|
== IV. ==
Žalostni Miha pripoveduje o svojem zakonu. tako-le:
Žalostni Miha pripoveduje o svojem zakonu. tako-le: »Ce ste že vsi govorili in klepetali, čemu naj bi molčal jaz, ki sem pametnejši od Tinčeta in sem izkusil mnogo več nego Jernač izpod v Skale! Ce je bil v Ameriki, pa mčni, da je svet odrešil, in če se mu je v tem dekle izpridilo, pa misli, da si je prislužil večno vzveličanje. 646 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Mene poslušaj, Jernač, pa zaslišiš moško besedo. In ta je takale: Boga zahvali, da ti je vzela drugega in da ni vzela tebe, ker bi bil vse večji siromak, nego si dandanes! V tem pa sem tvojih mislij, da se ni dobro oženiti, če ni ravno treba, če se ravno ne moraš! Tinče, ti si dober človek, to je res in to je nekaj 1 Pa tudi pri tebi se vidi, da je dobrota sirota, in največja sirota je dobrota vselej takrat, če jo zakonski mož izkazuje zakonski svoji ženi! Ko bi bil ti, šepasti Tinče, svojo Lenčiko, ko si jo dobil pod svojo streho in ko si začutil, da še zmiraj oči zavija za tisto mlezvo, jedenkrat ali dvakrat prav pošteno in prav krščansko premlatil, kakor se premlati snop v nasadu, ali meniš, da bi ti bila ušla v Ameriko ? Nikoli ne! Nikar da si brskal po svinjaku za skopcem, šel bi bil rajši na pod po cepec in Lenčiki, ki je lazila v mraku z brezpametnim fantom, moral bi bil ž njim pesem zapeti, da bi bila zdajci ugledala vse črne oblake, kar se jih kdaj nagrmadilo nad starim Blegašem! Vidiš, to je moja misel, in če bi bil tako ravnal, živela bi ti žena še danes in še danes bi te uprezala v jarem, kakor te je uprezala tiste dni, ko Pečarjev Miha s svojimi murčki še ni bil prišel iz Amerike!« »Tepla bi me pa venderle ne bila, kakor tepe tebe tvoja!« Tako se vtakne v besedo Tinče, in sicer s prav strupenim glasom. In Miha klaverno povesi glavo in se ne raztogoti, kakor smo pričakovali. »Res,« odgovori mirno, «res, časih me oklesti, ker sem bil ob svojem času nekaj predober, in dobrota proti zakonski ženi je sirota! To si zapomnite vsi, kar vas je oženjenih in kar vas je neoženjenih. Ves svet naj si tO zapomni, pa bode prav in dosti bolje, nego je sedaj 1 — No, če pa menite, da vam bodem s suhim grlom gonil svoje statve, motite se. Gospod Andrej si je ravnokar privoščil kupico rdeče kapljice, in sedaj vam povem, da mi ne pride beseda iz grla, dokler ni prišlo vino v grlo! Vsakemu delavcu grč plačilo, in po tem se ravnajte, sosebno proti meni, ki sem mnogo pametnejši od šepastega Hiščarja, ki vam je dolgo uro sušil svoje mokre otepe, ne da bi bil dobil le kapljico pijače!« »Piti bodeš moral počasi,« zasmeje se gospod Andrej, »ker nam zaloga že pohaja. Tudi ni pošteno, da že sedaj zahtevaš plačilo, ko nam prav za prav še nisi ničesar povedal!« Ko izprazni natočeno kupo, odgovori žalostni Miha: »Ničesar povedal! Kdo pravi kaj takega? Ali vam nisem izpregovoril dosti pametnih in resničnih besed? In resnična je tudi ta, da sem pravi pijanec na svetu, in v desetih farah ga mi ni vrstnika. Tamle Jernač Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 647 izpod Skale hoče biti pijanec — oh, ti moj Bog, mene poglej, pa bodeš šele vedel, kaj je pijanec! Vse to, vse to, krščanski ljudje, zaradi zanikarne ženske, ki sem jo po nesreči vzel v zakon 1 Dostikrat in tudi v največji pijanosti sem tako jezen, da bi najrajši vse razbil, vse, ves svet in še kaj po vrhu! Oj, ti duša moja, koliko si trpela in koliko še trpiš! No, pa kaj bi se jezil? Naš Bog je ustvaril jezo, ali tudi vino je ustvaril, da se vojskuje drugo z drugim. In modro je tako! Ce bi mi bil pa kdo pravil v tistih časih, ko sem imel dobro dvajset let in sem bil najgorših jeden — da ne rečem, najgorši. kar jih je stalo po deseti maši pred cerkvijo — če bi mi bil takrat kdo povedal na uho, da bodem na stare svoje dni taka-le umazana in raztrgana krpa, kakor me vidite pred sabo, zdajci bi ga bil razčesnil! Tako vam povem! Pa je venderle res, in če se sedaj prikažem na vas, pa so otročaji za mano in me zasmehujejo, kakor da sem se porodil kje v gorjanski koči in ne v Brentačevi hiši, lepo sezidani, lepo pobeljeni in v dve nadstropji postavljeni! In stari Brentač, ki je že davno pod zemljo, vrti se kakor vrtavka v svojem grobu, če ima količkaj prilike, da gleda vse to, kar počenja njegov jedini sin na svetu I — Starega Brentača jedini otrok sem bil, in lahko rečem, da sem bil otroče, katerega so se veselili ljudje in angelji. Ko sem prejel prvo sveto obhajilo, prigovarjal je kapelan gospod Jurij mojemu očetu, naj bi me dal v šolo, češ: »Prav gotovo pride v škofovo hišo in mogoče je, da se vzpričo bistre glave še vzpne do škofa ljubljanskega, kar ni najzadnja in ne najslabša na svetu.« — »Kdo pa prevzemi moje lepo posestvo?« odgovoril je stari Brentač, »in ali mislite, da bi mi v grobu dobro delo, če bi se drugi ljudje pasli ob mojih žuljih?« — Ostal sem doma, in trdo me je držal oče, da sem bil slabši od hlapca pri hiši. In ko sem že nosil škornje čez koleno in na telovniku debele in svetle gombe, pa ga mi še ni pokazal denarja, tako da skoro nisem vedel, kaj je vino na svetu. In molilo se je v hiši, in lahko rečem, da vi vsi, kar vas je tu — gospod Andrej bodi izvzet — niti ne veste, kaj je molitev. Nekaj očenašev pozobljete in najlepše pridige v cerkvi prespite, pa mislite, da ste molili! Pa ni tako! Pri Brenta-čevih se je molilo in molilo se je vsak večer, in stari Brentač je molil, kakor sedaj sploh nič več ne znajo moliti. Potem pa smo šli v posteljo, in oče je v pozni noči tu in tam pregledal posteljo za posteljo, v če vse spi v božjem imeni in če kdo ne ponočuje. Ce je izteknil prazno ležišče, pa je vzel debelo grčavo palico v roke in čakal in čakal, dokler se ponočnjak ni tiho priplazil domov. Pa so ga vzprejeli 648 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. udarci, da ga je minil sluh in pogled in da je s črnimi vtiskami plačal ponočnjaški račun. Samo jedenkrat me je zavedel hlapec, da sva šla v soboto ponoči na vas in da smo s fanti nekaj zapeli sredi vasi. Pa nikdar več, ker tako sem bil pretepen, da se mi je zdelo štirinajst dnij, kakor bi bil dva dni ležal v stopah. Pa nikdar več! In zat6 sem komaj vedel, kaj je vino na svetu, in brez greha mi smete verjeti, da tudi nisem vedel, kaj je ženska na svetu! Pač, to zadnje se mi je nekamo dozdevalo. Takrat je služilo pri nas mlado dekletce, Romov-čeva Polonica. Kakor zrela češnja je bila in kakor makov cvet, kadar je v najlepšem cvetji. In delavna je bila, da smo jo imeli vsi radi in sosebno tudi gospodar. Nekdaj sva s Polonico razmetavala kopice na travniku, in takrat mi je zdajci pričel biti svet prav zel6 všeč. Vse je bilo lepo, gore in doline, njive in travniki. Sredi vsega tega pa je bila najlepša Romovševa Polonica. In res je bila lepa! — »Reci katero dekletu,« mislil sem si, in ko je ravno mimo mene nesla plast sena, potipal sem jo nekaj po rdečem lici in dejal: »Polonica, počakaj no malo!« Ali bila je zvita lisica ta Polonica in takoj je obstala, zaljub ljeno me pogledala in kratko odgovorila: »No, pa!« Ženska je veliko vredna, če je mlada in zala. Če pa je stara in grda, tedaj je tudi nje vrednost majhna. Romovčeva pa je bila mlada in kakor zrela češnja, kakor zrela češnja! Bila je zame veliko vredna takrat, in zatorej sem ji srčno dejal: »Kaj praviš Polonica, kaj, če bi bila nekoliko moja?« Še bolj ognjeno me je pogledala in odgovorila: »No, pa!« Beseda je dala besedo, vse se je lepo dogovorilo, in tako sem si pridobil svoje dekle, svoje prvo dekle, ki je bila kakor zrela češnja in kakor makov cvet sredi zelenega žita! Pa moje in moje Polonice veselje ni bilo dolgo; danes je bilo še, jutri pa ga že ni bilo. Stari Romovš, saj ste ga vsi poznali, srkal je rad vince, še rajši žganje. In kadar je bil pijan, bil je neznosen bahač, širokoustnež in grozen kle-petač. Bržkone Polonica ni molčala, in srečna, da si jo hoče bogatega Brentača jedini sin izbrati za ljubico, povedala je o tej sreči morda materi, morda tudi očetu. Starec je nekaj vedel in ko je prvo nedeljo potem, ko sva bila razmetavala kopice s Polonico, po jutranji maši popival v Prodovčevi pivnici, pobahal se je v svoji pijanosti, rekoč: »Prinesi ga še poliček, Prodovecl To ti rečem, pozneje ga bodemo Dr. Ivan Tavčar : V Zali. 649 še večkrat pili za Brentačeve groše, kadar moja Polonica vzame Miholca!« Ni še zvonilo devete, ko je stari Brentač že vedel za te nepremišljene besede. Jezil se ni, bila ga je sama sladkoba. Pred deseto mašo — Polonica se je ravno ravnala v cerkev — poklical je mene in njo v svojo izbo, tja, kamor je spravljal svoje spise in svoj denar. Meni ni dejal besede, dekleta pa je ogovoril tako prijazno, kakor je ogovoril vsakega, če je bil posebno jezen. »Koliko imaš pri meni zasluženega, Polonica?« vprašal je. »Kaj ne, toliko in toliko ?« In še predno mu je utegnila odgovoriti, odštel je na mizo denar in dostavil: »Spravi denar, potem pa glej, da se sama spraviš izpod moje strehe, pa takoj! Ko zazvoni k deseti maši, ne smem te več videti v hiši! Ti, Miha, ti se pa poberi v cerkev in pomoli! Taka je!« Brez besede je moralo dekle iz hiše, in moja ljubezen je bila končana, in še prav vesel sem bil, da je bila tisti dan nedelja, ker bi mi bila sicer prav gotovo palica zapela litanije. Ali če menite, da bodem s suhim grlom kosil to-le starino, motite se! Ker imate vina, naj se toči, da ga pijemo!