Gadje gnezdo (Ljubljanski zvon): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.313:
»Potrpi, Joža, otrok moj zlati, da skočim pogledat za posli: Katra je lonec razbila, Jernač je z vozom prišel; vse je narobe, nihče si ne ve pomagati, če stara odnese pete. Samo trenotek, in spet bom pri tebi, moj gad!«
 
Kdor bi jo videl takrat, bi komaj spoznal kamenito Kastelko.
Kdor bi jo videl takrat, bi komaj spoznal kamenito Kastelko. In kdor bi jo videl, ko se obrne od mrtvega k živim ljudem, bi komaj verjel, da so ta otrpla usta zmožna mehke besede in je v teh brezdušnih očeh prostora za nežno luč. Pred vrati stoji Zina, otresa čevlje in trka. Stara molči, ona ne kliče nikogar več. In Zina vstopi sama kakor vedno. Svež duh po mrazu napolni zrak, ko se izmota iz tolste volnene rute. Izpremenila se je Zinka v teh mesecih, omediia se v žalosti kakor hruška v jesenskem solncu; višja je in polnejša, obraz cvete v ljubki bledosti, višnjeve očke gledajo, kakor bi vedele vse skrivnosti. »Dober večer, mati,« pozdravi Zina. Zadnji čas kliče Kastelko za mater, ker jo beseda spominja nanj. »Bog daj,« odgovarja gospa in ne vzdigne glave. »Bog daj, pa sedi.« »Važne novice imam za vas,« hiti dekle, >Vesele in žalostne hkrati.« »Zame ni več novic na tem svetu. Ako je zate potreba, govori; če ne, rajša molči.« Plašna bol trepeče Zinki na ustnicah: takšno sporočilo ima, da je ves dan jokala nad njim. »Glej tam,« pravi stara, »pismo leži na mizi. Če hočeš, odpri in beri, pa zase.« List je Tončev, iz Zagreba; dekle se ne more krotiti: »Vaš Tone piše, mati! Ranjen je . . .« lil »Čigav Tone!« vzroji Kastelka; in vendar povzame: »Kam je ranjen? V glavo?« »V prsi je bil ustreljen . . . Rešili so ga; rana se celi, čeprav je slab.« »Nu da, ta je šel brez poljuba!« Vgospejinem glasu drhti bogokleten posmeh; z zadovoljstvom čuti, da je srce ostalo mirno. Ali vendar se zgane v kotičku še drugo veselje; in zdajci pograbita staro jeza in strah. »Kaj me briga! Jaz nimam sinov. Naj umre ali okreva, živi ali pogine — meni nič mar.« »Moj Bog!« se ustraši Zina. »Tone piše, da bi pogledal domov, kadar vstane ... In zakaj da se ga nič ne spomnite, ali ste nemara bolni? Tak najde vrata zaprta, ko pride?« »Dom je njihov po očetu, hiša in zemlja, vse, kar je. Vrata v svojo sobo pa menda še pozna.« »Mati! In Janez — kadar pride Janez, mari tudi on ne najde matere?« Zina skleplje roke. »Če hočeš, da ga izgubiš, mi ga vsiljuj!« »Iz same ljubezni ste ju zavrgli, mati, o, saj vem! Kakšni črni strahovi so vas zmotili? Vsaj dobro besedo mu privoščite, pismo iz materinih rok . . .« 112 »Matere nima,« trdi Kastelka. »Ubijavka ni mati.« »Rotim vas!« Zina se spravlja na kolena. »V vsakem pismu piše: zakaj? Kako naj mu raztol-mačim? Boji se, da ste umrli, mi pa mu skrivamo.« »Če hočeš, da ga izgubiš, mi ga vsiljuj,« ponavlja gospa. »Meni je vseeno: vrzi mi ga v naročje, če mu ne privoščiš sreče in življenja. Sama premisli; kakor želiš, tako ukreni. Jaz ne ganem s prstom, ne s srcem, ne z mislijo. Če bi ga hotela ubiti, vzamem nož, ne ljubezni. Zame ga ni, ti pa kakor hočeš. Le pripelji ga.« »Saj ne more priti!« ihti dekle. »To sem hotela povedati... Ali veste, mati, da ga je sodišče oprostilo ? Resnica in pravica se je izkazala! In so ga vendar —« »Zaprli?« potegne vdova ravnodušno. »Ne ... Velike tabore imajo, kakor za vojne jetnike; in kogar sodniki oproste, pride tja in ostane ujet do konca vojne, češ, pravica je dokazana, sum pa ostane.« Toliko da Kastelka ne zakolne; v prvem hipu je čisto pozabila, da Janez ni več njen sin. Toda premaga se. i 113 »Da, sum!« pravi še hladneje ko prej. »Dandanes lehko sumiš, kogar hočeš, magari iz gole hudobije.« »Iz česa drugega? Janez je nedolžen!« »Jaz tudi mislim, da je ; ali včasih tehta črki Judež več kakor zvrhan paradiž svetnikov. Nu, kaj je njim do resnice in pravice! In kaj brigi mene vse to?« »Kaj vas briga, mati?« Zinka stiska peščice na prsi; v očeh ji plameni ogorčenje. »Ah, pusti!« mahne vdova z roko. »Rajša poglej drugo pismo — tisto, da. Odvetnik piše, nemara prav o tem.« »In ga niste sami odprli?« »Počemu? Vseeno mi je . . . Že tretji dan leži tam; kaj ga nisi videla včeraj?« Zina bere, kima in vzdihne. »Zina!« povzame gospa. »Kako veš vse to?« »Oče poizveduje, odkar se vi ne zmenite zanj. Nekoga mora vendar imeti na svetu!