Med gorami (Milan Pugelj): Razlika med redakcijama

Silno polahko je odpiral; najprej se je pokazala njegova podolgovata glava, zavita v staro žensko ruto, ki je segala spredaj nad čelom in nosom v zmečkanem polkrogu daleč naprej in stepala zadaj z dvema vozličkoma po rjavem in poraščenem tilniku; za njo dolge, suhe roke, ki so molele s paličastimi, čisto tatinskimi prsti daleč ven iz tesnih in prekratkih rokavov oguljene ženske kočemajke, nazadnje staro in ponošeno žensko krilo, ki je pokrivalo spodnji del života in izpod katerega so gledali konci obtrganih hlač in nerodni in težki moški škornji.
 
Godec Jaka je pozdravil s spačenim ženskim glasom, prišaral počasi do starejšine Cepudra in mu ponudil svojo dolgo in koščeno roko.
Godec Jaka je pozdravil s spačenim ženskim glasom, prišaral počasi do starejšine Cepudra in mu ponudil svojo dolgo in koščeno roko. „Kaj me ne poznaš?" — je nekako vanj zajokal in klecnil z glavo, kakor bi mu bila pri tisti priči omagala. „Nič te ne poznam, baba!" — je odgovoril starejšina Cepuder z glasom, ki je bil zdaj višji, zdaj nižji in obenem raskav in nekako renčeč. „Kaj lažeš, kaj tajiš, kako me ne boš poznal?" — je zajadi-kovala baba. Svatje so se smehljali in poslušali. „Po noči, na Jurjevo" — je nadaljevala baba — „na Jurjevo po noči —¦ kaj si pozabil? Kdo pa je bil, ki je klical za menoj, ki je tekel kakor maček, ki me je ujel za podom? — Preveč denarja imaš, plačaj zdaj, ker se je tako zgodilo, da moraš plačati!" —- „Ne poznam te, baba!" — je zarenčal starejšina in se obenem zasmejal. „Kaj nisi ti trkal na kresno noč, kaj nisi plezal po lestvi, ki se je zlomila in se okopala s teboj vred v luži?" Nenadoma je stal za babo godec Šimen, iztegnil preko njene rame svoj dolgi vrat in se nemudoma oglasil: „Moja baba je to: zdaj sva pa skupaj! Plačaj, tolar daj, če ne pa grem do tvoje stare. Vsi vemo: taka je kakor sršen!" — Starejšina je ponudil pest bakrenega denarja, godca sta spravila, se sprijela, zaplesala po sobi in zapela: Simen in Jaka sta dva korenjaka; če se prvi boji, že drugi zanj beži! — Zunaj so pokali možnarji, samokresi, pištole in puške. Ko se je zvečerilo, so se prikazovali od vseh strani hipni ognji, tuintam tik njih obrazi mladih fantov z veselimi in drznimi očmi, z velikimi Milan Pugelj: Med gorami. 529 vejami rožmarina za klobuki, ki so segale daleč doli do tilnika in rame. Peli so vsekrižem z daleč odmevajočimi krepkimi glasovi, pili vino, ki so ga jim prinesli v škafih, in se metali za kratek čas po belem snegu, ki je ležal v kopicah na desni in levi. Vedno so še prihajali gostje. Stara vdova iz vasi je prišla na skodelico tople juhe, star berač je prilezel na kozarec vina, da se ž njim ugreje in pomladi. V kotu za vrati so pričeli igrati godci iznova; tako veselo so godli, da se je izpozabil stari in skopuški oče Cepuder, pograbil nevestino tovarišico — tisto Mano, ki ima oči kakov potočnice in obrvi kakor svila — jo objel okrog pasa, pritisnil nase, dvignil svoje debele in težke noge, zažvižgal z godci vred in se zasukal. „Hej, hej, hej!" — Vse križem je pelo, vse navzkriž je vriskalo in žvižgalo. Mladenkam so žarela lica v prešernem veselju, same so pritiskale svoje mlade grudi k tistim plesalcem, ki so jim ugajali, same so se ustavljale ž njimi v kotih in v gneči in si pustile poljubljati čela, lica, oči in svoje češnjeve ustne. Starejšina Cepuder je izpustil plesalko; kakor bi padel, je sedel na klop tik starega Gazvode, svojo debelo roko mu je položil okrog vratu, z vso silo je žvižgal z godci vred veselo in poskočno melodijo, rdel in žarel v debela in napihnjena lica, tolkel z nogo v taktu ob tla in mahal z desnico po zraku, kakor bi ukazoval godcem. Ženin Zavrtin je stopil k njemu, potrkal ga je po rami in, ko so godci prenehali, v splošnem hrupu zakričal na ves glas: „Od kraja, od kraja!" — Igrali so vnovič. Zavrtin je plesal z vsimi družicami in tovari-šicami, ženami in dekleti po redu. In da bi bilo veselje večje, je izvlekel izza mize starega Gazvodo samega in ga šiloma vihtel med rajajočimi pari. „Naprej, naprej!" — je kričal na godce, ki so se utrudili in nehali. Starejšine ni hotel izpustiti iz rok močno; vino mu je podžgalo kri, da je plala kakor ognjena po žilah in zahtevala hrupa in trušča. „Znova, znova! — Za to so godci, da godejo, in za to plesalci, da plešejo!" — Njegov obraz je gorel v temni rdečici, iz črnih oči je pretila nekakšna razdivjana, skoro odurna sila, roke so se oklepale Gazvode kakor klešče. . Godci so zagodli znova, pot jim je tekel po čelu, pogledi, ki so hiteli izmed napihnjenih lic po sobi, so postajali nejevoljni. »Ljubljanski Zvon" 9. XXVIII. 1908. . 34 530 Milan Pugelj: Med gorami. „Dovolj bo, ženin!" — se je oglasil starejšina in se izkušal oprostiti Zavrtinovih rok. Naveličal se je drevenja, obstal na mestu in se po sili smehljal. „Dekleta imaš" ?— je dejal — „ne enega, cela kopa jih je! Tam izberi, njim se ljubi, ker so mlade! Jaz sem starec!" Ali Zavrtin ga je še držal, še vlačil šiloma za seboj, gledal surovo predse v steno, stiskal ustne, molčal, kakor bi ne čul sta-rejšinovih besed. Strast do plesa, do hrupa, do trušča ga je vsega osvojila in prevzela. Tam v kotu tik godcev se mu je iztrgal nenadoma Gazvoda, skoro sovražno ga je pogledal, napol pahnil od sebe, odkorakal slabovoljno skozi sredo plesalcev, sedel za mizo in zabobnal po njej s svojimi debelimi in okroglimi prsti. Samo za trenotek je obstal Zavrtin na mestu, ozrl se je v gnečo, iztrgal mlademu fantu plesalko, zavihtel se ž njo proti steni, pritisnil jo nase, da je zakričala plašno in bolestno. Nenadoma so utihnili godci, klarineta je zapela zadnja z za-tegnjenim, žalostno cvilečim glasom. Godec Šimen, ki je sedel pri igranju sredi tovaršev in za mizo, je skočil nanjo in ž nje k Za-vrtinu in njegovi plesalki, rajajoči pari pa so se hipoma ustavili in razdružili, začudenje se je razlilo po vseh obrazih, mladenke so se prestrašile. Tam ob levi steni je izpustil iz svojih močnih rok ženin Zavrtin mladega in šibkega dekleta, ki je bilo vse bledo in se je držalo za prsi, stopil je k mizi, ki je segala od zidu do zidu, udaril po njej z desnico, da so odskočili kozarci kakor igrača, da je pljusnilo vino na vse strani in teklo v stoterih curkih na levo in desno. „Kdo je proti meni?" — je zaklical s svojim mogočnim in bobnečim glasom. „Kaj se napihujete skrivaj zaradi mene, kaj kalite mojo veselo svatbo ? — Če se oklenem starejšine, da bi Jž njim prijateljsko zarajal, se me oteplje kakor govedo komarja, če ob-jamem v plesu dekleta, zakriči v mojih rokah, kakor bi ovili okrog njenih nedrij modrasi svoje repe!" — Jezno je govoril, srepo strmel v svate, natočil v prazno kupo vina in jo do dna izpraznil. »Premočen si" — so odvrnili svatje. „Ker si junak, zato si presilen. Dekleta pa so nežna, kakor iz masla: dobro jo primi, pa se ti zmasti v roki kakor bičevje!" — In tam izza mize se je oglasil nepričakovano starina Gazvoda, pokazal z roko na Zavrtina in pogledal po drugovih in družicah. Milan Pugelj: Med gorami. 