da bo prav." „Ponoči sem premišljala različne stvari in končno ..." „Če ti je hudo pri meni, te ne maram zadrževati." „Saj ti ničesar ne očitam, Martin. Zakaj se jeziš? Mislila sem samo, da bi se ti lahko kesal." „Kako to?" „Če bi se na primer Rezika zopet vrnila." Martin se je vzravnal in se ozrl. Napol začudeno jo je meril z razprtimi očmi, kakor da je govorila njegove misli. „Kaj misliš, da pride?" »Mogoče!" „Ne verujem. Prvikrat je prišla, a zdaj je predaleč. Pomisli vendar, da ni tamle za oglom." „Vem, Martin, a vse je mogoče." „Seveda, seveda! Da bi prišla . . . no, potem že nekako uredimo. Nič se ne boj, vse se dobro izteče." Tinka mu ni odgovorila. Parkrat ga je pozorno pogledala v oči, potem pa je odšla v hišo. Martin se je zamišljen naslonil na podboje hlevnih vrat. Kaj bi bilo, ako se Rezika vrne! Kaj ji poreče zaradi Tinke? Resnice ji ne more povedati, ker bi ga bilo sram. In kaj bi bilo s Tinko? Tako se je mučil dan za dnevom, trla sta ga skrb in hrepenenje. Govoril ni dosti, Tinke se je ogibal. Zdaj, ko je nenadoma zavozil med dvoje skal, zdaj šele se je docela prebudil iz sanjarenja zadnjih dni. Zakaj je varal Tinko, saj je v resnici ne ljubi, saj mu Ferdo Kozak: Sestri. 553 ne more nadomestiti Rezike. Tinka se mu je zasmilila; zdelo se mu je, da se je igral za kratek čas. Tako ne more ostati, lagati ne sme več. Bil je prepričan, da mu Tinka odpusti, saj ji ni nalašč obetal ljubezni. Takrat se mu je zdelo popolnoma naravno, da pozabi Reziko in si preskrbi žensko, ki dela in skrbi zanj. Zdaj pa, ko jo je spoznal, da hrepeni po Reziki bolj kakor prej, ga je potrla misel na Tinko. Pozno zvečer je prišel domov. Tinka je že spala; v kuhinji je brlela privita svetilka. Martin jo je vzel in stopil v izbo. Tinka se je zganila in se počasi vzravnala na postelji. „Dolgo te ni bilo." »Zamudil sem se." Počasi je hodil gor in dol. „Ali ne pojdeš spat?" „Saj še je časa dovolj. Rad bi se nekaj pomenil s teboj." Ustavil se je pri mizi, položil roko na stol in se zagledal v luč. »Glej, Tinka, ko smo pokopali tvojega očeta, sem med pogrebom spoznal, da ne ravnam prav. Sama veš, kako je bilo in kako so me tlačile nesreče. Mislim, da me razumeš." Tinka je mirno prikimala in sklenila roke na odeji. »Sam ne vem, kaj mi je storiti. Da bi ti še naprej lagal, ne morem, ker se mi ne zdi lepo. Saj dobro veš, da Rezike ne morem pozabiti, čeravno sem že večkrat poskušal na različne načine." »Potrpi, vse se še na dobro obrne. „Ne verjamem." »Lahko se zgodi. Če hočeš, da grem, pojdem in nikdar ti ničesar ne očitam. Če pa ostanem, sva si lahko prijatelja in vse drugo naj bo pozabljeno. Martin jo je ginjen pogledal. »Ti moraš ostati pri meni!" »Storim, kakor hočeš." »Ti si res dobra, Tinka, edina ti si me razumela." Pomolčala sta. Novost teh čustev ju je prevzela s tako silo, da misel ni mogla najti primerne besede. Martin je hotel govoriti, a tajna zavest krivde ga je ovirala. Bilo mu je še težje kakor prej. Tinka je tiščala roke na obraz, telo se ji je stresalo v ihtenju. »Zakaj jokaš, Tinka? Ali si huda?" Začudeno ga je pogledala. »Zakaj vendar! Saj vem, da drugače ni moglo biti. Že tisto noč sem spoznala tvoje trpljenje, pa sem raje molčala, da bi te ne razžalila." »Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 10. 