« Morala se mu je zopet natočiti kupica, da jo je izpil ter si namočil grlo, ki se mu je posušilo tak6 hitro. Nat6 je nadaljeva : Tisto nedeljo po južini mi je dejal oče: »Uprezi lisca v zeleni voziček, da se odpeljeva k Jernejcu v Pod-steno, kjer imava opravka. Pošten mož je, in tudi dekle je pošteno. Imela bode lepo doto, in vesel je mora biti vsakdo, ki jo dobi!« Upregel sem lisca v zeleni voziček, in prav tesno mi je bilo pri srci. Jernejca iz Podstene sem komaj poznal, po njegovem glasu pa sem vedel, da je največji skopuh in oderuh, kar jih je kdaj živelo v dolini. Da ima hčer, to sem tudi, vedel, po vidu pa je nisem niti poznal. Slula je po naši dolini, da je sosebno močna, tal<6 da se ne boji najmočnejšega moškega. Rada je pozivala fante, da se je metala ž njimi, in malone vsakega je posadila na zeleno tratino. Pri hiši so imeli hlapca, in ta je bil močnejši od nje, tega ni mogla vreči Jer-nejčeva Maruša, če sta se spoprijela na zeleni tratini. Ko sva se z očetom vozila že prav proti Podsteni, dejal je: »Le dobro se smuči okrog dekleta, ker to je žena, kakor si je ne moreš želeti boljše! S starcem sem se že nekaj pogovoril, in prav mu je! Ti se smuči okrog dekleta, jaz bodem pa njemu vlekel doto iz žepa.« 650 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Že prej in takoj, ko se mi je ukazalo, naj se zapreže lisec, vedel sem, da se popeljeva z očetom snubit. V meni pa je še tičala Ro-movševa Polonica, in zato sem odgovoril očetu : »Kako naj jo vzamem, če je še ne poznam ? Kako naj jo rad imam, če je nisem še nikoli videl?« Osorno mi je odgovoril: »Rad imam! Kakšna beseda je to? Ali meniš, da sem jaz poznal tvojo mater, ko sem jo jemal? Oče mi je ukazal: Vzemi jo, in vzel sem jo. Ko pa je umrla, prezgodaj umrla, valjal sem se od žalosti po tleh, tako rad sem jo imel! Tudi ti vzameš Jernejčevo, če si pameten ! Poglej me, star še nisem tako, da bi mi že kopali jamo pri Sv. Lovrenci! Dobim še mlado žensko in če le hočem, pa me vzame tudi Romovševa Polonica. In potem pridejo otroci, ti pa bodeš gledal za Brentačevo zemljo in imel je ne bodeš. Bodi pameten!« Kaj sem hotel ? Pameten sem bil in pokoren očetu. V Podsteni sva obstala pred Jernejčevo hišo; vse je bilo kakor v skrinji. Okrog oglov vse lepo pometeno in počejeno; po dvorišči se je pasla cela tolpa piščet, in cel6 nekaj rac je čebljalo vmes. Pri bližnjem potoku je hlapec Gašper napajal dva tolsta konja, in zazdelo se mi je, da naju je precej pisano pogledaval po strani. Tem prijazneje naju je vzprejel hišni oče, in kakor bi trenil, sedela sva že za rumeno mizo n pred sabo sva imela bokal dobrega vina. Pogledavši skozi okno na dvorišče, pa že vidim, kako se je mati Jernejka z nožem v roki lovila za piščeti. Bila je tehtna ženska in z obširnim svojim telesom se je brezuspešno trudila za živalco. — »Gašper, pomagaj no!« zaklicala je hlapcu, ki je prignal konja mimo nje. Ta je nekaj zamrmral, pa je izginil v hlev in ni hotel loviti piščet. Ker se težki gospodinji ni posrečilo pri piščancih, ugrabila je neokretno raco, položila ji glavo na hlod in jo ji odsekala hitro kakor strela. In ujela je še jedno in ji takisto odsekala glavo. Nato se je odgugala v kuhinjo, neprestano kričeč: »Marušica! Marušica!« »Lepa je ta, Jaka, da si prišel k meni in da si precej sina pri-vedel s sabo! Glej, glej, kdo bi si bil mislil, da imaš takega fanta! Prav res, korenjak je!« Tako naju je počastil oče Jernejec. Suh možiček je bil to in kakor sova je gledal z drobnimi očmi. Domislil sem si, da mora biti siromak tisti dolžnik, ki mu pride v pest. In tako je tudi bilo: Dosti jih je odri in na nič spravil ta poštenjak. Razgovarjali smo se o letini in drugih takih rečeh. Kar izpregovori oče: »Pojdi in oglej se nekoliko okrog hiše, da zveš, kako se gospodari pri poštenih in varčnih ljudeh!« Dr. Ivan Tavčar: V Zali 65 1 Vstal sem izza mize in stopil v vežo. V kuhinji je že gorelo z velikim plamenom na ognjišči; po zraku je frfotalo vse polno račjega perja, in po zabeli je dišalo prav prijetno. Mimo mene je prišla stara dekla in se mi zasmijala nekamo porogljivo. Stopim iz veže na dvorišče. Nikjer nikogar. Že hočem zaviti okrog ogla, da bi stopil pod drevje na vrtu. Dva sta se razgovarjala, in prav dobro sem čul, kaj sta govorila. »Snubača imaš, Maruša!« dejal je nekdo, in to je bil po mojem računu hlapec Gašper. »Snubača imaš, in skoro bodemo plesali !« »Snubača!« zasmeje se ženska, »kaj mi hoče ta nit!« »Pa ga le vzameš, če bode oče hotel, in mene odsloviš, kaj?« »Tudi lahko! Da bi le taka nit ne bila!« »Mene odsloviš?« zatogoti se hlapec, »doslej sem ti bil pa dober, kaj ?« »Ali misliš, da se te bojim?« odgovori mu ona ostro, »prav nič se te ne bojim, žleza žlezasta!« »Jaz pa tebe ne! Kaj mi do tega, naj te vzame — ta ali oni! Takih, kakor si ti, imam na vsak prst pet!« »Kaj pa se jaz menim zate? Pojdi, kamor hočeš!« »Prav, pa grem!« In hlapec Gašper kolneč odide. Zavijem okrog ogla. In res, tam na vrtu ob hruški je slonela Jernejčeva Maruša. Rečem vam, prava klada je bila, velikanska in zajetna. Obraza pa nič napačnega, in ker je bila vsa razljučena, da ji je lice kar gorelo, bila je cel6 zala. Kakor je bila velikanska, vzrasla je bila venderle tako, da je vzbujala všečnost, da ne rečem, poželenje. Sosebno tisti dan, ko je bila lepo praznično oblečena, da so krilca kar šumela okrog nje. Ugleda me in stopi proti meni. »Kaj vas ni nič boljših s Poljan, nego si ti?« vpraša me zanič-ljivo. In še zaničljiveje se zasmeje. »Dober ali slaboten,« odgovorim ji hrabro, »to nič ne de. Pa sem še vedno močnejši, nego si ti!« »Močnejši!« zaroga se Maruša, »močnejši! Devet takih pobašem v vrečo, da veš! A16, metajva se, da bodeš videl, kje so Benetke!« »Tudi prav! Čemu bi se ne metala, ker utegneva, ko je ravno nedelja!« Tako sem ji odgovoril moško in srčno. Brez odloga se spopri-meva. Precej sem spoznal, da je močnejša od mene. Bila pa je prehitra in je premalo pazila; zatorej sem ji izpodnesel nogo, ko je najmenj pričakovala. Posadil sem jo na travo, da je bilo veselje. 652 Zamejski: Školjke. »Oj, ti skuta zelena!« zatogotila seje, ko je vstajala. »Rečem ti pa, nikoli bi te ne bila vzela, da me nisi vrgel. Pojdiva v hišo!« Tam pri hlevu pa je stal hlapec Gašper in se je od radosti tolkel po kolenih. »Marušica! Marušica! Ali te je vrgel ? Ta nit te je vrgla! Takih pet na vsak prst, kakor si ti! Haha!« Pograbila je poleno iz skladanice in planila proti njemu. In gotovo bi mu bila razbila lobanjo, da ni hlapec pobegnil v hlev ter se skril nji, ki je od srda kar trepetala. To je bila meni namenjena ženska! (Konec prihodnjič.) Z»J>egaiio v višinah Klaverno človeče Zopet sem ubožec Brez mini in sreče. v Školjke. 4. Oh, to veličanstvo, Prostor ta brezmejni, Svetli ti svetovi Skrivni, čarodejni. Ta tihota večna In ta svit studeni -Groza me obhaja: Tu ni dobro meni! ^ je si, zemlja rodna, Zemlja bedna, mala, Ki jo milost božja Meni v last je dala ? T. ebe jaz ne črtim, Zemlja slikovita ; Cudesna si, krasna, Slavna, ponosita. Plašen in brezupen Vračam se ti v krilo; Da sem te ostavil, To ni dobro bilo. 6. Kdo šumeča morja, Divjekrasne gore, Jezera in reke Prehvaliti more? Kakeršna si koli, Moja si brez kraja, Dokler se s telesom Duša moja spaja! Kdo večere divne, Dneve zlatorosne, Kdo tišine mirne, Vihre gromonosne ? T. ebe pač ne črtim, Lepa mi narava! Kadar vre mi srce In gori mi glava. A/ se šumi nad mano: Skrivno šepetanje Rahlo me zaziblje V čudalepe sanje, Iz človeške drnžbe, Družbe mi dosadne, Cestokrat zatekam V gaje se ti hladne. 8. Zopet duh v sanjave Plove mi višine, In v razkošji ondu Joka, moli, gine. Takrat mir, tolažba V srce mi za veje ; Lice se razjasni, Duša se zasmeje. Krog in krog nebeške Takrat čujem glase ; Slušam, tiho slušam, In ne zabim nase. Zamejski. V Zali. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Konec.) ojdi v hišo, precej pridem za teboj!« To rek.ši, trenila je z okleškom po hlevnih vratih, da so kar zarožljala. »Povem ti, da bi ga bila ubila, če bi mi ne bil ušel ta zaječi Le v hišo pojdi, samo preoblečeni se, potem pa vse uredimo!« Odšla je v gorenjo hišo. Bila je čedno opravljena, ali hotela se je obleči še lepše, ker ni bila samo močna, nego tudi nečimerna, zelo nečimerna! Stopim zopet v hišo, kjer je za mizo z zadovoljnim obrazom sedel moj oče. Bil je sam; stari Jernejec je bil ravnokar odrinil v klet, da zopet natoči vina. Starca sta hitro pila, in mojemu se je že videlo, da mu vince sili pod lase»No, Miholca, ali si ogledal dekleta? Kako ti je všeč, in kaj praviš sedaj? Ni li pameten stari tvoj oče, fante?« »Dekle ni napačno,« odgovorim mu, »kar pa imata s hlapcem, pa mi ni kaj všeč.« »S kakšnim hlapcem?« začudi se oče. In takrat sem mu vse povedal, kar sem bil začul in doživel tam zunaj na vrtu in dvorišči. Upal sem nekoliko, da se oče raztogoti in da me naloži na voziček in odpelje kakor blago, ki se ni hotelo prodati pri tej hiši. Pa nič takega! Stari Brentač je dvakrat ali recimo trikrat pogledal proti stropu, nekaj zamrmral, nat<5 pa hitro izpil vino, kolikor ga je imel še v kupi pred sabo, in molčal. Ni me hotel naložiti na voziček, in tedaj sem se zavedel, da mi je Romovševa Polonica za vselej vzeta in izgubljena. In Jernejčeva Maruša, ki še dandanes tlači dneve mojega življenja, njo so takrat prikovali k meni, da nikdar in nikoli nisem mogel pre- 7o8 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. trgati teh verig! Bridki so taki spomini, in zatorej mi natočite vina, da si poplaknem suho grlo, ker se:n vam itak povedal že mnogo lepega!