« Ta hip bi se mala sprla s Kastelko; toda stara se ogne vade. »Reci Galjotu, naj stori zanj, kar hoče, samo ne v mojem imenu, ne meni na ljubo.« »Mati, mati, kje imate srce! Tam, glejte, v 114 taborih jim ni dobro . . . Morda potrebuje denarja?« »Če mu kdo kaj posodi, si vzame ob času iž njegovega deleža; pol grunta je Janezovega, vsak to ve. In kar je stvari, obleke in drugega, lehko pobereš in pošlješ — jaz se ne dotaknem ničesar.« »Bog vam pomagaj, mati Kastelka! Toliko brezsrčnosti, in je vendar ljubezen . . .« »Zato,« se zdajci obrne vdova k nji, »zato si dobra z mano, ker misliš, da ga imam rada? Zaradi mene starke pač ne bi hodila gori, kaj? Hahaha! Joj, to se motiš! Toliko mi je zanj in zate, kakor za lanjski sneg, ali slišiš? Kakor za kamen na cesti — še manj: kamen mi je napoti, zate mi je vseeno, če si ali če te ni.« Mala pa stopi tesno h Kastelki ter položi svojo mehko dlan na koščeno gospejino ramo: »Bodi vam hvala za te besede,« ji pravi z vročim šepetom, »bodite zahvaljeni, mati! Trde so, ali meni pričajo, da se bojite zame, ker me imate radi; in tega mi je treba, tega želim ves čas . . . Vidite, tako so me zmedle vaše črne misli, da večkrat sama trepečem zanj! In zato ne odneham, dokler ne bom vašemu srcu draga, * 115 kakor vam je sin ljub in drag, čeprav ste ga zatajili; ako me spodite, pokleknem pred vašim pragom ter bom klečala in prosila, da hrastova vrata preprosim, da kamnati prag omečim . . . Zakaj ? Ves svet ga je zapustil, ali jaz ga ne zapustim; njegovo življenje je moja luč. Ako je res, kar pravite, da rodi vaša ljubezen pogubo, potem hočem biti deležna te strašne ljubezni: Zina ostane ž njim v življenju in smrti.« Še preden se stara osvesti, jo drži z obema rokama okrog vratu in ji poljublja sive lase, zgubančeno čelo, drčasti lici, nabrekle oči in ležnive ustnice, ki skrivajo ubog človeški drget. »Pusti!« vikne vdova nazadnje. »Sebe po-gubljaš in njega . . .« Tega se prestraši Zina, in mati se izvije njenim rokam. »BudaloU najde zdaj pravo besedo. »Kje si pobrala te avšaste marnje? Bodi vesela svoje mladosti in hvali Boga, da živiš!« Dekle pa, kakor v pečat na svojo daritev, se skloni prav do zemlje ter poljubi rob njenega krila. Molče sedite še pozno v mrak, gospa v naslanjaču, Zina zraven na pručici. Dve veliki solzi 116 visite Kastelki na vejicah ; hvala Bogu, da ju mala ne vidi. >Kje so zdaj njene misli?« ugiblje dekle. >Pri njem? O Bog, če bi vedela.« Strašne reči je slišala, kako ravnajo z jetniki: nad temi zgodbami bi kamen zajokal, ne le materinsko srce. Toda Zinka ne črhne in grize ustnice; upati hoče, dvomiti še v zadnji uri ne. »Vera-Upanje-Ljubezen!« ponavlja sama pri sebi, neslišno gibaje ustnice. Ona je rekla Janezu to čarodejno besedo; zvesto jo hoče hraniti v duši ter ostati močna, da njemu ne uplahne duh. In vest jo skoraj peče za hipe, kadar jo premaga mrtvaški zrak te hiše, da upogne svojo lepo mlado i laverovanost in svojih smelih sedemnajst let pred Kastelkinimi strahovi. Ali hkrati je zadovoljna s seboj: »Jela je ležala mesec dni za vročico in bledla; zdaj pa se smeje in suče med pivci ter meša moškim glave! Kako je v njenem srcu, Bog vedi... Ona pravi, da hoče užiti mladost, zdaj nalašč; življenje se punta v nji zoper smrt. Jaz ne bi mogla tako : kdor ima svoje lepo in visoko, nsj mu sledi kamorkoli, kamorkoli, tudi onkraj grobov . . .« 117 V Kastelkini sobi je črna tema kakor v zadnji postelji njenega sina. Zina je tiho odšla; stara volkulja sloni sama in bulji v noč, ki ji zaliva srce s svojim mrzlim šepetom: »Tone pride . . . Tone pride . . . Tone pride ...» 118 XIII. A li Toneta ni. Sneg je skopnel, trobentice so odcvele, njive so posejane, črešnje stoje na bregeh kakor beli oblaki, v hribu se razpreza mlado zelenje izmed borovcev in smrek, ne da bi se gad prikazal domov. Zina mu piše, on piše nji; tako se zve na Kastelčevem, kaj počenja in kako se mu godi. Izkazalo se je, da je bila rana težja, nego je prvič sporočil; ko je Zinka na Sveti dan odpirala njegovo pismo, zdravniki še niso vedeli, ali ostane živ. Celitev se je vlekla dolge mesece; nazadnje je zmagalo žilavo pleme, in Toneta so poslali v zdravilišče, da okreva dodobra. Lehko bi bil prišel domov; ali zdi se, da ga je odvračala Zina, ki se je bala zlih posledic v težkem ozračju na Kastelčevem. Kesneje so ga dali vež-bat novince; njegova pisma so po malem useh-nila, dekle ga ne omenja, in vdova je vesela, da