|
== II. ==
Jernač izpod Skale pripoveduje:
Jernač izpod Skale pripoveduje: Kaj naj vam govorim in pripovedujem! Kmetje smo siromaki, in sicer največji takrat, kadar se ženimo, kakor se ženi divji petelin na smreki. Sam6 na svojo kokoš misli in na drugega nič, in čim več jih ima, tem večji siromak je. Da se nas Bog usmili, tudi človeka se —-vsaj jedenkrat v življenji, časih tudi večkrat — prime nekaj takega, kar se pomlad za pomladjo prijemlje divjega petelina, da ničesar ne v vidi in ničesar ne sliši. Čemu bi tajil — tudi mene se je bila prijela takšna bolezen, in saj veste, kakšen je konec. Davi je prišel gospod Andrej in je ustrelil petelina z veje in mu vzel življenje. Pojdite pa nekaj dnij pozneje na mesto, kjer je prej pel ubiti petelin, pa ugledate, da sedi že drug na veji, in kokoši pod njim ga poslušajo takisto veselo, kakor so poslušale 6nega, ki ga je danes kresnil gospod Andrej! Taka je, in kdor pravi, da je drugače, ta laže! Vsaj pri nas kmetih je taka, kak6 pa je pri vas, gospodskih ljudeh, ne vem. Pa slišim, da ste časih brezpametnejši od kmeta, kar je tudi lahko mogoče. Torej taka je, in jaz pravim, da je slaba na svetu in da bi bilo morda dosti bolje, če bi ne bil Gospod Bog nikoli ustvaril ženske. Morda pa je tudi dobro, da jo je ustvaril, in gotovo je, da se z Gospodom Bogom, najsi ne pripušča svojim mašnikom, da bi se ženili, tukaj ne bodem tožaril in pravdah Kar sem hotel povedati, to je le Dr. Ivan Tavčar : V Zali. 391 toliko, da bi bilo zame, Jernača izpod Skale, bolje, če bi Bog ženske nikoli ne bil ustvaril. Pri tem pa ostanem! Saj vsi veste — morda gospod Andrej ne — drugi pa vsi veste, da sem imel z Zalesnikovo Reziko nekaj opraviti. Mlad sem bil, zdrav sem bil, pa sem komaj čakal prilike, da bi skočil na vejo in pričel peti, kakor poje petelin v Zali. Nepoštenega ni bilo nič, ali še danes — gospod Andrej nikar ne zamerite, da kolnem — pravim: Vrag vzemi tiste čase! Dogodilo se je pa tak6-le: Doma sem v Podlesji, in Zalesnikovi so nam sosedje. Oče ni živel v posebni obilosti; samo ob velikih praznikih smo jedli meso, drugače pa nam je dostikrat pošla sol, in v mošnjici ni bilo beliča, da bi se bila zopet kupila. Sok je opravljal svojo službo dan na dan v Podlesnikovi koči. A, to je poštenjak, naš sok, in najsi je še tako voden in redek, poštenjak je vsekdar, in če bi bilo po mojem, pa bi mu postavljali znamenja okrog potov, temu odrešeniku gorjanskih rodbin! Streha v Podlesji je prihajala od leta do leta slabša; pod njo se Podlesniku ni množilo imetje, pač pa smo se mu množili otroci, ki smo kakor mladi zajčki skakali okrog hiše. Oče in mati sta delala in se že sključila od samega dela, da se mi še sedaj zasmilita, kadar se ju spomnim. Kaj imajo taki ljudje od življenja, to sam Jezus ve! Mi, otročaji, pa smo živeli ob soku, in zdajci sem vzrasel do korenjaka, da sam nisem vedel, kdaj. V Zalesji pa so imeli samega dekleta in bogati so bili. Deset glav lepe živine in tudi še nekaj na posojilu. Prijatelji nismo bili ž njimi, ker sta berač in bogatin malokdaj prijatelja. Tudi smo se nekdaj pravdali zaradi malovrednega brega. Nič ni bil vreden ta breg, in če si vsako leto vso travo postrgal z njega, ni bil poln koš! Pa smo se vender pravdali in srdito smo se tožarili, dokler ni šla kravica iz hleva v Podlesji in je ni bilo nikdar več nazaj. Breg pa je vzel Za-lesnik, in vsako leto nastrže koš trave z njega. Jaz vam pa rečem, pravdal se ne bodem; pravica je lepa reč, lepa reč je pravica, pa bodisi, kakor hoče, bogatin lože dobi pravdo nego berač, in to je, kar sem vam hotel povedati! Od tistihdob je Podlesje pisano gledalo na Zalesje, in izpregovorili nismo, če smo se kdaj srečali. Pa mi je bilo dostikrat žal, in vselej takrat, če sem se srečal # na poti z Zalesnikovo Režo. Kaj bi mi pravili o teh deklinah, ki jih imate sedaj v pogorji! Malo gospodsko se ošemari in v cerkev pride da človek misli: Gospodičina je prišla iz mesta. Spredi nič, zadi nič, in škoda je, če človek samo jedenkrat glavo obrne za njo — da ne govorim o pregrešnih mislih, ki so proti takemu otročaju sploh 392 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. nemogoče! Pa vsaj vsi — razven gospoda Andreja, kateremu bodi v tem vsa čast — vsi torej dobro veste, pri čem smo, in čemu bi še govoril? Ce pa vam pravim, da je bila Zalesnikova Reza tiste dni res zala, govorim resnico, in malo je bilo gorših od nje. Ali pa nobena ! To, kar živi dandanes, to so smeti, zgolj smeti. Reza pa vam je bila zlat6, in vsakdo se je je lahko veselil, kakor se veselimo vsakega božjega daru. Ne govorim zato, ker me je nekaj časa rada imela; kar je res, to je res, in še danes, ko sem star in brez cene za dekleta, pravim in govorim: Zalesnikova Reza je bila tiste čase naj-gorša izmed vseh deklet. In pri tem ostanem 1 Tudi ne tajim, da bi mi ne bila všeč. Všeč mi je bila, in rad sem je že imel, predno sem govoril ž njo. Otroci smo prej tu in tam kaj izpregovorili; ko pa smo bili starejši, nismo več govorili, in ker v so se roditelji grdo gledali, gledali smo se takisto tudi otroci. Ce mi je prišla naproti, obrnila sva se, ali po resnici povem, da mi je v srce dobro delo, ko sem stopal mimo nje. Ej, kaj bi govoril! Bodisi že, kakor hoče, lepi so časi, ko se mlademu človeku užge srce, da je hipoma vse v plamenu kakor slamnata streha, če vseka strela vanjo. Poguma, da bi bil z dekletom izpregovoril — z besedo se pri ženski vse opravi —¦ tega poguma, seve, nisem imel, in samo v cerkvi — Bog mi odpusti greh! — zameknil sem se tu in tam v njen obraz, ko je takisto ponižno in pobožno sedela v klopi ter vestno poslušala, kako je gospod z leče oznanjal, da je ljubezen med žensko in moškim prepovedana, ker se iz nje napravita greh in pregreha. Moje srce pa je bilo takrat trdo in kamenito, in na pobožne opomine s svetega kraja sem neprestano odgovarjal sam sebi: »Kaj bi govoril, ljubezen je prav tako od Boga kakor vse drugo na zemlji; in če bi me Zalesnikova Reza le hotela, takoj me ima, če bi le hotela!« Od takrat je minilo dosti časa, danes pa vem, da ni vse, kar je v ljubezni, od Boga, in da ima vrag dostikrat svojo roko vmes ! In pri tem ostanem! Repnikovega Tomaža ste tudi poznali. Sicer pa še živi ta slepar-ali ošabnost ga je minila že davno! Tiste dni, ko je bila v naši fari Zalesnikova Reza najgorša izmed vseh deklet, bil je tudi Repiiikov Tomaž v svojem cvetji. Starec — mož je imel denar — bil je dal to strigalico nekaj časa v mesto v šolo, da mu je po nepotrebnem snedel nekaj peharjev srebrnih petič, ki so se pri Repnikovih dedovale od m rodu do rodu. Tomaž pa jih je precej pognal in ko je obesil šolo na kol, bili so prazni peharji, in drugega si ni pridobil, samo nekaj nemški je čvekal, kar pa pri nas itak ne velja mnogo. In to se je repenčilo po vasi kakor puran, če si ga razdražil z rdečo cunjo. Sedaj Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 393 je bilo opravljeno po naše, sedaj zopet gospodsko. Delalo ni nič, kje tudi, ko se ni nikjer učilo. Po pivnicah je posedalo in za dekleti je lazilo ter menilo, da hoče vsaka Repnikovega Tomaža imeti za svojega. Ko bi se mu bili smijali, bilo bi prav; ker je bil pa kup pri starem Repniku, pa je vse častilo malopridnega sina, in častili so ga, kakor da je pravi gospod. Pa je bil samo slamorezec, in to Bog ve, da pravi slamorezec 1 In pri tem ostanem ! Bil je god svetih apostolov Petra in Pavla, in velika maša se je pela v cerkvi na Trati. Nisem ga še pozabil tistega dnč, in še danes jih kar vidim, kako so ženske in možaki po klopeh molili in prosili svetnike, da bi jih obvarovali toče in nevihte. Kazala je dobra letina tedaj, in Materi Božji na Gori bodi čast in hvala, da smo jo potem tudi srečno spravili pod streho! — Prav na kraji Zalesnikove klopi je sedela Reza in svilnato rutico je imela okrog glave, in nikdar se mi še ni videla tako zala kakor ravno tisti dan. Kar med propo-vedjo gospoda kapelana pa se je zgodilo, da se je v cerkev pritepel Repnikov Tomaž, in sicer potem, ko je bil lep del maše zapravil v gostilnici. Gotovo je bil pijan in tembolj je bil prepričan, da ga mora vsako dekle rado imeti. Sredi cerkve je nekaj obstal in se vedel nespodobno, kakor se gospodski ljudje sploh radi vedejo nespodobno po božjih cerkvah. Ugledal je Reziko in meni nič tebi nič pristopil na žensko stran, odrinil dekleta v klop ter sedel tik nje, tak6 da je sedel na ženski strani med samim ženstvom. Raztogotil se je gospod na leči — in kaj bi se ne — in ukazal mu je, naj se pobere z mesta in naj se vede tako, kakor se moramo vesti v cerkvi. Pa mislite, da je šel? Vsa cerkev ga je cula, ko je odgovoril: »Kaj bi odhajal, ko vender sedim pri svojem dekletu!« Pohujšanje je bilo grozno in veliko. In Tomažka so zaradi tega za nekaj časa dejali pod ključ na ljubljanski Zabjak, da je z ričetom preganjal lakoto. Kaznovali pa so ga premalo, in vsa vas je mislila tako, ker je nekaj mesecev zavladal ljubi mir, ko vender tega ponočnjaka in razgrajača ni bilo pri domu. Vso mašo je sedel pri dekletu, in lahko si mislite, koliko je prebila uboga živalca od njega. Tudi v meni je vrelo — saj sem bil kakor petelin vrhu pomladne smreke — in prav rad bi se ga bil lotil že ob božji službi, da se nisem spominjal kraja, kjer smo obhajali pobožnost. Po maši sem obstal pred cerkvijo, in dečakov se je nabralo okrog mene, ker smo hoteli vsi gledati dekleta, ko so prihajala iz cerkve. Prišla je tudi Rezika, in povem vam, da je bila vsa v potu, 394 Occultus: Vrani. in tako se je sramovala, da se ni upala dvigniti očij. Tudi Tomažek se je bil ustavil pri družbi in oblastno je dejal: »Kaj se nisem pošteno postavil danes?« Pa nisem molčal in odgovoril sem mu brez odloga: »Kaj si se postavil, reva? Ce te je videl oče, moral bi te danes, ko prideš k južini, premlatiti s palico, da bi ti bila polt črna kakor oglje!« Zaklel je orjak in zatulil: »Kaj, meni govoriš tako, ti gorjanska suhljad? Počakaj, zdajci ti premeljem kosti, da zveš, s kom imaš opravila!« Zakričala so dekleta in se razbegnila kakor piščeta. No, pa se nisem ustrašil tega srakopera in čakal sem ga. Saj pa tudi ni imelo nikake moči, ker ni delalo na polji ter je bilo pijano gospodskega kruha! Ko se je siromaček zakadil vame, zgrabil sem ga na vso moč — in vi veste, da sem močan — in vzdignil sem ga kakor snop, in na ka-meniti tlak pred cerkvijo sem ga treščil, da so kar zapokale kosti v njem. Dobro veste, da sem močan, in če sem jezen, pa sem močan še jedenkrat toliko. Takrat pa sem bil jezen, in čudo ni, če so pokale kosti Tomažku v telesi! Na tlaku je obležal in kar genil se ni, pa ga še nisem pustil v miru in prečevljal sem mu rebra prav pošteno. Morali so ga odnesti k očetu v hišo, in ko so ga loški ranocelniki preiskali in pretipali, našteli so dve zlomljeni rebri, in tudi desna roka je bila zlomljena. Vidite, tak6 je vsak človek jedenkrat podoben divjemu petelinu, ki poje na veji spomladi sredi gozda! In pri tem ostanem! Ko sem stopal iz vasi, stali sta dve ženici pri vrtni ograji. »Kaj pa je bilo, da sta se?« vprašala je jedna. »Zaradi Zalesnikove sta se,« odgovorila je druga, »in sedaj bode zaprt.« »Sedaj bode zaprt!« V tem prepričanji sem jo sosebno hitro kuril po stezi navzgor proti Podlesju, pa ne rečem, da sem bil posebno potrt, ker sem lomil rebra Repnikovemu Tomažku ! (Dalje prihodnjič.) Vrani. A to vranov gladnih Bili niso roji, Misli bile tožne V mladi duši moji. Occultus. V ranov sedla jata Na cvetno je brclo Tam kriče" zapela Pesem svojo grdo. ">H.xfx,.xfx .x|x. .x+x, ,xfx..x+x, xfx, ,x+x,.x+x,.a+x, ,xjx,.xjx, .xtx. ,xtx.,xtx, xjx ,xfx, .XIX, xtx, ,xtx,,xtx, .xfx. xfx, x+x,x' V Zali. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.) im bliže sem prihajal koči domači, tem bolj mi je zastajala peta. In ko sem stal na onem hribčku — gospod Andrej že ve, ker je tam mimo že cesto hodil s svetim obhajilom — od koder se vidi v Zalesje kakor tudi v Podlesje, minila me je malone vsa zadovoljnost, in rajši bi bil imel, da ga nisem prečevljal Repnikovega Tomaža. Pa sem v tistem trenutku pogledal proti Zalesju. Po gorskih stezah so hodili moški in ženske od svete maše. Tudi proti Zalesju po poti vkreber je počasi stopala Zalesnikova Rezika — in nje zeleno krilo in njena svilena ruta ... ali kaj bi vam pravil, saj sem že dejal, da je bila zala, nad vse mere zala ! In pri tem ostanem! Takrat me je bila ta preklicana ženska že čisto zmedla, in na mestu sem obstal in gledal za njo, dokler ni prišla do domače hiše. Pred pragom je obrnila glavo in se ozrla proti meni, in povem vam, da me je kar pretreslo, in zdajci sem bil zopet ves srečen, da sem prečevljal To-mažkova rebra. Ko sem stopil doma v hišo, zbrani so bili že vsi domačini. In vedeli so že tudi, da sem se tepel. Oče in mati sta se grdo držala, in mati — vlivala je ravno ječmenovo kašo v skledo na klopi — za-godrnjala je precej glasno: »Da je ravno mene Bog tako kaznoval s takimi otroki!« Starec pa je srdito pristavil: »Kadar je skleda na mizi, pa si takoj doma! To ti povem, na vse jutro greš v Loko, tega pa ne, da bi mi biriči s puškami hodili okrog hiše!« 29* 452 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Pri mizi so bili kakor jagode na molku nabrani bratje in sestre, in najmlajše — dekletce, ki je potem umrlo za grlovko — zajokalo je na glas. V tem je zajokala tudi mati in postavila skledo sredi mize. »Da bi le ne umrl!« dejala je, »potem bi nobene noči ne mogla več spati!« In oče je zaškripal z zobmi in dostavil: »Na*J umre, in našega naj potlej obesijo, bodeta vsaj dva maloprida menj na svetu!« Okrog mize je vse zajokalo, in v Podlesji se je tedaj prelilo toliko solza, kakor ne skoro prej ne poslej. »Ne bodem jedel! Ne bodem jedla!« hitelo je vse, in žlice so obležale na mizi, in iz sklede se je kadilo, a lačen ni hotel biti nikdo. Lačen pa je bil Kisovčev Tonček, ki je sedel na zapečku in je pri nas čakal »nauka«. Ali čakal je prav za prav kcsila, ker doma v svoji koči ni imel nikogar, da bi mu bil kaj skuhal. Pa dostikrat ni bilo ničesar, kar bi se bilo dalo skuhati. Rad je torej prihajal v tuje hiše in najrajši tedaj, kadar bi bila prišla južina na mizo. Tako je bil v praznik svetih apostolov ostal v naši hiši in prav težko je že čakal, da bi mu bil kdo dejal: »Prisedi, Tonček, in žlico si vzemi!« Ko pa le nikdo ni zinil kaj takega, izpregovoril je sam: »Pa ste brez-pametni, da tako vdelujete! Iz kože ga ne bodo dejali, in oni je tudi začel! Jaz pa pravim: Prav mu je storil in še premalo ga je!« »In zapor in sramota?« zavpije oče, »ali bodeš ti namesto mene hodil v cerkev, da bodo ljudje s prstom kazali za tabo ?« »Zapor,« odreže se Tonček, »kaj zapor! Kje pa je zapisano, da ga morajo ravno zapreti? Nikjer ne! In če hoče fante poslušati dober svet, pravim mu: Jernejče, pojdi v Ameriko!« »V Ameriko !« zaihti mati in za njo vse sestre. In vse je zopet jokalo na glas. »V Ameriko!« oglasi se tudi oče, »in kdo bi mi delal? Ali ne vidiš, da sem star?« »Saj jih je dosti okrog mize,« odgovori Tonček, »to vse rase kakor gobe; jedci in delavci ne poidejo pri tej hiši. Taka je! No, saj ste poznali Logarja s Kremenka ! Birič za biričem mu je prihajal pod streho, in sodne pečate so mu prinašali v hišo, da mu kar živeti ni bilo! Pa poglejte sedaj! Koliko je že poslal iz Amerike in koliko je že plačali Moja beseda je: Fant naj gre v Ameriko!« »Pa vojaščina?« ugovarja oče, »kaj pa ta?« »Tudi nič,« odgovori Tonček; »če pride iz Amerike — in tiste tisočake bi rad imel, ki jih prinese s sabo! — bode malo zaprt, in dobro bode vse. Perkov Janez je vzel potni list za Ameriko, pa se je Ur. Ivan Tavčar: V Zali. 453 skesal. Če vam je všeč, pa bruhnem tja gori in vam prinesem tisto reč! Potni list mora pač imeti, to je jedna! In Perkov Janez ga ima! To je druga!« Čemu bi še govoril! Obveljalo je, da se skrivoma potegnem v Ameriko, in sicer zato, da se umaknem zaporu, ki zdravemu človeku ni v prid, in da si prislužim kaj denarja, ki ne škoduje ni zdravemu nI bolnemu človeku. Pa mi verujte, ni majhna reč iti iz krajev, kjer je bil človek krščen! Ti goli hribi, kjer se ne da malone nič več posekati, te peščene njive, kjer se pridela malo več, nego se je posejalo, in te slamnate strehe, pod katerimi se tako slabo spi in še slabše je — če jih imaš vsak dan, skoro si jih sit. Ali če moraš iz kraja in čez morje v neznane kraje, in še sam Bog ve, ali se še kdaj vrneš, tedaj so nam pa kaj vredne te peščene njive in te slamnate strehe ! Pravim, težko se človek loči doma, in nič ni vredna ta pogorska zemlja, kjer živimo v hudini, ali povem vam, za vso Ameriko je ne dam! In pri tem ostanem! Tisto popoldne, ko so bili domačini s Kisovškim Tončkom odšli na Trato k nauku, ostal sem sam doma. Zalesnikov laz, tam zgoraj nad Zalesjem, poznate vsi. Veselje je gledati od tam v hribovje in doline. In to vselej, sosebuo pa tedaj, če je ajda v cvetji, ali pa sedaj, ko cvete češnja in ko poje divji petelin kar najlepše. V ta laz me je vleklo tisto popoldne. Ne zaradi tega, ker so bile češnje in cep-ljenke ravno dozorele, pač pa zato, da bi se zadnjič nekoliko ogledal po pogorjih in po dolinah. Saj veste, kak6 je tam gori. Ravno nasproti, onostran širokega dola, stoji na bregu naša Brona, in v nji je toliko zelenega bukovja, da ga v vsi dolini drugje nimajo toliko! In jastreb se suče nad njo in v vrhu najvišje »šibe«, kakor pravijo Zerovci, ima svoje gnezdo, kjer redi in pita tiste preklicane mladiče, ki nam potem kradejo zajce in kokoši! In tam zadi proti Oslici so Slajke, in po se-nožetih in strmicah se pase srna, in lisica se skriva v robovih. To so lepi kraji, in gospod Andrej se gotovo še spominjate, kako grdo je rjul srnjak, ki ste ga lansko jesen obstrelili na senožetih v Slajkah in zadeli tako nečloveško slabo! Vidi se Blegaš, in prav pred tabo čepi Sveti Vrban na svoji strmini ter straži dolgočasni Todraš, kjer vam živi, kar ve ves svet, toliko poštenih in izurjenih lovcev! Oj, lepi kraji so to, in kdor odhaja ž njih, njemu je duša žalostna, najsi je' otrok, najsi je starec! No, vidite, v ta laz sem prišel tisto popoldne in legel sem v senco pod leskov grm in gledal 'na Brono, na Slajke, na Blegaš in na vse. Pa nisem ostal dolgo časa sam, in svetemu Vrbanu sem dajal hvalo, da me ni pustil samega v tistem tožnem 454 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. trenutku. V laz je prišla tudi Zalesnikova Reza, da bi se nazobala sladkih češenj, katerih je bilo na vsaki veji v obilici. Ko je korakala po lazu ter prihajala bliže in bliže, upadla mi je srčnost, in kakor zajec sem se zaril v leskovje, da bi me ne ugledala. Vrag govori z mlado žensko, sosebno če je takšnega obraza, kakor je bila Zalesnikova Reza ! Obstala je tik češnje, ki ni bila deset korakov od mene. Pa se ni premišljala dolgo, in meni nič, tebi nič: zdajci je bila na drevesi, da so kar krilca zašumela okrog nje in da se je časih malo, prav malo pokazala v belih nogavicah tista okrogla ženska noga, ki ni najslabši del ženskega telesa. Nikar ne mislite, da sem zamižal v tistem trenutku! Pa sem bil prismoda, da nisem in da nisem pogledal v stran, kakor se spodobi ob takih prilikah pametnemu človeku. In pri tem ostanem! Na češnji je pričela obirati veje, da sem se kar čudil, kako je bila ročna. Mislila je, da je sama, in zatorej ni treba strmeti, če ni mogla mirovati z jezičkom, kar pri ženskah itak ni mogoče, če niso v cerkvi. In še tam molče nerade. Tudi Zalesnikova Reza ni molčala, in še danes mi zvene njene besede na uho, in pozabil jih še nisem. Takrat sem bil mlad, danes pa sem star in obrabljen kakor kolo, ki se je deset let drgnilo po hribovskih naših potih. Ampak še danes vem, kar je dekelce govorilo tisti dan. »Sedaj so pa že zrele,« pričela je, »oj, kako so sladke! Ali jih bodo zobale vrane in kosi! Pa je res grdo naredil z mano« — tukaj je že govorila o Repnikovem Tomaži — »in kako sem se prestrašila! Kaj si bodo mislili ljudje 1 Njegova — prava reč bi bila, če bi imela tega postopača! Takih imam na izbiro! Pa so res sladke danes! Ne dejala bi, če bi me bil kdaj prišel klicat. Pa me ni! Prav res ne! Kako trdo me je mati izpraševala, če sem kaj imela ž njim. Prav res nisem imela ničesar, in da me je klical, pa bi se mu niti ne bila oglasila! Prav res, da bi se mu ne bila!« Tako je šlo neprestano, in jaz za grmom sem vse lep6 slišal, in bilo mi je, kakor, bi mi kapal med v dušo. »Naj pravijo, kar hočejo,« oglasi se iz nova ta čudna ptica na veji, »moj ni bil nikoli in nikoli ne bode ! Prav mu je storil, da ga je pretepel; vsaj ne bode več sitnostij prodajala ta sitnost sitna! Da bi ga le preveč ne zaprli, Prelesnikovega Jernača, škoda bi ga bilo!« V tistem trenutku me je premotil satan, da nisem mogel obrzdati jezika in da sem se oglasil iz svojega grma: »Ne boj se, Rezika, saj me ne bodo ne !« Dr. Ivan Tavčar: V Zali, 455 »Jezus in Marija!« zastokala je, »kje pa si? Toliko da nisem padla, tako si me prestrašil. Ti grdoba ti! Kaj pa delaš tam?« »Nič,« dejal sem, «tu ležim in v dolino gledam! Kaj pa ti delaš tam?« »Nič«, odgovori ona, »tukaj visim in češnje berem!« Molčala sva nekaj časa. Vprašala je nato: »Jernače, ali nisi nič lačen ? Žlezi gori, žlezi no, ne veš, kako so sladke ! Pa ne na ta le vrh, kjer sem jaz!« In zasmijala seje, da se mi je zdelo lepše, nego zvoni tisti srebrni zvonček, s katerim zvončkajo pred oltarjem na Trati, kadar je velika maša o Božiči ali o Veliki noči! Ženska je vrag, in pri tem ostanem ! Splezal sem k nji na češnjo, in kdo, vprašam vas vse, ne bi bil splezal na mojem mestu ? Če izvzamem gospoda Andreja, vsakdo! Drevo je imelo dva vrha ; na jednem sem obtičal sam, na drugem pa je čepela Reza in se neprestano smijala, ko sem lezel od veje do veje. Da je v tem sramežljivo pritiskala obleko k nogam, tega vam ni treba pripovedovati še posebe! Obsedel sem na svojem vrhu in bil ravno vzpored ž njo, tako da sem z roko prav lahko posegel do nje in ona tudi do mene. v Cop rdečih češenj je bila ravno nabrala, in tisto, ki je bila naj-debelejša in najbolj zrela, odbrala je, pritisnila jo meni na lice in dejala dobre volje: »Na, jej!» Ob tem me je tako pogledala od strani, da se ji je zasvetila belina v očesi in da me je kar pregrelo. Ta preklicana ženska je imela iskre v očeh, tako vam pravim! »Na, jej!« In zopet je bila češnja pri mojem obrazu, in zopet se je smijala! Pa sem se hitro udomačil tik nje! In ko mi je iz nova ponudila sladki sad, iztegnil sem takisto roko proti nji in obtičal sem na nje obrazu in doteknil sem se njenega lica in bilo mi je, kakor da sem posegel v volno, belo pšenično moko, od katere se o Veliki noči speče najboljši in najlepši kolač! Recite, kar hočete, bil je to lep čas zame! Blagoslovljena bodi Zalesnikova češnja, na kateri se je zgodilo vse to! Pa tisto drev6 tudi ni imelo sreče na svetu! Ko sem se vrnil iz Amerike in nekoliko pogledal nad Zalesnikov laz, pa je ležala češnja posekana na tleh, ker ji je bila malo dnij prej strela razklala oba vrhova! Bog se nas usmili! — Tako sva se dobro imela v vrhu češnjevega drevesa ter govorila to in ono. Povedal sem ji vse, kar je bilo treba, in pogum mi je rasel čimdalje bolj, sosebno ko me je neprestano zaljubljeno pogledovala, 456 Dr. Ivan Tavčar : V Zali kakor bi me sama vzpodbujala, da ji povem vse. Naposled sva bila čisto jedina. Izrekel sem se, da jo imam prav za prav rad že od tistega časa, ko sem jo prvič videl na svetu. In ona je končala prav tako, rekoč: »Saj sem te tudi zmiraj rada imela, Jernač!« Potem sva prestopila k drugim potrebnejšim rečem. Dognala sva, da moram res za sedaj v Ameriko, sicer bi me zaprli, in da si prislužim kaj denarja-Pisala si ne bodeva — in tedaj, pravim vam, prišle so temu škratu solze v oči — ker ni treba, da bi ljudje vedeli, kako se imava rada. Kadar pa se vrnem in prinesem kaj denarja, pa se nakupim kje v ravnini, naročim v župnišči oklice, na Tolminskem pa godce, in svatba bode, kakeršne še ni učakala dolina. In obetala mi je na vse svetnike, da me počaka in če bi čakala do smrti. »Tebe, ali pa nobenega,« govorila je — to vam pravim, ta ženska je imela iskre v očeh — »no, sedaj pa že gredč od nauka, in domov moram !« Kakor veverica se je spustila k tlom in odskakljala po zelenem lazu nizdolu proti Zalesnikovi hiši. In tu in tam je obstala in obrnila oči k meni, kakor bi dejala: »Glej, kako težko se ločim od tebe!« Precej časa še sem sedel v vrhu češnje in zobal nje sladki sad; duša pa se mi je veselila še slajših besed: »Tebe ali pa nobenega!« Lahko mi verujete, da sem se potem še sešel ž njo in da sva si pripovedovala še mnogo in obilokrat, kako se imava rada in se imava. Pa vse, kakor se spodobi, gospod Andrej, ker takrat sem bil mlad, pa dober človek! In hudega se med nama ni zgodilo ničesar, sam6 čakati me je hotela, dokler se ne vrnem iz Amerike ! — Res sem prišel v Ameriko. Samo ne vprašujte, kako sem živel ondu! Tukaj pri nas menite, če znosite nekaj koškov gnoja na to ali ono reber, da ste obdelali Bog ve kaj! Pa to ni nič I V Ameriki se dela, to je delo! In jaz sem tudi delal. V Montani sem bil in cesto sem ležal noč in dan v jami, v mlačni vodi, in kopal sem in kopal. Ničvredno življenje je to in vsakogar užene, če ni železnih kostij. Ali jaz sem prebil vse, in če je že bilo tak6 hudo, da sem menil: zdajci poginem, pa sem malo premislil, in v mislih sem se vrnil semkaj, domov, kjer je pod slamnato streho zame živelo najgorše dekle, kar jih je imela dolina! V nočeh se mi je sanjalo o nji, ki je bila moja, in o temni Broni, kjer gnezde orli, in o strmih Slajkah, kjer streljamo srne. Vidite, tako sem prebil vse in oskromno sem živel, in meseci so tekli, in zaslužek se mi je nabiral v žepu! Tri leta sem prebil in se pehal kakor živina. Ko pa sem imel že toliko, da bi bil lahko plačal vsako imetje in tudi najboljše, kar jih je tukaj v pogorji, ni Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 457 me več obdržala dolgočasna Amerika, in s cvenkom iz žvenkom sem odrinil čez morje nazaj v kraj; kjer so živeli vsi, katere sem imel rad. Prav rad! — Bilo je tistega dne pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla. Po beli cesti proti Trati sem tako rekoč plaval, in bilo me je zgolj veselje. Malokdaj sem pisal domov in svojega prihoda niti nisem bil naznanil, da bi se tem bolj razveselili tisti, ki so me čakali že težko. Po zeleni dolini dospem malone do vasi; kar udarijo zvonovi v zvoniku, in delopust je zvonilo, da je odmevalo od hriba do hriba. Tudi meni je zvonilo, in ni ga bilo takrat v vsi fari človeka, da bi bil tega zvonjenja vrednejši od mene! Srečavali so me ljudje — mnogi prejšnji znanci — ali šli so molče mimo mene — mojega zaraslega obraza niso spoznali. In premišljal sem, ali me spoznajo doma, in ali me spozna tudi Zalesnikova Reza, ker sem bil vender sam6 zaradi nje vpregel svoje telo v delo, kakor bi ga ne privoščil živali. No, hodili so ljudje mimo, ali spoznali me niso! Prišel sem pred Repnikovo hišo, in oblanice, viseče izpod strehe, pripovedovale so mi, da se tukaj toči dobra pijača. To itak veste, da si je Repnikov Tomaž, prevzemši dom po očetu, omislil vinotoč. Ne toliko za druge ljudi, pač pa zase, da je lahko pil vselej in vsak trenutek. Na pragu je stal in videl se mi je nekoliko posvalkan, da ne rečem, nekaj raztrgan, prav kakor bi se mu ne godilo predobro. Pa se mu že res ni godilo posebno dobro! »Hej, PodlesnikovI« zakričal je name, »glej ga no, pa si res, in morda kar iz Amerike?« Razjezilo me je, naravnost pravim, razjezilo me je, da me je spoznala ta dreta, ko me niso spoznali drugi pošteni ljudje! »Vstopi no, vstopi!