Med gorami (Milan Pugelj): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PipanMojca (pogovor | prispevki)
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 347:
Gospodar je ogrnil plašč in tekel naravnost po cesarski cesti proti vasi.
 
Starka je stopila v sobo k logarju, ki je ležal vznak na postelji in strmel v strop, ki ni slišal njenih besed, ampak se gubil v nekakšnih čudnih, motnih sanjah. Misel se je zaletavala v misel, dogodki so se križali, osebe so vrvele mimo, spomini, vsa minulost, čudna, meglena bodočnost. In Marjeta: z razgaljenimi, mladimi, sočnimi, polnimi grudmi, v svetlosinji obleki, s črnimi, do kolen segajočimi lasmi, z obrazom kakor svetnica —------- — —
 
Zunaj je žvižgala burja, tulila, zavijala mimo voglov, sikala med golim gozdnim vejevjem. Samota vsenaokrog, plašne, nejasne sence, led, sneg, mraz, krik gladne živali in zopet samota: tisto noč so odvedli Zavrtina v ječo.
Vrstica 399:
Lukež stopi na cesarsko cesto, postoji, pomisli in krene proti krčmi, ki se veselo beli naravnost sem od križpotja. Gre, pride vanjo, pozdravi med durmi, in gospodar Kljukar, ki sedi z velikimi, okroglimi naočniki konec nosu za mizo in prebira pratiko, pogleda preko zaprašenih stekel, živahno odzdravi, postreže s pijačo in prisede. Tudi stara baba — njegova žena — pride v sobo, dvigne levi rob umazanega predpasnika in ga zatakne za desno stran pasu, sede na klop k peči in prične pogovor.
 