molči o njem. Brezskrbnejša postaja, odkar meni, da je pozabila sinova. Komaj ju še vidi z duhom; njiju 119 megleni postavi bledite na daljnjem obzorju ter se raztapljate v brezizrazen dim, ki hlapi na vse strani in kmalu ne bo več obujal spominov. Takrat si oddahne gospa; neha ji biti pri srcu kakor gobavcu, ki se ne upa dotekniti ničesar razen lastnih gnojnih ran. In kakor bi se hotela prepričati, da nima več svoje duše na svetu, živi samo še gruntu, misli zgolj nanj, čuti le njegovo žejo in glad. Bliža se čas, ko ne bo več umela človeške besede; vsaj nji se dozdeva tako. V tej vdanosti je nekaj slastno hotljivega kakor v objemih grešne žene, ki je enkrat za vselej zavrgla kes in vest, zadavila spomin na moža in otroke ter se oklenila ljubimca z vsemi nenasitnimi udi. Toda kakor se zdrzne prešuštnica sredi noči ter otrpne v temni tegobi, pozna tudi vdova trenotja, ko je niti mastna gruda ne veseli in se zgibljejo njene ustnice v brezupnem: čemu? Ali ti dvomi jo motijo malokdaj in minejo naglo: težko je letos gledati polja in misliti še na kaj razen njih; zdi se, da je zemlja odprla skrivnostne shrambe ter se nakitila z lišpom, ki ga ni nosila tisoč let. V rjavi prsti, v resnih črtah njiv, v vsaki mladi travici, v deviškosvetlem ze- 120 lenju drevesnih vej, v šumenju gozdov in potočkov, v trepetanju čistega zraka in bleščanju oblačkov visoko v njegovi globini je toliko hrepenenja, kakor da svet umira in sanja v zadnji uri še enkrat ves svoj sijaj. Morda se bliža še hujši čas in hoče okrutna Vsemati poslednjič razodeti blagor življenja? Na milijone jih je zapisanih smrti; naj se nagledajo zemlje božje, naj se zaljubijo vanjo, da jim bo težje slovo ... Opojno je dihati zdaj; človek hodi kakor v neprestani pijanosti. Vsa živa in mrtva okolica je polna močnih sil, ki te prešinjajo s svojimi valovi, kolikorkrat se jih dotakneš. Kaj je obsedlo ljudi, da umirajo v taki pomladi? Nikoli, nikoli ni bilo tako dobro živeti na svetu! »To postorim, ono opravim,< našteva Ka-stelka v mislih. »Medtem bo vojna končana, in starka leže sanjat pod zeleno rušo, umakne se mladim ljudem. Da bi vsaj umrla pozimi, ali da bi zavesili okno, kadar se bom spravljala odtod: hudo je odhajati, če vidiš pred nosom najlepši paradiž — in tam, kaj je tam, pa vendar ne veš. Prvič je negotovo, kam posade Kastelko, v nebesa ali pekel; nekoliko je zaslužila oboje. In drugič pa — kdo ve, ali je sploh še kaj razen 121 te zapeljive zemlje. Umreš in padeš v temo, kjer sebe ne vidiš, v tihoto, kjer svojega glasu ne slišiš, v pokoj, kjer zase ne veš.« Vdovi se toži po takem miru; toda njeno srce ima v zemlji milijon korenin. »Ali ne bi bilo lepše, da se vzdrami svet iz krvavih sanj in se združimo vsi, kar nas je ostalo v tem zemeljskem raju? Poznam ženo, ki bi imela takrat spet dvoje sinov.« Toda kdo pravi, da potem ne bo več napoti Mjuni sreči? Mnogo je storila v svojem življenju, in več je dobrega nego slabega vmes; toda vse priča, da se je zato prodala nekomu, ki sedi zdaj razkoračen za mizo in trka: plačaj račun! »Zemljo ali gade!« je šepetal izprva; zdaj je ¦smiljenejši pa dostavlja skrivnostno: »Ali sebe, Kastelka ...» In tako bo; kakorkoli obrača, najboljše je da plača s seboj, zakaj ogoljufati se kupec da. Ne, ne, ona nima otrok; ta grunt ima, nič drugega, prav nič. Njemu postreže, nato se zlekne počivat; trudna je — tako je sklenjeno in zape čateno, tako bodi. Če bi vsaj ne imela toliko posla, preden zatisne oči! Danes na primer se vrača s Sevškega hriba; 122 na vse zgodaj je krenila gori, da vidi, ali so posekali tiste smreke. Meseci minejo, preden se les osuši, potem bomo žagali, tesali in popravljali pode v kašči in na skednjih. To mora videti na lastne oči; dokler ni vse urejeno, sam Bog ne daj. Še umreti ne utegne! In kdo bi mogel premišljati štiri poslednje reči, kadar stopa med njivami? »To bo žita,« računa gospa, »samo če vrag toče ne pošlje, ali pa suše, recimo ... Kaj neki store na vojni, kadar pridejo do take zrele, zlate njive: ali je mogoče, da planejo vanjo in jo po-mandrajo? Bogokletstvo ... In ljudje leže mrtvi, nakupe, na tisoče; vse to zakopljejo tam, iž njiv narede grobove... Mari ne bi bilo lepše, da bi zravnali tla in bi rastel kruh na rdeče pognojeni zemlji? Tako bi se jim vsaj dramiia vest, ko bi ga jedli.