« Ko izprazni ča.šo, nadaljuje Miha tako-le: »Skoro prinese Jernejec vina in ga s srečnim obrazom postavi na mizo. »Jernej, ko si lazil za vinom, padla je muha v sok. Stvar le ne gre skupaj. Prehitel sem se, prijatelj, prehitel sem se!« Tako se oglasi oče in dela na vso moč kisel obraz. »Kak6 prehitel? Kaj prehitel?« zajeca Jernejec. »Ali nista morda prišla v pošteno hišo?« »V pošteno hišo sva prišla! No, pa je Miha tam zunaj nekaj videl in gledal. Kaj bi ti pravil! Hlapec je, pa je mir besedij. Sam pa veš, da se kaj takega zel6 nerado jemlje s sabo v zakon!« »Oj, ti preklicano dekle ti! Torej se niti danes ni mogla prikrivati ! Takega otroka bi človek kar položil na klop in pretepel do krvi! Tedaj še danes se ni prikrivala! Z otroki so križi, Jaka!« »Križi, Jernej, prav si povedal, veliki križi!« Tako mu pritrdi oče. Nekaj časa se gledata v obraz in molčita. Nato deje Jernejec: »Kaj bi mečkala to stvar! Ti si pameten, Jaka, jaz sem tudi pameten. In dva pametna človeka si še nikdar nista delala zgage. Zatorej pravim in rečem: Petsto še primaknem! Na mojo roko, in Bog daj srečo!« »Pametna beseda je to! In Bog daj srečo!« In tlesknila sta si v roko in takoj sta bila jedina Veselje je prikipelo do vrha, ko je vstopila še Marušica. In videti bi jo bili morali! V laseh je imela za tri prste širok žametast trak in okrog vratu najlepšo svilnato ruto. Bila je kakor oltar, kadar je ob največjih praznikih največ cvetja na njem. Pravim vam, da ni bila nič napačna. In ko je prišla v hišo še mati Jernejka ter postavila pred nas pečene race in hleb belega kruha, otajala se je tudi meni duša, in mislil sem v si: »Ze Bog hoče, da jo moraš vzeti!« — Pravijo, da Bog vse prav naredi, kar naredi. Zatorej pa mislim, da tega zakona ni napravil Bog, ker res ni bil prav narejen! Pa sva se vender vzela! In svatba je bila, kakor jih je malo v dolini, in plesali smo in pili smo, in zidane volje smo bili, da je bilo kaj! Ko smo svatje stopili iz cerkve, stala je med drugimi gledalci ob vaški brvi tudi Romovševa Polonica. In prav bleda je bila, in tik nje je stal stari Romovš potrtega in skesanega obraza in bržkone ga je pekla vest, da je s svojim jezikom napravil to svatovanje ter Dr. Ivan Tavčar; V Zali. 709 svojo hčer pehnil v nesrečo. Hudo mi je bilo, da sem moral pogledati proti Blegašu, da mi ni bilo treba gledati Romovševe Polonice in nje siromaštva ! Ej, pa smo brezumni ljudje, kar nas je na svetu, in srečo odrivamo od sebe in sami silimo v nesrečo! Dobil sem torej očetov dom in mlado in močno ženo. Ne bodem se pritoževal: dobra in pridna gospodinja je bila. In grabila in grabila je, kjer je mogla. — Za vsakim beličem je pogledala dvakrat, p redno ga je pustila od hiše. In posle je ostro držala, da se jim ni godilo predobro in da niti za trenutek niso držali rok križema. Vsak čas jim je bila za petami in gorje, kogar je izteknila na lenuški stezi. Ali jih je preslišal! Tudi mene je tiščala v škripcih, da se kar nisem genil. Ali mislite, da sem smel kdaj v pivnico ? Če sem le prestopil prag pri Prodovčevih, bila je kakor sapa za mano in prignala me je brez upora domov, tako da sem bil skoro po poroki v zasmeh vsi vasi! Dokler je živel oče, bilo je še nekoliko bolje. Pa je kaj skoro umrl, in odslej sem bil za pravega hlapca pri hiši! Vedno sem ji delal premalo, vedno se je premalo zaslužilo, povsod preveč zapravilo, povsod se je premalo prihranilo. Bila je groza, rečem vam, velika groza! — Tiste dni je vse drlo v Ameriko, kjer se je dobro služilo in od koder se je pošiljalo mnogo denarja k nam. Kadar je kdo kaj poslal, moral sem čuti: »Ta je zopet poslal toliko in toliko.« In popisavala mi je, kak6 lahko bi odrinil tudi jaz čez morje ter služil lepega denarja, če bi ne bil tako len, da sedaj postopam brez dela. Vse se bode zajedlo, in na stare dni nam bode stradati in beračiti, ker prej vse snemo in poženemo. In čemu bi ne šel v Ameriko, ko bi ona lahko doma opravila in obdelala, česar je treba: »Vzel si močno ženo, ki se ne boji nikakega dela!« To mi je povedala stokrat in stokrat, in končno mi je bilo vsega preveč, in udal sem se in odšel v tuji svet, samo da sem imel mir. Tako lepo je sijalo solnce in tal<6 čisto modro je bilo nebo, ko sem spomladanskega dne odhajal iz vasi. Pa sem le odšel, samo da sem imel mir! Ej, Gospod Bog je moral tisti dan imeti usmiljenje z mano, tako sem bil siroten in zapuščen ! Tik ceste zunaj vasi — saj veste, da sem moral hoditi peš — ondu je Polonica nekaj delala v zelenem grmičevji. »Miha,« zaklicala je, »ali moraš res v Ameriko? In doma imate toliko kruha, da vam ga preostaja. Oj, oj!« »Res grem,« odgovoril sem ji, in glas mi je zastajal v grlu, »res grem, samo da imam mir pred svojo ženo!« »Ko bi bil mene vzel, lahko bi bil ostal doma I« »Sedaj se ne da pomagati!« 7io Dr. Ivan Tavčar: V Zali. In odrinil sem dalje, naravnost po stezi, ki drži do Amerike! Tam sem ostal dve leti in pol, prijatelji, dve leti in pol. A doma sem imel plačano zemljo in dvajset glav lepe živine in vsega drugega v obilici! Pa sem se pehal v tujih zemljah in delal kakor zamorec, da nisem imel od življenja ničesar, prav ničesar! Zaslužil sem res, pa sem tudi od meseca do meseca dobival pisma, naj pošljem kaj denarja. In pošiljal sem, da se ga je končno nabral lep kup. Ko sem si mislil, da mora biti. tudi ženi že zadosti, pospravil sem svoj zveženj in pobral kopita ter se potegnil čez sivo morje. Dve leti in pol sta minili, ko sem jesenskega večera zopet stal pred Brentačevo hišo ter sopel vase tisto volno sapo, ki piha okrog naših hribov. Vesel sem bil in upal sem, da me bodo veseli tudi drugi. Pred hišo se mi vsili v pogled gostilniško znamenje, dolge rumene oblanice, viseče od strehe. Gostilno so si bili omislili v tem, in takoj mi je nekaj šinilo čez srce\ da morda ne bode vse prav in vse v tistem redu, ki bodi pri hiši, katere gospodar je v Ameriki. — Mislim si, pa vstopim v pivnico, da vidim, kaj in kako. Ni se mi bilo treba bati, da me kdo spozna. Delo in trud sta mi bila predrugačila lice, in prav zel6 sem se bil postaral. Tudi sem sedaj nosil široko brado in ker sem bil oblečen polovično-gospodsko, ni me mogel spoznati nikdo. Tem menj, ker me ni nihče pričakoval. Nikomur nisem pisal, da pridem, ker sem vedel, da bi ženi ne bilo všeč, če pustim zaslužek ter pridem zopet lenobo past na dom. Hrabro torej vstopim ter sedem pri vratih k mizi, kjer je bilo precej temačno. Pri drugi mizi je večerjala družina, in videlo se mi je, da je sedaj precej poslov pri hiši. Prihitela je drobna dekla in me vprašala, ali hočem kaj piti. Ukažem vina in se delam, kakor bi bil tujec pod streho te hiše. Nikdo me ni spoznal in v miru sem srkal svojo kapljico. Tedaj so se odprla vrata pri sosedni sobi, in začul sem, da je nekdo ondu govoril z mojo ženo. Pri odprtih vratih pa sem ugledal nekaj, kar mi je takoj razgrelo kri. Bilo je to nekaj malega — ali vender sem čutil, kakor da je padlo nekaj stotov name. Tak6 me je potlačilo: bila je zibelka. In da nisem kar nič dvojil, zaječalo in zastokalo je nekaj v tej zibelki, in vsi veste, kaj stoka in ječi po zibelkah. »Vraga!« pravim si, »otroka imajo pri hiši, in jaz o vsem tem ne vem ničesar!« In že tedaj sem računjal na prste, koliko let utegne in prav za prav koliko jih sme imeti to otroče, da bi ne bilo kaj zmedenega. In taki računi, ljubi prijatelji, so nekaj čudnega, so-sebno takrat, če se vse lepo ne strinja in ne ujema! In računjal sem in računjal, in sam sveti Bog ve, da se ni hotelo vse ujemati in da Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 711 se je počasi vse kuhalo po meni. Pa je bilo tudi vzroka dovolj 1 Komaj se zavem od prve začudenosti — in kdo bi se ne čudil, kadar je tako? — kar stopi iz izbe v hišo človek, in povem vam, bil sem omamljen, omočen, prav kakor bi me bila strela osmodila! Lepo rej en človek je bil to, in zdravje mu je kar cvetelo na lici. Napasen in spitan se mi je zdel kakor puran, ki se zakolje o binkoštih. Vse je kazalo, da je temu človeku prav dobro pod božjim solncem in da nima drugega dela, nego da si pase in redi trebušček! Oj, vsi tisti božji služabniki, katere praznujemo v dan Vseh svetnikov, vsi so mi priča, kako slabo pa se je godilo meni pod tujim obnebjem in pri tujih ljudeh! Ali ves ta čas seje paslo to človeče, kakor se pase zajec na mladem žitu! In kdo, mislite, kdo je bil? Nihče drug nego Gašper, ki je prej za hlapca služil v Podsteni, ali sedaj je bil hlapec in gospodar pri moji ženi in na zemlji, katero je bil stari oče priskopušil in priščedil zame. Mislim, da sem vam povedal vse, kar je treba vedeti. Ce sedaj vsega ne vidite, pa ste slepci! Pa mislim, da vidite vse in da se čudite z mano, ker nisem pograbil po svetlem noži, ki je ležal pred mano na mizi in da nisem hlapcu Gašperju tega noža potisnil pod rebra ! Pa sem se krotil, ker moja ura še ni bila prišla. Oni pa je prav oblastno hodil po hiši ter zapovedaval in razkladal družini, kaj in kako se bode delalo jutri. »Da ne bodete spali,« končal je, »to vam povem! Lenuhov ne trpim pri hiši, to veste!« Rekši je odrinil bržkone spat, dasi je bilo še zgodaj in dasi je bilo še mnogo opravila v hlevu. Na vse to sem moral vstati. Ko stopim na luč, spozna me volar Tone in zakriči: »Jojmene! Oče je prišel iz Amerike!