„Kako pa, Lukež?" — izprašuje. „Kako pa je pri vas, kam si pa namenjen?" —
„Kako pa, Lukež?" — izprašuje. „Kako pa je pri vas, kam si pa namenjen?" — „Tako je pri nas" — reče Lukež — „kakor mora biti. Človek dela in ukrepa, pa je včasi božja volja taka, da mora biti narobe! — Pa v vas grem" — dostavi. „Kupovat grem: tega in onega je treba!" — Tudi gospodar Kljukar se oglasi: „Jaz sem že takrat dejal žganjarju, da ne bo prav, že tedaj, ko je jemal zeta. Ne pojde in ne pojde — sem odsvetoval. Saj že tako gleda, kaj ne? Kakor volk! No, vidiš!" — „Nič ni tisto" — odgovarja Lukež — „nič! Dober fant je — poznam ga do dna. Samo to napako ima, da je nagle jeze. Razjezi ga, in udaril te bo brez pomisleka. Kresnil te bo, če si mu tudi rodni oče! Prirojeno mu je, ni njegova krivda. Pa mu je v pogubo. In vino zamamlja človeka: tega spravi v dobro voljo, drugemu sili solze v oči, tretjega napravi besnega kakor žival, ki nima pameti in ne ve, kaj dela. Zlo je raztreseno po svetu kakor droben prah, ki ga ne vidimo. Pravijo, da ga je vrag nasejal. Skrito je in nevidno, pa človek ne ve, kje ga dojde ali pričaka. In tisto je tudi: ljudje smo! Ti imaš svoje slabosti, tvoj sosed svoje in jaz svoje! Tudi Zavrtin je človek in jih tudi ima. Pa bo že sam s seboj opravil! Niti jaz niti ti ne bova delala zanj, ne namesto njega trpela!" — Zunaj v veži se začujejo koraki, duri se odpro in logar stopi v sobo. Lovsko puško položi po dolgem po mizi, k Lukežu sede in naroči vina. „Izpod hriba si ti" —• vpraša — „kaj ne? In Lukež ti je ime!" — „Tako je" — odgovori Lukež, pije in se obriše z rokavom okrog ust. Milan Pugelj: Med gorami. 581 Logar bobna s prsti po mizi, najprej premišlja, in ko prične pogovor, ponudi Lukežu svoj kozarec. „Vzemi in pij!" —reče. »Zgoraj imate samo žganje! Naveliča se ga človek; dobro je včasi vino za izpremembo!" „Tako je!" — odgovori Lukež in pije. „In sami ste zdaj zgoraj" — nadaljuje logar. „Oče, ti pa Marjeta. Pa živite sami zase! Kaj hočemo! Kar človek napak napravi, se ne da včasi popraviti. No, pa vam tudi ni krivice! Pozabilo se je in se bo še bolj pozabilo! Pa privadi se človek, vsega se privadi!" — Logar neha govoriti, iz svoje steklenice natoči Lukežev kozarec, Lukež se brani, nazadnje pije in postaja dobre volje. „Starec sem" — pravi — „vidi se. Izpijem dva kozarca vina, pa mi gre kri v glavo kakor mlademu dekletu, ki je prvič s fantom na samem. Vroče mi postaja in v glavi se mi vrti — glej ga hudirja! Včasi pa smo pili drugače: tri bokale vsak, pa smo šele pričeli peti!" — Lukež pripoveduje in se smehlja, logar posluša in toči. „Nehaj, mladi prijatelj, nehaj!" — ga ustavlja Lukež. „Pijan bom, pa zaspim pod mizo. Slabo se poda pijanost starcu!" — In se brani in pije. „Kaj pa mlada?" — vpraša logar, naroči vnovič vina in nataka. „Ali se je že potolažila? Menda se ni, ko je ni nikamor na izpregled, še v nedeljo se ne prikaže!" — „Rado je sram dekleta" — odgovarja Lukež — „vsi to vemo, pa noče med ljudi!" — Sama sta v sobi, pijeta rumeno vino, ki jima razgreva lica in razpaljuje kri. Skozi desno okno sije v sobo popoldansko solnce, na tleh trepečejo žarki, izigravajo se kakor otroci. Logar misli, bobna s prsti po mizi, obrne glavo proti Lukežu, podpre jo z desnico in govori tise kakor prej. „Tako ti pravim, Lukež, lepa je Marjeta in škoda je, da se je tako zgodilo! Drugače bi želel!" — Lukež kima z glavo in pritrjuje. „Lepa" — pričenja — „tisto je resnica. Da bi ne imel pameti, bi zmotila mene — starca. Po pravici povedano, da bi me zamamila. Poznam jo, res je. Od mladega sem jo gojil, črviča. Od takrat, ko je umrla gospodinja. Pa je rasla kakor jelka v gori!" — »Pripoveduj!" — veli logar, pozorno, posluša in se čudno smeje. „Pij, zakaj ne piješ? Vino je, dobro vino in ne strup! In pripoveduj!" — 582 Milan Pugelj: Med gorami. Lukež se brani, pije in pripoveduje. „Bela je po životu, kožo ima gladko kakor papir: pisal bi lahko po njej! In vitka ti je ona in ravna — a — da! Zamamila bi mene starca, ko bi mi ne bil dal Bog uma! Hvala mu!" — Logar toči, Čudno se razburja, rdi v lica, oči mu gore, besede pije kakor v hudi žeji. Gospodar stopi v sobo, prinese vnovič vina in odhaja. „Pij!" — sili logar Lukeža in toči. „Pij, nagni kozarec in pripoveduj! Vrag me vzemi! Kdo ne bi imel te ženske rad? Da je lepa, praviš? No, govori in pij!" — „V desetih farah ni primere!" — pripoveduje Lukež. »Njen obraz, poznaš njen obraz — zal obraz, ti pravim. Oči kakor dva tolarja in črne kakor noč. In obrvi in trepalnice kakor svilene. Prsi kakor dvoje sočnih jabolk-------a — da! Ne pelji nas v skušnjavo!" — Tiho je v sobi, samo počasno tiktakanje stenske ure, ki visi ob durih, se razlega enakomerno po prostoru, od