« hitel je, »pa daj za pijačo, in povej, kaj je kaj novega v Ameriki!« Izgovarjal sem se, da se mi mudi domov, Pa me je precej raz-kačil, rekoč: »Pa morda nimaš denarja? Drugi so pošiljali domov, • o tebi pa ni bilo ničesar slišati! Pa morda nimaš denarja?« »Več nego ti!« odgovorim srdito in krenem v pivnico. Prinesel je vina na mizo in prisedel k meni. Ves čas pa me je gledal nekamo zeleno, kakor gleda mačka miš, predno jo požre. Do duše mi je bilo zoperno to človeče, in da ga nisem nekoliko pretipal pri tej priči, temu se čudim še dandanes. »Torej denarja si prinesel s sabo?« pričel me je izpraševati, ko sva pila. »Tvoj dom lahko plačam,« odgovorim mu oblastno, »in še mi ostane! In tista rebra, ki sem ti jih takrat polomil, poplačam ti tudi, da veš!« 458 Dr. Ivan Tavčar; V Zali Ni se kazal, da se togoti, in prav mirno je izpregovoril: »Glej, glej! Moja je šla na polje, pa se skoro vrne. Bode ti že kaj scvrla, ker vem, da si lačen od pota. Ali ni prav tako?« »Prav! Saj lahko plačam, kar izpijem in kar pojčm! To ti pravim!« »Glej, glej!« Pila sva. In zopet me vpraša: »Sedaj se pa tudi oženiš, in se kje nakupiš. Ali imaš morda že kaj izbranega ? Deklet je dosti, domov je dosti I Ce bi se ne oženil takšen človek, kdo bi se pa! Gotovo imaš že kaj izbranega ?« »Imam, imam,« odgovorim mu takoj. »Če si jo ti dobil, pravo čudo bi bilo, da bi je jaz ne!« »Glej, glej!« In sedaj je pogledal proti stropu in s prsti bobnal po mizi, da se je vse črno muh vzdigovalo ž nje. Dražil me je tako : »No, takrat, ko si odšel — če se ne motim, popihal si jo ponoči —¦ govorilo se je več rečij in pripovedovalo se je tudi, da sta nekaj imela z Zalesnikovo Režo. No, pa se ni vedelo nič gotovega, in ljudje tudi govore marsikaj, kar vse skupaj ni nič! Pravili so pa vender, da sta nekaj imela, ti in Zalesnikova Reza. Pa nisem nikoli verjel nikomur!« In ta spaka se je ob tem ozirala po meni, kakor bi mi hotela potegniti dušo iz telesa. In tisti »glej, glej« mi je razgrel kri, in vino tudi, ker v jezi sem izlival vase kupo za kupo. Udaril sem z roko po mizi, da je vse zažvenketalo, in zakričal: »Moja je in res je moja! Pa tebi nič do tega, in tudi to ti povem!« »Glej, glej!« In zopet je ogledaval svoj strop in zopet je s prsti drobil po mizi. Takrat je prišel nekdo v vežo, in začulo se je, da je odložil breme. Tomaž je mirno vstal in dejal: »Moja je, živini je prinesla s polja!« Pristopil je k vratom in jih nekoliko odprl. Potem pa je poklical: »Žena, pojdi sem, pojdi! Znanec je tu, in na njega zdravje bodeš pila!« Tomaževa žena mi je bila tedaj pač deveta briga. Če je že hotela imeti to gosenico, prav mi je bilo, naj jo ima! Odprla so se vrata, in v pivnico je stopila Tomaževa žena, njegova prava žena. »Jezus, Marija!« zastokala je — in že je ni bilo v sobi. »Jezus. Marija!« zastokal sem tudi jaz — menil sem, da me je strela zadela, in prav čutil sem, kak6 je zastajala kri po meni. Izza mize sem vstal in — in — in povem vam, da je bila Zalesnikova Reza! Srečal sem se s Tomažkovim pogledom, s tistim zelenim hudobnim pogledom. L. Habčlov: Moja ura. 459 »Glej, glej!« Tako se mi je rogal, in to mi je vzelo zadnjo pamet. Pograbil sem stol in česnil ž njim Tomažka po glavi, da je takoj butnil po tlaku — — — Kaj bi se pravil! — Zvezali so me, v Loko so me gnali, in v Ljubljani so me zaprli, dve leti v ječo med razbojnike in tatove. In gospodje, ki so me sodili, dejali so, da me je to najbolj pokopalo, ker sem, komaj prišedši iz Amerike, pričel iz nova prepir z Repni-kovim Tomažom, in to brez povoda. Pravica je lepa reč, lepa reč je pravica. In pri tem ostanem ! Ko sem prišel iz zapora, bila je mrtva mati, bil je mrtev oče. Na domu pa se je bil oženil brat, in grdo so me gledali povsod. Kaj mi je ostalo ? Udal sem se pijači in skoro sem pognal, kar sem si bil prislužil tako krvavo težko ! To je moja povest, in drugega ne vem. No, pa se tudi Repniku ni godilo bolje! Slab gospodar je navadno slab človek, ki nima srca ne za ženo ne za otroke. Takšen je bil Repnikov Tomaž. Pil je, dokler je kaj imel, in ženo je pretepal. Ko je vse pognal, pa je umrl in v jedinščini v je pustil ženo in otroke. No, saj veste, kak6 je! Časih ji malo pomagam ! Je res ubožica! Nacepim ji drv in donesem ji vode v težkem škafu. Je res ubožica! Tako je bilo, in sedaj pravim: Bog se usmili nas vseh!« — Nato ga vpraša gospod Andrej: »Zakaj je ne vzameš, Jernač, sedaj ko je vdova?« »Zakaj je ne vzamem?« zatogotf se Jernač izpod Skale. »Zato ne, ker je vsakdo brezpameten, kdor se oženi! In pri tem ostanem!« Nekoliko pozneje pa pristavi zamolklo: »In tudi ne, ker sem pijanec, kakeršen je bil oni, ki ga je prej imela, in — ker ima otroke, ki bi ne bili moji!« In debela, debela solza se mu utrne iz očesa in počasi zleze po rjavem lici, katero sta razrili pijača in nesreča! — (Dalje prihodnjič.) n Moj a ura. oja ura je narobe! Da bi rajši v srečni dobi Kadar sem vesel, uhaja, Časih malo zaostala, Kadar sem bridkostnih mislij, In zate) v viharnih dnevih Pa nalašč mi zaostaja. Dvakrat, trikrat bolj vihrala L. Habetov, c*3 ^.^X..xfx.,xtx..Atx„xtxi-xfx^.xfX.,xfx„xtx..X^ )!( »iv'Viv''»;v'Vix^ix'VJv'VJv~Viv'Vix'VJ>k,Vix''»-ixTViv'Viv'V|VVix'Vix V|Vxix'VJx'ViWix'Viv">'iv"/^ V Zali. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.) rasen je lov na divjega petelina, bodisi v Zali, bodisi kjerkoli drugje, koder ima orjaški pevec svoja shajališča! Najlepši del lova pa je vcnderle — spanje! Kadar je vse čedno dognano, ko si se s težko pridobljenim plenom vrnil iz temnega loga, tedaj ti prav skoro opešajo moči, da moraš leči bodisi na posteljo, bodisi na zeleno mahovje. Kamorkoli pa ležeš, vedno zaspiš mirno in sladko, in zdajci si zaziban v prijetne sanje, v katerih iz nova poslušaš čarobno petje petelina-orjaka. Tako smo tisti dan zaspali tudi mi. Takoj, ko je bil Jernač izpod Skale dopredel svojo kodeljo, legli smo vsi brez izjeme in zaspali. Gospod Andrej je legel tako, da je imel, če je v polspanju odpiral oči, pred sabo prav tisto vejo, kjer mu je visel ustreljeni petelin. Spali smo v trdo popoldne. Končno pa smo se le prebudili, malone prezgodaj, ker je solnce še visoko plulo po nebu, tak6 da ni kazalo iti v gozd in ondu poslušati, ali se morda ne oglaša ta ali 6ni zaljubljeni pevec. Zanetili smo ogenj in posedli okrog njega. »In sedaj ?« vpraša kapelan Andrej. »Naj kdo reče katero!« izpregovorim jaz. »Morda ti kaj veš, žalostni Miha, saj si tudi oženjen!« »Oženjen, oženjen,« zajoka Miha, »pa ne tako, da bi bilo vredno govoriti o tem!« »Kdo pa tudi poslušaj to nergo 1« oglasi se Jernač izpod Skale. »Ce mu daste piti, kolikor hoče, pretakal vam bode solze, da nastane 33* 516 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. kar ploha! Če pa nima piti, pa ust ne odpre. Sicer bi pa o svojem zakonu tudi ne vedel drugega, nego da ga pretepa, malone vsak dan pretepa, zakonska žena, za katero je hodil, kakor lazi petelin za kuro ! Ti si bil ubožen petelin, ali ni tak6, Mihec?« »Lažeš 1« zatuli Miha, »lažeš, Jernač! Pa sem jo venderle dobil! Tvoja pa tebe ni hotela, in drug ti jo je vzel! He, kakšen petelin pa si bil ti, Jernej če ?« »Se jedno mi reci, pa te vrežem okrog glave, da se ti bode zazdelo, kakor bi bil doma pri svoji ženi!« — Jernaču izpod Skale se je videlo, da je jezen. In ker je bil žalostni Miha tudi jezen, bati se je bilo majhnega pretepa. Zatorej izpregovorim: »Mirujtal Naj pa iztrese Tinče tam-le povest svojega zakona iz rokava, in radi ga bodemo poslušali.« »Zakaj ne?« odgovori Tinče lahkodušno. »Dober človek sem in rad vam ustrežem!« Vsi smo hvalili njegovo postrežnost III. v Sepasti Tinče pripoveduje : No dobro 1 Pa bodi, če že hočete vse izvleči iz mene! Moja misel je ta, da mora biti človek dobrega srca, pa je vse dobro! Prisiliti se ne da nobena reč, ali dober človek lahko izhaja tudi v zakonu. Proti zakonu torej ne govorite, dobra reč je in od Boga postavljena! Smijali se mi bodete, pa nič ne de, srečen sem bil v zakonu, in ta je resnična. Dober človek sem in sem bil vselej! Kje sem prvič pogledal na ta svet, ne vem in tudi nikoli ne zvem. Nekdaj poleti je prišla v Vinharje mlada, zanemarjena ženska, in lačna je bila tudi. S seboj je nosila v slabih cunjah zavito breme, in to breme sem bil jaz, ki vam pripovedujem vse to. Pri Komar-jevih je prosila večerje in prenočišča. Dobila je večerje, spat pa so jo poslali potem na listje, njo in otroka. To že vse veste, no dobro, pa se mora venderle povedati, da bodete nat6 še bolje vedeli, kak<5 je vse prišlo potem. Drugo jutro je vpilo otroče v listnici, ženske pa ni bilo. Noč jo je bila vzela, ali mene je pustila Komarjevim v dar, ker so ji bili dali večerjo in prenočišče. Bila je ubožica, grozna ubožica, ker bi sicer ne bila tako ravnala z rodnim otrokom. Bog ji odpusti, kdaj sem ji že odpustil jaz! Komarjevi pa me niso vrgli pod kap; malo so vpraševali za žensko, no dobro, potem pa so me obdržali za svojega in pri bo- Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 517 gatejših niso beračili, da bi me bili vzeli. Tudi okrog občine, ki itak nikomur ne da ničesar, niso moledovali, da bi bila kaj pomogla. Sami so me imeli, in to vse veste, da jim ni preostajalo prav nič in da jim je dostikrat hodila prav zelo pičla. Pa so bili dobri ljudje\ in Bog jim daj večno vzveličanje vsem tistim, ki so že pomrli iz njih srede! Sedem deklet je bilo pri hiši, in njivice so bile majhne, in malo se je pridelavalo. To morate vedeti, kak6 so morali delati, če so hoteli živeti! Pri njih sem se privadil dela tako, da mi ni bilo treba pozneje beračiti. Sedem deklet je bilo, in vsa je moral stari Komar za praznik lepše oblačiti, kar ni bila šala, prav nikaka šala! Lenčika je bila najmlajša in po moji sodbi tudi najzalša. Umela sva se posebno, ker sva bila skoro tistih let. Tudi pozneje, ko sva prišla v dobo, ko mladost znorf, imela sva se rada kakor brat in sestra. Pa drugega nič, saj vidite, kakšen sem. Na obrazu nič, na drugem telesi nič. Leva noga pa še krajša od desne, da hodim kakor staro moto-vilo. Na kaj takega se mlada ženska ne ozre. In tudi Lenčika se ni zagledala vame, kar se mi še danes ne vidi čudno. Bil sem pač že takrat dober človek in imel sem dobro srce. Pa kaj gleda mlado dekle na kaj takega, in tudi Lenčika ni gledala. Kar itak vsi veste! — No dobro 1 Ostal sem pri Komarjevih, dokler nisem bil za delo. In lepo so ravnali z mano, in prav prav radi smo se imeli. Potem, ko sem le nekoliko dorasel, pa sem šel služit ter sem v pogorji pasel koze in ovce. In rad sem služil, ker sem že čutil — četudi sem bil otrok — da jim ne smem delati nadloge, ko vender nisem bil njih otrok. Vidite, pošteno sem se preživel, in vsak krajcar sem deval na stran, ker sem se bal beračenja na stare dni. Tudi sem nekoliko kup-čeval, sedaj z jajci, sedaj z borovnicami, sedaj z žaganjem in tak6 po vrsti. Jedna reč in druga, ko sem imel osemindvajset let, kupil sem Hiščarjevo kočo na griči. Nekaj sem plačal, nekaj sem napravil dolga, pa sem le imel svoje selišče. In ta je prva! V tistem času je doletela Komarjeve velika nesreča. Spomladi je starec trebil drevje, pa se mu je zlomila veja, in padel je z debla. Pohabil se je do smrti, in hiša je izgubila gospodarja. Siromaštvo je siromaštvo, in nesreča pride malokdaj sama. Tudi h Komarjevim je prišla še druga nesreča. Kaj bi vam pravil ? Lenčika se je bila spečala s Pečarjevim starejšim, in stvar ni ostala taka. Takrat, ko je bila največja sila, da bi jo bil vzel, pa je Pečarjev Miha izginil in se potegnil v Ameriko. Tja so takrat prav močno zahajali od nas, in tudi Jernač izpod Skale je bil, kakor nam je pravil, med tistimi, ki so se odpeljali čez morje. Prav tako je bil ž njimi Pečarjev Miha, tu v 5*8 Dr. Ivan Tavčar; V Zali. Vinharjih pa je pustil dekleta v skrbeh in sramoti. In to ni majhna reč, najsi pride kaj malega vmes. No dobro! — Morda dve leti je bilo potem. Na praznik sv. Vnebohoda sem šel k deseti maši v Poljane. Lep dan je bil, ali nekaj je govorilo v meni: »Vzemi dežnik s seboj, ker se ne ve, kakšno bode vreme.« In res sem bil sam v cerkvi z rdečim dežnikom. Dober mora biti človek, pa oprezen. In prav to opreznost moram zahvaliti, da sem zlezel v sveti zakon. Zaradi nje sem vzel tisti dan dežnik pod pazduho in zaradi tega dežnika sem dobil ženo, ki bi je drugače ne bil dobil. Po maši sem stal pred cerkvijo, in k meni je stopila Komarjeva Lenčika. Prav bleda je bila in prav drobna. Pa kdo bi ne bil bled in ne droben, če tiči tisti, ki bi sam mogel pomagati, nekje v Ameriki in če nam ni pustil drugega nego otroka, ki je in troške dela! Kdaj je že nisem bil videl 1 In po pravici rečem: Nič rad nisem zahajal v hišo, odkar si je dala opravka s Pečarjevim. Odkar pa stvar ni bila ostala tal<6, pa me že celo ni bilo blizu. Vse to mi ni bilo všeč, to veste, in če bi bilo šlo po mojem, Komarjeva Lenčika ne bi bila nikdar pogledala Pečarjevega Mihe. On nič, ona nič, in sedaj mi povejte, ljudje božji, kaj pride iz tega ? Nič, ali pa kaj takega, kar je še menj nego nič. No dobro! »Kako je, da nič ne prideš?* vprašala me je, »in kaj smo se ti zamerili, da ne prideš?« »Kaj bi hodil,« odgovorim ji, »saj veš, da je opravka dosti in da tudi težko lazim v grič.« Sevč", pravega vzroka ji nisem povedal, ker mora biti človek dobrega srca. Bolje, da zamolčiš, kar užali bližnjika, tebi pa nič ne koristi I »Mati mi je dejala, da bi s teboj rada govorila o tem in 6nem. Saj veš, kak6 je težko, če zgolj ženske gospodinjijo pri hiši! Rekla mi je, da bi šel z mano po maši in da lahko ješ pri nas, če ti je prav!« »Pa grem, Lenka, prav rad grem!« Tako sem ji odgovoril. In šla sva. Po Vinharski grapi sva kresala, molče in počasi. Kaj sva tudi hotela govoriti, in zato je bilo najbolje, da sva molčala. Ko prideva do klanca, tam gori proti Muhi, prevleklo se je že vse obnebje s črnimi oblaki, in v Kotu se je pričelo bliskati. In ne dolgo, in vlila se je taka ploha, da je bilo vse v nitih po zraku. Takrat se je izplačala moja opreznost, in razpel sem široki rdeči dežnik, da je bilo strehe obema dovolj. Pod to streho sva tičala, ali prestopiti se nisva mogla, ker bi naju bila ploha zdajci Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 519 premočila do kože. Obstala sva torej na mestu in se skoro tiščala drug k drugemu, ker je lilo kakor iz škafa. Sedaj sem ji še bliže videl v obraz, in rečem: bila je bleda in upadla, da me je bilo kar groza. Vedno tudi nisva mogla molčati. Torej sem dejal: »Ali ti kaj piše oni iz Amerike?« »Nič,« odgovori mi zamolklo. »In denarja ti kaj pošilja?« »Nič!« »Lepa je ta,« mislim si, »pisma nič, denarja nič, lepa je ta!« Zatorej še vprašam: »In dekletce, kakšno je? Ali se ti dobro redi?« »Malo že govori! In vsi pravijo, da mu je zelo podobna!« »Lepa je ta! Pa pisma nič, pa denarja nič. In v Ameriki pravijo, da se tako lahko prisluži denar!« »Oj, moj Bog! Oj, moj Bog!« vzdihnila je in že je imela polne oči samih solza. »In zadnjič je prišel Brinovčev iz Amerike, in po njem mi je poročil, da se ženi v Ameriki in naj ga ne čakam, ker ga ne pričakam do sodnega dne!« »Ta zverina, ta zverina !« In povem vam, da bi bil v tisti dobi Pečarjevega najrajši zadušil. Pa ga zaduši, če ga moreš z rokami čez morje! »Moj Bog, ko bi le otroka ne imela!« Že je zajokala, in tudi meni se je milo storilo. Pa komu bi se ne, če je kaj takega! No dobro! »Veš kaj, Lenka,« odgovorim ji, »brezpametna ne bodi in ne jokaj se! Ce se oženi v Ameriki, naj se! Bog že v6, kaj dopušča; da pa temu malopridu — in najsi je v Ameriki, ne bode dal sreče, to je jedna! Kaj bi ga čakala, omdži se tudi! To je druga!« »Kdo me vzame,« zastoka Lenka, »kdo me vzame z otrokom?« »Kdo te vzame, Lenčika? Če drug ne, vzamem te pa jaz, in prav rad te vzamem in tudi z otrokom!« Tako sem ji odgovoril,- ne prepogumno, in malone sram me je bilo. Potisnil sem ji dežnik v roko in dejal: »Imej ga, da se ne premočiš! Pridem jutri, in z materjo se dogovorita in dobro premislita vse! Hišico imam, deset mernikov je posetve, in dve kravi preredim brez težave. Jedna reč in druga, dolga ni preveč, pijem ne, delam pa rad. Razgovori se z materjo, po odgovor pa pridem jutri! Oni v Ameriki naj se pa oženi, pusti ga, naj se oženi!« 320 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. To rekši, spustim se nizdolu, dekleta z dežnikom pa pustim v klanci, in tako me je bilo sram, da se nisem upal nazaj pogledati proti nji, ki sem jo ravnokar snubil za ženo svojo. Kar tekel sem neprestano, in dež je lil in premočil mi je vsako krpo, da je kar curljalo po meni. Pač, jedenkrat sem se venderle obrnil in zakričal: ¦»Veš, otroka pa tudi vzamem, da veš!« Potem pa sem tekel ves zasopel proti Poljanam. Tako sem se ženil, da veste! No dobro ! Drugo dopoldne se res primotovilim h Komarjevi hiši v Vin-harjih. Nekaj od vasi stoji, in polno orehov, visokih starih dreves, je okrog nje. Nič mi ni bilo dobro pri srci, ko sem prihajal bliže. Bal sem se, po pravici rečem, bal sem se, in čudno mi je bilo tudi zato, ker je le nekaj posebnega, kadar hodi možak za žensko, da bi se vzela. Prišel sem skoro do hiše in dobro sem slišal, da so se zaprla vrata nekje znotraj. Morda odhaja tuj človek, in ta naj me vidi, mene šepastega snubača! Zdrknem za bližnji oreh, da bi se skril. Pa je bila nepotrebna ta plahost. Nikogar ni bilo iz hiše. Izza orehovega debla se nekoliko ogledam : nasproti mi je bilo odprto okno, da sem videl ravno k mizi v hišo. Pri nji je sedela Lenka in glavo — morda jo je bolela — opirala si je na levo roko. »Slaba kaže,« mislim si, »dekle je prezamišljeno, in pozna se ji, da tudi ni spalo ponoči. Še vedno pričakuje snubača iz Amerike!« — Po hiši je hodila mati Ko-marjeva in nekaj godrnjala. »Vrag vseh vragov,« mislim si, »prav slaba kaže; stara se grdo drži in gleda kakor osat. Slaba kaže!« No dobro! »Boga zahvali na golih kolenih,« prične starka, »da te hoče! Kam pa bodeš na stare dni, ker to vender vidiš, da večno ne bodem živela ? In če umrem, pa se vas oglasi sedem, in sedaj preštej, koliko pride na jednega!« »Ko bi le ne bil tako grdi« odgovori Lenčika. »Če pojdeva iz cerkve od poroke, zibal se bode ob meni in vse se bode smijalo! Ljubi moj Bog, ti meni pomagaj!« »Kdo bi se ti smijal? Pameten človek ne! Ce pa se smejejo prismode, naj se! Ali st6ri, kar hočeš! Čakaj 6nega in njega lepote! Morda le pride sodni dan, kakor ti je dal poročiti!« »Ne morem ga pozabiti, mati,« odgovori Lenka, »in najsi ravna še tako grdo z mano! In pozabila bi ga ne, četudi vzamem Tinčka. Žena bodem njegova, pa vender ne žena! In kaj bi bilo ? Tepel bi me in tepel tudi otroka!« Dr. Ivan Tavčar: V Zali. S2' Takrat se nisem mogel zdržati za svojim orehom. To dekle je čisto napačno sodilo o meni. Stopil sem torej k oknu in dejal: »Kako vender govoriš tako, Lenčika ? Saj me poznaš in veš, da sem dober človek. Da bi tepel tebe in tvojega otroka, tega se nikar ne boj! Če bi se oženil, oženil bi se z dobrim srcem. Usmiljena si bodeva drug drugemu, Lenčika, in če me ne bodeš imela rada — kar je težko zahtevati in česar tudi ne zahtevam — videla bodeš, jaz bodem zmirom rad imel tebe in otroka. Le vzemi me, Lenčika, in kesala se ne bodeš nikoli!« S takimi lepimi besedami sem jo pregovoril, tem lože, ker je tudi starka neprestano režala vanjo in ji pripovedovala, da bode drugače prav gotovo beračila na stare dni. Kak6 bi se ubožica še ustavljala ! Ali naj bi šla služit? Kam pa z otrokom? Vsakomur je hudo, če' je v taki stiski, najhuje pa ženski, kadar se je prej spečala z moškim, ki ni nič vreden, kakor ni bil nič vreden Pečarjev Miha. No dobro 1 — Udala se mi je, in h gospodu sem šel, da naju je dal na oklice. Prismode so se smijale, ko so naju poročali pred velikim oltarjem svetega Martina, pametni ljudje pa so govorili, da je storila prav, ker me je vzela. Pametni ljudje so namreč vedeli že takrat, da sem dob rega srca, da bi vsaka ženska lahko izhajala z mano. Tudi Lenčika bi bila, samo da je hotela. Pa ni hotela, ubožica ni hotela! V ponedeljek je bila poroka. Godcev nisem najel, nekaj poličev vina sem plačal pričama v gostilni, pa je bilo vse opravljeno! Tako sem bil oženjen in prav srečen sem bil, ko sem privedel ženo pod svojo streho. Pa se je tudi precej poprijela gospodinjstva, da je bilo kar veselje. Pometala je, pomivala in brisala, da se je kar izpremenila vsa hiša, da je malone nisem spoznal! Kdor je pameten, naj se oženi! Moja prva in zadnja beseda je ta. Oženjen sem bil, pa v se ne kesam. Ze zaradi tistih prvih dnij po poroki ne, ker so bili vsi lepi dnevi! V ponedeljek je bila poroka. V četrtek potem mi je dejala žena: »Vzemi samotežnik in pojdi po balo v Vinharje!« Vzel sem torej samotežnik in se odpravil na pot. Pri veži je žena še zaklicala za mano: »Pa otroka tudi pripelji!« »To je jedna, da ga pripeljem!« odgovoril sem veselo. Po pravici povedano, tudi jaz sem si želel otročička v hišo, ker je bilo to ponižno, tiho in človeku tako udano otroče! V Vinharjih ni bilo kaj naložiti. To sami veste! Starka mi je sicer nekaj trobila na uho, da Lenka že po materini smrti dobi svoj 522 Dr. Ivau Tavčar: V Zali. delež, da ne bode zapuščena in da ne pride praznih rok pod mojo streho. Pa so bile samo besede in drugega nič! Vesel sem bil, da sem dobil ženo, in še tako, kakeršna je bila moja Lenčika 1 Za drugim pa nisem gledal. Čemu neki, in kje naj bi se bilo tudi jemalo! Naložil sem majhno, plitvo skrinjico in v nji malo, prav malo prazniških cunjic. Tudi staro zibelko sem naložil, da bi imelo otroče kje spati. Pa sem jo nekaj založil, da je ni opazil vsakdo, ker sem predobro vedel, da se bodo zijala prodajala za mano, kadar bodem vozil »balo« po vasi. Tudi sem si mislil, da bi nji ne bilo všeč, če bi se zibelka ne skrila. Ce je človek v nesreči, takoj so neslani ljudje z neslano besedo pri rokah in se šalijo s siromakom! Pač pa sem vzel otročička na voziček; v skrinjo živalce nisem mogel zapreti, ker bi se bila zadušila. To je gotovo. Zatorej sem si mislil: »Kaj mi do vsega poljanskega sveta!« pa sem otroka naložil na voz, da ga je opazil vsakdo, komur se je poljubilo. Od veselja je dekletce vriskalo, ko sem drdral s samotežnikom od Vinharjev nizdolu in pri tem še vestno pazil, da mi ni padlo z vozička in prišlo kako v nesrečo. Pri otrocih moraš vedno paziti, to vem dobro, najsi nikoli nisem imel svojih ! Ko pripeljem svoje bremce — živo in mrtvo — tam doli do sredi vasi, stal je človek na vaškem mostičku. In njemu na ljubo je bilo vse po konci! Na mostiči je stal in imel poslušalcev, da se je kar trlo. Stari Prodovec, stari Primož, stari Zrinec in še obilo drugih je tiščalo tja, kjer je omenjeni človek prodajal svojo modrost. In otročaji, ti pa so kar zijali zgolj od strmenja. In to po vsi pravici! Možak je nosil od nog do glave čisto novo opravo. Pa kakšno! In na zelenem telovniku mu je visela veriga, lahko rečem, da ne manjša od tiste, s katero pri Stemburji vlačijo vedro iz vodnjaka! Sam6, da je ta železna, ona na zelenem telovniku pa je bila vsa srebrna! In nekje na prstu mu je tičal srebrn obroč, kakor jih nosijo najbogatejši mesarji. Ce me s takim prstanom udariš na sence, pa sem lahko mrtev! Prav lahko! In v levem ušesi kar tri murčke in na novem klobuku krivce, pogumno na spredi zasukane! Ni čuda, da je vse drlo k njemu, da ga je gledalo in se mu čudilo. Ko me ugleda, zakriči name: »Hoj, Tinač, ali doto voziš?« Jezus, ti se mene usmili! Res, bil je Pečarjev Miha, in naravnost iz Amerike je bil prišel. No dobro ! (Dalje prihodnjič.) "v^.xfxi x+x,.x+x, x+x,.x|^.,xfx, x+x. ,xfx,.x+x. xfx,,xtx, .x+x. ,x|x, ,x|x, .x+x. xfx .x+x. ,xtx.,x+x. .x+x, .x.+x. ,x+x. x+x.,xfx.^ V Zali. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.) i se mu smililo otroče, njega rodno otroče, ki je v siromaštvu svojem sedelo na plitvem zabojčku, kjer je bila spravljena še plitvejša balica njega matere! In široko-ustno je vprašal: »Kaj doto voziš, Tinač?« In bingljal je s svojo veliko verigo, da je kar zvonilo, in dečki in možaki okrog njega so se grohotali, da se mi je zdelo, kakor bi čul tolpo vran, če nepričakovano ugledajo ptico kanjo. In grohotal se je tudi Pečarjev Miha, ta poštenjak! Kaj sem hotel! Tiho sem peljal svoj voziček mimo njih in na vozičku otroka, ki ni bil moj, pač pa njegov, ki me je sramotil in smešil vpričo vse vasi. Sam v sebi pa sem dejal: »Ta ne bode prida, in to mi bode napačno hodilo!« Ko sem doma odložil in v hišo znosil vse, kar sem bil vzel v Vinharjih, molčal sem in ne z besedico nisem črhnil ženi, da je prišel Pečarjev Miha iz Amerike. Cemii bi ji bil pravil; saj se kaj takega zve samo po sebi, in dobri sosedje že skrbe, da pride novica pod streho. No dobro ! v Živeli smo v jednomer dalje! Delali smo na polji in kmetovali. Vpraševal nisem, kaj počenja Pečarjev, in tudi žena ni nikoli izpre-govorila o njem, najsi ga je videvala v cerkvi ob nedeljah. »Vse je dobro!« mislil sem si, »Bog je že naredil tak<5, da ne bode hudih nasledkov iz tega.« Prav vesel sem živel, in rečem vam, da so me minile vse skrbi, katere sem imel tisti dan, ko je stal Pečarjev Miha na vaškem mostičku sredi radovednih poslušalcev. In otroče, povem vam, to otroče je bilo pravi božji blagoslov zame! Oklenilo se me je bolj nego matere, in da je bilo moje, ne imel bi ga rajši! »Jedna reč in druga,« dejal sem si, »hiša ne pride pod nič, že zaradi tega otroka ne!« - Dr. Ivan Tavčar : V Zali. 579 Tako je prišel dan svete Uršule, ko imamo semenj v mestu. Z Lenko sva se bila dogovorila, da kupiva kravico, ker se je bilo tisto leto nastrgalo dosti sena in otave po naših bregeh. Prej tisto popoldne, ko sem prišel ravno iz hoste domov — posekal sem bil nekaj brez — dejala mi je žena: v »Posavec je bil tu! Ze danes pelje teleta v Loko in vprašal je, če se nečeš peljati ž njim, da ti potem na vse jutro ne bode treba peš hoditi!c »Moška je ta!« odgovorim ji, »pa lahko koj kupim, da pridem prej domov. Pojdi in povej mu, naj nekoliko počaka; takoj se preoblečeni in pridem!« v Žena odhiti k Posavcu, jaz pa se preoblečeni in pripravim za pot. Z dekletcem sva se zmenila, kakšne »kolače« ji prinesem, ker veste, da otročajem ni drugih skrbij, če jim poveš, da greš v mesto. V tem se je vrnila Lenka in mi povedala, da voz že čaka. Zdela se mi je nekoliko bledejša nego druge dni, in zaskrbelo me je, če ni bolna. »Kaj ti je?« vprašam jo, »da si tak6 bleda?« »Nič,« odgovori mi, »sam6 nekaj glava me boli!« Nat6 vzamem blagoslovljene vode z zidu pri vratih, prekrižam sebe, prekrižam otroka, prekrižam tudi ženo in prepustim vse lepo božjemu varstvu. No dobro! Posavec je že imel vprežen svoj voziček in nanj je bil dejal dve teleti, kateri je vlekel mesarju v Loko. Njegovega konjička, ki je bil star kakor zemlja, tega ste tudi poznali in veste, kako se je vozilo ž njim. Tisti dan pa je žival še šepala na sprednji nogi, in minila je dolga večnost, predno smo prisvedrali na Log pod Svetega Volnika cerkev. Otipavam se in otipavam, pa si otipaj kaj, če je maliha prazna! In res, denarja nisem imel pri sebi in doma sem ga bil pozabil. Ker ti nikdo ne da kravice zastonj, zlezel sem z voziča, in po poti, kjer sem se prej vozil, moral sem sedaj peš kresati nazaj proti Poljanam! In sam nase sem bil jezen in ko sem se gugal po trdi cesti, dejal sem si: »Cesar nisi imel v glavi, imaš pa sedaj v petah, in prav ti jeU v Ze se je mračilo — skoro potem je v Poljanah zazvonilo Mariji — in nikjer ni bilo videti človeka — vse se je bilo že zalezlo v koče — ko sem počasi stopal po stezi vkreber proti Hiščarju. Tik te steze imam njivo, takrat je bila na nji detelja, letos pa sem imel ondu proso, kakor veste, in prav lepo proso. Blizu leskovega grmovja mi je tam raslo drevesce, katero sem bil vcepil spomladi. Na misel mi je prišlo, da je bil pred nekaj dnevi vihar, in morda mu je kje odlomil vršiček. 