« »Oče Gašper so pa sedaj na suhem!« zasmeje se hlapec Tine. Jezen stopim v izbo, kjer je tekla zibelka. Ona je sedela tik postelje in bila vsa prepadena. Cula je bila besede, ki jih je izgovorila družina, in kdo bi se ne prestrašil, če je tako in tak6! Pa se je skoro ujunačila in vprašala osorno: »Torej si res doma in še pisal nisi in denarja tudi nisi prinesel?« »Res sem prišel in vprašam te, kaj je to-le tukaj ?« »Kaj? Otroki Saj vender vidiš!« »Pa kje se je dobil ta otrok?« »Kako vprašuješ! Kakor bi oženjem' ljudje ne smeli imeti otr6k! Lepa je ta!« »No, pa vender, koliko let ima to otroče?« 712 Dr. Ivan Tavčar; V Zali. »Koliko let ima? Dve leti ali kaj takega!« Kaj sem hotel! Takisto osatasto me je gledala, da sem rajši umolknil, Vrnem se v hišo, kjer je družina tičala okrog peči ter se šepetaje razgovarjala o mojem prihodu. »Pokliči hlapca!« rečem dekli. »Ali Gašperja?« vpraša. »Gašperja!« »Tine in ti, Tone,« pravim hlapcema, »pripravita se nekoliko! Ali vesta, kako se vrže človek, nadležen človek, čez prag, če ga ne marajo v hiši ?« »Jaz bi že vedel!« zasmeje se Tine, in malone do ušes se mu odpr6 usta. »Tudi jaz sem že nekaj slišal o tem!« zakliče Tone. »Ali mi bodeta pomagala?« >Saj komaj čakava!« odgovorita oba. Takrat pa je prihrul v sobo poštenjak Gašper; ves je bil razljučen. »Kakšen vrag pa že zopet preganja to umazano družino? Se žival ima rada mir, kadar hoče spati, in vi ga ne privoščite poštenemu človeku! Kaj je zopet?« »Le mirno, Gašper!« izpregovorim jaz. »Kdo pa si ti, potepenec?« zarentači name. »Kdo je dovolil, da smejo taki ljudje ostajati čez noč?« »Tine in Tone, ali sta pripravljena?« Oba odgovorita: »Pripravljena sva« »Poprimimo torej!« In planili smo po njem, in prišel je v pravi vrtinec, tak6 smo ga pehali in suvali po veži. »Sedaj veš, da je prišel oče \z Amerike!« zakriči volar. »In sedaj tudi veš, da se ne kuhajo več žganci zate v Brentačevi hiši!« Tako zakriči hlapec Tine. In vrtili in sukali smo ga, da se mu je moralo vrteti v glavi. Pričetkom je rjul in klel. Nato pa je hipoma utihnil, ker je gotovo spoznal mene, hišnega gospodarja. In privrtili in prisukali smo ga do veznih vrat in tam smo mu prav izdatno pomagali, da je čim prej prišel na nočni zrak. Za njim pa smo zaloputnili in zapehnili vrata, ali oni v temi je molčal in niti glasu ni dal od sebe kakor miš v cerkvi. Drugo jutro pa ga ni bilo nikjer in izginil je kakor slana pred solncem. Vidite, tako je bila prišla moja ura ! Ko sem se povrnil k ženi, bila se je le-ta zaprla v svojo izbo in na moje klicanje se ni niti oglasila niti ni odprla, Tudi prav ! Kar Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 7< 3 sva si imela povedati, povedala sva si lahko drugi dan. Spal sem torej prvo noč v senu na hlevu in dobro bi bil spal, da nisem imel sitnih sanj, v katerih me je tlačila prav huda mora. In ta mora je imela podobo težke železne zibeli, in na tleh pod njo sem ležal jaz, a na meni se je neprestano zibala težka, železna zibelka. In to ni šala, ljubi prijatelji 1 In morila me je skrb, pa se nisem upal vprašati pri ljudeh, da bi se mi se bili smijali, saj veste, kako je! »Kaj bi iztikal okrog,« mislim si, »stopi h gospodu, tam imajo krstne spise, tam zveš najlože, kakd in kaj!« Na večer — sram me je bilo — priklatil sem se v župnišče in hitro —• da bi me nikdo ne bil opazil — blisknil po stopnicah navzgor, kjer je stanoval gospod Jurij. Dober gospod je bil, in radi smo ga imeli, dasi je bil časih osorne besede. Po hodniku je hodil tisti večer in pušil iz velike pipe, da se je vse kadilo okrog njega. »Kaj bode dobrega, Brentač?« vpraša me. »Nič dobrega, gospod Jurij!« odgovorim mu; »morda dobim kaj dobrega tu pri vas!« »Pa se lože dobi kaj slabega nego kaj dobrega!« In gospod se je prav prijazno nasmijal, tako da sem mu precej na vso moč zaupal. »Česa torej želiš, Brentač?« Pogledal sem v strop in odgovoril: »Nekaj obljub sem napravil v Ameriki, in to bi rad poravnal, ker nečem biti svojemu gospodu Bogu ničesar dolžan, ko je že vender tako težko, če je človek ljudem dolžan !« Poravnala sva tisto, in gospod Jurij mi pravi: »Lahko noč!« Pa nisem odšel, zopet sem pogledal proti stropu in dejal: »Nekaj bi še rad zvedel, če vas ne nadlegujem! Otroka imam —!« »Otroka imaš!« odreže se gospod Jurij in izpušča goste oblake dima okrog svojega lica, »otroka imaš, Miha, in božji dar je vsak otrok, Miha, ker je nedolžna živalca, s katero moramo biti usmiljeni!« »Nič ne rečem,« odgovorim nat6, »vse je prav in pošteno, kar govorite, gospod Jurij. No, pa bi venderle rad vedel, koliko let ima moje otroče, ker sem bil v Ameriki, ko je prišlo na svet, in to mi povejte!« »Ljuba duša,« začudi se gospod Jurij, »kje bi ti na pamet povedal kaj takega! Saj vender veš, koliko otrok imam vsako leto v fari!« »Pa krstno knjigo odprite!« »Prav rad bi jo odprl, pa je nimam doma. Milostivi škof so pisali, da moram dati vse stare krstne knjige iz nova prevezati. In tudi naše vežejo sedaj v Ljubljani. Ko jih nazaj dobim, pa te takoj pokličem, Miha. In vse natanko pregledava, pa bodeš videl, da je vse v najlepšem redu, ker bi kaj drugega jaz nikakor ne bil hotel zapisati v knjigo!« 714 Dr. Ivan Tavčar : V Zali. Praznih rok sem moral odriniti. Ali verujte mi, pol leta sem hodil pozneje vsako nedeljo h gospodu, ali je že prišla knjiga iz Ljubljane. Toda še vedno so jo vezali v mestu, in gospod Jurij mi ni mogel odgovoriti natančno in vestno, dočim so sosedje dobivali spiske iz krstne knjige, kadar so jih le hoteli. Gospod je imel dobro voljo in zaradi hišnega mojega miru je menil, da je najbolje, če tavam v temi. Pa sem videl vse natanko in nič več nisem hodil vpraševat po krstni knjigi! Imeti nekaj, kar ni tvoje, kar pa ima vender ves svet za tvoje, to je huda, peklenska reč. In nobena pamet vam nič ne pomaga, in vsaka stvar vam je zoperna, in ves svet je tak, da bi človek najrajši pluval nanj! Iz kratka: vrag je, in kaj bi vam pravil, saj veste, da sem že vinjen, ker sem vam pravil vse to in pripovedoval! Kdo bi delal, če mu kukavica kuka okrog ogla! In res, opustil sem vsako delo ter zahajal rajši v pivnice, kjer se je točilo vino. To pa to, vino je jedino zdravilo, katero je ustvarjeno za take ljudi! Kar nam je Bog vzel na oni strani, pa nam daje na tej strani! In pili smo ga, da je bila cela miza mokra ! Ce je prišla ona pome, pa sem jo vzprejel z besedo in s pestj6, da ji je hitro pošlo veselje laziti za mano. Doma se je potem maščevala in prav pošteno me je večkrat preklestila, ko sem bil vinjen ter se ji nisem mogel braniti. Prve čase mi je bilo to nekaj nenavadnega, pozneje pa sem se privadil ter si mislil: »Le tepi, jaz bodem pa pil.« In pričel seje napravljati dolg, iz hlevov je ginila živina, poslopja so prihajala nekamo umazana in raztrgana, ker jih ni nikdo popravljal. In da se ni prodal gruntec, morala se je ona umikati s svojo doto, in konec je bil, da jih je bilo toliko pred doto, da leta ni bila nič več vredna 1 Nekaj časa se je mašilo in mašilo, potlej pa je vse skupaj padlo na kup, in moral sem z Brentačevine, kjer so sedaj tuji ljudje! Tisti dan, ko smo šli od hiše, pa sem živel malone prav tako veselo in zadovoljno kakor tisti večer, ko sem Ga-šperčka pri veznih vratih metal na dvorišče! v Kaj sem hotel drugače! Čemu pa bi stradal, ker nimam svojih otr6k ! To je moj zakoni« — In žalostni Miha je pulil mah iz zemlje in škripal z zobmi in solze je točil, ker je bil vinjen in nesrečen. Drugo jutro pa smo imeli prekrasen lov, in dva petelina sta padla z veje, kjer sta pela zaljubljeno pesem. Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako živali kakor človeku! —
»Ce ste že vsi govorili in klepetali, čemu naj bi molčal jaz, ki sem pametnejši od Tinčeta in sem izkusil mnogo več nego Jernač izpod v Skale! Ce je bil v Ameriki, pa mčni, da je svet odrešil, in če se mu je v tem dekle izpridilo, pa misli, da si je prislužil večno vzveličanje. 646 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Mene poslušaj, Jernač, pa zaslišiš moško besedo. In ta je takale: Boga zahvali, da ti je vzela drugega in da ni vzela tebe, ker bi bil vse večji siromak, nego si dandanes! V tem pa sem tvojih mislij, da se ni dobro oženiti, če ni ravno treba, če se ravno ne moraš! Tinče, ti si dober človek, to je res in to je nekaj 1 Pa tudi pri tebi se vidi, da je dobrota sirota, in največja sirota je dobrota vselej takrat, če jo zakonski mož izkazuje zakonski svoji ženi! Ko bi bil ti, šepasti Tinče, svojo Lenčiko, ko si jo dobil pod svojo streho in ko si začutil, da še zmiraj oči zavija za tisto mlezvo, jedenkrat ali dvakrat prav pošteno in prav krščansko premlatil, kakor se premlati snop v nasadu, ali meniš, da bi ti bila ušla v Ameriko ? Nikoli ne! Nikar da si brskal po svinjaku za skopcem, šel bi bil rajši na pod po cepec in Lenčiki, ki je lazila v mraku z brezpametnim fantom, moral bi bil ž njim pesem zapeti, da bi bila zdajci ugledala vse črne oblake, kar se jih kdaj nagrmadilo nad starim Blegašem! Vidiš, to je moja misel, in če bi bil tako ravnal, živela bi ti žena še danes in še danes bi te uprezala v jarem, kakor te je uprezala tiste dni, ko Pečarjev Miha s svojimi murčki še ni bil prišel iz Amerike!«
»Tepla bi me pa venderle ne bila, kakor tepe tebe tvoja!« Tako se vtakne v besedo Tinče, in sicer s prav strupenim glasom.