peči pribrenči prezgodnja muha, leta nad mizo v počasnih in negotovih krogih, sede na rob steklenice, opoteka se, zvrne se navpik in pade v vino. Lukež jo privleče z umazanim kazalcem na dan, smehlja se in jo vrže po mizi. „Jaz sem pijan" — pravi — „in ti si pijana, muha! Vidiš jo, kako je pijana, kako se opoteka!" — Muha se vrti v kaplji vina, prekopicuje se, počasi giblje z nogami in se postavlja na glavo. Zunaj se nagiblje dan, solnce se umika iz sobe, samo še neznatna svetla lisa trepeče na tleh, polagoma izginja, izgine popolnoma. Okna se rdečijo v večerni zarji, bledijo počasi, zbledijo čisto, prično megleti. Naglo se mrači, kakor bi se mudilo. Iz kotov prihaja mrak, izpodriva svetlobo, ki se stiska v sredini sobe, se počasi dviga, odhaja skozi okna. Logar se naslanja na obe roki, v Lukeža gleda in je ves vznemirjen. „Povej mi" — pravi — „po pravici mi povej: je nocoj doma Marjeta?" — „Doma!" — odgovarja Lukež. „Brez Taži" — se vznemirja logar — „brez laži in odkritosrčno rečeno: misel nanjo mi ne da miru. Preganja me, peče, razburja. Rad jo imam! Mlad fant sem, pa jo imam rad!" — Milan Pugelj: Med gorami. 583 „Kako ne?" — vpraša Lukež — „kako ne? Ko bi ne imel razuma v glavi, bi premotila mene, ki sem starec! A — da! In ti si mladič, pa jo vidiš enkrat, dvakrat — kako bi naj bilo drugače!" — Logar premišlja, domisli se in povpraša: „Kam greš, Lukež, kam si se namenil?" — „V vas" odgovarja starec — „kupovat grem tega in onega: olja za svečavo, mazila za škornje —" „Kaj boš kupil za Marjeto, kaj si je zaželela?" — „Kajpada bi si želela, vsakdo bi si želel!" — razlaga Lukež. „Svileno ruto, bele, šumeče robce, svetle, črne trakove. — Tako ti pravim: dekle si vedno želi. Pa je denarja pri hiši samo za potrebo!" — „Modre nogavice bi hotela!" — se je domislil logar. „Kupil bi jih ji, pa bi jih obuvala!" „Pa bi jih bila vesela, pa bi se nasmejala: hi, hi, hi! Pa bi jih obuvala!" — Lukež se šali kakor otrok „Pij!" — veli logar, toči in roka se mu trese. „Pij, pa pusti, da grem jaz namesto tebe: nogavice kupim in jih ji ponesem!" — Lukež se nenadoma zresni, z roko tolče ob mizo in kriči s hripavim glasom: „Ne, ne, ne!" — Pa nemudoma omahne, pozabi, pipa mu pade pod mizo, pobira jo, iztegne se po klopi in hoče zaspati. »Čakaj" — pravi logar, posadi ga pokoncu, pobere pipo, vtakne mu jo v usta, prižge jo in ga stresa za roko. „Zakaj bi ne šel, to mi povej!" — „Ker bi ne šel!" — odgovarja starec, besede mu gredo težko iz ust, trepalnice mu lezejo skupaj, glava se mu poveša kakor bolni kuri. „Ker bi ne bilo prav, če bi te jaz pustil, ker te ne smem pustiti, ker-------je — — prišel — — " Lukežu pade vnovič pipa iz ust in pod mizo, napol se vzdrami, skuša jo pobrati, pa zdrsne še sam za njo. Tam rogovih, omaguje, pomiri se nenadoma in prične glasno in enakomerno smrčati. Logar odide, po sobi je tiho in temno. Samo tiktakanje stenske ure in brenčanje muhe, ki se je dvignila in leta nekje zgoraj pod stropom. Gospodar pride v sobo, za njim gospodinja, napravita luč, gledata pod mizo, kjer leži in smrči pijani Lukež. Razgovarjata se o logarju, gospodinja pripoveduje, da je poslušala pri vratih, samo šepeče, ko razlaga o logarju in Marjeti. In laže vmes: pravi, da jo 584 Milan Pugelj: Med gorami. je videla nekoč po noči, kako je prišla in trkala na njegovo okno, kako ga ji je on odprl, jo prijel za podpazduhi in jo dvignil k sebi. Laže in trdi, da je videla to tisto noč, ko jima je zvrgla brezasta junica tele. „Dvigniva ga Lukeža!" — pravi gospodar, posluša in zmajuje z rameni. „Na klop ga dvigniva!" — Mizo odmakneta, Kljukar prime pod ramena, baba pri nogah, Lukež stoka in se poravnava na klopi. Oči odpre, mane jih, gleda začudeno okoli, se počasi dviguje, išče nekoga po sobi, oglasi se, skoro zakliče: „Kje je logar? Kje je?" — „Šel je" — odgovarja gospodar. „Šel je; kaj jaz vem, kam je šel!" — Lukež vstane, se opoteče do Kljukarja, zgrabi ga trdo za roke, vleče ga šiloma za seboj skozi duri v vežo in od tam preko pragu na piano. „Pod hrib je šel" — govori s prestrašenim glasom — „pod hrib k Marjeti!" — „Naj gre!" — pravi gospodar. „Ne!" — kriči Lukež in ves hripav je njegov glas — „ne! ne! On je doma, Zavrtin, iz ječe je ušel, na tuje beži, pobesnel bo, ubil ga bo, ustrelil!" — Izpod hriba zazveni strel, oster, rezek, tenek, v tisoč odmevih se razširi nad krajino, izgubi se nemudoma kakor misel. »Ustrelil ga je!" — hripavo kriči Lukež. „Poznam pok, ostri, tenki pok: z medeno pištolo ga je, s tisto, ki jo je kupil za svatbo." — Kljukar gleda z debelimi očmi, nič ne ve, kaj misli, Lukež sede na prag, stisne se v kot, zobje mu šklepečejo, trese se po životu, moli s hripavim, negotovim glasom: „Oče naš— —".
 