« Zagleda se v duhu, kako seje pšenico na Joževi gomili: visoko, visoko raste, od krvi je klasje ko storži in zrnje ko lešnik debelo; zaliva jo, vsako bilko posebej, in trga klas na klas; iz klasja lušči zrnje, iz zrnja melje moko, iz moke peče kruh, bel kakor hostija, in ko ga uživa, čuti njega zopet v sebi kakor v davnih, davnih dneh .., 123 »Moj Joža!« Čaka jo doma; komaj dobro jutro mu je voščila v naglici. Skoraj srečna stopi v hišo, dišeč po rosni travi. Smehljaje gledajo dekle gospo: take je ne pomnijo, kar je bil Mrkunov pri nji. 124 XIV. I oda pred vrati izbe začuti gosta; voha ga kakor zver pogubo. Mogoče je dacar? Nemara žagar, ki ga je naročila? Galjot? Obraz se ji zmrači. "Nihče ne zna vstopiti kakor ona: komaj je položila roko na kljuko, že stoji sredi sobe. Ni se zmotila, za mizo sedi človek. Vojak je, oficir, mlad, bled in povrhu ožgan — opaža gospa zaporedoma. Naočnike nosi, v obraz ji je znan; smehlja se, žalostno in veselo hkrati. .. »Tone!« krikne Kastelka in odskoči k peči, dlani od sebe, kakor bi se branila prikazni. >Tone!« ponavlja zamolklo ter si zakrije obraz. »Mati!« Gad je planil kvišku, k nji, z razprostrtimi rokami. »Ali me niste spoznali? Mati!... Kaj vam je?« »Blazni!« mu šine po glavi, in strah ga pribije na mestu. »Stran od mene; pusti me ... Stran!« tepta Kastelka; vse groze teh mesecev se dramijo v 125 njenem glasu. Oči so se srepo zapičile vanj, in palica jo obdaja s steno srditih zamahov. »Mari ni Zina pisala, da te nočem videti? Ni pisala, da se varuj doma? In da nimaš matere — kaj?« kriči v besnem obupu. »Pisala je, mati, kako ne bi!« Tone se plašno in dobro smehlja. »Toda jaz nisem verjel; smejal bi se bil, da ni prežalostno. Bolečina vas je zmotila, mati; nu, dajte že gadu roko.« »Stran! Veš, kaj je ubilo brata? Sin jo široko pogleda. »En sam moj poljub! Ko sta odhajala in je skočil še enkrat v hišo — pomniš? — sem se izpozabila in ga poljubila na čelo. In tja, prav tja ga je zadela krogla; sam mi je povedal v sanjah, in Mrkunov je potrdil, ko je bil pri nas. Beži od mene, da ne pogineš še ti!« mrmra vsa iz sebe, braneč se venomer. Brezdanja muka tre-peče v njenem glasu. »Pamet, mati, pamet! To so zmote vaše žalosti, to je zbegana ljubezen; še zdaj komaj verjamem, da mislite zares. Prepolno srce vas vodi v zablodo, dobrota in močni um vas delata brez-srčnejšo od brezsrčnežev in nespametnejšo od neumnih.« 126 »Zabavljaj, samo da me pustiš! Ne veš, da sem te preklela?« Gad se kratko, skoraj veselo zasmeje. »Kdo sliši, kar kolne materina ljubezen! Blagoslovili ste me.« »Nočem te umoriti, kakor sem Jožo. Rekla sem, da nimam sinov. Mari ne razumeš, ne čutiš? Hočeš, da znorim pred teboj? Naj skočim v vodo, da te rešim ? Če imaš kaj usmiljenja, pusti me. Sedi tam in povej, kar imaš, pa kratko; ničesar, kar ni za tuje ljudi. Matere ne drezaj, ni je več; od matere žive sinovi, od Kastelke umirajo.« Obup mu igra na ustnicah. Boril bi se ž njo; ali kaj zaleže pri stari beseda! Kar si vtepe v glavo, stoji na vekomaj, če sama ne izvrže. In razume jo, stokrat globlje nego ona sebe: to je ljubezen, ki je molčala od rojstva, v uri nevarnosti pa se drami in blede; ljubezen, ki svet ni videl enake. Vse njeno delo, karkoli je mislila in čutila, še strast do zemlje je bila nemara ljubezen do njih; ljubezen, tako velika, da se sama žrtvuje! Kolne, ker blagoslavlja; podi, ker ljubi... Le taji sina, Kastelka, in goni ga stran; to je svetejše od objema. Zamoti se, čeprav z mrtvaškimi fantazijami: čez leto dni, ko se vrne mir in ž njim gada v rodno gnezdo, skopne kakor slana v solnčnih žarkih! Vendar mu je tesno: da le omeniš senco, že pade nate odkod. Pokorno sloni za mizo in govori; vse svoje prigode pove, vse križe in klance opiše. Vdova za pečjo ga ne vidi, ne sliši; sive oči strme kdo-ve kam preko njega, za čelom ji kuje bogve kaj. Tonetu zastaja glas, reči se motajo v glavi; nazadnje pravi trpko in zlovoljno: »Kaj si imava povedati, če niste več moja mati?« In vstane, zategne si pas; kljub vsej ljubezni ji šteje v greh. »Prav govoriš,« meni stara. »Ničesar. Ali bodi kakor doma; sam veš, na svojem si. Soba je zmerom pripravljena, za jed ukazi, kar hočeš, in daj si nositi gori. Vseeno mi je, le pri miru me pusti; kadar pojdeš, si prihrani slovo.« Tone pokima v žalostnih mislih in gre. Cesta h Galjotu je bela in suha, zdi se, da poje gredo pod nogami; kot senca se vleče tegoba od doma za njim. Galjot razprostira na pragu roke:
 