531 „Pijan je, ženin je pijan" — je dejal — „in zato ne ve, kaj dela!" — Zbadljivo je izpregovoril, z debelo roko je kazal nanj in ob koncu svojih besed se je smejal naglas in zaničljivo: ho, ho, ho! Zavrtin je gledal vanj, kakor bi ga hotel nabosti na svoje ostre poglede, s peto je udaril ob tla, da se je odluščila dolga trska, z roko je popravil klobuk in zamahnil po zraku in zapretil. »Spoznal sem te" — je rekel — „po glasu sem te spoznal: dejal si pijan, pa si hotel reči malovreden, o pijancu si govoril, pa si imel v mislih potepuha! Na sredo stopi, dvigni se izza mize, in če si to uro pošten, mi poglej v oči!" Marjetin oče, dolg in siv starec, je stopil v sobo in potegnil ženina za rokav. Bled je bil njegov gubasti obraz, kakor bi ga potegnil iz apna, roke so se mu tresle kakor v mrzlici. „Kaj sem zato vzel ženina, da se bo prepiral, kaj sem napravil svatbo za pretepača?" — Preko starčevih majhnih in sivih oči so hitele trepalnice navzgor in navzdol, glava se je med govorjenjem stresavala, v kolenu upognjena noga se je dvigala in tolkla ob tla. „Kdo je gospodar?" — je zakričal ženin. „Kaj ne velja tisto pismo, ki smo ga napravili v mestu in ki tako govori, da je posestvo moje? — Starec si, pa ne veš, kaj ti uhaja mimo brezzobih čeljusti!" — Starec - žganjar se je tresel po vsem životu, za mizo se je oglasil starejšina Gazvoda in zmajal s svojo debelo glavo. „Zdaj si slišal!" —je govoril. „Na svoja ušesa si slišal, kako je s teboj! Slabo si napravil, oče žganjar: otroka in dom in sebe si prodal malopridnežu!" — Zavrtin je vzkipel nemudoma v divji jezi; preko mize se je iztegnil, pograbil najbližjo steklenico in jo zalučil proti Gazvodi: tik nad starejšinovo glavo se je zaletela v steno, se razdrobila v tisoč drobcev, ki so šinili na vse strani in se usuli na preplašene svate. V tistem hipu je planila do njega Marjeta, oklenila se ga preko rok okoli života in kričala vanj vroča in razdražena: „Ali si pri zavesti, ali imaš pamet, ali poznaš mene, svojo nevesto?" — Pahnil jo je od sebe kakor tujko, h godcem se je okrenil in jim velel igrati. „Igrajte mi" < je klical — »zaigrajte mi, da kaznujem uporne svate, da zapleševa z Gazvodo, kakor se bo nama ljubilo!" — 34* 532 Milan Pugelj: Med gorami. Starec -žganjar ga je potegnil znova za rokav, tudi Lukež je prišel — dolgi in stari hišni hlapec — tudi on je zagrabil za rokav in bledel od ogorčenosti. „Izgini, izgubi se, ne vrni se, pojdi, pretepač, poberi se iz poštene hiše!" — Žganjar je kričal, Lukež je vzklikal, Marjeta je kazala na duri. „Ne poznam te" — je govorila — „tam so ti vrata, ne stopi, sramotilec, nikoli več pred moje oči!" — „Moja žena" — ji je odgovarjal Zavrtin — »moja žena si! Molči, da te na mestu ne prisilim! —" Vsa divja, vsa razpaljena je stopila do njega, zamahnila je in isti hip zaječala, odletela k steni, stiskala roke na prsi in zdrsnila na tla; ali nenadoma je vstala, dvignila visoko roko, vsa užaljena pretila in obetala maščevanje. „Kaj se je zgodilo?" — so izpraševali svatje, in tisti, ki so videli, so odgovarjali: „Sunil jo je, v prsi jo je sunil!" — Marjeta je bila takrat že zunaj, že je hitela izpod hriba niže doli v dolino, že je zavila na zasneženo cesto in drevila po njej kakor blazna. Svilena, pisana, spredaj za pas zataknjena ruta se je lovila po njenih plečih, beli nevestni venec je padel potoma iz las, kite so se razpustile, zimska sapa, ki je pihala v njen obraz, jih je razpletla, dolgi in kakor noč črni lasje so valovili za njo, spuščali se više in niže; videti so bili kakor čarobne peroti. Pozna noč je molčala naokrog, burja je zavijala po samotnem in golem drevju, žvižgala je, tulila, razgrajala kakor besna. Na križpotju, kjer stoji bela krčma, kjer se seka cesarska cesta -z deželno, tam je Marjeta obstala in potrkala na okno. „Kdo je?" — se je oglašal gospodar in naglašal svoje ime. „Kdo išče mene, Miho Kljukarja?" — „Žganjarjeva sem" je odgovarjala — »Marjeta izpod hriba. Odprite! Kje je logar?" — „Spi nocoj" — je govoril gospodar in prišel odklepat vrata. „Spi nocoj, tu zraven v sobi stanuje — Kaj te je prignalo?" — Napol oblečena starka se je pokazala zadaj, tiščala vanjo in hitela stavljati vprašanja. „Nevesta si, nevesta!" — se je čudila. „Kaj nisi nevesta?" — Marjeta je planila v stransko sobo, zaloputnila vrata za seboj, stala v temi in se skušala v njej razgledati. Tam v kotu na postelji se je prebujal logar, ki je bil že davno ozdravel, se dvigal, uprasnil žveplenko in prižigal svečo. Milan Pugelj: Med gorami. 533 „Kdo je?" —se je vznemirjal. „Ti si, Marjeta, glej jo!" — Dvignil je svečo ob obrazu, ogledaval jo je, po glasu se je poznalo, da se je je razveselil. „Ženin me je osramotil!" — je pripovedovala v eni sapi. „Svatbo je razdrl, pretepal se s svati. Mene je pahnil od sebe, sunil me v prsi. Glej, glej, tu — tu — tu — sem me je sunil!" — Nenadoma je razgalila svoje blesteče, polne in mlade grudi, vlekla obleko od njih, stopila bliže in kazala črno liso, ki je ležala na levi strani kakor madež. „Jaz ga sovražim!" je govorila razburjena dalje. „Zato sem prišla ob tej uri k tebi, da se maščujem! Poslušaj me: on te je ranil — moj ženin, Zavrtin! Sam je povedal, moj oče ve in hlapec Lukež je slišal!" — Zunaj za vrati se je oglasil gospodar, tekal semintja po veži, glasno sklepal roke, govoril nekako radovedno, skoro veselo, kakor bi se ognil skrite nesreče. „No! Da! Ta je pa pravi! Zavrtin! Kakor za nalašč! Pretepač! Divji lovec! Saj že ne gleda kakor ljudje! Ampak kot zver! In kaj je zopet napravil?! Kaj nisem rekel žganjarju?! Ti, Andrej — sem rekel — tega ne jemlji za zeta! Pa me ni ubogal! Zdaj pa ima! To je sramota! Svate je pretepal! Kajpada! Čisto po njegovo! Gleda kakor volk! — Nežka, Nežka, kje je moj plašč? Do župana grem, do orožnikov! Kje je moj plašč? — V ječo pojde! Tja spada: med potepuhe!" — Marjeta je prihitela iz sobe, molče je stopila preko veže in izginila zunaj v jesenski noči. Gospodar je ogrnil plašč in tekel naravnost po cesarski cesti proti vasi. Starka je stopila v sobo k logarju, ki je ležal vznak na postelji in strmel v strop, ki ni slišal njenih besed, ampak se gubil v nekakšnih čudnih, motnih sanjah. Misel se je zaletavala v misel, dogodki so se križali, osebe so vrvele mimo, spomini, vsa minulost, čudna, meglena bodočnost. In Marjeta: z razgaljenimi, mladimi, sočnimi, polnimi grudmi, v svetlosinji obleki, s črnimi, do kolen se-gajočimi lasmi, z obrazom kakor svetnica —------- Zunaj je žvižgala burja, tulila, zavijala mimo voglov, sikala med golim gozdnim vejevjem. Samota vsenaokrog, plašne, nejasne sence, led, sneg, mraz, krik gladne živali in zopet samota: tisto noč so odvedli Zavrtina v ječo. (Konec prihodnjič.) 