„Tako je pri nas" — reče Lukež — „kakor mora biti. Človek dela in ukrepa, pa je včasi božja volja taka, da mora biti narobe! — Pa v vas grem" — dostavi. „Kupovat grem: tega in onega je treba!" —
 
Tudi gospodar Kljukar se oglasi:
 
„Jaz sem že takrat dejal žganjarju, da ne bo prav, že tedaj, ko je jemal zeta. Ne pojde in ne pojde — sem odsvetoval. Saj že tako gleda, kaj ne? Kakor volk! No, vidiš!" —
 
„Nič ni tisto" — odgovarja Lukež — „nič! Dober fant je — poznam ga do dna. Samo to napako ima, da je nagle jeze. Razjezi ga, in udaril te bo brez pomisleka. Kresnil te bo, če si mu tudi rodni oče! Prirojeno mu je, ni njegova krivda. Pa mu je v pogubo. In vino zamamlja človeka: tega spravi v dobro voljo, drugemu sili solze v oči, tretjega napravi besnega kakor žival, ki nima pameti in ne ve, kaj dela. Zlo je raztreseno po svetu kakor droben prah, ki ga ne vidimo. Pravijo, da ga je vrag nasejal. Skrito je in nevidno, pa človek ne ve, kje ga dojde ali pričaka. In tisto je tudi: ljudje smo! Ti imaš svoje slabosti, tvoj sosed svoje in jaz svoje! Tudi Zavrtin je človek in jih tudi ima. Pa bo že sam s seboj opravil! Niti jaz niti ti ne bova delala zanj, ne namesto njega trpela!" —
 
Zunaj v veži se začujejo koraki, duri se odpro in logar stopi v sobo. Lovsko puško položi po dolgem po mizi, k Lukežu sede in naroči vina.
 
„Izpod hriba si ti" — vpraša — „kaj ne? In Lukež ti je ime!" —
 
„Tako je" — odgovori Lukež, pije in se obriše z rokavom okrog ust.
 
Logar bobna s prsti po mizi, najprej premišlja, in ko prične pogovor, ponudi Lukežu svoj kozarec.
 
„Vzemi in pij!" — reče. „Zgoraj imate samo žganje! Naveliča se ga človek; dobro je včasi vino za izpremembo!"
 
„Tako je!" — odgovori Lukež in pije.
 
„In sami ste zdaj zgoraj" — nadaljuje logar. „Oče, ti pa Marjeta. Pa živite sami zase! Kaj hočemo! Kar človek napak napravi, se ne da včasi popraviti. No, pa vam tudi ni krivice! Pozabilo se je in se bo še bolj pozabilo! Pa privadi se človek, vsega se privadi!" —
 
Logar neha govoriti, iz svoje steklenice natoči Lukežev kozarec, Lukež se brani, nazadnje pije in postaja dobre volje.
 
„Starec sem" — pravi — „vidi se. Izpijem dva kozarca vina, pa mi gre kri v glavo kakor mlademu dekletu, ki je prvič s fantom na samem. Vroče mi postaja in v glavi se mi vrti — glej ga hudirja! Včasi pa smo pili drugače: tri bokale vsak, pa smo šele pričeli peti!" —
 
Lukež pripoveduje in se smehlja, logar posluša in toči.
 
„Nehaj, mladi prijatelj, nehaj!" — ga ustavlja Lukež. „Pijan bom, pa zaspim pod mizo. Slabo se poda pijanost starcu!" —
 
In se brani in pije.
 