40 554 Ferdo Kozak: Sestri. »Ostaniva prijatelja!" Podala mu je roko. „Ni vzroka, da bi se sovražila." Martinu je bilo, kakor da se je v tem hipu vsemu odrekel. Neprijetno čustvo osamelosti ga je gnalo ven pred hišo. Noč je bila mrzla in jasna. Od juga so po malem pihale sape, v tihem žuborenju potoka je zvenela pomladna slutnja. Martin je stal sredi dvorišča. Bilo mu je kakor mornarju, kadar v najsilnejšem viharju pozabi sneti jadra, pa se pripravlja, da zleze * na visoki, omahujoči jambor. Za hip je omahoval, tisti usodepolni hip, ko zagleda v bližini preteče čeri in se ustraši pogina. Potem pa je sklonil glavo in zamižal. 11. Po poljih je kopnel sneg; drobni, čisti potočki so curljali po grapah in jarkih. Po nebu se je podila čeda belih, skodranih oblakov, kakor da bi pastir preganjal ovce. Tinka se je vračala z Martinom iz mesta. Gori na prelazu sta obstala in se ozrla na očetovo bajto. „Glej, Martin, kako je bilo tu gori prijetno!" „Danes si se ji odrekla." „Kaj pa je preostajalo drugega, kakor prodati to posestvo." „Najbolj pametno je bilo." »Koliko sem presanjala na tem vrtu, koliko prejokala! Čudni časi so bili." „Čudni časi," je Martin zamolklo ponovil. »In vendar lepi. Tu sem te prvič ugledala, ko si prišel po prvi prevari. Tako si bil potrt!" „Pusti te spomine, naj bodo pozabljeni, kakor bo morda kmalu vse pozabljeno." Spustila sta se po klancu. Martin se je še enkrat vživel v tisto noč priznanja, ko je Tinki skril svoje hrepenenje po Reziki, in čustvo sramu ga je objelo s toliko silo, da se je stresel. Zdelo se mu je, da se je tisto noč ponižal, ker je omagal pod težo svojega križa. Tesno stisnjenih ustnic je gledal v dolino. Tinka je mislila na očeta in na pretekla leta. Vsak spomin mladosti je sladak, posebno če ga preveva dekliška ljubezen. In Tinkine duše se je dotaknilo kakor sanje, mehko, otožno. Pretekli dnevi so se lesketali v mladosti kakor dragulji. Ferdo Kozak: Sestri. 555 „Birtičevka je bila danes tudi v mestu." „Vem, saj sva jo srečala." „Kaj ti ni povedala? Veš, Tita je v neki tovarni ubilo." Martin je postal. „Koga?" „Tita!" „Ni mogoče!" „Birtičevka je zvedela v mestu. Ona bere tudi časopise, pa je bilo pisano, da se je težko kladivo utrgalo in padlo Titu na glavo. Bil je pri priči mrtev. „Škoda tako močnega fanta." »Nesrečno je končal. Tako se mi je zdelo, kakor da ga je zadela kazen." — Solnce je klonilo na zapad. Iz njiv so puhtele meglice kakor iz kotla, pesem potokov se je oglašala glasneje. Vsepovsod po gozdu je žuborelo in se pretakalo, voda je grizla v kolovoz male stružice, se prelivala skoz kotanje in razposajeno drla dalje. Tu-patam na senčnem pobočju so se še belile zaostale kepe snega, poleg pa je že odganjala sveža trava. Martin in Tinka sta šla skoz gozd sklonjenih glav in zasanjanih oči. Tisti večer nista več izpregovorila besede. Ognila sta se drug drugemu, kakor bi se bala za svoje misli. Pomlad je planila v dan kakor