In Miha klaverno povesi glavo in se ne raztogoti, kakor smo pričakovali.
»Res,« odgovori mirno, «res, časih me oklesti, ker sem bil ob svojem času nekaj predober, in dobrota proti zakonski ženi je sirota! To si zapomnite vsi, kar vas je oženjenih in kar vas je neoženjenih. Ves svet naj si tO zapomni, pa bode prav in dosti bolje, nego je sedaj 1 — No, če pa menite, da vam bodem s suhim grlom gonil svoje statve, motite se. Gospod Andrej si je ravnokar privoščil kupico rdeče kapljice, in sedaj vam povem, da mi ne pride beseda iz grla, dokler ni prišlo vino v grlo! Vsakemu delavcu grč plačilo, in po tem se ravnajte, sosebno proti meni, ki sem mnogo pametnejši od šepastega Hiščarja, ki vam je dolgo uro sušil svoje mokre otepe, ne da bi bil dobil le kapljico pijače!«
»Piti bodeš moral počasi,« zasmeje se gospod Andrej, »ker nam zaloga že pohaja. Tudi ni pošteno, da že sedaj zahtevaš plačilo, ko nam prav za prav še nisi ničesar povedal!«
Ko izprazni natočeno kupo, odgovori žalostni Miha: »Ničesar povedal! Kdo pravi kaj takega? Ali vam nisem izpregovoril dosti pametnih in resničnih besed? In resnična je tudi ta, da sem pravi pijanec na svetu, in v desetih farah ga mi ni vrstnika. Tamle Jernač Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 647 izpod Skale hoče biti pijanec — oh, ti moj Bog, mene poglej, pa bodeš šele vedel, kaj je pijanec! Vse to, vse to, krščanski ljudje, zaradi zanikarne ženske, ki sem jo po nesreči vzel v zakon 1 Dostikrat in tudi v največji pijanosti sem tako jezen, da bi najrajši vse razbil, vse, ves svet in še kaj po vrhu! Oj, ti duša moja, koliko si trpela in koliko še trpiš! No, pa kaj bi se jezil? Naš Bog je ustvaril jezo, ali tudi vino je ustvaril, da se vojskuje drugo z drugim. In modro je tako!
Če bi mi bil pa kdo pravil v tistih časih, ko sem imel dobro dvajset let in sem bil najgorših jeden — da ne rečem, najgorši. kar jih je stalo po deseti maši pred cerkvijo — če bi mi bil takrat kdo povedal na uho, da bodem na stare svoje dni taka-le umazana in raztrgana krpa, kakor me vidite pred sabo, zdajci bi ga bil razčesnil! Tako vam povem! Pa je venderle res, in če se sedaj prikažem na vas, pa so otročaji za mano in me zasmehujejo, kakor da sem se porodil kje v gorjanski koči in ne v Brentačevi hiši, lepo sezidani, lepo pobeljeni in v dve nadstropji postavljeni! In stari Brentač, ki je že davno pod zemljo, vrti se kakor vrtavka v svojem grobu, če ima količkaj prilike, da gleda vse to, kar počenja njegov jedini sin na svetu I — Starega Brentača jedini otrok sem bil, in lahko rečem, da sem bil otroče, katerega so se veselili ljudje in angelji. Ko sem prejel prvo sveto obhajilo, prigovarjal je kapelan gospod Jurij mojemu očetu, naj bi me dal v šolo, češ: »Prav gotovo pride v škofovo hišo in mogoče je, da se vzpričo bistre glave še vzpne do škofa ljubljanskega, kar ni najzadnja in ne najslabša na svetu.« — »Kdo pa prevzemi moje lepo posestvo?« odgovoril je stari Brentač, »in ali mislite, da bi mi v grobu dobro delo, če bi se drugi ljudje pasli ob mojih žuljih?« — Ostal sem doma, in trdo me je držal oče, da sem bil slabši od hlapca pri hiši. In ko sem že nosil škornje čez koleno in na telovniku debele in svetle gombe, pa ga mi še ni pokazal denarja, tako da skoro nisem vedel, kaj je vino na svetu. In molilo se je v hiši, in lahko rečem, da vi vsi, kar vas je tu — gospod Andrej bodi izvzet — niti ne veste, kaj je molitev. Nekaj očenašev pozobljete in najlepše pridige v cerkvi prespite, pa mislite, da ste molili! Pa ni tako! Pri Brenta-čevih se je molilo in molilo se je vsak večer, in stari Brentač je molil, kakor sedaj sploh nič več ne znajo moliti. Potem pa smo šli v posteljo, in oče je v pozni noči tu in tam pregledal posteljo za posteljo, v če vse spi v božjem imeni in če kdo ne ponočuje. Ce je izteknil prazno ležišče, pa je vzel debelo grčavo palico v roke in čakal in čakal, dokler se ponočnjak ni tiho priplazil domov. Pa so ga vzprejeli 648 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. udarci, da ga je minil sluh in pogled in da je s črnimi vtiskami plačal ponočnjaški račun. Samo jedenkrat me je zavedel hlapec, da sva šla v soboto ponoči na vas in da smo s fanti nekaj zapeli sredi vasi. Pa nikdar več, ker tako sem bil pretepen, da se mi je zdelo štirinajst dnij, kakor bi bil dva dni ležal v stopah. Pa nikdar več! In zat6 sem komaj vedel, kaj je vino na svetu, in brez greha mi smete verjeti, da tudi nisem vedel, kaj je ženska na svetu! Pač, to zadnje se mi je nekamo dozdevalo. Takrat je služilo pri nas mlado dekletce, Romov-čeva Polonica. Kakor zrela češnja je bila in kakor makov cvet, kadar je v najlepšem cvetji. In delavna je bila, da smo jo imeli vsi radi in sosebno tudi gospodar. Nekdaj sva s Polonico razmetavala kopice na travniku, in takrat mi je zdajci pričel biti svet prav zel6 všeč. Vse je bilo lepo, gore in doline, njive in travniki. Sredi vsega tega pa je bila najlepša Romovševa Polonica. In res je bila lepa! — »Reci katero dekletu,« mislil sem si, in ko je ravno mimo mene nesla plast sena, potipal sem jo nekaj po rdečem lici in dejal:
»Polonica, počakaj no malo!«
Ali bila je zvita lisica ta Polonica in takoj je obstala, zaljub ljeno me pogledala in kratko odgovorila:
»No, pa!«
Ženska je veliko vredna, če je mlada in zala. Če pa je stara in grda, tedaj je tudi nje vrednost majhna. Romovčeva pa je bila mlada in kakor zrela češnja, kakor zrela češnja! Bila je zame veliko vredna takrat, in zatorej sem ji srčno dejal:
»Kaj praviš Polonica, kaj, če bi bila nekoliko moja?«
Še bolj ognjeno me je pogledala in odgovorila:
»No, pa!«
Beseda je dala besedo, vse se je lepo dogovorilo, in tako sem si pridobil svoje dekle, svoje prvo dekle, ki je bila kakor zrela češnja in kakor makov cvet sredi zelenega žita! Pa moje in moje Polonice veselje ni bilo dolgo; danes je bilo še, jutri pa ga že ni bilo. Stari Romovš, saj ste ga vsi poznali, srkal je rad vince, še rajši žganje. In kadar je bil pijan, bil je neznosen bahač, širokoustnež in grozen kle-petač. Bržkone Polonica ni molčala, in srečna, da si jo hoče bogatega Brentača jedini sin izbrati za ljubico, povedala je o tej sreči morda materi, morda tudi očetu. Starec je nekaj vedel in ko je prvo nedeljo potem, ko sva bila razmetavala kopice s Polonico, po jutranji maši popival v Prodovčevi pivnici, pobahal se je v svoji pijanosti, rekoč: »Prinesi ga še poliček, Prodovecl To ti rečem, pozneje ga bodemo Dr. Ivan Tavčar : V Zali. 649 še večkrat pili za Brentačeve groše, kadar moja Polonica vzame Miholca!«
Ni še zvonilo devete, ko je stari Brentač že vedel za te nepremišljene besede. Jezil se ni, bila ga je sama sladkoba. Pred deseto mašo — Polonica se je ravno ravnala v cerkev — poklical je mene in njo v svojo izbo, tja, kamor je spravljal svoje spise in svoj denar. Meni ni dejal besede, dekleta pa je ogovoril tako prijazno, kakor je ogovoril vsakega, če je bil posebno jezen.