578 Milan Pugelj: Med gorami. Med gorami. Spisal Milan Pugelj. (Konec.) III. pomladanski dan je. Sneg se je umaknil iz dolin, samo še gorski vrhovi nosijo bele kučme, ki se trgajo ob robu v dolgih kosmih in ginejo od dneva do dneva. Po gozdnatih rebrih curlja vsekrižem voda; na vsakih deset korakov se blesketa živahen curek, ki se vije. med mahovjem in koreninami kakor srebrna kača. Tuintam je že ozelenel holm, nova sveža in živozelena trava ga je prerasla, tak je, kakor bi ga pregrnil s svileno preprogo. Ptiči pojo vsekrižem. Po vrhovih še golega drevja kriče vrane; njih glasovi niso tako zoprni kakor po zimi in v snegu, razposajeni so, razigrani, skoro šegavi. Kosi žvižgajo po grmovju, rumeni kobilarji po visokih smrekah, niže spodaj blizu vasi se oglašajo vsevprek razposajeni ščinkavci. Od žganjarne po rebri doli koraka Lukež, na levo in na desno se ozira, mehur iztakne zadaj izza pasa, kratko pipo vzame iz žepa, v mehurjevem ustju jo drži in tlači s tobakom. Godec Šimen, stari trobentač s Kukovine, pride od desne, zastavi mu pot in pohvali vreme, ki se smeje naokrog kakor zdravo dete. „Kako, Lukež, kako je?" — pobara. „Kaj počnete na domu, kaj je z mlado brez moža?" — »Prebije se!" — odgovarja Lukež. »Kakor je Bog dal! Nesreča je, kaj hočemo?!" — Šimen gre svojo pot na levo, Lukež spravlja mehur za pas, pipo vtakne v usta, v oprsni žep poseže, troje žveplenk prinese iz njega, obstane, desno nogo dvigne, potegne ž njimi ob stegnu, ščiti plamenček z roko, prižiga tobak in vleče dim šiloma iz pipe. Že je v dolini, že se vidi vas, na obeh straneh leži polje, kmetje orjejo, na desno stopa za plugom oče Gazvoda, bič vihti in kriči nad voli. Milan Pugelj: Med gorami. 579 „Bog daj srečo! — zakliče Lukež. „Da bi rodilo, Bog daj!" — »Glej ga!" — se razveseli Gazvoda— »glej ga Lukeža izpod hriba! Kako pa z očetom, no, kako pa z mlado?" — „A — da!" — pokima Lukež z glavo. „Živi se, privadili se bomo!" — In tam niže spodaj stoji sredi polja z ogromno sevnico v roki debeli oče Cepuder, moder predpasnik ima na sebi, šele rahlo spomladansko solnce sije nanj, pa mu je obraz tako poten kakor v avgustu. »Bog daj dobro letino!" — kliče Lukež, pipo drži v ustih in izpušča pokoma dim iz njih. „Kam, Lukež, kam?" — izprašuje kmet, z roko grabi v veliko sevnico in siplje naokoli. „V vas!" — govori Lukež, kakor bi se izgovarjal. „Treba tega in onega, vedno treba. Zdaj soli, zdaj olja za svečavo, zdaj mazila za škornje — vedno se potrebuje." — Dalje stopa Lukež sredi polja, v tla gleda in misli svoje. In meni se sam s seboj; kar si misli, to si pripoveduje. „Pride" — govori — „vrne se kakor deseti brat, svetopisemski izgubljeni sin. Pa stoji pred teboj, pa te prosi odpuščenja. Njo prosi — ženo, očeta, mene — hlapca. Tako je! Gospodar hlapca! Pa se ne more gledati: grem, izgubim se za oglom." — Lukež besedici, počasi hodi, pipo prižiga vnovič in se praska po poraščenem licu. »Nagle jeze je" — pravi — „pa si ne more pomagati. Vzkipi kakor voda: zdaj led, zdaj krop ! Ni sam kriv, trdi! Kajpadane \ Natura je kriva, rojen je tak. In pijanost! Vino, ki omamlja in vtepa v glavo neumnost. Ali žalostno je! Ne naprej, ne nazaj ne moreš: kakor bi bil zaklet! Sam si ne moreš pomagati in tudi drugi ti ne morejo. Čakaj in trpi! Če se kdaj rešiš, dobro, in če nikoli, tudi dobro! Molči in vdaj se! In drugi s teboj! —" Lukež se ustavi sredi pota, sede na posekano drevo, ki leži tik jarka, enakomerno kadi in naglas misli. „Vrne se, kakor bi ga prinesle sape. Pogledaš, okreneš se in stoji pred tabo! Suh je, bled, slaboten kakor bolnik. Kaj me ne poznaš? — vpraša — Kaj me ne maraš poznati? — Nič vesel ni njegov glas, nekam težko govori, opravičuje se, prosi oproščenja. Pa nič ne pomaga oproščenje! Minulost stoji kakor skala in se ne da izbrisati! Gledaš spravo, pa veš, da je zastonj! Prepozno je. Veš vse, gledaš, ne moreš prenašati. Na piano stopiš, izgineš za oglom." — 37* 580 Milan Pugelj: Med gorami. Lukež se trudoma dvigne, stopi na pot in koraka počasi dalje. Solnce mu sije v lice, smeje se z neba, tako prijetno grejejo njegovi žarki kakor milost božja. Vsenaokrog sama spomladanska luč, sama rahla sreča, njen smehljaj razlit vsenaokoli. Lukež stopi na cesarsko cesto, postoji, pomisli in krene proti krčmi, ki se veselo beli naravnost sem od križpotja. Gre, pride vanjo, pozdravi med durmi, in gospodar Kljukar, ki sedi z velikimi, okroglimi naočniki konec nosu za mizo in prebira pratiko, pogleda preko zaprašenih stekel, živahno odzdravi, postreže s pijačo in prisede. Tudi stara baba — njegova žena — pride v sobo, dvigne levi rob umazanega predpasnika in ga zatakne za desno stran pasu, sede na klop k peči in prične pogovor. „Kako pa, Lukež?" — izprašuje. „Kako pa je pri vas, kam si pa namenjen?" — „Tako je pri nas" — reče Lukež — „kakor mora biti. Človek dela in ukrepa, pa je včasi božja volja taka, da mora biti narobe! — Pa v vas grem" — dostavi. „Kupovat grem: tega in onega je treba!" — Tudi gospodar Kljukar se oglasi: „Jaz sem že takrat dejal žganjarju, da ne bo prav, že tedaj, ko je jemal zeta. Ne pojde in ne pojde — sem odsvetoval. Saj že tako gleda, kaj ne? Kakor volk! No, vidiš!" — „Nič ni tisto" — odgovarja Lukež — „nič! Dober fant je — poznam ga do dna. Samo to napako ima, da je nagle jeze. Razjezi ga, in udaril te bo brez pomisleka. Kresnil te bo, če si mu tudi rodni oče! Prirojeno mu je, ni njegova krivda. Pa mu je v pogubo. In vino zamamlja človeka: tega spravi v dobro voljo, drugemu sili solze v oči, tretjega napravi besnega kakor žival, ki nima pameti in ne ve, kaj dela. Zlo je raztreseno po svetu kakor droben prah, ki ga ne vidimo. Pravijo, da ga je vrag nasejal. Skrito je in nevidno, pa človek ne ve, kje ga dojde ali pričaka. In tisto je tudi: ljudje smo! Ti imaš svoje slabosti, tvoj sosed svoje in jaz svoje! Tudi Zavrtin je človek in jih tudi ima. Pa bo že sam s seboj opravil! Niti jaz niti ti ne bova delala zanj, ne namesto njega trpela!" — Zunaj v veži se začujejo koraki, duri se odpro in logar stopi v sobo. Lovsko puško položi po dolgem po mizi, k Lukežu sede in naroči vina. „Izpod hriba si ti" —• vpraša — „kaj ne? In Lukež ti je ime!" — „Tako je" — odgovori Lukež, pije in se obriše z rokavom okrog ust. Milan Pugelj: Med gorami. 