37* ¦¦> 58o Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Stopim torej s steze in gazim deteljo do drevesca. Pa je imelo še oba vršiča, in hvala Bogu, vihar mi ni bil napravil nič škode. V tem sta prišla dva prav počasi po stezi nizdolu. Rad bi bil zvedel, kdo sta, in zatorej sem ostal pri grmu, toliko skrit, da me v mraku nista mogla ugledati. Pa tudi menim, da se nista preveč ozirala, ker sta imela dovolj drugih skrbij. »Kaj bi prihajal?« izpregovorila je ona, »ko vender veš, da je greh in da ni mogoče.« »Pridem pa venderle,« odgovori ji Miha Pečarjev — in to itak veste, da je govoril z mojo ženo — »ko bodo vsi ljudje spali, pa pridem. In na okence potrkam, ti pa odpri ali pa pusti, kakor hočeš !« »Zaradi greha in zaradi ljudfj nikar!« naprosi ga Lenka. In sam Bog ve, da sem takrat grešil, ker nisem pristopil in ji prigovarjal, naj bi ostala trdna v svojem sklepu. No dobro! — »Gotovo pridem!« »Na tvojega otroka te prosim, nikar ne hodi!« »Pridem 1 Pa bi ne bila tak6 hitela z možitvijo, pa bi bila čakala mene, nikar da si vzela tega šepca ! Lahko noč — pa sam6 za sedaj! Pridem, pa je!« In odšel je nizdolu proti vasi. Lenka je stala še nekaj časa na mestu, potem pa je tudi odšla. Tudi takrat je bilo še čas, da bi bil izpre-govoril pametno besedo, pa je nisem. In zatorej svoji ženi ne očitam ničesar, moja krivica ni bila manjša od njene. Pustil sem jo brez pomoči v največji sili. In če je z brvi, ker ni bilo držajev, pala v vodo, kaj bi se čudil! »Tebi,« mislil sem si, »tebi pa že podkurim, ko stopiš pod okence.« In tiho sem se priplazil do svoje hiše. Skozi okno sem videl, da je žena otroka devala spat. Na svinjaku sem imel med staro železnino velik skopec, katerega sem jeseni — po novo razoranih njivah — nastavljal lisicam. Potegnem ga na dan, in hajdi ž njim pod okno! In napel in nastavil sem ga tako spretno, da bi se bila ujela cel6 lisica, če bi bila prišla tisto noč pod moje okno. Tem gotoveje je moral priti v past ta zaljubljeni maček 1 Ko sem vstopil, bilo je dekletce že zaspalo in tudi Lenka se je spravljala v posteljo. »Bog pomagaj, ali si ti?« začudila se je in ni mogla prikriti, da je prestrašena, prav zel6 prestrašena. »Nič hudega, Lenka,« odgovorim mirno, dasi nisem bil premiren. »Denar sem pozabil in pod Svetim Volnikom sem se šele spomnil, da ga nimam. Nič ne de, pojdem pa jutri na vse zgodaj z doma!« »Ali si prišel po stezi mimo Strevca?« vpraša me tiho. Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 5Sl Nisem ji odgovoril resnice, nego dejal sem: »Ne, po poti mimo Zunharja sem hodil; za stezo mi je bilo že skoro pretema!« Prav videlo se mi je, da se ji je odvalil težak kamen od srca, ko je zaslišala zlagani moj odgovor. — »Pa si bolna?« vprašam jo še; »tak6 si bleda, da moraš biti bolna!« »Nič mi ni,« odgovori ona, »le glava me nekoliko boli, in sama ne vem, zakaj!« Pa sem jaz vedel, da jo je bolela glava zaradi Pečarjevega Mihe ! In če je Bog ne razsvetli o pravem času, mislim si, bode se težko dobilo zdravilo proti taki bolezni! »Pa kaj bi govorila,« pravim, »jutri bode treba zgodaj vstati! Pojdiva spat, da lože vstaneva !« Ko ničesar ne odgovori, še dostavim: »Veš kaj, na peč ležem, da se vsaj gotovo vzbudim!« »Pa lezi!« dejala je, »najbolje bode!« In zopet sem videl, da ji je bilo prav zelo všeč, ker sem si na peči izbral trdo ležišče. — Ležem na peč, in to vsi veste, da nisem mogel zaspati. Kdo bi spal, če mora biti na straži, da mu zavodnik ne ukrade žene! Tudi ona ni mogla zaspati, čemur se tudi nisem čudil. Premetavala se je po postelji in vzdihnila časih prav globoko. Kako ne, ko je bila vender v groznih skrbeh, dobro vedoč, da pride 6ni pod okno ! Oh, ko bi ji bil v tistem hipu povedal, da vem za vse, in ko bi jo bil, kakor nas uči sveta vera, potrpežljivo opomnil, naj vender pozabi vsega, kar ne more biti in ne sme! Ej, pa nisem mogel izpregovoriti prave in pametne besede in zat6 se tožim samega sebe, da sem kriv, precej kriv, če je bilo pozneje kaj greha in pohujšanja. Bog nam vsem grehe odpusti; dosti jih imamo, vsi jih imamo dosti in preveč! No dobro! Nisem torej izpregovoril pametne besede, samo dejal sem : »Lenka, moli! Moli in potlej zaspi v božjem imeni!« »Bog meni pomagaj!« Tako je vzdihnila, a drugega ni odgovorila. Noč je tekla, in tema in mir sta bila povsod. Tudi jaz in žena sva bila v temi, v silni, črni temi, miru pa ni bilo. Ta mir je objemal samo otroka, ki je spal v zibelki, da sem časih zaslišal njega lahne, nedolžne dihljaje. Tam je bil mir, pri naju pa ga ni bilo. V Poljanah je že odbilo polnoči, in kakor kamen mirno sem ležal na trdi peči. Tedaj se zunaj hiše začujejo koraki, in kakor strela se vzdigne žena Lenka z ležišča in posluša proti meni kakor zajec sredi njive, kadar ga je kaj vznemirilo v ponočni tihoti. Pa se nisem genil, in zatorej 582 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. je mislila, da spim. Nato vstane, da bi prilezla do okna. No dobro 1 Takrat pa je Miha tam zunaj — in vsi svetniki naj bodo zah valj eni za to I — svoje stopalo vteknil v nastavljeni skopec, in ta ga je zgrabil s svojimi zobmi, da mu je kar vse zaškripalo v nogi! Zaklel je in zatulil kakor mrjasec, če ga vlečejo na mesarski stol, da se mi je srce rahljalo od čistega veselja. Pa sem ležal na peči kakor kamen v dnu zelenega verja in nI besedice nisem zinil! Na vse jutro sem vstal. Žena mi je skuhala nekoliko soka; molče sem ga pojedel, in obema je bilo prav, da se ni govorilo. Zunaj pred hišo pa sem videl sledove, ki so se vlekli od okna po zeleni tratini nizdolu. Kakih trideset korakov tam spodi je ležal moj skopec sredi steze, in okrog njega je bila zemlja namočena od človeške krvi. Dobro mi je služil železni ta prijatelj, in jako hvaležen sem ga pobral in odnesel na svinjak, da bi mi bil tam pri roki, če bi se zopet rabil pri hiši. Nat6 pa sem odšel v mesto in kupil tam prav dobro kravico, ki mi je pozneje dajala veliko telet in mleka. No dobro 1 — Pečarjev Miha pa je štirinajst dni tičal v koči in trpel bolečine, stara Pečarka pa mu je z rastlinskim oljem mazala nogo, da je kar kapalo od nje! Sedaj pa veste, kaj vam bodem še povedal. Ko je ozdravil, vlačil se je še nekaj časa po vasi, potem je izginil v Ameriko, kjer je bil že prej. Tudi to veste, da je ž njim ušla moja žena, s katero so me bili poročili pred velikim oltarjem svetega Martina, Noč je vzela oba, njo in Pečarjevega fanta, in kakor mož in žena — prav po divje — odrinila sta v Ameriko, kjer menda ne gledajo posebno na take reči! — Pustila mi ni ničesar — sam6 sramoto — ti moj ljubi Jezus, pa kakšno sramoto! Povsod so se mi smijali in povsod so mi privoščili veliko to nesrečo. Ostalo mi je tudi dekletce, otroka mi je pač pustila. Prav tako, kakor je moja mati mene pustila v klanici v Vinharjih! Otroka mi je pač pustila! Pa nikar ne mislite, da sem ga vrgel pod klop ali pod kap pred hišo! Bog ne daj! Bil mi je to najlepši dar, katerega mi je mogla pustiti žena, ki takrat že ni bila več moja žena! Božji blagoslov mi je pustila s tem otročičkom, in rečem vam, nikdar se nisva ločila s to živalco. Če sem delal na njivi, bilo je dekletce pri meni, če sem sekal v hosti, bilo je dekletce pri meni, če sem nosil živini v hlev, lezlo je dekletce za mano 1 Po materi ni dosti vpraševalo v nedolžnosti svoji; skoro jo je pozabilo, tem bolj pa je rado imelo mene. Kaj Dr, Ivan Tavčar: V Zali. 583 pravim, rado imelo — naravnost ljubilo me je, kakor ljubi otrok pravega svojega očeta! Pravi blagoslov božji je bilo zame to otroče, in zaradi njega sem oprostil ženi vse, čisto vse. Srečo sem imel pri hiši, in vse mi je šlo po godi. Tista kravica, ki sem jo bil kupil v mestu, storila mi je nekaj mesecev pozneje dva telička, in oba sta živela in se dobro redila! Vidite, takšno srečo sem imel! No dobro! Jedna reč in druga, minilo je leto, in minilo je zopet leto. Dve leti sta skoro minili, in bilo je nekamo okrog sv. Uršule. Zvečer je bilo, in večerjo sem kuhal pri ognjišči. Ker ni bilo ženske v hiši, moral sem kuhati sam. Bil sem gospodar in gospodinja zajedno. Pojemal je ogenj v peči, in hitro sem skočil po veži k skladanici pred hišo, da prinesem še nekaj suhljadi in jo vržem na žerjavico, da bi se hitreje skuhala večerja. Otroka sem bil pa že prej napasel, in spal je že tudi. Pred skladanico na tnalu sem imel kup posekanega brezja, da ga razžagam in razkoljem za zimo. Ko stopim na tnalo, sedela ali prav za prav čepela je na kupu ženska — beračica, ki je bržkone prosila prenočišča. Tako sem si mislil in dejal: »V božjem imeni, mati, le pod streho! Pozno je že, in kam bi hodili sedaj drugam nego k meni?« Naložil sem si suhljadi v naročaj. »Tine«, zastokala je, »Tine, jaz sem!« Križani Odrešenik sveta, kak6 sem se prestrašil! Suhljad mi je padla na tla, in izpregovoril nisem ni besedice. Pa me je skoro obšlo veselje, in mislil sem si: »Glejte, vender je še prišla k meni in k svojemu otroku je prišla.« Pa kakšna je bila in malone v raztrgani obleki! Taka je bila, da bi se bil najrajši razjokal. Pa sem takoj izpregledal, kako in kaj. »Lenčika,« dejal sem, »Lenčika, ali te je tepel?« »Oh, pa hudo!« zajokala je. »In stradala si in hudino si preganjala?« »In naposled me je pustil in drugo je vzel!« »Ta slepar, ta slepar!« »Od tam sem se preberačila in preprosila do semkaj, da vidim še jedenkrat otroka in da tu umrem!« »Kaj, umret si prišla? Ali si pametna ali si brezpametna! Dober človek sem in precej bodem jezen, če izpregovoriš še kaj takega 1 Umreti, lepa bi bila ta! Saj nisi prišla k zverini, saj si prišla k svojemu možu in k svojemu otroku! Koliko grehov nam more oprostiti Bog, pa bi jaz ne oprostil tebi jednega! Le vstani in v Boga zaupaj!« 584 Dr. Ivau Tavčar: V Zali. Poskušala je vstati, pa ni šlo; takoj je zopet zlezla na brezov kup, tako je bila slaba. »Nič ne maraj, skuham ti prižganke in jajec ti nabijem vanjo, da se takoj zopet poživiš. Ker si slabotna, pa te ponesem, prav rad te ponesem!« In vzel sem jo k sebi in jo odnesel v hišo. Ti moj Bog, bila je lahka kakor jesensko peresce, da je malone nisem čutil! V hiši pa sem jo posadil na klop za mizo in luč sem ji prižgal ter jo tolažil: »V imeni našega Gospoda Jezusa si zopet prišla v to hišo, in vse nama bodi oproščeno, kar sva zagrešila skupaj in posebel« In odhitei sem ji kuhat večerjo in pripravil sem ji prižganko, kakor si ne morete misliti boljše na svetu. In jajec sem ji natolkel vanjo, da bi jih bil moral jesti sam rimski papež, če bi mu jih bili skuhali v največji bolezni! Postavil sem skledo prednjo, ali jesti ni mogla. Najboljše prižganke ni mogla jesti, in ko je takisto težavno sopla, videl sem v hipu, da mora biti bolna, prav zelo bolna. Postlal sem ji posteljo in ji prevlekel ležišče z belimi rjuhami, katere so bile spravljene v skrinji, da bi jih imel, če bi prišli z Gospodom k hiši. Danes pa sem jih vzel za njo; tako bi vsaj čutila, da ni pri tujih ljudeh in da smo jo radi imeli. Brez moje pomoči bi niti ne bila prišla v posteljo. Takrat sem šele videl, kako jo je bilo vzelo življenje: bila je koščica pri koščici in drugega nič! Torej tepel te je!« dejal sem, »in usmiljen ni bil s teboj!« »In drugo je vzel in mene je zapodil!« Sedel sem k njeni postelji. Zamižala je in mirno ležala nekaj časa. Gledal sem ji neprestano v upali obraz, in tako se mi je smilila, * da vam ne morem povedati, kako. Naposled je izpregovorila: »Tine, prinesi mi otroka!« Moj Bog, otroka sem bil popolnoma pozabil, in moja dolžnost je bila, da bi ga ji bil prinesel takoj! Pa me je morala naprositi! Odgovorim: »Takoj ti ga prinesem, in videla bodeš, kako je dekletce zraslo v tem. In zdravo je tudi! Hvala Bogu, zdravo je tudil« Prinesel sem ji otroka. Revče se ni moglo prebuditi, in ko sem ga prinesel k postelji, k materi, tedaj mi je zopet zaspalo v rokah. »Vidiš jo, Lenka, taka je,« izpregovoril sem, »in dobro sem ti jo vzredil. Veseli se je! Jutri te že spozna in vesela te bode, kakor sem te jaz vesel že danes!« Dolgo je gledala otroka, ki je z glavico dremal ob mojem rameni. Potem pa je zaječala: »Daj mi jo v posteljo!« Trošan: Pokop. 585 Ustregel sem tej želji in položil otroka k nji v posteljo. In pritisnila ga je k sebi, kakor bi se bala, da ga ji zopet ne vzamem. »Na peč pojdi!« dejala je, »in zaspi! Jaz bodem tudi zaspala!« »Prav,« mislil sem si, »pa zlezem na peč, in če bode hotela kaj imeti, pa me že pokliče.« Res zlezem na peč in že sem tam ležal precej časa, ko me pokliče: »Tine!« Bliskoma sem bil pri nji. »Tine,« pravi s slabim glasom, »daj mi roko in reci, da nisi več hud name!« »Nič več, Lenka, nič več!« Podala sva si roko, in nat6 sem zopet zlezel na peč, Ču dno, pa vender resnično, ubranil se nisem zaspancu in skoro sem zaspal. Bilo je pozno ponoči, ko me je vzbudil otrokov jok. Skočim s peči in k postelji. Deklica se je zvijala in hotela vstati. Pa ni mogla, ker se je je oklepala koščena roka materina, kakor da je od železa. Lenka pa je ležala mirno, in nekamo polno in debelo so me gledale nje oči. Ko sem pristopil, da bi ji vzel jokajočega otroka, bila je tista drobna, koščena roka trda, da sem imel posla, predno sem izvil otročička izpod nje. Saj veste, prišla je k meni umret! Bog mi je ni bil namenil, in umrla je prvo noč, ko je zopet stopila pod streho moje koče! Gospoda ji nisem klical, ker nisem mislil, da je že tako pri kraji No, pa je umrla spravljena z mano in s svojim otrokom. In vsako nedeljo molim k vseusmiljenemu Bogu, da bi je ne sodil ostreje, nego sem jo sodil jaz, ki sem bil vender nje mož, nje pravi zakonski mož. Vidite, to je povest o mojem zakonu! No dobro! (Dalje prihodnjič.) >J4 % Pokop. edaj je videlo oko Tako vesel pokop} . . . Prijatelje nekdanje vse Nocoj polagam v grob. Solze", ki so rosile mi Obraz v nekdanjih dneh — Globoko v grob polaga jih Nebeški tvoj nasmeh. In tožbe vse, in vzdihe vse Polagam v grob nocoj — Izbriše nanje mi spomin Poljub goreči tvoj. Na grobu pa v objemu jaz Presrečen ti slonim, In gledam ti v oči jasne", In ljubim in molčim. Trošan. "X.x^xtix.fx#.xfxt xfx>,xtxix+xt.x+x#ixtxf#xfx,.xtx,,xtx#ixfx>-xtA,,xfxi-x+xi xtx x.fx, xfx,,xfxi,xtx,,xtx,tx.fm )*$M„L&Mtyf __ ... lili ^)«iE 1111 *?5k1k s lin n? iPH . :>:» v . --¦- [>-*-*rE$^ V|VV|x'V^V^VV^V^V^V^VV^VV|v'Vix'V|VV|X'V|v'V|v'V|VV|X V|VV|v'V|V'"v|V Viv'V|V' *iv'"fy V Zali. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.) ^^ folčali smo vsi, in še žalostni Miha, ta največji malo-pridnik med nami, brisal si je skrivoma z rokavom ok6. Dober človek je bil Tine, in vsi smo čutili, da jih je malo na svetu, ki bi se bili v takem slučaji vedli tako, kakor se je vedel šepasti Hiščar! »Vidite,« izpregovoril je še, »tako sem bil oženjen! Sedaj pa poglejte mojega dekleta ! Brhka je kakor srna v Zali in že nekoliko-krat bi se bila lahko omožila prav dobro; pa se ni hotela, ker hoče ostati pri očetu! Tako mi Lenčika še iz groba plačuje mojo ljubezen, in nikdar se še nisem pokesal, da sem jo bil vzel! No dobro!« »Kaj pa z onim v Ameriki«, vpraša gospod Andrej; »ali si dobil kaj poročil o njem ?« »V Lučinah ste,« odgovori Tine, »zatorej ne veste, kar je pri nas vsakomur znano. Prihajala so poročila, da si dela denar in da se kar valja po dolarjih. To je bilo od pričetka, potem pa leta in leta nismo slišali ničesar. Jesensko jutro pa se ustavi tam doli pred hišo debelega našega župana tisti znani ubožni voziček. Na vozičku je sedel birič in tik njega raztrgan, umazan človek zabuhlega obraza. Ugibali in ugibali so, kdo bi bil, ker sam ni hotel govoriti. Iz spisov, katere je nosil birič s seboj, pa so končno venderle izvohali, da to ni nikdo drug nego Pečarjev Miha, ki je nekdaj nosil srebrno verižico na zelenem telovniku in tri murčke v ušesi ! Sedaj pa je berač, in kakor veste, opešale so mu vse moči, tako da mora prosjačiti od hiše do hiše, če hoče živeti. Vsako leto jedenkrat, največ dvakrat, pride tudi k meni, da prenoči pod mojo streho. Nikdar mu še nisem ničesar očital; ne rečem mu ničesar in sploh ne govorim ž njim. Na klopi Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 645 pri peči mu dekle postelje, da lahko leži. Tudi deklica ne govori ž njim, in niti ne vem, če ji je znano, da je ta berač nje pravi oče, ki je njeno mater prezgodaj spravil pod zemljo. Kadar pa odhaja, tedaj mu skrivoma vselej kaj potisne v roko, meneč, da tega ne vidim. Pa dobro vidim, a ne rečem ničesar, ker mi je všeč, da je dekletce dobrega srca. In videti bi morali, kakd jo gleda ta potepuh ! Kar z očmi bi jo rad pogoltnil, ko se — brhka kakor srna v Zali — suče po hiši, kadar pospravlja po večerji. In za ves svet bi ne hotel imeti njegovega srca v sebi, ker vem, da trpi, da peklensko trpi, kadar jo gleda takisto! No dobro!« Nekaj časa potem Tinče še pristavi: »Mi vsi, ljubi moji, vedemo se časih, kakor bi ne bilo Boga, in vi, gospod, ki nas kličete semkaj v Zalo na love, menite tu in tam, vsaj tak6 se pripoveduje, da Boga res ni! Nikar, nikar, ljudje božji! Bog je, in kar je najboljše, Bog je nad vse mere pravičen! Sedaj vam pa ne izpregovorim ni besede več. No dobro!« Vsi smo pohvalili Tinčeta in njega povest. In gospod Andrej je dejal: »Dobro, Tine, tvoja zasluga je večja nego Jernačeva! Rajši sem te poslušal nego onega, in lepša je bila tvoja povest!« »Vsakdo živi po svoje,« zajezi se Jernač izpod Skale; »ali če bi bil vsakdo tako dobrega srca in bi vsakomur vse odpuščal, kje pa bi cesar jemal svoje vojake? Tedaj bi bili vsi ženske in drugega nič! Pri tem ostanem!« v »Se vedno je prezgodaj,« oglasim se jaz, »da bi že sedaj šli poslušat. Časa je še dosti, in kaj početi? Sedaj si ti na vrsti, žalostni Miha! Pristavi svoj lonec k ognju in razkrij se nam kakor zakonski mož, o katerem se itak pripoveduje to in 6no.« »Ne branim se, ne branim se,« odreže se Miha, »a napačna je misel, da bi bil pri vas na preji in da bi ob tem ostalo suho moje grlo. Natočite mi rdečega vina, ker mislim, da je ta dobra kapljica ustvarjena tako za gospodo kakor za kmeta! Pri meni teci beseda, pri vas pa vino. Drugačnega kontrakta ne poznam in pri tem ostanem, kakor bi rekel Jernač izpod Skale.« In teklo je vino. — IV. v Žalostni Miha pripoveduje o svojem zakonu. tako-le: »Ce ste že vsi govorili in klepetali, čemu naj bi molčal jaz, ki sem pametnejši od Tinčeta in sem izkusil mnogo več nego Jernač izpod v Skale! Ce je bil v Ameriki, pa mčni, da je svet odrešil, in če se mu je v tem dekle izpridilo, pa misli, da si je prislužil večno vzveličanje. 646 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Mene poslušaj, Jernač, pa zaslišiš moško besedo. In ta je takale: Boga zahvali, da ti je vzela drugega in da ni vzela tebe, ker bi bil vse večji siromak, nego si dandanes! V tem pa sem tvojih mislij, da se ni dobro oženiti, če ni ravno treba, če se ravno ne moraš! Tinče, ti si dober človek, to je res in to je nekaj 1 Pa tudi pri tebi se vidi, da je dobrota sirota, in največja sirota je dobrota vselej takrat, če jo zakonski mož izkazuje zakonski svoji ženi! Ko bi bil ti, šepasti Tinče, svojo Lenčiko, ko si jo dobil pod svojo streho in ko si začutil, da še zmiraj oči zavija za tisto mlezvo, jedenkrat ali dvakrat prav pošteno in prav krščansko premlatil, kakor se premlati snop v nasadu, ali meniš, da bi ti bila ušla v Ameriko ? Nikoli ne! Nikar da si brskal po svinjaku za skopcem, šel bi bil rajši na pod po cepec in Lenčiki, ki je lazila v mraku z brezpametnim fantom, moral bi bil ž njim pesem zapeti, da bi bila zdajci ugledala vse črne oblake, kar se jih kdaj nagrmadilo nad starim Blegašem! Vidiš, to je moja misel, in če bi bil tako ravnal, živela bi ti žena še danes in še danes bi te uprezala v jarem, kakor te je uprezala tiste dni, ko Pečarjev Miha s svojimi murčki še ni bil prišel iz Amerike!« »Tepla bi me pa venderle ne bila, kakor tepe tebe tvoja!« Tako se vtakne v besedo Tinče, in sicer s prav strupenim glasom. In Miha klaverno povesi glavo in se ne raztogoti, kakor smo pričakovali. »Res,« odgovori mirno, «res, časih me oklesti, ker sem bil ob svojem času nekaj predober, in dobrota proti zakonski ženi je sirota! To si zapomnite vsi, kar vas je oženjenih in kar vas je neoženjenih. Ves svet naj si tO zapomni, pa bode prav in dosti bolje, nego je sedaj 1 — No, če pa menite, da vam bodem s suhim grlom gonil svoje statve, motite se. Gospod Andrej si je ravnokar privoščil kupico rdeče kapljice, in sedaj vam povem, da mi ne pride beseda iz grla, dokler ni prišlo vino v grlo! Vsakemu delavcu grč plačilo, in po tem se ravnajte, sosebno proti meni, ki sem mnogo pametnejši od šepastega Hiščarja, ki vam je dolgo uro sušil svoje mokre otepe, ne da bi bil dobil le kapljico pijače!« »Piti bodeš moral počasi,« zasmeje se gospod Andrej, »ker nam zaloga že pohaja. Tudi ni pošteno, da že sedaj zahtevaš plačilo, ko nam prav za prav še nisi ničesar povedal!« Ko izprazni natočeno kupo, odgovori žalostni Miha: »Ničesar povedal! Kdo pravi kaj takega? Ali vam nisem izpregovoril dosti pametnih in resničnih besed? In resnična je tudi ta, da sem pravi pijanec na svetu, in v desetih farah ga mi ni vrstnika. Tamle Jernač Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 647 izpod Skale hoče biti pijanec — oh, ti moj Bog, mene poglej, pa bodeš šele vedel, kaj je pijanec! Vse to, vse to, krščanski ljudje, zaradi zanikarne ženske, ki sem jo po nesreči vzel v zakon 1 Dostikrat in tudi v največji pijanosti sem tako jezen, da bi najrajši vse razbil, vse, ves svet in še kaj po vrhu! Oj, ti duša moja, koliko si trpela in koliko še trpiš! No, pa kaj bi se jezil? Naš Bog je ustvaril jezo, ali tudi vino je ustvaril, da se vojskuje drugo z drugim. In modro je tako! Ce bi mi bil pa kdo pravil v tistih časih, ko sem imel dobro dvajset let in sem bil najgorših jeden — da ne rečem, najgorši. kar jih je stalo po deseti maši pred cerkvijo — če bi mi bil takrat kdo povedal na uho, da bodem na stare svoje dni taka-le umazana in raztrgana krpa, kakor me vidite pred sabo, zdajci bi ga bil razčesnil! Tako vam povem! Pa je venderle res, in če se sedaj prikažem na vas, pa so otročaji za mano in me zasmehujejo, kakor da sem se porodil kje v gorjanski koči in ne v Brentačevi hiši, lepo sezidani, lepo pobeljeni in v dve nadstropji postavljeni! In stari Brentač, ki je že davno pod zemljo, vrti se kakor vrtavka v svojem grobu, če ima količkaj prilike, da gleda vse to, kar počenja njegov jedini sin na svetu I — Starega Brentača jedini otrok sem bil, in lahko rečem, da sem bil otroče, katerega so se veselili ljudje in angelji. Ko sem prejel prvo sveto obhajilo, prigovarjal je kapelan gospod Jurij mojemu očetu, naj bi me dal v šolo, češ: »Prav gotovo pride v škofovo hišo in mogoče je, da se vzpričo bistre glave še vzpne do škofa ljubljanskega, kar ni najzadnja in ne najslabša na svetu.« — »Kdo pa prevzemi moje lepo posestvo?« odgovoril je stari Brentač, »in ali mislite, da bi mi v grobu dobro delo, če bi se drugi ljudje pasli ob mojih žuljih?« — Ostal sem doma, in trdo me je držal oče, da sem bil slabši od hlapca pri hiši. In ko sem že nosil škornje čez koleno in na telovniku debele in svetle gombe, pa ga mi še ni pokazal denarja, tako da skoro nisem vedel, kaj je vino na svetu. In molilo se je v hiši, in lahko rečem, da vi vsi, kar vas je tu — gospod Andrej bodi izvzet — niti ne veste, kaj je molitev. Nekaj očenašev pozobljete in najlepše pridige v cerkvi prespite, pa mislite, da ste molili! Pa ni tako! Pri Brenta-čevih se je molilo in molilo se je vsak večer, in stari Brentač je molil, kakor sedaj sploh nič več ne znajo moliti. Potem pa smo šli v posteljo, in oče je v pozni noči tu in tam pregledal posteljo za posteljo, v če vse spi v božjem imeni in če kdo ne ponočuje. Ce je izteknil prazno ležišče, pa je vzel debelo grčavo palico v roke in čakal in čakal, dokler se ponočnjak ni tiho priplazil domov. Pa so ga vzprejeli 648 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. udarci, da ga je minil sluh in pogled in da je s črnimi vtiskami plačal ponočnjaški račun. Samo jedenkrat me je zavedel hlapec, da sva šla v soboto ponoči na vas in da smo s fanti nekaj zapeli sredi vasi. Pa nikdar več, ker tako sem bil pretepen, da se mi je zdelo štirinajst dnij, kakor bi bil dva dni ležal v stopah. Pa nikdar več! In zat6 sem komaj vedel, kaj je vino na svetu, in brez greha mi smete verjeti, da tudi nisem vedel, kaj je ženska na svetu! Pač, to zadnje se mi je nekamo dozdevalo. Takrat je služilo pri nas mlado dekletce, Romov-čeva Polonica. Kakor zrela češnja je bila in kakor makov cvet, kadar je v najlepšem cvetji. In delavna je bila, da smo jo imeli vsi radi in sosebno tudi gospodar. Nekdaj sva s Polonico razmetavala kopice na travniku, in takrat mi je zdajci pričel biti svet prav zel6 všeč. Vse je bilo lepo, gore in doline, njive in travniki. Sredi vsega tega pa je bila najlepša Romovševa Polonica. In res je bila lepa! — »Reci katero dekletu,« mislil sem si, in ko je ravno mimo mene nesla plast sena, potipal sem jo nekaj po rdečem lici in dejal: »Polonica, počakaj no malo!« Ali bila je zvita lisica ta Polonica in takoj je obstala, zaljub ljeno me pogledala in kratko odgovorila: »No, pa!« Ženska je veliko vredna, če je mlada in zala. Če pa je stara in grda, tedaj je tudi nje vrednost majhna. Romovčeva pa je bila mlada in kakor zrela češnja, kakor zrela češnja! Bila je zame veliko vredna takrat, in zatorej sem ji srčno dejal: »Kaj praviš Polonica, kaj, če bi bila nekoliko moja?« Še bolj ognjeno me je pogledala in odgovorila: »No, pa!« Beseda je dala besedo, vse se je lepo dogovorilo, in tako sem si pridobil svoje dekle, svoje prvo dekle, ki je bila kakor zrela češnja in kakor makov cvet sredi zelenega žita! Pa moje in moje Polonice veselje ni bilo dolgo; danes je bilo še, jutri pa ga že ni bilo. Stari Romovš, saj ste ga vsi poznali, srkal je rad vince, še rajši žganje. In kadar je bil pijan, bil je neznosen bahač, širokoustnež in grozen kle-petač. Bržkone Polonica ni molčala, in srečna, da si jo hoče bogatega Brentača jedini sin izbrati za ljubico, povedala je o tej sreči morda materi, morda tudi očetu. Starec je nekaj vedel in ko je prvo nedeljo potem, ko sva bila razmetavala kopice s Polonico, po jutranji maši popival v Prodovčevi pivnici, pobahal se je v svoji pijanosti, rekoč: »Prinesi ga še poliček, Prodovecl To ti rečem, pozneje ga bodemo Dr. Ivan Tavčar : V Zali. 649 še večkrat pili za Brentačeve groše, kadar moja Polonica vzame Miholca!« Ni še zvonilo devete, ko je stari Brentač že vedel za te nepremišljene besede. Jezil se ni, bila ga je sama sladkoba. Pred deseto mašo — Polonica se je ravno ravnala v cerkev — poklical je mene in njo v svojo izbo, tja, kamor je spravljal svoje spise in svoj denar. Meni ni dejal besede, dekleta pa je ogovoril tako prijazno, kakor je ogovoril vsakega, če je bil posebno jezen. »Koliko imaš pri meni zasluženega, Polonica?« vprašal je. »Kaj ne, toliko in toliko ?« In še predno mu je utegnila odgovoriti, odštel je na mizo denar in dostavil: »Spravi denar, potem pa glej, da se sama spraviš izpod moje strehe, pa takoj! Ko zazvoni k deseti maši, ne smem te več videti v hiši! Ti, Miha, ti se pa poberi v cerkev in pomoli! Taka je!