»Koliko imaš pri meni zasluženega, Polonica?« vprašal je. »Kaj ne, toliko in toliko ?«
In še predno mu je utegnila odgovoriti, odštel je na mizo denar in dostavil:
»Spravi denar, potem pa glej, da se sama spraviš izpod moje strehe, pa takoj! Ko zazvoni k deseti maši, ne smem te več videti v hiši! Ti, Miha, ti se pa poberi v cerkev in pomoli! Taka je!«
Brez besede je moralo dekle iz hiše, in moja ljubezen je bila končana, in še prav vesel sem bil, da je bila tisti dan nedelja, ker bi mi bila sicer prav gotovo palica zapela litanije. Ali če menite, da bodem s suhim grlom kosil to-le starino, motite se! Ker imate vina, naj se toči, da ga pijemo!«
Morala se mu je zopet natočiti kupica, da jo je izpil ter si namočil grlo, ki se mu je posušilo tak6 hitro. Nat6 je nadaljeva :
Tisto nedeljo po južini mi je dejal oče:
»Uprezi lisca v zeleni voziček, da se odpeljeva k Jernejcu v Pod-steno, kjer imava opravka. Pošten mož je, in tudi dekle je pošteno. Imela bode lepo doto, in vesel je mora biti vsakdo, ki jo dobi!« Upregel sem lisca v zeleni voziček, in prav tesno mi je bilo pri srci. Jernejca iz Podstene sem komaj poznal, po njegovem glasu pa sem vedel, da je največji skopuh in oderuh, kar jih je kdaj živelo v dolini. Da ima hčer, to sem tudi, vedel, po vidu pa je nisem niti poznal. Slula je po naši dolini, da je sosebno močna, tal<6 da se ne boji najmočnejšega moškega. Rada je pozivala fante, da se je metala ž njimi, in malone vsakega je posadila na zeleno tratino. Pri hiši so imeli hlapca, in ta je bil močnejši od nje, tega ni mogla vreči Jer-nejčeva Maruša, če sta se spoprijela na zeleni tratini.
Ko sva se z očetom vozila že prav proti Podsteni, dejal je: »Le dobro se smuči okrog dekleta, ker to je žena, kakor si je ne moreš želeti boljše! S starcem sem se že nekaj pogovoril, in prav mu je! Ti se smuči okrog dekleta, jaz bodem pa njemu vlekel doto iz žepa.«
Že prej in takoj, ko se mi je ukazalo, naj se zapreže lisec, vedel sem, da se popeljeva z očetom snubit. V meni pa je še tičala Ro-movševa Polonica, in zato sem odgovoril očetu : »Kako naj jo vzamem, če je še ne poznam ? Kako naj jo rad imam, če je nisem še nikoli videl?«
Osorno mi je odgovoril: »Rad imam! Kakšna beseda je to? Ali meniš, da sem jaz poznal tvojo mater, ko sem jo jemal? Oče mi je ukazal: Vzemi jo, in vzel sem jo. Ko pa je umrla, prezgodaj umrla, valjal sem se od žalosti po tleh, tako rad sem jo imel! Tudi ti vzameš Jernejčevo, če si pameten ! Poglej me, star še nisem tako, da bi mi že kopali jamo pri Sv. Lovrenci! Dobim še mlado žensko in če le hočem, pa me vzame tudi Romovševa Polonica. In potem pridejo otroci, ti pa bodeš gledal za Brentačevo zemljo in imel je ne bodeš. Bodi pameten!«
Kaj sem hotel? Pameten sem bil in pokoren očetu. V Podsteni sva obstala pred Jernejčevo hišo; vse je bilo kakor v skrinji. Okrog oglov vse lepo pometeno in počejeno; po dvorišči se je pasla cela tolpa piščet, in cel6 nekaj rac je čebljalo vmes. Pri bližnjem potoku je hlapec Gašper napajal dva tolsta konja, in zazdelo se mi je, da naju je precej pisano pogledaval po strani. Tem prijazneje naju je vzprejel hišni oče, in kakor bi trenil, sedela sva že za rumeno mizo n pred sabo sva imela bokal dobrega vina. Pogledavši skozi okno na dvorišče, pa že vidim, kako se je mati Jernejka z nožem v roki lovila za piščeti. Bila je tehtna ženska in z obširnim svojim telesom se je brezuspešno trudila za živalco. — »Gašper, pomagaj no!« zaklicala je hlapcu, ki je prignal konja mimo nje. Ta je nekaj zamrmral, pa je izginil v hlev in ni hotel loviti piščet. Ker se težki gospodinji ni posrečilo pri piščancih, ugrabila je neokretno raco, položila ji glavo na hlod in jo ji odsekala hitro kakor strela. In ujela je še jedno in ji takisto odsekala glavo. Nato se je odgugala v kuhinjo, neprestano kričeč: »Marušica! Marušica!«
»Lepa je ta, Jaka, da si prišel k meni in da si precej sina pri-vedel s sabo! Glej, glej, kdo bi si bil mislil, da imaš takega fanta! Prav res, korenjak je!«
Tako naju je počastil oče Jernejec. Suh možiček je bil to in kakor sova je gledal z drobnimi očmi. Domislil sem si, da mora biti siromak tisti dolžnik, ki mu pride v pest. In tako je tudi bilo: Dosti jih je odri in na nič spravil ta poštenjak. Razgovarjali smo se o letini in drugih takih rečeh. Kar izpregovori oče: »Pojdi in oglej se nekoliko okrog hiše, da zveš, kako se gospodari pri poštenih in varčnih ljudeh!« Dr. Ivan Tavčar: V Zali 65 1
Vstal sem izza mize in stopil v vežo. V kuhinji je že gorelo z velikim plamenom na ognjišči; po zraku je frfotalo vse polno račjega perja, in po zabeli je dišalo prav prijetno. Mimo mene je prišla stara dekla in se mi zasmijala nekamo porogljivo. Stopim iz veže na dvorišče. Nikjer nikogar. Že hočem zaviti okrog ogla, da bi stopil pod drevje na vrtu. Dva sta se razgovarjala, in prav dobro sem čul, kaj sta govorila.
»Snubača imaš, Maruša!« dejal je nekdo, in to je bil po mojem računu hlapec Gašper. »Snubača imaš, in skoro bodemo plesali !«
»Snubača!« zasmeje se ženska, »kaj mi hoče ta nit!«
»Pa ga le vzameš, če bode oče hotel, in mene odsloviš, kaj?«
»Tudi lahko! Da bi le taka nit ne bila!«
»Mene odsloviš?« zatogoti se hlapec, »doslej sem ti bil pa dober, kaj ?«
»Ali misliš, da se te bojim?« odgovori mu ona ostro, »prav nič se te ne bojim, žleza žlezasta!«
»Jaz pa tebe ne! Kaj mi do tega, naj te vzame — ta ali oni! Takih, kakor si ti, imam na vsak prst pet!«
»Kaj pa se jaz menim zate? Pojdi, kamor hočeš!«
»Prav, pa grem!« In hlapec Gašper kolneč odide.
Zavijem okrog ogla. In res, tam na vrtu ob hruški je slonela Jernejčeva Maruša. Rečem vam, prava klada je bila, velikanska in zajetna. Obraza pa nič napačnega, in ker je bila vsa razljučena, da ji je lice kar gorelo, bila je cel6 zala. Kakor je bila velikanska, vzrasla je bila venderle tako, da je vzbujala všečnost, da ne rečem, poželenje. Sosebno tisti dan, ko je bila lepo praznično oblečena, da so krilca kar šumela okrog nje. Ugleda me in stopi proti meni.
»Kaj vas ni nič boljših s Poljan, nego si ti?« vpraša me zanič-ljivo. In še zaničljiveje se zasmeje.
»Dober ali slaboten,« odgovorim ji hrabro, »to nič ne de. Pa sem še vedno močnejši, nego si ti!«
»Močnejši!« zaroga se Maruša, »močnejši! Devet takih pobašem v vrečo, da veš! A16, metajva se, da bodeš videl, kje so Benetke!«
»Tudi prav! Čemu bi se ne metala, ker utegneva, ko je ravno nedelja!«
Tako sem ji odgovoril moško in srčno. Brez odloga se spopri-meva. Precej sem spoznal, da je močnejša od mene. Bila pa je prehitra in je premalo pazila; zatorej sem ji izpodnesel nogo, ko je najmenj pričakovala. Posadil sem jo na travo, da je bilo veselje.
»Oj, ti skuta zelena!« zatogotila seje, ko je vstajala. »Rečem ti pa, nikoli bi te ne bila vzela, da me nisi vrgel. Pojdiva v hišo!«
Tam pri hlevu pa je stal hlapec Gašper in se je od radosti tolkel po kolenih.
»Marušica! Marušica! Ali te je vrgel ? Ta nit te je vrgla! Takih pet na vsak prst, kakor si ti! Haha!«
Pograbila je poleno iz skladanice in planila proti njemu. In gotovo bi mu bila razbila lobanjo, da ni hlapec pobegnil v hlev ter se skril nji, ki je od srda kar trepetala. To je bila meni namenjena ženska!
Pojdi v hišo, precej pridem za teboj!«
To rek.ši, trenila je z okleškom po hlevnih vratih, da so kar zarožljala.
»Povem ti, da bi ga bila ubila, če bi mi ne bil ušel ta zaječi Le v hišo pojdi, samo preoblečeni se, potem pa vse uredimo!«
Odšla je v gorenjo hišo. Bila je čedno opravljena, ali hotela se je obleči še lepše, ker ni bila samo močna, nego tudi nečimerna, zelo nečimerna! Stopim zopet v hišo, kjer je za mizo z zadovoljnim obrazom sedel moj oče. Bil je sam; stari Jernejec je bil ravnokar odrinil v klet, da zopet natoči vina. Starca sta hitro pila, in mojemu se je že videlo, da mu vince sili pod lase.