581 Logar bobna s prsti po mizi, najprej premišlja, in ko prične pogovor, ponudi Lukežu svoj kozarec. „Vzemi in pij!" —reče. »Zgoraj imate samo žganje! Naveliča se ga človek; dobro je včasi vino za izpremembo!" „Tako je!" — odgovori Lukež in pije. „In sami ste zdaj zgoraj" — nadaljuje logar. „Oče, ti pa Marjeta. Pa živite sami zase! Kaj hočemo! Kar človek napak napravi, se ne da včasi popraviti. No, pa vam tudi ni krivice! Pozabilo se je in se bo še bolj pozabilo! Pa privadi se človek, vsega se privadi!" — Logar neha govoriti, iz svoje steklenice natoči Lukežev kozarec, Lukež se brani, nazadnje pije in postaja dobre volje. „Starec sem" — pravi — „vidi se. Izpijem dva kozarca vina, pa mi gre kri v glavo kakor mlademu dekletu, ki je prvič s fantom na samem. Vroče mi postaja in v glavi se mi vrti — glej ga hu-dirja! Včasi pa smo pili drugače: tri bokale vsak, pa smo šele pričeli peti!" — Lukež pripoveduje in se smehlja, logar posluša in toči. „Nehaj, mladi prijatelj, nehaj!" — ga ustavlja Lukež. „Pijan bom, pa zaspim pod mizo. Slabo se poda pijanost starcu!" — In se brani in pije. „Kaj pa mlada?" — vpraša logar, naroči vnovič vina in nataka. „Ali se je že potolažila? Menda se ni, ko je ni nikamor na izpregled, še v nedeljo se ne prikaže!" — „Rado je sram dekleta" — odgovarja Lukež — „vsi to vemo, pa noče med ljudi!" — Sama sta v sobi, pijeta rumeno vino, ki jima razgreva lica in razpaljuje kri. Skozi desno okno sije v sobo popoldansko solnce, na tleh trepečejo žarki, izigravajo se kakor otroci. Logar misli, bobna s prsti po mizi, obrne glavo proti Lukežu, podpre jo z desnico in govori tise kakor prej. „Tako ti pravim, Lukež, lepa je Marjeta in škoda je, da se je tako zgodilo! Drugače bi želel!" — Lukež kima z glavo in pritrjuje. „Lepa" — pričenja — „tisto je resnica. Da bi ne imel pameti, bi zmotila mene — starca. Po pravici povedano, da bi me zamamila. Poznam jo, res je. Od mladega sem jo gojil, črviča. Od takrat, ko je umrla gospodinja. Pa je rasla kakor jelka v gori!" — »Pripoveduj!" — veli logar, pozorno, posluša in se čudno smeje. „Pij, zakaj ne piješ? Vino je, dobro vino in ne strup! In pripoveduj!" — 582 Milan Pugelj: Med gorami. Lukež se brani, pije in pripoveduje. „Bela je po životu, kožo ima gladko kakor papir: pisal bi lahko po njej! In vitka ti je ona in ravna — a — da! Zamamila bi mene starca, ko bi mi ne bil dal Bog uma! Hvala mu!" — Logar toči, Čudno se razburja, rdi v lica, oči mu gore, besede pije kakor v hudi žeji. Gospodar stopi v sobo, prinese vnovič vina in odhaja. „Pij!" — sili logar Lukeža in toči. „Pij, nagni kozarec in pripoveduj! Vrag me vzemi! Kdo ne bi imel te ženske rad? Da je lepa, praviš? No, govori in pij!" — „V desetih farah ni primere!" — pripoveduje Lukež. »Njen obraz, poznaš njen obraz — zal obraz, ti pravim. Oči kakor dva tolarja in črne kakor noč. In obrvi in trepalnice kakor svilene. Prsi kakor dvoje sočnih jabolk-------a — da! Ne pelji nas v skušnjavo!" — Tiho je v sobi, samo počasno tiktakanje stenske ure, ki visi ob durih, se razlega enakomerno po prostoru, od peči pribrenči prezgodnja muha, leta nad mizo v počasnih in negotovih krogih, sede na rob steklenice, opoteka se, zvrne se navpik in pade v vino. Lukež jo privleče z umazanim kazalcem na dan, smehlja se in jo vrže po mizi. „Jaz sem pijan" — pravi — „in ti si pijana, muha! Vidiš jo, kako je pijana, kako se opoteka!" — Muha se vrti v kaplji vina, prekopicuje se, počasi giblje z nogami in se postavlja na glavo. Zunaj se nagiblje dan, solnce se umika iz sobe, samo še neznatna svetla lisa trepeče na tleh, polagoma izginja, izgine popolnoma. Okna se rdečijo v večerni zarji, bledijo počasi, zbledijo čisto, prično megleti. Naglo se mrači, kakor bi se mudilo. Iz kotov prihaja mrak, izpodriva svetlobo, ki se stiska v sredini sobe, se počasi dviga, odhaja skozi okna. Logar se naslanja na obe roki, v Lukeža gleda in je ves vznemirjen. „Povej mi" — pravi — „po pravici mi povej: je nocoj doma Marjeta?" — „Doma!" — odgovarja Lukež. „Brez Taži" — se vznemirja logar — „brez laži in odkritosrčno rečeno: misel nanjo mi ne da miru. Preganja me, peče, razburja. Rad jo imam! Mlad fant sem, pa jo imam rad!" — Milan Pugelj: Med gorami. 583 „Kako ne?" — vpraša Lukež — „kako ne? Ko bi ne imel razuma v glavi, bi premotila mene, ki sem starec! A — da! In ti si mladič, pa jo vidiš enkrat, dvakrat — kako bi naj bilo drugače!" — Logar premišlja, domisli se in povpraša: „Kam greš, Lukež, kam si se namenil?" — „V vas" odgovarja starec — „kupovat grem tega in onega: olja za svečavo, mazila za škornje —" „Kaj boš kupil za Marjeto, kaj si je zaželela?" — „Kajpada bi si želela, vsakdo bi si želel!" — razlaga Lukež. „Svileno ruto, bele, šumeče robce, svetle, črne trakove. — Tako ti pravim: dekle si vedno želi. Pa je denarja pri hiši samo za potrebo!" — „Modre nogavice bi hotela!" — se je domislil logar. „Kupil bi jih ji, pa bi jih obuvala!" „Pa bi jih bila vesela, pa bi se nasmejala: hi, hi, hi! Pa bi jih obuvala!" — Lukež se šali kakor otrok „Pij!" — veli logar, toči in roka se mu trese. „Pij, pa pusti, da grem jaz namesto tebe: nogavice kupim in jih ji ponesem!" — Lukež se nenadoma zresni, z roko tolče ob mizo in kriči s hripavim glasom: „Ne, ne, ne!" — Pa nemudoma omahne, pozabi, pipa mu pade pod mizo, pobira jo, iztegne se po klopi in hoče zaspati. »Čakaj" — pravi logar, posadi ga pokoncu, pobere pipo, vtakne mu jo v usta, prižge jo in ga stresa za roko. „Zakaj bi ne šel, to mi povej!" — „Ker bi ne šel!" — odgovarja starec, besede mu gredo težko iz ust, trepalnice mu lezejo skupaj, glava se mu poveša kakor bolni kuri. „Ker bi ne bilo prav, če bi te jaz pustil, ker te ne smem pustiti, ker-------je — — prišel — — " Lukežu pade vnovič pipa iz ust in pod mizo, napol se vzdrami, skuša jo pobrati, pa zdrsne še sam za njo. Tam rogovih, omaguje, pomiri se nenadoma in prične glasno in enakomerno smrčati. Logar odide, po sobi je tiho in temno. Samo tiktakanje stenske ure in brenčanje muhe, ki se je dvignila in leta nekje zgoraj pod stropom. Gospodar pride v sobo, za njim gospodinja, napravita luč, gledata pod mizo, kjer leži in smrči pijani Lukež. Razgovarjata se o logarju, gospodinja pripoveduje, da je poslušala pri vratih, samo šepeče, ko razlaga o logarju in Marjeti. In laže vmes: pravi, da jo 584 Milan Pugelj: Med gorami. je videla nekoč po noči, kako je prišla in trkala na njegovo okno, kako ga ji je on odprl, jo prijel za podpazduhi in jo dvignil k sebi. Laže in trdi, da je videla to tisto noč, ko jima je zvrgla bre-zasta junica tele. „Dvigniva ga Lukeža!" — pravi gospodar, posluša in zmajuje z rameni. „Na klop ga dvigniva!" — Mizo odmakneta, Kljukar prime pod ramena, baba pri nogah, Lukež stoka in se poravnava na klopi. Oči odpre, mane jih, gleda začudeno okoli, se počasi dviguje, išče nekoga po sobi, oglasi se, skoro zakliče: „Kje je logar? Kje je?" — „Šel je" — odgovarja gospodar. „Šel je; kaj jaz vem, kam je šel!" — Lukež vstane, se opoteče do Kljukarja, zgrabi ga trdo za roke, vleče ga šiloma za seboj skozi duri v vežo in od tam preko pragu na piano. „Pod hrib je šel" — govori s prestrašenim glasom — „pod hrib k Marjeti!" — „Naj gre!" — pravi gospodar. „Ne!" — kriči Lukež in ves hripav je njegov glas — „ne! ne! On je doma, Zavrtin, iz ječe je ušel, na tuje beži, pobesnel bo, ubil ga bo, ustrelil!" — Izpod hriba zazveni strel, oster, rezek, tenek, v tisoč odmevih se razširi nad krajino, izgubi se nemudoma kakor misel. »Ustrelil ga je!" — hripavo kriči Lukež. „Poznam pok, ostri, tenki pok: z medeno pištolo ga je, s tisto, ki jo je kupil za svatbo." — Kljukar gleda z debelimi očmi, nič ne ve, kaj misli, Lukež sede na prag, stisne se v kot, zobje mu šklepečejo, trese se po životu, moli s hripavim, negotovim glasom: „Oče naš— —".
 
„Kaj me ne poznaš?" — je nekako vanj zajokal in klecnil z glavo, kakor bi mu bila pri tisti priči omagala.