„Kaj pa mlada?" — vpraša logar, naroči vnovič vina in nataka. „Ali se je že potolažila? Menda se ni, ko je ni nikamor na izpregled, še v nedeljo se ne prikaže!" —
 
„Rado je sram dekleta" — odgovarja Lukež — „vsi to vemo, pa noče med ljudi!" —
 
Sama sta v sobi, pijeta rumeno vino, ki jima razgreva lica in razpaljuje kri. Skozi desno okno sije v sobo popoldansko solnce, na tleh trepečejo žarki, izigravajo se kakor otroci.
 
Logar misli, bobna s prsti po mizi, obrne glavo proti Lukežu, podpre jo z desnico in govori tise kakor prej.
 
„Tako ti pravim, Lukež, lepa je Marjeta in škoda je, da se je tako zgodilo! Drugače bi želel!" —
 
Lukež kima z glavo in pritrjuje.
 
„Lepa" — pričenja — „tisto je resnica. Da bi ne imel pameti, bi zmotila mene — starca. Po pravici povedano, da bi me zamamila. Poznam jo, res je. Od mladega sem jo gojil, črviča. Od takrat, ko je umrla gospodinja. Pa je rasla kakor jelka v gori!" —
 
„Pripoveduj!" — veli logar, pozorno, posluša in se čudno smeje. „Pij, zakaj ne piješ? Vino je, dobro vino in ne strup! In pripoveduj!" —
 
Lukež se brani, pije in pripoveduje.
 
„Bela je po životu, kožo ima gladko kakor papir: pisal bi lahko po njej! In vitka ti je ona in ravna — a — da! Zamamila bi mene starca, ko bi mi ne bil dal Bog uma! Hvala mu!" —
 
Logar toči, Čudno se razburja, rdi v lica, oči mu gore, besede pije kakor v hudi žeji.
 
Gospodar stopi v sobo, prinese vnovič vina in odhaja.
 
„Pij!" — sili logar Lukeža in toči. „Pij, nagni kozarec in pripoveduj! Vrag me vzemi! Kdo ne bi imel te ženske rad? Da je lepa, praviš? No, govori in pij!" —
 
„V desetih farah ni primere!" — pripoveduje Lukež. „Njen obraz, poznaš njen obraz — zal obraz, ti pravim. Oči kakor dva tolarja in črne kakor noč. In obrvi in trepalnice kakor svilene. Prsi kakor dvoje sočnih jabolk — — — a — da! Ne pelji nas v skušnjavo!" —
 
Tiho je v sobi, samo počasno tiktakanje stenske ure, ki visi ob durih, se razlega enakomerno po prostoru, od peči pribrenči prezgodnja muha, leta nad mizo v počasnih in negotovih krogih, sede na rob steklenice, opoteka se, zvrne se navpik in pade v vino. Lukež jo privleče z umazanim kazalcem na dan, smehlja se in jo vrže po mizi.
 
„Jaz sem pijan" — pravi — „in ti si pijana, muha! Vidiš jo, kako je pijana, kako se opoteka!" —
 
Muha se vrti v kaplji vina, prekopicuje se, počasi giblje z nogami in se postavlja na glavo.
 
Zunaj se nagiblje dan, solnce se umika iz sobe, samo še neznatna svetla lisa trepeče na tleh, polagoma izginja, izgine popolnoma. Okna se rdečijo v večerni zarji, bledijo počasi, zbledijo čisto, prično megleti. Naglo se mrači, kakor bi se mudilo. Iz kotov prihaja mrak, izpodriva svetlobo, ki se stiska v sredini sobe, se počasi dviga, odhaja skozi okna.
 
Logar se naslanja na obe roki, v Lukeža gleda in je ves vznemirjen.
 
„Povej mi" — pravi — „po pravici mi povej: je nocoj doma Marjeta?" —
 
„Doma!" — odgovarja Lukež. „Brez laži" — se vznemirja logar — „brez laži in odkritosrčno rečeno: misel nanjo mi ne da miru. Preganja me, peče, razburja. Rad jo imam! Mlad fant sem, pa jo imam rad!" —
 
„Kako ne?" — vpraša Lukež — „kako ne? Ko bi ne imel razuma v glavi, bi premotila mene, ki sem starec! A — da! In ti si mladič, pa jo vidiš enkrat, dvakrat — kako bi naj bilo drugače!" —
 
Logar premišlja, domisli se in povpraša:
 
„Kam greš, Lukež, kam si se namenil?" —
 
„V vas" odgovarja starec — „kupovat grem tega in onega: olja za svečavo, mazila za škornje —"
 
„Kaj boš kupil za Marjeto, kaj si je zaželela?" —
 
„Kajpada bi si želela, vsakdo bi si želel!" — razlaga Lukež. „Svileno ruto, bele, šumeče robce, svetle, črne trakove. — Tako ti pravim: dekle si vedno želi. Pa je denarja pri hiši samo za potrebo!" —
 
„Modre nogavice bi hotela!" — se je domislil logar. „Kupil bi jih ji, pa bi jih obuvala!"
 