»No, Miholca, ali si ogledal dekleta? Kako ti je všeč, in kaj praviš sedaj? Ni li pameten stari tvoj oče, fante?«
»Dekle ni napačno,« odgovorim mu, »kar pa imata s hlapcem, pa mi ni kaj všeč.«
»S kakšnim hlapcem?« začudi se oče. In takrat sem mu vse povedal, kar sem bil začul in doživel tam zunaj na vrtu in dvorišči. Upal sem nekoliko, da se oče raztogoti in da me naloži na voziček in odpelje kakor blago, ki se ni hotelo prodati pri tej hiši. Pa nič takega! Stari Brentač je dvakrat ali recimo trikrat pogledal proti stropu, nekaj zamrmral, nat<5 pa hitro izpil vino, kolikor ga je imel še v kupi pred sabo, in molčal. Ni me hotel naložiti na voziček, in tedaj sem se zavedel, da mi je Romovševa Polonica za vselej vzeta in izgubljena. In Jernejčeva Maruša, ki še dandanes tlači dneve mojega življenja, njo so takrat prikovali k meni, da nikdar in nikoli nisem mogel pre- 7o8 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. trgati teh verig! Bridki so taki spomini, in zatorej mi natočite vina, da si poplaknem suho grlo, ker se:n vam itak povedal že mnogo lepega!«
Ko izprazni ča.šo, nadaljuje Miha tako-le:
»Skoro prinese Jernejec vina in ga s srečnim obrazom postavi na mizo.
»Jernej, ko si lazil za vinom, padla je muha v sok. Stvar le ne gre skupaj. Prehitel sem se, prijatelj, prehitel sem se!«
Tako se oglasi oče in dela na vso moč kisel obraz.
»Kak6 prehitel? Kaj prehitel?« zajeca Jernejec. »Ali nista morda prišla v pošteno hišo?«
»V pošteno hišo sva prišla! No, pa je Miha tam zunaj nekaj videl in gledal. Kaj bi ti pravil! Hlapec je, pa je mir besedij. Sam pa veš, da se kaj takega zel6 nerado jemlje s sabo v zakon!«
»Oj, ti preklicano dekle ti! Torej se niti danes ni mogla prikrivati ! Takega otroka bi človek kar položil na klop in pretepel do krvi! Tedaj še danes se ni prikrivala! Z otroki so križi, Jaka!«
»Križi, Jernej, prav si povedal, veliki križi!« Tako mu pritrdi oče. Nekaj časa se gledata v obraz in molčita. Nato deje Jernejec:
»Kaj bi mečkala to stvar! Ti si pameten, Jaka, jaz sem tudi pameten. In dva pametna človeka si še nikdar nista delala zgage. Zatorej pravim in rečem: Petsto še primaknem! Na mojo roko, in Bog daj srečo!«
»Pametna beseda je to! In Bog daj srečo!«
In tlesknila sta si v roko in takoj sta bila jedina Veselje je prikipelo do vrha, ko je vstopila še Marušica. In videti bi jo bili morali! V laseh je imela za tri prste širok žametast trak in okrog vratu najlepšo svilnato ruto. Bila je kakor oltar, kadar je ob največjih praznikih največ cvetja na njem. Pravim vam, da ni bila nič napačna. In ko je prišla v hišo še mati Jernejka ter postavila pred nas pečene race in hleb belega kruha, otajala se je tudi meni duša, in mislil sem v si: »Ze Bog hoče, da jo moraš vzeti!« — Pravijo, da Bog vse prav naredi, kar naredi. Zatorej pa mislim, da tega zakona ni napravil Bog, ker res ni bil prav narejen!
Pa sva se vender vzela! In svatba je bila, kakor jih je malo v dolini, in plesali smo in pili smo, in zidane volje smo bili, da je bilo kaj! Ko smo svatje stopili iz cerkve, stala je med drugimi gledalci ob vaški brvi tudi Romovševa Polonica. In prav bleda je bila, in tik nje je stal stari Romovš potrtega in skesanega obraza in bržkone ga je pekla vest, da je s svojim jezikom napravil to svatovanje ter Dr. Ivan Tavčar; V Zali. 709 svojo hčer pehnil v nesrečo. Hudo mi je bilo, da sem moral pogledati proti Blegašu, da mi ni bilo treba gledati Romovševe Polonice in nje siromaštva ! Ej, pa smo brezumni ljudje, kar nas je na svetu, in srečo odrivamo od sebe in sami silimo v nesrečo!
Dobil sem torej očetov dom in mlado in močno ženo. Ne bodem se pritoževal: dobra in pridna gospodinja je bila. In grabila in grabila je, kjer je mogla. — Za vsakim beličem je pogledala dvakrat, p redno ga je pustila od hiše. In posle je ostro držala, da se jim ni godilo predobro in da niti za trenutek niso držali rok križema. Vsak čas jim je bila za petami in gorje, kogar je izteknila na lenuški stezi. Ali jih je preslišal! Tudi mene je tiščala v škripcih, da se kar nisem genil. Ali mislite, da sem smel kdaj v pivnico ? Če sem le prestopil prag pri Prodovčevih, bila je kakor sapa za mano in prignala me je brez upora domov, tako da sem bil skoro po poroki v zasmeh vsi vasi! Dokler je živel oče, bilo je še nekoliko bolje. Pa je kaj skoro umrl, in odslej sem bil za pravega hlapca pri hiši! Vedno sem ji delal premalo, vedno se je premalo zaslužilo, povsod preveč zapravilo, povsod se je premalo prihranilo. Bila je groza, rečem vam, velika groza! —
Tiste dni je vse drlo v Ameriko, kjer se je dobro služilo in od koder se je pošiljalo mnogo denarja k nam. Kadar je kdo kaj poslal, moral sem čuti: »Ta je zopet poslal toliko in toliko.« In popisavala mi je, kak6 lahko bi odrinil tudi jaz čez morje ter služil lepega denarja, če bi ne bil tako len, da sedaj postopam brez dela. Vse se bode zajedlo, in na stare dni nam bode stradati in beračiti, ker prej vse snemo in poženemo. In čemu bi ne šel v Ameriko, ko bi ona lahko doma opravila in obdelala, česar je treba: »Vzel si močno ženo, ki se ne boji nikakega dela!« To mi je povedala stokrat in stokrat, in končno mi je bilo vsega preveč, in udal sem se in odšel v tuji svet, samo da sem imel mir. Tako lepo je sijalo solnce in tal<6 čisto modro je bilo nebo, ko sem spomladanskega dne odhajal iz vasi. Pa sem le odšel, samo da sem imel mir! Ej, Gospod Bog je moral tisti dan imeti usmiljenje z mano, tako sem bil siroten in zapuščen ! Tik ceste zunaj vasi — saj veste, da sem moral hoditi peš — ondu je Polonica nekaj delala v zelenem grmičevji.
»Miha,« zaklicala je, »ali moraš res v Ameriko? In doma imate toliko kruha, da vam ga preostaja. Oj, oj!«
»Res grem,« odgovoril sem ji, in glas mi je zastajal v grlu, »res grem, samo da imam mir pred svojo ženo!«
»Ko bi bil mene vzel, lahko bi bil ostal doma I«
»Sedaj se ne da pomagati!«
In odrinil sem dalje, naravnost po stezi, ki drži do Amerike! Tam sem ostal dve leti in pol, prijatelji, dve leti in pol. A doma sem imel plačano zemljo in dvajset glav lepe živine in vsega drugega v obilici! Pa sem se pehal v tujih zemljah in delal kakor zamorec, da nisem imel od življenja ničesar, prav ničesar! Zaslužil sem res, pa sem tudi od meseca do meseca dobival pisma, naj pošljem kaj denarja. In pošiljal sem, da se ga je končno nabral lep kup. Ko sem si mislil, da mora biti. tudi ženi že zadosti, pospravil sem svoj zveženj in pobral kopita ter se potegnil čez sivo morje. Dve leti in pol sta minili, ko sem jesenskega večera zopet stal pred Brentačevo hišo ter sopel vase tisto volno sapo, ki piha okrog naših hribov. Vesel sem bil in upal sem, da me bodo veseli tudi drugi. Pred hišo se mi vsili v pogled gostilniško znamenje, dolge rumene oblanice, viseče od strehe. Gostilno so si bili omislili v tem, in takoj mi je nekaj šinilo čez srce\ da morda ne bode vse prav in vse v tistem redu, ki bodi pri hiši, katere gospodar je v Ameriki. — Mislim si, pa vstopim v pivnico, da vidim, kaj in kako.
Ni se mi bilo treba bati, da me kdo spozna. Delo in trud sta mi bila predrugačila lice, in prav zel6 sem se bil postaral. Tudi sem sedaj nosil široko brado in ker sem bil oblečen polovično-gospodsko, ni me mogel spoznati nikdo. Tem menj, ker me ni nihče pričakoval. Nikomur nisem pisal, da pridem, ker sem vedel, da bi ženi ne bilo všeč, če pustim zaslužek ter pridem zopet lenobo past na dom. Hrabro torej vstopim ter sedem pri vratih k mizi, kjer je bilo precej temačno. Pri drugi mizi je večerjala družina, in videlo se mi je, da je sedaj precej poslov pri hiši. Prihitela je drobna dekla in me vprašala, ali hočem kaj piti. Ukažem vina in se delam, kakor bi bil tujec pod streho te hiše. Nikdo me ni spoznal in v miru sem srkal svojo kapljico. Tedaj so se odprla vrata pri sosedni sobi, in začul sem, da je nekdo ondu govoril z mojo ženo. Pri odprtih vratih pa sem ugledal nekaj, kar mi je takoj razgrelo kri. Bilo je to nekaj malega — ali vender sem čutil, kakor da je padlo nekaj stotov name. Tak6 me je potlačilo: bila je zibelka. In da nisem kar nič dvojil, zaječalo in zastokalo je nekaj v tej zibelki, in vsi veste, kaj stoka in ječi po zibelkah. »Vraga!« pravim si, »otroka imajo pri hiši, in jaz o vsem tem ne vem ničesar!« In že tedaj sem računjal na prste, koliko let utegne in prav za prav koliko jih sme imeti to otroče, da bi ne bilo kaj zmedenega. In taki računi, ljubi prijatelji, so nekaj čudnega, so-sebno takrat, če se vse lepo ne strinja in ne ujema! In računjal sem in računjal, in sam sveti Bog ve, da se ni hotelo vse ujemati in da Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 711 se je počasi vse kuhalo po meni. Pa je bilo tudi vzroka dovolj 1 Komaj se zavem od prve začudenosti — in kdo bi se ne čudil, kadar je tako? — kar stopi iz izbe v hišo človek, in povem vam, bil sem omamljen, omočen, prav kakor bi me bila strela osmodila! Lepo rej en človek je bil to, in zdravje mu je kar cvetelo na lici. Napasen in spitan se mi je zdel kakor puran, ki se zakolje o binkoštih. Vse je kazalo, da je temu človeku prav dobro pod božjim solncem in da nima drugega dela, nego da si pase in redi trebušček! Oj, vsi tisti božji služabniki, katere praznujemo v dan Vseh svetnikov, vsi so mi priča, kako slabo pa se je godilo meni pod tujim obnebjem in pri tujih ljudeh! Ali ves ta čas seje paslo to človeče, kakor se pase zajec na mladem žitu! In kdo, mislite, kdo je bil? Nihče drug nego Gašper, ki je prej za hlapca služil v Podsteni, ali sedaj je bil hlapec in gospodar pri moji ženi in na zemlji, katero je bil stari oče priskopušil in priščedil zame. Mislim, da sem vam povedal vse, kar je treba vedeti. Ce sedaj vsega ne vidite, pa ste slepci! Pa mislim, da vidite vse in da se čudite z mano, ker nisem pograbil po svetlem noži, ki je ležal pred mano na mizi in da nisem hlapcu Gašperju tega noža potisnil pod rebra ! Pa sem se krotil, ker moja ura še ni bila prišla.
Oni pa je prav oblastno hodil po hiši ter zapovedaval in razkladal družini, kaj in kako se bode delalo jutri.
»Da ne bodete spali,« končal je, »to vam povem! Lenuhov ne trpim pri hiši, to veste!«
Rekši je odrinil bržkone spat, dasi je bilo še zgodaj in dasi je bilo še mnogo opravila v hlevu.
Na vse to sem moral vstati. Ko stopim na luč, spozna me volar Tone in zakriči:
»Jojmene! Oče je prišel iz Amerike!«
»Oče Gašper so pa sedaj na suhem!« zasmeje se hlapec Tine.
Jezen stopim v izbo, kjer je tekla zibelka. Ona je sedela tik postelje in bila vsa prepadena. Cula je bila besede, ki jih je izgovorila družina, in kdo bi se ne prestrašil, če je tako in tak6! Pa se je skoro ujunačila in vprašala osorno:
»Torej si res doma in še pisal nisi in denarja tudi nisi prinesel?«
»Res sem prišel in vprašam te, kaj je to-le tukaj ?«
»Kaj? Otroki Saj vender vidiš!«
»Pa kje se je dobil ta otrok?«
»Kako vprašuješ! Kakor bi oženjem' ljudje ne smeli imeti otr6k! Lepa je ta!«
»No, pa vender, koliko let ima to otroče?«
»Koliko let ima? Dve leti ali kaj takega!«
Kaj sem hotel! Takisto osatasto me je gledala, da sem rajši umolknil, Vrnem se v hišo, kjer je družina tičala okrog peči ter se šepetaje razgovarjala o mojem prihodu.
»Pokliči hlapca!« rečem dekli.
»Ali Gašperja?« vpraša.
»Gašperja!«
»Tine in ti, Tone,« pravim hlapcema, »pripravita se nekoliko! Ali vesta, kako se vrže človek, nadležen človek, čez prag, če ga ne marajo v hiši ?«
»Jaz bi že vedel!« zasmeje se Tine, in malone do ušes se mu odpr6 usta.
»Tudi jaz sem že nekaj slišal o tem!« zakliče Tone.
»Ali mi bodeta pomagala?«
>Saj komaj čakava!« odgovorita oba.
Takrat pa je prihrul v sobo poštenjak Gašper; ves je bil razljučen.
»Kakšen vrag pa že zopet preganja to umazano družino? Se žival ima rada mir, kadar hoče spati, in vi ga ne privoščite poštenemu človeku! Kaj je zopet?«
»Le mirno, Gašper!« izpregovorim jaz.
»Kdo pa si ti, potepenec?« zarentači name. »Kdo je dovolil, da smejo taki ljudje ostajati čez noč?«
»Tine in Tone, ali sta pripravljena?«
Oba odgovorita: »Pripravljena sva«
»Poprimimo torej!«
In planili smo po njem, in prišel je v pravi vrtinec, tak6 smo ga pehali in suvali po veži.
»Sedaj veš, da je prišel oče \z Amerike!« zakriči volar.
»In sedaj tudi veš, da se ne kuhajo več žganci zate v Brentačevi hiši!« Tako zakriči hlapec Tine.
In vrtili in sukali smo ga, da se mu je moralo vrteti v glavi. Pričetkom je rjul in klel. Nato pa je hipoma utihnil, ker je gotovo spoznal mene, hišnega gospodarja. In privrtili in prisukali smo ga do veznih vrat in tam smo mu prav izdatno pomagali, da je čim prej prišel na nočni zrak. Za njim pa smo zaloputnili in zapehnili vrata, ali oni v temi je molčal in niti glasu ni dal od sebe kakor miš v cerkvi. Drugo jutro pa ga ni bilo nikjer in izginil je kakor slana pred solncem. Vidite, tako je bila prišla moja ura !
Ko sem se povrnil k ženi, bila se je le-ta zaprla v svojo izbo in na moje klicanje se ni niti oglasila niti ni odprla, Tudi prav ! Kar Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 7< 3 sva si imela povedati, povedala sva si lahko drugi dan. Spal sem torej prvo noč v senu na hlevu in dobro bi bil spal, da nisem imel sitnih sanj, v katerih me je tlačila prav huda mora. In ta mora je imela podobo težke železne zibeli, in na tleh pod njo sem ležal jaz, a na meni se je neprestano zibala težka, železna zibelka. In to ni šala, ljubi prijatelji 1
In morila me je skrb, pa se nisem upal vprašati pri ljudeh, da bi se mi se bili smijali, saj veste, kako je! »Kaj bi iztikal okrog,« mislim si, »stopi h gospodu, tam imajo krstne spise, tam zveš najlože, kakd in kaj!« Na večer — sram me je bilo — priklatil sem se v župnišče in hitro —• da bi me nikdo ne bil opazil — blisknil po stopnicah navzgor, kjer je stanoval gospod Jurij. Dober gospod je bil, in radi smo ga imeli, dasi je bil časih osorne besede. Po hodniku je hodil tisti večer in pušil iz velike pipe, da se je vse kadilo okrog njega.
»Kaj bode dobrega, Brentač?« vpraša me. »Nič dobrega, gospod Jurij!« odgovorim mu; »morda dobim kaj dobrega tu pri vas!«
»Pa se lože dobi kaj slabega nego kaj dobrega!«
In gospod se je prav
»Česa torej želiš, Brentač?«
Pogledal sem v strop in odgovoril: »Nekaj obljub sem napravil v Ameriki, in to bi rad poravnal, ker nečem biti svojemu gospodu Bogu ničesar dolžan, ko je že vender tako težko, če je človek ljudem dolžan !«
Poravnala sva tisto, in gospod Jurij mi pravi: »Lahko noč!«
Pa nisem odšel, zopet sem pogledal proti stropu in dejal: »Nekaj bi še rad zvedel, če vas ne nadlegujem! Otroka imam —!«
»Otroka imaš!« odreže se gospod Jurij in izpušča goste oblake dima okrog svojega lica, »otroka imaš, Miha, in božji dar je vsak otrok, Miha, ker je nedolžna živalca, s katero moramo biti usmiljeni!«
»Nič ne rečem,« odgovorim nat6, »vse je prav in pošteno, kar govorite, gospod Jurij. No, pa bi venderle rad vedel, koliko let ima moje otroče, ker sem bil v Ameriki, ko je prišlo na svet, in to mi povejte!«
»Ljuba duša,« začudi se gospod Jurij, »kje bi ti na pamet povedal kaj takega! Saj vender veš, koliko otrok imam vsako leto v fari!«
»Pa krstno knjigo odprite!«
»Prav rad bi jo odprl, pa je nimam doma. Milostivi škof so pisali, da moram dati vse stare krstne knjige iz nova prevezati. In tudi naše vežejo sedaj v Ljubljani. Ko jih nazaj dobim, pa te takoj pokličem, Miha. In vse natanko pregledava, pa bodeš videl, da je vse v najlepšem redu, ker bi kaj drugega jaz nikakor ne bil hotel zapisati v knjigo!«
Praznih rok sem moral odriniti. Ali verujte mi, pol leta sem hodil pozneje vsako nedeljo h gospodu, ali je že prišla knjiga iz Ljubljane. Toda še vedno so jo vezali v mestu, in gospod Jurij mi ni mogel odgovoriti natančno in vestno, dočim so sosedje dobivali spiske iz krstne knjige, kadar so jih le hoteli. Gospod je imel dobro voljo in zaradi hišnega mojega miru je menil, da je najbolje, če tavam v temi. Pa sem videl vse natanko in nič več nisem hodil vpraševat po krstni knjigi!
Imeti nekaj, kar ni tvoje, kar pa ima vender ves svet za tvoje, to je huda, peklenska reč. In nobena pamet vam nič ne pomaga, in vsaka stvar vam je zoperna, in ves svet je tak, da bi človek najrajši pluval nanj! Iz kratka: vrag je, in kaj bi vam pravil, saj veste, da sem že vinjen, ker sem vam pravil vse to in pripovedoval! Kdo bi delal, če mu kukavica kuka okrog ogla! In res, opustil sem vsako delo ter zahajal rajši v pivnice, kjer se je točilo vino. To pa to, vino je jedino zdravilo, katero je ustvarjeno za take ljudi! Kar nam je Bog vzel na oni strani, pa nam daje na tej strani! In pili smo ga, da je bila cela miza mokra ! Ce je prišla ona pome, pa sem jo vzprejel z besedo in s pestj6, da ji je hitro pošlo veselje laziti za mano. Doma se je potem maščevala in prav pošteno me je večkrat preklestila, ko sem bil vinjen ter se ji nisem mogel braniti. Prve čase mi je bilo to nekaj nenavadnega, pozneje pa sem se privadil ter si mislil: »Le tepi, jaz bodem pa pil.« In pričel seje napravljati dolg, iz hlevov je ginila živina, poslopja so prihajala nekamo umazana in raztrgana, ker jih ni nikdo popravljal. In da se ni prodal gruntec, morala se je ona umikati s svojo doto, in konec je bil, da jih je bilo toliko pred doto, da leta ni bila nič več vredna 1 Nekaj časa se je mašilo in mašilo, potlej pa je vse skupaj padlo na kup, in moral sem z Brentačevine, kjer so sedaj tuji ljudje! Tisti dan, ko smo šli od hiše, pa sem živel malone prav tako veselo in zadovoljno kakor tisti večer, ko sem Ga-šperčka pri veznih vratih metal na dvorišče!
Kaj sem hotel drugače! Čemu pa bi stradal, ker nimam svojih otr6k !
To je moj zakoni« —
In žalostni Miha je pulil mah iz zemlje in škripal z zobmi in solze je točil, ker je bil vinjen in nesrečen.
Drugo jutro pa smo imeli prekrasen lov, in dva petelina sta padla z veje, kjer sta pela zaljubljeno pesem. Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako živali kakor človeku! —
|