« Brez besede je moralo dekle iz hiše, in moja ljubezen je bila končana, in še prav vesel sem bil, da je bila tisti dan nedelja, ker bi mi bila sicer prav gotovo palica zapela litanije. Ali če menite, da bodem s suhim grlom kosil to-le starino, motite se! Ker imate vina, naj se toči, da ga pijemo!« Morala se mu je zopet natočiti kupica, da jo je izpil ter si namočil grlo, ki se mu je posušilo tak6 hitro. Nat6 je nadaljeva : Tisto nedeljo po južini mi je dejal oče: »Uprezi lisca v zeleni voziček, da se odpeljeva k Jernejcu v Pod-steno, kjer imava opravka. Pošten mož je, in tudi dekle je pošteno. Imela bode lepo doto, in vesel je mora biti vsakdo, ki jo dobi!« Upregel sem lisca v zeleni voziček, in prav tesno mi je bilo pri srci. Jernejca iz Podstene sem komaj poznal, po njegovem glasu pa sem vedel, da je največji skopuh in oderuh, kar jih je kdaj živelo v dolini. Da ima hčer, to sem tudi, vedel, po vidu pa je nisem niti poznal. Slula je po naši dolini, da je sosebno močna, tal<6 da se ne boji najmočnejšega moškega. Rada je pozivala fante, da se je metala ž njimi, in malone vsakega je posadila na zeleno tratino. Pri hiši so imeli hlapca, in ta je bil močnejši od nje, tega ni mogla vreči Jer-nejčeva Maruša, če sta se spoprijela na zeleni tratini. Ko sva se z očetom vozila že prav proti Podsteni, dejal je: »Le dobro se smuči okrog dekleta, ker to je žena, kakor si je ne moreš želeti boljše! S starcem sem se že nekaj pogovoril, in prav mu je! Ti se smuči okrog dekleta, jaz bodem pa njemu vlekel doto iz žepa.« 650 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Že prej in takoj, ko se mi je ukazalo, naj se zapreže lisec, vedel sem, da se popeljeva z očetom snubit. V meni pa je še tičala Ro-movševa Polonica, in zato sem odgovoril očetu : »Kako naj jo vzamem, če je še ne poznam ? Kako naj jo rad imam, če je nisem še nikoli videl?« Osorno mi je odgovoril: »Rad imam! Kakšna beseda je to? Ali meniš, da sem jaz poznal tvojo mater, ko sem jo jemal? Oče mi je ukazal: Vzemi jo, in vzel sem jo. Ko pa je umrla, prezgodaj umrla, valjal sem se od žalosti po tleh, tako rad sem jo imel! Tudi ti vzameš Jernejčevo, če si pameten ! Poglej me, star še nisem tako, da bi mi že kopali jamo pri Sv. Lovrenci! Dobim še mlado žensko in če le hočem, pa me vzame tudi Romovševa Polonica. In potem pridejo otroci, ti pa bodeš gledal za Brentačevo zemljo in imel je ne bodeš. Bodi pameten!« Kaj sem hotel ? Pameten sem bil in pokoren očetu. V Podsteni sva obstala pred Jernejčevo hišo; vse je bilo kakor v skrinji. Okrog oglov vse lepo pometeno in počejeno; po dvorišči se je pasla cela tolpa piščet, in cel6 nekaj rac je čebljalo vmes. Pri bližnjem potoku je hlapec Gašper napajal dva tolsta konja, in zazdelo se mi je, da naju je precej pisano pogledaval po strani. Tem prijazneje naju je vzprejel hišni oče, in kakor bi trenil, sedela sva že za rumeno mizo n pred sabo sva imela bokal dobrega vina. Pogledavši skozi okno na dvorišče, pa že vidim, kako se je mati Jernejka z nožem v roki lovila za piščeti. Bila je tehtna ženska in z obširnim svojim telesom se je brezuspešno trudila za živalco. — »Gašper, pomagaj no!« zaklicala je hlapcu, ki je prignal konja mimo nje. Ta je nekaj zamrmral, pa je izginil v hlev in ni hotel loviti piščet. Ker se težki gospodinji ni posrečilo pri piščancih, ugrabila je neokretno raco, položila ji glavo na hlod in jo ji odsekala hitro kakor strela. In ujela je še jedno in ji takisto odsekala glavo. Nato se je odgugala v kuhinjo, neprestano kričeč: »Marušica! Marušica!« »Lepa je ta, Jaka, da si prišel k meni in da si precej sina pri-vedel s sabo! Glej, glej, kdo bi si bil mislil, da imaš takega fanta! Prav res, korenjak je!« Tako naju je počastil oče Jernejec. Suh možiček je bil to in kakor sova je gledal z drobnimi očmi. Domislil sem si, da mora biti siromak tisti dolžnik, ki mu pride v pest. In tako je tudi bilo: Dosti jih je odri in na nič spravil ta poštenjak. Razgovarjali smo se o letini in drugih takih rečeh. Kar izpregovori oče: »Pojdi in oglej se nekoliko okrog hiše, da zveš, kako se gospodari pri poštenih in varčnih ljudeh!« Dr. Ivan Tavčar: V Zali 65 1 Vstal sem izza mize in stopil v vežo. V kuhinji je že gorelo z velikim plamenom na ognjišči; po zraku je frfotalo vse polno račjega perja, in po zabeli je dišalo prav prijetno. Mimo mene je prišla stara dekla in se mi zasmijala nekamo porogljivo. Stopim iz veže na dvorišče. Nikjer nikogar. Že hočem zaviti okrog ogla, da bi stopil pod drevje na vrtu. Dva sta se razgovarjala, in prav dobro sem čul, kaj sta govorila. »Snubača imaš, Maruša!« dejal je nekdo, in to je bil po mojem računu hlapec Gašper. »Snubača imaš, in skoro bodemo plesali !« »Snubača!« zasmeje se ženska, »kaj mi hoče ta nit!« »Pa ga le vzameš, če bode oče hotel, in mene odsloviš, kaj?« »Tudi lahko! Da bi le taka nit ne bila!« »Mene odsloviš?« zatogoti se hlapec, »doslej sem ti bil pa dober, kaj ?« »Ali misliš, da se te bojim?« odgovori mu ona ostro, »prav nič se te ne bojim, žleza žlezasta!« »Jaz pa tebe ne! Kaj mi do tega, naj te vzame — ta ali oni! Takih, kakor si ti, imam na vsak prst pet!« »Kaj pa se jaz menim zate? Pojdi, kamor hočeš!« »Prav, pa grem!« In hlapec Gašper kolneč odide. Zavijem okrog ogla. In res, tam na vrtu ob hruški je slonela Jernejčeva Maruša. Rečem vam, prava klada je bila, velikanska in zajetna. Obraza pa nič napačnega, in ker je bila vsa razljučena, da ji je lice kar gorelo, bila je cel6 zala. Kakor je bila velikanska, vzrasla je bila venderle tako, da je vzbujala všečnost, da ne rečem, poželenje. Sosebno tisti dan, ko je bila lepo praznično oblečena, da so krilca kar šumela okrog nje. Ugleda me in stopi proti meni. »Kaj vas ni nič boljših s Poljan, nego si ti?« vpraša me zanič-ljivo. In še zaničljiveje se zasmeje. »Dober ali slaboten,« odgovorim ji hrabro, »to nič ne de. Pa sem še vedno močnejši, nego si ti!« »Močnejši!« zaroga se Maruša, »močnejši! Devet takih pobašem v vrečo, da veš! A16, metajva se, da bodeš videl, kje so Benetke!« »Tudi prav! Čemu bi se ne metala, ker utegneva, ko je ravno nedelja!« Tako sem ji odgovoril moško in srčno. Brez odloga se spopri-meva. Precej sem spoznal, da je močnejša od mene. Bila pa je prehitra in je premalo pazila; zatorej sem ji izpodnesel nogo, ko je najmenj pričakovala. Posadil sem jo na travo, da je bilo veselje. 652 Zamejski: Školjke. »Oj, ti skuta zelena!« zatogotila seje, ko je vstajala. »Rečem ti pa, nikoli bi te ne bila vzela, da me nisi vrgel. Pojdiva v hišo!« Tam pri hlevu pa je stal hlapec Gašper in se je od radosti tolkel po kolenih. »Marušica! Marušica! Ali te je vrgel ? Ta nit te je vrgla! Takih pet na vsak prst, kakor si ti! Haha!« Pograbila je poleno iz skladanice in planila proti njemu. In gotovo bi mu bila razbila lobanjo, da ni hlapec pobegnil v hlev ter se skril nji, ki je od srda kar trepetala. To je bila meni namenjena ženska! (Konec prihodnjič.) Z»J>egaiio v višinah Klaverno človeče Zopet sem ubožec Brez mini in sreče. v Školjke. 4. Oh, to veličanstvo, Prostor ta brezmejni, Svetli ti svetovi Skrivni, čarodejni. Ta tihota večna In ta svit studeni -Groza me obhaja: Tu ni dobro meni! ^ je si, zemlja rodna, Zemlja bedna, mala, Ki jo milost božja Meni v last je dala ? T. ebe jaz ne črtim, Zemlja slikovita ; Cudesna si, krasna, Slavna, ponosita. Plašen in brezupen Vračam se ti v krilo; Da sem te ostavil, To ni dobro bilo. 6. Kdo šumeča morja, Divjekrasne gore, Jezera in reke Prehvaliti more? Kakeršna si koli, Moja si brez kraja, Dokler se s telesom Duša moja spaja! Kdo večere divne, Dneve zlatorosne, Kdo tišine mirne, Vihre gromonosne ? T. ebe pač ne črtim, Lepa mi narava! Kadar vre mi srce In gori mi glava. A/ se šumi nad mano: Skrivno šepetanje Rahlo me zaziblje V čudalepe sanje, Iz človeške drnžbe, Družbe mi dosadne, Cestokrat zatekam V gaje se ti hladne. 8. Zopet duh v sanjave Plove mi višine, In v razkošji ondu Joka, moli, gine. Takrat mir, tolažba V srce mi za veje ; Lice se razjasni, Duša se zasmeje. Krog in krog nebeške Takrat čujem glase ; Slušam, tiho slušam, In ne zabim nase. Zamejski. V Zali. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Konec.) ojdi v hišo, precej pridem za teboj!« To rek.ši, trenila je z okleškom po hlevnih vratih, da so kar zarožljala. »Povem ti, da bi ga bila ubila, če bi mi ne bil ušel ta zaječi Le v hišo pojdi, samo preoblečeni se, potem pa vse uredimo!« Odšla je v gorenjo hišo. Bila je čedno opravljena, ali hotela se je obleči še lepše, ker ni bila samo močna, nego tudi nečimerna, zelo nečimerna! Stopim zopet v hišo, kjer je za mizo z zadovoljnim obrazom sedel moj oče. Bil je sam; stari Jernejec je bil ravnokar odrinil v klet, da zopet natoči vina. Starca sta hitro pila, in mojemu se je že videlo, da mu vince sili pod lase»No, Miholca, ali si ogledal dekleta? Kako ti je všeč, in kaj praviš sedaj? Ni li pameten stari tvoj oče, fante?« »Dekle ni napačno,« odgovorim mu, »kar pa imata s hlapcem, pa mi ni kaj všeč.« »S kakšnim hlapcem?« začudi se oče. In takrat sem mu vse povedal, kar sem bil začul in doživel tam zunaj na vrtu in dvorišči. Upal sem nekoliko, da se oče raztogoti in da me naloži na voziček in odpelje kakor blago, ki se ni hotelo prodati pri tej hiši. Pa nič takega! Stari Brentač je dvakrat ali recimo trikrat pogledal proti stropu, nekaj zamrmral, nat<5 pa hitro izpil vino, kolikor ga je imel še v kupi pred sabo, in molčal. Ni me hotel naložiti na voziček, in tedaj sem se zavedel, da mi je Romovševa Polonica za vselej vzeta in izgubljena. In Jernejčeva Maruša, ki še dandanes tlači dneve mojega življenja, njo so takrat prikovali k meni, da nikdar in nikoli nisem mogel pre- 7o8 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. trgati teh verig! Bridki so taki spomini, in zatorej mi natočite vina, da si poplaknem suho grlo, ker se:n vam itak povedal že mnogo lepega!« Ko izprazni ča.šo, nadaljuje Miha tako-le: »Skoro prinese Jernejec vina in ga s srečnim obrazom postavi na mizo. »Jernej, ko si lazil za vinom, padla je muha v sok. Stvar le ne gre skupaj. Prehitel sem se, prijatelj, prehitel sem se!« Tako se oglasi oče in dela na vso moč kisel obraz. »Kak6 prehitel? Kaj prehitel?« zajeca Jernejec. »Ali nista morda prišla v pošteno hišo?« »V pošteno hišo sva prišla! No, pa je Miha tam zunaj nekaj videl in gledal. Kaj bi ti pravil! Hlapec je, pa je mir besedij. Sam pa veš, da se kaj takega zel6 nerado jemlje s sabo v zakon!« »Oj, ti preklicano dekle ti! Torej se niti danes ni mogla prikrivati ! Takega otroka bi človek kar položil na klop in pretepel do krvi! Tedaj še danes se ni prikrivala! Z otroki so križi, Jaka!« »Križi, Jernej, prav si povedal, veliki križi!« Tako mu pritrdi oče. Nekaj časa se gledata v obraz in molčita. Nato deje Jernejec: »Kaj bi mečkala to stvar! Ti si pameten, Jaka, jaz sem tudi pameten. In dva pametna človeka si še nikdar nista delala zgage. Zatorej pravim in rečem: Petsto še primaknem! Na mojo roko, in Bog daj srečo!« »Pametna beseda je to! In Bog daj srečo!« In tlesknila sta si v roko in takoj sta bila jedina Veselje je prikipelo do vrha, ko je vstopila še Marušica. In videti bi jo bili morali! V laseh je imela za tri prste širok žametast trak in okrog vratu najlepšo svilnato ruto. Bila je kakor oltar, kadar je ob največjih praznikih največ cvetja na njem. Pravim vam, da ni bila nič napačna. In ko je prišla v hišo še mati Jernejka ter postavila pred nas pečene race in hleb belega kruha, otajala se je tudi meni duša, in mislil sem v si: »Ze Bog hoče, da jo moraš vzeti!« — Pravijo, da Bog vse prav naredi, kar naredi. Zatorej pa mislim, da tega zakona ni napravil Bog, ker res ni bil prav narejen! Pa sva se vender vzela! In svatba je bila, kakor jih je malo v dolini, in plesali smo in pili smo, in zidane volje smo bili, da je bilo kaj! Ko smo svatje stopili iz cerkve, stala je med drugimi gledalci ob vaški brvi tudi Romovševa Polonica. In prav bleda je bila, in tik nje je stal stari Romovš potrtega in skesanega obraza in bržkone ga je pekla vest, da je s svojim jezikom napravil to svatovanje ter Dr. Ivan Tavčar; V Zali. 709 svojo hčer pehnil v nesrečo. Hudo mi je bilo, da sem moral pogledati proti Blegašu, da mi ni bilo treba gledati Romovševe Polonice in nje siromaštva ! Ej, pa smo brezumni ljudje, kar nas je na svetu, in srečo odrivamo od sebe in sami silimo v nesrečo! Dobil sem torej očetov dom in mlado in močno ženo. Ne bodem se pritoževal: dobra in pridna gospodinja je bila. In grabila in grabila je, kjer je mogla. — Za vsakim beličem je pogledala dvakrat, p redno ga je pustila od hiše. In posle je ostro držala, da se jim ni godilo predobro in da niti za trenutek niso držali rok križema. Vsak čas jim je bila za petami in gorje, kogar je izteknila na lenuški stezi. Ali jih je preslišal! Tudi mene je tiščala v škripcih, da se kar nisem genil. Ali mislite, da sem smel kdaj v pivnico ? Če sem le prestopil prag pri Prodovčevih, bila je kakor sapa za mano in prignala me je brez upora domov, tako da sem bil skoro po poroki v zasmeh vsi vasi! Dokler je živel oče, bilo je še nekoliko bolje. Pa je kaj skoro umrl, in odslej sem bil za pravega hlapca pri hiši! Vedno sem ji delal premalo, vedno se je premalo zaslužilo, povsod preveč zapravilo, povsod se je premalo prihranilo. Bila je groza, rečem vam, velika groza! — Tiste dni je vse drlo v Ameriko, kjer se je dobro služilo in od koder se je pošiljalo mnogo denarja k nam. Kadar je kdo kaj poslal, moral sem čuti: »Ta je zopet poslal toliko in toliko.« In popisavala mi je, kak6 lahko bi odrinil tudi jaz čez morje ter služil lepega denarja, če bi ne bil tako len, da sedaj postopam brez dela. Vse se bode zajedlo, in na stare dni nam bode stradati in beračiti, ker prej vse snemo in poženemo. In čemu bi ne šel v Ameriko, ko bi ona lahko doma opravila in obdelala, česar je treba: »Vzel si močno ženo, ki se ne boji nikakega dela!« To mi je povedala stokrat in stokrat, in končno mi je bilo vsega preveč, in udal sem se in odšel v tuji svet, samo da sem imel mir. Tako lepo je sijalo solnce in tal<6 čisto modro je bilo nebo, ko sem spomladanskega dne odhajal iz vasi. Pa sem le odšel, samo da sem imel mir! Ej, Gospod Bog je moral tisti dan imeti usmiljenje z mano, tako sem bil siroten in zapuščen ! Tik ceste zunaj vasi — saj veste, da sem moral hoditi peš — ondu je Polonica nekaj delala v zelenem grmičevji. »Miha,« zaklicala je, »ali moraš res v Ameriko? In doma imate toliko kruha, da vam ga preostaja. Oj, oj!« »Res grem,« odgovoril sem ji, in glas mi je zastajal v grlu, »res grem, samo da imam mir pred svojo ženo!« »Ko bi bil mene vzel, lahko bi bil ostal doma I« »Sedaj se ne da pomagati!« 7io Dr. Ivan Tavčar: V Zali. In odrinil sem dalje, naravnost po stezi, ki drži do Amerike! Tam sem ostal dve leti in pol, prijatelji, dve leti in pol. A doma sem imel plačano zemljo in dvajset glav lepe živine in vsega drugega v obilici! Pa sem se pehal v tujih zemljah in delal kakor zamorec, da nisem imel od življenja ničesar, prav ničesar! Zaslužil sem res, pa sem tudi od meseca do meseca dobival pisma, naj pošljem kaj denarja. In pošiljal sem, da se ga je končno nabral lep kup. Ko sem si mislil, da mora biti. tudi ženi že zadosti, pospravil sem svoj zveženj in pobral kopita ter se potegnil čez sivo morje. Dve leti in pol sta minili, ko sem jesenskega večera zopet stal pred Brentačevo hišo ter sopel vase tisto volno sapo, ki piha okrog naših hribov. Vesel sem bil in upal sem, da me bodo veseli tudi drugi. Pred hišo se mi vsili v pogled gostilniško znamenje, dolge rumene oblanice, viseče od strehe. Gostilno so si bili omislili v tem, in takoj mi je nekaj šinilo čez srce\ da morda ne bode vse prav in vse v tistem redu, ki bodi pri hiši, katere gospodar je v Ameriki. — Mislim si, pa vstopim v pivnico, da vidim, kaj in kako. Ni se mi bilo treba bati, da me kdo spozna. Delo in trud sta mi bila predrugačila lice, in prav zel6 sem se bil postaral. Tudi sem sedaj nosil široko brado in ker sem bil oblečen polovično-gospodsko, ni me mogel spoznati nikdo. Tem menj, ker me ni nihče pričakoval. Nikomur nisem pisal, da pridem, ker sem vedel, da bi ženi ne bilo všeč, če pustim zaslužek ter pridem zopet lenobo past na dom. Hrabro torej vstopim ter sedem pri vratih k mizi, kjer je bilo precej temačno. Pri drugi mizi je večerjala družina, in videlo se mi je, da je sedaj precej poslov pri hiši. Prihitela je drobna dekla in me vprašala, ali hočem kaj piti. Ukažem vina in se delam, kakor bi bil tujec pod streho te hiše. Nikdo me ni spoznal in v miru sem srkal svojo kapljico. Tedaj so se odprla vrata pri sosedni sobi, in začul sem, da je nekdo ondu govoril z mojo ženo. Pri odprtih vratih pa sem ugledal nekaj, kar mi je takoj razgrelo kri. Bilo je to nekaj malega — ali vender sem čutil, kakor da je padlo nekaj stotov name. Tak6 me je potlačilo: bila je zibelka. In da nisem kar nič dvojil, zaječalo in zastokalo je nekaj v tej zibelki, in vsi veste, kaj stoka in ječi po zibelkah. »Vraga!« pravim si, »otroka imajo pri hiši, in jaz o vsem tem ne vem ničesar!« In že tedaj sem računjal na prste, koliko let utegne in prav za prav koliko jih sme imeti to otroče, da bi ne bilo kaj zmedenega. In taki računi, ljubi prijatelji, so nekaj čudnega, so-sebno takrat, če se vse lepo ne strinja in ne ujema! In računjal sem in računjal, in sam sveti Bog ve, da se ni hotelo vse ujemati in da Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 711 se je počasi vse kuhalo po meni. Pa je bilo tudi vzroka dovolj 1 Komaj se zavem od prve začudenosti — in kdo bi se ne čudil, kadar je tako? — kar stopi iz izbe v hišo človek, in povem vam, bil sem omamljen, omočen, prav kakor bi me bila strela osmodila! Lepo rej en človek je bil to, in zdravje mu je kar cvetelo na lici. Napasen in spitan se mi je zdel kakor puran, ki se zakolje o binkoštih. Vse je kazalo, da je temu človeku prav dobro pod božjim solncem in da nima drugega dela, nego da si pase in redi trebušček! Oj, vsi tisti božji služabniki, katere praznujemo v dan Vseh svetnikov, vsi so mi priča, kako slabo pa se je godilo meni pod tujim obnebjem in pri tujih ljudeh! Ali ves ta čas seje paslo to človeče, kakor se pase zajec na mladem žitu! In kdo, mislite, kdo je bil? Nihče drug nego Gašper, ki je prej za hlapca služil v Podsteni, ali sedaj je bil hlapec in gospodar pri moji ženi in na zemlji, katero je bil stari oče priskopušil in priščedil zame. Mislim, da sem vam povedal vse, kar je treba vedeti. Ce sedaj vsega ne vidite, pa ste slepci! Pa mislim, da vidite vse in da se čudite z mano, ker nisem pograbil po svetlem noži, ki je ležal pred mano na mizi in da nisem hlapcu Gašperju tega noža potisnil pod rebra ! Pa sem se krotil, ker moja ura še ni bila prišla. Oni pa je prav oblastno hodil po hiši ter zapovedaval in razkladal družini, kaj in kako se bode delalo jutri. »Da ne bodete spali,« končal je, »to vam povem! Lenuhov ne trpim pri hiši, to veste!« Rekši je odrinil bržkone spat, dasi je bilo še zgodaj in dasi je bilo še mnogo opravila v hlevu. Na vse to sem moral vstati. Ko stopim na luč, spozna me volar Tone in zakriči: »Jojmene! Oče je prišel iz Amerike!« »Oče Gašper so pa sedaj na suhem!« zasmeje se hlapec Tine. Jezen stopim v izbo, kjer je tekla zibelka. Ona je sedela tik postelje in bila vsa prepadena. Cula je bila besede, ki jih je izgovorila družina, in kdo bi se ne prestrašil, če je tako in tak6! Pa se je skoro ujunačila in vprašala osorno: »Torej si res doma in še pisal nisi in denarja tudi nisi prinesel?« »Res sem prišel in vprašam te, kaj je to-le tukaj ?« »Kaj? Otroki Saj vender vidiš!« »Pa kje se je dobil ta otrok?« »Kako vprašuješ! Kakor bi oženjem' ljudje ne smeli imeti otr6k! Lepa je ta!« »No, pa vender, koliko let ima to otroče?« 712 Dr. Ivan Tavčar; V Zali. »Koliko let ima? Dve leti ali kaj takega!« Kaj sem hotel! Takisto osatasto me je gledala, da sem rajši umolknil, Vrnem se v hišo, kjer je družina tičala okrog peči ter se šepetaje razgovarjala o mojem prihodu. »Pokliči hlapca!« rečem dekli. »Ali Gašperja?« vpraša. »Gašperja!« »Tine in ti, Tone,« pravim hlapcema, »pripravita se nekoliko! Ali vesta, kako se vrže človek, nadležen človek, čez prag, če ga ne marajo v hiši ?« »Jaz bi že vedel!« zasmeje se Tine, in malone do ušes se mu odpr6 usta. »Tudi jaz sem že nekaj slišal o tem!« zakliče Tone. »Ali mi bodeta pomagala?« >Saj komaj čakava!« odgovorita oba. Takrat pa je prihrul v sobo poštenjak Gašper; ves je bil razljučen. »Kakšen vrag pa že zopet preganja to umazano družino? Se žival ima rada mir, kadar hoče spati, in vi ga ne privoščite poštenemu človeku! Kaj je zopet?« »Le mirno, Gašper!« izpregovorim jaz. »Kdo pa si ti, potepenec?« zarentači name. »Kdo je dovolil, da smejo taki ljudje ostajati čez noč?« »Tine in Tone, ali sta pripravljena?« Oba odgovorita: »Pripravljena sva« »Poprimimo torej!« In planili smo po njem, in prišel je v pravi vrtinec, tak6 smo ga pehali in suvali po veži. »Sedaj veš, da je prišel oče \z Amerike!« zakriči volar. »In sedaj tudi veš, da se ne kuhajo več žganci zate v Brentačevi hiši!« Tako zakriči hlapec Tine. In vrtili in sukali smo ga, da se mu je moralo vrteti v glavi. Pričetkom je rjul in klel. Nato pa je hipoma utihnil, ker je gotovo spoznal mene, hišnega gospodarja. In privrtili in prisukali smo ga do veznih vrat in tam smo mu prav izdatno pomagali, da je čim prej prišel na nočni zrak. Za njim pa smo zaloputnili in zapehnili vrata, ali oni v temi je molčal in niti glasu ni dal od sebe kakor miš v cerkvi. Drugo jutro pa ga ni bilo nikjer in izginil je kakor slana pred solncem. Vidite, tako je bila prišla moja ura ! Ko sem se povrnil k ženi, bila se je le-ta zaprla v svojo izbo in na moje klicanje se ni niti oglasila niti ni odprla, Tudi prav ! Kar Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 7< 3 sva si imela povedati, povedala sva si lahko drugi dan. Spal sem torej prvo noč v senu na hlevu in dobro bi bil spal, da nisem imel sitnih sanj, v katerih me je tlačila prav huda mora. In ta mora je imela podobo težke železne zibeli, in na tleh pod njo sem ležal jaz, a na meni se je neprestano zibala težka, železna zibelka. In to ni šala, ljubi prijatelji 1 In morila me je skrb, pa se nisem upal vprašati pri ljudeh, da bi se mi se bili smijali, saj veste, kako je! »Kaj bi iztikal okrog,« mislim si, »stopi h gospodu, tam imajo krstne spise, tam zveš najlože, kakd in kaj!« Na večer — sram me je bilo — priklatil sem se v župnišče in hitro —• da bi me nikdo ne bil opazil — blisknil po stopnicah navzgor, kjer je stanoval gospod Jurij. Dober gospod je bil, in radi smo ga imeli, dasi je bil časih osorne besede. Po hodniku je hodil tisti večer in pušil iz velike pipe, da se je vse kadilo okrog njega. »Kaj bode dobrega, Brentač?« vpraša me. »Nič dobrega, gospod Jurij!« odgovorim mu; »morda dobim kaj dobrega tu pri vas!« »Pa se lože dobi kaj slabega nego kaj dobrega!« In gospod se je prav prijazno nasmijal, tako da sem mu precej na vso moč zaupal. »Česa torej želiš, Brentač?« Pogledal sem v strop in odgovoril: »Nekaj obljub sem napravil v Ameriki, in to bi rad poravnal, ker nečem biti svojemu gospodu Bogu ničesar dolžan, ko je že vender tako težko, če je človek ljudem dolžan !« Poravnala sva tisto, in gospod Jurij mi pravi: »Lahko noč!« Pa nisem odšel, zopet sem pogledal proti stropu in dejal: »Nekaj bi še rad zvedel, če vas ne nadlegujem! Otroka imam —!« »Otroka imaš!« odreže se gospod Jurij in izpušča goste oblake dima okrog svojega lica, »otroka imaš, Miha, in božji dar je vsak otrok, Miha, ker je nedolžna živalca, s katero moramo biti usmiljeni!« »Nič ne rečem,« odgovorim nat6, »vse je prav in pošteno, kar govorite, gospod Jurij. No, pa bi venderle rad vedel, koliko let ima moje otroče, ker sem bil v Ameriki, ko je prišlo na svet, in to mi povejte!« »Ljuba duša,« začudi se gospod Jurij, »kje bi ti na pamet povedal kaj takega! Saj vender veš, koliko otrok imam vsako leto v fari!« »Pa krstno knjigo odprite!« »Prav rad bi jo odprl, pa je nimam doma. Milostivi škof so pisali, da moram dati vse stare krstne knjige iz nova prevezati. In tudi naše vežejo sedaj v Ljubljani. Ko jih nazaj dobim, pa te takoj pokličem, Miha. In vse natanko pregledava, pa bodeš videl, da je vse v najlepšem redu, ker bi kaj drugega jaz nikakor ne bil hotel zapisati v knjigo!« 714 Dr. Ivan Tavčar : V Zali. Praznih rok sem moral odriniti. Ali verujte mi, pol leta sem hodil pozneje vsako nedeljo h gospodu, ali je že prišla knjiga iz Ljubljane. Toda še vedno so jo vezali v mestu, in gospod Jurij mi ni mogel odgovoriti natančno in vestno, dočim so sosedje dobivali spiske iz krstne knjige, kadar so jih le hoteli. Gospod je imel dobro voljo in zaradi hišnega mojega miru je menil, da je najbolje, če tavam v temi. Pa sem videl vse natanko in nič več nisem hodil vpraševat po krstni knjigi! Imeti nekaj, kar ni tvoje, kar pa ima vender ves svet za tvoje, to je huda, peklenska reč. In nobena pamet vam nič ne pomaga, in vsaka stvar vam je zoperna, in ves svet je tak, da bi človek najrajši pluval nanj! Iz kratka: vrag je, in kaj bi vam pravil, saj veste, da sem že vinjen, ker sem vam pravil vse to in pripovedoval! Kdo bi delal, če mu kukavica kuka okrog ogla! In res, opustil sem vsako delo ter zahajal rajši v pivnice, kjer se je točilo vino. To pa to, vino je jedino zdravilo, katero je ustvarjeno za take ljudi! Kar nam je Bog vzel na oni strani, pa nam daje na tej strani! In pili smo ga, da je bila cela miza mokra ! Ce je prišla ona pome, pa sem jo vzprejel z besedo in s pestj6, da ji je hitro pošlo veselje laziti za mano. Doma se je potem maščevala in prav pošteno me je večkrat preklestila, ko sem bil vinjen ter se ji nisem mogel braniti. Prve čase mi je bilo to nekaj nenavadnega, pozneje pa sem se privadil ter si mislil: »Le tepi, jaz bodem pa pil.« In pričel seje napravljati dolg, iz hlevov je ginila živina, poslopja so prihajala nekamo umazana in raztrgana, ker jih ni nikdo popravljal. In da se ni prodal gruntec, morala se je ona umikati s svojo doto, in konec je bil, da jih je bilo toliko pred doto, da leta ni bila nič več vredna 1 Nekaj časa se je mašilo in mašilo, potlej pa je vse skupaj padlo na kup, in moral sem z Brentačevine, kjer so sedaj tuji ljudje! Tisti dan, ko smo šli od hiše, pa sem živel malone prav tako veselo in zadovoljno kakor tisti večer, ko sem Ga-šperčka pri veznih vratih metal na dvorišče! v Kaj sem hotel drugače! Čemu pa bi stradal, ker nimam svojih otr6k ! To je moj zakoni« — In žalostni Miha je pulil mah iz zemlje in škripal z zobmi in solze je točil, ker je bil vinjen in nesrečen. Drugo jutro pa smo imeli prekrasen lov, in dva petelina sta padla z veje, kjer sta pela zaljubljeno pesem. Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako živali kakor človeku! —
Kaj naj vam govorim in pripovedujem! Kmetje smo siromaki, in sicer največji takrat, kadar se ženimo, kakor se ženi divji petelin na smreki. Sam6 na svojo kokoš misli in na drugega nič, in čim več jih ima, tem večji siromak je. Da se nas Bog usmili, tudi človeka se —-vsaj jedenkrat v življenji, časih tudi večkrat — prime nekaj takega, kar se pomlad za pomladjo prijemlje divjega petelina, da ničesar ne v vidi in ničesar ne sliši. Čemu bi tajil — tudi mene se je bila prijela takšna bolezen, in saj veste, kakšen je konec. Davi je prišel gospod Andrej in je ustrelil petelina z veje in mu vzel življenje. Pojdite pa nekaj dnij pozneje na mesto, kjer je prej pel ubiti petelin, pa ugledate, da sedi že drug na veji, in kokoši pod njim ga poslušajo takisto veselo, kakor so poslušale 6nega, ki ga je danes kresnil gospod Andrej!