In kdor bi jo videl, ko se obrne od mrtvega k živim ljudem, bi komaj verjel, da so ta otrpla usta zmožna mehke besede in je v teh brezdušnih očeh prostora za nežno luč.
 
Pred vrati stoji Zina, otresa čevlje in trka. Stara molči, ona ne kliče nikogar več. In Zina vstopi sama kakor vedno.
 
Svež duh po mrazu napolni zrak, ko se izmota iz tolste volnene rute. Izpremenila se je Zinka v teh mesecih, omedila se v žalosti kakor hruška v jesenskem solncu; višja je in polnejša, obraz cvete v ljubki bledosti, višnjeve očke gledajo, kakor bi vedele vse skrivnosti.
 
»Dober večer, mati,« pozdravi Zina. Zadnji čas kliče Kastelko za mater, ker jo beseda spominja nanj. »Bog daj,« odgovarja gospa in ne vzdigne glave. »Bog daj, pa sedi.«
 
»Važne novice imam za vas,« hiti dekle, »Vesele in žalostne hkrati.«
 
»Zame ni več novic na tem svetu. Ako je zate potreba, govori; če ne, rajša molči.«
 
Plašna bol trepeče Zinki na ustnicah: takšno sporočilo ima, da je ves dan jokala nad njim.
 
»Glej tam,« pravi stara, »pismo leži na mizi. Če hočeš, odpri in beri, pa zase.«
 
List je Tončev, iz Zagreba; dekle se ne more krotiti:
 
»Vaš Tone piše, mati! Ranjen je ...«
 
»Čigav Tone!« vzroji Kastelka; in vendar povzame: »Kam je ranjen? V glavo?«
 
»V prsi je bil ustreljen ... Rešili so ga; rana se celi, čeprav je slab.«
 
»Nu da, ta je šel brez poljuba!«
 
V gospejinem glasu drhti bogokleten posmeh; z zadovoljstvom čuti, da je srce ostalo mirno. Ali vendar se zgane v kotičku še drugo veselje; in zdajci pograbita staro jeza in strah.
 
»Kaj me briga! Jaz nimam sinov. Naj umre ali okreva, živi ali pogine — meni nič mar.«
 
»Moj Bog!« se ustraši Zina. »Tone piše, da bi pogledal domov, kadar vstane ... In zakaj da se ga nič ne spomnite, ali ste nemara bolni? Tak najde vrata zaprta, ko pride?«
 
»Dom je njihov po očetu, hiša in zemlja, vse, kar je. Vrata v svojo sobo pa menda še pozna.«
 
»Mati! In Janez — kadar pride Janez, mari tudi on ne najde matere?«
 
Zina skleplje roke.
 
»Če hočeš, da ga izgubiš, mi ga vsiljuj!«
 
»Iz same ljubezni ste ju zavrgli, mati, o, saj vem! Kakšni črni strahovi so vas zmotili? Vsaj dobro besedo mu privoščite, pismo iz materinih rok ...«
 
»Matere nima,« trdi Kastelka. »Ubijavka ni mati.«
 
»Rotim vas!« Zina se spravlja na kolena. »V vsakem pismu piše: zakaj? Kako naj mu raztolmačim? Boji se, da ste umrli, mi pa mu skrivamo.«
 
»Če hočeš, da ga izgubiš, mi ga vsiljuj,« ponavlja gospa. »Meni je vseeno: vrzi mi ga v naročje, če mu ne privoščiš sreče in življenja. Sama premisli; kakor želiš, tako ukreni. Jaz ne ganem s prstom, ne s srcem, ne z mislijo. Če bi ga hotela ubiti, vzamem nož, ne ljubezni. Zame ga ni, ti pa kakor hočeš. Le pripelji ga.«
 
»Saj ne more priti!« ihti dekle. »To sem hotela povedati ... Ali veste, mati, da ga je sodišče oprostilo? Resnica in pravica se je izkazala! In so ga vendar —«
 
»Zaprli?« potegne vdova ravnodušno. »Ne ... Velike tabore imajo, kakor za vojne jetnike; in kogar sodniki oproste, pride tja in ostane ujet do konca vojne, češ, pravica je dokazana, sum pa ostane.«
 
Toliko da Kastelka ne zakolne; v prvem hipu je čisto pozabila, da Janez ni več njen sin. Toda premaga se.
 
»Da, sum!« pravi še hladneje ko prej. »Dandanes lehko sumiš, kogar hočeš, magari iz gole hudobije.«
 
»Iz česa drugega? Janez je nedolžen!«
 
»Jaz tudi mislim, da je; ali včasih tehta črki Judež več kakor zvrhan paradiž svetnikov. Nu, kaj je njim do resnice in pravice! In kaj brigi mene vse to?«
 
»Kaj vas briga, mati?«
 
Zinka stiska peščice na prsi; v očeh ji plameni ogorčenje.
 
»Ah, pusti!« mahne vdova z roko. »Rajša poglej drugo pismo — tisto, da. Odvetnik piše, nemara prav o tem.«
 
»In ga niste sami odprli?«
 
»Počemu? Vseeno mi je ... Že tretji dan leži tam; kaj ga nisi videla včeraj?«
 
Zina bere, kima in vzdihne.
 
»Zina!« povzame gospa. »Kako veš vse to?«
 
»Oče poizveduje, odkar se vi ne zmenite zanj. Nekoga mora vendar imeti na svetu!«
 
Ta hip bi se mala sprla s Kastelko; toda stara se ogne vade.
 