 
„Nič te ne poznam, baba!" — je odgovoril starejšina Cepuder z glasom, ki je bil zdaj višji, zdaj nižji in obenem raskav in nekako renčeč. „Kaj lažeš, kaj tajiš, kako me ne boš poznal?" — je zajadikovala baba. Svatje so se smehljali in poslušali.
 
„Po noči, na Jurjevo" — je nadaljevala baba — „na Jurjevo po noči — kaj si pozabil? Kdo pa je bil, ki je klical za menoj, ki je tekel kakor maček, ki me je ujel za podom? — Preveč denarja imaš, plačaj zdaj, ker se je tako zgodilo, da moraš plačati!" —-
 
„Ne poznam te, baba!" — je zarenčal starejšina in se obenem zasmejal.
 
„Kaj nisi ti trkal na kresno noč, kaj nisi plezal po lestvi, ki se je zlomila in se okopala s teboj vred v luži?"
 
Nenadoma je stal za babo godec Šimen, iztegnil preko njene rame svoj dolgi vrat in se nemudoma oglasil:
 
Godec Jaka je pozdravil s spačenim ženskim glasom, prišaral počasi do starejšine Cepudra in mu ponudil svojo dolgo in koščeno roko. „Kaj me ne poznaš?" — je nekako vanj zajokal in klecnil z glavo, kakor bi mu bila pri tisti priči omagala. „Nič te ne poznam, baba!" — je odgovoril starejšina Cepuder z glasom, ki je bil zdaj višji, zdaj nižji in obenem raskav in nekako renčeč. „Kaj lažeš, kaj tajiš, kako me ne boš poznal?" — je zajadi-kovala baba. Svatje so se smehljali in poslušali. „Po noči, na Jurjevo" — je nadaljevala baba — „na Jurjevo po noči —¦ kaj si pozabil? Kdo pa je bil, ki je klical za menoj, ki je tekel kakor maček, ki me je ujel za podom? — Preveč denarja imaš, plačaj zdaj, ker se je tako zgodilo, da moraš plačati!" —- „Ne poznam te, baba!" — je zarenčal starejšina in se obenem zasmejal. „Kaj nisi ti trkal na kresno noč, kaj nisi plezal po lestvi, ki se je zlomila in se okopala s teboj vred v luži?" Nenadoma je stal za babo godec Šimen, iztegnil preko njene rame svoj dolgi vrat in se nemudoma oglasil: „Moja baba je to: zdaj sva pa skupaj! Plačaj, tolar daj, če ne pa grem do tvoje stare. Vsi vemo: taka je kakor sršen!" — Starejšina je ponudil pest bakrenega denarja, godca sta spravila, se sprijela, zaplesala po sobi in zapela: Simen in Jaka sta dva korenjaka; če se prvi boji, že drugi zanj beži! — Zunaj so pokali možnarji, samokresi, pištole in puške. Ko se je zvečerilo, so se prikazovali od vseh strani hipni ognji, tuintam tik njih obrazi mladih fantov z veselimi in drznimi očmi, z velikimi Milan Pugelj: Med gorami. 529 vejami rožmarina za klobuki, ki so segale daleč doli do tilnika in rame. Peli so vsekrižem z daleč odmevajočimi krepkimi glasovi, pili vino, ki so ga jim prinesli v škafih, in se metali za kratek čas po belem snegu, ki je ležal v kopicah na desni in levi. Vedno so še prihajali gostje. Stara vdova iz vasi je prišla na skodelico tople juhe, star berač je prilezel na kozarec vina, da se ž njim ugreje in pomladi. V kotu za vrati so pričeli igrati godci iznova; tako veselo so godli, da se je izpozabil stari in skopuški oče Cepuder, pograbil nevestino tovarišico — tisto Mano, ki ima oči kakov potočnice in obrvi kakor svila — jo objel okrog pasa, pritisnil nase, dvignil svoje debele in težke noge, zažvižgal z godci vred in se zasukal. „Hej, hej, hej!" — Vse križem je pelo, vse navzkriž je vriskalo in žvižgalo. Mladenkam so žarela lica v prešernem veselju, same so pritiskale svoje mlade grudi k tistim plesalcem, ki so jim ugajali, same so se ustavljale ž njimi v kotih in v gneči in si pustile poljubljati čela, lica, oči in svoje češnjeve ustne. Starejšina Cepuder je izpustil plesalko; kakor bi padel, je sedel na klop tik starega Gazvode, svojo debelo roko mu je položil okrog vratu, z vso silo je žvižgal z godci vred veselo in poskočno melodijo, rdel in žarel v debela in napihnjena lica, tolkel z nogo v taktu ob tla in mahal z desnico po zraku, kakor bi ukazoval godcem. Ženin Zavrtin je stopil k njemu, potrkal ga je po rami in, ko so godci prenehali, v splošnem hrupu zakričal na ves glas: „Od kraja, od kraja!" — Igrali so vnovič. Zavrtin je plesal z vsimi družicami in tovari-šicami, ženami in dekleti po redu. In da bi bilo veselje večje, je izvlekel izza mize starega Gazvodo samega in ga šiloma vihtel med rajajočimi pari. „Naprej, naprej!" — je kričal na godce, ki so se utrudili in nehali. Starejšine ni hotel izpustiti iz rok močno; vino mu je podžgalo kri, da je plala kakor ognjena po žilah in zahtevala hrupa in trušča. „Znova, znova! — Za to so godci, da godejo, in za to plesalci, da plešejo!" — Njegov obraz je gorel v temni rdečici, iz črnih oči je pretila nekakšna razdivjana, skoro odurna sila, roke so se oklepale Gazvode kakor klešče. . Godci so zagodli znova, pot jim je tekel po čelu, pogledi, ki so hiteli izmed napihnjenih lic po sobi, so postajali nejevoljni. »Ljubljanski Zvon" 9. XXVIII. 1908. . 34 530 Milan Pugelj: Med gorami. „Dovolj bo, ženin!" — se je oglasil starejšina in se izkušal oprostiti Zavrtinovih rok. Naveličal se je drevenja, obstal na mestu in se po sili smehljal. „Dekleta imaš" ?— je dejal — „ne enega, cela kopa jih je! Tam izberi, njim se ljubi, ker so mlade! Jaz sem starec!" Ali Zavrtin ga je še držal, še vlačil šiloma za seboj, gledal surovo predse v steno, stiskal ustne, molčal, kakor bi ne čul sta-rejšinovih besed. Strast do plesa, do hrupa, do trušča ga je vsega osvojila in prevzela. Tam v kotu tik godcev se mu je iztrgal nenadoma Gazvoda, skoro sovražno ga je pogledal, napol pahnil od sebe, odkorakal slabovoljno skozi sredo plesalcev, sedel za mizo in zabobnal po njej s svojimi debelimi in okroglimi prsti. Samo za trenotek je obstal Zavrtin na mestu, ozrl se je v gnečo, iztrgal mlademu fantu plesalko, zavihtel se ž njo proti steni, pritisnil jo nase, da je zakričala plašno in bolestno. Nenadoma so utihnili godci, klarineta je zapela zadnja z za-tegnjenim, žalostno cvilečim glasom. Godec Šimen, ki je sedel pri igranju sredi tovaršev in za mizo, je skočil nanjo in ž nje k Za-vrtinu in njegovi plesalki, rajajoči pari pa so se hipoma ustavili in razdružili, začudenje se je razlilo po vseh obrazih, mladenke so se prestrašile. Tam ob levi steni je izpustil iz svojih močnih rok ženin Zavrtin mladega in šibkega dekleta, ki je bilo vse bledo in se je držalo za prsi, stopil je k mizi, ki je segala od zidu do zidu, udaril po njej z desnico, da so odskočili kozarci kakor igrača, da je pljusnilo vino na vse strani in teklo v stoterih curkih na levo in desno. „Kdo je proti meni?" — je zaklical s svojim mogočnim in bobnečim glasom. „Kaj se napihujete skrivaj zaradi mene, kaj kalite mojo veselo svatbo ? — Če se oklenem starejšine, da bi Jž njim prijateljsko zarajal, se me oteplje kakor govedo komarja, če ob-jamem v plesu dekleta, zakriči v mojih rokah, kakor bi ovili okrog njenih nedrij modrasi svoje repe!" — Jezno je govoril, srepo strmel v svate, natočil v prazno kupo vina in jo do dna izpraznil. »Premočen si" — so odvrnili svatje. „Ker si junak, zato si presilen. Dekleta pa so nežna, kakor iz masla: dobro jo primi, pa se ti zmasti v roki kakor bičevje!" — In tam izza mize se je oglasil nepričakovano starina Gazvoda, pokazal z roko na Zavrtina in pogledal po drugovih in družicah. Milan Pugelj: Med gorami. 