Taka je, in kdor pravi, da je drugače, ta laže! Vsaj pri nas kmetih je taka, kak6 pa je pri vas, gospodskih ljudeh, ne vem. Pa slišim, da ste časih brezpametnejši od kmeta, kar je tudi lahko mogoče. Torej taka je, in jaz pravim, da je slaba na svetu in da bi bilo morda dosti bolje, če bi ne bil Gospod Bog nikoli ustvaril ženske. Morda pa je tudi dobro, da jo je ustvaril, in gotovo je, da se z Gospodom Bogom, najsi ne pripušča svojim mašnikom, da bi se ženili, tukaj ne bodem tožaril in pravdah Kar sem hotel povedati, to je le Dr. Ivan Tavčar : V Zali. 391 toliko, da bi bilo zame, Jernača izpod Skale, bolje, če bi Bog ženske nikoli ne bil ustvaril. Pri tem pa ostanem!
Saj vsi veste — morda gospod Andrej ne — drugi pa vsi veste, da sem imel z Zalesnikovo Reziko nekaj opraviti. Mlad sem bil, zdrav sem bil, pa sem komaj čakal prilike, da bi skočil na vejo in pričel peti, kakor poje petelin v Zali. Nepoštenega ni bilo nič, ali še danes — gospod Andrej nikar ne zamerite, da kolnem — pravim: Vrag vzemi tiste čase!
Dogodilo se je pa tak6-le: Doma sem v Podlesji, in Zalesnikovi so nam sosedje. Oče ni živel v posebni obilosti; samo ob velikih praznikih smo jedli meso, drugače pa nam je dostikrat pošla sol, in v mošnjici ni bilo beliča, da bi se bila zopet kupila. Sok je opravljal svojo službo dan na dan v Podlesnikovi koči. A, to je poštenjak, naš sok, in najsi je še tako voden in redek, poštenjak je vsekdar, in če bi bilo po mojem, pa bi mu postavljali znamenja okrog potov, temu odrešeniku gorjanskih rodbin! Streha v Podlesji je prihajala od leta do leta slabša; pod njo se Podlesniku ni množilo imetje, pač pa smo se mu množili otroci, ki smo kakor mladi zajčki skakali okrog hiše. Oče in mati sta delala in se že sključila od samega dela, da se mi še sedaj zasmilita, kadar se ju spomnim. Kaj imajo taki ljudje od življenja, to sam Jezus ve! Mi, otročaji, pa smo živeli ob soku, in zdajci sem vzrasel do korenjaka, da sam nisem vedel, kdaj.
V Zalesji pa so imeli samega dekleta in bogati so bili. Deset glav lepe živine in tudi še nekaj na posojilu. Prijatelji nismo bili ž njimi, ker sta berač in bogatin malokdaj prijatelja. Tudi smo se nekdaj pravdali zaradi malovrednega brega. Nič ni bil vreden ta breg, in če si vsako leto vso travo postrgal z njega, ni bil poln koš! Pa smo se vender pravdali in srdito smo se tožarili, dokler ni šla kravica iz hleva v Podlesji in je ni bilo nikdar več nazaj. Breg pa je vzel Za-lesnik, in vsako leto nastrže koš trave z njega. Jaz vam pa rečem, pravdal se ne bodem; pravica je lepa reč, lepa reč je pravica, pa bodisi, kakor hoče, bogatin lože dobi pravdo nego berač, in to je, kar sem vam hotel povedati! Od tistihdob je Podlesje pisano gledalo na Zalesje, in izpregovorili nismo, če smo se kdaj srečali.
Pa mi je bilo dostikrat žal, in vselej takrat, če sem se srečal # na poti z Zalesnikovo Režo. Kaj bi mi pravili o teh deklinah, ki jih imate sedaj v pogorji! Malo gospodsko se ošemari in v cerkev pride da človek misli: Gospodičina je prišla iz mesta. Spredi nič, zadi nič, in škoda je, če človek samo jedenkrat glavo obrne za njo — da ne govorim o pregrešnih mislih, ki so proti takemu otročaju sploh 392 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. nemogoče! Pa vsaj vsi — razven gospoda Andreja, kateremu bodi v tem vsa čast — vsi torej dobro veste, pri čem smo, in čemu bi še govoril? Ce pa vam pravim, da je bila Zalesnikova Reza tiste dni res zala, govorim resnico, in malo je bilo gorših od nje. Ali pa nobena ! To, kar živi dandanes, to so smeti, zgolj smeti. Reza pa vam je bila zlat6, in vsakdo se je je lahko veselil, kakor se veselimo vsakega božjega daru. Ne govorim zato, ker me je nekaj časa rada imela; kar je res, to je res, in še danes, ko sem star in brez cene za dekleta, pravim in govorim: Zalesnikova Reza je bila tiste čase naj-gorša izmed vseh deklet. In pri tem ostanem 1
Tudi ne tajim, da bi mi ne bila všeč. Všeč mi je bila, in rad sem je že imel, predno sem govoril ž njo. Otroci smo prej tu in tam kaj izpregovorili; ko pa smo bili starejši, nismo več govorili, in ker v so se roditelji grdo gledali, gledali smo se takisto tudi otroci. Ce mi je prišla naproti, obrnila sva se, ali po resnici povem, da mi je v srce dobro delo, ko sem stopal mimo nje. Ej, kaj bi govoril! Bodisi že, kakor hoče, lepi so časi, ko se mlademu človeku užge srce, da je hipoma vse v plamenu kakor slamnata streha, če vseka strela vanjo. Poguma, da bi bil z dekletom izpregovoril — z besedo se pri ženski vse opravi —¦ tega poguma, seve, nisem imel, in samo v cerkvi — Bog mi odpusti greh! — zameknil sem se tu in tam v njen obraz, ko je takisto ponižno in pobožno sedela v klopi ter vestno poslušala, kako je gospod z leče oznanjal, da je ljubezen med žensko in moškim prepovedana, ker se iz nje napravita greh in pregreha. Moje srce pa je bilo takrat trdo in kamenito, in na pobožne opomine s svetega kraja sem neprestano odgovarjal sam sebi: »Kaj bi govoril, ljubezen je prav tako od Boga kakor vse drugo na zemlji; in če bi me Zalesnikova Reza le hotela, takoj me ima, če bi le hotela!« Od takrat je minilo dosti časa, danes pa vem, da ni vse, kar je v ljubezni, od Boga, in da ima vrag dostikrat svojo roko vmes ! In pri tem ostanem!
Repnikovega Tomaža ste tudi poznali. Sicer pa še živi ta slepar-ali ošabnost ga je minila že davno! Tiste dni, ko je bila v naši fari Zalesnikova Reza najgorša izmed vseh deklet, bil je tudi Repiiikov Tomaž v svojem cvetji. Starec — mož je imel denar — bil je dal to strigalico nekaj časa v mesto v šolo, da mu je po nepotrebnem snedel nekaj peharjev srebrnih petič, ki so se pri Repnikovih dedovale od m rodu do rodu. Tomaž pa jih je precej pognal in ko je obesil šolo na kol, bili so prazni peharji, in drugega si ni pridobil, samo nekaj nemški je čvekal, kar pa pri nas itak ne velja mnogo. In to se je repenčilo po vasi kakor puran, če si ga razdražil z rdečo cunjo. Sedaj Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 393 je bilo opravljeno po naše, sedaj zopet gospodsko. Delalo ni nič, kje tudi, ko se ni nikjer učilo. Po pivnicah je posedalo in za dekleti je lazilo ter menilo, da hoče vsaka Repnikovega Tomaža imeti za svojega. Ko bi se mu bili smijali, bilo bi prav; ker je bil pa kup pri starem Repniku, pa je vse častilo malopridnega sina, in častili so ga, kakor da je pravi gospod. Pa je bil samo slamorezec, in to Bog ve, da pravi slamorezec 1 In pri tem ostanem !
Bil je god svetih apostolov Petra in Pavla, in velika maša se je pela v cerkvi na Trati. Nisem ga še pozabil tistega dnč, in še danes jih kar vidim, kako so ženske in možaki po klopeh molili in prosili svetnike, da bi jih obvarovali toče in nevihte. Kazala je dobra letina tedaj, in Materi Božji na Gori bodi čast in hvala, da smo jo potem tudi srečno spravili pod streho! — Prav na kraji Zalesnikove klopi je sedela Reza in svilnato rutico je imela okrog glave, in nikdar se mi še ni videla tako zala kakor ravno tisti dan. Kar med propo-vedjo gospoda kapelana pa se je zgodilo, da se je v cerkev pritepel Repnikov Tomaž, in sicer potem, ko je bil lep del maše zapravil v gostilnici. Gotovo je bil pijan in tembolj je bil prepričan, da ga mora vsako dekle rado imeti. Sredi cerkve je nekaj obstal in se vedel nespodobno, kakor se gospodski ljudje sploh radi vedejo nespodobno po božjih cerkvah. Ugledal je Reziko in meni nič tebi nič pristopil na žensko stran, odrinil dekleta v klop ter sedel tik nje, tak6 da je sedel na ženski strani med samim ženstvom. Raztogotil se je gospod na leči — in kaj bi se ne — in ukazal mu je, naj se pobere z mesta in naj se vede tako, kakor se moramo vesti v cerkvi. Pa mislite, da je šel? Vsa cerkev ga je cula, ko je odgovoril: »Kaj bi odhajal, ko vender sedim pri svojem dekletu!«
Pohujšanje je bilo grozno in veliko. In Tomažka so zaradi tega za nekaj časa dejali pod ključ na ljubljanski Zabjak, da je z ričetom preganjal lakoto. Kaznovali pa so ga premalo, in vsa vas je mislila tako, ker je nekaj mesecev zavladal ljubi mir, ko vender tega ponočnjaka in razgrajača ni bilo pri domu.
Vso mašo je sedel pri dekletu, in lahko si mislite, koliko je prebila uboga živalca od njega. Tudi v meni je vrelo — saj sem bil kakor petelin vrhu pomladne smreke — in prav rad bi se ga bil lotil že ob božji službi, da se nisem spominjal kraja, kjer smo obhajali pobožnost.
Po maši sem obstal pred cerkvijo, in dečakov se je nabralo okrog mene, ker smo hoteli vsi gledati dekleta, ko so prihajala iz cerkve. Prišla je tudi Rezika, in povem vam, da je bila vsa v potu, 394 Occultus: Vrani. in tako se je sramovala, da se ni upala dvigniti očij. Tudi Tomažek se je bil ustavil pri družbi in oblastno je dejal: »Kaj se nisem pošteno postavil danes?«
Pa nisem molčal in odgovoril sem mu brez odloga: »Kaj si se postavil, reva? Ce te je videl oče, moral bi te danes, ko prideš k južini, premlatiti s palico, da bi ti bila polt črna kakor oglje!«
Zaklel je orjak in zatulil: »Kaj, meni govoriš tako, ti gorjanska suhljad? Počakaj, zdajci ti premeljem kosti, da zveš, s kom imaš opravila!«
Zakričala so dekleta in se razbegnila kakor piščeta. No, pa se nisem ustrašil tega srakopera in čakal sem ga. Saj pa tudi ni imelo nikake moči, ker ni delalo na polji ter je bilo pijano gospodskega kruha! Ko se je siromaček zakadil vame, zgrabil sem ga na vso moč — in vi veste, da sem močan — in vzdignil sem ga kakor snop, in na ka-meniti tlak pred cerkvijo sem ga treščil, da so kar zapokale kosti v njem. Dobro veste, da sem močan, in če sem jezen, pa sem močan še jedenkrat toliko. Takrat pa sem bil jezen, in čudo ni, če so pokale kosti Tomažku v telesi! Na tlaku je obležal in kar genil se ni, pa ga še nisem pustil v miru in prečevljal sem mu rebra prav pošteno. Morali so ga odnesti k očetu v hišo, in ko so ga loški ranocelniki preiskali in pretipali, našteli so dve zlomljeni rebri, in tudi desna roka je bila zlomljena. Vidite, tak6 je vsak človek jedenkrat podoben divjemu petelinu, ki poje na veji spomladi sredi gozda! In pri tem ostanem!
Ko sem stopal iz vasi, stali sta dve ženici pri vrtni ograji.
»Kaj pa je bilo, da sta se?« vprašala je jedna.
»Zaradi Zalesnikove sta se,« odgovorila je druga, »in sedaj bode zaprt.«
»Sedaj bode zaprt!« V tem prepričanji sem jo sosebno hitro kuril po stezi navzgor proti Podlesju, pa ne rečem, da sem bil posebno potrt, ker sem lomil rebra Repnikovemu Tomažku!
Čim bliže sem prihajal koči domači, tem bolj mi je zastajala peta. In ko sem stal na onem hribčku — gospod Andrej že ve, ker je tam mimo že cesto hodil s svetim obhajilom — od koder se vidi v Zalesje kakor tudi v Podlesje, minila me je malone vsa zadovoljnost, in rajši bi bil imel, da ga nisem prečevljal Repnikovega Tomaža.
Pa sem v tistem trenutku pogledal proti Zalesju. Po gorskih stezah so hodili moški in ženske od svete maše. Tudi proti Zalesju po poti vkreber je počasi stopala Zalesnikova Rezika — in nje zeleno krilo in njena svilena ruta ... ali kaj bi vam pravil, saj sem že dejal, da je bila zala, nad vse mere zala ! In pri tem ostanem! Takrat me je bila ta preklicana ženska že čisto zmedla, in na mestu sem obstal in gledal za njo, dokler ni prišla do domače hiše. Pred pragom je obrnila glavo in se ozrla proti meni, in povem vam, da me je kar pretreslo, in zdajci sem bil zopet ves srečen, da sem prečevljal To-mažkova rebra.
Ko sem stopil doma v hišo, zbrani so bili že vsi domačini. In vedeli so že tudi, da sem se tepel. Oče in mati sta se grdo držala, in mati — vlivala je ravno ječmenovo kašo v skledo na klopi — za-godrnjala je precej glasno: »Da je ravno mene Bog tako kaznoval s takimi otroki!«
Starec pa je srdito pristavil: »Kadar je skleda na mizi, pa si takoj doma! To ti povem, na vse jutro greš v Loko, tega pa ne, da bi mi biriči s puškami hodili okrog hiše!«
29* 452 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Pri mizi so bili kakor jagode na molku nabrani bratje in sestre, in najmlajše — dekletce, ki je potem umrlo za grlovko — zajokalo je na glas. V tem je zajokala tudi mati in postavila skledo sredi mize.
»Da bi le ne umrl!« dejala je, »potem bi nobene noči ne mogla več spati!«
In oče je zaškripal z zobmi in dostavil: »Na*J umre, in našega naj potlej obesijo, bodeta vsaj dva maloprida menj na svetu!«
Okrog mize je vse zajokalo, in v Podlesji se je tedaj prelilo toliko solza, kakor ne skoro prej ne poslej.
»Ne bodem jedel! Ne bodem jedla!« hitelo je vse, in žlice so obležale na mizi, in iz sklede se je kadilo, a lačen ni hotel biti nikdo.
Lačen pa je bil Kisovčev Tonček, ki je sedel na zapečku in je pri nas čakal »nauka«. Ali čakal je prav za prav kcsila, ker doma v svoji koči ni imel nikogar, da bi mu bil kaj skuhal. Pa dostikrat ni bilo ničesar, kar bi se bilo dalo skuhati. Rad je torej prihajal v tuje hiše in najrajši tedaj, kadar bi bila prišla južina na mizo. Tako je bil v praznik svetih apostolov ostal v naši hiši in prav težko je že čakal, da bi mu bil kdo dejal: »Prisedi, Tonček, in žlico si vzemi!« Ko pa le nikdo ni zinil kaj takega, izpregovoril je sam: »Pa ste brez-pametni, da tako vdelujete! Iz kože ga ne bodo dejali, in oni je tudi začel! Jaz pa pravim: Prav mu je storil in še premalo ga je!«
»In zapor in sramota?« zavpije oče, »ali bodeš ti namesto mene hodil v cerkev, da bodo ljudje s prstom kazali za tabo?«
»Zapor,« odreže se Tonček, »kaj zapor! Kje pa je zapisano, da ga morajo ravno zapreti? Nikjer ne! In če hoče fante poslušati dober svet, pravim mu: Jernejče, pojdi v Ameriko!«
»V Ameriko !« zaihti mati in za njo vse sestre. In vse je zopet jokalo na glas.
»V Ameriko!« oglasi se tudi oče, »in kdo bi mi delal? Ali ne vidiš, da sem star?«
»Saj jih je dosti okrog mize,« odgovori Tonček, »to vse rase kakor gobe; jedci in delavci ne poidejo pri tej hiši. Taka je! No, saj ste poznali Logarja s Kremenka ! Birič za biričem mu je prihajal pod streho, in sodne pečate so mu prinašali v hišo, da mu kar živeti ni bilo! Pa poglejte sedaj! Koliko je že poslal iz Amerike in koliko je že plačali Moja beseda je: Fant naj gre v Ameriko!«
»Pa vojaščina?« ugovarja oče, »kaj pa ta?«
»Tudi nič,« odgovori Tonček; »če pride iz Amerike — in tiste tisočake bi rad imel, ki jih prinese s sabo! — bode malo zaprt, in dobro bode vse. Perkov Janez je vzel potni list za Ameriko, pa se je Ur. Ivan Tavčar: V Zali. 453 skesal. Če vam je všeč, pa bruhnem tja gori in vam prinesem tisto reč! Potni list mora pač imeti, to je jedna! In Perkov Janez ga ima! To je druga!«
Čemu bi še govoril! Obveljalo je, da se skrivoma potegnem v Ameriko, in sicer zato, da se umaknem zaporu, ki zdravemu človeku ni v prid, in da si prislužim kaj denarja, ki ne škoduje ni zdravemu nI bolnemu človeku. Pa mi verujte, ni majhna reč iti iz krajev, kjer je bil človek krščen! Ti goli hribi, kjer se ne da malone nič več posekati, te peščene njive, kjer se pridela malo več, nego se je posejalo, in te slamnate strehe, pod katerimi se tako slabo spi in še slabše je — če jih imaš vsak dan, skoro si jih sit. Ali če moraš iz kraja in čez morje v neznane kraje, in še sam Bog ve, ali se še kdaj vrneš, tedaj so nam pa kaj vredne te peščene njive in te slamnate strehe! Pravim, težko se človek loči doma, in nič ni vredna ta pogorska zemlja, kjer živimo v hudini, ali povem vam, za vso Ameriko je ne dam! In pri tem ostanem!
Tisto popoldne, ko so bili domačini s Kisovškim Tončkom odšli na Trato k nauku, ostal sem sam doma. Zalesnikov laz, tam zgoraj nad Zalesjem, poznate vsi. Veselje je gledati od tam v hribovje in doline. In to vselej, sosebuo pa tedaj, če je ajda v cvetji, ali pa sedaj, ko cvete češnja in ko poje divji petelin kar najlepše. V ta laz me je vleklo tisto popoldne. Ne zaradi tega, ker so bile češnje in cep-ljenke ravno dozorele, pač pa zato, da bi se zadnjič nekoliko ogledal po pogorjih in po dolinah. Saj veste, kak6 je tam gori. Ravno nasproti, onostran širokega dola, stoji na bregu naša Brona, in v nji je toliko zelenega bukovja, da ga v vsi dolini drugje nimajo toliko! In jastreb se suče nad njo in v vrhu najvišje »šibe«, kakor pravijo Zerovci, ima svoje gnezdo, kjer redi in pita tiste preklicane mladiče, ki nam potem kradejo zajce in kokoši! In tam zadi proti Oslici so Slajke, in po se-nožetih in strmicah se pase srna, in lisica se skriva v robovih. To so lepi kraji, in gospod Andrej se gotovo še spominjate, kako grdo je rjul srnjak, ki ste ga lansko jesen obstrelili na senožetih v Slajkah in zadeli tako nečloveško slabo! Vidi se Blegaš, in prav pred tabo čepi Sveti Vrban na svoji strmini ter straži dolgočasni Todraš, kjer vam živi, kar ve ves svet, toliko poštenih in izurjenih lovcev! Oj, lepi kraji so to, in kdor odhaja ž njih, njemu je duša žalostna, najsi je' otrok, najsi je starec! No, vidite, v ta laz sem prišel tisto popoldne in legel sem v senco pod leskov grm in gledal 'na Brono, na Slajke, na Blegaš in na vse. Pa nisem ostal dolgo časa sam, in svetemu Vrbanu sem dajal hvalo, da me ni pustil samega v tistem tožnem 454 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. trenutku. V laz je prišla tudi Zalesnikova Reza, da bi se nazobala sladkih češenj, katerih je bilo na vsaki veji v obilici. Ko je korakala po lazu ter prihajala bliže in bliže, upadla mi je srčnost, in kakor zajec sem se zaril v leskovje, da bi me ne ugledala. Vrag govori z mlado žensko, sosebno če je takšnega obraza, kakor je bila Zalesnikova Reza ! Obstala je tik češnje, ki ni bila deset korakov od mene. Pa se ni premišljala dolgo, in meni nič, tebi nič: zdajci je bila na drevesi, da so kar krilca zašumela okrog nje in da se je časih malo, prav malo pokazala v belih nogavicah tista okrogla ženska noga, ki ni najslabši del ženskega telesa. Nikar ne mislite, da sem zamižal v tistem trenutku! Pa sem bil prismoda, da nisem in da nisem pogledal v stran, kakor se spodobi ob takih prilikah pametnemu človeku. In pri tem ostanem!
Na češnji je pričela obirati veje, da sem se kar čudil, kako je bila ročna. Mislila je, da je sama, in zatorej ni treba strmeti, če ni mogla mirovati z jezičkom, kar pri ženskah itak ni mogoče, če niso v cerkvi. In še tam molče nerade. Tudi Zalesnikova Reza ni molčala, in še danes mi zvene njene besede na uho, in pozabil jih še nisem. Takrat sem bil mlad, danes pa sem star in obrabljen kakor kolo, ki se je deset let drgnilo po hribovskih naših potih. Ampak še danes vem, kar je dekelce govorilo tisti dan.
»Sedaj so pa že zrele,« pričela je, »oj, kako so sladke! Ali jih bodo zobale vrane in kosi! Pa je res grdo naredil z mano« — tukaj je že govorila o Repnikovem Tomaži — »in kako sem se prestrašila! Kaj si bodo mislili ljudje 1 Njegova — prava reč bi bila, če bi imela tega postopača! Takih imam na izbiro! Pa so res sladke danes! Ne dejala bi, če bi me bil kdaj prišel klicat. Pa me ni! Prav res ne! Kako trdo me je mati izpraševala, če sem kaj imela ž njim. Prav res nisem imela ničesar, in da me je klical, pa bi se mu niti ne bila oglasila! Prav res, da bi se mu ne bila!«
Tako je šlo neprestano, in jaz za grmom sem vse lep6 slišal, in bilo mi je, kakor, bi mi kapal med v dušo.
»Naj pravijo, kar hočejo,« oglasi se iz nova ta čudna ptica na veji, »moj ni bil nikoli in nikoli ne bode ! Prav mu je storil, da ga je pretepel; vsaj ne bode več sitnostij prodajala ta sitnost sitna! Da bi ga le preveč ne zaprli, Prelesnikovega Jernača, škoda bi ga bilo!«
V tistem trenutku me je premotil satan, da nisem mogel obrzdati jezika in da sem se oglasil iz svojega grma: »Ne boj se, Rezika, saj me ne bodo ne!«
»Jezus in Marija!« zastokala je, »kje pa si? Toliko da nisem padla, tako si me prestrašil. Ti grdoba ti! Kaj pa delaš tam?«
»Nič,« dejal sem, «tu ležim in v dolino gledam! Kaj pa ti delaš tam?«
»Nič«, odgovori ona, »tukaj visim in češnje berem!«
Molčala sva nekaj časa. Vprašala je nato: »Jernače, ali nisi nič lačen ? Žlezi gori, žlezi no, ne veš, kako so sladke ! Pa ne na ta le vrh, kjer sem jaz!« In zasmijala seje, da se mi je zdelo lepše, nego zvoni tisti srebrni zvonček, s katerim zvončkajo pred oltarjem na Trati, kadar je velika maša o Božiči ali o Veliki noči! Ženska je vrag, in pri tem ostanem !
Splezal sem k nji na češnjo, in kdo, vprašam vas vse, ne bi bil splezal na mojem mestu ? Če izvzamem gospoda Andreja, vsakdo! Drevo je imelo dva vrha ; na jednem sem obtičal sam, na drugem pa je čepela Reza in se neprestano smijala, ko sem lezel od veje do veje. Da je v tem sramežljivo pritiskala obleko k nogam, tega vam ni treba pripovedovati še posebe! Obsedel sem na svojem vrhu in bil ravno vzpored ž njo, tako da sem z roko prav lahko posegel do nje in ona tudi do mene.
v Cop rdečih češenj je bila ravno nabrala, in tisto, ki je bila naj-debelejša in najbolj zrela, odbrala je, pritisnila jo meni na lice in dejala dobre volje:
»Na, jej!»
Ob tem me je tako pogledala od strani, da se ji je zasvetila belina v očesi in da me je kar pregrelo. Ta preklicana ženska je imela iskre v očeh, tako vam pravim!
»Na, jej!« In zopet je bila češnja pri mojem obrazu, in zopet se je smijala! Pa sem se hitro udomačil tik nje! In ko mi je iz nova ponudila sladki sad, iztegnil sem takisto roko proti nji in obtičal sem na nje obrazu in doteknil sem se njenega lica in bilo mi je, kakor da sem posegel v volno, belo pšenično moko, od katere se o Veliki noči speče najboljši in najlepši kolač! Recite, kar hočete, bil je to lep čas zame! Blagoslovljena bodi Zalesnikova češnja, na kateri se je zgodilo vse to! Pa tisto drev6 tudi ni imelo sreče na svetu! Ko sem se vrnil iz Amerike in nekoliko pogledal nad Zalesnikov laz, pa je ležala češnja posekana na tleh, ker ji je bila malo dnij prej strela razklala oba vrhova! Bog se nas usmili! —
Tako sva se dobro imela v vrhu češnjevega drevesa ter govorila to in ono. Povedal sem ji vse, kar je bilo treba, in pogum mi je rasel čimdalje bolj, sosebno ko me je neprestano zaljubljeno pogledovala, 456 Dr. Ivan Tavčar : V Zali kakor bi me sama vzpodbujala, da ji povem vse. Naposled sva bila čisto jedina. Izrekel sem se, da jo imam prav za prav rad že od tistega časa, ko sem jo prvič videl na svetu. In ona je končala prav tako, rekoč: »Saj sem te tudi zmiraj rada imela, Jernač!« Potem sva prestopila k drugim potrebnejšim rečem. Dognala sva, da moram res za sedaj v Ameriko, sicer bi me zaprli, in da si prislužim kaj denarja-Pisala si ne bodeva — in tedaj, pravim vam, prišle so temu škratu solze v oči — ker ni treba, da bi ljudje vedeli, kako se imava rada. Kadar pa se vrnem in prinesem kaj denarja, pa se nakupim kje v ravnini, naročim v župnišči oklice, na Tolminskem pa godce, in svatba bode, kakeršne še ni učakala dolina. In obetala mi je na vse svetnike, da me počaka in če bi čakala do smrti.
»Tebe, ali pa nobenega,« govorila je — to vam pravim, ta ženska je imela iskre v očeh — »no, sedaj pa že gredč od nauka, in domov moram!«
Kakor veverica se je spustila k tlom in odskakljala po zelenem lazu nizdolu proti Zalesnikovi hiši. In tu in tam je obstala in obrnila oči k meni, kakor bi dejala: »Glej, kako težko se ločim od tebe!«
Precej časa še sem sedel v vrhu češnje in zobal nje sladki sad; duša pa se mi je veselila še slajših besed: »Tebe ali pa nobenega!«
Lahko mi verujete, da sem se potem še sešel ž njo in da sva si pripovedovala še mnogo in obilokrat, kako se imava rada in se imava. Pa vse, kakor se spodobi, gospod Andrej, ker takrat sem bil mlad, pa dober človek! In hudega se med nama ni zgodilo ničesar, sam6 čakati me je hotela, dokler se ne vrnem iz Amerike ! —
Res sem prišel v Ameriko. Samo ne vprašujte, kako sem živel ondu! Tukaj pri nas menite, če znosite nekaj koškov gnoja na to ali ono reber, da ste obdelali Bog ve kaj! Pa to ni nič I V Ameriki se dela, to je delo! In jaz sem tudi delal. V Montani sem bil in cesto sem ležal noč in dan v jami, v mlačni vodi, in kopal sem in kopal. Ničvredno življenje je to in vsakogar užene, če ni železnih kostij. Ali jaz sem prebil vse, in če je že bilo tak6 hudo, da sem menil: zdajci poginem, pa sem malo premislil, in v mislih sem se vrnil semkaj, domov, kjer je pod slamnato streho zame živelo najgorše dekle, kar jih je imela dolina! V nočeh se mi je sanjalo o nji, ki je bila moja, in o temni Broni, kjer gnezde orli, in o strmih Slajkah, kjer streljamo srne. Vidite, tako sem prebil vse in oskromno sem živel, in meseci so tekli, in zaslužek se mi je nabiral v žepu! Tri leta sem prebil in se pehal kakor živina. Ko pa sem imel že toliko, da bi bil lahko plačal vsako imetje in tudi najboljše, kar jih je tukaj v pogorji, ni Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 457 me več obdržala dolgočasna Amerika, in s cvenkom iz žvenkom sem odrinil čez morje nazaj v kraj; kjer so živeli vsi, katere sem imel rad. Prav rad! —
Bilo je tistega dne pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla. Po beli cesti proti Trati sem tako rekoč plaval, in bilo me je zgolj veselje. Malokdaj sem pisal domov in svojega prihoda niti nisem bil naznanil, da bi se tem bolj razveselili tisti, ki so me čakali že težko. Po zeleni dolini dospem malone do vasi; kar udarijo zvonovi v zvoniku, in delopust je zvonilo, da je odmevalo od hriba do hriba. Tudi meni je zvonilo, in ni ga bilo takrat v vsi fari človeka, da bi bil tega zvonjenja vrednejši od mene! Srečavali so me ljudje — mnogi prejšnji znanci — ali šli so molče mimo mene — mojega zaraslega obraza niso spoznali. In premišljal sem, ali me spoznajo doma, in ali me spozna tudi Zalesnikova Reza, ker sem bil vender sam6 zaradi nje vpregel svoje telo v delo, kakor bi ga ne privoščil živali. No, hodili so ljudje mimo, ali spoznali me niso! Prišel sem pred Repnikovo hišo, in oblanice, viseče izpod strehe, pripovedovale so mi, da se tukaj toči dobra pijača. To itak veste, da si je Repnikov Tomaž, prevzemši dom po očetu, omislil vinotoč. Ne toliko za druge ljudi, pač pa zase, da je lahko pil vselej in vsak trenutek. Na pragu je stal in videl se mi je nekoliko posvalkan, da ne rečem, nekaj raztrgan, prav kakor bi se mu ne godilo predobro. Pa se mu že res ni godilo posebno dobro!