»Reci Galjotu, naj stori zanj, kar hoče, samo ne v mojem imenu, ne meni na ljubo.«
 
»Mati, mati, kje imate srce! Tam, glejte, v taborih jim ni dobro ... Morda potrebuje denarja?«
 
»Če mu kdo kaj posodi, si vzame ob času iž njegovega deleža; pol grunta je Janezovega, vsak to ve. In kar je stvari, obleke in drugega, lehko pobereš in pošlješ — jaz se ne dotaknem ničesar.«
 
»Bog vam pomagaj, mati Kastelka! Toliko brezsrčnosti, in je vendar ljubezen ...«
 
»Zato,« se zdajci obrne vdova k nji, »zato si dobra z mano, ker misliš, da ga imam rada? Zaradi mene starke pač ne bi hodila gori, kaj? Hahaha! Joj, to se motiš! Toliko mi je zanj in zate, kakor za lanjski sneg, ali slišiš? Kakor za kamen na cesti — še manj: kamen mi je napoti, zate mi je vseeno, če si ali če te ni.«
 
Mala pa stopi tesno h Kastelki ter položi svojo mehko dlan na koščeno gospejino ramo:
 
»Bodi vam hvala za te besede,« ji pravi z vročim šepetom, »bodite zahvaljeni, mati! Trde so, ali meni pričajo, da se bojite zame, ker me imate radi; in tega mi je treba, tega želim ves čas ... Vidite, tako so me zmedle vaše črne misli, da večkrat sama trepečem zanj! In zato ne odneham, dokler ne bom vašemu srcu draga, kakor vam je sin ljub in drag, čeprav ste ga zatajili; ako me spodite, pokleknem pred vašim pragom ter bom klečala in prosila, da hrastova vrata preprosim, da kamnati prag omečim ... Zakaj? Ves svet ga je zapustil, ali jaz ga ne zapustim; njegovo življenje je moja luč. Ako je res, kar pravite, da rodi vaša ljubezen pogubo, potem hočem biti deležna te strašne ljubezni: Zina ostane ž njim v življenju in smrti.«
 
Še preden se stara osvesti, jo drži z obema rokama okrog vratu in ji poljublja sive lase, zgubančeno čelo, drčasti lici, nabrekle oči in ležnive ustnice, ki skrivajo ubog človeški drget.
 
»Pusti!« vikne vdova nazadnje. »Sebe pogubljaš in njega ...«
 
Tega se prestraši Zina, in mati se izvije njenim rokam.
 
»Budalo!« najde zdaj pravo besedo. »Kje si pobrala te avšaste marnje? Bodi vesela svoje mladosti in hvali Boga, da živiš!«
 
Dekle pa, kakor v pečat na svojo daritev, se skloni prav do zemlje ter poljubi rob njenega krila.
 
Molče sedite še pozno v mrak, gospa v naslanjaču, Zina zraven na pručici. Dve veliki solzi visite Kastelki na vejicah; hvala Bogu, da ju mala ne vidi.
 
»Kje so zdaj njene misli?« ugiblje dekle. »Pri njem? O Bog, če bi vedela.« Strašne reči je slišala, kako ravnajo z jetniki: nad temi zgodbami bi kamen zajokal, ne le materinsko srce. Toda Zinka ne črhne in grize ustnice; upati hoče, dvomiti še v zadnji uri ne.
 
»Vera-Upanje-Ljubezen!« ponavlja sama pri sebi, neslišno gibaje ustnice.
Ona je rekla Janezu to čarodejno besedo; zvesto jo hoče hraniti v duši ter ostati močna, da njemu ne uplahne duh. In vest jo skoraj peče za hipe, kadar jo premaga mrtvaški zrak te hiše, da upogne svojo lepo mlado i laverovanost in svojih smelih sedemnajst let pred Kastelkinimi strahovi.
 
Ali hkrati je zadovoljna s seboj:
 
»Jela je ležala mesec dni za vročico in bledla; zdaj pa se smeje in suče med pivci ter meša moškim glave! Kako je v njenem srcu, Bog vedi ... Ona pravi, da hoče užiti mladost, zdaj nalašč; življenje se punta v nji zoper smrt. Jaz ne bi mogla tako: kdor ima svoje lepo in visoko, nsj mu sledi kamorkoli, kamorkoli, tudi onkraj grobov ...«
 
V Kastelkini sobi je črna tema kakor v zadnji postelji njenega sina. Zina je tiho odšla; stara volkulja sloni sama in bulji v noč, ki ji zaliva srce s svojim mrzlim šepetom:
 
»Tone pride ... Tone pride ... Tone pride ...«
 
== XIII. ==
 
A li Toneta ni. Sneg je skopnel, trobentice so odcvele, njive so posejane, črešnje stoje na bregeh kakor beli oblaki, v hribu se razpreza mlado zelenje izmed borovcev in smrek, ne da bi se gad prikazal domov. Zina mu piše, on piše nji; tako se zve na Kastelčevem, kaj počenja in kako se mu godi.
 
Izkazalo se je, da je bila rana težja, nego je prvič sporočil; ko je Zinka na Sveti dan odpirala njegovo pismo, zdravniki še niso vedeli, ali ostane živ. Celitev se je vlekla dolge mesece; nazadnje je zmagalo žilavo pleme, in Toneta so poslali v zdravilišče, da okreva dodobra. Lehko bi bil prišel domov; ali zdi se, da ga je odvračala Zina, ki se je bala zlih posledic v težkem ozračju na Kastelčevem. Kesneje so ga dali vežbat novince; njegova pisma so po malem usehnila, dekle ga ne omenja, in vdova je vesela, da molči o njem.
 