„Pa bi jih bila vesela, pa bi se nasmejala: hi, hi, hi! Pa bi jih obuvala!" —
 
Lukež se šali kakor otrok
 
„Pij!" — veli logar, toči in roka se mu trese. „Pij, pa pusti, da grem jaz namesto tebe: nogavice kupim in jih ji ponesem!" —
 
Lukež se nenadoma zresni, z roko tolče ob mizo in kriči s hripavim glasom: „Ne, ne, ne!" —
 
Pa nemudoma omahne, pozabi, pipa mu pade pod mizo, pobira jo, iztegne se po klopi in hoče zaspati.
 
„Čakaj" — pravi logar, posadi ga pokoncu, pobere pipo, vtakne mu jo v usta, prižge jo in ga stresa za roko. „Zakaj bi ne šel, to mi povej!" —
 
„Ker bi ne šel!" — odgovarja starec, besede mu gredo težko iz ust, trepalnice mu lezejo skupaj, glava se mu poveša kakor bolni kuri. „Ker bi ne bilo prav, če bi te jaz pustil, ker te ne smem pustiti, ker — — je — — prišel — — "
 
Lukežu pade vnovič pipa iz ust in pod mizo, napol se vzdrami, skuša jo pobrati, pa zdrsne še sam za njo. Tam rogovih, omaguje, pomiri se nenadoma in prične glasno in enakomerno smrčati.
 
Logar odide, po sobi je tiho in temno. Samo tiktakanje stenske ure in brenčanje muhe, ki se je dvignila in leta nekje zgoraj pod stropom.
 
Gospodar pride v sobo, za njim gospodinja, napravita luč, gledata pod mizo, kjer leži in smrči pijani Lukež. Razgovarjata se o logarju, gospodinja pripoveduje, da je poslušala pri vratih, samo šepeče, ko razlaga o logarju in Marjeti. In laže vmes: pravi, da jo je videla nekoč po noči, kako je prišla in trkala na njegovo okno, kako ga ji je on odprl, jo prijel za podpazduhi in jo dvignil k sebi. Laže in trdi, da je videla to tisto noč, ko jima je zvrgla brezasta junica tele.
 
„Dvigniva ga Lukeža!" — pravi gospodar, posluša in zmajuje z rameni.
 
„Na klop ga dvigniva!" —
 
Mizo odmakneta, Kljukar prime pod ramena, baba pri nogah, Lukež stoka in se poravnava na klopi. Oči odpre, mane jih, gleda začudeno okoli, se počasi dviguje, išče nekoga po sobi, oglasi se, skoro zakliče:
 
„Kje je logar? Kje je?" —
 
„Šel je" — odgovarja gospodar. „Šel je; kaj jaz vem, kam je šel!" —
 
Lukež vstane, se opoteče do Kljukarja, zgrabi ga trdo za roke, vleče ga šiloma za seboj skozi duri v vežo in od tam preko pragu na piano.
 
„Pod hrib je šel" — govori s prestrašenim glasom — „pod hrib k Marjeti!" —
 
„Naj gre!" — pravi gospodar.
 
„Ne!" — kriči Lukež in ves hripav je njegov glas — „ne! ne! On je doma, Zavrtin, iz ječe je ušel, na tuje beži, pobesnel bo, ubil ga bo, ustrelil!" —
 
Izpod hriba zazveni strel, oster, rezek, tenek, v tisoč odmevih se razširi nad krajino, izgubi se nemudoma kakor misel.
 
„Ustrelil ga je!" — hripavo kriči Lukež. „Poznam pok, ostri, tenki pok: z medeno pištolo ga je, s tisto, ki jo je kupil za svatbo."
 
— Kljukar gleda z debelimi očmi, nič ne ve, kaj misli, Lukež sede na prag, stisne se v kot, zobje mu šklepečejo, trese se po životu, moli s hripavim, negotovim glasom: „Oče naš — —".