»Hej, PodlesnikovI« zakričal je name, »glej ga no, pa si res, in morda kar iz Amerike?«
Razjezilo me je, naravnost pravim, razjezilo me je, da me je spoznala ta dreta, ko me niso spoznali drugi pošteni ljudje!
»Vstopi no, vstopi!« hitel je, »pa daj za pijačo, in povej, kaj je kaj novega v Ameriki!«
Izgovarjal sem se, da se mi mudi domov, Pa me je precej raz-kačil, rekoč: »Pa morda nimaš denarja? Drugi so pošiljali domov, • o tebi pa ni bilo ničesar slišati! Pa morda nimaš denarja?«
»Več nego ti!« odgovorim srdito in krenem v pivnico. Prinesel je vina na mizo in prisedel k meni. Ves čas pa me je gledal nekamo zeleno, kakor gleda mačka miš, predno jo požre. Do duše mi je bilo zoperno to človeče, in da ga nisem nekoliko pretipal pri tej priči, temu se čudim še dandanes.
»Torej denarja si prinesel s sabo?« pričel me je izpraševati, ko sva pila.
»Tvoj dom lahko plačam,« odgovorim mu oblastno, »in še mi ostane! In tista rebra, ki sem ti jih takrat polomil, poplačam ti tudi, da veš!« 458 Dr. Ivan Tavčar; V Zali
Ni se kazal, da se togoti, in prav mirno je izpregovoril:
»Glej, glej! Moja je šla na polje, pa se skoro vrne. Bode ti že kaj scvrla, ker vem, da si lačen od pota. Ali ni prav tako?«
»Prav! Saj lahko plačam, kar izpijem in kar pojčm! To ti pravim!«
»Glej, glej!«
Pila sva. In zopet me vpraša: »Sedaj se pa tudi oženiš, in se kje nakupiš. Ali imaš morda že kaj izbranega ? Deklet je dosti, domov je dosti I Ce bi se ne oženil takšen človek, kdo bi se pa! Gotovo imaš že kaj izbranega ?«
»Imam, imam,« odgovorim mu takoj. »Če si jo ti dobil, pravo čudo bi bilo, da bi je jaz ne!«
»Glej, glej!« In sedaj je pogledal proti stropu in s prsti bobnal po mizi, da se je vse črno muh vzdigovalo ž nje. Dražil me je tako : »No, takrat, ko si odšel — če se ne motim, popihal si jo ponoči —¦ govorilo se je več rečij in pripovedovalo se je tudi, da sta nekaj imela z Zalesnikovo Režo. No, pa se ni vedelo nič gotovega, in ljudje tudi govore marsikaj, kar vse skupaj ni nič! Pravili so pa vender, da sta nekaj imela, ti in Zalesnikova Reza. Pa nisem nikoli verjel nikomur!«
In ta spaka se je ob tem ozirala po meni, kakor bi mi hotela potegniti dušo iz telesa. In tisti »glej, glej« mi je razgrel kri, in vino tudi, ker v jezi sem izlival vase kupo za kupo. Udaril sem z roko po mizi, da je vse zažvenketalo, in zakričal: »Moja je in res je moja! Pa tebi nič do tega, in tudi to ti povem!«
»Glej, glej!« In zopet je ogledaval svoj strop in zopet je s prsti drobil po mizi. Takrat je prišel nekdo v vežo, in začulo se je, da je odložil breme. Tomaž je mirno vstal in dejal: »Moja je, živini je prinesla s polja!«
Pristopil je k vratom in jih nekoliko odprl. Potem pa je poklical: »Žena, pojdi sem, pojdi! Znanec je tu, in na njega zdravje bodeš pila!«
Tomaževa žena mi je bila tedaj pač deveta briga. Če je že hotela imeti to gosenico, prav mi je bilo, naj jo ima!
Odprla so se vrata, in v pivnico je stopila Tomaževa žena, njegova prava žena.
»Jezus, Marija!« zastokala je — in že je ni bilo v sobi.
»Jezus. Marija!« zastokal sem tudi jaz — menil sem, da me je strela zadela, in prav čutil sem, kak6 je zastajala kri po meni. Izza mize sem vstal in — in — in povem vam, da je bila Zalesnikova Reza! Srečal sem se s Tomažkovim pogledom, s tistim zelenim hudobnim pogledom.
»Glej, glej!« Tako se mi je rogal, in to mi je vzelo zadnjo pamet. Pograbil sem stol in česnil ž njim Tomažka po glavi, da je takoj butnil po tlaku — — —
Kaj bi se pravil! — Zvezali so me, v Loko so me gnali, in v Ljubljani so me zaprli, dve leti v ječo med razbojnike in tatove. In gospodje, ki so me sodili, dejali so, da me je to najbolj pokopalo, ker sem, komaj prišedši iz Amerike, pričel iz nova prepir z Repni-kovim Tomažom, in to brez povoda. Pravica je lepa reč, lepa reč je pravica. In pri tem ostanem !
Ko sem prišel iz zapora, bila je mrtva mati, bil je mrtev oče. Na domu pa se je bil oženil brat, in grdo so me gledali povsod. Kaj mi je ostalo? Udal sem se pijači in skoro sem pognal, kar sem si bil prislužil tako krvavo težko! To je moja povest, in drugega ne vem.
No, pa se tudi Repniku ni godilo bolje!
Slab gospodar je navadno slab človek, ki nima srca ne za ženo ne za otroke. Takšen je bil Repnikov Tomaž. Pil je, dokler je kaj imel, in ženo je pretepal. Ko je vse pognal, pa je umrl in v jedinščini v je pustil ženo in otroke. No, saj veste, kak6 je! Časih ji malo pomagam ! Je res ubožica! Nacepim ji drv in donesem ji vode v težkem škafu. Je res ubožica! Tako je bilo, in sedaj pravim: Bog se usmili nas vseh!« —
Nato ga vpraša gospod Andrej: »Zakaj je ne vzameš, Jernač, sedaj ko je vdova?«
»Zakaj je ne vzamem?« zatogotf se Jernač izpod Skale. »Zato ne, ker je vsakdo brezpameten, kdor se oženi! In pri tem ostanem!«
Nekoliko pozneje pa pristavi zamolklo: »In tudi ne, ker sem pijanec, kakeršen je bil oni, ki ga je prej imela, in — ker ima otroke, ki bi ne bili moji!«
In debela, debela solza se mu utrne iz očesa in počasi zleze po rjavem lici, katero sta razrili pijača in nesreča! —
Krasen je lov na divjega petelina, bodisi v Zali, bodisi kjerkoli drugje, koder ima orjaški pevec svoja shajališča! Najlepši del lova pa je vcnderle — spanje! Kadar je vse čedno dognano, ko si se s težko pridobljenim plenom vrnil iz temnega loga, tedaj ti prav skoro opešajo moči, da moraš leči bodisi na posteljo, bodisi na zeleno mahovje. Kamorkoli pa ležeš, vedno zaspiš mirno in sladko, in zdajci si zaziban v prijetne sanje, v katerih iz nova poslušaš čarobno petje petelina-orjaka.
Tako smo tisti dan zaspali tudi mi. Takoj, ko je bil Jernač izpod Skale dopredel svojo kodeljo, legli smo vsi brez izjeme in zaspali. Gospod Andrej je legel tako, da je imel, če je v polspanju odpiral oči, pred sabo prav tisto vejo, kjer mu je visel ustreljeni petelin. Spali smo v trdo popoldne. Končno pa smo se le prebudili, malone prezgodaj, ker je solnce še visoko plulo po nebu, tak6 da ni kazalo iti v gozd in ondu poslušati, ali se morda ne oglaša ta ali 6ni zaljubljeni pevec.
Zanetili smo ogenj in posedli okrog njega.
»In sedaj ?« vpraša kapelan Andrej.
»Naj kdo reče katero!« izpregovorim jaz. »Morda ti kaj veš, žalostni Miha, saj si tudi oženjen!«
»Oženjen, oženjen,« zajoka Miha, »pa ne tako, da bi bilo vredno govoriti o tem!«
»Kdo pa tudi poslušaj to nergo 1« oglasi se Jernač izpod Skale. »Ce mu daste piti, kolikor hoče, pretakal vam bode solze, da nastane 33* 516 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. kar ploha! Če pa nima piti, pa ust ne odpre. Sicer bi pa o svojem zakonu tudi ne vedel drugega, nego da ga pretepa, malone vsak dan pretepa, zakonska žena, za katero je hodil, kakor lazi petelin za kuro ! Ti si bil ubožen petelin, ali ni tak6, Mihec?« »Lažeš 1« zatuli Miha,
»lažeš, Jernač! Pa sem jo venderle dobil! Tvoja pa tebe ni hotela, in drug ti jo je vzel! He, kakšen petelin pa si bil ti, Jernej če ?«
»Se jedno mi reci, pa te vrežem okrog glave, da se ti bode zazdelo, kakor bi bil doma pri svoji ženi!« — Jernaču izpod Skale se je videlo, da je jezen. In ker je bil žalostni Miha tudi jezen, bati se je bilo majhnega pretepa. Zatorej izpregovorim:
»Mirujtal Naj pa iztrese Tinče tam-le povest svojega zakona iz rokava, in radi ga bodemo poslušali.«
»Zakaj ne?« odgovori Tinče lahkodušno. »Dober človek sem in rad vam ustrežem!«
Vsi smo hvalili njegovo postrežnost
== III. ==
Šepasti Tinče pripoveduje:
No dobro 1 Pa bodi, če že hočete vse izvleči iz mene! Moja misel je ta, da mora biti človek dobrega srca, pa je vse dobro! Prisiliti se ne da nobena reč, ali dober človek lahko izhaja tudi v zakonu. Proti zakonu torej ne govorite, dobra reč je in od Boga postavljena! Smijali se mi bodete, pa nič ne de, srečen sem bil v zakonu, in ta je resnična. Dober človek sem in sem bil vselej!
Kje sem prvič pogledal na ta svet, ne vem in tudi nikoli ne zvem. Nekdaj poleti je prišla v Vinharje mlada, zanemarjena ženska, in lačna je bila tudi. S seboj je nosila v slabih cunjah zavito breme, in to breme sem bil jaz, ki vam pripovedujem vse to. Pri Komar-jevih je prosila večerje in prenočišča. Dobila je večerje, spat pa so jo poslali potem na listje, njo in otroka. To že vse veste, no dobro, pa se mora venderle povedati, da bodete nat6 še bolje vedeli, kak<5 je vse prišlo potem.
Drugo jutro je vpilo otroče v listnici, ženske pa ni bilo. Noč jo je bila vzela, ali mene je pustila Komarjevim v dar, ker so ji bili dali večerjo in prenočišče. Bila je ubožica, grozna ubožica, ker bi sicer ne bila tako ravnala z rodnim otrokom. Bog ji odpusti, kdaj sem ji že odpustil jaz!
Komarjevi pa me niso vrgli pod kap; malo so vpraševali za žensko, no dobro, potem pa so me obdržali za svojega in pri bo- Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 517 gatejših niso beračili, da bi me bili vzeli. Tudi okrog občine, ki itak nikomur ne da ničesar, niso moledovali, da bi bila kaj pomogla. Sami so me imeli, in to vse veste, da jim ni preostajalo prav nič in da jim je dostikrat hodila prav zelo pičla. Pa so bili dobri ljudje\ in Bog jim daj večno vzveličanje vsem tistim, ki so že pomrli iz njih srede!
Sedem deklet je bilo pri hiši, in njivice so bile majhne, in malo se je pridelavalo. To morate vedeti, kak6 so morali delati, če so hoteli živeti! Pri njih sem se privadil dela tako, da mi ni bilo treba pozneje beračiti. Sedem deklet je bilo, in vsa je moral stari Komar za praznik lepše oblačiti, kar ni bila šala, prav nikaka šala! Lenčika je bila najmlajša in po moji sodbi tudi najzalša. Umela sva se posebno, ker sva bila skoro tistih let. Tudi pozneje, ko sva prišla v dobo, ko mladost znorf, imela sva se rada kakor brat in sestra. Pa drugega nič, saj vidite, kakšen sem. Na obrazu nič, na drugem telesi nič. Leva noga pa še krajša od desne, da hodim kakor staro moto-vilo. Na kaj takega se mlada ženska ne ozre. In tudi Lenčika se ni zagledala vame, kar se mi še danes ne vidi čudno. Bil sem pač že takrat dober človek in imel sem dobro srce. Pa kaj gleda mlado dekle na kaj takega, in tudi Lenčika ni gledala. Kar itak vsi veste! —
No dobro 1 Ostal sem pri Komarjevih, dokler nisem bil za delo. In lepo so ravnali z mano, in prav prav radi smo se imeli. Potem, ko sem le nekoliko dorasel, pa sem šel služit ter sem v pogorji pasel koze in ovce. In rad sem služil, ker sem že čutil — četudi sem bil otrok — da jim ne smem delati nadloge, ko vender nisem bil njih otrok. Vidite, pošteno sem se preživel, in vsak krajcar sem deval na stran, ker sem se bal beračenja na stare dni. Tudi sem nekoliko kup-čeval, sedaj z jajci, sedaj z borovnicami, sedaj z žaganjem in tak6 po vrsti. Jedna reč in druga, ko sem imel osemindvajset let, kupil sem Hiščarjevo kočo na griči. Nekaj sem plačal, nekaj sem napravil dolga, pa sem le imel svoje selišče. In ta je prva!
V tistem času je doletela Komarjeve velika nesreča. Spomladi je starec trebil drevje, pa se mu je zlomila veja, in padel je z debla. Pohabil se je do smrti, in hiša je izgubila gospodarja. Siromaštvo je siromaštvo, in nesreča pride malokdaj sama. Tudi h Komarjevim je prišla še druga nesreča. Kaj bi vam pravil ? Lenčika se je bila spečala s Pečarjevim starejšim, in stvar ni ostala taka. Takrat, ko je bila največja sila, da bi jo bil vzel, pa je Pečarjev Miha izginil in se potegnil v Ameriko. Tja so takrat prav močno zahajali od nas, in tudi Jernač izpod Skale je bil, kakor nam je pravil, med tistimi, ki so se odpeljali čez morje. Prav tako je bil ž njimi Pečarjev Miha, tu v 5*8 Dr. Ivan Tavčar; V Zali. Vinharjih pa je pustil dekleta v skrbeh in sramoti. In to ni majhna reč, najsi pride kaj malega vmes. No dobro! —
Morda dve leti je bilo potem. Na praznik sv. Vnebohoda sem šel k deseti maši v Poljane. Lep dan je bil, ali nekaj je govorilo v meni: »Vzemi dežnik s seboj, ker se ne ve, kakšno bode vreme.« In res sem bil sam v cerkvi z rdečim dežnikom. Dober mora biti človek, pa oprezen. In prav to opreznost moram zahvaliti, da sem zlezel v sveti zakon. Zaradi nje sem vzel tisti dan dežnik pod pazduho in zaradi tega dežnika sem dobil ženo, ki bi je drugače ne bil dobil.
Po maši sem stal pred cerkvijo, in k meni je stopila Komarjeva Lenčika. Prav bleda je bila in prav drobna. Pa kdo bi ne bil bled in ne droben, če tiči tisti, ki bi sam mogel pomagati, nekje v Ameriki in če nam ni pustil drugega nego otroka, ki je in troške dela! Kdaj je že nisem bil videl 1 In po pravici rečem: Nič rad nisem zahajal v hišo, odkar si je dala opravka s Pečarjevim. Odkar pa stvar ni bila ostala tal<6, pa me že celo ni bilo blizu. Vse to mi ni bilo všeč, to veste, in če bi bilo šlo po mojem, Komarjeva Lenčika ne bi bila nikdar pogledala Pečarjevega Mihe. On nič, ona nič, in sedaj mi povejte, ljudje božji, kaj pride iz tega ? Nič, ali pa kaj takega, kar je še menj nego nič. No dobro!
»Kako je, da nič ne prideš?* vprašala me je, »in kaj smo se ti zamerili, da ne prideš?«
»Kaj bi hodil,« odgovorim ji, »saj veš, da je opravka dosti in da tudi težko lazim v grič.«
Sevč", pravega vzroka ji nisem povedal, ker mora biti človek dobrega srca. Bolje, da zamolčiš, kar užali bližnjika, tebi pa nič ne koristi I
»Mati mi je dejala, da bi s teboj rada govorila o tem in 6nem. Saj veš, kak6 je težko, če zgolj ženske gospodinjijo pri hiši! Rekla mi je, da bi šel z mano po maši in da lahko ješ pri nas, če ti je prav!«
»Pa grem, Lenka, prav rad grem!«
Tako sem ji odgovoril. In šla sva. Po Vinharski grapi sva kresala, molče in počasi. Kaj sva tudi hotela govoriti, in zato je bilo najbolje, da sva molčala. Ko prideva do klanca, tam gori proti Muhi, prevleklo se je že vse obnebje s črnimi oblaki, in v Kotu se je pričelo bliskati. In ne dolgo, in vlila se je taka ploha, da je bilo vse v nitih po zraku. Takrat se je izplačala moja opreznost, in razpel sem široki rdeči dežnik, da je bilo strehe obema dovolj. Pod to streho sva tičala, ali prestopiti se nisva mogla, ker bi naju bila ploha zdajci Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 519 premočila do kože. Obstala sva torej na mestu in se skoro tiščala drug k drugemu, ker je lilo kakor iz škafa. Sedaj sem ji še bliže videl v obraz, in rečem: bila je bleda in upadla, da me je bilo kar groza. Vedno tudi nisva mogla molčati. Torej sem dejal:
»Ali ti kaj piše oni iz Amerike?«
»Nič,« odgovori mi zamolklo.
»In denarja ti kaj pošilja?«
»Nič!«
»Lepa je ta,« mislim si, »pisma nič, denarja nič, lepa je ta!« Zatorej še vprašam:
»In dekletce, kakšno je? Ali se ti dobro redi?«
»Malo že govori! In vsi pravijo, da mu je zelo podobna!«
»Lepa je ta! Pa pisma nič, pa denarja nič. In v Ameriki pravijo, da se tako lahko prisluži denar!«
»Oj, moj Bog! Oj, moj Bog!« vzdihnila je in že je imela polne oči samih solza. »In zadnjič je prišel Brinovčev iz Amerike, in po njem mi je poročil, da se ženi v Ameriki in naj ga ne čakam, ker ga ne pričakam do sodnega dne!«
»Ta zverina, ta zverina !« In povem vam, da bi bil v tisti dobi Pečarjevega najrajši zadušil. Pa ga zaduši, če ga moreš z rokami čez morje!
»Moj Bog, ko bi le otroka ne imela!« Že je zajokala, in tudi meni se je milo storilo. Pa komu bi se ne, če je kaj takega! No dobro!
»Veš kaj, Lenka,« odgovorim ji, »brezpametna ne bodi in ne jokaj se! Ce se oženi v Ameriki, naj se! Bog že v6, kaj dopušča; da pa temu malopridu — in najsi je v Ameriki, ne bode dal sreče, to je jedna! Kaj bi ga čakala, omdži se tudi! To je druga!«
»Kdo me vzame,« zastoka Lenka, »kdo me vzame z otrokom?«
»Kdo te vzame, Lenčika? Če drug ne, vzamem te pa jaz, in prav rad te vzamem in tudi z otrokom!«
Tako sem ji odgovoril,- ne prepogumno, in malone sram me je bilo. Potisnil sem ji dežnik v roko in dejal:
»Imej ga, da se ne premočiš! Pridem jutri, in z materjo se dogovorita in dobro premislita vse! Hišico imam, deset mernikov je posetve, in dve kravi preredim brez težave. Jedna reč in druga, dolga ni preveč, pijem ne, delam pa rad. Razgovori se z materjo, po odgovor pa pridem jutri! Oni v Ameriki naj se pa oženi, pusti ga, naj se oženi!«
To rekši, spustim se nizdolu, dekleta z dežnikom pa pustim v klanci, in tako me je bilo sram, da se nisem upal nazaj pogledati proti nji, ki sem jo ravnokar snubil za ženo svojo. Kar tekel sem neprestano, in dež je lil in premočil mi je vsako krpo, da je kar curljalo po meni. Pač, jedenkrat sem se venderle obrnil in zakričal:
»Veš, otroka pa tudi vzamem, da veš!«
Potem pa sem tekel ves zasopel proti Poljanam. Tako sem se ženil, da veste! No dobro !
Drugo dopoldne se res primotovilim h Komarjevi hiši v Vin-harjih. Nekaj od vasi stoji, in polno orehov, visokih starih dreves, je okrog nje. Nič mi ni bilo dobro pri srci, ko sem prihajal bliže. Bal sem se, po pravici rečem, bal sem se, in čudno mi je bilo tudi zato, ker je le nekaj posebnega, kadar hodi možak za žensko, da bi se vzela.
Prišel sem skoro do hiše in dobro sem slišal, da so se zaprla vrata nekje znotraj. Morda odhaja tuj človek, in ta naj me vidi, mene šepastega snubača! Zdrknem za bližnji oreh, da bi se skril. Pa je bila nepotrebna ta plahost. Nikogar ni bilo iz hiše. Izza orehovega debla se nekoliko ogledam : nasproti mi je bilo odprto okno, da sem videl ravno k mizi v hišo. Pri nji je sedela Lenka in glavo — morda jo je bolela — opirala si je na levo roko. »Slaba kaže,« mislim si, »dekle je prezamišljeno, in pozna se ji, da tudi ni spalo ponoči. Še vedno pričakuje snubača iz Amerike!« — Po hiši je hodila mati Ko-marjeva in nekaj godrnjala. »Vrag vseh vragov,« mislim si, »prav slaba kaže; stara se grdo drži in gleda kakor osat. Slaba kaže!« No dobro!
»Boga zahvali na golih kolenih,« prične starka, »da te hoče! Kam pa bodeš na stare dni, ker to vender vidiš, da večno ne bodem živela ? In če umrem, pa se vas oglasi sedem, in sedaj preštej, koliko pride na jednega!«
»Ko bi le ne bil tako grdi« odgovori Lenčika. »Če pojdeva iz cerkve od poroke, zibal se bode ob meni in vse se bode smijalo! Ljubi moj Bog, ti meni pomagaj!«
»Kdo bi se ti smijal? Pameten človek ne! Ce pa se smejejo prismode, naj se! Ali st6ri, kar hočeš! Čakaj 6nega in njega lepote! Morda le pride sodni dan, kakor ti je dal poročiti!«
»Ne morem ga pozabiti, mati,« odgovori Lenka, »in najsi ravna še tako grdo z mano! In pozabila bi ga ne, četudi vzamem Tinčka. Žena bodem njegova, pa vender ne žena! In kaj bi bilo ? Tepel bi me in tepel tudi otroka!«
Takrat se nisem mogel zdržati za svojim orehom. To dekle je čisto napačno sodilo o meni. Stopil sem torej k oknu in dejal:
»Kako vender govoriš tako, Lenčika ? Saj me poznaš in veš, da sem dober človek. Da bi tepel tebe in tvojega otroka, tega se nikar ne boj! Če bi se oženil, oženil bi se z dobrim srcem. Usmiljena si bodeva drug drugemu, Lenčika, in če me ne bodeš imela rada — kar je težko zahtevati in česar tudi ne zahtevam — videla bodeš, jaz bodem zmirom rad imel tebe in otroka. Le vzemi me, Lenčika, in kesala se ne bodeš nikoli!«
S takimi lepimi besedami sem jo pregovoril, tem lože, ker je tudi starka neprestano režala vanjo in ji pripovedovala, da bode drugače prav gotovo beračila na stare dni. Kak6 bi se ubožica še ustavljala ! Ali naj bi šla služit? Kam pa z otrokom? Vsakomur je hudo, če' je v taki stiski, najhuje pa ženski, kadar se je prej spečala z moškim, ki ni nič vreden, kakor ni bil nič vreden Pečarjev Miha. No dobro 1 —
Udala se mi je, in h gospodu sem šel, da naju je dal na oklice. Prismode so se smijale, ko so naju poročali pred velikim oltarjem svetega Martina, pametni ljudje pa so govorili, da je storila prav, ker me je vzela. Pametni ljudje so namreč vedeli že takrat, da sem dob rega srca, da bi vsaka ženska lahko izhajala z mano. Tudi Lenčika bi bila, samo da je hotela. Pa ni hotela, ubožica ni hotela!
V ponedeljek je bila poroka. Godcev nisem najel, nekaj poličev vina sem plačal pričama v gostilni, pa je bilo vse opravljeno!
Tako sem bil oženjen in prav srečen sem bil, ko sem privedel ženo pod svojo streho. Pa se je tudi precej poprijela gospodinjstva, da je bilo kar veselje. Pometala je, pomivala in brisala, da se je kar izpremenila vsa hiša, da je malone nisem spoznal! Kdor je pameten, naj se oženi! Moja prva in zadnja beseda je ta. Oženjen sem bil, pa v se ne kesam. Ze zaradi tistih prvih dnij po poroki ne, ker so bili vsi lepi dnevi!
V ponedeljek je bila poroka. V četrtek potem mi je dejala žena: »Vzemi samotežnik in pojdi po balo v Vinharje!«
Vzel sem torej samotežnik in se odpravil na pot. Pri veži je žena še zaklicala za mano: »Pa otroka tudi pripelji!«
»To je jedna, da ga pripeljem!« odgovoril sem veselo. Po pravici povedano, tudi jaz sem si želel otročička v hišo, ker je bilo to ponižno, tiho in človeku tako udano otroče!
V Vinharjih ni bilo kaj naložiti. To sami veste! Starka mi je sicer nekaj trobila na uho, da Lenka že po materini smrti dobi svoj 522 Dr. Ivau Tavčar: V Zali. delež, da ne bode zapuščena in da ne pride praznih rok pod mojo streho. Pa so bile samo besede in drugega nič! Vesel sem bil, da sem dobil ženo, in še tako, kakeršna je bila moja Lenčika 1 Za drugim pa nisem gledal. Čemu neki, in kje naj bi se bilo tudi jemalo!
Naložil sem majhno, plitvo skrinjico in v nji malo, prav malo prazniških cunjic. Tudi staro zibelko sem naložil, da bi imelo otroče kje spati. Pa sem jo nekaj založil, da je ni opazil vsakdo, ker sem predobro vedel, da se bodo zijala prodajala za mano, kadar bodem vozil »balo« po vasi. Tudi sem si mislil, da bi nji ne bilo všeč, če bi se zibelka ne skrila. Ce je človek v nesreči, takoj so neslani ljudje z neslano besedo pri rokah in se šalijo s siromakom! Pač pa sem vzel otročička na voziček; v skrinjo živalce nisem mogel zapreti, ker bi se bila zadušila. To je gotovo. Zatorej sem si mislil: »Kaj mi do vsega poljanskega sveta!« pa sem otroka naložil na voz, da ga je opazil vsakdo, komur se je poljubilo. Od veselja je dekletce vriskalo, ko sem drdral s samotežnikom od Vinharjev nizdolu in pri tem še vestno pazil, da mi ni padlo z vozička in prišlo kako v nesrečo. Pri otrocih moraš vedno paziti, to vem dobro, najsi nikoli nisem imel svojih!
Ko pripeljem svoje bremce — živo in mrtvo — tam doli do sredi vasi, stal je človek na vaškem mostičku. In njemu na ljubo je bilo vse po konci! Na mostiči je stal in imel poslušalcev, da se je kar trlo. Stari Prodovec, stari Primož, stari Zrinec in še obilo drugih je tiščalo tja, kjer je omenjeni človek prodajal svojo modrost. In otročaji, ti pa so kar zijali zgolj od strmenja. In to po vsi pravici! Možak je nosil od nog do glave čisto novo opravo. Pa kakšno! In na zelenem telovniku mu je visela veriga, lahko rečem, da ne manjša od tiste, s katero pri Stemburji vlačijo vedro iz vodnjaka! Sam6, da je ta železna, ona na zelenem telovniku pa je bila vsa srebrna! In nekje na prstu mu je tičal srebrn obroč, kakor jih nosijo najbogatejši mesarji. Ce me s takim prstanom udariš na sence, pa sem lahko mrtev! Prav lahko! In v levem ušesi kar tri murčke in na novem klobuku krivce, pogumno na spredi zasukane! Ni čuda, da je vse drlo k njemu, da ga je gledalo in se mu čudilo. Ko me ugleda, zakriči name:
»Hoj, Tinač, ali doto voziš?«
Jezus, ti se mene usmili! Res, bil je Pečarjev Miha, in naravnost iz Amerike je bil prišel. No dobro!
Ni se mu smililo otroče, njega rodno otroče, ki je v siromaštvu svojem sedelo na plitvem zabojčku, kjer je bila spravljena še plitvejša balica njega matere! In široko-ustno je vprašal: »Kaj doto voziš, Tinač?«
In bingljal je s svojo veliko verigo, da je kar zvonilo, in dečki in možaki okrog njega so se grohotali, da se mi je zdelo, kakor bi čul tolpo vran, če nepričakovano ugledajo ptico kanjo. In grohotal se je tudi Pečarjev Miha, ta poštenjak!
Kaj sem hotel! Tiho sem peljal svoj voziček mimo njih in na vozičku otroka, ki ni bil moj, pač pa njegov, ki me je sramotil in smešil vpričo vse vasi. Sam v sebi pa sem dejal: »Ta ne bode prida, in to mi bode napačno hodilo!« Ko sem doma odložil in v hišo znosil vse, kar sem bil vzel v Vinharjih, molčal sem in ne z besedico nisem črhnil ženi, da je prišel Pečarjev Miha iz Amerike. Cemii bi ji bil pravil; saj se kaj takega zve samo po sebi, in dobri sosedje že skrbe, da pride novica pod streho. No dobro!
Živeli smo v jednomer dalje! Delali smo na polji in kmetovali. Vpraševal nisem, kaj počenja Pečarjev, in tudi žena ni nikoli izpre-govorila o njem, najsi ga je videvala v cerkvi ob nedeljah. »Vse je dobro!« mislil sem si, »Bog je že naredil tak<5, da ne bode hudih nasledkov iz tega.« Prav vesel sem živel, in rečem vam, da so me minile vse skrbi, katere sem imel tisti dan, ko je stal Pečarjev Miha na vaškem mostičku sredi radovednih poslušalcev. In otroče, povem vam, to otroče je bilo pravi božji blagoslov zame! Oklenilo se me je bolj nego matere, in da je bilo moje, ne imel bi ga rajši! »Jedna reč in druga,« dejal sem si, »hiša ne pride pod nič, že zaradi tega otroka ne!« - Dr. Ivan Tavčar : V Zali. 579 Tako je prišel dan svete Uršule, ko imamo semenj v mestu. Z Lenko sva se bila dogovorila, da kupiva kravico, ker se je bilo tisto leto nastrgalo dosti sena in otave po naših bregeh. Prej tisto popoldne, ko sem prišel ravno iz hoste domov — posekal sem bil nekaj brez — dejala mi je žena:
»Posavec je bil tu! Ze danes pelje teleta v Loko in vprašal je, če se nečeš peljati ž njim, da ti potem na vse jutro ne bode treba peš hoditi!
»Moška je ta!« odgovorim ji, »pa lahko koj kupim, da pridem prej domov. Pojdi in povej mu, naj nekoliko počaka; takoj se preoblečeni in pridem!«
Žena odhiti k Posavcu, jaz pa se preoblečeni in pripravim za pot. Z dekletcem sva se zmenila, kakšne »kolače« ji prinesem, ker veste, da otročajem ni drugih skrbij, če jim poveš, da greš v mesto. V tem se je vrnila Lenka in mi povedala, da voz že čaka. Zdela se mi je nekoliko bledejša nego druge dni, in zaskrbelo me je, če ni bolna.
»Kaj ti je?« vprašam jo, »da si tak6 bleda?«
»Nič,« odgovori mi, »sam6 nekaj glava me boli!«
Nat6 vzamem blagoslovljene vode z zidu pri vratih, prekrižam sebe, prekrižam otroka, prekrižam tudi ženo in prepustim vse lepo božjemu varstvu. No dobro!