plamen, vztrepetala je in se razgrnila prek polja. Objela je gozdove in hribe s svojimi žgočimi rokami, nebo je zažarelo od vriska in pesmi. Kukavica je preštevala leta zemljanov. Martin je pozabil svoje gorje na njivi. Ko je strmel v mehko, mastno prst, ga je zgrabil divji nagon, da bi jo razril in razkopal do dna. „Preveč se mučiš, Martin." „Kaj to! Kadar delam, sploh ne vem, da delam. Veš to je tako lepo, kadar pot zalije obraz in sili v oči, tedaj bi se najraje smejal veselja." „Pa bi dokupil še eno njivo!" „Te pa ne rabim. Pa sta sedela ob koncu njive pod senčnim grmom in se raz-govarjala. Tinka je odšla domov. Martin je gledal za njo in ni mogel razumeti, zakaj bi bilo treba kupiti še eno njivo. Morda se je Tinke polastilo hrepenenje po obširnem posestvu? Zgrabil ga je sum in obenem se je s silnejšim glasom oglasil spomin na Reziko. Saj ona ga ni nikoli nagovarjala, naj dokupi posestvo, nikdar ga ni bodrila 556 Ferdo Kozak: Sestri. k delu. Tiho je opravljala svoje delo, storila je to, kar ji je rekel. Zdaj pa hoče Tinka novega polja! Morda jo je sram njegove male bajte, ne upa si pogledati bogatejšim vašcanom v oči. Spletal je iz tistih besed, izgovorjenih v popolni brezbrižnosti dolgo vrsto očitanj. Čim dalje je premišljeval, tem bolj tuja mu je postajala Tinka. In obenem se je neštetokrat vpraševal, zakaj je ravno njej zaupal svojo skrivnost. Ko se je zvečer vračal, mu je bilo tesno pri srcu; zdelo se mu je, da gre v tuj dom. Najraje bi sploh ne šel v hišo, hotel * se je v besedah razmahniti in izliti svoj žolč drugim v srce. Rad bi se spri s Tinko, ji očital vse mogoče stvari, samo da bi se nekoliko oddahnil. „Ali si že prišel?" „Celo noč vendar ne morem ostati na njivi!" „Tega bi tudi jaz ne pustila, odpočiti se vendar moraš." Zamrmral je nekaj pred se, Tinkina prijaznost mu ni bila po volji. „Kdaj pa pričneš jutri?" „Ne vem." »Mislim, da se ti ne mudi posebno. Sicer bi bilo pa bolje, da jutri ne greš na njivo." „Zakaj pa ne?" „Ali nisi pravil, da bo treba v gozd po steljo. Glej, zdaj bi bij pripraven čas. Polje se jutri čez dan spočije in pojutrišnjem bo delo lažje." „No seveda, grem pa v gozd jutri." Uvidel je, da govori Tinka resnico in nezadovoljen je umolknil. Molče je večerjal in takoj vstal. „Greš že spat?" „Dovolj sern truden, kaj hočem tebe varovati!" „Nisem tako mislila." „Pa lahko noč!" Sel je v hlev, opravil konja, nastlal kravam in prinesel vode. Bil je žalosten, da se ni spri s Tinko. Povedal bi ji lahko, kar misli in stvar bi bila v redu. Tinka ni mogla razumeti, zakaj je bil tako osoren. Saj je popoldne na njivi govoril vse drugače, se smejal in šalil, zdaj pa je prišel domov kakor nevihta. Ko je pospravila v kuhinji, je sedla pred hišo in se naslonila na zid. Napol mize je strmela proti zahodu, kjer so se v rumenkastordeči luči premetavali orjaški oblaki, obriz-gani od krvavordečega sijaja zahajajočega solnca. (Konec prihodnjič.) «-------.»*<-------— Ferdo Kozak: Sestri. 585 Ferdo Kozak: Sestri. (Konec.) 