531 „Pijan je, ženin je pijan" — je dejal — „in zato ne ve, kaj dela!" — Zbadljivo je izpregovoril, z debelo roko je kazal nanj in ob koncu svojih besed se je smejal naglas in zaničljivo: ho, ho, ho! Zavrtin je gledal vanj, kakor bi ga hotel nabosti na svoje ostre poglede, s peto je udaril ob tla, da se je odluščila dolga trska, z roko je popravil klobuk in zamahnil po zraku in zapretil. »Spoznal sem te" — je rekel — „po glasu sem te spoznal: dejal si pijan, pa si hotel reči malovreden, o pijancu si govoril, pa si imel v mislih potepuha! Na sredo stopi, dvigni se izza mize, in če si to uro pošten, mi poglej v oči!" Marjetin oče, dolg in siv starec, je stopil v sobo in potegnil ženina za rokav. Bled je bil njegov gubasti obraz, kakor bi ga potegnil iz apna, roke so se mu tresle kakor v mrzlici. „Kaj sem zato vzel ženina, da se bo prepiral, kaj sem napravil svatbo za pretepača?" — Preko starčevih majhnih in sivih oči so hitele trepalnice navzgor in navzdol, glava se je med govorjenjem stresavala, v kolenu upognjena noga se je dvigala in tolkla ob tla. „Kdo je gospodar?" — je zakričal ženin. „Kaj ne velja tisto pismo, ki smo ga napravili v mestu in ki tako govori, da je posestvo moje? — Starec si, pa ne veš, kaj ti uhaja mimo brezzobih čeljusti!" — Starec - žganjar se je tresel po vsem životu, za mizo se je oglasil starejšina Gazvoda in zmajal s svojo debelo glavo. „Zdaj si slišal!" —je govoril. „Na svoja ušesa si slišal, kako je s teboj! Slabo si napravil, oče žganjar: otroka in dom in sebe si prodal malopridnežu!" — Zavrtin je vzkipel nemudoma v divji jezi; preko mize se je iztegnil, pograbil najbližjo steklenico in jo zalučil proti Gazvodi: tik nad starejšinovo glavo se je zaletela v steno, se razdrobila v tisoč drobcev, ki so šinili na vse strani in se usuli na preplašene svate. V tistem hipu je planila do njega Marjeta, oklenila se ga preko rok okoli života in kričala vanj vroča in razdražena: „Ali si pri zavesti, ali imaš pamet, ali poznaš mene, svojo nevesto?" — Pahnil jo je od sebe kakor tujko, h godcem se je okrenil in jim velel igrati. „Igrajte mi" < je klical — »zaigrajte mi, da kaznujem uporne svate, da zapleševa z Gazvodo, kakor se bo nama ljubilo!" — 34* 532 Milan Pugelj: Med gorami. Starec -žganjar ga je potegnil znova za rokav, tudi Lukež je prišel — dolgi in stari hišni hlapec — tudi on je zagrabil za rokav in bledel od ogorčenosti. „Izgini, izgubi se, ne vrni se, pojdi, pretepač, poberi se iz poštene hiše!" — Žganjar je kričal, Lukež je vzklikal, Marjeta je kazala na duri. „Ne poznam te" — je govorila — „tam so ti vrata, ne stopi, sramotilec, nikoli več pred moje oči!" — „Moja žena" — ji je odgovarjal Zavrtin — »moja žena si! Molči, da te na mestu ne prisilim! —" Vsa divja, vsa razpaljena je stopila do njega, zamahnila je in isti hip zaječala, odletela k steni, stiskala roke na prsi in zdrsnila na tla; ali nenadoma je vstala, dvignila visoko roko, vsa užaljena pretila in obetala maščevanje. „Kaj se je zgodilo?" — so izpraševali svatje, in tisti, ki so videli, so odgovarjali: „Sunil jo je, v prsi jo je sunil!" — Marjeta je bila takrat že zunaj, že je hitela izpod hriba niže doli v dolino, že je zavila na zasneženo cesto in drevila po njej kakor blazna. Svilena, pisana, spredaj za pas zataknjena ruta se je lovila po njenih plečih, beli nevestni venec je padel potoma iz las, kite so se razpustile, zimska sapa, ki je pihala v njen obraz, jih je razpletla, dolgi in kakor noč črni lasje so valovili za njo, spuščali se više in niže; videti so bili kakor čarobne peroti. Pozna noč je molčala naokrog, burja je zavijala po samotnem in golem drevju, žvižgala je, tulila, razgrajala kakor besna. Na križpotju, kjer stoji bela krčma, kjer se seka cesarska cesta -z deželno, tam je Marjeta obstala in potrkala na okno. „Kdo je?" — se je oglašal gospodar in naglašal svoje ime. „Kdo išče mene, Miho Kljukarja?" — „Žganjarjeva sem" je odgovarjala — »Marjeta izpod hriba. Odprite! Kje je logar?" — „Spi nocoj" — je govoril gospodar in prišel odklepat vrata. „Spi nocoj, tu zraven v sobi stanuje — Kaj te je prignalo?" — Napol oblečena starka se je pokazala zadaj, tiščala vanjo in hitela stavljati vprašanja. „Nevesta si, nevesta!" — se je čudila. „Kaj nisi nevesta?" — Marjeta je planila v stransko sobo, zaloputnila vrata za seboj, stala v temi in se skušala v njej razgledati. Tam v kotu na postelji se je prebujal logar, ki je bil že davno ozdravel, se dvigal, uprasnil žveplenko in prižigal svečo. Milan Pugelj: Med gorami. 533 „Kdo je?" —se je vznemirjal. „Ti si, Marjeta, glej jo!" — Dvignil je svečo ob obrazu, ogledaval jo je, po glasu se je poznalo, da se je je razveselil. „Ženin me je osramotil!" — je pripovedovala v eni sapi. „Svatbo je razdrl, pretepal se s svati. Mene je pahnil od sebe, sunil me v prsi. Glej, glej, tu — tu — tu — sem me je sunil!" — Nenadoma je razgalila svoje blesteče, polne in mlade grudi, vlekla obleko od njih, stopila bliže in kazala črno liso, ki je ležala na levi strani kakor madež. „Jaz ga sovražim!" je govorila razburjena dalje. „Zato sem prišla ob tej uri k tebi, da se maščujem! Poslušaj me: on te je ranil — moj ženin, Zavrtin! Sam je povedal, moj oče ve in hlapec Lukež je slišal!" — Zunaj za vrati se je oglasil gospodar, tekal semintja po veži, glasno sklepal roke, govoril nekako radovedno, skoro veselo, kakor bi se ognil skrite nesreče. „No! Da! Ta je pa pravi! Zavrtin! Kakor za nalašč! Pretepač! Divji lovec! Saj že ne gleda kakor ljudje! Ampak kot zver! In kaj je zopet napravil?! Kaj nisem rekel žganjarju?! Ti, Andrej — sem rekel — tega ne jemlji za zeta! Pa me ni ubogal! Zdaj pa ima! To je sramota! Svate je pretepal! Kajpada! Čisto po njegovo! Gleda kakor volk! — Nežka, Nežka, kje je moj plašč? Do župana grem, do orožnikov! Kje je moj plašč? — V ječo pojde! Tja spada: med potepuhe!" — Marjeta je prihitela iz sobe, molče je stopila preko veže in izginila zunaj v jesenski noči. Gospodar je ogrnil plašč in tekel naravnost po cesarski cesti proti vasi. Starka je stopila v sobo k logarju, ki je ležal vznak na postelji in strmel v strop, ki ni slišal njenih besed, ampak se gubil v nekakšnih čudnih, motnih sanjah. Misel se je zaletavala v misel, dogodki so se križali, osebe so vrvele mimo, spomini, vsa minulost, čudna, meglena bodočnost. In Marjeta: z razgaljenimi, mladimi, sočnimi, polnimi grudmi, v svetlosinji obleki, s črnimi, do kolen se-gajočimi lasmi, z obrazom kakor svetnica —------- Zunaj je žvižgala burja, tulila, zavijala mimo voglov, sikala med golim gozdnim vejevjem. Samota vsenaokrog, plašne, nejasne sence, led, sneg, mraz, krik gladne živali in zopet samota: tisto noč so odvedli Zavrtina v ječo. (Konec prihodnjič.) 