Posavec je že imel vprežen svoj voziček in nanj je bil dejal dve teleti, kateri je vlekel mesarju v Loko. Njegovega konjička, ki je bil star kakor zemlja, tega ste tudi poznali in veste, kako se je vozilo ž njim. Tisti dan pa je žival še šepala na sprednji nogi, in minila je dolga večnost, predno smo prisvedrali na Log pod Svetega Volnika cerkev. Otipavam se in otipavam, pa si otipaj kaj, če je maliha prazna! In res, denarja nisem imel pri sebi in doma sem ga bil pozabil. Ker ti nikdo ne da kravice zastonj, zlezel sem z voziča, in po poti, kjer sem se prej vozil, moral sem sedaj peš kresati nazaj proti Poljanam! In sam nase sem bil jezen in ko sem se gugal po trdi cesti, dejal sem si: »Cesar nisi imel v glavi, imaš pa sedaj v petah, in prav ti jeU v Ze se je mračilo — skoro potem je v Poljanah zazvonilo Mariji — in nikjer ni bilo videti človeka — vse se je bilo že zalezlo v koče — ko sem počasi stopal po stezi vkreber proti Hiščarju. Tik te steze imam njivo, takrat je bila na nji detelja, letos pa sem imel ondu proso, kakor veste, in prav lepo proso. Blizu leskovega grmovja mi je tam raslo drevesce, katero sem bil vcepil spomladi. Na misel mi je prišlo, da je bil pred nekaj dnevi vihar, in morda mu je kje odlomil vršiček. 37* ¦¦> 58o Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Stopim torej s steze in gazim deteljo do drevesca. Pa je imelo še oba vršiča, in hvala Bogu, vihar mi ni bil napravil nič škode.
V tem sta prišla dva prav počasi po stezi nizdolu. Rad bi bil zvedel, kdo sta, in zatorej sem ostal pri grmu, toliko skrit, da me v mraku nista mogla ugledati. Pa tudi menim, da se nista preveč ozirala, ker sta imela dovolj drugih skrbij.
»Kaj bi prihajal?« izpregovorila je ona, »ko vender veš, da je greh in da ni mogoče.«
»Pridem pa venderle,« odgovori ji Miha Pečarjev — in to itak veste, da je govoril z mojo ženo — »ko bodo vsi ljudje spali, pa pridem. In na okence potrkam, ti pa odpri ali pa pusti, kakor hočeš!«
»Zaradi greha in zaradi ljudfj nikar!« naprosi ga Lenka. In sam Bog ve, da sem takrat grešil, ker nisem pristopil in ji prigovarjal, naj bi ostala trdna v svojem sklepu. No dobro! —
»Gotovo pridem!«
»Na tvojega otroka te prosim, nikar ne hodi!«
»Pridem 1 Pa bi ne bila tak6 hitela z možitvijo, pa bi bila čakala mene, nikar da si vzela tega šepca ! Lahko noč — pa sam6 za sedaj! Pridem, pa je!«
In odšel je nizdolu proti vasi. Lenka je stala še nekaj časa na mestu, potem pa je tudi odšla. Tudi takrat je bilo še čas, da bi bil izpre-govoril pametno besedo, pa je nisem. In zatorej svoji ženi ne očitam ničesar, moja krivica ni bila manjša od njene. Pustil sem jo brez pomoči v največji sili. In če je z brvi, ker ni bilo držajev, pala v vodo, kaj bi se čudil! »Tebi,« mislil sem si, »tebi pa že podkurim, ko stopiš pod okence.« In tiho sem se priplazil do svoje hiše. Skozi okno sem videl, da je žena otroka devala spat. Na svinjaku sem imel med staro železnino velik skopec, katerega sem jeseni — po novo razoranih njivah — nastavljal lisicam. Potegnem ga na dan, in hajdi ž njim pod okno! In napel in nastavil sem ga tako spretno, da bi se bila ujela cel6 lisica, če bi bila prišla tisto noč pod moje okno. Tem gotoveje je moral priti v past ta zaljubljeni maček 1
Ko sem vstopil, bilo je dekletce že zaspalo in tudi Lenka se je spravljala v posteljo.
»Bog pomagaj, ali si ti?« začudila se je in ni mogla prikriti, da je prestrašena, prav zel6 prestrašena.
»Nič hudega, Lenka,« odgovorim mirno, dasi nisem bil premiren. »Denar sem pozabil in pod Svetim Volnikom sem se šele spomnil, da ga nimam. Nič ne de, pojdem pa jutri na vse zgodaj z doma!«
»Ali si prišel po stezi mimo Strevca?« vpraša me tiho.
Nisem ji odgovoril resnice, nego dejal sem: »Ne, po poti mimo Zunharja sem hodil; za stezo mi je bilo že skoro pretema!«
Prav videlo se mi je, da se ji je odvalil težak kamen od srca, ko je zaslišala zlagani moj odgovor. —
»Pa si bolna?« vprašam jo še; »tak6 si bleda, da moraš biti bolna!«
»Nič mi ni,« odgovori ona, »le glava me nekoliko boli, in sama ne vem, zakaj!«
Pa sem jaz vedel, da jo je bolela glava zaradi Pečarjevega Mihe ! In če je Bog ne razsvetli o pravem času, mislim si, bode se težko dobilo zdravilo proti taki bolezni!
»Pa kaj bi govorila,« pravim, »jutri bode treba zgodaj vstati! Pojdiva spat, da lože vstaneva !«
Ko ničesar ne odgovori, še dostavim: »Veš kaj, na peč ležem, da se vsaj gotovo vzbudim!«
»Pa lezi!« dejala je, »najbolje bode!«
In zopet sem videl, da ji je bilo prav zelo všeč, ker sem si na peči izbral trdo ležišče. —
Ležem na peč, in to vsi veste, da nisem mogel zaspati. Kdo bi spal, če mora biti na straži, da mu zavodnik ne ukrade žene! Tudi ona ni mogla zaspati, čemur se tudi nisem čudil. Premetavala se je po postelji in vzdihnila časih prav globoko. Kako ne, ko je bila vender v groznih skrbeh, dobro vedoč, da pride 6ni pod okno ! Oh, ko bi ji bil v tistem hipu povedal, da vem za vse, in ko bi jo bil, kakor nas uči sveta vera, potrpežljivo opomnil, naj vender pozabi vsega, kar ne more biti in ne sme! Ej, pa nisem mogel izpregovoriti prave in pametne besede in zat6 se tožim samega sebe, da sem kriv, precej kriv, če je bilo pozneje kaj greha in pohujšanja. Bog nam vsem grehe odpusti; dosti jih imamo, vsi jih imamo dosti in preveč! No dobro!
Nisem torej izpregovoril pametne besede, samo dejal sem:
»Lenka, moli! Moli in potlej zaspi v božjem imeni!«
»Bog meni pomagaj!« Tako je vzdihnila, a drugega ni odgovorila. Noč je tekla, in tema in mir sta bila povsod. Tudi jaz in žena sva bila v temi, v silni, črni temi, miru pa ni bilo. Ta mir je objemal samo otroka, ki je spal v zibelki, da sem časih zaslišal njega lahne, nedolžne dihljaje. Tam je bil mir, pri naju pa ga ni bilo. V Poljanah je že odbilo polnoči, in kakor kamen mirno sem ležal na trdi peči. Tedaj se zunaj hiše začujejo koraki, in kakor strela se vzdigne žena Lenka z ležišča in posluša proti meni kakor zajec sredi njive, kadar ga je kaj vznemirilo v ponočni tihoti. Pa se nisem genil, in zatorej 582 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. je mislila, da spim. Nato vstane, da bi prilezla do okna. No dobro 1 Takrat pa je Miha tam zunaj — in vsi svetniki naj bodo zah valj eni za to I — svoje stopalo vteknil v nastavljeni skopec, in ta ga je zgrabil s svojimi zobmi, da mu je kar vse zaškripalo v nogi! Zaklel je in zatulil kakor mrjasec, če ga vlečejo na mesarski stol, da se mi je srce rahljalo od čistega veselja. Pa sem ležal na peči kakor kamen v dnu zelenega verja in nI besedice nisem zinil!
Na vse jutro sem vstal. Žena mi je skuhala nekoliko soka; molče sem ga pojedel, in obema je bilo prav, da se ni govorilo. Zunaj pred hišo pa sem videl sledove, ki so se vlekli od okna po zeleni tratini nizdolu. Kakih trideset korakov tam spodi je ležal moj skopec sredi steze, in okrog njega je bila zemlja namočena od človeške krvi. Dobro mi je služil železni ta prijatelj, in jako hvaležen sem ga pobral in odnesel na svinjak, da bi mi bil tam pri roki, če bi se zopet rabil pri hiši. Nat6 pa sem odšel v mesto in kupil tam prav dobro kravico, ki mi je pozneje dajala veliko telet in mleka. No dobro 1 —
Pečarjev Miha pa je štirinajst dni tičal v koči in trpel bolečine, stara Pečarka pa mu je z rastlinskim oljem mazala nogo, da je kar kapalo od nje!
Sedaj pa veste, kaj vam bodem še povedal. Ko je ozdravil, vlačil se je še nekaj časa po vasi, potem je izginil v Ameriko, kjer je bil že prej. Tudi to veste, da je ž njim ušla moja žena, s katero so me bili poročili pred velikim oltarjem svetega Martina, Noč je vzela oba, njo in Pečarjevega fanta, in kakor mož in žena — prav po divje — odrinila sta v Ameriko, kjer menda ne gledajo posebno na take reči! —
Pustila mi ni ničesar — sam6 sramoto — ti moj ljubi Jezus, pa kakšno sramoto! Povsod so se mi smijali in povsod so mi privoščili veliko to nesrečo. Ostalo mi je tudi dekletce, otroka mi je pač pustila. Prav tako, kakor je moja mati mene pustila v klanici v Vinharjih! Otroka mi je pač pustila!
Pa nikar ne mislite, da sem ga vrgel pod klop ali pod kap pred hišo! Bog ne daj! Bil mi je to najlepši dar, katerega mi je mogla pustiti žena, ki takrat že ni bila več moja žena! Božji blagoslov mi je pustila s tem otročičkom, in rečem vam, nikdar se nisva ločila s to živalco. Če sem delal na njivi, bilo je dekletce pri meni, če sem sekal v hosti, bilo je dekletce pri meni, če sem nosil živini v hlev, lezlo je dekletce za mano 1 Po materi ni dosti vpraševalo v nedolžnosti svoji; skoro jo je pozabilo, tem bolj pa je rado imelo mene. Kaj Dr, Ivan Tavčar: V Zali. 583 pravim, rado imelo — naravnost ljubilo me je, kakor ljubi otrok pravega svojega očeta! Pravi blagoslov božji je bilo zame to otroče, in zaradi njega sem oprostil ženi vse, čisto vse. Srečo sem imel pri hiši, in vse mi je šlo po godi. Tista kravica, ki sem jo bil kupil v mestu, storila mi je nekaj mesecev pozneje dva telička, in oba sta živela in se dobro redila! Vidite, takšno srečo sem imel! No dobro!
Jedna reč in druga, minilo je leto, in minilo je zopet leto. Dve leti sta skoro minili, in bilo je nekamo okrog sv. Uršule. Zvečer je bilo, in večerjo sem kuhal pri ognjišči. Ker ni bilo ženske v hiši, moral sem kuhati sam. Bil sem gospodar in gospodinja zajedno. Pojemal je ogenj v peči, in hitro sem skočil po veži k skladanici pred hišo, da prinesem še nekaj suhljadi in jo vržem na žerjavico, da bi se hitreje skuhala večerja. Otroka sem bil pa že prej napasel, in spal je že tudi.
Pred skladanico na tnalu sem imel kup posekanega brezja, da ga razžagam in razkoljem za zimo. Ko stopim na tnalo, sedela ali prav za prav čepela je na kupu ženska — beračica, ki je bržkone prosila prenočišča. Tako sem si mislil in dejal:
»V božjem imeni, mati, le pod streho! Pozno je že, in kam bi hodili sedaj drugam nego k meni?«
Naložil sem si suhljadi v naročaj.
»Tine«, zastokala je, »Tine, jaz sem!«
Križani Odrešenik sveta, kak6 sem se prestrašil! Suhljad mi je padla na tla, in izpregovoril nisem ni besedice. Pa me je skoro obšlo veselje, in mislil sem si: »Glejte, vender je še prišla k meni in k svojemu otroku je prišla.« Pa kakšna je bila in malone v raztrgani obleki! Taka je bila, da bi se bil najrajši razjokal. Pa sem takoj izpregledal, kako in kaj.
»Lenčika,« dejal sem, »Lenčika, ali te je tepel?«
»Oh, pa hudo!« zajokala je.
»In stradala si in hudino si preganjala?«
»In naposled me je pustil in drugo je vzel!«
»Od tam sem se preberačila in preprosila do semkaj, da vidim še jedenkrat otroka in da tu umrem!«
»Kaj, umret si prišla? Ali si pametna ali si brezpametna! Dober človek sem in precej bodem jezen, če izpregovoriš še kaj takega 1 Umreti, lepa bi bila ta! Saj nisi prišla k zverini, saj si prišla k svojemu možu in k svojemu otroku! Koliko grehov nam more oprostiti Bog, pa bi jaz ne oprostil tebi jednega! Le vstani in v Boga zaupaj!« 584 Dr. Ivau Tavčar: V Zali.
Poskušala je vstati, pa ni šlo; takoj je zopet zlezla na brezov kup, tako je bila slaba.
»Nič ne maraj, skuham ti prižganke in jajec ti nabijem vanjo, da se takoj zopet poživiš. Ker si slabotna, pa te ponesem, prav rad te ponesem!«
In vzel sem jo k sebi in jo odnesel v hišo. Ti moj Bog, bila je lahka kakor jesensko peresce, da je malone nisem čutil! V hiši pa sem jo posadil na klop za mizo in luč sem ji prižgal ter jo tolažil:
»V imeni našega Gospoda Jezusa si zopet prišla v to hišo, in vse nama bodi oproščeno, kar sva zagrešila skupaj in posebel«
In odhitei sem ji kuhat večerjo in pripravil sem ji prižganko, kakor si ne morete misliti boljše na svetu. In jajec sem ji natolkel vanjo, da bi jih bil moral jesti sam rimski papež, če bi mu jih bili skuhali v največji bolezni!
Postavil sem skledo prednjo, ali jesti ni mogla. Najboljše prižganke ni mogla jesti, in ko je takisto težavno sopla, videl sem v hipu, da mora biti bolna, prav zelo bolna.
Postlal sem ji posteljo in ji prevlekel ležišče z belimi rjuhami, katere so bile spravljene v skrinji, da bi jih imel, če bi prišli z Gospodom k hiši. Danes pa sem jih vzel za njo; tako bi vsaj čutila, da ni pri tujih ljudeh in da smo jo radi imeli. Brez moje pomoči bi niti ne bila prišla v posteljo. Takrat sem šele videl, kako jo je bilo vzelo življenje: bila je koščica pri koščici in drugega nič!
Torej tepel te je!« dejal sem, »in usmiljen ni bil s teboj!«
»In drugo je vzel in mene je zapodil!«
Sedel sem k njeni postelji. Zamižala je in mirno ležala nekaj časa. Gledal sem ji neprestano v upali obraz, in tako se mi je smilila, * da vam ne morem povedati, kako. Naposled je izpregovorila:
»Tine, prinesi mi otroka!«
Moj Bog, otroka sem bil popolnoma pozabil, in moja dolžnost je bila, da bi ga ji bil prinesel takoj! Pa me je morala naprositi! Odgovorim: »Takoj ti ga prinesem, in videla bodeš, kako je dekletce zraslo v tem. In zdravo je tudi! Hvala Bogu, zdravo je tudil«
Prinesel sem ji otroka. Revče se ni moglo prebuditi, in ko sem ga prinesel k postelji, k materi, tedaj mi je zopet zaspalo v rokah.
»Vidiš jo, Lenka, taka je,« izpregovoril sem, »in dobro sem ti jo vzredil. Veseli se je! Jutri te že spozna in vesela te bode, kakor sem te jaz vesel že danes!«
Dolgo je gledala otroka, ki je z glavico dremal ob mojem rameni. Potem pa je zaječala: »Daj mi jo v posteljo!«
Ustregel sem tej želji in položil otroka k nji v posteljo. In pritisnila ga je k sebi, kakor bi se bala, da ga ji zopet ne vzamem.
»Na peč pojdi!« dejala je, »in zaspi! Jaz bodem tudi zaspala!«
»Prav,« mislil sem si, »pa zlezem na peč, in če bode hotela kaj imeti, pa me že pokliče.« Res zlezem na peč in že sem tam ležal precej časa, ko me pokliče:
»Tine!«
Bliskoma sem bil pri nji. »Tine,« pravi s slabim glasom, »daj mi roko in reci, da nisi več hud name!«
»Nič več, Lenka, nič več!«
Podala sva si roko, in nat6 sem zopet zlezel na peč, Ču dno, pa vender resnično, ubranil se nisem zaspancu in skoro sem zaspal. Bilo je pozno ponoči, ko me je vzbudil otrokov jok. Skočim s peči in k postelji. Deklica se je zvijala in hotela vstati. Pa ni mogla, ker se je je oklepala koščena roka materina, kakor da je od železa. Lenka pa je ležala mirno, in nekamo polno in debelo so me gledale nje oči. Ko sem pristopil, da bi ji vzel jokajočega otroka, bila je tista drobna, koščena roka trda, da sem imel posla, predno sem izvil otročička izpod nje. Saj veste, prišla je k meni umret! Bog mi je ni bil namenil, in umrla je prvo noč, ko je zopet stopila pod streho moje koče! Gospoda ji nisem klical, ker nisem mislil, da je že tako pri kraji No, pa je umrla spravljena z mano in s svojim otrokom. In vsako nedeljo molim k vseusmiljenemu Bogu, da bi je ne sodil ostreje, nego sem jo sodil jaz, ki sem bil vender nje mož, nje pravi zakonski mož.
Vidite, to je povest o mojem zakonu! No dobro!
Molčali smo vsi, in še žalostni Miha, ta največji malo-pridnik med nami, brisal si je skrivoma z rokavom ok6. Dober človek je bil Tine, in vsi smo čutili, da jih je malo na svetu, ki bi se bili v takem slučaji vedli tako, kakor se je vedel šepasti Hiščar!
»Vidite,« izpregovoril je še, »tako sem bil oženjen! Sedaj pa poglejte mojega dekleta ! Brhka je kakor srna v Zali in že nekoliko-krat bi se bila lahko omožila prav dobro; pa se ni hotela, ker hoče ostati pri očetu! Tako mi Lenčika še iz groba plačuje mojo ljubezen, in nikdar se še nisem pokesal, da sem jo bil vzel! No dobro!«
»Kaj pa z onim v Ameriki«, vpraša gospod Andrej; »ali si dobil kaj poročil o njem ?«
»V Lučinah ste,« odgovori Tine, »zatorej ne veste, kar je pri nas vsakomur znano. Prihajala so poročila, da si dela denar in da se kar valja po dolarjih. To je bilo od pričetka, potem pa leta in leta nismo slišali ničesar. Jesensko jutro pa se ustavi tam doli pred hišo debelega našega župana tisti znani ubožni voziček. Na vozičku je sedel birič in tik njega raztrgan, umazan človek zabuhlega obraza. Ugibali in ugibali so, kdo bi bil, ker sam ni hotel govoriti. Iz spisov, katere je nosil birič s seboj, pa so končno venderle izvohali, da to ni nikdo drug nego Pečarjev Miha, ki je nekdaj nosil srebrno verižico na zelenem telovniku in tri murčke v ušesi! Sedaj pa je berač, in kakor veste, opešale so mu vse moči, tako da mora prosjačiti od hiše do hiše, če hoče živeti. Vsako leto jedenkrat, največ dvakrat, pride tudi k meni, da prenoči pod mojo streho. Nikdar mu še nisem ničesar očital; ne rečem mu ničesar in sploh ne govorim ž njim. Na klopi Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 645 pri peči mu dekle postelje, da lahko leži. Tudi deklica ne govori ž njim, in niti ne vem, če ji je znano, da je ta berač nje pravi oče, ki je njeno mater prezgodaj spravil pod zemljo. Kadar pa odhaja, tedaj mu skrivoma vselej kaj potisne v roko, meneč, da tega ne vidim. Pa dobro vidim, a ne rečem ničesar, ker mi je všeč, da je dekletce dobrega srca. In videti bi morali, kakd jo gleda ta potepuh ! Kar z očmi bi jo rad pogoltnil, ko se — brhka kakor srna v Zali — suče po hiši, kadar pospravlja po večerji. In za ves svet bi ne hotel imeti njegovega srca v sebi, ker vem, da trpi, da peklensko trpi, kadar jo gleda takisto! No dobro!«
Nekaj časa potem Tinče še pristavi:
»Mi vsi, ljubi moji, vedemo se časih, kakor bi ne bilo Boga, in vi, gospod, ki nas kličete semkaj v Zalo na love, menite tu in tam, vsaj tak6 se pripoveduje, da Boga res ni! Nikar, nikar, ljudje božji! Bog je, in kar je najboljše, Bog je nad vse mere pravičen! Sedaj vam pa ne izpregovorim ni besede več. No dobro!«
Vsi smo pohvalili Tinčeta in njega povest. In gospod Andrej je dejal: »Dobro, Tine, tvoja zasluga je večja nego Jernačeva! Rajši sem te poslušal nego onega, in lepša je bila tvoja povest!«
»Vsakdo živi po svoje,« zajezi se Jernač izpod Skale; »ali če bi bil vsakdo tako dobrega srca in bi vsakomur vse odpuščal, kje pa bi cesar jemal svoje vojake? Tedaj bi bili vsi ženske in drugega nič! Pri tem ostanem!«
»Se vedno je prezgodaj,« oglasim se jaz, »da bi že sedaj šli poslušat. Časa je še dosti, in kaj početi? Sedaj si ti na vrsti, žalostni Miha! Pristavi svoj lonec k ognju in razkrij se nam kakor zakonski mož, o katerem se itak pripoveduje to in 6no.«
»Ne branim se, ne branim se,« odreže se Miha, »a napačna je misel, da bi bil pri vas na preji in da bi ob tem ostalo suho moje grlo. Natočite mi rdečega vina, ker mislim, da je ta dobra kapljica ustvarjena tako za gospodo kakor za kmeta! Pri meni teci beseda, pri vas pa vino. Drugačnega kontrakta ne poznam in pri tem ostanem, kakor bi rekel Jernač izpod Skale.«
In teklo je vino. —
== IV. ==
Žalostni Miha pripoveduje o svojem zakonu. tako-le: »Ce ste že vsi govorili in klepetali, čemu naj bi molčal jaz, ki sem pametnejši od Tinčeta in sem izkusil mnogo več nego Jernač izpod v Skale! Ce je bil v Ameriki, pa mčni, da je svet odrešil, in če se mu je v tem dekle izpridilo, pa misli, da si je prislužil večno vzveličanje. 646 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Mene poslušaj, Jernač, pa zaslišiš moško besedo. In ta je takale: Boga zahvali, da ti je vzela drugega in da ni vzela tebe, ker bi bil vse večji siromak, nego si dandanes! V tem pa sem tvojih mislij, da se ni dobro oženiti, če ni ravno treba, če se ravno ne moraš! Tinče, ti si dober človek, to je res in to je nekaj 1 Pa tudi pri tebi se vidi, da je dobrota sirota, in največja sirota je dobrota vselej takrat, če jo zakonski mož izkazuje zakonski svoji ženi! Ko bi bil ti, šepasti Tinče, svojo Lenčiko, ko si jo dobil pod svojo streho in ko si začutil, da še zmiraj oči zavija za tisto mlezvo, jedenkrat ali dvakrat prav pošteno in prav krščansko premlatil, kakor se premlati snop v nasadu, ali meniš, da bi ti bila ušla v Ameriko ? Nikoli ne! Nikar da si brskal po svinjaku za skopcem, šel bi bil rajši na pod po cepec in Lenčiki, ki je lazila v mraku z brezpametnim fantom, moral bi bil ž njim pesem zapeti, da bi bila zdajci ugledala vse črne oblake, kar se jih kdaj nagrmadilo nad starim Blegašem! Vidiš, to je moja misel, in če bi bil tako ravnal, živela bi ti žena še danes in še danes bi te uprezala v jarem, kakor te je uprezala tiste dni, ko Pečarjev Miha s svojimi murčki še ni bil prišel iz Amerike!« »Tepla bi me pa venderle ne bila, kakor tepe tebe tvoja!« Tako se vtakne v besedo Tinče, in sicer s prav strupenim glasom. In Miha klaverno povesi glavo in se ne raztogoti, kakor smo pričakovali. »Res,« odgovori mirno, «res, časih me oklesti, ker sem bil ob svojem času nekaj predober, in dobrota proti zakonski ženi je sirota! To si zapomnite vsi, kar vas je oženjenih in kar vas je neoženjenih. Ves svet naj si tO zapomni, pa bode prav in dosti bolje, nego je sedaj 1 — No, če pa menite, da vam bodem s suhim grlom gonil svoje statve, motite se. Gospod Andrej si je ravnokar privoščil kupico rdeče kapljice, in sedaj vam povem, da mi ne pride beseda iz grla, dokler ni prišlo vino v grlo! Vsakemu delavcu grč plačilo, in po tem se ravnajte, sosebno proti meni, ki sem mnogo pametnejši od šepastega Hiščarja, ki vam je dolgo uro sušil svoje mokre otepe, ne da bi bil dobil le kapljico pijače!« »Piti bodeš moral počasi,« zasmeje se gospod Andrej, »ker nam zaloga že pohaja. Tudi ni pošteno, da že sedaj zahtevaš plačilo, ko nam prav za prav še nisi ničesar povedal!« Ko izprazni natočeno kupo, odgovori žalostni Miha: »Ničesar povedal! Kdo pravi kaj takega? Ali vam nisem izpregovoril dosti pametnih in resničnih besed? In resnična je tudi ta, da sem pravi pijanec na svetu, in v desetih farah ga mi ni vrstnika. Tamle Jernač Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 647 izpod Skale hoče biti pijanec — oh, ti moj Bog, mene poglej, pa bodeš šele vedel, kaj je pijanec! Vse to, vse to, krščanski ljudje, zaradi zanikarne ženske, ki sem jo po nesreči vzel v zakon 1 Dostikrat in tudi v največji pijanosti sem tako jezen, da bi najrajši vse razbil, vse, ves svet in še kaj po vrhu! Oj, ti duša moja, koliko si trpela in koliko še trpiš! No, pa kaj bi se jezil? Naš Bog je ustvaril jezo, ali tudi vino je ustvaril, da se vojskuje drugo z drugim. In modro je tako! Ce bi mi bil pa kdo pravil v tistih časih, ko sem imel dobro dvajset let in sem bil najgorših jeden — da ne rečem, najgorši. kar jih je stalo po deseti maši pred cerkvijo — če bi mi bil takrat kdo povedal na uho, da bodem na stare svoje dni taka-le umazana in raztrgana krpa, kakor me vidite pred sabo, zdajci bi ga bil razčesnil! Tako vam povem! Pa je venderle res, in če se sedaj prikažem na vas, pa so otročaji za mano in me zasmehujejo, kakor da sem se porodil kje v gorjanski koči in ne v Brentačevi hiši, lepo sezidani, lepo pobeljeni in v dve nadstropji postavljeni! In stari Brentač, ki je že davno pod zemljo, vrti se kakor vrtavka v svojem grobu, če ima količkaj prilike, da gleda vse to, kar počenja njegov jedini sin na svetu I — Starega Brentača jedini otrok sem bil, in lahko rečem, da sem bil otroče, katerega so se veselili ljudje in angelji. Ko sem prejel prvo sveto obhajilo, prigovarjal je kapelan gospod Jurij mojemu očetu, naj bi me dal v šolo, češ: »Prav gotovo pride v škofovo hišo in mogoče je, da se vzpričo bistre glave še vzpne do škofa ljubljanskega, kar ni najzadnja in ne najslabša na svetu.« — »Kdo pa prevzemi moje lepo posestvo?« odgovoril je stari Brentač, »in ali mislite, da bi mi v grobu dobro delo, če bi se drugi ljudje pasli ob mojih žuljih?« — Ostal sem doma, in trdo me je držal oče, da sem bil slabši od hlapca pri hiši. In ko sem že nosil škornje čez koleno in na telovniku debele in svetle gombe, pa ga mi še ni pokazal denarja, tako da skoro nisem vedel, kaj je vino na svetu. In molilo se je v hiši, in lahko rečem, da vi vsi, kar vas je tu — gospod Andrej bodi izvzet — niti ne veste, kaj je molitev. Nekaj očenašev pozobljete in najlepše pridige v cerkvi prespite, pa mislite, da ste molili! Pa ni tako! Pri Brenta-čevih se je molilo in molilo se je vsak večer, in stari Brentač je molil, kakor sedaj sploh nič več ne znajo moliti. Potem pa smo šli v posteljo, in oče je v pozni noči tu in tam pregledal posteljo za posteljo, v če vse spi v božjem imeni in če kdo ne ponočuje. Ce je izteknil prazno ležišče, pa je vzel debelo grčavo palico v roke in čakal in čakal, dokler se ponočnjak ni tiho priplazil domov. Pa so ga vzprejeli 648 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. udarci, da ga je minil sluh in pogled in da je s črnimi vtiskami plačal ponočnjaški račun. Samo jedenkrat me je zavedel hlapec, da sva šla v soboto ponoči na vas in da smo s fanti nekaj zapeli sredi vasi. Pa nikdar več, ker tako sem bil pretepen, da se mi je zdelo štirinajst dnij, kakor bi bil dva dni ležal v stopah. Pa nikdar več! In zat6 sem komaj vedel, kaj je vino na svetu, in brez greha mi smete verjeti, da tudi nisem vedel, kaj je ženska na svetu! Pač, to zadnje se mi je nekamo dozdevalo. Takrat je služilo pri nas mlado dekletce, Romov-čeva Polonica. Kakor zrela češnja je bila in kakor makov cvet, kadar je v najlepšem cvetji. In delavna je bila, da smo jo imeli vsi radi in sosebno tudi gospodar. Nekdaj sva s Polonico razmetavala kopice na travniku, in takrat mi je zdajci pričel biti svet prav zel6 všeč. Vse je bilo lepo, gore in doline, njive in travniki. Sredi vsega tega pa je bila najlepša Romovševa Polonica. In res je bila lepa! — »Reci katero dekletu,« mislil sem si, in ko je ravno mimo mene nesla plast sena, potipal sem jo nekaj po rdečem lici in dejal: »Polonica, počakaj no malo!« Ali bila je zvita lisica ta Polonica in takoj je obstala, zaljub ljeno me pogledala in kratko odgovorila: »No, pa!« Ženska je veliko vredna, če je mlada in zala. Če pa je stara in grda, tedaj je tudi nje vrednost majhna. Romovčeva pa je bila mlada in kakor zrela češnja, kakor zrela češnja! Bila je zame veliko vredna takrat, in zatorej sem ji srčno dejal: »Kaj praviš Polonica, kaj, če bi bila nekoliko moja?« Še bolj ognjeno me je pogledala in odgovorila: »No, pa!« Beseda je dala besedo, vse se je lepo dogovorilo, in tako sem si pridobil svoje dekle, svoje prvo dekle, ki je bila kakor zrela češnja in kakor makov cvet sredi zelenega žita! Pa moje in moje Polonice veselje ni bilo dolgo; danes je bilo še, jutri pa ga že ni bilo. Stari Romovš, saj ste ga vsi poznali, srkal je rad vince, še rajši žganje. In kadar je bil pijan, bil je neznosen bahač, širokoustnež in grozen kle-petač. Bržkone Polonica ni molčala, in srečna, da si jo hoče bogatega Brentača jedini sin izbrati za ljubico, povedala je o tej sreči morda materi, morda tudi očetu. Starec je nekaj vedel in ko je prvo nedeljo potem, ko sva bila razmetavala kopice s Polonico, po jutranji maši popival v Prodovčevi pivnici, pobahal se je v svoji pijanosti, rekoč: »Prinesi ga še poliček, Prodovecl To ti rečem, pozneje ga bodemo Dr. Ivan Tavčar : V Zali. 649 še večkrat pili za Brentačeve groše, kadar moja Polonica vzame Miholca!« Ni še zvonilo devete, ko je stari Brentač že vedel za te nepremišljene besede. Jezil se ni, bila ga je sama sladkoba. Pred deseto mašo — Polonica se je ravno ravnala v cerkev — poklical je mene in njo v svojo izbo, tja, kamor je spravljal svoje spise in svoj denar. Meni ni dejal besede, dekleta pa je ogovoril tako prijazno, kakor je ogovoril vsakega, če je bil posebno jezen. »Koliko imaš pri meni zasluženega, Polonica?