12. v Žito je že odgnalo, polja so se pregrnila z drobno pretkanim zelenim plaščem. Martin je hodil po njivi in mislil na bodočo žetev. V vasi je pozvanjalo k popoldanskemu obredu. Nedeljska svetost je dremala v ozračju kakor tiha, pokojna molitev. Tako je bilo v pomladnih dneh, ko je še z Reziko pohajal na njivo in sanjal o lepi bodočnosti. Kakor bi v rebri cvetela akacija, bela in blesteča, posuta z nežnim cvetjem. Kramljale so veje v popoldanski tihoti, se nagibale druga k drugi in šepetale. Pa je zavelo tako mrzlo od severa, da se je vsulo z akacije kakor sneg, ostalo je golo, žalostno drevo na samoti, zibaje se v sanjah in hrepenenju. Od koče se je razlegal klic. Martin se je ozrl. Ob koncu dvorišča je stala Tinka. Počasi je šel k njej. „Kaj, si že doma?" „Hitro, kaj ne?" „Saj je še komaj zvonilo." „Nisem mogla iti." „Kako to?" Zardela je in se prisiljeno nasmehnila. Pogledal jo je. Tako čudno upal se mu je zazdel ta ozki obrazek, oči tako nemirne. „Ali si bolna?" Tinka ni odgovorila. Sedla je v senco košatega bezga, Martin je sedel k njej. „Zakaj pa nisi šla v cerkev?" „Sama ne vem. Prišla sem do sredi pota, potem sem se pa obrnila ..." Martin je ugibal, kak poseben vzrok da ima, ali pa ne govori resnice. Tinka ga je nekoliko časa gledala, potem je pa nenadoma zardela, oči so se ji zasvetile v vlažnem lesku. Sklonila se je k njemu in mu položila roko na ramo. „Martin, nekaj ti moram povedati ... Ne vem, kako bi rekla . . . tako čudno mi je." Stisnila se je tesno k njemu in mu nekaj zašepetala v uho, Martin jo je 586 Ferdo Kozak: Sestri. začudeno pogledal. Blesk sreče se je utrnil v njegovih očeh, a je takoj nato spet ugasnil. „Ali je resnica, Tinka? Da bom oče?" Prikimala je. Potopila sta se v razgovor poln toplote in skrbi, hvaležnosti in sanj. Ko je Tinka odšla v kuhinjo, da napravi večerjo, je legla v Martinovo dušo težka žalost. Zakaj ni bilo prej tako, veliko prej, ko je bila Tinka še pri očetu! Zakaj mu ni te sreče darovala Rezika! Pekla ga je bridkost, vso noč ni zatisnil očesa. Zjutraj pa je vendar pohitel k Tinki vprašat, kako se počuti. „Zdaj pojdem na polje, ne delaj preveč." Dobro ji je delo, da se je tako bal zanjo. Te mehke besede so jo odškodovale za vse prestano trpljenje in jo podkrepile v novih upih. Ko ga je čakala s kosilom, je prinesel pismonoša pismo zanj. Spoznala je Rezikino pisavo in prevzela jo je silna radovednost, kaj piše. Postavila je posodo v jerbas, ga zadela na glavo in odhitela na njivo. „Cuj, Rezika je pisala!" Martin ji ni hotel sprva verjeti; ko je pa spoznal pisavo, je prebledel. Sedla sta na travo in brala: „Dragi Martin! Morda si me klel tisti dan, morda sploh nisi pomislil name, ker si me hotel pozabiti. Vem, da je velika moja krivda, a vendar te prosim odpuščanja. Saj je mogoče še kaj usmiljenja v tebi, da se spomniš svoje zavržene žene in jo rešiš pogina. Daniela ni več pri meni. Izginil je bogve kam; vse popraševanje po njem je brezuspešno. Vem, zakaj me je pustil. Pošel je nama denar, lakota je pozdravila najin dom. Skromen zaslužek ni zadostoval niti zame, kako še za oba. Daniel je bil brez dela. Zdaj sem sama sredi tujine, izročena bedi, in nikogar ni, ki bi se me usmilil. Glej, Martin, moj mož si, včasih si me imel rad. Mogoče nisi pozabil name in zato te prosim, reši me! Nikdar več se ne pregrešim proti tvoji dobroti, kajti spoznala sem, da si najboljši človek na svetu. Pozabi, kar sem ti storila zla in reši me! Tvoja Rezika." Martinu je zdrsnilo pismo iz rok, sklonil je glavo na prsi. Tinka se je boječe odmaknila. „Kaj mi jo storiti?" „Stori, kakor veš, da bo najbolje." Ferdo Kozak: Sestri. 