578 Milan Pugelj: Med gorami. Med gorami. Spisal Milan Pugelj. (Konec.) III. pomladanski dan je. Sneg se je umaknil iz dolin, samo še gorski vrhovi nosijo bele kučme, ki se trgajo ob robu v dolgih kosmih in ginejo od dneva do dneva. Po gozdnatih rebrih curlja vsekrižem voda; na vsakih deset korakov se blesketa živahen curek, ki se vije. med mahovjem in koreninami kakor srebrna kača. Tuintam je že ozelenel holm, nova sveža in živozelena trava ga je prerasla, tak je, kakor bi ga pregrnil s svileno preprogo. Ptiči pojo vsekrižem. Po vrhovih še golega drevja kriče vrane; njih glasovi niso tako zoprni kakor po zimi in v snegu, razposajeni so, razigrani, skoro šegavi. Kosi žvižgajo po grmovju, rumeni kobilarji po visokih smrekah, niže spodaj blizu vasi se oglašajo vsevprek razposajeni ščinkavci. Od žganjarne po rebri doli koraka Lukež, na levo in na desno se ozira, mehur iztakne zadaj izza pasa, kratko pipo vzame iz žepa, v mehurjevem ustju jo drži in tlači s tobakom. Godec Šimen, stari trobentač s Kukovine, pride od desne, zastavi mu pot in pohvali vreme, ki se smeje naokrog kakor zdravo dete. „Kako, Lukež, kako je?" — pobara. „Kaj počnete na domu, kaj je z mlado brez moža?" — »Prebije se!" — odgovarja Lukež. »Kakor je Bog dal! Nesreča je, kaj hočemo?!" — Šimen gre svojo pot na levo, Lukež spravlja mehur za pas, pipo vtakne v usta, v oprsni žep poseže, troje žveplenk prinese iz njega, obstane, desno nogo dvigne, potegne ž njimi ob stegnu, ščiti plamenček z roko, prižiga tobak in vleče dim šiloma iz pipe. Že je v dolini, že se vidi vas, na obeh straneh leži polje, kmetje orjejo, na desno stopa za plugom oče Gazvoda, bič vihti in kriči nad voli. Milan Pugelj: Med gorami. 579 „Bog daj srečo! — zakliče Lukež. „Da bi rodilo, Bog daj!" — »Glej ga!" — se razveseli Gazvoda— »glej ga Lukeža izpod hriba! Kako pa z očetom, no, kako pa z mlado?" — „A — da!" — pokima Lukež z glavo. „Živi se, privadili se bomo!" — In tam niže spodaj stoji sredi polja z ogromno sevnico v roki debeli oče Cepuder, moder predpasnik ima na sebi, šele rahlo spomladansko solnce sije nanj, pa mu je obraz tako poten kakor v avgustu. »Bog daj dobro letino!" — kliče Lukež, pipo drži v ustih in izpušča pokoma dim iz njih. „Kam, Lukež, kam?" — izprašuje kmet, z roko grabi v veliko sevnico in siplje naokoli. „V vas!" — govori Lukež, kakor bi se izgovarjal. „Treba tega in onega, vedno treba. Zdaj soli, zdaj olja za svečavo, zdaj mazila za škornje — vedno se potrebuje." — Dalje stopa Lukež sredi polja, v tla gleda in misli svoje. In meni se sam s seboj; kar si misli, to si pripoveduje. „Pride" — govori — „vrne se kakor deseti brat, svetopisemski izgubljeni sin. Pa stoji pred teboj, pa te prosi odpuščenja. Njo prosi — ženo, očeta, mene — hlapca. Tako je! Gospodar hlapca! Pa se ne more gledati: grem, izgubim se za oglom." — Lukež besedici, počasi hodi, pipo prižiga vnovič in se praska po poraščenem licu. »Nagle jeze je" — pravi — „pa si ne more pomagati. Vzkipi kakor voda: zdaj led, zdaj krop ! Ni sam kriv, trdi! Kajpadane \ Natura je kriva, rojen je tak. In pijanost! Vino, ki omamlja in vtepa v glavo neumnost. Ali žalostno je! Ne naprej, ne nazaj ne moreš: kakor bi bil zaklet! Sam si ne moreš pomagati in tudi drugi ti ne morejo. Čakaj in trpi! Če se kdaj rešiš, dobro, in če nikoli, tudi dobro! Molči in vdaj se! In drugi s teboj! —" Lukež se ustavi sredi pota, sede na posekano drevo, ki leži tik jarka, enakomerno kadi in naglas misli. „Vrne se, kakor bi ga prinesle sape. Pogledaš, okreneš se in stoji pred tabo! Suh je, bled, slaboten kakor bolnik. Kaj me ne poznaš? — vpraša — Kaj me ne maraš poznati? — Nič vesel ni njegov glas, nekam težko govori, opravičuje se, prosi oproščenja. Pa nič ne pomaga oproščenje! Minulost stoji kakor skala in se ne da izbrisati! Gledaš spravo, pa veš, da je zastonj! Prepozno je. Veš vse, gledaš, ne moreš prenašati. Na piano stopiš, izgineš za oglom." — 37* 580 Milan Pugelj: Med gorami. Lukež se trudoma dvigne, stopi na pot in koraka počasi dalje. Solnce mu sije v lice, smeje se z neba, tako prijetno grejejo njegovi žarki kakor milost božja. Vsenaokrog sama spomladanska luč, sama rahla sreča, njen smehljaj razlit vsenaokoli. Lukež stopi na cesarsko cesto, postoji, pomisli in krene proti krčmi, ki se veselo beli naravnost sem od križpotja. Gre, pride vanjo, pozdravi med durmi, in gospodar Kljukar, ki sedi z velikimi, okroglimi naočniki konec nosu za mizo in prebira pratiko, pogleda preko zaprašenih stekel, živahno odzdravi, postreže s pijačo in prisede. Tudi stara baba — njegova žena — pride v sobo, dvigne levi rob umazanega predpasnika in ga zatakne za desno stran pasu, sede na klop k peči in prične pogovor. „Kako pa, Lukež?" — izprašuje. „Kako pa je pri vas, kam si pa namenjen?" — „Tako je pri nas" — reče Lukež — „kakor mora biti. Človek dela in ukrepa, pa je včasi božja volja taka, da mora biti narobe! — Pa v vas grem" — dostavi. „Kupovat grem: tega in onega je treba!" — Tudi gospodar Kljukar se oglasi: „Jaz sem že takrat dejal žganjarju, da ne bo prav, že tedaj, ko je jemal zeta. Ne pojde in ne pojde — sem odsvetoval. Saj že tako gleda, kaj ne? Kakor volk! No, vidiš!" — „Nič ni tisto" — odgovarja Lukež — „nič! Dober fant je — poznam ga do dna. Samo to napako ima, da je nagle jeze. Razjezi ga, in udaril te bo brez pomisleka. Kresnil te bo, če si mu tudi rodni oče! Prirojeno mu je, ni njegova krivda. Pa mu je v pogubo. In vino zamamlja človeka: tega spravi v dobro voljo, drugemu sili solze v oči, tretjega napravi besnega kakor žival, ki nima pameti in ne ve, kaj dela. Zlo je raztreseno po svetu kakor droben prah, ki ga ne vidimo. Pravijo, da ga je vrag nasejal. Skrito je in nevidno, pa človek ne ve, kje ga dojde ali pričaka. In tisto je tudi: ljudje smo! Ti imaš svoje slabosti, tvoj sosed svoje in jaz svoje! Tudi Zavrtin je človek in jih tudi ima. Pa bo že sam s seboj opravil! Niti jaz niti ti ne bova delala zanj, ne namesto njega trpela!" — Zunaj v veži se začujejo koraki, duri se odpro in logar stopi v sobo. Lovsko puško položi po dolgem po mizi, k Lukežu sede in naroči vina. „Izpod hriba si ti" —• vpraša — „kaj ne? In Lukež ti je ime!" — „Tako je" — odgovori Lukež, pije in se obriše z rokavom okrog ust. Milan Pugelj: Med gorami. 