« vprašal je. »Kaj ne, toliko in toliko ?« In še predno mu je utegnila odgovoriti, odštel je na mizo denar in dostavil: »Spravi denar, potem pa glej, da se sama spraviš izpod moje strehe, pa takoj! Ko zazvoni k deseti maši, ne smem te več videti v hiši! Ti, Miha, ti se pa poberi v cerkev in pomoli! Taka je!« Brez besede je moralo dekle iz hiše, in moja ljubezen je bila končana, in še prav vesel sem bil, da je bila tisti dan nedelja, ker bi mi bila sicer prav gotovo palica zapela litanije. Ali če menite, da bodem s suhim grlom kosil to-le starino, motite se! Ker imate vina, naj se toči, da ga pijemo!« Morala se mu je zopet natočiti kupica, da jo je izpil ter si namočil grlo, ki se mu je posušilo tak6 hitro. Nat6 je nadaljeva : Tisto nedeljo po južini mi je dejal oče: »Uprezi lisca v zeleni voziček, da se odpeljeva k Jernejcu v Pod-steno, kjer imava opravka. Pošten mož je, in tudi dekle je pošteno. Imela bode lepo doto, in vesel je mora biti vsakdo, ki jo dobi!« Upregel sem lisca v zeleni voziček, in prav tesno mi je bilo pri srci. Jernejca iz Podstene sem komaj poznal, po njegovem glasu pa sem vedel, da je največji skopuh in oderuh, kar jih je kdaj živelo v dolini. Da ima hčer, to sem tudi, vedel, po vidu pa je nisem niti poznal. Slula je po naši dolini, da je sosebno močna, tal<6 da se ne boji najmočnejšega moškega. Rada je pozivala fante, da se je metala ž njimi, in malone vsakega je posadila na zeleno tratino. Pri hiši so imeli hlapca, in ta je bil močnejši od nje, tega ni mogla vreči Jer-nejčeva Maruša, če sta se spoprijela na zeleni tratini. Ko sva se z očetom vozila že prav proti Podsteni, dejal je: »Le dobro se smuči okrog dekleta, ker to je žena, kakor si je ne moreš želeti boljše! S starcem sem se že nekaj pogovoril, in prav mu je! Ti se smuči okrog dekleta, jaz bodem pa njemu vlekel doto iz žepa.« 650 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Že prej in takoj, ko se mi je ukazalo, naj se zapreže lisec, vedel sem, da se popeljeva z očetom snubit. V meni pa je še tičala Ro-movševa Polonica, in zato sem odgovoril očetu : »Kako naj jo vzamem, če je še ne poznam ? Kako naj jo rad imam, če je nisem še nikoli videl?« Osorno mi je odgovoril: »Rad imam! Kakšna beseda je to? Ali meniš, da sem jaz poznal tvojo mater, ko sem jo jemal? Oče mi je ukazal: Vzemi jo, in vzel sem jo. Ko pa je umrla, prezgodaj umrla, valjal sem se od žalosti po tleh, tako rad sem jo imel! Tudi ti vzameš Jernejčevo, če si pameten ! Poglej me, star še nisem tako, da bi mi že kopali jamo pri Sv. Lovrenci! Dobim še mlado žensko in če le hočem, pa me vzame tudi Romovševa Polonica. In potem pridejo otroci, ti pa bodeš gledal za Brentačevo zemljo in imel je ne bodeš. Bodi pameten!« Kaj sem hotel ? Pameten sem bil in pokoren očetu. V Podsteni sva obstala pred Jernejčevo hišo; vse je bilo kakor v skrinji. Okrog oglov vse lepo pometeno in počejeno; po dvorišči se je pasla cela tolpa piščet, in cel6 nekaj rac je čebljalo vmes. Pri bližnjem potoku je hlapec Gašper napajal dva tolsta konja, in zazdelo se mi je, da naju je precej pisano pogledaval po strani. Tem prijazneje naju je vzprejel hišni oče, in kakor bi trenil, sedela sva že za rumeno mizo n pred sabo sva imela bokal dobrega vina. Pogledavši skozi okno na dvorišče, pa že vidim, kako se je mati Jernejka z nožem v roki lovila za piščeti. Bila je tehtna ženska in z obširnim svojim telesom se je brezuspešno trudila za živalco. — »Gašper, pomagaj no!« zaklicala je hlapcu, ki je prignal konja mimo nje. Ta je nekaj zamrmral, pa je izginil v hlev in ni hotel loviti piščet. Ker se težki gospodinji ni posrečilo pri piščancih, ugrabila je neokretno raco, položila ji glavo na hlod in jo ji odsekala hitro kakor strela. In ujela je še jedno in ji takisto odsekala glavo. Nato se je odgugala v kuhinjo, neprestano kričeč: »Marušica! Marušica!« »Lepa je ta, Jaka, da si prišel k meni in da si precej sina pri-vedel s sabo! Glej, glej, kdo bi si bil mislil, da imaš takega fanta! Prav res, korenjak je!« Tako naju je počastil oče Jernejec. Suh možiček je bil to in kakor sova je gledal z drobnimi očmi. Domislil sem si, da mora biti siromak tisti dolžnik, ki mu pride v pest. In tako je tudi bilo: Dosti jih je odri in na nič spravil ta poštenjak. Razgovarjali smo se o letini in drugih takih rečeh. Kar izpregovori oče: »Pojdi in oglej se nekoliko okrog hiše, da zveš, kako se gospodari pri poštenih in varčnih ljudeh!« Dr. Ivan Tavčar: V Zali 65 1 Vstal sem izza mize in stopil v vežo. V kuhinji je že gorelo z velikim plamenom na ognjišči; po zraku je frfotalo vse polno račjega perja, in po zabeli je dišalo prav prijetno. Mimo mene je prišla stara dekla in se mi zasmijala nekamo porogljivo. Stopim iz veže na dvorišče. Nikjer nikogar. Že hočem zaviti okrog ogla, da bi stopil pod drevje na vrtu. Dva sta se razgovarjala, in prav dobro sem čul, kaj sta govorila. »Snubača imaš, Maruša!« dejal je nekdo, in to je bil po mojem računu hlapec Gašper. »Snubača imaš, in skoro bodemo plesali !« »Snubača!« zasmeje se ženska, »kaj mi hoče ta nit!« »Pa ga le vzameš, če bode oče hotel, in mene odsloviš, kaj?« »Tudi lahko! Da bi le taka nit ne bila!« »Mene odsloviš?« zatogoti se hlapec, »doslej sem ti bil pa dober, kaj ?« »Ali misliš, da se te bojim?« odgovori mu ona ostro, »prav nič se te ne bojim, žleza žlezasta!« »Jaz pa tebe ne! Kaj mi do tega, naj te vzame — ta ali oni! Takih, kakor si ti, imam na vsak prst pet!« »Kaj pa se jaz menim zate? Pojdi, kamor hočeš!« »Prav, pa grem!« In hlapec Gašper kolneč odide. Zavijem okrog ogla. In res, tam na vrtu ob hruški je slonela Jernejčeva Maruša. Rečem vam, prava klada je bila, velikanska in zajetna. Obraza pa nič napačnega, in ker je bila vsa razljučena, da ji je lice kar gorelo, bila je cel6 zala. Kakor je bila velikanska, vzrasla je bila venderle tako, da je vzbujala všečnost, da ne rečem, poželenje. Sosebno tisti dan, ko je bila lepo praznično oblečena, da so krilca kar šumela okrog nje. Ugleda me in stopi proti meni. »Kaj vas ni nič boljših s Poljan, nego si ti?« vpraša me zanič-ljivo. In še zaničljiveje se zasmeje. »Dober ali slaboten,« odgovorim ji hrabro, »to nič ne de. Pa sem še vedno močnejši, nego si ti!« »Močnejši!« zaroga se Maruša, »močnejši! Devet takih pobašem v vrečo, da veš! A16, metajva se, da bodeš videl, kje so Benetke!« »Tudi prav! Čemu bi se ne metala, ker utegneva, ko je ravno nedelja!« Tako sem ji odgovoril moško in srčno. Brez odloga se spopri-meva. Precej sem spoznal, da je močnejša od mene. Bila pa je prehitra in je premalo pazila; zatorej sem ji izpodnesel nogo, ko je najmenj pričakovala. Posadil sem jo na travo, da je bilo veselje. 652 Zamejski: Školjke. »Oj, ti skuta zelena!« zatogotila seje, ko je vstajala. »Rečem ti pa, nikoli bi te ne bila vzela, da me nisi vrgel. Pojdiva v hišo!« Tam pri hlevu pa je stal hlapec Gašper in se je od radosti tolkel po kolenih. »Marušica! Marušica! Ali te je vrgel ? Ta nit te je vrgla! Takih pet na vsak prst, kakor si ti! Haha!« Pograbila je poleno iz skladanice in planila proti njemu. In gotovo bi mu bila razbila lobanjo, da ni hlapec pobegnil v hlev ter se skril nji, ki je od srda kar trepetala. To je bila meni namenjena ženska! (Konec prihodnjič.) Z»J>egaiio v višinah Klaverno človeče Zopet sem ubožec Brez mini in sreče. v Školjke. 4. Oh, to veličanstvo, Prostor ta brezmejni, Svetli ti svetovi Skrivni, čarodejni. Ta tihota večna In ta svit studeni -Groza me obhaja: Tu ni dobro meni! ^ je si, zemlja rodna, Zemlja bedna, mala, Ki jo milost božja Meni v last je dala ? T. ebe jaz ne črtim, Zemlja slikovita ; Cudesna si, krasna, Slavna, ponosita. Plašen in brezupen Vračam se ti v krilo; Da sem te ostavil, To ni dobro bilo. 6. Kdo šumeča morja, Divjekrasne gore, Jezera in reke Prehvaliti more? Kakeršna si koli, Moja si brez kraja, Dokler se s telesom Duša moja spaja! Kdo večere divne, Dneve zlatorosne, Kdo tišine mirne, Vihre gromonosne ? T. ebe pač ne črtim, Lepa mi narava! Kadar vre mi srce In gori mi glava. A/ se šumi nad mano: Skrivno šepetanje Rahlo me zaziblje V čudalepe sanje, Iz človeške drnžbe, Družbe mi dosadne, Cestokrat zatekam V gaje se ti hladne. 8. Zopet duh v sanjave Plove mi višine, In v razkošji ondu Joka, moli, gine. Takrat mir, tolažba V srce mi za veje ; Lice se razjasni, Duša se zasmeje. Krog in krog nebeške Takrat čujem glase ; Slušam, tiho slušam, In ne zabim nase. Zamejski. V Zali. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Konec.) ojdi v hišo, precej pridem za teboj!« To rek.ši, trenila je z okleškom po hlevnih vratih, da so kar zarožljala. »Povem ti, da bi ga bila ubila, če bi mi ne bil ušel ta zaječi Le v hišo pojdi, samo preoblečeni se, potem pa vse uredimo!« Odšla je v gorenjo hišo. Bila je čedno opravljena, ali hotela se je obleči še lepše, ker ni bila samo močna, nego tudi nečimerna, zelo nečimerna! Stopim zopet v hišo, kjer je za mizo z zadovoljnim obrazom sedel moj oče. Bil je sam; stari Jernejec je bil ravnokar odrinil v klet, da zopet natoči vina. Starca sta hitro pila, in mojemu se je že videlo, da mu vince sili pod lase»No, Miholca, ali si ogledal dekleta? Kako ti je všeč, in kaj praviš sedaj? Ni li pameten stari tvoj oče, fante?« »Dekle ni napačno,« odgovorim mu, »kar pa imata s hlapcem, pa mi ni kaj všeč.« »S kakšnim hlapcem?« začudi se oče. In takrat sem mu vse povedal, kar sem bil začul in doživel tam zunaj na vrtu in dvorišči. Upal sem nekoliko, da se oče raztogoti in da me naloži na voziček in odpelje kakor blago, ki se ni hotelo prodati pri tej hiši. Pa nič takega! Stari Brentač je dvakrat ali recimo trikrat pogledal proti stropu, nekaj zamrmral, nat<5 pa hitro izpil vino, kolikor ga je imel še v kupi pred sabo, in molčal. Ni me hotel naložiti na voziček, in tedaj sem se zavedel, da mi je Romovševa Polonica za vselej vzeta in izgubljena. In Jernejčeva Maruša, ki še dandanes tlači dneve mojega življenja, njo so takrat prikovali k meni, da nikdar in nikoli nisem mogel pre- 7o8 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. trgati teh verig! Bridki so taki spomini, in zatorej mi natočite vina, da si poplaknem suho grlo, ker se:n vam itak povedal že mnogo lepega!« Ko izprazni ča.šo, nadaljuje Miha tako-le: »Skoro prinese Jernejec vina in ga s srečnim obrazom postavi na mizo. »Jernej, ko si lazil za vinom, padla je muha v sok. Stvar le ne gre skupaj. Prehitel sem se, prijatelj, prehitel sem se!« Tako se oglasi oče in dela na vso moč kisel obraz. »Kak6 prehitel? Kaj prehitel?« zajeca Jernejec. »Ali nista morda prišla v pošteno hišo?« »V pošteno hišo sva prišla! No, pa je Miha tam zunaj nekaj videl in gledal. Kaj bi ti pravil! Hlapec je, pa je mir besedij. Sam pa veš, da se kaj takega zel6 nerado jemlje s sabo v zakon!« »Oj, ti preklicano dekle ti! Torej se niti danes ni mogla prikrivati ! Takega otroka bi človek kar položil na klop in pretepel do krvi! Tedaj še danes se ni prikrivala! Z otroki so križi, Jaka!« »Križi, Jernej, prav si povedal, veliki križi!« Tako mu pritrdi oče. Nekaj časa se gledata v obraz in molčita. Nato deje Jernejec: »Kaj bi mečkala to stvar! Ti si pameten, Jaka, jaz sem tudi pameten. In dva pametna človeka si še nikdar nista delala zgage. Zatorej pravim in rečem: Petsto še primaknem! Na mojo roko, in Bog daj srečo!« »Pametna beseda je to! In Bog daj srečo!« In tlesknila sta si v roko in takoj sta bila jedina Veselje je prikipelo do vrha, ko je vstopila še Marušica. In videti bi jo bili morali! V laseh je imela za tri prste širok žametast trak in okrog vratu najlepšo svilnato ruto. Bila je kakor oltar, kadar je ob največjih praznikih največ cvetja na njem. Pravim vam, da ni bila nič napačna. In ko je prišla v hišo še mati Jernejka ter postavila pred nas pečene race in hleb belega kruha, otajala se je tudi meni duša, in mislil sem v si: »Ze Bog hoče, da jo moraš vzeti!« — Pravijo, da Bog vse prav naredi, kar naredi. Zatorej pa mislim, da tega zakona ni napravil Bog, ker res ni bil prav narejen! Pa sva se vender vzela! In svatba je bila, kakor jih je malo v dolini, in plesali smo in pili smo, in zidane volje smo bili, da je bilo kaj! Ko smo svatje stopili iz cerkve, stala je med drugimi gledalci ob vaški brvi tudi Romovševa Polonica. In prav bleda je bila, in tik nje je stal stari Romovš potrtega in skesanega obraza in bržkone ga je pekla vest, da je s svojim jezikom napravil to svatovanje ter Dr. Ivan Tavčar; V Zali. 709 svojo hčer pehnil v nesrečo. Hudo mi je bilo, da sem moral pogledati proti Blegašu, da mi ni bilo treba gledati Romovševe Polonice in nje siromaštva ! Ej, pa smo brezumni ljudje, kar nas je na svetu, in srečo odrivamo od sebe in sami silimo v nesrečo! Dobil sem torej očetov dom in mlado in močno ženo. Ne bodem se pritoževal: dobra in pridna gospodinja je bila. In grabila in grabila je, kjer je mogla. — Za vsakim beličem je pogledala dvakrat, p redno ga je pustila od hiše. In posle je ostro držala, da se jim ni godilo predobro in da niti za trenutek niso držali rok križema. Vsak čas jim je bila za petami in gorje, kogar je izteknila na lenuški stezi. Ali jih je preslišal! Tudi mene je tiščala v škripcih, da se kar nisem genil. Ali mislite, da sem smel kdaj v pivnico ? Če sem le prestopil prag pri Prodovčevih, bila je kakor sapa za mano in prignala me je brez upora domov, tako da sem bil skoro po poroki v zasmeh vsi vasi! Dokler je živel oče, bilo je še nekoliko bolje. Pa je kaj skoro umrl, in odslej sem bil za pravega hlapca pri hiši! Vedno sem ji delal premalo, vedno se je premalo zaslužilo, povsod preveč zapravilo, povsod se je premalo prihranilo. Bila je groza, rečem vam, velika groza! — Tiste dni je vse drlo v Ameriko, kjer se je dobro služilo in od koder se je pošiljalo mnogo denarja k nam. Kadar je kdo kaj poslal, moral sem čuti: »Ta je zopet poslal toliko in toliko.« In popisavala mi je, kak6 lahko bi odrinil tudi jaz čez morje ter služil lepega denarja, če bi ne bil tako len, da sedaj postopam brez dela. Vse se bode zajedlo, in na stare dni nam bode stradati in beračiti, ker prej vse snemo in poženemo. In čemu bi ne šel v Ameriko, ko bi ona lahko doma opravila in obdelala, česar je treba: »Vzel si močno ženo, ki se ne boji nikakega dela!« To mi je povedala stokrat in stokrat, in končno mi je bilo vsega preveč, in udal sem se in odšel v tuji svet, samo da sem imel mir. Tako lepo je sijalo solnce in tal<6 čisto modro je bilo nebo, ko sem spomladanskega dne odhajal iz vasi. Pa sem le odšel, samo da sem imel mir! Ej, Gospod Bog je moral tisti dan imeti usmiljenje z mano, tako sem bil siroten in zapuščen ! Tik ceste zunaj vasi — saj veste, da sem moral hoditi peš — ondu je Polonica nekaj delala v zelenem grmičevji. »Miha,« zaklicala je, »ali moraš res v Ameriko? In doma imate toliko kruha, da vam ga preostaja. Oj, oj!« »Res grem,« odgovoril sem ji, in glas mi je zastajal v grlu, »res grem, samo da imam mir pred svojo ženo!« »Ko bi bil mene vzel, lahko bi bil ostal doma I« »Sedaj se ne da pomagati!« 7io Dr. Ivan Tavčar: V Zali. In odrinil sem dalje, naravnost po stezi, ki drži do Amerike! Tam sem ostal dve leti in pol, prijatelji, dve leti in pol. A doma sem imel plačano zemljo in dvajset glav lepe živine in vsega drugega v obilici! Pa sem se pehal v tujih zemljah in delal kakor zamorec, da nisem imel od življenja ničesar, prav ničesar! Zaslužil sem res, pa sem tudi od meseca do meseca dobival pisma, naj pošljem kaj denarja. In pošiljal sem, da se ga je končno nabral lep kup. Ko sem si mislil, da mora biti. tudi ženi že zadosti, pospravil sem svoj zveženj in pobral kopita ter se potegnil čez sivo morje. Dve leti in pol sta minili, ko sem jesenskega večera zopet stal pred Brentačevo hišo ter sopel vase tisto volno sapo, ki piha okrog naših hribov. Vesel sem bil in upal sem, da me bodo veseli tudi drugi. Pred hišo se mi vsili v pogled gostilniško znamenje, dolge rumene oblanice, viseče od strehe. Gostilno so si bili omislili v tem, in takoj mi je nekaj šinilo čez srce\ da morda ne bode vse prav in vse v tistem redu, ki bodi pri hiši, katere gospodar je v Ameriki. — Mislim si, pa vstopim v pivnico, da vidim, kaj in kako. Ni se mi bilo treba bati, da me kdo spozna. Delo in trud sta mi bila predrugačila lice, in prav zel6 sem se bil postaral. Tudi sem sedaj nosil široko brado in ker sem bil oblečen polovično-gospodsko, ni me mogel spoznati nikdo. Tem menj, ker me ni nihče pričakoval. Nikomur nisem pisal, da pridem, ker sem vedel, da bi ženi ne bilo všeč, če pustim zaslužek ter pridem zopet lenobo past na dom. Hrabro torej vstopim ter sedem pri vratih k mizi, kjer je bilo precej temačno. Pri drugi mizi je večerjala družina, in videlo se mi je, da je sedaj precej poslov pri hiši. Prihitela je drobna dekla in me vprašala, ali hočem kaj piti. Ukažem vina in se delam, kakor bi bil tujec pod streho te hiše. Nikdo me ni spoznal in v miru sem srkal svojo kapljico. Tedaj so se odprla vrata pri sosedni sobi, in začul sem, da je nekdo ondu govoril z mojo ženo. Pri odprtih vratih pa sem ugledal nekaj, kar mi je takoj razgrelo kri. Bilo je to nekaj malega — ali vender sem čutil, kakor da je padlo nekaj stotov name. Tak6 me je potlačilo: bila je zibelka. In da nisem kar nič dvojil, zaječalo in zastokalo je nekaj v tej zibelki, in vsi veste, kaj stoka in ječi po zibelkah. »Vraga!« pravim si, »otroka imajo pri hiši, in jaz o vsem tem ne vem ničesar!« In že tedaj sem računjal na prste, koliko let utegne in prav za prav koliko jih sme imeti to otroče, da bi ne bilo kaj zmedenega. In taki računi, ljubi prijatelji, so nekaj čudnega, so-sebno takrat, če se vse lepo ne strinja in ne ujema! In računjal sem in računjal, in sam sveti Bog ve, da se ni hotelo vse ujemati in da Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 711 se je počasi vse kuhalo po meni. Pa je bilo tudi vzroka dovolj 1 Komaj se zavem od prve začudenosti — in kdo bi se ne čudil, kadar je tako? — kar stopi iz izbe v hišo človek, in povem vam, bil sem omamljen, omočen, prav kakor bi me bila strela osmodila! Lepo rej en človek je bil to, in zdravje mu je kar cvetelo na lici. Napasen in spitan se mi je zdel kakor puran, ki se zakolje o binkoštih. Vse je kazalo, da je temu človeku prav dobro pod božjim solncem in da nima drugega dela, nego da si pase in redi trebušček! Oj, vsi tisti božji služabniki, katere praznujemo v dan Vseh svetnikov, vsi so mi priča, kako slabo pa se je godilo meni pod tujim obnebjem in pri tujih ljudeh! Ali ves ta čas seje paslo to človeče, kakor se pase zajec na mladem žitu! In kdo, mislite, kdo je bil? Nihče drug nego Gašper, ki je prej za hlapca služil v Podsteni, ali sedaj je bil hlapec in gospodar pri moji ženi in na zemlji, katero je bil stari oče priskopušil in priščedil zame. Mislim, da sem vam povedal vse, kar je treba vedeti. Ce sedaj vsega ne vidite, pa ste slepci! Pa mislim, da vidite vse in da se čudite z mano, ker nisem pograbil po svetlem noži, ki je ležal pred mano na mizi in da nisem hlapcu Gašperju tega noža potisnil pod rebra ! Pa sem se krotil, ker moja ura še ni bila prišla. Oni pa je prav oblastno hodil po hiši ter zapovedaval in razkladal družini, kaj in kako se bode delalo jutri. »Da ne bodete spali,« končal je, »to vam povem! Lenuhov ne trpim pri hiši, to veste!« Rekši je odrinil bržkone spat, dasi je bilo še zgodaj in dasi je bilo še mnogo opravila v hlevu. Na vse to sem moral vstati. Ko stopim na luč, spozna me volar Tone in zakriči: »Jojmene! Oče je prišel iz Amerike!« »Oče Gašper so pa sedaj na suhem!« zasmeje se hlapec Tine. Jezen stopim v izbo, kjer je tekla zibelka. Ona je sedela tik postelje in bila vsa prepadena. Cula je bila besede, ki jih je izgovorila družina, in kdo bi se ne prestrašil, če je tako in tak6! Pa se je skoro ujunačila in vprašala osorno: »Torej si res doma in še pisal nisi in denarja tudi nisi prinesel?« »Res sem prišel in vprašam te, kaj je to-le tukaj ?« »Kaj? Otroki Saj vender vidiš!« »Pa kje se je dobil ta otrok?« »Kako vprašuješ! Kakor bi oženjem' ljudje ne smeli imeti otr6k! Lepa je ta!« »No, pa vender, koliko let ima to otroče?« 712 Dr. Ivan Tavčar; V Zali. »Koliko let ima? Dve leti ali kaj takega!« Kaj sem hotel! Takisto osatasto me je gledala, da sem rajši umolknil, Vrnem se v hišo, kjer je družina tičala okrog peči ter se šepetaje razgovarjala o mojem prihodu. »Pokliči hlapca!« rečem dekli. »Ali Gašperja?« vpraša. »Gašperja!« »Tine in ti, Tone,« pravim hlapcema, »pripravita se nekoliko! Ali vesta, kako se vrže človek, nadležen človek, čez prag, če ga ne marajo v hiši ?« »Jaz bi že vedel!« zasmeje se Tine, in malone do ušes se mu odpr6 usta. »Tudi jaz sem že nekaj slišal o tem!« zakliče Tone. »Ali mi bodeta pomagala?« >Saj komaj čakava!« odgovorita oba. Takrat pa je prihrul v sobo poštenjak Gašper; ves je bil razljučen. »Kakšen vrag pa že zopet preganja to umazano družino? Se žival ima rada mir, kadar hoče spati, in vi ga ne privoščite poštenemu človeku! Kaj je zopet?« »Le mirno, Gašper!« izpregovorim jaz. »Kdo pa si ti, potepenec?« zarentači name. »Kdo je dovolil, da smejo taki ljudje ostajati čez noč?« »Tine in Tone, ali sta pripravljena?« Oba odgovorita: »Pripravljena sva« »Poprimimo torej!« In planili smo po njem, in prišel je v pravi vrtinec, tak6 smo ga pehali in suvali po veži. »Sedaj veš, da je prišel oče \z Amerike!« zakriči volar. »In sedaj tudi veš, da se ne kuhajo več žganci zate v Brentačevi hiši!« Tako zakriči hlapec Tine. In vrtili in sukali smo ga, da se mu je moralo vrteti v glavi. Pričetkom je rjul in klel. Nato pa je hipoma utihnil, ker je gotovo spoznal mene, hišnega gospodarja. In privrtili in prisukali smo ga do veznih vrat in tam smo mu prav izdatno pomagali, da je čim prej prišel na nočni zrak. Za njim pa smo zaloputnili in zapehnili vrata, ali oni v temi je molčal in niti glasu ni dal od sebe kakor miš v cerkvi. Drugo jutro pa ga ni bilo nikjer in izginil je kakor slana pred solncem. Vidite, tako je bila prišla moja ura ! Ko sem se povrnil k ženi, bila se je le-ta zaprla v svojo izbo in na moje klicanje se ni niti oglasila niti ni odprla, Tudi prav ! Kar Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 7< 3 sva si imela povedati, povedala sva si lahko drugi dan. Spal sem torej prvo noč v senu na hlevu in dobro bi bil spal, da nisem imel sitnih sanj, v katerih me je tlačila prav huda mora. In ta mora je imela podobo težke železne zibeli, in na tleh pod njo sem ležal jaz, a na meni se je neprestano zibala težka, železna zibelka. In to ni šala, ljubi prijatelji 1 In morila me je skrb, pa se nisem upal vprašati pri ljudeh, da bi se mi se bili smijali, saj veste, kako je! »Kaj bi iztikal okrog,« mislim si, »stopi h gospodu, tam imajo krstne spise, tam zveš najlože, kakd in kaj!« Na večer — sram me je bilo — priklatil sem se v župnišče in hitro —• da bi me nikdo ne bil opazil — blisknil po stopnicah navzgor, kjer je stanoval gospod Jurij. Dober gospod je bil, in radi smo ga imeli, dasi je bil časih osorne besede. Po hodniku je hodil tisti večer in pušil iz velike pipe, da se je vse kadilo okrog njega. »Kaj bode dobrega, Brentač?« vpraša me. »Nič dobrega, gospod Jurij!« odgovorim mu; »morda dobim kaj dobrega tu pri vas!« »Pa se lože dobi kaj slabega nego kaj dobrega!« In gospod se je prav prijazno nasmijal, tako da sem mu precej na vso moč zaupal. »Česa torej želiš, Brentač?« Pogledal sem v strop in odgovoril: »Nekaj obljub sem napravil v Ameriki, in to bi rad poravnal, ker nečem biti svojemu gospodu Bogu ničesar dolžan, ko je že vender tako težko, če je človek ljudem dolžan !« Poravnala sva tisto, in gospod Jurij mi pravi: »Lahko noč!« Pa nisem odšel, zopet sem pogledal proti stropu in dejal: »Nekaj bi še rad zvedel, če vas ne nadlegujem! Otroka imam —!« »Otroka imaš!« odreže se gospod Jurij in izpušča goste oblake dima okrog svojega lica, »otroka imaš, Miha, in božji dar je vsak otrok, Miha, ker je nedolžna živalca, s katero moramo biti usmiljeni!« »Nič ne rečem,« odgovorim nat6, »vse je prav in pošteno, kar govorite, gospod Jurij. No, pa bi venderle rad vedel, koliko let ima moje otroče, ker sem bil v Ameriki, ko je prišlo na svet, in to mi povejte!« »Ljuba duša,« začudi se gospod Jurij, »kje bi ti na pamet povedal kaj takega! Saj vender veš, koliko otrok imam vsako leto v fari!« »Pa krstno knjigo odprite!« »Prav rad bi jo odprl, pa je nimam doma. Milostivi škof so pisali, da moram dati vse stare krstne knjige iz nova prevezati. In tudi naše vežejo sedaj v Ljubljani. Ko jih nazaj dobim, pa te takoj pokličem, Miha. In vse natanko pregledava, pa bodeš videl, da je vse v najlepšem redu, ker bi kaj drugega jaz nikakor ne bil hotel zapisati v knjigo!« 714 Dr. Ivan Tavčar : V Zali. Praznih rok sem moral odriniti. Ali verujte mi, pol leta sem hodil pozneje vsako nedeljo h gospodu, ali je že prišla knjiga iz Ljubljane. Toda še vedno so jo vezali v mestu, in gospod Jurij mi ni mogel odgovoriti natančno in vestno, dočim so sosedje dobivali spiske iz krstne knjige, kadar so jih le hoteli. Gospod je imel dobro voljo in zaradi hišnega mojega miru je menil, da je najbolje, če tavam v temi. Pa sem videl vse natanko in nič več nisem hodil vpraševat po krstni knjigi! Imeti nekaj, kar ni tvoje, kar pa ima vender ves svet za tvoje, to je huda, peklenska reč. In nobena pamet vam nič ne pomaga, in vsaka stvar vam je zoperna, in ves svet je tak, da bi človek najrajši pluval nanj! Iz kratka: vrag je, in kaj bi vam pravil, saj veste, da sem že vinjen, ker sem vam pravil vse to in pripovedoval! Kdo bi delal, če mu kukavica kuka okrog ogla! In res, opustil sem vsako delo ter zahajal rajši v pivnice, kjer se je točilo vino. To pa to, vino je jedino zdravilo, katero je ustvarjeno za take ljudi! Kar nam je Bog vzel na oni strani, pa nam daje na tej strani! In pili smo ga, da je bila cela miza mokra ! Ce je prišla ona pome, pa sem jo vzprejel z besedo in s pestj6, da ji je hitro pošlo veselje laziti za mano. Doma se je potem maščevala in prav pošteno me je večkrat preklestila, ko sem bil vinjen ter se ji nisem mogel braniti. Prve čase mi je bilo to nekaj nenavadnega, pozneje pa sem se privadil ter si mislil: »Le tepi, jaz bodem pa pil.« In pričel seje napravljati dolg, iz hlevov je ginila živina, poslopja so prihajala nekamo umazana in raztrgana, ker jih ni nikdo popravljal. In da se ni prodal gruntec, morala se je ona umikati s svojo doto, in konec je bil, da jih je bilo toliko pred doto, da leta ni bila nič več vredna 1 Nekaj časa se je mašilo in mašilo, potlej pa je vse skupaj padlo na kup, in moral sem z Brentačevine, kjer so sedaj tuji ljudje! Tisti dan, ko smo šli od hiše, pa sem živel malone prav tako veselo in zadovoljno kakor tisti večer, ko sem Ga-šperčka pri veznih vratih metal na dvorišče! v Kaj sem hotel drugače! Čemu pa bi stradal, ker nimam svojih otr6k ! To je moj zakoni« — In žalostni Miha je pulil mah iz zemlje in škripal z zobmi in solze je točil, ker je bil vinjen in nesrečen. Drugo jutro pa smo imeli prekrasen lov, in dva petelina sta padla z veje, kjer sta pela zaljubljeno pesem. Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako živali kakor človeku! —
|