587 Molče sta pojedla skromno kosilo. Tinka je odšla domov, Martin je obsedel na travi. Kaj naj stori! Ce ji pošlje denar, potem pride in se naseli pri njem, kam naj gre Tinka? Očeta nima, svojega posestva tudi ne, a služiti je ne more poslati, posebno v tem stanju ne. Srce bi mu očitalo do konca dni, da je pognal v svet svojega otroka in bitje, ki mu je bilo druga žena . . . Mračen in zamišljen je prišel zvečer domov. Trdo so odmevali njegovi koraki po hiši. Z največjim naporom je dušila njegova trezna razsodnost divji plamen ljnbezni, ki je pomalem zopet sikal na dan. V razmišljanjih so drveli dnevi mimo njega kakor blisk, še na pismo ni odgovoril. Odlašal je in omahoval; zdaj je zasanjal o bodoči Rezikini vrnitvi, zdaj je mislil na svoje dete. „Kaj ti je, Martin? Hudo mi je, kadar te vidim tako potrtega in žalostnega. Saj vem, da je vse zaradi mene." Martin se je obotavljal, potem ji je pa pogledal v odkritosrčne oči in se nasmehnil. „Da, res je. Zadnje dni mi je tako čudno v duši, sam ne vem, kaj se godi z menoj. Veš, vse je prišlo prehitro. Dovolj sem že pretrpel ta leta in ravno, ko sem zahrepenel po počitku, je prišlo ono pismo." Tinka se je komaj vidno zdrznila. V oči ji je dahnila vlažnost, na trepalnicah je obvisela solza. Martin jo je zapazil in pokesal se je, da je sploh mislil na Reziko, ko mu je vendar Tinka tako iz dna duše vdana. „Ne bodi žalostna, saj se mogoče bolje izteče, kakor si mislim!" „Ne verujem! Vedno se mi je zdelo, da je nekaj med nama, kar naju loči." Martin ni odgovoril. „Ali si že odpisal Reziki?" „Ne še. Kako pa naj pišem?" „Da naj se povrne." „To ni mogoče! Pomisli, kaj poreko vaščani. Vsa vas bi zagnala vrišč, da sva se pregrešila proti postavi . . ." Molče sta se prepustila lastnemu razglabljanju. Nad gozdovi se je zgrinjal večer, tih in miren, kakor bi se v gorak balzam prelival v gostih curkih prek horizonta. Črički so pripevali melodiji poljanskih sanj in šepetu košatih dreves. Tajin-stven utrip večera se je razprostrl nad dolino kakor hrepenenja polna pesem. 588 Ferdo Kozak: Sestri. »Martin, čas je, da greva spat." Tinka je vstala, a hipoma je omahnila, zaječala in se krčevito oprijela zidu. Martin je preplašen skočil k njej. „Tako bleda si! Pusti vse delo in ostani v postelji, saj veš, kako je. Takoj jutri stopim v vas in poiščem Birtičevko, da ti streže in tačas opravi tvoja dela." Prijel jo je za roko in jo počasi odvedel v izbo. S tresočimi rokami je prižgal luč in sedel k njeni postelji. „Preveč skrbiš zame." „Za koga naj skrbim, če ne zate." Tinka ga je hvaležno pogledala, najraje bi se ga oklenila krog vratu. „0, saj sem vedela, saj sem verovala . . ." In oba sta čutila v svojih srcih vzvišeno čustvo ljubezni do bodočega otroka, ki ju je prerodila in dala nove upe in nova hrepenenja. 13. Martin je počasi prestopil domači prag. Hrbet mu je klonil kakor starcu, obraz je bil mračen in bled. Skoro boječe je šel v izbo. »Ali si ti, Martin?" „Da, Tinka. Bil sem v vasi. Birtičevka je dejala, da pride zvečer... Ampak ti ljudje v vasi so čudni. Videl sem, kako so ti stikali glave in kazali name. Znanci so se me ogibali, za menoj so postajali in vrag ve, o čem so klepetali." „Lahko uganeš." „Vem, vem; saj mi je tudi Birtičevka vse natančno razložila, kaj govore o naju dveh." „Pusti jih, Martin! Zlobni so bili že od nekdaj." „Pa vendar človeka jezi, da bi ga obsojali taki polberači, ki so v naši vasi. Raje bi tisto skrb, ki jo imajo za druge, porabili za dom in gospodarstvo. Videti je, da so zelo nezadovoljni z nama." „Kaj to; saj sva oba vedela, da drugače ne more biti in jaz sem se tudi nato pripravila." Tiho je odprl vrata in sedel v kuhinji na stol. Še enkrat je prisluhnil proti izbi, potem je pa izvlekel iz žepa pismo. Ogledoval ga je od vseh strani in s tresočimi rokami raztrgal ovoj. Zdaj je pisala še bolj proseče, še bolj vdano; vse vrste je prevevala kakor obupen krik potapljajočega. S kričečimi barvami mu je naslikala strašno bedo, ki jo tare in ga prosila, naj ji odpusti. Govorila je o Ferdo Kozak: Sestri. 589 ljubezni s tako divjimi in vročimi besedami, da se je Martin zdrznil. Prečital je pismo dvakrat, v srcu so mu zvenele njene prošnje, da je obsedel v globokem razmišljanju . . . Reka je s poslednjim zagonom nenadoma razdrla breg in se razlila čez in čez ... Martinovi pomisleki so prešli kakor megle. Pozabil je na Tinko, na dete, na dom in le ena sama želja mu je palila dušo: imeti Reziko. Vstala je pred njim iz mladih let, ko je še počivala v njegovem objemu in zarotil se je, da mora priti, naj v se zgodi, kar se hoče. Cez dolgo časa se je ozrl po kuhinji. Kaj mu je bil pravzaprav ta dom, ko ni zvenela v njem njena govorica, ko ni odmeval od sten njen korak. Kaj so mu njive, ko pa ne spi v njih delo njenih rok. Je li sploh mogoče, pozabiti mladost in se brez spominov zagrebsti v mračno sedanjost? Zazdelo se mu je, da je sanjal čudne, težke sanje, ki so mu skalile mir in ga polnile z bridkostjo. A zdaj se je vse zopet dvignilo iz sivih megel na površje, kakor nekdaj jasno in s solncem oblito. „ Martin!" Proseče je vzdihnil droben glasek, Martin se ga je skoro prestrašil. „Kaj pa je, Tinka?" „Daj mi vode!" v Sel je k vodnjaku in natočil. „Tinka, jaz moram jutri v mesto." „V mesto? Zakaj pa?" „Razni opravki me kličejo." „Pa mi prej nisi nič omenil." „Saj sem se šele zdajle domislil." „Ce moraš, zakaj bi ti branila. A bojim se, da ne bo doma vse tako v redu, kakor bi moralo biti." „En dan se že prestane." Počasi se je odstranil iz izbe in šel v svojo sobico, kjer je imel spravljeno obleko. Odprl je skrinjo in vzel iz nje veliko usnjato mošnjo. Na kolenih je naštel denar, ki ga je mislil poslati Reziki. Ali bi ji kaj pisal? Čemu? Dovolj je, da dobi denar, drugo se že ustmeno pomeniva. Zjutraj je zgodaj napregel konja. Skočil je še k Tinki, potem pa veselo pognal. Tinka je prisluškovala ropotu voza, dokler ni zamrl popolnoma/Bila je žalostna, ne da bi vedela zakaj. — Solnce je že tonilo za gozdove in oblivalo vršičke smrek z rdečkasto-zlato lučjo, ko se je Martin vrnil. 590 Ferdo Kozak: Sestri. »No, mati Birtičevka, ali se je kaj zgodilo?" „Nič posebnega." „Še bolje." Skočil je z voza in si pretegnil utrple ude ter šel veselega obraza k Tinki. „ Vidiš, Tinka, spet sem doma in nič hudega se mi ni pripetilo." Sedel je še nekaj časa pri njej. Ko je šel spat, ga je zapeklo v duši in sram ga je bilo pred samim seboj. 14. Martin je prejel Rezikino pismo, ki je naznanjal njen prihod. Varno ga je spravil v žep in odšel na polje. Zadnje dni, ko se je polegla mrzlična razburjenost, ga je pričela gristi skrb. Oglasila se je prav narahlo, komaj čutno in počasi zadušila vse druge misli. v Vprašanje, kaj naj stori s Tinko ga je mučilo do blaznosti. Se poslednje jutro pred Rezikinim prihodom se je pogovarjal s Tinko, ne da bi ji omenil sestrino vrnitev. Tinka je opazila njegovo razburjenost. „Martin, povej mi vendar, kaj ti je." „Kar me skrbi, je tvoja bolezen." Ko je govoril, je trdovratno gledal v tla in vsa lica so mu žarela sramu. Čutil je laž, kako je zdrsnila z njegovega jezika. Najraje bi zbežal v gozd in se skril vsem ljudem. Tinka ga nič več ni hotela nadlegovati z vprašanji, ker se je bala razočaranja svojih sanj. Martin je vstal in se poslovil brez besede. Gnalo ga je v samoto. Na polju je pustil konja v senci, sam pa je sedel na star štor. Za hip ga je premagala bolest, a takoj nato je z divjo silo napenjal možgane in skušal natančno predreti v svoj položaj. Tinke ne morem odsloviti. A kaj poreče Rezika, kadar pride ? Da ga zdaj ljubi, je bil prepričan in peklo ga je, da ne more stopiti pred njo tak, kakor je bil takrat, ko je šla. Rezika ne sme vedeti, kaj se je godilo tačas, ko je bila v tujini, niti slutiti ne sme, da je bila pozabljena... Dan je bežal kakor blisk. Ko je prišel Martin opoldne domov, je Tinka spala. Dolgo časa je stal pri njeni postelji in jo gledal. V tistih trenotkih je zaželel, da bi jo nikdar ne poznal, da bi jo sploh nikdar ne vzel k sebi. Mržnja do nje se je razmahnila v polnem obsegu, da je moral bežati v .kuhinjo pred samim seboj. Popoldne se je potikal po poljih, prehodil gozd in šele visoko gori na prelazu je upehan legel v travo. Jutri zjutraj pride Rezika in ničesar še ni odredil za njen prihod. Takoj, ko ga ugleda, ga spozna v vsej njegovi malodušnosti in Ferdo Kozak: Sestri. 591 nemoči. Rezika vstopi v izbo ... Kaj si bo mislila takrat! O, tistega trenotka se je Martin bal, trepetal je pred njim, a obenem si je strt in uničen priznal, da ga ne more zabraniti. Gozd je polagoma umolknil kakor utrujen, pesmi so potihnile. Poslednji rdeči žarki zahajajočega solnca so vsi majhni in drobni curljali skoz listje na zeleni mah in se prelivali v vijoličastem polmraku v mavričaste meglice. Martin se je vrnil domov. Njegove oči so sijale trdo in mrko, kakor da počiva v njih mračen sklep. „Kje je pa Birtičevka?" „Domov je šla. Jutri je nedelja in zato bi rada tudi doma uredila; jutri se vrne." Umolknila sta. Gost mrak se je razpredel v izbi, sobna oprava je tonila v njem kakor v črnih valovih. »Prižgi luč, Martin!" „Luč? Čemu vendar! Saj ni treba, da bi se videla." „Pa je tako temno!" Vzel je malo svetilko s peči in poiskal vžigalice. Svetel blisk je šinil skoz temo, luč je pljusknila ob predmete in se razpršila po sobi. Na steni so se strnile velike sence. Tinka si je poravnala zglavje in legla vznak, Martin je sedel k peči. „Kdaj pa pričneš s košnjo?" „Drugi teden morda, ali pa tudi ne, kakor bo kazalo." »Kakšno je letos polje?" „Lepo je, Tinka, trava sega čez pas." „Tako bi rada že šla ven, pa ne morem." „Le potrpi še nekaj časa." Ure so naglo potekale, kakor bi se jim mudilo, Martin se ni * ganil s sedeža. Tinka je nekoliko zadremala. Ko je videla Martina še vedno v sobi, se je začudila. »Kaj, ne greš spat?" „Ne vem. Veš, prav nič se mi ne ljubi. Povej mi kaj, Tinka..." „Saj ne vem ničesar." Martin se je trudno nasmehnil. „Imam te rad, ker si tako brez skrbi pustila dom in pišla k meni. Veruj mi, da te imam rad ..." „Ne razumem te, kako misliš." „Same neumnosti! Zdi se mi, da sem lačen. Praviš, da je v kuhinji večerja?" „Da, v kuhinji." • 592 Ferdo Kozak: Sestri. Šel je z lučjo iz sobe. Zunaj je obstal pri vratih. Ne, ne, Rezika ne sme vedeti, kako je živel on tačas! Tiho je stopil k mizi in odprl predal. Ves se je stresel, ko je prijel dolg kuhinjski nož v roke in otipal ostrino. Mrzel pot mu je oblil telo, kolena so klecala. „0 Bog, kaj delam!" A tisti hip se je navalilo nanj z divjo silo. „Ne sme! Nikdar in nikoli!" Pustil je luč v kuhinji in stopil nazaj v izbo. Mesec je črtal na tleh svetle štirikote, tema je bila prepletena s smaragdno zelenim sijajem. »Ali si ti, Martin?" „Da!" — „Pojdeš spat?" „Da!" — Pretrgan, hripav krik je planil v zrak, se zaletel ob steno in zdrsnil v tišino. Čez nekaj časa se je s postelje začulo plaho ječanje. „ Martin!" Nekdo je trdo stopil, culo se je kakor oddih, potem pa je umolknilo vse. — Ko se je zjutraj prelila luč prek obzorja in v gostih, bisernih valih zalila dolino, je čepel Martin v kotu na pragu pred hišo. Z okrvavljenimi rokami si je podpiral glavo, razmršenih las se je držala strjena kri. Obraz je bil siv in upal, spodnja ustnica je visela kakor mrtva. Režeč nasmeh je igral v sveže zasekanih potezah, oči so bile medle, tope. „ Martin!" Klic je odjeknil v gozdu. Izza ovinka je zavila starikava žena in zavila na stransko stezico proti koči. »Martin!" Počasi je prišla na dvorišče. Njen obraz je bil suh, izmozgan in razoran, oči bele in s krvjo zalite. Lasje -so padali izpod razce-franega robca po čelu in obrazu. Vsa obleka je bila raztrgana in zamazana. V naročju je držala otroka, umazanega, komaj živega. Slonel je na njeni rami in spal. »Martin, ali me ne poznaš?" Martin je dvignil svoj zmedeni pogled, počasi vstal in stopil k njej. Nekaj časa ji je pozorno motril obraz. Lica so se mu skremžila, oči zameglile, naenkrat se je hripavo zasmejal in stekel v gozd. »Martin! Ali ne poznaš več svoje Rezike?" Oddaljen krohot ji je bil odgovor.