Brezskrbnejša postaja, odkar meni, da je pozabila sinova. Komaj ju še vidi z duhom; njiju megleni postavi bledite na daljnjem obzorju ter se raztapljate v brezizrazen dim, ki hlapi na vse strani in kmalu ne bo več obujal spominov. Takrat si oddahne gospa; neha ji biti pri srcu kakor gobavcu, ki se ne upa dotekniti ničesar razen lastnih gnojnih ran.
 
In kakor bi se hotela prepričati, da nima več svoje duše na svetu, živi samo še gruntu, misli zgolj nanj, čuti le njegovo žejo in glad. Bliža se čas, ko ne bo več umela človeške besede; vsaj nji se dozdeva tako. V tej vdanosti je nekaj slastno hotljivega kakor v objemih grešne žene, ki je enkrat za vselej zavrgla kes in vest, zadavila spomin na moža in otroke ter se oklenila ljubimca z vsemi nenasitnimi udi. Toda kakor se zdrzne prešuštnica sredi noči ter otrpne v temni tegobi, pozna tudi vdova trenotja, ko je niti mastna gruda ne veseli in se zgibljejo njene ustnice v brezupnem: čemu?
 
Ali ti dvomi jo motijo malokdaj in minejo naglo: težko je letos gledati polja in misliti še na kaj razen njih; zdi se, da je zemlja odprla skrivnostne shrambe ter se nakitila z lišpom, ki ga ni nosila tisoč let. V rjavi prsti, v resnih črtah njiv, v vsaki mladi travici, v deviškosvetlem zelenju drevesnih vej, v šumenju gozdov in potočkov, v trepetanju čistega zraka in bleščanju oblačkov visoko v njegovi globini je toliko hrepenenja, kakor da svet umira in sanja v zadnji uri še enkrat ves svoj sijaj. Morda se bliža še hujši čas in hoče okrutna Vsemati poslednjič razodeti blagor življenja? Na milijone jih je zapisanih smrti; naj se nagledajo zemlje božje, naj se zaljubijo vanjo, da jim bo težje slovo ...
 
Opojno je dihati zdaj; človek hodi kakor v neprestani pijanosti. Vsa živa in mrtva okolica je polna močnih sil, ki te prešinjajo s svojimi valovi, kolikorkrat se jih dotakneš. Kaj je obsedlo ljudi, da umirajo v taki pomladi? Nikoli, nikoli ni bilo tako dobro živeti na svetu!
 
»To postorim, ono opravim,« našteva Kastelka v mislih. »Medtem bo vojna končana, in starka leže sanjat pod zeleno rušo, umakne se mladim ljudem. Da bi vsaj umrla pozimi, ali da bi zavesili okno, kadar se bom spravljala odtod: hudo je odhajati, če vidiš pred nosom najlepši paradiž — in tam, kaj je tam, pa vendar ne veš. Prvič je negotovo, kam posade Kastelko, v nebesa ali pekel; nekoliko je zaslužila oboje. In drugič pa — kdo ve, ali je sploh še kaj razen te zapeljive zemlje. Umreš in padeš v temo, kjer sebe ne vidiš, v tihoto, kjer svojega glasu ne slišiš, v pokoj, kjer zase ne veš.«
 
Vdovi se toži po takem miru; toda njeno srce ima v zemlji milijon korenin.
 
»Ali ne bi bilo lepše, da se vzdrami svet iz krvavih sanj in se združimo vsi, kar nas je ostalo v tem zemeljskem raju? Poznam ženo, ki bi imela takrat spet dvoje sinov.«
 
Toda kdo pravi, da potem ne bo več napoti njuni sreči? Mnogo je storila v svojem življenju, in več je dobrega nego slabega vmes; toda vse priča, da se je zato prodala nekomu, ki sedi zdaj razkoračen za mizo in trka: plačaj račun!
 
»Zemljo ali gade!« je šepetal izprva; zdaj je usmiljenejši pa dostavlja skrivnostno: »Ali sebe, Kastelka ...«
 
In tako bo; kakorkoli obrača, najboljše je da plača s seboj, zakaj ogoljufati se kupec da. Ne, ne, ona nima otrok; ta grunt ima, nič drugega, prav nič. Njemu postreže, nato se zlekne počivat; trudna je — tako je sklenjeno in zape čateno, tako bodi. Če bi vsaj ne imela toliko posla, preden zatisne oči!
 
Danes na primer se vrača s Sevškega hriba; na vse zgodaj je krenila gori, da vidi, ali so posekali tiste smreke. Meseci minejo, preden se les osuši, potem bomo žagali, tesali in popravljali pode v kašči in na skednjih. To mora videti na lastne oči; dokler ni vse urejeno, sam Bog ne daj. Še umreti ne utegne!
 
In kdo bi mogel premišljati štiri poslednje reči, kadar stopa med njivami?
 
»To bo žita,« računa gospa, »samo če vrag toče ne pošlje, ali pa suše, recimo ... Kaj neki store na vojni, kadar pridejo do take zrele, zlate njive: ali je mogoče, da planejo vanjo in jo pomandrajo? Bogokletstvo ... In ljudje leže mrtvi, nakupe, na tisoče; vse to zakopljejo tam, iž njiv narede grobove ... Mari ne bi bilo lepše, da bi zravnali tla in bi rastel kruh na rdeče pognojeni zemlji? Tako bi se jim vsaj dramiia vest, ko bi ga jedli.«
 
Zagleda se v duhu, kako seje pšenico na Joževi gomili: visoko, visoko raste, od krvi je klasje ko storži in zrnje ko lešnik debelo; zaliva jo, vsako bilko posebej, in trga klas na klas; iz klasja lušči zrnje, iz zrnja melje moko, iz moke peče kruh, bel kakor hostija, in ko ga uživa, čuti njega zopet v sebi kakor v davnih, davnih dneh ...
 