581 Logar bobna s prsti po mizi, najprej premišlja, in ko prične pogovor, ponudi Lukežu svoj kozarec. „Vzemi in pij!" —reče. »Zgoraj imate samo žganje! Naveliča se ga človek; dobro je včasi vino za izpremembo!" „Tako je!" — odgovori Lukež in pije. „In sami ste zdaj zgoraj" — nadaljuje logar. „Oče, ti pa Marjeta. Pa živite sami zase! Kaj hočemo! Kar človek napak napravi, se ne da včasi popraviti. No, pa vam tudi ni krivice! Pozabilo se je in se bo še bolj pozabilo! Pa privadi se človek, vsega se privadi!" — Logar neha govoriti, iz svoje steklenice natoči Lukežev kozarec, Lukež se brani, nazadnje pije in postaja dobre volje. „Starec sem" — pravi — „vidi se. Izpijem dva kozarca vina, pa mi gre kri v glavo kakor mlademu dekletu, ki je prvič s fantom na samem. Vroče mi postaja in v glavi se mi vrti — glej ga hu-dirja! Včasi pa smo pili drugače: tri bokale vsak, pa smo šele pričeli peti!" — Lukež pripoveduje in se smehlja, logar posluša in toči. „Nehaj, mladi prijatelj, nehaj!" — ga ustavlja Lukež. „Pijan bom, pa zaspim pod mizo. Slabo se poda pijanost starcu!" — In se brani in pije. „Kaj pa mlada?" — vpraša logar, naroči vnovič vina in nataka. „Ali se je že potolažila? Menda se ni, ko je ni nikamor na izpregled, še v nedeljo se ne prikaže!" — „Rado je sram dekleta" — odgovarja Lukež — „vsi to vemo, pa noče med ljudi!" — Sama sta v sobi, pijeta rumeno vino, ki jima razgreva lica in razpaljuje kri. Skozi desno okno sije v sobo popoldansko solnce, na tleh trepečejo žarki, izigravajo se kakor otroci. Logar misli, bobna s prsti po mizi, obrne glavo proti Lukežu, podpre jo z desnico in govori tise kakor prej. „Tako ti pravim, Lukež, lepa je Marjeta in škoda je, da se je tako zgodilo! Drugače bi želel!" — Lukež kima z glavo in pritrjuje. „Lepa" — pričenja — „tisto je resnica. Da bi ne imel pameti, bi zmotila mene — starca. Po pravici povedano, da bi me zamamila. Poznam jo, res je. Od mladega sem jo gojil, črviča. Od takrat, ko je umrla gospodinja. Pa je rasla kakor jelka v gori!" — »Pripoveduj!" — veli logar, pozorno, posluša in se čudno smeje. „Pij, zakaj ne piješ? Vino je, dobro vino in ne strup! In pripoveduj!" — 582 Milan Pugelj: Med gorami. Lukež se brani, pije in pripoveduje. „Bela je po životu, kožo ima gladko kakor papir: pisal bi lahko po njej! In vitka ti je ona in ravna — a — da! Zamamila bi mene starca, ko bi mi ne bil dal Bog uma! Hvala mu!" — Logar toči, Čudno se razburja, rdi v lica, oči mu gore, besede pije kakor v hudi žeji. Gospodar stopi v sobo, prinese vnovič vina in odhaja. „Pij!" — sili logar Lukeža in toči. „Pij, nagni kozarec in pripoveduj! Vrag me vzemi! Kdo ne bi imel te ženske rad? Da je lepa, praviš? No, govori in pij!" — „V desetih farah ni primere!" — pripoveduje Lukež. »Njen obraz, poznaš njen obraz — zal obraz, ti pravim. Oči kakor dva tolarja in črne kakor noč. In obrvi in trepalnice kakor svilene. Prsi kakor dvoje sočnih jabolk-------a — da! Ne pelji nas v skušnjavo!" — Tiho je v sobi, samo počasno tiktakanje stenske ure, ki visi ob durih, se razlega enakomerno po prostoru, od peči pribrenči prezgodnja muha, leta nad mizo v počasnih in negotovih krogih, sede na rob steklenice, opoteka se, zvrne se navpik in pade v vino. Lukež jo privleče z umazanim kazalcem na dan, smehlja se in jo vrže po mizi. „Jaz sem pijan" — pravi — „in ti si pijana, muha! Vidiš jo, kako je pijana, kako se opoteka!" — Muha se vrti v kaplji vina, prekopicuje se, počasi giblje z nogami in se postavlja na glavo. Zunaj se nagiblje dan, solnce se umika iz sobe, samo še neznatna svetla lisa trepeče na tleh, polagoma izginja, izgine popolnoma. Okna se rdečijo v večerni zarji, bledijo počasi, zbledijo čisto, prično megleti. Naglo se mrači, kakor bi se mudilo. Iz kotov prihaja mrak, izpodriva svetlobo, ki se stiska v sredini sobe, se počasi dviga, odhaja skozi okna. Logar se naslanja na obe roki, v Lukeža gleda in je ves vznemirjen. „Povej mi" — pravi — „po pravici mi povej: je nocoj doma Marjeta?" — „Doma!" — odgovarja Lukež. „Brez Taži" — se vznemirja logar — „brez laži in odkritosrčno rečeno: misel nanjo mi ne da miru. Preganja me, peče, razburja. Rad jo imam! Mlad fant sem, pa jo imam rad!" — Milan Pugelj: Med gorami. 583 „Kako ne?" — vpraša Lukež — „kako ne? Ko bi ne imel razuma v glavi, bi premotila mene, ki sem starec! A — da! In ti si mladič, pa jo vidiš enkrat, dvakrat — kako bi naj bilo drugače!" — Logar premišlja, domisli se in povpraša: „Kam greš, Lukež, kam si se namenil?" — „V vas" odgovarja starec — „kupovat grem tega in onega: olja za svečavo, mazila za škornje —" „Kaj boš kupil za Marjeto, kaj si je zaželela?" — „Kajpada bi si želela, vsakdo bi si želel!" — razlaga Lukež. „Svileno ruto, bele, šumeče robce, svetle, črne trakove. — Tako ti pravim: dekle si vedno želi. Pa je denarja pri hiši samo za potrebo!" — „Modre nogavice bi hotela!" — se je domislil logar. „Kupil bi jih ji, pa bi jih obuvala!" „Pa bi jih bila vesela, pa bi se nasmejala: hi, hi, hi! Pa bi jih obuvala!" — Lukež se šali kakor otrok „Pij!" — veli logar, toči in roka se mu trese. „Pij, pa pusti, da grem jaz namesto tebe: nogavice kupim in jih ji ponesem!" — Lukež se nenadoma zresni, z roko tolče ob mizo in kriči s hripavim glasom: „Ne, ne, ne!" — Pa nemudoma omahne, pozabi, pipa mu pade pod mizo, pobira jo, iztegne se po klopi in hoče zaspati. »Čakaj" — pravi logar, posadi ga pokoncu, pobere pipo, vtakne mu jo v usta, prižge jo in ga stresa za roko. „Zakaj bi ne šel, to mi povej!" — „Ker bi ne šel!" — odgovarja starec, besede mu gredo težko iz ust, trepalnice mu lezejo skupaj, glava se mu poveša kakor bolni kuri. „Ker bi ne bilo prav, če bi te jaz pustil, ker te ne smem pustiti, ker-------je — — prišel — — " Lukežu pade vnovič pipa iz ust in pod mizo, napol se vzdrami, skuša jo pobrati, pa zdrsne še sam za njo. Tam rogovih, omaguje, pomiri se nenadoma in prične glasno in enakomerno smrčati. Logar odide, po sobi je tiho in temno. Samo tiktakanje stenske ure in brenčanje muhe, ki se je dvignila in leta nekje zgoraj pod stropom. Gospodar pride v sobo, za njim gospodinja, napravita luč, gledata pod mizo, kjer leži in smrči pijani Lukež. Razgovarjata se o logarju, gospodinja pripoveduje, da je poslušala pri vratih, samo šepeče, ko razlaga o logarju in Marjeti. In laže vmes: pravi, da jo 584 Milan Pugelj: Med gorami. je videla nekoč po noči, kako je prišla in trkala na njegovo okno, kako ga ji je on odprl, jo prijel za podpazduhi in jo dvignil k sebi. Laže in trdi, da je videla to tisto noč, ko jima je zvrgla bre-zasta junica tele. „Dvigniva ga Lukeža!" — pravi gospodar, posluša in zmajuje z rameni. „Na klop ga dvigniva!" — Mizo odmakneta, Kljukar prime pod ramena, baba pri nogah, Lukež stoka in se poravnava na klopi. Oči odpre, mane jih, gleda začudeno okoli, se počasi dviguje, išče nekoga po sobi, oglasi se, skoro zakliče: „Kje je logar? Kje je?" — „Šel je" — odgovarja gospodar. „Šel je; kaj jaz vem, kam je šel!" — Lukež vstane, se opoteče do Kljukarja, zgrabi ga trdo za roke, vleče ga šiloma za seboj skozi duri v vežo in od tam preko pragu na piano. „Pod hrib je šel" — govori s prestrašenim glasom — „pod hrib k Marjeti!" — „Naj gre!" — pravi gospodar. „Ne!" — kriči Lukež in ves hripav je njegov glas — „ne! ne! On je doma, Zavrtin, iz ječe je ušel, na tuje beži, pobesnel bo, ubil ga bo, ustrelil!" — Izpod hriba zazveni strel, oster, rezek, tenek, v tisoč odmevih se razširi nad krajino, izgubi se nemudoma kakor misel. »Ustrelil ga je!" — hripavo kriči Lukež. „Poznam pok, ostri, tenki pok: z medeno pištolo ga je, s tisto, ki jo je kupil za svatbo." — Kljukar gleda z debelimi očmi, nič ne ve, kaj misli, Lukež sede na prag, stisne se v kot, zobje mu šklepečejo, trese se po životu, moli s hripavim, negotovim glasom: „Oče naš— —".
 
 
2.252

urejanj