»Moj Joža!«
 
Čaka jo doma; komaj dobro jutro mu je voščila v naglici. Skoraj srečna stopi v hišo, dišeč po rosni travi. Smehljaje gledajo dekle gospo: take je ne pomnijo, kar je bil Mrkunov pri nji.
 
== XIV. ==
 
Toda pred vrati izbe začuti gosta; voha ga kakor zver pogubo. Mogoče je dacar? Nemara žagar, ki ga je naročila? Galjot? Obraz se ji zmrači. "Nihče ne zna vstopiti kakor ona: komaj je položila roko na kljuko, že stoji sredi sobe. Ni se zmotila, za mizo sedi človek. Vojak je, oficir, mlad, bled in povrhu ožgan — opaža gospa zaporedoma. Naočnike nosi, v obraz ji je znan; smehlja se, žalostno in veselo hkrati. .. »Tone!« krikne Kastelka in odskoči k peči, dlani od sebe, kakor bi se branila prikazni. >Tone!« ponavlja zamolklo ter si zakrije obraz. »Mati!« Gad je planil kvišku, k nji, z razprostrtimi rokami. »Ali me niste spoznali? Mati!... Kaj vam je?« »Blazni!« mu šine po glavi, in strah ga pribije na mestu. »Stran od mene; pusti me ... Stran!« tepta Kastelka; vse groze teh mesecev se dramijo v 125 njenem glasu. Oči so se srepo zapičile vanj, in palica jo obdaja s steno srditih zamahov. »Mari ni Zina pisala, da te nočem videti? Ni pisala, da se varuj doma? In da nimaš matere — kaj?« kriči v besnem obupu. »Pisala je, mati, kako ne bi!« Tone se plašno in dobro smehlja. »Toda jaz nisem verjel; smejal bi se bil, da ni prežalostno. Bolečina vas je zmotila, mati; nu, dajte že gadu roko.« »Stran! Veš, kaj je ubilo brata? Sin jo široko pogleda. »En sam moj poljub! Ko sta odhajala in je skočil še enkrat v hišo — pomniš? — sem se izpozabila in ga poljubila na čelo. In tja, prav tja ga je zadela krogla; sam mi je povedal v sanjah, in Mrkunov je potrdil, ko je bil pri nas. Beži od mene, da ne pogineš še ti!« mrmra vsa iz sebe, braneč se venomer. Brezdanja muka tre-peče v njenem glasu. »Pamet, mati, pamet! To so zmote vaše žalosti, to je zbegana ljubezen; še zdaj komaj verjamem, da mislite zares. Prepolno srce vas vodi v zablodo, dobrota in močni um vas delata brez-srčnejšo od brezsrčnežev in nespametnejšo od neumnih.« 126 »Zabavljaj, samo da me pustiš! Ne veš, da sem te preklela?« Gad se kratko, skoraj veselo zasmeje. »Kdo sliši, kar kolne materina ljubezen! Blagoslovili ste me.« »Nočem te umoriti, kakor sem Jožo. Rekla sem, da nimam sinov. Mari ne razumeš, ne čutiš? Hočeš, da znorim pred teboj? Naj skočim v vodo, da te rešim ? Če imaš kaj usmiljenja, pusti me. Sedi tam in povej, kar imaš, pa kratko; ničesar, kar ni za tuje ljudi. Matere ne drezaj, ni je več; od matere žive sinovi, od Kastelke umirajo.« Obup mu igra na ustnicah. Boril bi se ž njo; ali kaj zaleže pri stari beseda! Kar si vtepe v glavo, stoji na vekomaj, če sama ne izvrže. In razume jo, stokrat globlje nego ona sebe: to je ljubezen, ki je molčala od rojstva, v uri nevarnosti pa se drami in blede; ljubezen, ki svet ni videl enake. Vse njeno delo, karkoli je mislila in čutila, še strast do zemlje je bila nemara ljubezen do njih; ljubezen, tako velika, da se sama žrtvuje! Kolne, ker blagoslavlja; podi, ker ljubi... Le taji sina, Kastelka, in goni ga stran; to je svetejše od objema. Zamoti se, čeprav z mrtvaškimi fantazijami: čez leto dni, ko se vrne mir in ž njim gada v rodno gnezdo, skopne kakor slana v solnčnih žarkih! Vendar mu je tesno: da le omeniš senco, že pade nate odkod. Pokorno sloni za mizo in govori; vse svoje prigode pove, vse križe in klance opiše. Vdova za pečjo ga ne vidi, ne sliši; sive oči strme kdo-ve kam preko njega, za čelom ji kuje bogve kaj. Tonetu zastaja glas, reči se motajo v glavi; nazadnje pravi trpko in zlovoljno: »Kaj si imava povedati, če niste več moja mati?« In vstane, zategne si pas; kljub vsej ljubezni ji šteje v greh. »Prav govoriš,« meni stara. »Ničesar. Ali bodi kakor doma; sam veš, na svojem si. Soba je zmerom pripravljena, za jed ukazi, kar hočeš, in daj si nositi gori. Vseeno mi je, le pri miru me pusti; kadar pojdeš, si prihrani slovo.« Tone pokima v žalostnih mislih in gre. Cesta h Galjotu je bela in suha, zdi se, da poje gredo pod nogami; kot senca se vleče tegoba od doma za njim. Galjot razprostira na pragu roke:
 
»Pozdravljen, Kastelkin gad! Vsaj eno veselje v teh žalostnih časih!« In Zina gleda svetlo ter mu stiska desnico, misleč na Janeza, ki je njegove krvi. V lepo sobo ga vabita, on pa se spravi med kmete: