Gadje gnezdo (Ljubljanski zvon): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PipanMojca (pogovor | prispevki)
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.472:
== XIV. ==
 
Toda pred vrati izbe začuti gosta; voha ga kakor zver pogubo. Mogoče je dacar? Nemara žagar, ki ga je naročila? Galjot? Obraz se ji zmrači.
Toda pred vrati izbe začuti gosta; voha ga kakor zver pogubo. Mogoče je dacar? Nemara žagar, ki ga je naročila? Galjot? Obraz se ji zmrači. "Nihče ne zna vstopiti kakor ona: komaj je položila roko na kljuko, že stoji sredi sobe. Ni se zmotila, za mizo sedi človek. Vojak je, oficir, mlad, bled in povrhu ožgan — opaža gospa zaporedoma. Naočnike nosi, v obraz ji je znan; smehlja se, žalostno in veselo hkrati. .. »Tone!« krikne Kastelka in odskoči k peči, dlani od sebe, kakor bi se branila prikazni. >Tone!« ponavlja zamolklo ter si zakrije obraz. »Mati!« Gad je planil kvišku, k nji, z razprostrtimi rokami. »Ali me niste spoznali? Mati!... Kaj vam je?« »Blazni!« mu šine po glavi, in strah ga pribije na mestu. »Stran od mene; pusti me ... Stran!« tepta Kastelka; vse groze teh mesecev se dramijo v 125 njenem glasu. Oči so se srepo zapičile vanj, in palica jo obdaja s steno srditih zamahov. »Mari ni Zina pisala, da te nočem videti? Ni pisala, da se varuj doma? In da nimaš matere — kaj?« kriči v besnem obupu. »Pisala je, mati, kako ne bi!« Tone se plašno in dobro smehlja. »Toda jaz nisem verjel; smejal bi se bil, da ni prežalostno. Bolečina vas je zmotila, mati; nu, dajte že gadu roko.« »Stran! Veš, kaj je ubilo brata? Sin jo široko pogleda. »En sam moj poljub! Ko sta odhajala in je skočil še enkrat v hišo — pomniš? — sem se izpozabila in ga poljubila na čelo. In tja, prav tja ga je zadela krogla; sam mi je povedal v sanjah, in Mrkunov je potrdil, ko je bil pri nas. Beži od mene, da ne pogineš še ti!« mrmra vsa iz sebe, braneč se venomer. Brezdanja muka tre-peče v njenem glasu. »Pamet, mati, pamet! To so zmote vaše žalosti, to je zbegana ljubezen; še zdaj komaj verjamem, da mislite zares. Prepolno srce vas vodi v zablodo, dobrota in močni um vas delata brez-srčnejšo od brezsrčnežev in nespametnejšo od neumnih.« 126 »Zabavljaj, samo da me pustiš! Ne veš, da sem te preklela?« Gad se kratko, skoraj veselo zasmeje. »Kdo sliši, kar kolne materina ljubezen! Blagoslovili ste me.« »Nočem te umoriti, kakor sem Jožo. Rekla sem, da nimam sinov. Mari ne razumeš, ne čutiš? Hočeš, da znorim pred teboj? Naj skočim v vodo, da te rešim ? Če imaš kaj usmiljenja, pusti me. Sedi tam in povej, kar imaš, pa kratko; ničesar, kar ni za tuje ljudi. Matere ne drezaj, ni je več; od matere žive sinovi, od Kastelke umirajo.« Obup mu igra na ustnicah. Boril bi se ž njo; ali kaj zaleže pri stari beseda! Kar si vtepe v glavo, stoji na vekomaj, če sama ne izvrže. In razume jo, stokrat globlje nego ona sebe: to je ljubezen, ki je molčala od rojstva, v uri nevarnosti pa se drami in blede; ljubezen, ki svet ni videl enake. Vse njeno delo, karkoli je mislila in čutila, še strast do zemlje je bila nemara ljubezen do njih; ljubezen, tako velika, da se sama žrtvuje! Kolne, ker blagoslavlja; podi, ker ljubi... Le taji sina, Kastelka, in goni ga stran; to je svetejše od objema. Zamoti se, čeprav z mrtvaškimi fantazijami: čez leto dni, ko se vrne mir in ž njim gada v rodno gnezdo, skopne kakor slana v solnčnih žarkih! Vendar mu je tesno: da le omeniš senco, že pade nate odkod. Pokorno sloni za mizo in govori; vse svoje prigode pove, vse križe in klance opiše. Vdova za pečjo ga ne vidi, ne sliši; sive oči strme kdo-ve kam preko njega, za čelom ji kuje bogve kaj. Tonetu zastaja glas, reči se motajo v glavi; nazadnje pravi trpko in zlovoljno: »Kaj si imava povedati, če niste več moja mati?« In vstane, zategne si pas; kljub vsej ljubezni ji šteje v greh. »Prav govoriš,« meni stara. »Ničesar. Ali bodi kakor doma; sam veš, na svojem si. Soba je zmerom pripravljena, za jed ukazi, kar hočeš, in daj si nositi gori. Vseeno mi je, le pri miru me pusti; kadar pojdeš, si prihrani slovo.« Tone pokima v žalostnih mislih in gre. Cesta h Galjotu je bela in suha, zdi se, da poje gredo pod nogami; kot senca se vleče tegoba od doma za njim. Galjot razprostira na pragu roke:
 
Nihče ne zna vstopiti kakor ona: komaj je položila roko na kljuko, že stoji sredi sobe. Ni se zmotila, za mizo sedi človek.
»Pozdravljen, Kastelkin gad! Vsaj eno veselje v teh žalostnih časih!« In Zina gleda svetlo ter mu stiska desnico, misleč na Janeza, ki je njegove krvi. V lepo sobo ga vabita, on pa se spravi med kmete:
 
Vojak je, oficir, mlad, bled in povrhu ožgan — opaža gospa zaporedoma. Naočnike nosi, v obraz ji je znan; smehlja se, žalostno in veselo hkrati ...
 
»Tone!« krikne Kastelka in odskoči k peči, dlani od sebe, kakor bi se branila prikazni. »Tone!« ponavlja zamolklo ter si zakrije obraz.
 
»Mati!« Gad je planil kvišku, k nji, z razprostrtimi rokami. »Ali me niste spoznali? Mati! ... Kaj vam je?«
 
»Blazni!« mu šine po glavi, in strah ga pribije na mestu.
 
»Stran od mene; pusti me ... Stran!« tepta Kastelka; vse groze teh mesecev se dramijo v njenem glasu. Oči so se srepo zapičile vanj, in palica jo obdaja s steno srditih zamahov. »Mari ni Zina pisala, da te nočem videti? Ni pisala, da se varuj doma? In da nimaš matere — kaj?« kriči v besnem obupu.
 
»Pisala je, mati, kako ne bi!« Tone se plašno in dobro smehlja. »Toda jaz nisem verjel; smejal bi se bil, da ni prežalostno. Bolečina vas je zmotila, mati; nu, dajte že gadu roko.«
 
»Stran! Veš, kaj je ubilo brata?«
 
Sin jo široko pogleda.
 
»En sam moj poljub! Ko sta odhajala in je skočil še enkrat v hišo — pomniš? — sem se izpozabila in ga poljubila na čelo. In tja, prav tja ga je zadela krogla; sam mi je povedal v sanjah, in Mrkunov je potrdil, ko je bil pri nas. Beži od mene, da ne pogineš še ti!« mrmra vsa iz sebe, braneč se venomer. Brezdanja muka trepeče v njenem glasu.
 
»Pamet, mati, pamet! To so zmote vaše žalosti, to je zbegana ljubezen; še zdaj komaj verjamem, da mislite zares. Prepolno srce vas vodi v zablodo, dobrota in močni um vas delata brezsrčnejšo od brezsrčnežev in nespametnejšo od neumnih.«
 
»Zabavljaj, samo da me pustiš! Ne veš, da sem te preklela?«
 
Gad se kratko, skoraj veselo zasmeje.
 
»Kdo sliši, kar kolne materina ljubezen! Blagoslovili ste me.«
 
»Nočem te umoriti, kakor sem Jožo. Rekla sem, da nimam sinov. Mari ne razumeš, ne čutiš? Hočeš, da znorim pred teboj? Naj skočim v vodo, da te rešim? Če imaš kaj usmiljenja, pusti me. Sedi tam in povej, kar imaš, pa kratko; ničesar, kar ni za tuje ljudi. Matere ne drezaj, ni je več; od matere žive sinovi, od Kastelke umirajo.«
 
Obup mu igra na ustnicah. Boril bi se ž njo; ali kaj zaleže pri stari beseda! Kar si vtepe v glavo, stoji na vekomaj, če sama ne izvrže. In razume jo, stokrat globlje nego ona sebe: to je ljubezen, ki je molčala od rojstva, v uri nevarnosti pa se drami in blede; ljubezen, ki svet ni videl enake. Vse njeno delo, karkoli je mislila in čutila, še strast do zemlje je bila nemara ljubezen do njih; ljubezen, tako velika, da se sama žrtvuje! Kolne, ker blagoslavlja; podi, ker ljubi ... Le taji sina, Kastelka, in goni ga stran; to je svetejše od objema. Zamoti se, čeprav z mrtvaškimi fantazijami: čez leto dni, ko se vrne mir in ž njim gada v rodno gnezdo, skopne kakor slana v solnčnih žarkih!
 
Vendar mu je tesno: da le omeniš senco, že pade nate odkod.
 
Pokorno sloni za mizo in govori; vse svoje prigode pove, vse križe in klance opiše. Vdova za pečjo ga ne vidi, ne sliši; sive oči strme kdo-ve kam preko njega, za čelom ji kuje bogve kaj. Tonetu zastaja glas, reči se motajo v glavi; nazadnje pravi trpko in zlovoljno:
 
»Kaj si imava povedati, če niste več moja mati?«
 
In vstane, zategne si pas; kljub vsej ljubezni ji šteje v greh.
 
»Prav govoriš,« meni stara. »Ničesar. Ali bodi kakor doma; sam veš, na svojem si. Soba je zmerom pripravljena, za jed ukazi, kar hočeš, in daj si nositi gori. Vseeno mi je, le pri miru me pusti; kadar pojdeš, si prihrani slovo.«
 
Tone pokima v žalostnih mislih in gre. Cesta h Galjotu je bela in suha, zdi se, da poje gredo pod nogami; kot senca se vleče tegoba od doma za njim.
 
Galjot razprostira na pragu roke:
 
»Pozdravljen, Kastelkin gad! Vsaj eno veselje v teh žalostnih časih!« In Zina gleda svetlo ter mu stiska desnico, misleč na Janeza, ki je njegove krvi.
 
V lepo sobo ga vabita, on pa se spravi med kmete:
 
»Da vidim naše dobre ljudi.«
 
Vest o njegovem prihodu je naglo zletela po vasi; gostilna se polni z grčami, britimi in brkato sršečimi kakor jelševe korenike ob vodi, če jih divje zapade; z vseh strani mu rasto naproti desnice liki okleščeni gabri.
Vest o njegovem prihodu je naglo zletela po vasi; gostilna se polni z grčami, britimi in brkato sršečimi kakor jelševe korenike ob vodi, če jih ivje zapade; z vseh strani mu rasto naproti desnice liki okleščeni gabri. Že teče beseda; Galjot in Zina le gledata. Tone o bojih, kmetje o stiskah; eden omeni Janeza, drugi našteva krivice, ki vpijo do neba: društva razpušcena, dobri ljudje po nedolžnem v ječi, obrekovanje in laž strahujeta deželo, poštenje se skriva ko divja zver. »Če premisli človek, da teče naša kri kakor njihova!* škrtajo sivci. »Mari ni vseh mati rodila?« »Naj teče!« Gad trka po mizi. »Naj se polnijo ječe, naj besne ovaduhi; tem preje bo lonec krivice poln. Ljudje ravnajo kakor slepci in norci; kar se zdaj godi po svetu, ostane v svarilo, očitnejše od slave in hrabrosti. Vsi vedo, kaj delajo; 9 129 vest pa lehko utihne, ugasniti ne more. Ko min krvavi čas, se zruši krivica sama vase: zako sveta je močnejši od ljudi. In vse, kar mi odveč trpimo, bo prihranjeno potomcem, solze in ran današnjega rodu so v odkup za jutrišnjo srečo. »In vi tam zunaj,« vzklikne Zina s svetlim očmi, »vi ne trpite in ne krvavite zato, da s vrnete tlačani.« »Da, da,« kima stari Jelen, »kdor to preživ doma ne bo več trepetal, kadar se kdo zader nad njim po nemško. Česa naj se boji, kdor j to izkusil? Ti ljudje bodo železo, pa naše lastno ne njihovo.« »Verjemite, ljudje krščanski,« se oglaša Ga Ijot, »po tem divjanju pobegne nasilje samo pre seboj; naša pravica pride, ne da bi morali pri jeti za puško.« »Vest človeštva povzdigne svoj glas tako strašno in mogočno, da se nihče ne bo upal upirati. Kri milijonov ne teče zaman,« potrjuje Tone resnobno. »In vsak kraj bo ponosen na tiste, ki so zaradi pravice preganjanje trpeli,« prerokujejo starci. »Slavolok postavimo Janezu, kadar se vrne domov! — Z muziko mu pojdemo naproti. — Z 130 Zinko-nevesto!« ugane Kurent in ji mezikne skozi kozarec. »Da bi le živ ostal!« vzdihne dekle tesnobno. »Veš, Tone, kako ravnajo ž njimi?« »Gad ne pogine, pretrdo pleme smo. Še svinec nas komaj podere; mene glejte!« Ali zdaj mislijo vsi na Jožo; Galjotov pogled je rosan, gadovo čelo je mračno. Nihče ne reče zakaj, le kozarci se vzdignejo ter zazvene v spomin. »In Jela?« vzklikne Tone, kakor da so slišali drug drugega misel. »Kje je in kaj pravi? Hudo žaluje sirota?« »Tu stoji in posluša,« se obrne Galjot. »Nisi je videl, ko je prišla.« Kdove zakaj oblije gada rdečica, ko ji seže v mehko roko. Jela je bleda, pogled na gosta je odprl vse njene rane; beli zobje se ji vgrezajo v ustnico. Dozorela je, vsak košček telesa je žena; noben cvet ne diši omamneje, kakor dehti Jela sama po sebi. »Kdaj se mi spet nasmeješ, Jela?« govori Tone otožno in kakor v sanjah. »Tako svetal je bil včasih tvoj smeh . . . Ah, mi ubogi ljudje, mi siromaki!« 9» 131 Tedaj se vzdrami in strašno zardi; na vojni je nehal sovražiti ženske, ali dvoriti še zmerom ne zna. Jela, videč ga tako nerodnega, se zdajci zvonko zasmeje in njen obraz je ves ko nekdaj. Gadu poskoči srce od pijane misli. »Pa mati?« ga vzdrami Galjotov glas. »Mati?« Tone se udari po čelu. »Molčimo, Galjot; naj me zemlja pogoltne, če je kdo ne-srečnejši od naše stare.« Poldne je odzvonilo pri fari; drug za drugim vstajajo starci, stiskajo gadu roko ter ga vabijo, naj se oglasi. Tone pa, ko se dotika trdih desnic, čuti iznova, da nikjer ni bolje, kakor med njimi; s hrepenenjem misli, kako bo hodil enkrat star samec na počitnice ter poslušal vsak dan modrovanje teh sivih, razumnih glav. Nato sedi v lepi sobi med Jelo in Zino, Galjotu nasproti; kosilo je pospravljeno, iz dolgo hranjene zelenke Iije dišeča starina v kozarce. Tone je oživel, stara plahost pred ženskami ga je minila, vinski ogenj mu greje kri. Zgovoren postaja, vse svoje načrte gradi pred sosedi. Galjot je vesel, da ga vidi zidane volje kljub sencam, ki mu ogrinjajo dom. »Bog te živi, mladi sosed!« nazdravlja stari 132 z očetovsko iskro v očeh. »In bodi naš gost vsak dan, dokler ostaneš med nami; tam gori si doma, ali tukaj tudi, kolikor hočeš in kadar hočeš, Tone!« Toda gad se kratko zasmeje: »Na zdravje vas vseh in vseh poštenih ljudi! Ali kupica je zadnja — nu da, vsaj ena izmed zadnjih, ki jih praznim pri vas: ostati tu in doma ne videti — kdo bi mogel na mojem mestu? Materi ni pomoči; gorje vsega sveta ji leži na srcu kot križ na Kriščevih ramah. Karkoli storim, karkoli porečem — ona ne sliši, ne vidi; ona trpi za grehe sveta, in bo, dokler ni vse pri kraju. Mari naj stražim mrtvaščnico, ko nič ne pomaga? Joža ne obudim, stare ne ozdravim ... Zdaj so časi, ko človek ne ve, koliko dni mu je dano živeti. In kogar jutri zadene, ali bo manj mrtev, če se danes čemeri? Radost je naša predpravica, dokler ne pride tema. Bog vas živi, Galjot, in vaju — in vaju, prelepi sosedi: drevi se peljemo v svet. Saj moram itak kmalu na mesto: veste, da je vojna z Lahom gotova reč?« »Tak vendar?« vzklikne Galjot. »To sem mislil!« »Moj polk bo zraven; tam kje pri Gorici padejo v naše roke.«
 
Že teče beseda; Galjot in Zina le gledata. Tone o bojih, kmetje o stiskah; eden omeni Janeza, drugi našteva krivice, ki vpijo do neba: društva razpušcena, dobri ljudje po nedolžnem v ječi, obrekovanje in laž strahujeta deželo, poštenje se skriva ko divja zver.
 
»Če premisli človek, da teče naša kri kakor njihova!« škrtajo sivci. »Mari ni vseh mati rodila?«
 
»Naj teče!« Gad trka po mizi. »Naj se polnijo ječe, naj besne ovaduhi; tem preje bo lonec krivice poln. Ljudje ravnajo kakor slepci in norci; kar se zdaj godi po svetu, ostane v svarilo, očitnejše od slave in hrabrosti. Vsi vedo, kaj delajo; vest pa lehko utihne, ugasniti ne more. Ko mine krvavi čas, se zruši krivica sama vase: zakon sveta je močnejši od ljudi. In vse, kar mi odveč trpimo, bo prihranjeno potomcem, solze in rane današnjega rodu so v odkup za jutrišnjo srečo.«
 
»In vi tam zunaj,« vzklikne Zina s svetlim očmi, »vi ne trpite in ne krvavite zato, da s vrnete tlačani.«
 
»Da, da,« kima stari Jelen, »kdor to preživ doma ne bo več trepetal, kadar se kdo zader nad njim po nemško. Česa naj se boji, kdor j to izkusil? Ti ljudje bodo železo, pa naše lastno ne njihovo.«
 
»Verjemite, ljudje krščanski,« se oglaša Galjot, »po tem divjanju pobegne nasilje samo pre seboj; naša pravica pride, ne da bi morali prijeti za puško.«
 
»Vest človeštva povzdigne svoj glas tako strašno in mogočno, da se nihče ne bo upal upirati. Kri milijonov ne teče zaman,« potrjuje Tone resnobno.
 
»In vsak kraj bo ponosen na tiste, ki so zaradi pravice preganjanje trpeli,« prerokujejo starci. »Slavolok postavimo Janezu, kadar se vrne domov! — Z muziko mu pojdemo naproti. — Z Zinko-nevesto!« ugane Kurent in ji mežikne skozi kozarec.
 
»Da bi le živ ostal!« vzdihne dekle tesnobno. »Veš, Tone, kako ravnajo ž njimi?«
 
»Gad ne pogine, pretrdo pleme smo. Še svinec nas komaj podere; mene glejte!«
 
Ali zdaj mislijo vsi na Jožo; Galjotov pogled je rosan, gadovo čelo je mračno. Nihče ne reče zakaj, le kozarci se vzdignejo ter zazvene v spomin.
 
»In Jela?« vzklikne Tone, kakor da so slišali drug drugega misel. »Kje je in kaj pravi? Hudo žaluje sirota?«
 
»Tu stoji in posluša,« se obrne Galjot. »Nisi je videl, ko je prišla.«
 
Kdove zakaj oblije gada rdečica, ko ji seže v mehko roko. Jela je bleda, pogled na gosta je odprl vse njene rane; beli zobje se ji vgrezajo v ustnico. Dozorela je, vsak košček telesa je žena; noben cvet ne diši omamneje, kakor dehti Jela sama po sebi.
 
»Kdaj se mi spet nasmeješ, Jela?« govori Tone otožno in kakor v sanjah. »Tako svetal je bil včasih tvoj smeh ... Ah, mi ubogi ljudje, mi siromaki!«
 
Tedaj se vzdrami in strašno zardi; na vojni je nehal sovražiti ženske, ali dvoriti še zmerom ne zna. Jela, videč ga tako nerodnega, se zdajci zvonko zasmeje in njen obraz je ves ko nekdaj. Gadu poskoči srce od pijane misli.
 
»Pa mati?« ga vzdrami Galjotov glas.
 
»Mati?« Tone se udari po čelu. »Molčimo, Galjot; naj me zemlja pogoltne, če je kdo nesrečnejši od naše stare.«
 
Poldne je odzvonilo pri fari; drug za drugim vstajajo starci, stiskajo gadu roko ter ga vabijo, naj se oglasi. Tone pa, ko se dotika trdih desnic, čuti iznova, da nikjer ni bolje, kakor med njimi; s hrepenenjem misli, kako bo hodil enkrat star samec na počitnice ter poslušal vsak dan modrovanje teh sivih, razumnih glav.
 
Nato sedi v lepi sobi med Jelo in Zino, Galjotu nasproti; kosilo je pospravljeno, iz dolgo hranjene zelenke lije dišeča starina v kozarce. Tone je oživel, stara plahost pred ženskami ga je minila, vinski ogenj mu greje kri. Zgovoren postaja, vse svoje načrte gradi pred sosedi. Galjot je vesel, da ga vidi zidane volje kljub sencam, ki mu ogrinjajo dom.
 
»Bog te živi, mladi sosed!« nazdravlja stari z očetovsko iskro v očeh. »In bodi naš gost vsak dan, dokler ostaneš med nami; tam gori si doma, ali tukaj tudi, kolikor hočeš in kadar hočeš, Tone!«
 
Toda gad se kratko zasmeje:
 
»Na zdravje vas vseh in vseh poštenih ljudi! Ali kupica je zadnja — nu da, vsaj ena izmed zadnjih, ki jih praznim pri vas: ostati tu in doma ne videti — kdo bi mogel na mojem mestu? Materi ni pomoči; gorje vsega sveta ji leži na srcu kot križ na Kriščevih ramah. Karkoli storim, karkoli porečem — ona ne sliši, ne vidi; ona trpi za grehe sveta, in bo, dokler ni vse pri kraju. Mari naj stražim mrtvaščnico, ko nič ne pomaga? Joža ne obudim, stare ne ozdravim ... Zdaj so časi, ko človek ne ve, koliko dni mu je dano živeti. In kogar jutri zadene, ali bo manj mrtev, če se danes čemeri? Radost je naša predpravica, dokler ne pride tema. Bog vas živi, Galjot, in vaju — in vaju, prelepi sosedi: drevi se peljemo v svet. Saj moram itak kmalu na mesto: veste, da je vojna z Lahom gotova reč?«
 
»Tak vendar?« vzklikne Galjot. »To sem mislil!«
 
»Moj polk bo zraven; tam kje pri Gorici padejo v naše roke.«
 
Oči se mu bliskajo, lice mu je zardelo.
 
»Greš rad?« ga pogleda Jela. »Kako ne! Vse te dni sem premišljal ... Res, grenko je odhajati v nov pokolj; ljudi, za katere se živa duša ne trese, je malo pod solncem. Njih matere bodo jokale grenko, kakor jokajo naše. Ali vseeno! Tu gre za nekaj drugega; za nas, predvsem za nas! Za tisočletno pravico do solnca, ki nam jo taje že tisoč let; za pravdo, katero smo jim tesali v butice, preden je svet poznal Avstrijo in njene meje. Pljuvali so na nas, odkar smo sosedje; in danes, ko bije usodna ura v življenju narodov, so nam sklenili iztrgati našo ubogo zemljo, da raztrosijo po nji svoja kukavičja jajca in potujčijo, kar je našega od vekov! Nihče, oča Galjot, nihče, kar jih zdaj vojuje, ni umazal pravice in svobode bolj kakor Italija, ko jo piše na svojo zastavo. Da bi tudi noben lump ne bil bolj razočaran!«
»Greš rad?« ga pogleda Jela. »Kako ne! Vse te dni sem premišljal ... Res, grenko je odhajati v nov pokolj; ljudi, za katere se živa duša ne trese, je malo pod soln-cem. Njih matere bodo jokale grenko, kakor jokajo naše. Ali vseeno! Tu gre za nekaj drugega; za nas, predvsem za nas! Za tisočletno pravico do solnca, ki nam jo taje že tisoč let; za pravdo, katero smo jim tesali v butice, preden je svet poznal Avstrijo in njene meje. Pljuvali so na nas, odkar smo sosedje; in danes, ko bije usodna ura v življenju narodov, so nam sklenili iztrgati našo ubogo zemljo, da raztrosijo po nji svoja kukavičja jajca in potujčijo, kar je našega od vekov! Nihče, oča Galjot, nihče, kar jih zdaj vo-juje, ni umazal pravice in svobode bolj kakor Italija, ko jo piše na svojo zastavo. Da bi tudi noben lump ne bil bolj razočaran!« »Bog daj, Tone!« Kozarec v sosedovi roki drhti. »Da nam ostane večji grunt, kakor pravi Kastelka!« »Da nam ostane in zraste za tisto, kar je našega pod laškim žezlom!« Gad je planil kvišku; nosnice mu burno igrajo. »Zdaj gre za nas! Kri, 134 ki jo bo plavila Soča, bo prelita za nas, kakor pred tisočletjem; ta Kalvarija bo v naše lastno zveličanje, kakor so ječe in sodbe in vse, kar trpite doma. V nobenem boju me ni dozdaj zapustila misel: da bi ostal živ! Da bi Še gledal solnce, dihal zrak in živel življenje vas srečnih, ki ste doma . . . Tam doli mi bo vseeno. Če z vso svojo srčno krvjo odkupim le zrnce tiste prsti, da ostane naša — naj teče! Naj teče toliko naše krvi, kolikor je treba, da za vekomaj zapečati našo dediščino, našo last: naj živi naša dobra, častitljiva, nedotekljiva slovenska zemlja!« Izpije in trešči kozarec ob tla. Tedaj ga prime Zina za obedve ušesi, potegne njegovo glavo k sebi ter ga krepko poljubi na usta. »Zaslužil je,« se smeje Galjot. »In ti, Jela, kaj praviš?« Ali Tone je ves vojak na pohodu; on jemlje sam in nič ne vprašuje ... To je močnejše od vseh vin sveta; eh, Bog, hudo je trohneti v Galiciji, kdor je imel dekle s takimi usti! »In vam, oča Galjot,« pravi gad, ko je naglo pripasal sabljo, »po moško: pošteno roko. Hvala za vse, kar ste nam storili, za nazaj in naprej. Pa prošnjo imam: ne zapustite matere, ne pc- 135 zabite brata. Če se vrnem, vam bom hvaležen do groba, in če nikoli več — še v smrtni uri se vas bom spominjal.« Sestri pospremita gosta domov, da skoči k stari na kratko besedo; potem se odpeljejo vsi trije na postajo. Jela je oblečena, ker je bila dopoldne v trgu; Zinka se zgoraj napravlja, očeta je hlapec poklical. Tone in Jela stojita sama in se gledata. Oba molčita, le govor oči je glasan; njene diše po sladkosti kakor dve zvrhani časi medice. Gadov pogled se kali; nekaj hlepi v njem, hoče in se ne more odločiti. Zdajci pa jo zgrabi okrog pasu ter jo stisne k sebi: »Še enkrat, Jela ... Enkrat samkrat še!« Njena glava mu leži na rami, usta cveto navzgor kakor škrlaten tulipan z globoko čašo. Tone pije, pije; pijan je, da se maje svet okoli njega, in vendar ne more ugasiti žeje. »Jela, kadar se vrnem, te vzamem namesto Jože, slišiš? Hočeš, Jela?« Dekle se mu izvije; v prešernem smehu za-blisne z zobmi: »Kaj bi s teboj, ki sanjaš o junaški smrti? Kaj hočemo ženske z žrtvami in mučeniki, povej! Zdaj ne skočim več v vodo; živeti hočem, živeti, 136 pozabiti, veseliti se . .. Smeha in sreče nam dajte, vi čudni apostoli — malo je živim do vaših grobov!« In gad je mahoma trezen. »Prav imaš, Jela,« mrmra s povešeno glavo. >Vsak po svoje, prav imaš.« Kratek sen se je razsul; toda ni mu žal, da ga je sanjal. V pomladnjem solncu vriska Kastelčevina s sveže pobeljenimi zidovi, rdečimi strehami in zelenimi okni; kdo bi si mislil, da sedi v tej bogati hiši žalostna žena, ki še besede ne najde, da bi jo rekla otroku v pozdrav in slovo ... Tone je našel Kastelko pred njenim oltarjem ; glavo upira v dlani, komolce v mizo in strmi v fotografije. Bog ve, ali se giblje kaj v tej sivi glavi, ali je vse mrtvo in tiho kakor v ubogi prestreljeni Joževi lobanji? »Odhajam, mati. Zbogom, zdravi ostanite!« Vdova molči; ne ozre se, oči ne obrne. ¦» Zbogom, mati! Čez nekaj dni sem na laški fronti; nihče ne ve, kaj me čaka ... Ne daste roke?« Stara ne sliši; trepalnice se ji spuščajo globlje na oči, kakor bi jo trudnost morila. 137 >Tak zdravi. Ne mislite name, če vam je lag-lje tako; vseeno, vseeno bom zmerom pri vas!« »Z mojo voljo nikdar. Beži, beži, beži!« klikne Kastelka s tolikanj izmučenim glasom, da ga zazebe v srce. »Zbogom ...« Koleselj drdra po cesarski cesti, Jernač poka z bičem, Tone se smeje Galjotovi Jeli, ona siplje iskre z očmi; le Zina je spet otožna in čudno strmi tjavendan. Prav si povedala, Jela: sreče in smeha nam dajte, dokler dihamo! Bežite, sence, počivajte, mrtvi — lepota sveta je živih, dokler žive . . . 138 XV. ^oča teče krvava že delj ko leto dni. Kadar je mirno vreme, odmeva čez hribe grom topov. In kadar piha veter s tiste strani, se groze va-ščani na poljih: lasal je mrliče, božal črviva lica, poljubljal steklene oči; dišati bi moral po smrti, pa dehti po življenju. Baje tudi ptičke pojo tam doli. Drobčkane ptičke sede na mrtvih in žvr-gole... Nebo in zemlja ne čutita umiranja, le srca ljudi zastajajo, sluteč rdečega zmaja, ki leze bliže in bliže. O, ve naše suhe skale na jugu, ve lačne, žejne! Gorje materam, ki so rodile za vasi Odkar se kolje na vaših brdih tisočletna lakomnost s tisočletnim gnevom, je ni hiše v vasi, ki ne bi vedela vaše cene ... Kastelčev Tone je ves čas tam doli; parkrat je bil ranjen, dvakrat odlikovan, že zdavnaj je nadporočnik. Njegovim pismom se nič ne pozna zamišljeni filozof z naočniki, tihi fant, ki je blodil s knjigo v roki po gozdih. Trda bojevniška 139 roka jih piše kratko in skopo. Zdrav je, godi se mu dobro; dokler stoji Lah nasproti, ne pride domov. Kastelka živi svoje novo življenje; privadila se je tišine in molka. Morda je mirna v svojem srcu, še nekaj sreče ji je nemara dodeljene. Toda nihče je več ne sliši kleti, in to pomeni, da ni zdravja v nji; čeprav se ji bliska oko, čeprav se smehlja, kadar hodi po polju! Zdi se, kot bi nekaj razkrajalo njeno divjo moč in jo pretapljalo v zmedenost. Včasih mrmra gredoč, sama ne razume, kaj; ljudje govore vanjo, ona pa kima in jih ne sliši, gleda jim v obraze in nazadnje ne ve, kdo je bil. Joža jo spremlja povsod. Cel razgovor teče med njima; zdaj se oglaša mati, zdaj sin. »Gad,« modruje gospa, ko stopa v žago in gleda oddaleč Galjotova jagneda, »Boga zahvali, da si ubit, moj gad; Jela ni bila zate.« »Tudi jaz sem že dejal,« potrjuje sin nekje zraven. »Zato mi je laglje spati.« »Sramoto bi nakopala na tvojo glavo in ves naš dom. Komaj si legel, se je smejala. In zdaj, ko gredo vojske tod skozi in imamo zmerom sol-date v vasi, je ne srečaš drugače ko z oficirji.« 140 »Da, da, še prej sem jo videl na izprehodu z dvema Ogroma.« »Vsak ve, da jih rada gleda; in koliko je drugega, česar vsak ne ve!« »Jaz vem, mati! Jela ni več, kar je bila. Njena vroča kri — pravzaprav je vredna usmiljenja. Brez te nesrečne vojne bi bila moja žena in nihče ne bi kazal s prstom za njo. Meni bi ostala zvesta; rada me je imela — kaj bi pravil! Hudo je, mati; vse kar je prav. Oni večer sem jo videl pod hruško na vrtu ...« »In pod jablano, in pod češpljo, pod brajdo in jelšo in gabrom, in ne le enkrat vsak večer! Boga zahvali. Kakor le stari pete odnese, je ž njimi; vsa vas je priča. Galjot jo tepe in suje, pa nič ne pomaga; prav ima, da jo klesti, jaz bi jo tudi. Boga zahvali, da je nisi vzel, preden si šel na vojno; v sramoto bi ti bila. Še Ogra bi pestoval nemara, če bi se vrnil živ. Soldaškim kurbam ni mesta pod našo streho, gad.« »Prav pravite, mati,« se uklanja sin. »Vi ste mi svetovali zmerom najboljše; tako zelo radi ste me imeli!« Mehkoba obdaja vdovo; oči se ji rose in večkrat seže pokraj sebe, kakor bi ga hotela stisniti za roko. 141 »Zina je drugačno dekle,« povzame čez minuto. »Kakor noč in dan! Še vedeti noče, daje kdo razen ,njega' na svetu; nanj misli, o njem govori, o njem sanja podnevi in ponoči. Si jo videl, kako je bleda, sirota? Če bi se zgodilo in bi umrl v jetništvu, stavim, da izdihne še tisti dan. Na kolenih naj hvali Boga, da jo ima!« »Da, Zina je čisto srce,« pritrjuje gad. »Zina je suho zlato, dekle brez para na svetu. Žal mi je, da si je nisem izbral.« »Da bi zdaj žalosti umrla? In kdo bi hodil k meni, hudobnež ti? Zinka je tista, ki jo še trpim zraven sebe; in kadar ne pride ob uri, mi ni obstanka. Pa vendar me boli srce, ko je pri meni. Poljubila bi jo, in si ne upam; božala bi jo, pa me je strah; ,dobro dete' bi ji rekla, in se mi smili. Hudo je, gad, če bi človek rad ljubil, in ne sme, ter bi rad sovražil, pa ne more.< »Hudo je, mati!« »Glej moje drage njive tam!« iztegne stara desnico nad poljem. »Letošnje žetve je bilo malo prida v dolini, ali pri nas je obrodilo da nikoli tega; in kruh je zdaj potreben, ne? Gladu vendar ne smemo pomreti, če se oni vojskujejo, mislim! Že se začenja lakota; v velikih mestih, 142 sem brala oni teden, kradejo pse in jih koljejo v jed. Še to bomo videli, da zapuste Boga, ki ne ve pomoči, ter bodo molili pšenični klas ...« »Zdaj je kmet prvi na svetu,« pobira Joža. »Ves svet se bo klanjal pred plugom kakor pred kraljevsko krono.« »Dandanes vidijo, da je naša zemlja enako imenitna kakor bogve katera slavna dežela,< se košati vdova, »kaj? In naš žuljavi rod ni manj plemenit od mogočnih na zemlji; naša pšenica je dobra pšenica, le naša pravica jim ni pravica, hm?« Toda Joža je truden, nič več je ne sliši. Mati utihne; njen rjavi obraz se zmrači. Tako leze v dolino že tretja vojna jesen. Leno se miče življenje, kakor pramen vode po usehli strugi; nekdanjost je davno izbrisana, v sivo ime vojne se izteka sleherna želja in skrb, vsako delo pod solncem je že naprej vkovano v njen temni pomen. Že slišiš dete, kako vprašuje: »Mama, kako je to, če je mir?« In drugo hoče vedeti: »Ali pri nas nimamo ata kakor pri sosedovih?« Milijoni bitij ne razumejo pravljice: »Takrat ni bilo vojne. Jedli smo do sitega. In oče je bil doma.« 143 Dnevi so kakor močvirje, v katero se naglo pogreza vse. Ljudi je izginilo toliko, da komaj kdo koga pogreša. Najmlajšega gada so vsi pozabili; le oče Galjot in Zina skrbita zanj, govorita o njem vse dolge večere. Janez piše; pisma hodijo po mesec, po dva in po šest; zunaj so rdeča od pečatov, znotraj črna od črtanih mest. Kadar prejme Zinka tak list in bere, da mu je dobro, ne dvomi, da laže gad radi nje. »Ni je bolezni za mojega ljubega,« moli na-tihem, »ni je moči zoper mojo ljubezen; moj moj dobri, moj svetli se vrne!« Ali križ neizmerne Golgate je zabit s svojo strašno težo v globine njenega srca. 144 XVI. Janez nejeverno odpira oči. Laški krik zaliva J prostor kakor val iz kloake; noži mraza režejo skozi špranje lesenih sten, baračni smrad pritiska na pljuča. Prsi bole, možgani plavajo kakor v redkem blatu, v živcih in mišicah se nekaj ruši, pa se vendar ne more podreti do tal. Ostalih devetnajst mož njegove sobe — vsa baraka je razdeljena v štiri po dvajset ljudi — je že na nogah. Oblečena in poiunaga se drenja pisana družba z vojaškimi menažkami v rokah okrog vedra, v katerem so prinesli črnih pomij: to je kava, vsakdanji zajtrk jetnikov. Nihče je ne pije brez kletvic, toda iz nekakšne dolžnosti se ujedajo zanjo vsi signorji, vpijo za vsako kapljico več ali manj, bijo z rokami po umazani mizi ter psujejo drug drugega z odurnimi besedami in grezniškimi izrazi, katerih je Dantejev jezik bogat ko pekel hudičev; to se ponavlja danzadnem, vselej zaradi pol žličke pomij. Lahov je v sobi večina, kakor v baraki in v taboru sploh: težakov, delavcev, trgovcev, uradnikov, učiteljev, sodnikov, i« 145 zdravnikov in odvetnikov; tudi slavni zločinci so vmes, in eden je baje lastnik javne hiše. Vpitje prihaja čimdalje hujše, signori razgrajajo s slastjo in umetniškim užitkom, v blagodejni zavesti, da so manjšini v nadlego. Zdaj se oglašajo tudi poljski Judje v drugem koncu sobe; Izrael protestira, latinstvo brani svoje predpravice; pan Twardowski, v jutranji zamaknjenosti nad žepnim zrcalcem, gode nekaj o pasji krvi; bit-juška, star unijatski pop iz vzhodnje Galicije, dreveni z menažko pred strniščastimi ustnicami, zavija oči ter ponavlja svoj osupli: »Tak šo? Tak šo?« Ni ga, ki bi razgnal peklenski semenj; hvala Bogu, ruski študent Onisimov se vrne ii umivalnice; grdo pogleda oratorje, nato skoči mednje ter jih opsuje po materi. Signori ga ne razumejo, toda utihnejo, kakor bi odrezal: kadar se »porco russo« ujezi, tepe brez dolžnega spoštovanja do žlahtne latinske pasme. Icek, Mor-doh in Mojše zaženo psalm škodoželjnosti, ki traja, dokler se ne skavsajo med seboj. To so poglavja iz jetniške duše; kdor noče zblazneti, mora gristi bližnjega in pljuvati v njegove rane gnoj mržnje, sumničenj in škodoželjnosti, ki se cedi iz lastnih razmesarjenih prs. 146 Bolni gad se je oblekel ter stopil na dvorišče. Prebivavci črne vasi ne poznajo miru; nekaj jih goni iz kota v kot taborišča, nihče pa ne ve razodeti, kaj hoče in kam se mu tako mudi. Janez je spoznal, da jih biča želja samote. Udarce s puškinim kopitom, psovke in lakoto, dvajset stopinj zime v nezakurjeni baraki, vse je izkusil v teh strašnih letih, ali nič, niti muka domotožja, ni bilo tako neznosnega kakor večna družba ljudi. Tri leta bo kmalu tukaj, in ni minute preživel sam; podnevi in ponoči, v najskritejših krajih, čutiš drugega zraven sebe. Janez včasih ječi v pesti; kakor brezumen bega okrog, iščoč mesta, da bi se zamislil vase. Toda povsod ga obdaja blejanje zaprte črede, vsa zatišja med podlimi človeškimi stajami so polna ljudi, ki takisto iščejo samote in so prav tako drug drugemu napoti. So trenotja, ko bi jih mogel hladnokrvno moriti, da ni tako bolan in slab; zakaj ni je strupenejše strasti od mržnje do tovariša v nesreči, ki zaliva s svojo navzočnostjo sleherni kotiček lastne človekove duše. Prvi teden aprila je minil, in zemlja se je odtajala komaj na vrhu. Kraj leži nekaj v stran od Dunaja; dve uri je vozil živinski vlak s trans- io* 147, portom — kam, Janez še danes ne ve. On sovraži to zemljo robstva, kjer stoji toliko jetniških vasi in gine toliko človeških bitij, oskrunjenih v svobodi, svoji najnedotekljivejši lasti; ne ozira se, kje je sever, kje jug, niti ne vprašuje, kje za obzorjem tonejo gore, za katerimi zeleni domovina; jetnik mrje od koprnenja po domačih hribih, in vendar ne pozna vetra, ki veje od njih. Kamor seže oko, povsod sami griči, pusti kakor preobjedeni vampi, valjajoči se v lenem solncu; nikjer v mozolčasti panorami ne vabi oči temnejša lisa gozda, obraščena struga reke ali količkaj smelejša vzboklina tal; njive leže kakor ravnila, in vmes kaka cesta v enako oduren kraj. Vse je uravnano in izrabljeno, črta veselja ne reže nikjer te zelenorjave pustinje. Kakršna zemlja, takšni ljudje: sito se majejo mimo, kakor bi vsako uro sedeli pri obedu; na obrazih se me njava lokavost s topim zadovoljstvom, v pogledil ni duše, v govoru ni melodije; njih pesmi, ki slišijo v nedeljo zvečer iz vasi, so podobne ljenju. Tabor se zdi jetniku danes žalostnejši nego prvi dan. Pol tucata barak čepi razkropljenih po blatni brežini kakor jata onemoglih kavk; njil 148 okna se gledajo iz katranastih sten liki skaljene oči mrličev. Kroginkrog tabora je plot od visokih lesenih drogov, tako gosto nabitih, da mora prav do njih, kdor hoče videti cesto. Le čisto v gornjem koncu, pri skladišču, je višji kraj, s katerega se odgrinja očem brezupna slika nezaplankane okolice; tisto mesto je edino, kamor Janez nikoli ne stopi. Ob vsaki strani plotovega štirikotnika se izprehaja noč in dan straža z nabito puško; izlet v svobodo stane glavo. Tako je zaprtih štiristo ljudi obojega spola in vseh starosti. So matere, ki imajo otroke s seboj, da jim ne poginejo zapuščenčki na cesti; je deca, spočeta in povita v tem kraju izobčenih, kjer se ljubezen nima kod skrivati pa hrope zvečer na vseh stezah v spotiko nogam, med pljunki in odpadki, sama izpljunek najzadnjega ponižanja. Štiristo ljudi jetnikov od začetka vojne: to bo kmalu tisoč let pokopanega življenja. Čudež bi bif, če bi sredi tisočletja gorja in gneva še rastla zelena travica, poganjala živa brst. Izprva je bilo v taboru nekaj grmičja, pa so ga Lahi poruvali; tudi trata je bila, pa so jo pomandrali jetniki na svojem begu drug pred drugim in pred seboj. Zdaj je zemlja gola kakor lobanja gnilega 149 trupla, s katere so črvi znesli kožo in lase; nekdaj rumena, je zdaj vsa temnosivkasta, počrnela od mrklih duš, ki so jo klele, in obupa, ki jo je teptal; ob deževju se razmoči v hudobno testo, ki požira stopala do gležnjev ter se obeša na podplate v kepah, težkih kakor usoda. Ostra sapa je sprejela Janeza na pragu. Po teh krtinah se vlačugajo vsi vetrovi sveta; mrzli kakor bajoneti straž, so vendar izžgali iz njegovih prsi zdravje, moč in skoraj vse želje in misli. Zgolj ponos in mučeniška vera še stojita v njem, belo okostje, ki ga vezeta domotožje in ljubezen z nestrohnljivimi kitami; toda meso življenja je odpadlo. Gad čuti, da mu stoji nekdo za pleči ter kreči grabežljivo roko. Ali to ve: preden se stisnejo kremplji okrog njegovega grla, bo vse končano; ležal bo v domači zemlji, in zmagoslavje pravice mu bo zvonilo k pogrebu. Mraz in lakota ga ne bi bila zmogla, da ni tega strašnega podnebja, dežele brez gozdov in gora, s suhim ozračjem, ki ne diši po ničemer. Že prvo leto je začutil njegov strup, kakor vsi ubogi sinovi juga. Bolečine v prsih, krehanje, pešanje telesnih sil, vpadla lica in nazadnje postelja v jetniški bolnici, s katere ni več vstajenja 150 - takšna je usoda, ki čaka vsakogar in zanje s čimdalje širšim razmahom. Že mrjo, ki jih je zgrabilo pozneje od njega; pogledi vseh se mu čudijo, da on živi. Čez leto dni bo umiral ves tabor ... Ne, on ne, on noče trohneti v brezsrčni Uiji zemlji! Divji veter ga zanaša po lesenem hodniku pred barako; vsak hip se mora loviti, da ne pade. Še enkrat hoče prebrati Zinkino pismo: na božični večer mu je pisala, sinoči je prišlo. Če bi sirota le vedela, kako mu je! Toda Janez ji zmerom sporoča, da se mu dobro godi. On noče, da bi obupavala zaradi njega, noče, da bi dragi ljudje prosili zanj: enkrat se odklenejo vrata sama od sebe. Ob nedeljah smejo sorodniki obiskovati jetnike; svidenja se vrše na stražnici, vojaki pazijo zraven ter se odurno rogajo med seboj. Bog ne daj, da bi moral Janez tako govoriti s svojim človekom; Bog ne daj, da bi Zina pogledala v ta svet gnusobe! Rajši nikoli več: gad je sporočil, da ni dovoljeno priti k njemu. Poveljnik taborišča je orožniški stražmešter. Tik za malo barako, v kateri stoluje, raste divji kostanj; pod njim obdaja nekaj bezgovih stebel prazen prostorček s surovo zbito klopjo. Tja se 151 je napotil Janez, ker upa, da v takem vetru nihče ne sedi na prostem. Ni se varal: klopica je prazna; tesneje se zavije v svoj ogoljeni plašč, izvleče pismo in bere pobožneje ko masne bukve zauživaje besedo za besedo, kakor bi hotel po-srebati že zdavnaj izpuhtelo vonjavo doma h mehkih dekličinih rok. Ubogo Zinkino pisemce! Na štiri majhne strani je morala spraviti vse, kar mu ima povedati, zakaj cenzorji mečejo predolga pisma v koš; in tisto, česar ji prekipeva srce, svojo hrabro, jasno ljubezen, je morala čisto zamolčati, ker bi ji drugače vrnili pismo z opazko: »pišite kratki in stvarno!« Saj tudi ne gre, da bi jo razgaljala zlobi uradnih oči... Toda Janez bere izmed vrstic vso njeno skrb in bol; kako genljivo ga izprašuje, ali je v resnici zdrav in se ne hvali samo, da bi njo tolažil? Nato mu rahlo potoži o materi, kako čudna je še zmerom, ves čas od Joževe smrti. »Samo ne misli, dragi, da te je pozabila; ona si le domišlja, da mora žrtvovati skrivnostni usodi ljubezen do tebe in brata; brezsrčnost te žrtve pa je zgolj vnanji obraz najvišje, najnesebičnejše ljubezni.« Opominja ga, naj vztraja v veri: »Glej, ljubi, kadar premišljam 152 svoje upanje, se mi zdi, da se mora gorje ukloniti njegovi moči; in v tem upanju ne morem ločiti tebe od vsega drugega. Zaupaj v zmago pravice, zaupaj v svojo vrnitev, ne dvomi o tre-notku veselja, ki ga čutim včasih tako blizu, da slišim tvoje korake pred našimi vrati...« Nazadnje mu pravi še nekaj; tisto pa je cenzor debelo pokril s kitajskim črnilom. »Trenotek veselja!« mrmra jetnik. »Sveti mi, lučka, dokler ne pride.« Koprneča mehkoba mu je narasla v prsih, kakor da je zdajci začutil ob sebi dišavo njenih las. Kradoma poljublja papir, na katerem je slonela draga ročica; nato ga zamišljeno zloži in spravi. Ali se je mahoma zjasnilo vreme? Janez je svež in pokrepčan; ljubeče misli pode obledelo kri hitreje po njegovih žilah, in upanje se oglaša z drznim fantovskim vriskom. Kljub vsemu, kljub vsemu! »Živeti, ostati na tem svetu, ki mu vsi zločini ljudi ne morejo vzeti dobrote!« vzklikne sam v sebi ter plane kvišku liki pripognjena jelka. »Ah, kako bo še lepo!« Takrat pa se zdrzne in nastavi uho proti žandarjevi kolibi, iz katere se je začulo neraz- 153 ločno kričanje in teptanje z nogami. Komaj pogleda, že se odpro vrata, in star možiček — gotovo je prišel k vsegamogočnemu s kako pritožbo — zleti kakor bomba na sredo dvorišča; za njim se vidi izprozena zandarjeva noga v angleških mehurkah in gizdalinskin žoltih gole-nicah. »Schon zeigen, den Lumpen!« rohni razjarjeni glas gospoda komandanta, dočim se starček pobere in v obupu krevlja proti svoji baraki. ->Še pritožuje se mi, svojat!« In zdaj sledi prizor, ki ga je težko pozabiti. V kolibi zazvoni telefon. Mož pravice izgine, vrata lopnejo za njim; dolgo časa je vse tiho. Na dvorišču se je zbrala gneča gledavcev, ki stiskajo pesti in preklinjajo, ta zamolklo, ta glasno. Iz barake se razlega po taboru sivčkov jok in zgovorna pripoved o žalitvi; ogorčena družba rine tja, da si olajša srce. Janez stoji nepremično in škrta z zobmi. Tedaj pa se vrata drugič odpro; mogočnik skoči ven ter zakliče z glasom vsiljivega postreščka: »Stojte, gospoda, prijetno sporočilo imam!« Njegov obriti plavolasi obraz z ogabno mlečno kožo je ves predrugačen, jastreb se je izpremenil 154 v goloba. Z očetovskim smehljajem nadaljuje: »Pojutrišnjem se pripelje komisija z nalogo, da po ukazu njegovega Veličanstva preišče vse posamezne slučaje . .. Velika večina vas bo izpuščenih; vse dame in gospodje, ki imajo čisto vest, se potemtakem lehko pripravijo na odhod. Izvolite razglasiti veselo novico po barakah.« »Prej lumpje, zdaj gospoda, maledetto!« zakriči srditež iz množice. »V petih minutah se mu je obesil nos .. . Počakaj, še drugih litanij se naučiš!« Ali gospod komandant ne sliši; njegova zastavica se je obrnila po vetru. Še priklonil se je, in njegov pogled je meden, kot bi izbiral žrtev, da jo poljubi. Jetniki so v očeh tega nasilneža mahoma spet ljudje; svet se mu ruši izpod nog. Radovedno se ozira, kdaj izbruhne obče navdušenje, in ko ne dočaka ničesar, izgine v kolibo, da niti ne veš, kako ga je zmanjkalo. Janez gleda, posluša in komaj razume; čudi se, da ni ne vriska, ne smeha, ne poskakovanja. Le mrmranje se je razneslo po vsem taborišču; tam zgoraj nekje je viknil osamljen paglavec >evviva!« ter mahoma utihnil. Sam po sebi čuti, kaj je: tako zelo so se nesrečneži odvadili pro- 155 stosti, tako popolnoma je umrla zanje, da jih je skoraj strah njene bližine. So tudi ljudje, katerim je dolgo jetnistvo izmolzlo poslednji vinar in zadnjo kapljo moči; prvi napor za košček kruha jim mora podreti. Njim pomeni svoboda lakotno smrt ob veliki cesti. In tistim, katerih se ni posrečilo ugonobiti — kdo jim je porok, da obljubljena komisija ni zgolj ena neštetih, ki prihajajo vsa ta leta ob nedeljah z Dunaja, kar tako, da se gospodje izprepeljejo z avtomobilom ter zaslužijo mastne dijete s tem, da se rrebuhajo za stražmeštrom po barakah: »Ja, ja! Ja ja!*? Še upanje se tu izpreminja v muko; »vesela vest« prinaša jetnikom dva dni brezupnega koprnenja in jalovih sanj... Trpke volje se vrača Janez v barako. »In vendar,< si oporeka natihem, »in vendar napoči dan, ko bo vest resnična; zakaj ne bi bil današnji?« Globok nemir se mu dviga v srcu; napol je bol, napol veselje, in vse druge misli ugašajo pred to skrbjo brez imena. Dva dni potem je Janez prost in ž njim večina jetnikov. Vrata ostroga so se odprla; velika, strašna svoboda izkoreninjenih je zaklicala 156 s ceste svoj rod. Gad izprva ni mogel verjeti; široko je gledal, bled kakor zid, ter majal z glavo. Nato je šel počasi k svoji postelji, zakopal obraz v počrnelo blazino in se razjokal bogve zakaj. Storilo se mu je, kakor bi spričo njegovega osvobojenja izginjala vsa ta brezbrežna, krvava vojna in vsa zgodovina človeštva ter bi ves svet ne pomenil drugega kakor njegovo prostost. Na svojo bolezen ni pomislil; ko pa je natlačil potno košaro, v kateri mu je poslala Zinka najpotrebnejše stvari, začuti mahoma, da ni več tisti, ki jo je nosil do semkaj. Roke in kolena se mu treso od prvega poizkusa. Toda Janez se tiho nasmehne, vzame ključek in odklene: kdo hoče kaj? Leti, uborna gadova last, razsuj se na vse vetrove; nate, vzemite, in ti, ki si zadnji prišel, dobiš košaro . .. Doma je vsega dovolj! In gad odhaja s tem, kar ima na sebi; le palico nosi v desnici, v levici pa v ruto zavezan vogal jetniškega kruha, s peskom soljenega, s trskami in kamenjem zamešenega, da vidita Zinka in mati... 157 XVII. Kastelkina okna so nastežaj odprta; v izbo diha zrak prvih toplih dni. Beli zastori se majejo v rahlem vetru, ki polni vse kote z vonjavo zemlje in mladih trav. Vrabci, senice in ščinkovci se kosajo po drevju in žlebovju, da bi prevpili mnogoglasni hrup dvorišča, ki se dviga h gospe liki šum neutrudnega, večno teptajočega stroja. Dekle kriče veselo okrog vogalov, ruska ujetnika Ivan in Prohor brundata ob skednju; pomlad je pomlad, in vsaka stvar ji rada vriska naproti, ko se po dolgih mrazovih nasmehne izza gora. Edino bitje na vsej Kastelčevini, ki ne sliši radosti, ne vidi plesa žarkov po nežnem brstju in ne čuti vesne v vseh kosteh, je gospodinja. Vrata v izbo so prislonjena, in Polona, ki hodi vsak trenotek mimo, se ji čudi že dobro uro, kako strmi pred mizo križemrok na sredo prta. Zarana so posli opazili, da ni kakor po navadi; nikogar ne ošteva, z živo dušo ne govori, jedi se ni doteknila. Pismo, ki je prišlo včeraj, je 158 danes proti svoji navadi odprla in prebrala; zdaj se veter poigrava ž njim, zrinil ga je tik do nasprotnega vogala mize. Kaj premišlja stara? Zina je bila dopoldne v trgu; po kosilu je tudi ni bilo h Kastelki. »Da bi vsaj prišla in jo razvedrila!« zdihuje dobra Polona sama pri sebi. Toda vdova se ne spomni Zine; kar praznota je v nji. Sivo je v možganih, sivo pred očmi, tihota v srcu, molčanje kroginkrog; njen obraz je mrtev kakor glina, le ustnice se pulijo izpod zob, in kaplje krvi na njih pričujejo, da ji ni dobro v tem pokoju. Čez dolgo se zdrami; blodna luč se ukreše v njenem pogledu, usta pa utrpnejo v obupni, grenki črti. Prav gotovo, Kastelka bi jokala, če bi še vedela kako. Zgane se, roko položi na čelo in tava kakor v snu na hišni prag. Toda spet ji ni pogodu; solnce ji vriska preveselo v obraz, naravnost iznad Konjske rebri, in poslopja se preveč bahavo šopirijo v njegovem sijaju. »Ali naj zažgem vse to in skočim v ogenj, ko bo najviše ulil, da se rešim pekla?« mrmra vdova z mrzlo brezupnostjo. Okrene se v hišo in hodi iz kota v kot, iz sobe v sobo; nikjer ji ni obstanka. Pred fantovsko 159 kamro postoji, pomisli ter izvleče ključ; leto dni je ni odklepala, prah leži prst na debelo po tleh in pohištvu. Stara tiplje tuintam, odpira predale, opoteka se kakor pijana in sama ne ve, kaj počenja. Nazadnje odpahne okence ter klikne Jero, naj posnaži in prevetri. V star »Narod«, ki ga je pustil še Benjamin na komodi, pobere nekaj drobnih reči ter jih odnese doli; komaj je položila zavoj na pisalno mizo, se oglase na pragu koraki. Moški je, Galjot; brez trkanja stopi skozi odprta vrata. »Dober dan Bog daj, soseda!« Nejevoljno vzdigne Kastelka glavo in mrzlo pogleda prišelca, ne da bi odzdravila. Toda Galjotu se trese glas, potrt se zdi, njegove oči so rdeče in čudno vprašujoče. »Nu?« zategne vdova nehote. »Ves izgubljen si... Kaj te je pob61o ?« »Se mi pozna?« osupne sosed in pomolči. »Eh, so reči nasvetu, so vesti, Mana, ki udarijo človeka po glavi, kakor bi se zgodile njemu samemu .. . Gorje nas tepe, Kastelka, gorje ... Pogum in upanje sta edina tolažba, ki nam ostane.« To rekši premolkne, kakor bi se ugriznil v jezik. »Pravijo, da bo Janez kmalu prost,« po- 160 vzame čez nekaj časa. »Takšna komisija hod zdaj po njihovih taborih, ki preiskuje in vse izpušča. Sam cesarje ukazal storiti konec svinjariji.« Kastelka molči; nič se ne zdi, da bi jo veselilo. Galjot jo gleda postrani, kašlja, menca in spet primakne: »Tak Janez bo izpuščen ... In Tone ti nič ne piše?« »Pred štirinajstimi dnevi je prebrala Zina njegovo zadnje pismo,« mrmra stara, strmeč preko njega v zid. »Sedi, kaj boš stal!« Galjot seda raztreseno in obširno; stol mu nikakor noče stati prav. Nato vzdihne: »Tudi nam ne piše... Da bi le ne bilo hudega; skrbi me tvoj gad!« Vdova ne zine. »Slišal sem, da je bil vražji boj te dni.. . Odbili so naše po strašnem klanju in s težkimi izgubami. Ubogi fantje!« »In?« zategne stara porogljivo. »Bog ve,« pobira sosed, stokaje na svojem stolu. »Mogoče je Tone ranjen, ker nič ne piše...« »In?« »Drži se, Mana, pripravi se ... Bridko reč sem slišal.« 11 161 »Samo slišal?« Kastelka govori zamolklo in mrtvo kakor iz jame. »To se pravi. ..« »Stoj; ne trapi se, prijatelj. Sama ti povem, kar imaš na jeziku: moj drugi gad je ubit. Za-hvaljen bodi za dobri namen!« Galjot jo široko pogleda, prebledi ter nekaj zastoka. »Na, beri,« pravi vdova tiho in mu porine pisanje, ki leži na mizi. Sosedu se treso roke; solze mu drhte v očeh in v glasu: »Od polka!. .. Tudi mi smo dobili sporočilo; tovariš piše, ker ga je on že zdavnaj prosil... Da naj te pripravimo, ako je še časa... In da je zmerom mislil nate in te pozdravlja še z onega sveta... Granata ga je ubila na mestu; ni se mučil; pokopali so ga Lahi.« »Vse vem; tu notri stoji," potrka stara na pismo. »Odprla sem ga, ker je prišlo takšno tudi po Joževi smrti; vedela sem, še preden sem brala, že snoči, vso noč ... In davi sem ga odprla.« »Uboga Mana!« Galjot ji položi roko na ramo. »Zaupaj in prosi Boga, da ti vsaj zadnjega 162 ohrani.. . Tolaži! te ne bom; kaj so besede materinemu srcu!« »Ni treba!« se otrese Kastelka. Ustnice ji drgečejo, v prsih se vidno nekaj napenja in raste, pa ne more na dan. »Umrl je za nas vse,« povzame sosed. »Za nas!« krikne vdova besno. »Tudi oni tam, na drugi strani, pravijo ,za nas'! Kdo smo mi in kdo oni? Zaradi tega ,mi in vi, za nas in za vas' bodo svet iztrebili!... Za nas! Predvsem zame, kaj? Za mater, hahaha!« Posinela je od strašnega, krčevitega smeha. »To je drugi, ki ga imam na vesti: rodila in ubila!... O Bog, o Bog, ali slišiš matere, kako te kolnejo sirom sveta?« Tako škriplje in stiska pesti proti nebu, da pokajo členki; vse more, jokati ne more več. »Zdaj pride tretji na vrsto ... In kar storim, je zaman! Oh!... Dovolj, dovolj!« plane zdajci. »Znorim, razbijem si glavo, do tal požgem, kar sem napravila, in konec!« »Mana, kaj misliš?« se splaši Galjot. »Kaj hočeš storiti, za Kriščevo voljo?« »Kaj hočem storiti?« rjove Kastelka, stoječ sredi sobe in kopaje z nohti po nedrih. »Kaj n« 163 hočem storiti — haha! Hahaha! V cerkev pojdem, molila bom: zahvaljen Gospod, da si vse tako modro ustvaril... Rodila in ubila — zahvaljen bodi, o Gospod!« »Ne, Mana, meni verjemi: fant je nesel to misel s seboj; da si ga slišala, kako je govoril pri nas... Za nas, je dejal, za nas gre zdaj; na Soči rad prelijem kri! Ta misel se ga je držala, nesel jo je s seboj —« »Od misli nihče ne pogine,« mu krikne vdova v besedo. »Nihče! In tudi največji junak je vesel, da sme živeti... Jaz sem se bala zanj, to je tisto; podila sem ga, ker sem se bala! Pusti me, pusti, naj me duši, le naj — in konec! Oh, oh!« se zgrabi za grlo. Nato se mahoma sklone h Galjotu. »Povej, človek,« ga vpraša s hripavim glasom, »povej po pravici: kateri hudič je izumil te svete reči, ki se koljejo zanje? In kje je Bog, da ne ubije tistega, ki prvi ukaže: naprej!« Sosed obupno mahne z rokami. »Oh ti, Galjot!« se grohoče stara, »ti lehko tolažiš, oče dveh punic, ki sedita doma... Ali jaz sem imela tri sine! Kje so moji gadje, te vprašam, kje?« 164 »Dveh? .. . Nu da.« Galjot se grize v spodnjo ustnico. »Saj izgubim obe zaradi tvojih sinov, uboga Mana! Se pravi, če je tako zapisano .. . Mana, misli na Janeza; njega še imaš.« »Pusti! Da pogubim tudi njega? Dovolj tega! Verjameš zdaj, kar sem povedala tebi, Zini in vsakomur? ... Kaj naj storim? Kar objamem, je prekleto, kar podim, je prekleto — tak kaj ? Tak kam?« ponavlja stara s suhim, še vedno brez-solznim siganjem. Sosed se prime za glavo, kakor bi se bal, da mu poči. Za nekaj časa povzame: »Ljuba Mana, poslušaj me pametno, ako moreš: zato sem prišel. Najtežje si vedela sama — hvala Bogu, in Bog te potolaži. Ali, Mana, prinašam ti drugo sporočilo — veselo vest, sem hotel reči,« popravi naglo, videč, da je stara iz-buljila oči ter omahnila za mizo. »Veselo novico, takorekoč ... Janez je prost.« Kastelkin obraz se zjasni in stemni zaporedoma; še širje ga gleda zdaj, počasi nese roko na prsi. »Janez je tukaj.. .< Vdovina glava pade na trdo mizo ... Pade, ne enkrat — ona pada, bije s čelom po hrastovim, da hiša bobni. 165 »Moj Bog! Moj Bog!« To ni renčanje besne volkulje, ki klesti z zobmi nad ubitim mladičem; tožba izmučene matere je, ki jo davi strah za poslednjo brst njenega krila... In zdajci sklene roke proti njemu: »Imej ga pri sebi, Galjot — imej ga pri sebi! Ne domov, ne k meni — ti sam mu povej, da ne morem, ne smem!« »Saj je pri meni... Pri nas leži; streže mu Zina. Sirota je sama bolj uboga od njega!« Kastelkine oči so dva prepada groze. »Leži?. ..« »Leži. Bolan je ... Dolga vožnja mu je ubila zadnje moči. Hudo je ž njim; na kolodvoru se mu je udrla kri... Uboga Zina, ki je bila ravno pri vlaku, ga je pripeljala komaj živega; vsak hip mora priti zdravnik.. . Mana, gad prosi domov, in tebe kliče; ne pojdeš k njemu?« »Ne!« »To veš, da skrbimo zanj kakor za svojega. In vendar...« »Stori, kar hočeš! Domov ne, in jaz ne pridem; ne smem, ne morem — nočem, ali slišiš?« Galjot vstaja. »Kar je v človeških močeh, se zgodi.« 166 »Pusti me, sosed, pojdi, pojdi; mari ne vidiš, kako mi je?« hrope vdova lomeč roke. In Galjot odhaja s povešeno glavo mimo objokanih dekel, ki so tačas začule črnega ptiča: gavran nesreče se izpreletava med orehi in jag-nedi ter kraka mrtvaško pesem .. . Borovci na Konjski rebri gore kakor sveče nad krsto. Kastelka sloni s sencem na mizi, ter bode z očmi nepremično v gosteči se mrak; sivi lasje ji leže razmršeni po hrastovi, plošči. Bliža se korak, in ga ne sliši; človek je tu, in ga ne vidi; šele, ko jo strese za rame, se zbudi. Zina jo gleda; njen obraz je bel kakor črešnjev cvet. »Kaj hočeš, dekle? Oh, nihče nima usmiljenja z mano!« »Mati, Janez bo umrl...« govori sirota, komaj gibaje z ustnicami; njen glas je tišji od tišine same. »Doktor maje z glavo in pravi, da je preslab. Najhujšega se je bati.« »O Bog! Čemu hodiš? Mari ne vem, da mora umreti?« »Janez hoče umreti doma ... Povej materi, mi je dejal, da hočem ležati v naši sobi; ako me ne pusti domov in ne pride k meni, jo bom klel v svoji smrtni uri!« 167 »Naj me kolne; dokler živi, je upanje ... Nič ne verjemi, Zina; drži ga, ti ga rešiš! Zaupaj, dokler ni mene zraven.« Toda Zina maje z glavo. »Če bi ga videli, mati! Še jaz ne upam več — oh, niti jaz ne ... Domov prosi, mati Kastelka; Jera mi je povedala, da je pravkar pospravila sobo; in jaz sem rekla, naj ga prineso ... Slišite? Prišli so — čujte, v veži — po stopnicah gredo — že so gori! Stregla mu bom sama, nikogar ni treba k njemu ... In zdaj, blazna mati, ga vrzi iz hiše, če moreš!« Kastelka je planila kvišku, stoji kakor steber; utrip dveh src meri dolgo minuto molčanja. Zina se ne gane; strmo gleda gospo in skleplje roke na krilu. »Ti si hotela!« izdavi vdova. »Kadar umre, boš kriva z menoj!' »Kadar bo Janez mrtev —« povzame dekle zamolklo in mahoma utihne; oči govore za usta. Šele zdaj ji pogleda Kastelka pazno v obraz, ki je ves popisan s strogimi črkami tragedije. To je konec. Še malo ur, dan ali dva, in dom bo brez dediča; teman vrtinec golta poslednji up Kastelčevine ... Karkoli se je približalo stari, je 168 zapisano poginu; ubogo dekle nosi pečat obsodbe na čelu! Groza bo kraljevala pod orehi, groza pod jagnedi — ona pa, nesrečna mati, bo stala kakor zla čarovnica sredi ugonobljene sreče ter poslušala soseda, kako si ruje lase in terja: »Dvoje hčera mi je vzela ljubezen do tvojih otrok! Vrni mi hčeri, prekleta!« In zdajci se bridko zasmeje ter položi dekletu roko na ramo: »Le idi k njemu, Zina; zdaj je vseeno. Zidovi se rušijo, strop se podira ... Idi, otrok; razumem te! Idi k njemu, Zina. Tvoje roke so mehkejše, in manj nesreče se jih drži... Ne, jaz ne; sama pojdi!« Tema je. Vdova užge sveči na pisalni mizi; nato odgrne papir, ki ga je prinesla popoldne, ter začne razpostavljati spominke po drugem sinu. Ravno za Benjamina je še prostora. .. Vseeno, je rekla dekletu; in vendar ji ni vseeno. Bolj ko se brani, bolj mora misliti nanj; kakorkoli zatiska oči, venomer vidi fantovsko sobo, v nji belo posteljo, v postelji gada, ki umira. »Joža in Tone !« mrmra iztezaje roke k njunim slikam, »kaj mi svetujeta, ljuba pokojnika? Vidva, ki vesta zdaj vse in poznata najgloblje skrivnosti — kaj pravita svoji materi, ubogi Kastelki?« 169 Toda mrtva molčita. Še ta jo zapuščata, še ta ne vidita njene muke! Stara upihne sveči: pa ne! Saj je vseeno; če tukaj ne sme obdržati sinov, jih tudi na onem svetu ne potrebuje. Bliža se veliko zlo, ura sodbe drevi naproti kakor oblak, ki ga jase nevihta. Nekaj strašnega leze nadnjo; že je tu, že jo drži, odnaša jo bogve kam — še malo, in vse bo končano .. . Vseeno je, vseeno. Da bi le brž bilo, kar misli biti! In vendar ji ni vseeno. Sedemkrat vstane izza mize ter leze po stopnicah; šestkrat se vrne, sedmič se splazi do vrat. V sobi je tiho. Svit bolniške lučke riše ozko črto na pragu. Ura v sobi tika, in kolikorkrat tikne, je gadovo življenje za sekundo krajše .. . Dolgo stoji gospa in ne sliši ničesar; mahoma pa ji razpara srce njegov revni, slabotni glas, ki ječi: »Zinka! Zinka! Jaz nočem umreti!« O Bog, o Bog! Stara kleči v sadovnjaku in tišči glavo v hladno zemljo. Kako je zbežala? Kod je dirjala? Ona ne ve, ne ve — in tam gori za komaj razsvetljenim oknom umira njen zadnji otrok in noče umreti... Pri fari bije devet. Ne bo je konca, te strašne noči. Ura bo tekla za uro, in ena med njimi bo 170 ura smrti. Katera? Kdaj bo prepozno? Prepozno — o Bog! Kaj more storiti zanj? S čim ga odkupi? Ni ga odgovora, ni je rešitve! Koleselj se zapraši na dvorišče, kot bi ga satan gonil; to je Galjot z zdravili. Čemu zdravila, ko gada ne davi bolezen, Kastelka ve, da ne! Misel ji zablisne v glavi; že ji sledi, beži po vasi, pada, vstaja, teče brez sape, stoji pred župniščem... Okno v gornji sobi je svetlo, župnik ne spi. Pokliče ga, naj pride in ogrne štolo: uboga grešnica se izpove Bogu vsega-mogočnemu svoje krivde ... Izpokori se, v prah se poniža, s pepelom si posuje glavo, in vse stori, karkoli ji poreko; po golih kolenih pojde na Golgato, samo da reši otroka! Toda roka ji omahne s kljuke hišnih vrat: ali utegne čakati na milosti božje? In če je Bog ne usliši? Če je ne sliši — če ga sploh ni? Ona bo čakala usmiljenja, zaupala v čudež, in gad umre medtem! Kje je svet? Kje pomoč? Ječe izgine v noči. Mesec jo zvabi na polje; vsaka stezica leži jasno pred očmi, druga drsi v drugo kakor mlečni potočki. Na desno in levo se razgrinja zemlja v svojem snu, ljubosumna zver, ki se je polakomila 171 njene sreče; tiho leži, v brazdah in debreh je rahlo dihanje kakor v kolkih dremajoče žene, ki sanja ljubimcu naproti: »Pridi, skrivnostni moj ljubi, odeni me s svojimi krili, razžgi me v objemu, s sokom ljubezni me upijani! Glej, kako sem se nališpala, da bom lepa zate: v vroči krvi sem si okopala grudi, ledja sem si umila z materinskimi solzami ...« O, zdaj kolne vdova to zemljo! Brezumno tepta po nji, pljuje in psuje in krili z rokami, kot bi trosila zrnje prekletstva na sleherno ped: »Gorje mi za vsako misel, ki sem ti jo dala, za vsako kapljo znoja, ki je padla nate z mojega čela! Preklet, preklet bodi dan, ki me je priklenil nate in me izročil tvoji oblasti! Mari bi bila vzela berasko palico v roko in malho čez rame ter prosila od hiše do hiše kruha za svoje uboge črviče, za svoje dobre tri gade; ne bila bi bogata in spoštovana, moja volja ne bi segala v sedem fara, ali moji sinovi bi bili živi in zdravi — tako pa si mi jih vzela ti, krvoločnejša od tigre, nehvaležnejša od vlačuge ... Čemu, čemu se maščuješ za mojo dobroto in skrb? Oh, da ovene zadnja bilka na tebi! Da ti usahnejo lo- 172 kave nedri tri milje globoko in rode sivo kamenje namesto rumenega žita — na vekomaj, na vekomaj!« Ali sredi svojih kletev umolkne namah in pritisne roko na srce. Hudobna zemlja se je usmilila Kastelke; izpušča jo iz zakletja, odvezuje jo skrivne zaveze, z mrmranjem neštetih tihih glasov preklicuje svoj Čar. Vdova razume ta govor zemlje; čim delj ga posluša, tem laglje ji bije srce — in zdajci si vsa oddahne ter se udari po čelu: rešilna misel je porojena ... Miruj, ubogo srce, in ve, stare oči, plakajte od veselja: ne bo vam treba gledati gadove smrti. Liži plamen upanja v čudež, vzpni se visoko do srebrnih zvezd! 173 XVIII. |3olnoč je. Kastelka sedi za pečjo in šteje " udarce z zvonika; vse je pripravljeno za nepovratno pot. Zanka iz perilne vrvi leži s koščkom mila na njenem kriiu, skrbno zavita v papir. Ako je ona kriva, mora žrtev njenega življenja rešiti otroka; in če je nedolžna, vsaj konca ne bo videla, ne bo štrlela na samem liki okleščena jelša, ki gleda ob svojem znožju poslednjo zeleno vejo na tleh. Preveč je bilo tega; nebo in zemlja nista mogla streti njene sile drugače, pa sta jo z nesrečo sinov. Zdaj je vse zapečano. Zanka je trdna; pol ure jo je vezala ob svetilki, z naočniki na nosu, ter poizkušala in razdirala, dokler ni dobila zaupanja vanjo. Le kam bi šla, da je kdo ne zmoti? Ženščeta se kar ne spravijo spat in švigajo venomer, kakor bi že nekaj slutile; kamorkoli stopi gospa, jih ima za petami. Nazaj grede s polja je zalotila Katro, da ji sledi; zdaj smuče Polona po veži, obstaja pred vrati in prisluškuje . .. m Vse to premišlja hladno in trezno; v svojih zadnjih trenotkih hoče biti spet Kastelka in dobro opraviti, kar stori. Oblekla se je praznično: kar tako naj jo polože na oder, je napisala v pismu, ki čaka pripravljeno na mizi ter obsega vse njene želje do tega sveta. Po prstih stopi k oknu, da še enkrat pozdravi bogato domačijo, ki se je vzdignila iž njenih žuljev in — gorje! — iž njene žive krvi. Mehkoba jo obhaja, ko leti z mislijo po vsej tej lasti, katero je toliko let pripravljala svojim sinovom: koliko ljubezni je v nji zakopane, koliko dobrih sanj in prečutih noči! Zbogom dolina, zbogom domači svet; Kastelka s Kastel-čevega te pozdravlja v svoji zadnji uri... Zbogom ti, draga deca na mejah, ki je tolikanj skrbela zate, da ne utoneš v tujem morju: tudi nazadnje te ni pozabila! Da kmalu zaplešeš nad njenim grobom na velikem prazniku stare pravde, težko pričakovane, v hrepenenju obverovane, v usodni borbi obnovljene! Stara se obrne k mizi, privije luč, pomisli ter jo upihne; mesečina je zanjo dovolj svetla. Mudi se, bela žena stoji ob gadovem zglavju; hiti, mati, predno zamahne s koso! Srce se ji krči ob misli, da si ne upa k njemu po slovo, 175 ko ga tako dolgo ni videla in ga ne bo nikoli več; vsaj ozrla bi se nanj, skozi ključavnico bi pogledala, v duhu bi pokleknila k njegovi postelji .. . Toda mari ve, s čim ga pogubi ? Ali ni že njena skrb nevarna bledi lučki življenja, ki se bori z ledeno sapo smrti? Šele spomin ljubezni, ki je legla sama v dar, se bo smel enkrat smehljati v njegovo ubogo lice, sijati mu v dneh ozdravljenja ... Na pot, Kastelka! Le kam? Takrat se ji ustavi oko na temni senci stenske ure. Kastelka položi prst na čelo in pokima; z neskončno opreznostjo sname uro, tiho jo položi na mizo, ter gre potipat železni kavelj, če dobro drži. Zadovoljna je; previdno odvije zanko, da ne bi šelestel papir. Ali kdo posluša zunaj? V veži je tema in vse tiho. S pomirjenim srcem stisne milo in zanko v dlan ter vleče vrvico semintja, dkler ne drči kakor gladka belouška; nato si obriše roke in privezuje zanko, čudeč se skrivnostni lehkoti, ki jo skoraj vzdiguje od tal. Že si podstavlja stol, ko šepne tuj glas pri vratih: »Kastelka!« Toda vdovi se zdi, da je skočil veter po brajdi. 176 »Zaklenila bi,« mrmra sama pri sebi, »da vrag koga ne prinese o nepravem času.« »Kastelka!« ponovi glas od vrat. Ona še zmerom ne sliši; rahlo sname zanko z vratu in drsa zaklepat. »Kastelka!« ji dahne takrat naravnost v obraz. Gospa se splaši ter pogleda. Popoten človek stoji pri durih; ta hip je moral priti, roko drži še na kljuki. Mesečina se svetlo upira vanj ter ga riše v črnem plašču do peta, z brado razcesano na dvoje, pokritega s širokim, ohlapnim klobukom, izpod katerega jo gleda dvoje dobrih, žalostnih oči. Zrak okoli njega ima sladek duh, kakor bi nosil medna jabolka v žepu. Gleda jo, eno roko na kljuki, drugo na palici, pa ne reče ničesar. »Tak kaj te je prineslo?« se ujezi gospa. »Ne veš, da je čas spati za poštene ljudi? Saj mora biti zaklenjeno zunaj ... Ti, čuj, menda nisi prišel iztezat prstov po tujem blagu, kaj?« »Nocoj ti j.e vendar vseeno,« de tujec z otožnim nasmehom. »Daj mi sesti, Kastelka; truden sem.« »Sedi,« mu reče vdova in se zavzame, kako krotak je njen glas; s tem gostom ne zna trdo govoriti. »Kaj bi rad?« Vi 177 Mož sede za peč, kjer je ona sedela. >Prisedi, gospa,« ji pravi, »pomeniva se truden sem, ali vendar me je gnalo k tebi, da se pomeniva.« »Mari ne vidiš, da sem trudna tudi jaz in se mi mudi na pot?« reče vdova žalostno, toda prisede. »Vidim; pa to še utegneš,« de tujec mirno ter položi svojo roko na njeno. Besede kapljajo Ka-stelki v srce kakor hladilna rosa; komaj je rekel, se ji zazdi v resnici, da se nikamor ne mud.. »Vidim in vem, Kastelka; zato sem jo mahnil c tebi.« »Zato si prišel? Ti veš?« ostrmi gospa in dih ji zastane. »Kaj ne bi? Tamle imaš namazano vrv ii stol podstavljen, da se obesiš.« Mož kaže s prstom na zanko; njegove oči so skrivnostne kakor dva bajarja v luninem svitu. Kastelka plosne z dlanmi in ne ve česa reči. »Tvoj sin leži zgoraj na smrt bolan; v jet-ništvu so ga izmučili. In ti se hočeš obesiti, da ne bi umrl kakor prva dva. Ti misliš, da ginejo zaradi tebe in tvoje ljubezni.« 178 Vdova se zdrzne ter dvigne roke pred obraz. »Za pet ran božjih! Odkod imaš vse, kar veš? Pa ne da bi bil onga, ti, čuj!« In jadrno stori križ nad njim. »S križem me ne spodiš,« se nasmehne popotni mož. >Če bi vedela, odkdaj sem ga vajen ...« »Tak kako moreš znati?« Ker sem ti sam vdehnil to misel, da bi te izkušal.« »Ti sam — vdehnil? ... Da me izkušaš? ... In nisi hudič, ne bojiš se križa? Kdo si?« >To je dolga povest.. . Moja mati je bila visokega rodu pa revnih ljudi; in oče, so zapisali, je bil tesar, čeprav ljudje ne verjamejo. Še jaz ne vem, s kom bi potegnil... So, ki pravijo, da sem božji sin; drugi so me podteknili rimskemu stotniku. Ali je to vseeno. Karkoli se zgodi v materinem krilu, je sveto in blagoslovljeno, kaj ne, gospa?« »Je, tujec. . . Kdo si, te vprašam ?« »Pravzaprav,« nadaljuje mož, »se mi zdi, da sem mnogo starejši.. . Prva žena je bila moja mati, prva ljubezen moje rojstvo.« »Kdo si?« dreveni Kastelka. »Kdo si, neznanec? Kdo si?« IS« 179 »Dobrota sem... Že skoraj dvatisoč let mi pravijo Jezus.« Stara odskoči. * Jezus?... Ah, beži, kdo naj ti verjame! Dolgo je temu, kar sta hodila Jezus in sveti Peter po zemlji.« Ali tujec vzdigne in razprostre dlani: dve znamenji se žarita na njih kot rdeče vino v solncu. Noge pokaže, svoje trudne noge v opankah; med jermeni sijeta rani, kakor bi bili zapeti z dvema rubinoma. Nazadnje odgrne plašč in srajco: na golih prsih mu zeva kot tulipan, blešči se ko jutranja zarja. Vsa soba, glej, je svetla od rešnjih pečatov in polna dišave po sladkih gavtrožah in zelenem rožmarinu. »Položi prste vanje, kakor Tomaž nejevernik!« povzame neznani mož. Toda Kastelka veruje! Z grozo in radostjo, strahom in upanjem zdrkne s klopi ter mu objame kolena : »Nisem vredna, o Gospod, da sediš pod mojo streho; le besedo reci, in zdrava bo moja duša! Zakaj delj ko petindvajset let nisem šla k maši, niti k izpovedi, niti ne k obhajilu; tvojega služabnika nisem poslušala, zapovedi nisem ubogala ...« 180 »Tiho bodi, mati,« reče Gospod, »in vstani. Moj služabnik je dober človek, in vse, ampak — nu, kaj bi delal zdražbo! Jaz, Kastelka, ne pomnim, kolikokrat si bila v cerkvi; vsi žalostni in potrti so me vredni, in ti si prva med njimi. Ali nisi bila zmerom pri meni? Kaj nisem bil vedno s teboj? O, ljuba moja, ti nisi čutila v svojih skrbeh, kadar sem počival v tvojem srcu ... Zapisano imam vse: tisto zaradi Polone — in kar si zdajala za male otroke —« »Tudi tisto, Gospod?« se razveseli Kastelka. >Mari si z nami?« »Z vsemi, ki so zatirani. Ali ne veš, da so me razpeli na križ, ker sem govoril zoper krivične oblastnike? ... Prišel sem, da te izkušam, Kastelka; še s ceste sem videl skozi steno, kako si mazala vrv. Da nisem stopil hitreje, bi zdajle visela . . . Tak sin ti umira, gospa ?« »Moj zadnji,« pokima stara turobno. »Naj-mlajši gad; tisti, ki je bil najbolj strupen.« »In ti hočeš umreti, da on živi?« jo bara Jezus. »Hočem, ker ni drugače.« »Zveličanje svoje duše zavržeš, da gad ostane?« 131 »Zveličanje svoje duše zavržem. Pehni me, Gospod, na dno pekla, na vekomaj me prekolni, le njega ozdravi, ki mojih grehov ni kriv! Dovolj je umrlo pravičnih, Gospod; zdaj je čas, da pošlješ smrt nad razbojnike.« »Jaz ne pošiljam smrti,« de on resnobno. »Tak dušo zavržeš, Kastelka? Od mene se obrneš, premisli dobro?« »Sina rešim, to mislim. Ne le, da se obrnem od tebe, Gospod, še borila se bom s teboj!« plane gospa ter iztegne roke. »Ti rečeš besedo, in moj sin bo živel; ne izpustim te, dokler ga ne ozdraviš!« In seže, da bi zgrabila Jezusa, bori se ž njim ter mu zastavlja pot; toda kolikorkiat ga prime, se izpremeni Gospod v rožni grm z dolgimi, ostrimi trni. Kastelka grabi, trni jo bodejo v roke in prsi; drži ga, oni se zadirajo daleč v meso; vsa je pokrita z ranami, pa ne odneha, in kri, ki curlja iž njenih ran, se iskri kakor srage njegovih. »Ne izpustim te, Gospod! Kje si bil, ko sta izdihnila Joža in Tone?« »Odnehaj, Kastelka, saj ne uidem.« »Kje si bil, Gospod?« »Zraven sem bil.« 182 »In si pustil!... O Dobrota, o Jezusi« Slep srd jo popade. An pravijo, da si poln ljubezni...« 5Roke mi daj, Kastelka.« Gospod se dotakne vdovinih ran, in tisti hip so zaceljene. »Nič se nt jezi name; sedi. Vidiš, ljuba moja, vsak ima prosto voljo. Kdor leze tja, kjer svinec leti, je satr. kriv svoje smrti, s tistimi vred, ki so ga poslali; kadar se človek vdaja zlemu, nimam moči do njega. « >Potem tudi zdaj ne moreš pomoči?« »Morem,« se smehlja gospod Jezus. »Nič ni lažjega od tega.* »Moreš, Gospod?« zavrisne mati. »Samo vere je treba, Kastelka. Položi svojo vero v moje roke.« »Verujem! Verujem! Verujem!« ponavlja gospa goreče. »V veri je odrešenje . . . Cuj me tedaj in vedi: tvoja ljubezen je predrzno zaupala vase. Naj bo še tako velika, letečega svinca ne ustavi; še Bog ga ne more, zakaj tudi v smrtonosnem zrnju je on sam. In prevzetna je bila tvoja ljubezen, jezna, polna grenkobe; eno si ljubila, drugo sovražila. Dobra ljubezen ne meče sence, Kastelka; svoje varuje, mrzi nikogar ne. V tvoji 183 je biio obilo suhega zlata, pa tudi mnogo nesnage; zato se je skalila v uri nesreče in zdvo-mila nad seboj. Vse tvoje črne misli, o mati, se zrasle v grenkobi srca . . . Zanko pa si zamai vezala: snemi jo in vrzi jo v peč, zakaj resničto ti povem, da nisi nikomur napoti!« »O, bodi zahvaljen za to besedo, Gospod!« ihti Kastelka in mu poljublja noge. »Zda' je ozdravljena moja duša ...« »Ni zdrava, dokler kali seme zla,« prigovarja on z mehkim glasom. »Odpovej se sovraštvu; takšna je moja cena.« »Premisli, Gospod, kaj so počeli z menoj!« »Vse vem; ali kdor ne želi obupavati, ne sme sovražiti.« »Ni mi do lastne sreče! Vrzi mene v pekel, le gada mi reši!« »Potrpi, vse pride na vrsto. Odpusti sovražnikom, kakor sem jaz odpustil svojim. Glej, Petschnig je umrl na mojem srcu; jaz sam sem zatisnil njegove oči.« »Gospod!« se zgrozi Kastelka. »Tak ž njimi držiš?« »Vidiš, tega ne razumeš. Vsi pravični so moji, kdorkoli stoji zoper krivico, mi služi kakor ti, Kastelka. Ali tudi skesani grešnik je moj in deležen moje ljubezni: Judež tvojega sinu se je izpreobrnil v svoji smrtni uri. Usta niso mogla več govoriti, srce pa se je kesalo in klicalo k meni; prišel sem ter mu odpustil, kakor nekdaj Iškarijotu.« Toda žena se je splašila. »Nemara si zoper našo pravico, Gospod? Potem ne glej name, ne glej na sina; potem ostanem in zdržim sama do poslednjega diha, čeprav zoper tebe. V nepravo hišo si stopil, Gospod, če nisi za našo pravico!« Oči se ji bliskajo, toda Jezus jo gleda smehljaje. »Stara pravda je pravda zatiranih, in jaz sem jo prvi podpisal ter bom do zadnjega ž njo; stara pravda je dobra pravda, zato ne sovraži v njenem imenu. Bojuj se, toda ne kolni; mrzi krivico, ki jo delajo —duše so moja last« »Tak njemu si odpustil!« ponavlja gospa in skoraj nič več ne upa. »Tudi ti odpustiš,« veli Gospod, in komaj je rekel, že čuti vdova, da gasne črni plamen v njenem srcu. »Glej, kaj ti prinašam, in ti se braniš?« 185 »Sovraštvo me peče, Gospod, in tvoje besede so sladka rosa. Tak za našo reč mi dovolis stati? Pa z nami, praviš, da si?« »Za pravico se stati ne boj; jaz sam sem z vami, do konca. Odpusti jim zdaj, saj ne vedo, kaj delajo.« Kastelka je že odpustila; gora ji pada s srca in lehko se ji dela pri duši kakor pred davnimi, davnimi leti. On pa jo nežno pritegne k sebi ter položi njeno sivo glavo na svoje prsi. »Blagoslovljena bodi,« šepeče nad njo. »Vsa moja si zdaj, Kastelka; prišel sem nocoj, da ozdravim tvojo dušo ter ji pokažem pot. Ne boj se ljubiti, ne ljudi ne zemlje. Tudi v nji sem jaz, kakor povsodi. Zelo jo ljubiš, zares, in marsikdaj si žive prikrajšala, da si nji bolj služila; toda koliko ljudi si nasitila ž njo! In na skrivnem si vendar ljubila svoj mali grunt radi velikega, peščico zemlje radi mnogih duš: vse to je zapisano v mojem srcu ... Ti pa, uboga mati, si mislila, da je tvoja ljubezen prekleta, in si jo ves čas davila, tajila? Da, jokaj, uboga Kastelka! Ne veš, da je ljubezni zmerom premalo na svetu? Davila si jo, tajila pred njimi in pred seboj, in čim bolj si jo morila, tem lepša je bila. Ali je moči ljubiti 186 sveteje od tebe, ki hočeš rada v smrt in pogubljenje? Zanjo si pletla zanko, in vendar moreš ubiti le sebe: ljubezen bi te preživela, kakor sem jaz preživel telo razpetega Nazarenca... Ne boj se, Kastelka, tvoja velika ljubezen ga bo rešila.* »Mojega sina! Moje ubogo, izmučeno dete!« kriči gospa. »O Gospod, kar svet stoji, nisi storil neizmernejše dobrote; še ti, ki poznaš vse skrivnosti, ne veš, kaj si vzel od mene!« Jezus se milo smehlja, kakor bi bil srečnejši od matere same. »Pojdi k svojemu gadu, Kastelka; tvoj gad ne umre, ne boj se.« Ali gospa mu leži pri nogah, umiva jih $ solzami, briše jih s sivimi lasmi. Njegove sladke roke pa jo vzdigujejo, in glas njegov ji veli: »Ne kleči, mati; poglejU Kastelka gleda, kamor ji kaže, in vidi Janeza v postelji; bled je in beden, a mirno spi. Rahel smehljaj mu blodi po ustnicah ter odseva na Zinkinem licu, prva bleda zarja nade in sreče .. . »In še to ti povem,« povzame Gospod, tiho in tise, kakor bi plaval izpred nje. »Preden sem krenil k tebi, sem pogledal v bukve življenja ter videl zapisano, da boš kmalu sanjala v mojem 187 naročju. Trudna si, ljuba moja, in konec tvoje poti se bliža. Rabi čas, Kastelka, raduj se za vsa svoja mrkla leta, in bodi dobra, kolikor te žene srce; rabi čas, zakaj skoro se vidiva . ..« Ta hip izgine njegovo obličje, izgine postava, plašč in klobuk; le rešnja znamenja še gore, pet rdečih plamenčkov pred temnimi vrati. Zdajci ugasnejo tudi oni, kroginkrog se zgrinja polnočni mrak, Kastelka sedi sama za pečjo in ne ve, kaj je bilo, resnica ali sanje. Toda srčna lehkota ne mine, črv obupa ne gloje več, in beseda tolažbe zveni v tišini, kot bi jo venomer nekdo ponavljal. Gospa ne pomišlja; v pijanosti svojega odrešenja leti k bolniku, ne čuteč stopnic pod nogami, ne vedoč, kdaj prime za kljuko in vstopi. Do pičice je vse podobno, kakor je kazal gost; še gube odeje so take. Zinka sedi pri spečem, in ko zagleda Kastelko, se razlije njen zamišljeni smehljaj v solnčno glorijo sreče. Janezovi lici sta votli, oči vdrte, v ustnicah skoraj ni krvi; toda zdi se, da ne umira. »Gad se izliže!« zapoje v starki. Rahlo se mu približa, poklekne k postelji ter otrpne, šepetaje: »Moja velika ljubezen ga bo rešila ...« 188 Na tihih solzah plava zadnja senca iz njene duše. Vse je pozabljeno; v neizmernem blažen-stvu, da sme tiščati obraz v odejo, ki krije gadove ude, beže ure kakor minute. Prva zarja se je spopadla z medlo svetlobo oljne čuvajke; takrat začuti Kastelka rahel dotik na laseh, vrže obličje kvišku in vidi Janeza, ki se ji nežno smehlja ter jo boža po glavi, in sliši sinov radostni vzdih: »Mama — mama!« Toda ne da mu govoriti. »Molči, zlati, počivaj; če si količkaj moj, ne govori! Bolan si, nesrečni gad, hudo si bolan; ali tvoje zdravje bo prva briga v hiši. Tiho, mali, da brž okrevaš; tiho, Benjamin, tiho ... Potem bova govorila noč in dan, o vsem, o vsem, za vsa ta leta, za vse življenje nazaj!« Vsako besedo poudarja poljub na njegovo koščeno roko; kratka trenotja so naučila Kastelko vsega, kar ume najnežnejša mati na svetu. Janez uboga in ne govori. Le njegove oči pripovedujejo stari dolgo povest o trpljenju Pravice-Resnice, ki ni mogla umreti na tujem in noče umreti doma. »Živeti, živeti!c kličejo te oči. »Pomagaj, mati, imej usmiljenje; glej, premlad sem še, in 189 svet je tako krasan, in moj delež še ni storjen na tej ljubljeni zemlji. ..« >Živel boš, gad ne boj se N mrmra Kastelka v presrečnem zanosu. »Gospod sam mi je obljubil tvoje zdravje.« Zinka je ihtela z materjo vred; proti jutru je zadremala, trudna od solz in bedenja. Domov ne gre, dokler plava temni angel nad hišo; s težavo jo spravi stara v svojo sobo, da se re-višče spočije. Tega ni pričakovala Galjotova mala, da jo Kastelka kdaj položi v svojo lastno posteljo ter jo prekriža, odene in poljubi na čelo! Janez je spustil trepalnice; njegove prsi se dvigajo in padajo v mirnem sopenju. Zunaj se bliska jutro čez Sevški hrib; solnčni žrebci dreve visoko, visoko in stresajo zlate grive nad gadjim gnezdom. Vdova pa gleda z enim očesom spečo mladost, z drugim lepoto, ki se razgrinja pred oknom, in prosi dobro zemljo odpuščanja. Kako naj bo. zemlja kriva njenih nesreč, ko je mati nji in njenemu rodu ter raste iž nje človek kakor žitni klas. in so kruh in gruda in človek enako polni Gospoda ? 190 XIX. \ /isoko v Konjski rebri stoji hišica s tremi ve-* selimi okni, ki je Kastelkina last. Do lani je imela najemnika, dva mlada brez otrok, ki sta živela ob njivici krompirja in črevljarski obrti; potem je moral mož k vojakom, žena se je preselila k materi onkraj hriba, in hišica je osirotela, pajki so razpredli svoje mreže iz kota v kot. Pred štirimi tedni pa, ko se vrnil gad iz jetništva, je mahoma zaškripal v vratih ključ, in ponižni domek je dobil svoje prebivavce. Tihi so; kladivo ne drobi po zaplatah, žvižganje se ne razlega kot za cevljarjevih dni; zato pa cveto v izbi in čumnati, na solnčni ravnici pred pragom in pod borovci in smrekami pokraj hiše tako žarka hrepenenja in toli pisani upi, da si mojster kneftra še v sanjah ni mislil enakih. Trški doktor, Kastelkin dober prijatelj, je prisopihal tisti dan po Janezovi vrnitvi že zgodaj dopoldne, pripravljen, da najde reveža s svečo v rokah; ni se mogel načuditi izpremembi. Pre- 191 tipal in pretrkal je fanta od vseh strani, in čim delj ga je obračal, tem bolj se mu je vedril obraz; ves srečen je hitel povedat gospe veselo novico. »Korajžo, Kastelka,« je vzkliknil v izbi, kjer je visela ura spet na svojem mestu. »Premotil me je snoči tvoj nepridiprav; nič ni zamujenega! S solncem, zrakom, svežim mlekom in krepilno jedjo ga popravimo, da bo lepši ko nov.« Vdova je norela od radosti, ko je slišala potrdilo vseh svojih upov; le s težavo je izpustila zdravnikovo desnico, roteč ga, naj prihaja, kolikor le utegne, čeprav desetkrat na dan; kadar bo Janez zdrav, naj zahteva, karkoli mu drago. Stari bradač, ki tika vse vprek, si je popravil ščipalnik in bele ščetinice ob pleši: »To, ljuba gospa, je v tvojih rokah, ne v mojih. Drži ga, da ne uide prezgodaj iz gnezda, krmi ga dobro in praži ga na solncu, ki ga je toliko pri vas; zahvali Boga, da imaš vsa čarobna sredstva v svoji oblasti.« V kratkih besedah je razložil svoje nasvete; Kastelka je še tisti hip zasnovala načrt, ki je pripravil zdravnika v glasno navdušenje. Pičlo uro po njegovem odhodu je odrinil hlapec z visoko naloženim vozom v Konjsko reber, za njim Po- 192 Iona in Jera, šibeč se pod težkim tovorom. Hišica, ki jo je dala vdova zadnjo jesen prebeliti, je bila do večera izpremenjena v prijazen dom z belimi zavesami na oknih in slikami po stenah; še lonec s klincki je mahal zeleno in rdeče s police ob vhodu. Vaški mizar je zbil lepo no-silnico; kakor hitro je zjutraj dodobra zasijalo solnce, so položili Janeza nanjo. Kastelka je skrbno zavila gada v volneno odejo; Ivan in Prohor sta ga vzdignila na ramena, ona pa je krenila za njima v hrib. Tu se zdaj leči bolnik. Mati se komaj še zmeni za dom, kjer vladata Katra in sosed Galjot; noč za nočjo prečuje ob sinovem zglavju. Če leže dopoldne v čumnati spat, sedi pri njem Zina, ki prihaja s prvim jutranjim solncem in se poslavlja o mraku. Vsak utrip njegovih oči imata preštet, sleherni kašelj in vsak pregib rok na odeji. Kakor hitro se zjutraj ogreje ravnica, pri-meta gada pod pazduho ter ga odvedeta k robu gozda, par sežnjev od hiše, kjer je zrak smolnat od vonja smrek in vriskajo žarki prav do večera. Janez leži na nosilnici, katero mu prestavljata iz sence v solnce in narobe, ter srka dišanje gozda v bolna pljuča in nastavlja prsi čudodelni luči, 13 193 da izžiga iž njih vse zavratne kali. Rdečica se vrača v njegovi lici, jami v njih se polnita bolj in bolj, oči se dvigajo izpod obrvi, in temna obroča izginjata. Krehanje ga malokdaj še napade, moči se mu vidno množe, in glas mu zveni vsak dan krepkeje: nič več si ne da ubraniti, da ne bi govoril, čeprav uboga in se oglaša po pameti, da se preveč ne utrudi. Doktor žvižga od veselja, kadar ga pride pogledat. In koliko hvaležnosti je v teh gadjih očeh, koliko sreče! Včasih molče vsi trije; on ju drži za roke in stiska, stiska, ničesar ne reče, le ustnice mu prebira smehljaj in pogled mu leti po mladem svetu kakor sokol z zlatimi prsi. .. Kastelka se šali okrog njega ko mlada mati ob prvem dojenčku in se ne more nabesedovati. Nekaj dekliškonežnega je prešinilo njene prej tako rezke gibe; vzlic sivim lasem se je razcvela, kakor cvete naokrog njena zemlja, osvobojena zimskih spon. Toda volja ni opešala vdovi; neizprosno pita gada z dobrimi in krepilnimi rečmi, zaliva ga z mlekom in trdi vsak dan iznova, da je »trikrat boljši kakor včeraj«. Jokala je radosti, ko mu je doktor prvič dovolil vstati in ga je videla spet na nogah. 194 »Nisem se trudila zaman!« vzklikne tolikrat. >imam te, Janez, držim te, da mi zatisneš oči na smrtno uro ter sprejmeš ključe moje ljube Kastelčevine. Ti boš gospodar po moji volji, in moja zlata žemljica ti bo vdana, kakor je bila meni. Poglej jo, gad, začudi se svojemu kraljestvu!* In kakor cesar, če pravi dobremu vojskovodji: Vse to ti dam! obkroža gospa svoj grunt s širokim zamahom roke. On pa, ki je pustil na Kastelčevem trdo vladarico, strmi nad živahno mehkobo tega sivolasega dekleta in komaj pozna v njem svojo mater. Glej jo, kako zamaknjeno posluša Zino, ki včasih kaj bere iz knjig; ob pesmih se ji rosi oko, povestim sledi brez sape kakor v blaženih davnih dneh! »Lasje so vam osiveli, mati, srce pa je pomlajeno za dvajset let,« ji govori sin pogosto. »In kako da nič več ne kolnete, kaj?« »Treba mi ni,« se smeje Kastelka. »Preveč sem srečna in pokojna; da bi bilo tebi vedno tako! Dobro mi je, ničesar si več ne želim, za ničimer se ne poganjam, in nič me več ne jezi. Dom stoji trdno, ti živiš, mržnji, napuhu in ni-čemurnosti sem se odrekla za zmerom; zdaj je 18* 195 čas moliti, ne preklinjati. Edino, česar mi manjka, sta Jože in Tone; pa kaj, ko sem tebe tako vesela, da se komaj spomnim njiju dveh! Naj mi ne štejeta v zlo, saj pridem kmalu za njima.« In ko se otroka upirata črni prerokbi, maje trdovratno z glavo ter utihne; ona ve, kar ve. Kaj zato, če ugasne stara garavka? Mladost bo cvetela brez nje in orala, kjer ona prestane; tako majhna bo cena za toliko blagra! Kadar mati spi, se neredko spusti molčanje med gada in Zino. V teh letih izkušnje sta si povedala vso ljubezen iz dalje, spoznala jo v hrepenenju na vekomaj. Svet jima je neizmerna zelena roža; na nji ležita dve mladi rosni kaplji ter se bleščita druga drugi. Kako revni bi bili, če bi morali govoriti! Včasih že kar ne verjameta, da besni vojna po zemlji; tako globoko in daleč sta jok in škripanje z zobmi . . . »Kolika sreča je vendar živeti!« šepne Janez pogosto sredi tega zamišljenega molčanja. *Kljub vsemu je dobro na svetu — mi niti ne vemo, kako!« Prestano trpljenje kopni in bledi kakor gnusne sanje ob petelinjem klicu; zmerom red- 196 kejša trenotja mu dramijo v spominu sive obraze izza palisad. Takrat se zgrozi, senca mu zleti preko čela, in strastno se obrne k Zini: »Veš veliko resnico, ki sem jo tam spoznal: brez doma in svobode ni zdravja telesu ne duši, ni dobrote, ni plemenitosti. . . Zapisano je, da blagor tistim, ki zaradi pravice preganjanje trpe; in kdo bi se branil križa, kadar so vsi poklicani? Toda strašno je: brez doma, brez svobode... Ne daj ti Bog slutiti, kako podlo gnijo ljudje v takam življenju! Dom in prostost sta izvor vsega dobrega; brez njiju ni zveličanja, ne enemu, ne vsem.« Jasno povzame čez minuto: »Zina, kadar nam vzidejo dnevi svobode — kakšni ljudje bomo takrat, samisvoji na svojem! Le kdor ne hlapčuje, kdor si gospoduje sam, more biti velik, dober in čist; le on je vreden sedeti za mizo človeštva. O, kako bodo ljudstva strmela nad nami!« Ob deževnih jutrih se Janez posebno razveseli dekleta. Otožnejši je takrat in slabejši; komaj vrnjene moči potrebujejo solnča. Ves obraz mu zašije, kadar vstopi Zinka, sveža in rdeča od nagle poti, z lasmi polnimi rosnih kapljic, in poboža mater po trudnem temenu: »Naspite se, mati, varuška je prišla!« 197 Kastelka objame malo s pogledom tihe zahvale, poljubi gada na čelo in stava molče na ono stran; počasi zaškripljejo vrata za njo. Vsako jutro je trudna do mrtvega, in vendar zdrži noč za nočjo v temi zraven sina ter ne zaspi, če jo še tako prosi. Moči ji pešajo; nič več ni stara železna Kastelka ... Zdaj počiva. Sama sta ostala otroka v sobi, ki jo zaliva dež s sanjavo godbo; skozi okno dihata gozd in trata svoj aromatični hlad. Rahel vonj po dobrem milu in sveži obleki se širi od Zine, ki sedi na znožju postelje z očmi svetlo uprtimi vanj. Luč ji prihaja izza hrbta; zlati oblak njenih las izpreminja svoj lesk od vsake meglice, ki plove mimo. Janez sloni napol oblečen in toplo zavit v volneno ruto na svojem ležišču ter v mehki hvaležnosti posluša dekličino kramljanje. Njeni ustnici sta podobni dvojici rdečih metuljev, ki trepečeta z razprostrtimi krili na cvetoči kitici zob. Zdi se kakor bi pela ptička o tisoč rečeh, žalostnih in veselih, resnih in razposajenih ; zmerom jo je sladko poslušati, najbolj pa, kadar prerokuje bodočnost: tako modro ima vse preračunjeno v svoji lepi glavici! Janez strmi, kako se je razcvetla v letih ločitve, in komaj 198 verjame, da hoče biti njegova; v teh hipih ga polni misel na zdravje s šumečo neizmernostjo koprnenj. »Zinka«, seže enkrat po njeni desnici, »kdaj bova spet plesala, kakor sva včasih na vaši verandi?« ^Kmalu, zlati,« obljublja dekle. »Še letos, ako zdravnik dovoli. Cena ima novo harmoniko in je obljubil, da prvič nategne meh za naju dva.« »On bo pa čakal!« se smeje gad. »To je predolgo, Zinka; jaz hočem takoj. Vsaj tebe naj vidim plesati.« »Zaplešem ti,« pravi ona. »Ne, mati bi se zbudila; ne smem.« Pomisli, nasmehne se tiho, zardi ter ukaže gadu mežati. In Janez meži ... »Zdaj smeš!« mu šepne dekle sredi sobe; vrti se na bosih nogah, iztezaje roke, prav kakor bi se lovila ž njimi, ter si pripeva z rahlim, pridušenim glaskom. Medleč smehljaj igra ž njenih na fantova usta. In spet mora Janez zapreti oči; pa tudi če bi goljufal, bi bilo zaman, ker se je skrila očem za končnico. Toda on ne zna goljufati, premlad je še! Včasih pride Galjot pod večer, da se vrneta s hčerjo. On in zdravnik povesta, kaj je novic 199 po svetu; ali Janez ju sam ne izprašuje. Gad ve, da pride, kar mora priti; danes ali jutri, svoboda jase na rdečem konju s solncem vštric ter vihti upajočim bandero izpolnitve. In kdor ima gadja ušesa in gadje oči, sliši v kamenju stok in v vetru vriskanje, on vidi v majskem nakitju gor in dolin lesketanje strasti, s katero se pne ta uboga, krasna zemlja svoji veliki pravdi naproti. 200 XX. /V^nogo sreče je prinesel zadnji mesec našim * " * ljudem; toda ostala je temna senca, ki mori Galjotu dušo in skeli Zino v dno srca, čeprav jo skriva Kastelki in njenemu sinu. Tej senci je ime sramota Galjotove Jele, in glas o nji gre od konca do konca doline. Jela je divje krvi, pred zakonom spočeta hči prve ljubezni, otrok svoje matere, ki je v srajci ušla za očetom. Blagor Galjotu, da ji ni branil Kastelčevega Jože! Gad je bil poštenjak, čisto in nedotaknjeno je pustil nevesto, ko je odhajal v smrt; ali njegova krogija je ubila tudi njo-Deviški zublji, ki so goreli zanj, so zrastli v razbrzdan požar, in tuji ljudje so jih gasili. Prvi jo je izročil drugemu, drugi tretjemu, kdor je hotel, jo je imel; njena blaznost ni poznala meja in ni iskala krinke. Kakor žival je sledila duhu po moških, žvenket oficirskih ostrog jo je mamil z nepremagljivo, usodno silo. Ko je oče izpregledal, je bilo zdavnaj prepozno: zaman prošnje in očitki, zaman polom in tepež; izpod njegove 201 palice je tekla na sestanek s pisano suknjo, iz zaklenjene sobe je skočila bosa na vrt... Škodoželjna slava njenih objemov je šla od ust do ust, vaščani so s prstom kazali za Jelo, in Ka-stelka je gledala v stran, če sta se kje srečali. Galjot se je večkrat razjokal pri vdovi; nji edini se je upal potožiti svoje gorje. Sam ni vedel, ali naj ubije izgubljenega otroka, njo in prvega, s katerim jo vidi, ali naj jo pomiluje, zakaj predobro je vedel natihem, kaj je napravilo iz ponosne Jele to bedno igračo moških strasti. Nazadnje so ljudje nehali pljuvati za njo, češ, da ni zdravega uma in sama ne ve, kaj počenja. Oče je stisnil zobe, ter se storil slepega; le po krajih, kjer je domneval njene sestanke, se je ogibal hoditi. S hčerjo ni več pregovoril besedice, in kadar je slišal njeno ime, je zardel ter povesil oči. Da ni imel Zine, kdaj bi bil že obupal! Toda kmalu nato se je Jela poboljšala brez strahovanja in dobrih besed. Galjot in Zinka sta ugibala vsak zase, da se je morda zaljubila v mladega poročnika Ogra, ki je bil pred meseci z baterijo v vasi na odpocitku, v mirnih časih pa je opravljal službo gimnazijskega učitelja. To je 202 bila za očeta nova skrb: tujcu ne bi dal hčere za nič na svetu. Hkrati pa mu je odleglo, zakaj Jela ni pogledala nikogar, čeprav so pisma z bojišča le redko padala v hišo. Prve dni maja so vsi spoznali vzrok nenadne izpremembe, in danes je sirota sama priznala resnico. Po kosilu je obsedela za mizo ter plašno uprla pogled v očeta. Bila sta sama. Galjot je molčal in čakal, ona se je drgetaje davila s prvo besedo. »Govori,« je dejal oče s trdim glasom, videč, da hči ne more začeti. Izvlekla je list, položila ga predenj, zakrila si oči ter udarila s čelom ob mizo. Lajoš je pisal, da si vzame dopust in jo poroči, »ako je oče voljan zagotoviti njeno bodočnost«. »Vzdigni glavo in poslušaj,« je izpregovoril stari brez pomišljanja. »Kar sem rekel, sem rekel; Galjot nima dvojne besede za eno reč. Z mojim blagoslovom, z beličem mojega denarja ne boš tujčeva žena; kdor hoče roditi zaničevavce mojega jezika in sovražnike mojega rodu, nima doma pod mojo streho. To pomni in stori po svoji glavi!« 203 »Imejte usmiljenje, oče!« stoka Jela, belejša od belega prta, in sklepa roke. >Moram ga vzeti, moram! Oh, dajte, da vam povem .. .« »Kaj treba pripovedovati, ko vpije vsa vas? Sramuj se in molči ... Saj misliš tisto, kaj ne?« In nehote pokaže s prstom na hčerin trdo pre-pasani život. Dekle se zgrudi na kolena. Še njemu, jeznemu starcu, se lomi srce, ko posluša njen jok. »Pustite me, oče, ki nisem vredna, da gledate name... O, saj mi ni zanj, ne mislite! Sovražim ga, črtim jih vse do zadnjega . . • Le to je — da to! Moram, oče, usmilite se!« Objemlje mu kolena, njegovo roko lovi ter jo umiva s solzami. »Zaradi sramote! Doma mi ni več živeti; komu naj pogledam v oči s to sramoto na sebi?«. Krčevito ihtenje jo zvija na tleh. »Čudno, da ti govoriš o sramoti,« zabrusi Galjot s srdito grenkobo. »Pozno si našla pravo besedo! Otroka imeti je manjše zlo kakor to, da si postala —« Toda psovka mu obtiči na jeziku; tega ne poreče, zdaj ne! »In vas, oče — kako vas osramotim! Za vse dobrote, za vso ljubezen .. .« »Nu, hvala Bogu!« se zagrohoče stari obupno. 204 >Vendar se spomniš blata, ki si ga nasula na jnojo pošteno glavo!« Hči je zadeta v srce. Tako brezumno rada je zmerom imela očeta, kljub vsej svoji nepokorščini, kljub vsej nesreči! Malikovala ga je, kakor oče njo... In ga je obsula z blatom! Šele zdaj občuti svoj greh; nikoli je ni slišal Galjot tako žalobno zajokati kakor zdajle. Toda on molči, neusmiljeno se obrača stran. Jela se plazi za njim, poljublja mu prah na čevljih in čaka; dolgo čaka — nato se pobere in opoteče k vratom. Takrat se zdrzne oča Galjot; ostra misel mu prebode glavo, in ves njegov trpki gnev se pogrezne bogve kam. »Stoj,« vikne za njo, »sem pojdi! Kam si hotela?« Zdaj molči ona; pogleda ga in ne reče besede. Toda njene oči so dovolj zgovorne: mrtve so, brezupno temne, kakor voda v mlinskem jezu pod skalo. In oče razume! »Zato, ker te Ogru ne dam?« jo vpraša zamolklo. Dekle odkima z glavo: »Brez vašega blagoslova nikoli!« šepne ubito. 205 »Zakaj potem? Ker te je sram?« Tudi zato ne. Ali Jela ne more več govoriti. Blazna bol jo davi, jemlje ji dih in vid; opoteka se kakor pijana. Vsa njena čuvstva so strasti, oče jo pozna od malega. V smrtni tesnobi se zdajci ozre v njegov obraz s pogledom, ki prekipeva brezmejne žalosti in kesanja. To, to je glodalo v nji vse te mesece, ko je hodila kakor spokornica, s povešenimi očmi: ona ne more živeti, ker ne sme upati očetovega odpuščanja... In ta trenotek ju združi. Že je zgrabil Galjot svojo Magdaleno, kot bi se bal, da mu šiloma uide; že jo tišči na svoje široke prsi, mrmraje z raskavim glasom: »Tak še to si mi namenil, nesrečni otrok!... In dete v tebi se ti ne smili, da ga hočeš pogu-biti s seboj ? . .. Ne vprašaš rajša očeta, ali ti more verjeti, da ne bo nikoli več tako?« »Mari me še hočete, oče? Odpuščate mi?« vzklikne hči kakor grešna duša, ko vidi namesto pekla odprti raj pred seboj. Tisti hip je spet na kolenih in joče glasneje ko prej; ali to niso solze obupa, marveč odrešenja. »Kaj mi ostane drugega, Bog nebeški! Na cesto te ne morem pehniti, da mi pogineš ob 206 nji. Poslušaj me, Jela: še zmerom te hočem, ker ne prenehaš biti moj otrok, če padeš še tako globoko. Toda ne odpuščam ti danes, ne čisto, ne vsega; storila si mi, česar noben sovražnik ne more — premisli! Pozneje, da .. . Sama veš, kedaj... Imej usmiljenje z očetom in stori, da ti enkrat odpusti!« >0, nikoli več, oče, verjemite že zdaj! Predramila sem se... Nikoli več! Saj nisem bila pri pameti, sama nisem vedela, kaj se godi z menoj; nekaj mi je sedelo za vratom in me je gnalo . ..« »Vstani, sirota!« jo vzdigne Galjot in se mahoma spomni rajnice, kako mirna in krotka je postala, kakor hitro je ležala prvorojenka v zibeli. »Bog nama daj pomoči, da izbriševa madež ! Rajši bom nosil križ s tabo vred, kakor da bi te izgubil in ugonobil... Ti pa ne misli na sramoto; misli, dekle, na to, kar hočeš biti za-naprej; pokaži ljudem in meni, da tisto ni bila Galjotova Jela! Glej, vsi so te radi imeli; še zdaj te marsikdo pomiluje ... Kdo ve, nemara se vendar najde poštenjak, ki te vzame za ženo. In če bi ga prav ne bilo — glavo pokoncu: ozri se na sosedo in postani Kastelka na Galjotovem!« 207 Jela ga drži za oba kraja suknje in mu tišči glavo v prsi, kakor bi jih hotela zlomiti. Potem vzdigne obraz, ki ji žari od sramu, hvaležnosti, ljubezni ... In resno zmaje z glavo: »Ne, oče, ne bom se možila... Ali imam po tem, kar ste zdaj storili, še kaj pravice do svojega življenja?« Toda iž njenih solza se blešči vprašanje, ki ji ne more z jezika. Galjot ga prestreže: »Vem, kaj misliš... Otrok bo naš: kjer mati, tam dete, o tem je škoda besed. Nihče ne bo vprašal, odkod je, in rad ga bom imel kakor tebe in Zino, — saj ne bo Oger, saj bo naš!< To rekši prime hčer za obe lici ter ji poljubi skesano čelo. Odleglo mu je. Stoinstokrat še zajde solnce, preden bo madež nehal skeleti, ali vendar ga je lagije prenašati v odpuščanju in upanju boljših dni. Že dolgo ni stopal na Kastelčevo tako svobodno kakor danes. Sredi poti se ustavi, premeri z očmi obe domačiji ter zamrmra sam pri sebi: »Soseda pravi tolikrat, da Kastelcev ni treba biti sram — Galjotov tudi ne, se mi vidi! Vsak je sam svoj sodnik, vsak ima svoje grehe in zasluge; še z lučjo ga ne najdeš, ki bi smel pobrati kamen zoper bližnjega...» 208 XXI. I3rvi dan rožnika se počasi nagiblje k večeru. * Pred hišico v Konjski rebri sedi gad med Kastelko in Zinko na novi klopici, katero je Prohor nalašč postavil zanj, da se udobneje solnči. Zamišljeni so vsi trije; gospa je prvič povedala zgodbo tiste noči po njegovi vrnitvi. Razložila je otrokoma strašni boj svoje duše ter ponovila vse, kar je tujec govoril. »Sanjali ste,« razsodi Janez po dolgem molčanju. »Vsak ve, da so sanje najbolj žive, kadar je duh izmučen od žalosti in skrbi; tudi meni se je prikazalo marsikaj, in ne le enkrat.« »Mogoče,« kima vdova, pa nič kaj ne verjame. »Naj bodo sanje ali resnica, povedala sem vama, ker slutim, da kmalu ne utegnem več.« »Spet slutnja!« vzklikne dekle karaje. »Včasih ste jih sami zmerjali, da so za stare čarovnice!« »Saj to sem zdaj postala! In marsikaj me je modrilo vmes; ne, slutnje niso zmerom prazne .. . Kar čutim, kako se napenja kladevce, da udari mojo uro. In čemu je ne bi ? Mali grunt 209 je oskrbljen; želela sem, da bi bila tudi na velikem še pri žetvi, ali zdaj kaže, da bosta slavila ta praznik vidva sama in drugi, ki so bolj spočiti od mene. Trudna sem, spanec me sili, tisti globoki, dolgi, ko zraste človeku trava iz srca... Da bi vsaj učakala znamenja prihodnjih časov 1« doda hrepeneče. »Ne le znamenja, časov učakate,« pravi sin, stiskaje starki roko. »Pred durmi stoje, čez vse hribe piha veter svobode; koliko boljše je že kot pred letom dni! Ali to so le prvi zvončki pomladi: bliža se dan, ko sama raztrga oblake in stopi med nas.« In res se menda raduje vse naokoli nečesa posebnega. Dočim je Konjska reber odeta v pozno popoldansko senco, se širi pod njo dolina in kipi onkraj polja Sevški hrib v praznični zlati luči; še v temnih piramidah smrek na obzorju je nekaj svetlo hrcpenečega. Polja in sela počivajo, zamišljena v veliko skrivnost, ki se zdajzdaj razreši; drobnim cerkvam, ki čepe na zelenih kopcih višin liki beli golobje z navzgor obrnjenim kljunom, se nič ne pozna, da nimajo več zvonov in ne morejo pozdraviti ale-luje, ki se bliža. Kastelčevina gine oddaleč, se 210 vtaplja med Čredo vasi kakor velika ovca med jagnjeti: bogata slika okolice srka vse podrob' nosti v svojo živo, široko celoto. Izza hribov se dvigajo kupčki in višji grebeni svetleje višnjeve barve, in še odonkraj njih se zdi, kakor bi vpile daljave: tudi me smo tu, smo z vami, Kastelka, gad in dolina! »Poslušaj, ZinkaU vzklikne Janez nenadoma. »Kdo je pravil, da hrani godec novo harmoniko zame?« In kaže s prstom nizdolu- Bajta, kjer prebiva pijanček z materjo-starko, čepi tik pod rebrijo; na sadovnjaku za njo se vidi živa pika, manjša od črnega mravljinčka-Ta pika je Cena, ki v senci vleče harmoniko, iti kolikokrat pljusne sapa v breg, se razločno sli' šijo njeni glasovi. »Novo izkuša,« prisluhne Kastelka. »Nič kaj mu ne gre izpod prstov. Čujta!« Res ubira godec nevajen napev; tipke se puntajo, melodija sili v poskočnico in vendar noče biti. Ali Cena ne odneha; še parkrat spo-drsne, pa jo ima. Vesela harmonika doni mogočno, kakor bi jo bil obsedel slovesen duh; prav dobro se čuti, s kakšno silo na-teza mehove. i& 211 »Naprej zastava!« vzklikne Zina. »Kaj ga je navdušilo? Kar ni za v pete, ni Cenova šega!" »Nekaj se je zgodilo,* pravi Janez pomembno. »Glej očeta in doktorja, kako dirjata gori!« Izza ovinka gozdne steze sta se prikazala Galjot in zdravnik; očividno se jima mudi, kot bi nesla veliko novico. Živahno se razgovarjata in mahata z rokami; doktor vihti palico, Galjot klobuk, in toliko da ne poskakuje. »Kaj vesta veselega?« jima zakliče vdova naproti. »Pa niso sklenili miru?* »Vse več prinašam, Kastelka! Še dosti več! Sosedov obraz je rdeč od razigranosti. »Potem je nekaj o stari pravdi...« šepne Janez dekletu. »Govorite, oče, govorite!« Doktor je zinil, toda Galjot hiti oznanjati blagovestje. »Mir ni sklenjen in menda še dolgo ne bo. Toda naši poslanci na Dunaju so povedali pred Bogom, cesarjem in celim svetom, da hočemo biti na svoji zemlji sami gospodarji ter stojimo za svojo prostost od zdaj zanaprej do konca, dokler nam je ne dado .. .« En vzklik iz treh grl je pozdravil visoko novico: to je bil glas, ki ga stoletja niso slišala! 212 Sosed bi rad povedal več, pa ne ve vsega natanko. Toda zdravnik razvija časopis ter govori o zgodovinski deklaraciji tridesetega maja, kakor bi ga poslušala vsa dolina ob znožju rebri. Glas trepeče staremu gospodu, oči se mu rose od veselja; on je gredoč navdušil Cena, da gode častitljivo bojno pesem. Kastelka ga komaj posluša. Ženske ne gledajo politike na globoko in široko, tem bolj pa jih omamlja, kadar se zablisne velika gesta nad vrvežem njenih drobnjarij. Debele solze dero stari po licih, ko strmi v večerno zorenje vrhov in vidi v duhu svetlejšo zarjo, razlito na poldrugi milijon svobodnih ljudi, svojih na svojem in združenih z brati! Kralj Matjaž zvenkeče na plan, ilirska zvezda mu sveti nad glavo, trobojnice fofotajo od Gospesvete do laškega Vidma . . . Zina sloni ob njeni rami, vsa bleda od sreče; ustnice ji drhte, zrenice so uprte vanj ter kličejo: »Raduj se, preljubi — dan, ki sva verovala vanj, nama vzhaja!« Janez prvi podre molčanje. »Če bi kdo vedel,« govori kakor samemu sebi, »če bi kdo vedel, kolikokrat sem mislil na to! Ti Zina veš, ti edina... Ves čas trpljenja 213 sem nosil v sebi to misel: odkrito in pred vsemi moramo povedati, kdo smo in kaj je naša neomajna volja. Izbrati cilj ter iti za njim, ne oziraje se na desno, ne na levo; pokazati svojo karto in postaviti nanjo vse, kar je . . . Kdor ne tvega vsega za vse, je sodrga, ne narod; domovina, ki jo hkrati ljubimo in prodajamo, ni domovina. Ta beseda pomeni vse, ali pa ne pomeni ničesar!... In zdaj stojimo s svojo pravdo pred sodiščem sveta, zdaj smo zares! O, zahvaljeni vsi, ki mi niste dali umreti, da sem učakal tega dne!* »Topot bo zmaga naša,« pritrjuje Galjot in položi roko na gadovo glavo. »Našli smo se.« *In naše muke niso bile zaman,« se oglaša Zina. »Vse je poplačano, kar smo prestali.« »In tvoj bolnik bo še hitreje zdrav,« se muza doktor, »kaj, ti politik v krilu? Glej ga, kako se mu bliskajo oči, sužnjiku babilonskemu! Da, mladi mož, vrnil si se v dobri uri.« »Sam pekel nas ne premore,« mrmra gospa kakor v snu, in besede nočnega gosta se dra-mijo v njenem spominu. »Narod govori z usti poklicanih in potrjuje nas vse, ki smo hranili zvestobo tej ljubi zemlji. Mi smo jo zaslanjali pred zimskimi viharji, vi mladi boste gledali 214 njeno pomlad ... Bodita ji dobra orača, gad in Zinka, da zaslovi Kastelčevina po našem svetu; 'n kadar me več ne bo, vsadita pred domom zeleno iipo v spomin današnjega dne in v opom-njo stare Kastelke ...« Vsi se spogledujejo. Vdova govori čedalje piše, čudna krotkost ji obliva obraz, shujšana tostava leze v dve gubi. Nejasen strah je zavladal okoli nje. »To je moje znamenje,« povzame z usiha-jočim glasom. »Kadar umrem, ne žaluj za mano, Janez ... in drži jo . . . svojo zemljo ...« V tem se je oprijela sinovega komolca in padla nanj, kakor bi mu hotela nasloniti glavo na ramo; noben vzdih, noben drhtljaj ne priča o bolečini. »Mati! vzkrikne fant prepadel ter zdrkne pred njo na kolena. »Ljuba mama, kaj vam je?« Toda stara omahne po klopi, ne da bi se lovila. Galjot plane k nji, doktor priskoči z resnim obrazom. »Naglo v hišo!« veli zdravnik. »Pusti jo, fant, bolnik je odveč pri tem poslu. Zina, ž njim ostani.« Oprezno jo primeta in neseta v sobo. Dekle zajoče z drobnim, tesnobnim glasom. 215 Janez se komaj zaveda; ves svet se vrti okrog njega v mrklem, brezumnem plesu. »Mati umira... K nji moram, k nji!« si vikne z grozo in tava k vhodu, držeč se zidu. Kolena se mu šibč, v učesih buči preteča godba. Med vrati ga zdajci mine slabost, bučanje utihne; le nekaj ponavlja v težkem taktu: »Mati umira, ubilo jo je veselje ...« Galjot ga prestreže na izbinem pragu: »Drži se, fant, hudo je ... Se pravi...» Gad ne posluša in skoči naprej. »Srce,« pravi doktor, vstajaje od postelje. »Korajžo, Kastelec, bodi mož.« Toda Kastelcev ni treba učiti moštva. Mati leži, gleda sina z odkritimi zrenicami in ga ne vidi: žena s koso je opravila delo, preden sta jo prinesla noter. Gad ni zamudil ničesar. Zinkin jok pretrga smrtno molčanje; Galjot stoji zadaj in čudno stoka. Veter je planil močneje v reber; zdi se, kakor bi sedel na dimniku ptič z ogromnimi krili ter prhutal, da odleti s svojim plenom ... Janez kleči pri Kastelki; on ve, da je mrtva, toda jokati ne more. Dva vroča stebra tiščita iz 216 prs v oči, neizmerna žalost se krči v srcu — ihtenje ne najde poti na dan. Narobe! Nekaj visokega stopa vanj kakor bog v svoje svetišče ter izpodriva slabost od hipa do hipa; čim polnejši je te svečane sile, tem bolj občuti, da mati ne diha več. On razume njen testament: »Ne da mi žalovati, ki je svoj živ dan sovražila solze. Ona hoče spomina v tem, da varujem zemljo in hranim zvestobo, katero mi zapušča; v to mi daruje svojo neupogljivo dušo. Sij vame, mati, vsa se naseli v meni! Že čutim objem tvoje ljube, ki se polašča gadje krvi; ima me, ne izpusti me nikoli več, drži me, kot je držala tebe. Držim jo tudi jaz, do smrti, do groba . .. Počivaj v miru, Kaslelka s KastelčevegaU S to mislijo vstane, poboža mrtvo glavo, zapečati onemela usta z rahlim poljubom in nežno položi prste na ugasle oči. Ko se obrne, je v njegovem pogledu trdi lesket gospodarja. Galjot je hitel z doktorjem v vas naznanit žalostno vest in poklicat ljudi, da sprejme hiša gospo na zadnje nočevanje; Zina in Janez varujeta mrliča. Vdovin obraz se je izpremenil tako malo, da človek ne ve, ali je bil že v življenju popisan s smrtjo, ali še v smrti živi. Nikdar. 217 spočiti možgani so ji zastali v široki viziji svetlobe, poslednja misel je otrpnila v radostnem smehljaju; tako je podobna utrujeni ženi, ki spi in sanja, da je nedelja. Dolgo sedita nemo drug zraven drugega in strmita v njen razorani profil. Zina sloni na Janezovih prsih, kakor bi mu hotela s svojo tesno bližino uspavati bol. Njiju misli so v teh minutah globlje od zemlje same in višje od neba; nobena beseda jih ne odkriva, noben gib jih ne kaže. Tako tiho se je storilo, da zveni tikanje rožaste ure kakor skrivnostni govor živega bitja. Večerni pajek je zapredel sobo; ko je materina glava le še skrivnostna lisa v mraku, se Janez vzdigne ter objame dekle čez pas. »Stopiva na prag, da vidiva; zdaj morajo kmalu priti.« Zunaj jo stisne k sebi, kakor bi hotel reči nekaj milega in otožnega, pa mu manjka besed. Temni se; na Sevškem hribu ugaša zadnji rdeči odsvit. Indigasti zvon noči se spušča niže in niže, zvezde v njem se biešče ko žeblji od blede kovine, in veliko morje samote se zgrinja nad vsemi rečmi. 21S. »Tako dobro mi d&, ker si z mano,!« šepeče moška senca pred hišo v rebri. »Samo tebe imam še na svetu.« »In njo, in njo!« odgovarja senca device. -Ljubezen, katero je dala življenju, ne more umreti; v najmanjšem zrncu prsti, v sleherni travni bilki, v vseh dobrih in močnih mislih in delih je tvoja mati pri naju!« Spodaj plaka mrtvaški zvon. Veter češe hribom temena, kakor bi zemlja orglala na svoje šume in pela črno mašo Kastelkini duši. »Sladko počivaj, borivka!« moli mladi gospodar. »Zvesto ob srcu tvoje grude bo gorela gadja vera, in gadje gnezdo bo stalo za dom in staro pravdo v tvoj spomin na vekomaj!« 219 Oddelek za razisk. dejavnost VL LEVSTIK V. Gad je...
 
»Bog daj, Tone!« Kozarec v sosedovi roki drhti. »Da nam ostane večji grunt, kakor pravi Kastelka!«
 
»Da nam ostane in zraste za tisto, kar je našega pod laškim žezlom!«
 
Gad je planil kvišku; nosnice mu burno igrajo.
 
»Zdaj gre za nas! Kri, ki jo bo plavila Soča, bo prelita za nas, kakor pred tisočletjem; ta Kalvarija bo v naše lastno zveličanje, kakor so ječe in sodbe in vse, kar trpite doma. V nobenem boju me ni dozdaj zapustila misel: da bi ostal živ! Da bi Še gledal solnce, dihal zrak in živel življenje vas srečnih, ki ste doma ... Tam doli mi bo vseeno. Če z vso svojo srčno krvjo odkupim le zrnce tiste prsti, da ostane naša — naj teče! Naj teče toliko naše krvi, kolikor je treba, da za vekomaj zapečati našo dediščino, našo last: naj živi naša dobra, častitljiva, nedotekljiva slovenska zemlja!«
 
Izpije in trešči kozarec ob tla. Tedaj ga prime Zina za obedve ušesi, potegne njegovo glavo k sebi ter ga krepko poljubi na usta.
 
»Zaslužil je,« se smeje Galjot. »In ti, Jela, kaj praviš?«
 
Ali Tone je ves vojak na pohodu; on jemlje sam in nič ne vprašuje ... To je močnejše od vseh vin sveta; eh, Bog, hudo je trohneti v Galiciji, kdor je imel dekle s takimi usti!
 
»In vam, oča Galjot,« pravi gad, ko je naglo pripasal sabljo, »po moško: pošteno roko. Hvala za vse, kar ste nam storili, za nazaj in naprej. Pa prošnjo imam: ne zapustite matere, ne pozabite brata. Če se vrnem, vam bom hvaležen do groba, in če nikoli več — še v smrtni uri se vas bom spominjal.«
 
Sestri pospremita gosta domov, da skoči k stari na kratko besedo; potem se odpeljejo vsi trije na postajo. Jela je oblečena, ker je bila dopoldne v trgu; Zinka se zgoraj napravlja, očeta je hlapec poklical. Tone in Jela stojita sama in se gledata. Oba molčita, le govor oči je glasan; njene diše po sladkosti kakor dve zvrhani časi medice. Gadov pogled se kali; nekaj hlepi v njem, hoče in se ne more odločiti. Zdajci pa jo zgrabi okrog pasu ter jo stisne k sebi:
 
»Še enkrat, Jela ... Enkrat samkrat še!«
 
Njena glava mu leži na rami, usta cveto navzgor kakor škrlaten tulipan z globoko čašo. Tone pije, pije; pijan je, da se maje svet okoli njega, in vendar ne more ugasiti žeje.
 
»Jela, kadar se vrnem, te vzamem namesto Jože, slišiš? Hočeš, Jela?«
 
Dekle se mu izvije; v prešernem smehu zablisne z zobmi:
 
»Kaj bi s teboj, ki sanjaš o junaški smrti? Kaj hočemo ženske z žrtvami in mučeniki, povej! Zdaj ne skočim več v vodo; živeti hočem, živeti, pozabiti, veseliti se ... Smeha in sreče nam dajte, vi čudni apostoli — malo je živim do vaših grobov!«
 
In gad je mahoma trezen.
 
»Prav imaš, Jela,« mrmra s povešeno glavo. »Vsak po svoje, prav imaš.«
 
Kratek sen se je razsul; toda ni mu žal, da ga je sanjal.
 
V pomladnjem solncu vriska Kastelčevina s sveže pobeljenimi zidovi, rdečimi strehami in zelenimi okni; kdo bi si mislil, da sedi v tej bogati hiši žalostna žena, ki še besede ne najde, da bi jo rekla otroku v pozdrav in slovo ...
 
Tone je našel Kastelko pred njenim oltarjem; glavo upira v dlani, komolce v mizo in strmi v fotografije. Bog ve, ali se giblje kaj v tej sivi glavi, ali je vse mrtvo in tiho kakor v ubogi prestreljeni Joževi lobanji?
 
»Odhajam, mati. Zbogom, zdravi ostanite!« Vdova molči; ne ozre se, oči ne obrne.
 
»Zbogom, mati! Čez nekaj dni sem na laški fronti; nihče ne ve, kaj me čaka ... Ne daste roke?«
 
Stara ne sliši; trepalnice se ji spuščajo globlje na oči, kakor bi jo trudnost morila.
 
»Tak zdravi. Ne mislite name, če vam je laglje tako; vseeno, vseeno bom zmerom pri vas!«
 
»Z mojo voljo nikdar. Beži, beži, beži!« klikne Kastelka s tolikanj izmučenim glasom, da ga zazebe v srce. »Zbogom ...«
 
Koleselj drdra po cesarski cesti, Jernač poka z bičem, Tone se smeje Galjotovi Jeli, ona siplje iskre z očmi; le Zina je spet otožna in čudno strmi tjavendan.
 
Prav si povedala, Jela: sreče in smeha nam dajte, dokler dihamo! Bežite, sence, počivajte, mrtvi — lepota sveta je živih, dokler žive ...
 
== XV. ==
 
Soča teče krvava že delj ko leto dni. Kadar je mirno vreme, odmeva čez hribe grom topov. In kadar piha veter s tiste strani, se groze va-ščani na poljih: lasal je mrliče, božal črviva lica, poljubljal steklene oči; dišati bi moral po smrti, pa dehti po življenju. Baje tudi ptičke pojo tam doli. Drobčkane ptičke sede na mrtvih in žvr-gole... Nebo in zemlja ne čutita umiranja, le srca ljudi zastajajo, sluteč rdečega zmaja, ki leze bliže in bliže. O, ve naše suhe skale na jugu, ve lačne, žejne! Gorje materam, ki so rodile za vasi Odkar se kolje na vaših brdih tisočletna lakomnost s tisočletnim gnevom, je ni hiše v vasi, ki ne bi vedela vaše cene ... Kastelčev Tone je ves čas tam doli; parkrat je bil ranjen, dvakrat odlikovan, že zdavnaj je nadporočnik. Njegovim pismom se nič ne pozna zamišljeni filozof z naočniki, tihi fant, ki je blodil s knjigo v roki po gozdih. Trda bojevniška 139 roka jih piše kratko in skopo. Zdrav je, godi se mu dobro; dokler stoji Lah nasproti, ne pride domov. Kastelka živi svoje novo življenje; privadila se je tišine in molka. Morda je mirna v svojem srcu, še nekaj sreče ji je nemara dodeljene. Toda nihče je več ne sliši kleti, in to pomeni, da ni zdravja v nji; čeprav se ji bliska oko, čeprav se smehlja, kadar hodi po polju! Zdi se, kot bi nekaj razkrajalo njeno divjo moč in jo pretapljalo v zmedenost. Včasih mrmra gredoč, sama ne razume, kaj; ljudje govore vanjo, ona pa kima in jih ne sliši, gleda jim v obraze in nazadnje ne ve, kdo je bil. Joža jo spremlja povsod. Cel razgovor teče med njima; zdaj se oglaša mati, zdaj sin. »Gad,« modruje gospa, ko stopa v žago in gleda oddaleč Galjotova jagneda, »Boga zahvali, da si ubit, moj gad; Jela ni bila zate.« »Tudi jaz sem že dejal,« potrjuje sin nekje zraven. »Zato mi je laglje spati.« »Sramoto bi nakopala na tvojo glavo in ves naš dom. Komaj si legel, se je smejala. In zdaj, ko gredo vojske tod skozi in imamo zmerom sol-date v vasi, je ne srečaš drugače ko z oficirji.« 140 »Da, da, še prej sem jo videl na izprehodu z dvema Ogroma.« »Vsak ve, da jih rada gleda; in koliko je drugega, česar vsak ne ve!« »Jaz vem, mati! Jela ni več, kar je bila. Njena vroča kri — pravzaprav je vredna usmiljenja. Brez te nesrečne vojne bi bila moja žena in nihče ne bi kazal s prstom za njo. Meni bi ostala zvesta; rada me je imela — kaj bi pravil! Hudo je, mati; vse kar je prav. Oni večer sem jo videl pod hruško na vrtu ...« »In pod jablano, in pod češpljo, pod brajdo in jelšo in gabrom, in ne le enkrat vsak večer! Boga zahvali. Kakor le stari pete odnese, je ž njimi; vsa vas je priča. Galjot jo tepe in suje, pa nič ne pomaga; prav ima, da jo klesti, jaz bi jo tudi. Boga zahvali, da je nisi vzel, preden si šel na vojno; v sramoto bi ti bila. Še Ogra bi pestoval nemara, če bi se vrnil živ. Soldaškim kurbam ni mesta pod našo streho, gad.« »Prav pravite, mati,« se uklanja sin. »Vi ste mi svetovali zmerom najboljše; tako zelo radi ste me imeli!« Mehkoba obdaja vdovo; oči se ji rose in večkrat seže pokraj sebe, kakor bi ga hotela stisniti za roko. 141 »Zina je drugačno dekle,« povzame čez minuto. »Kakor noč in dan! Še vedeti noče, daje kdo razen ,njega' na svetu; nanj misli, o njem govori, o njem sanja podnevi in ponoči. Si jo videl, kako je bleda, sirota? Če bi se zgodilo in bi umrl v jetništvu, stavim, da izdihne še tisti dan. Na kolenih naj hvali Boga, da jo ima!« »Da, Zina je čisto srce,« pritrjuje gad. »Zina je suho zlato, dekle brez para na svetu. Žal mi je, da si je nisem izbral.« »Da bi zdaj žalosti umrla? In kdo bi hodil k meni, hudobnež ti? Zinka je tista, ki jo še trpim zraven sebe; in kadar ne pride ob uri, mi ni obstanka. Pa vendar me boli srce, ko je pri meni. Poljubila bi jo, in si ne upam; božala bi jo, pa me je strah; ,dobro dete' bi ji rekla, in se mi smili. Hudo je, gad, če bi človek rad ljubil, in ne sme, ter bi rad sovražil, pa ne more.< »Hudo je, mati!« »Glej moje drage njive tam!« iztegne stara desnico nad poljem. »Letošnje žetve je bilo malo prida v dolini, ali pri nas je obrodilo da nikoli tega; in kruh je zdaj potreben, ne? Gladu vendar ne smemo pomreti, če se oni vojskujejo, mislim! Že se začenja lakota; v velikih mestih, 142 sem brala oni teden, kradejo pse in jih koljejo v jed. Še to bomo videli, da zapuste Boga, ki ne ve pomoči, ter bodo molili pšenični klas ...« »Zdaj je kmet prvi na svetu,« pobira Joža. »Ves svet se bo klanjal pred plugom kakor pred kraljevsko krono.« »Dandanes vidijo, da je naša zemlja enako imenitna kakor bogve katera slavna dežela,< se košati vdova, »kaj? In naš žuljavi rod ni manj plemenit od mogočnih na zemlji; naša pšenica je dobra pšenica, le naša pravica jim ni pravica, hm?« Toda Joža je truden, nič več je ne sliši. Mati utihne; njen rjavi obraz se zmrači. Tako leze v dolino že tretja vojna jesen. Leno se miče življenje, kakor pramen vode po usehli strugi; nekdanjost je davno izbrisana, v sivo ime vojne se izteka sleherna želja in skrb, vsako delo pod solncem je že naprej vkovano v njen temni pomen. Že slišiš dete, kako vprašuje: »Mama, kako je to, če je mir?« In drugo hoče vedeti: »Ali pri nas nimamo ata kakor pri sosedovih?« Milijoni bitij ne razumejo pravljice: »Takrat ni bilo vojne. Jedli smo do sitega. In oče je bil doma.« 143 Dnevi so kakor močvirje, v katero se naglo pogreza vse. Ljudi je izginilo toliko, da komaj kdo koga pogreša. Najmlajšega gada so vsi pozabili; le oče Galjot in Zina skrbita zanj, govorita o njem vse dolge večere. Janez piše; pisma hodijo po mesec, po dva in po šest; zunaj so rdeča od pečatov, znotraj črna od črtanih mest. Kadar prejme Zinka tak list in bere, da mu je dobro, ne dvomi, da laže gad radi nje. »Ni je bolezni za mojega ljubega,« moli na-tihem, »ni je moči zoper mojo ljubezen; moj moj dobri, moj svetli se vrne!« Ali križ neizmerne Golgate je zabit s svojo strašno težo v globine njenega srca. 144 XVI. Janez nejeverno odpira oči. Laški krik zaliva J prostor kakor val iz kloake; noži mraza režejo skozi špranje lesenih sten, baračni smrad pritiska na pljuča. Prsi bole, možgani plavajo kakor v redkem blatu, v živcih in mišicah se nekaj ruši, pa se vendar ne more podreti do tal. Ostalih devetnajst mož njegove sobe — vsa baraka je razdeljena v štiri po dvajset ljudi — je že na nogah. Oblečena in poiunaga se drenja pisana družba z vojaškimi menažkami v rokah okrog vedra, v katerem so prinesli črnih pomij: to je kava, vsakdanji zajtrk jetnikov. Nihče je ne pije brez kletvic, toda iz nekakšne dolžnosti se ujedajo zanjo vsi signorji, vpijo za vsako kapljico več ali manj, bijo z rokami po umazani mizi ter psujejo drug drugega z odurnimi besedami in grezniškimi izrazi, katerih je Dantejev jezik bogat ko pekel hudičev; to se ponavlja danzadnem, vselej zaradi pol žličke pomij. Lahov je v sobi večina, kakor v baraki in v taboru sploh: težakov, delavcev, trgovcev, uradnikov, učiteljev, sodnikov, i« 145 zdravnikov in odvetnikov; tudi slavni zločinci so vmes, in eden je baje lastnik javne hiše. Vpitje prihaja čimdalje hujše, signori razgrajajo s slastjo in umetniškim užitkom, v blagodejni zavesti, da so manjšini v nadlego. Zdaj se oglašajo tudi poljski Judje v drugem koncu sobe; Izrael protestira, latinstvo brani svoje predpravice; pan Twardowski, v jutranji zamaknjenosti nad žepnim zrcalcem, gode nekaj o pasji krvi; bit-juška, star unijatski pop iz vzhodnje Galicije, dreveni z menažko pred strniščastimi ustnicami, zavija oči ter ponavlja svoj osupli: »Tak šo? Tak šo?« Ni ga, ki bi razgnal peklenski semenj; hvala Bogu, ruski študent Onisimov se vrne ii umivalnice; grdo pogleda oratorje, nato skoči mednje ter jih opsuje po materi. Signori ga ne razumejo, toda utihnejo, kakor bi odrezal: kadar se »porco russo« ujezi, tepe brez dolžnega spoštovanja do žlahtne latinske pasme. Icek, Mor-doh in Mojše zaženo psalm škodoželjnosti, ki traja, dokler se ne skavsajo med seboj. To so poglavja iz jetniške duše; kdor noče zblazneti, mora gristi bližnjega in pljuvati v njegove rane gnoj mržnje, sumničenj in škodoželjnosti, ki se cedi iz lastnih razmesarjenih prs. 146 Bolni gad se je oblekel ter stopil na dvorišče. Prebivavci črne vasi ne poznajo miru; nekaj jih goni iz kota v kot taborišča, nihče pa ne ve razodeti, kaj hoče in kam se mu tako mudi. Janez je spoznal, da jih biča želja samote. Udarce s puškinim kopitom, psovke in lakoto, dvajset stopinj zime v nezakurjeni baraki, vse je izkusil v teh strašnih letih, ali nič, niti muka domotožja, ni bilo tako neznosnega kakor večna družba ljudi. Tri leta bo kmalu tukaj, in ni minute preživel sam; podnevi in ponoči, v najskritejših krajih, čutiš drugega zraven sebe. Janez včasih ječi v pesti; kakor brezumen bega okrog, iščoč mesta, da bi se zamislil vase. Toda povsod ga obdaja blejanje zaprte črede, vsa zatišja med podlimi človeškimi stajami so polna ljudi, ki takisto iščejo samote in so prav tako drug drugemu napoti. So trenotja, ko bi jih mogel hladnokrvno moriti, da ni tako bolan in slab; zakaj ni je strupenejše strasti od mržnje do tovariša v nesreči, ki zaliva s svojo navzočnostjo sleherni kotiček lastne človekove duše. Prvi teden aprila je minil, in zemlja se je odtajala komaj na vrhu. Kraj leži nekaj v stran od Dunaja; dve uri je vozil živinski vlak s trans- io* 147, portom — kam, Janez še danes ne ve. On sovraži to zemljo robstva, kjer stoji toliko jetniških vasi in gine toliko človeških bitij, oskrunjenih v svobodi, svoji najnedotekljivejši lasti; ne ozira se, kje je sever, kje jug, niti ne vprašuje, kje za obzorjem tonejo gore, za katerimi zeleni domovina; jetnik mrje od koprnenja po domačih hribih, in vendar ne pozna vetra, ki veje od njih. Kamor seže oko, povsod sami griči, pusti kakor preobjedeni vampi, valjajoči se v lenem solncu; nikjer v mozolčasti panorami ne vabi oči temnejša lisa gozda, obraščena struga reke ali količkaj smelejša vzboklina tal; njive leže kakor ravnila, in vmes kaka cesta v enako oduren kraj. Vse je uravnano in izrabljeno, črta veselja ne reže nikjer te zelenorjave pustinje. Kakršna zemlja, takšni ljudje: sito se majejo mimo, kakor bi vsako uro sedeli pri obedu; na obrazih se me njava lokavost s topim zadovoljstvom, v pogledil ni duše, v govoru ni melodije; njih pesmi, ki slišijo v nedeljo zvečer iz vasi, so podobne ljenju. Tabor se zdi jetniku danes žalostnejši nego prvi dan. Pol tucata barak čepi razkropljenih po blatni brežini kakor jata onemoglih kavk; njil 148 okna se gledajo iz katranastih sten liki skaljene oči mrličev. Kroginkrog tabora je plot od visokih lesenih drogov, tako gosto nabitih, da mora prav do njih, kdor hoče videti cesto. Le čisto v gornjem koncu, pri skladišču, je višji kraj, s katerega se odgrinja očem brezupna slika nezaplankane okolice; tisto mesto je edino, kamor Janez nikoli ne stopi. Ob vsaki strani plotovega štirikotnika se izprehaja noč in dan straža z nabito puško; izlet v svobodo stane glavo. Tako je zaprtih štiristo ljudi obojega spola in vseh starosti. So matere, ki imajo otroke s seboj, da jim ne poginejo zapuščenčki na cesti; je deca, spočeta in povita v tem kraju izobčenih, kjer se ljubezen nima kod skrivati pa hrope zvečer na vseh stezah v spotiko nogam, med pljunki in odpadki, sama izpljunek najzadnjega ponižanja. Štiristo ljudi jetnikov od začetka vojne: to bo kmalu tisoč let pokopanega življenja. Čudež bi bif, če bi sredi tisočletja gorja in gneva še rastla zelena travica, poganjala živa brst. Izprva je bilo v taboru nekaj grmičja, pa so ga Lahi poruvali; tudi trata je bila, pa so jo pomandrali jetniki na svojem begu drug pred drugim in pred seboj. Zdaj je zemlja gola kakor lobanja gnilega 149 trupla, s katere so črvi znesli kožo in lase; nekdaj rumena, je zdaj vsa temnosivkasta, počrnela od mrklih duš, ki so jo klele, in obupa, ki jo je teptal; ob deževju se razmoči v hudobno testo, ki požira stopala do gležnjev ter se obeša na podplate v kepah, težkih kakor usoda. Ostra sapa je sprejela Janeza na pragu. Po teh krtinah se vlačugajo vsi vetrovi sveta; mrzli kakor bajoneti straž, so vendar izžgali iz njegovih prsi zdravje, moč in skoraj vse želje in misli. Zgolj ponos in mučeniška vera še stojita v njem, belo okostje, ki ga vezeta domotožje in ljubezen z nestrohnljivimi kitami; toda meso življenja je odpadlo. Gad čuti, da mu stoji nekdo za pleči ter kreči grabežljivo roko. Ali to ve: preden se stisnejo kremplji okrog njegovega grla, bo vse končano; ležal bo v domači zemlji, in zmagoslavje pravice mu bo zvonilo k pogrebu. Mraz in lakota ga ne bi bila zmogla, da ni tega strašnega podnebja, dežele brez gozdov in gora, s suhim ozračjem, ki ne diši po ničemer. Že prvo leto je začutil njegov strup, kakor vsi ubogi sinovi juga. Bolečine v prsih, krehanje, pešanje telesnih sil, vpadla lica in nazadnje postelja v jetniški bolnici, s katere ni več vstajenja 150 - takšna je usoda, ki čaka vsakogar in zanje s čimdalje širšim razmahom. Že mrjo, ki jih je zgrabilo pozneje od njega; pogledi vseh se mu čudijo, da on živi. Čez leto dni bo umiral ves tabor ... Ne, on ne, on noče trohneti v brezsrčni Uiji zemlji! Divji veter ga zanaša po lesenem hodniku pred barako; vsak hip se mora loviti, da ne pade. Še enkrat hoče prebrati Zinkino pismo: na božični večer mu je pisala, sinoči je prišlo. Če bi sirota le vedela, kako mu je! Toda Janez ji zmerom sporoča, da se mu dobro godi. On noče, da bi obupavala zaradi njega, noče, da bi dragi ljudje prosili zanj: enkrat se odklenejo vrata sama od sebe. Ob nedeljah smejo sorodniki obiskovati jetnike; svidenja se vrše na stražnici, vojaki pazijo zraven ter se odurno rogajo med seboj. Bog ne daj, da bi moral Janez tako govoriti s svojim človekom; Bog ne daj, da bi Zina pogledala v ta svet gnusobe! Rajši nikoli več: gad je sporočil, da ni dovoljeno priti k njemu. Poveljnik taborišča je orožniški stražmešter. Tik za malo barako, v kateri stoluje, raste divji kostanj; pod njim obdaja nekaj bezgovih stebel prazen prostorček s surovo zbito klopjo. Tja se 151 je napotil Janez, ker upa, da v takem vetru nihče ne sedi na prostem. Ni se varal: klopica je prazna; tesneje se zavije v svoj ogoljeni plašč, izvleče pismo in bere pobožneje ko masne bukve zauživaje besedo za besedo, kakor bi hotel po-srebati že zdavnaj izpuhtelo vonjavo doma h mehkih dekličinih rok. Ubogo Zinkino pisemce! Na štiri majhne strani je morala spraviti vse, kar mu ima povedati, zakaj cenzorji mečejo predolga pisma v koš; in tisto, česar ji prekipeva srce, svojo hrabro, jasno ljubezen, je morala čisto zamolčati, ker bi ji drugače vrnili pismo z opazko: »pišite kratki in stvarno!« Saj tudi ne gre, da bi jo razgaljala zlobi uradnih oči... Toda Janez bere izmed vrstic vso njeno skrb in bol; kako genljivo ga izprašuje, ali je v resnici zdrav in se ne hvali samo, da bi njo tolažil? Nato mu rahlo potoži o materi, kako čudna je še zmerom, ves čas od Joževe smrti. »Samo ne misli, dragi, da te je pozabila; ona si le domišlja, da mora žrtvovati skrivnostni usodi ljubezen do tebe in brata; brezsrčnost te žrtve pa je zgolj vnanji obraz najvišje, najnesebičnejše ljubezni.« Opominja ga, naj vztraja v veri: »Glej, ljubi, kadar premišljam 152 svoje upanje, se mi zdi, da se mora gorje ukloniti njegovi moči; in v tem upanju ne morem ločiti tebe od vsega drugega. Zaupaj v zmago pravice, zaupaj v svojo vrnitev, ne dvomi o tre-notku veselja, ki ga čutim včasih tako blizu, da slišim tvoje korake pred našimi vrati...« Nazadnje mu pravi še nekaj; tisto pa je cenzor debelo pokril s kitajskim črnilom. »Trenotek veselja!« mrmra jetnik. »Sveti mi, lučka, dokler ne pride.« Koprneča mehkoba mu je narasla v prsih, kakor da je zdajci začutil ob sebi dišavo njenih las. Kradoma poljublja papir, na katerem je slonela draga ročica; nato ga zamišljeno zloži in spravi. Ali se je mahoma zjasnilo vreme? Janez je svež in pokrepčan; ljubeče misli pode obledelo kri hitreje po njegovih žilah, in upanje se oglaša z drznim fantovskim vriskom. Kljub vsemu, kljub vsemu! »Živeti, ostati na tem svetu, ki mu vsi zločini ljudi ne morejo vzeti dobrote!« vzklikne sam v sebi ter plane kvišku liki pripognjena jelka. »Ah, kako bo še lepo!« Takrat pa se zdrzne in nastavi uho proti žandarjevi kolibi, iz katere se je začulo neraz- 153 ločno kričanje in teptanje z nogami. Komaj pogleda, že se odpro vrata, in star možiček — gotovo je prišel k vsegamogočnemu s kako pritožbo — zleti kakor bomba na sredo dvorišča; za njim se vidi izprozena zandarjeva noga v angleških mehurkah in gizdalinskin žoltih gole-nicah. »Schon zeigen, den Lumpen!« rohni razjarjeni glas gospoda komandanta, dočim se starček pobere in v obupu krevlja proti svoji baraki. ->Še pritožuje se mi, svojat!« In zdaj sledi prizor, ki ga je težko pozabiti. V kolibi zazvoni telefon. Mož pravice izgine, vrata lopnejo za njim; dolgo časa je vse tiho. Na dvorišču se je zbrala gneča gledavcev, ki stiskajo pesti in preklinjajo, ta zamolklo, ta glasno. Iz barake se razlega po taboru sivčkov jok in zgovorna pripoved o žalitvi; ogorčena družba rine tja, da si olajša srce. Janez stoji nepremično in škrta z zobmi. Tedaj pa se vrata drugič odpro; mogočnik skoči ven ter zakliče z glasom vsiljivega postreščka: »Stojte, gospoda, prijetno sporočilo imam!« Njegov obriti plavolasi obraz z ogabno mlečno kožo je ves predrugačen, jastreb se je izpremenil 154 v goloba. Z očetovskim smehljajem nadaljuje: »Pojutrišnjem se pripelje komisija z nalogo, da po ukazu njegovega Veličanstva preišče vse posamezne slučaje . .. Velika večina vas bo izpuščenih; vse dame in gospodje, ki imajo čisto vest, se potemtakem lehko pripravijo na odhod. Izvolite razglasiti veselo novico po barakah.« »Prej lumpje, zdaj gospoda, maledetto!« zakriči srditež iz množice. »V petih minutah se mu je obesil nos .. . Počakaj, še drugih litanij se naučiš!« Ali gospod komandant ne sliši; njegova zastavica se je obrnila po vetru. Še priklonil se je, in njegov pogled je meden, kot bi izbiral žrtev, da jo poljubi. Jetniki so v očeh tega nasilneža mahoma spet ljudje; svet se mu ruši izpod nog. Radovedno se ozira, kdaj izbruhne obče navdušenje, in ko ne dočaka ničesar, izgine v kolibo, da niti ne veš, kako ga je zmanjkalo. Janez gleda, posluša in komaj razume; čudi se, da ni ne vriska, ne smeha, ne poskakovanja. Le mrmranje se je razneslo po vsem taborišču; tam zgoraj nekje je viknil osamljen paglavec >evviva!« ter mahoma utihnil. Sam po sebi čuti, kaj je: tako zelo so se nesrečneži odvadili pro- 155 stosti, tako popolnoma je umrla zanje, da jih je skoraj strah njene bližine. So tudi ljudje, katerim je dolgo jetnistvo izmolzlo poslednji vinar in zadnjo kapljo moči; prvi napor za košček kruha jim mora podreti. Njim pomeni svoboda lakotno smrt ob veliki cesti. In tistim, katerih se ni posrečilo ugonobiti — kdo jim je porok, da obljubljena komisija ni zgolj ena neštetih, ki prihajajo vsa ta leta ob nedeljah z Dunaja, kar tako, da se gospodje izprepeljejo z avtomobilom ter zaslužijo mastne dijete s tem, da se rrebuhajo za stražmeštrom po barakah: »Ja, ja! Ja ja!*? Še upanje se tu izpreminja v muko; »vesela vest« prinaša jetnikom dva dni brezupnega koprnenja in jalovih sanj... Trpke volje se vrača Janez v barako. »In vendar,< si oporeka natihem, »in vendar napoči dan, ko bo vest resnična; zakaj ne bi bil današnji?« Globok nemir se mu dviga v srcu; napol je bol, napol veselje, in vse druge misli ugašajo pred to skrbjo brez imena. Dva dni potem je Janez prost in ž njim večina jetnikov. Vrata ostroga so se odprla; velika, strašna svoboda izkoreninjenih je zaklicala 156 s ceste svoj rod. Gad izprva ni mogel verjeti; široko je gledal, bled kakor zid, ter majal z glavo. Nato je šel počasi k svoji postelji, zakopal obraz v počrnelo blazino in se razjokal bogve zakaj. Storilo se mu je, kakor bi spričo njegovega osvobojenja izginjala vsa ta brezbrežna, krvava vojna in vsa zgodovina človeštva ter bi ves svet ne pomenil drugega kakor njegovo prostost. Na svojo bolezen ni pomislil; ko pa je natlačil potno košaro, v kateri mu je poslala Zinka najpotrebnejše stvari, začuti mahoma, da ni več tisti, ki jo je nosil do semkaj. Roke in kolena se mu treso od prvega poizkusa. Toda Janez se tiho nasmehne, vzame ključek in odklene: kdo hoče kaj? Leti, uborna gadova last, razsuj se na vse vetrove; nate, vzemite, in ti, ki si zadnji prišel, dobiš košaro . .. Doma je vsega dovolj! In gad odhaja s tem, kar ima na sebi; le palico nosi v desnici, v levici pa v ruto zavezan vogal jetniškega kruha, s peskom soljenega, s trskami in kamenjem zamešenega, da vidita Zinka in mati... 157 XVII. Kastelkina okna so nastežaj odprta; v izbo diha zrak prvih toplih dni. Beli zastori se majejo v rahlem vetru, ki polni vse kote z vonjavo zemlje in mladih trav. Vrabci, senice in ščinkovci se kosajo po drevju in žlebovju, da bi prevpili mnogoglasni hrup dvorišča, ki se dviga h gospe liki šum neutrudnega, večno teptajočega stroja. Dekle kriče veselo okrog vogalov, ruska ujetnika Ivan in Prohor brundata ob skednju; pomlad je pomlad, in vsaka stvar ji rada vriska naproti, ko se po dolgih mrazovih nasmehne izza gora. Edino bitje na vsej Kastelčevini, ki ne sliši radosti, ne vidi plesa žarkov po nežnem brstju in ne čuti vesne v vseh kosteh, je gospodinja. Vrata v izbo so prislonjena, in Polona, ki hodi vsak trenotek mimo, se ji čudi že dobro uro, kako strmi pred mizo križemrok na sredo prta. Zarana so posli opazili, da ni kakor po navadi; nikogar ne ošteva, z živo dušo ne govori, jedi se ni doteknila. Pismo, ki je prišlo včeraj, je 158 danes proti svoji navadi odprla in prebrala; zdaj se veter poigrava ž njim, zrinil ga je tik do nasprotnega vogala mize. Kaj premišlja stara? Zina je bila dopoldne v trgu; po kosilu je tudi ni bilo h Kastelki. »Da bi vsaj prišla in jo razvedrila!« zdihuje dobra Polona sama pri sebi. Toda vdova se ne spomni Zine; kar praznota je v nji. Sivo je v možganih, sivo pred očmi, tihota v srcu, molčanje kroginkrog; njen obraz je mrtev kakor glina, le ustnice se pulijo izpod zob, in kaplje krvi na njih pričujejo, da ji ni dobro v tem pokoju. Čez dolgo se zdrami; blodna luč se ukreše v njenem pogledu, usta pa utrpnejo v obupni, grenki črti. Prav gotovo, Kastelka bi jokala, če bi še vedela kako. Zgane se, roko položi na čelo in tava kakor v snu na hišni prag. Toda spet ji ni pogodu; solnce ji vriska preveselo v obraz, naravnost iznad Konjske rebri, in poslopja se preveč bahavo šopirijo v njegovem sijaju. »Ali naj zažgem vse to in skočim v ogenj, ko bo najviše ulil, da se rešim pekla?« mrmra vdova z mrzlo brezupnostjo. Okrene se v hišo in hodi iz kota v kot, iz sobe v sobo; nikjer ji ni obstanka. Pred fantovsko 159 kamro postoji, pomisli ter izvleče ključ; leto dni je ni odklepala, prah leži prst na debelo po tleh in pohištvu. Stara tiplje tuintam, odpira predale, opoteka se kakor pijana in sama ne ve, kaj počenja. Nazadnje odpahne okence ter klikne Jero, naj posnaži in prevetri. V star »Narod«, ki ga je pustil še Benjamin na komodi, pobere nekaj drobnih reči ter jih odnese doli; komaj je položila zavoj na pisalno mizo, se oglase na pragu koraki. Moški je, Galjot; brez trkanja stopi skozi odprta vrata. »Dober dan Bog daj, soseda!« Nejevoljno vzdigne Kastelka glavo in mrzlo pogleda prišelca, ne da bi odzdravila. Toda Galjotu se trese glas, potrt se zdi, njegove oči so rdeče in čudno vprašujoče. »Nu?« zategne vdova nehote. »Ves izgubljen si... Kaj te je pob61o ?« »Se mi pozna?« osupne sosed in pomolči. »Eh, so reči nasvetu, so vesti, Mana, ki udarijo človeka po glavi, kakor bi se zgodile njemu samemu .. . Gorje nas tepe, Kastelka, gorje ... Pogum in upanje sta edina tolažba, ki nam ostane.« To rekši premolkne, kakor bi se ugriznil v jezik. »Pravijo, da bo Janez kmalu prost,« po- 160 vzame čez nekaj časa. »Takšna komisija hod zdaj po njihovih taborih, ki preiskuje in vse izpušča. Sam cesarje ukazal storiti konec svinjariji.« Kastelka molči; nič se ne zdi, da bi jo veselilo. Galjot jo gleda postrani, kašlja, menca in spet primakne: »Tak Janez bo izpuščen ... In Tone ti nič ne piše?« »Pred štirinajstimi dnevi je prebrala Zina njegovo zadnje pismo,« mrmra stara, strmeč preko njega v zid. »Sedi, kaj boš stal!« Galjot seda raztreseno in obširno; stol mu nikakor noče stati prav. Nato vzdihne: »Tudi nam ne piše... Da bi le ne bilo hudega; skrbi me tvoj gad!« Vdova ne zine. »Slišal sem, da je bil vražji boj te dni.. . Odbili so naše po strašnem klanju in s težkimi izgubami. Ubogi fantje!« »In?« zategne stara porogljivo. »Bog ve,« pobira sosed, stokaje na svojem stolu. »Mogoče je Tone ranjen, ker nič ne piše...« »In?« »Drži se, Mana, pripravi se ... Bridko reč sem slišal.« 11 161 »Samo slišal?« Kastelka govori zamolklo in mrtvo kakor iz jame. »To se pravi. ..« »Stoj; ne trapi se, prijatelj. Sama ti povem, kar imaš na jeziku: moj drugi gad je ubit. Za-hvaljen bodi za dobri namen!« Galjot jo široko pogleda, prebledi ter nekaj zastoka. »Na, beri,« pravi vdova tiho in mu porine pisanje, ki leži na mizi. Sosedu se treso roke; solze mu drhte v očeh in v glasu: »Od polka!. .. Tudi mi smo dobili sporočilo; tovariš piše, ker ga je on že zdavnaj prosil... Da naj te pripravimo, ako je še časa... In da je zmerom mislil nate in te pozdravlja še z onega sveta... Granata ga je ubila na mestu; ni se mučil; pokopali so ga Lahi.« »Vse vem; tu notri stoji," potrka stara na pismo. »Odprla sem ga, ker je prišlo takšno tudi po Joževi smrti; vedela sem, še preden sem brala, že snoči, vso noč ... In davi sem ga odprla.« »Uboga Mana!« Galjot ji položi roko na ramo. »Zaupaj in prosi Boga, da ti vsaj zadnjega 162 ohrani.. . Tolaži! te ne bom; kaj so besede materinemu srcu!« »Ni treba!« se otrese Kastelka. Ustnice ji drgečejo, v prsih se vidno nekaj napenja in raste, pa ne more na dan. »Umrl je za nas vse,« povzame sosed. »Za nas!« krikne vdova besno. »Tudi oni tam, na drugi strani, pravijo ,za nas'! Kdo smo mi in kdo oni? Zaradi tega ,mi in vi, za nas in za vas' bodo svet iztrebili!... Za nas! Predvsem zame, kaj? Za mater, hahaha!« Posinela je od strašnega, krčevitega smeha. »To je drugi, ki ga imam na vesti: rodila in ubila!... O Bog, o Bog, ali slišiš matere, kako te kolnejo sirom sveta?« Tako škriplje in stiska pesti proti nebu, da pokajo členki; vse more, jokati ne more več. »Zdaj pride tretji na vrsto ... In kar storim, je zaman! Oh!... Dovolj, dovolj!« plane zdajci. »Znorim, razbijem si glavo, do tal požgem, kar sem napravila, in konec!« »Mana, kaj misliš?« se splaši Galjot. »Kaj hočeš storiti, za Kriščevo voljo?« »Kaj hočem storiti?« rjove Kastelka, stoječ sredi sobe in kopaje z nohti po nedrih. »Kaj n« 163 hočem storiti — haha! Hahaha! V cerkev pojdem, molila bom: zahvaljen Gospod, da si vse tako modro ustvaril... Rodila in ubila — zahvaljen bodi, o Gospod!« »Ne, Mana, meni verjemi: fant je nesel to misel s seboj; da si ga slišala, kako je govoril pri nas... Za nas, je dejal, za nas gre zdaj; na Soči rad prelijem kri! Ta misel se ga je držala, nesel jo je s seboj —« »Od misli nihče ne pogine,« mu krikne vdova v besedo. »Nihče! In tudi največji junak je vesel, da sme živeti... Jaz sem se bala zanj, to je tisto; podila sem ga, ker sem se bala! Pusti me, pusti, naj me duši, le naj — in konec! Oh, oh!« se zgrabi za grlo. Nato se mahoma sklone h Galjotu. »Povej, človek,« ga vpraša s hripavim glasom, »povej po pravici: kateri hudič je izumil te svete reči, ki se koljejo zanje? In kje je Bog, da ne ubije tistega, ki prvi ukaže: naprej!« Sosed obupno mahne z rokami. »Oh ti, Galjot!« se grohoče stara, »ti lehko tolažiš, oče dveh punic, ki sedita doma... Ali jaz sem imela tri sine! Kje so moji gadje, te vprašam, kje?« 164 »Dveh? .. . Nu da.« Galjot se grize v spodnjo ustnico. »Saj izgubim obe zaradi tvojih sinov, uboga Mana! Se pravi, če je tako zapisano .. . Mana, misli na Janeza; njega še imaš.« »Pusti! Da pogubim tudi njega? Dovolj tega! Verjameš zdaj, kar sem povedala tebi, Zini in vsakomur? ... Kaj naj storim? Kar objamem, je prekleto, kar podim, je prekleto — tak kaj ? Tak kam?« ponavlja stara s suhim, še vedno brez-solznim siganjem. Sosed se prime za glavo, kakor bi se bal, da mu poči. Za nekaj časa povzame: »Ljuba Mana, poslušaj me pametno, ako moreš: zato sem prišel. Najtežje si vedela sama — hvala Bogu, in Bog te potolaži. Ali, Mana, prinašam ti drugo sporočilo — veselo vest, sem hotel reči,« popravi naglo, videč, da je stara iz-buljila oči ter omahnila za mizo. »Veselo novico, takorekoč ... Janez je prost.« Kastelkin obraz se zjasni in stemni zaporedoma; še širje ga gleda zdaj, počasi nese roko na prsi. »Janez je tukaj.. .< Vdovina glava pade na trdo mizo ... Pade, ne enkrat — ona pada, bije s čelom po hrastovim, da hiša bobni. 165 »Moj Bog! Moj Bog!« To ni renčanje besne volkulje, ki klesti z zobmi nad ubitim mladičem; tožba izmučene matere je, ki jo davi strah za poslednjo brst njenega krila... In zdajci sklene roke proti njemu: »Imej ga pri sebi, Galjot — imej ga pri sebi! Ne domov, ne k meni — ti sam mu povej, da ne morem, ne smem!« »Saj je pri meni... Pri nas leži; streže mu Zina. Sirota je sama bolj uboga od njega!« Kastelkine oči so dva prepada groze. »Leži?. ..« »Leži. Bolan je ... Dolga vožnja mu je ubila zadnje moči. Hudo je ž njim; na kolodvoru se mu je udrla kri... Uboga Zina, ki je bila ravno pri vlaku, ga je pripeljala komaj živega; vsak hip mora priti zdravnik.. . Mana, gad prosi domov, in tebe kliče; ne pojdeš k njemu?« »Ne!« »To veš, da skrbimo zanj kakor za svojega. In vendar...« »Stori, kar hočeš! Domov ne, in jaz ne pridem; ne smem, ne morem — nočem, ali slišiš?« Galjot vstaja. »Kar je v človeških močeh, se zgodi.« 166 »Pusti me, sosed, pojdi, pojdi; mari ne vidiš, kako mi je?« hrope vdova lomeč roke. In Galjot odhaja s povešeno glavo mimo objokanih dekel, ki so tačas začule črnega ptiča: gavran nesreče se izpreletava med orehi in jag-nedi ter kraka mrtvaško pesem .. . Borovci na Konjski rebri gore kakor sveče nad krsto. Kastelka sloni s sencem na mizi, ter bode z očmi nepremično v gosteči se mrak; sivi lasje ji leže razmršeni po hrastovi, plošči. Bliža se korak, in ga ne sliši; človek je tu, in ga ne vidi; šele, ko jo strese za rame, se zbudi. Zina jo gleda; njen obraz je bel kakor črešnjev cvet. »Kaj hočeš, dekle? Oh, nihče nima usmiljenja z mano!« »Mati, Janez bo umrl...« govori sirota, komaj gibaje z ustnicami; njen glas je tišji od tišine same. »Doktor maje z glavo in pravi, da je preslab. Najhujšega se je bati.« »O Bog! Čemu hodiš? Mari ne vem, da mora umreti?« »Janez hoče umreti doma ... Povej materi, mi je dejal, da hočem ležati v naši sobi; ako me ne pusti domov in ne pride k meni, jo bom klel v svoji smrtni uri!« 167 »Naj me kolne; dokler živi, je upanje ... Nič ne verjemi, Zina; drži ga, ti ga rešiš! Zaupaj, dokler ni mene zraven.« Toda Zina maje z glavo. »Če bi ga videli, mati! Še jaz ne upam več — oh, niti jaz ne ... Domov prosi, mati Kastelka; Jera mi je povedala, da je pravkar pospravila sobo; in jaz sem rekla, naj ga prineso ... Slišite? Prišli so — čujte, v veži — po stopnicah gredo — že so gori! Stregla mu bom sama, nikogar ni treba k njemu ... In zdaj, blazna mati, ga vrzi iz hiše, če moreš!« Kastelka je planila kvišku, stoji kakor steber; utrip dveh src meri dolgo minuto molčanja. Zina se ne gane; strmo gleda gospo in skleplje roke na krilu. »Ti si hotela!« izdavi vdova. »Kadar umre, boš kriva z menoj!' »Kadar bo Janez mrtev —« povzame dekle zamolklo in mahoma utihne; oči govore za usta. Šele zdaj ji pogleda Kastelka pazno v obraz, ki je ves popisan s strogimi črkami tragedije. To je konec. Še malo ur, dan ali dva, in dom bo brez dediča; teman vrtinec golta poslednji up Kastelčevine ... Karkoli se je približalo stari, je 168 zapisano poginu; ubogo dekle nosi pečat obsodbe na čelu! Groza bo kraljevala pod orehi, groza pod jagnedi — ona pa, nesrečna mati, bo stala kakor zla čarovnica sredi ugonobljene sreče ter poslušala soseda, kako si ruje lase in terja: »Dvoje hčera mi je vzela ljubezen do tvojih otrok! Vrni mi hčeri, prekleta!« In zdajci se bridko zasmeje ter položi dekletu roko na ramo: »Le idi k njemu, Zina; zdaj je vseeno. Zidovi se rušijo, strop se podira ... Idi, otrok; razumem te! Idi k njemu, Zina. Tvoje roke so mehkejše, in manj nesreče se jih drži... Ne, jaz ne; sama pojdi!« Tema je. Vdova užge sveči na pisalni mizi; nato odgrne papir, ki ga je prinesla popoldne, ter začne razpostavljati spominke po drugem sinu. Ravno za Benjamina je še prostora. .. Vseeno, je rekla dekletu; in vendar ji ni vseeno. Bolj ko se brani, bolj mora misliti nanj; kakorkoli zatiska oči, venomer vidi fantovsko sobo, v nji belo posteljo, v postelji gada, ki umira. »Joža in Tone !« mrmra iztezaje roke k njunim slikam, »kaj mi svetujeta, ljuba pokojnika? Vidva, ki vesta zdaj vse in poznata najgloblje skrivnosti — kaj pravita svoji materi, ubogi Kastelki?« 169 Toda mrtva molčita. Še ta jo zapuščata, še ta ne vidita njene muke! Stara upihne sveči: pa ne! Saj je vseeno; če tukaj ne sme obdržati sinov, jih tudi na onem svetu ne potrebuje. Bliža se veliko zlo, ura sodbe drevi naproti kakor oblak, ki ga jase nevihta. Nekaj strašnega leze nadnjo; že je tu, že jo drži, odnaša jo bogve kam — še malo, in vse bo končano .. . Vseeno je, vseeno. Da bi le brž bilo, kar misli biti! In vendar ji ni vseeno. Sedemkrat vstane izza mize ter leze po stopnicah; šestkrat se vrne, sedmič se splazi do vrat. V sobi je tiho. Svit bolniške lučke riše ozko črto na pragu. Ura v sobi tika, in kolikorkrat tikne, je gadovo življenje za sekundo krajše .. . Dolgo stoji gospa in ne sliši ničesar; mahoma pa ji razpara srce njegov revni, slabotni glas, ki ječi: »Zinka! Zinka! Jaz nočem umreti!« O Bog, o Bog! Stara kleči v sadovnjaku in tišči glavo v hladno zemljo. Kako je zbežala? Kod je dirjala? Ona ne ve, ne ve — in tam gori za komaj razsvetljenim oknom umira njen zadnji otrok in noče umreti... Pri fari bije devet. Ne bo je konca, te strašne noči. Ura bo tekla za uro, in ena med njimi bo 170 ura smrti. Katera? Kdaj bo prepozno? Prepozno — o Bog! Kaj more storiti zanj? S čim ga odkupi? Ni ga odgovora, ni je rešitve! Koleselj se zapraši na dvorišče, kot bi ga satan gonil; to je Galjot z zdravili. Čemu zdravila, ko gada ne davi bolezen, Kastelka ve, da ne! Misel ji zablisne v glavi; že ji sledi, beži po vasi, pada, vstaja, teče brez sape, stoji pred župniščem... Okno v gornji sobi je svetlo, župnik ne spi. Pokliče ga, naj pride in ogrne štolo: uboga grešnica se izpove Bogu vsega-mogočnemu svoje krivde ... Izpokori se, v prah se poniža, s pepelom si posuje glavo, in vse stori, karkoli ji poreko; po golih kolenih pojde na Golgato, samo da reši otroka! Toda roka ji omahne s kljuke hišnih vrat: ali utegne čakati na milosti božje? In če je Bog ne usliši? Če je ne sliši — če ga sploh ni? Ona bo čakala usmiljenja, zaupala v čudež, in gad umre medtem! Kje je svet? Kje pomoč? Ječe izgine v noči. Mesec jo zvabi na polje; vsaka stezica leži jasno pred očmi, druga drsi v drugo kakor mlečni potočki. Na desno in levo se razgrinja zemlja v svojem snu, ljubosumna zver, ki se je polakomila 171 njene sreče; tiho leži, v brazdah in debreh je rahlo dihanje kakor v kolkih dremajoče žene, ki sanja ljubimcu naproti: »Pridi, skrivnostni moj ljubi, odeni me s svojimi krili, razžgi me v objemu, s sokom ljubezni me upijani! Glej, kako sem se nališpala, da bom lepa zate: v vroči krvi sem si okopala grudi, ledja sem si umila z materinskimi solzami ...« O, zdaj kolne vdova to zemljo! Brezumno tepta po nji, pljuje in psuje in krili z rokami, kot bi trosila zrnje prekletstva na sleherno ped: »Gorje mi za vsako misel, ki sem ti jo dala, za vsako kapljo znoja, ki je padla nate z mojega čela! Preklet, preklet bodi dan, ki me je priklenil nate in me izročil tvoji oblasti! Mari bi bila vzela berasko palico v roko in malho čez rame ter prosila od hiše do hiše kruha za svoje uboge črviče, za svoje dobre tri gade; ne bila bi bogata in spoštovana, moja volja ne bi segala v sedem fara, ali moji sinovi bi bili živi in zdravi — tako pa si mi jih vzela ti, krvoločnejša od tigre, nehvaležnejša od vlačuge ... Čemu, čemu se maščuješ za mojo dobroto in skrb? Oh, da ovene zadnja bilka na tebi! Da ti usahnejo lo- 172 kave nedri tri milje globoko in rode sivo kamenje namesto rumenega žita — na vekomaj, na vekomaj!« Ali sredi svojih kletev umolkne namah in pritisne roko na srce. Hudobna zemlja se je usmilila Kastelke; izpušča jo iz zakletja, odvezuje jo skrivne zaveze, z mrmranjem neštetih tihih glasov preklicuje svoj Čar. Vdova razume ta govor zemlje; čim delj ga posluša, tem laglje ji bije srce — in zdajci si vsa oddahne ter se udari po čelu: rešilna misel je porojena ... Miruj, ubogo srce, in ve, stare oči, plakajte od veselja: ne bo vam treba gledati gadove smrti. Liži plamen upanja v čudež, vzpni se visoko do srebrnih zvezd! 173 XVIII. |3olnoč je. Kastelka sedi za pečjo in šteje " udarce z zvonika; vse je pripravljeno za nepovratno pot. Zanka iz perilne vrvi leži s koščkom mila na njenem kriiu, skrbno zavita v papir. Ako je ona kriva, mora žrtev njenega življenja rešiti otroka; in če je nedolžna, vsaj konca ne bo videla, ne bo štrlela na samem liki okleščena jelša, ki gleda ob svojem znožju poslednjo zeleno vejo na tleh. Preveč je bilo tega; nebo in zemlja nista mogla streti njene sile drugače, pa sta jo z nesrečo sinov. Zdaj je vse zapečano. Zanka je trdna; pol ure jo je vezala ob svetilki, z naočniki na nosu, ter poizkušala in razdirala, dokler ni dobila zaupanja vanjo. Le kam bi šla, da je kdo ne zmoti? Ženščeta se kar ne spravijo spat in švigajo venomer, kakor bi že nekaj slutile; kamorkoli stopi gospa, jih ima za petami. Nazaj grede s polja je zalotila Katro, da ji sledi; zdaj smuče Polona po veži, obstaja pred vrati in prisluškuje . .. m Vse to premišlja hladno in trezno; v svojih zadnjih trenotkih hoče biti spet Kastelka in dobro opraviti, kar stori. Oblekla se je praznično: kar tako naj jo polože na oder, je napisala v pismu, ki čaka pripravljeno na mizi ter obsega vse njene želje do tega sveta. Po prstih stopi k oknu, da še enkrat pozdravi bogato domačijo, ki se je vzdignila iž njenih žuljev in — gorje! — iž njene žive krvi. Mehkoba jo obhaja, ko leti z mislijo po vsej tej lasti, katero je toliko let pripravljala svojim sinovom: koliko ljubezni je v nji zakopane, koliko dobrih sanj in prečutih noči! Zbogom dolina, zbogom domači svet; Kastelka s Kastel-čevega te pozdravlja v svoji zadnji uri... Zbogom ti, draga deca na mejah, ki je tolikanj skrbela zate, da ne utoneš v tujem morju: tudi nazadnje te ni pozabila! Da kmalu zaplešeš nad njenim grobom na velikem prazniku stare pravde, težko pričakovane, v hrepenenju obverovane, v usodni borbi obnovljene! Stara se obrne k mizi, privije luč, pomisli ter jo upihne; mesečina je zanjo dovolj svetla. Mudi se, bela žena stoji ob gadovem zglavju; hiti, mati, predno zamahne s koso! Srce se ji krči ob misli, da si ne upa k njemu po slovo, 175 ko ga tako dolgo ni videla in ga ne bo nikoli več; vsaj ozrla bi se nanj, skozi ključavnico bi pogledala, v duhu bi pokleknila k njegovi postelji .. . Toda mari ve, s čim ga pogubi ? Ali ni že njena skrb nevarna bledi lučki življenja, ki se bori z ledeno sapo smrti? Šele spomin ljubezni, ki je legla sama v dar, se bo smel enkrat smehljati v njegovo ubogo lice, sijati mu v dneh ozdravljenja ... Na pot, Kastelka! Le kam? Takrat se ji ustavi oko na temni senci stenske ure. Kastelka položi prst na čelo in pokima; z neskončno opreznostjo sname uro, tiho jo položi na mizo, ter gre potipat železni kavelj, če dobro drži. Zadovoljna je; previdno odvije zanko, da ne bi šelestel papir. Ali kdo posluša zunaj? V veži je tema in vse tiho. S pomirjenim srcem stisne milo in zanko v dlan ter vleče vrvico semintja, dkler ne drči kakor gladka belouška; nato si obriše roke in privezuje zanko, čudeč se skrivnostni lehkoti, ki jo skoraj vzdiguje od tal. Že si podstavlja stol, ko šepne tuj glas pri vratih: »Kastelka!« Toda vdovi se zdi, da je skočil veter po brajdi. 176 »Zaklenila bi,« mrmra sama pri sebi, »da vrag koga ne prinese o nepravem času.« »Kastelka!« ponovi glas od vrat. Ona še zmerom ne sliši; rahlo sname zanko z vratu in drsa zaklepat. »Kastelka!« ji dahne takrat naravnost v obraz. Gospa se splaši ter pogleda. Popoten človek stoji pri durih; ta hip je moral priti, roko drži še na kljuki. Mesečina se svetlo upira vanj ter ga riše v črnem plašču do peta, z brado razcesano na dvoje, pokritega s širokim, ohlapnim klobukom, izpod katerega jo gleda dvoje dobrih, žalostnih oči. Zrak okoli njega ima sladek duh, kakor bi nosil medna jabolka v žepu. Gleda jo, eno roko na kljuki, drugo na palici, pa ne reče ničesar. »Tak kaj te je prineslo?« se ujezi gospa. »Ne veš, da je čas spati za poštene ljudi? Saj mora biti zaklenjeno zunaj ... Ti, čuj, menda nisi prišel iztezat prstov po tujem blagu, kaj?« »Nocoj ti j.e vendar vseeno,« de tujec z otožnim nasmehom. »Daj mi sesti, Kastelka; truden sem.« »Sedi,« mu reče vdova in se zavzame, kako krotak je njen glas; s tem gostom ne zna trdo govoriti. »Kaj bi rad?« Vi 177 Mož sede za peč, kjer je ona sedela. >Prisedi, gospa,« ji pravi, »pomeniva se truden sem, ali vendar me je gnalo k tebi, da se pomeniva.« »Mari ne vidiš, da sem trudna tudi jaz in se mi mudi na pot?« reče vdova žalostno, toda prisede. »Vidim; pa to še utegneš,« de tujec mirno ter položi svojo roko na njeno. Besede kapljajo Ka-stelki v srce kakor hladilna rosa; komaj je rekel, se ji zazdi v resnici, da se nikamor ne mud.. »Vidim in vem, Kastelka; zato sem jo mahnil c tebi.« »Zato si prišel? Ti veš?« ostrmi gospa in dih ji zastane. »Kaj ne bi? Tamle imaš namazano vrv ii stol podstavljen, da se obesiš.« Mož kaže s prstom na zanko; njegove oči so skrivnostne kakor dva bajarja v luninem svitu. Kastelka plosne z dlanmi in ne ve česa reči. »Tvoj sin leži zgoraj na smrt bolan; v jet-ništvu so ga izmučili. In ti se hočeš obesiti, da ne bi umrl kakor prva dva. Ti misliš, da ginejo zaradi tebe in tvoje ljubezni.« 178 Vdova se zdrzne ter dvigne roke pred obraz. »Za pet ran božjih! Odkod imaš vse, kar veš? Pa ne da bi bil onga, ti, čuj!« In jadrno stori križ nad njim. »S križem me ne spodiš,« se nasmehne popotni mož. >Če bi vedela, odkdaj sem ga vajen ...« »Tak kako moreš znati?« Ker sem ti sam vdehnil to misel, da bi te izkušal.« »Ti sam — vdehnil? ... Da me izkušaš? ... In nisi hudič, ne bojiš se križa? Kdo si?« >To je dolga povest.. . Moja mati je bila visokega rodu pa revnih ljudi; in oče, so zapisali, je bil tesar, čeprav ljudje ne verjamejo. Še jaz ne vem, s kom bi potegnil... So, ki pravijo, da sem božji sin; drugi so me podteknili rimskemu stotniku. Ali je to vseeno. Karkoli se zgodi v materinem krilu, je sveto in blagoslovljeno, kaj ne, gospa?« »Je, tujec. . . Kdo si, te vprašam ?« »Pravzaprav,« nadaljuje mož, »se mi zdi, da sem mnogo starejši.. . Prva žena je bila moja mati, prva ljubezen moje rojstvo.« »Kdo si?« dreveni Kastelka. »Kdo si, neznanec? Kdo si?« IS« 179 »Dobrota sem... Že skoraj dvatisoč let mi pravijo Jezus.« Stara odskoči. * Jezus?... Ah, beži, kdo naj ti verjame! Dolgo je temu, kar sta hodila Jezus in sveti Peter po zemlji.« Ali tujec vzdigne in razprostre dlani: dve znamenji se žarita na njih kot rdeče vino v solncu. Noge pokaže, svoje trudne noge v opankah; med jermeni sijeta rani, kakor bi bili zapeti z dvema rubinoma. Nazadnje odgrne plašč in srajco: na golih prsih mu zeva kot tulipan, blešči se ko jutranja zarja. Vsa soba, glej, je svetla od rešnjih pečatov in polna dišave po sladkih gavtrožah in zelenem rožmarinu. »Položi prste vanje, kakor Tomaž nejevernik!« povzame neznani mož. Toda Kastelka veruje! Z grozo in radostjo, strahom in upanjem zdrkne s klopi ter mu objame kolena : »Nisem vredna, o Gospod, da sediš pod mojo streho; le besedo reci, in zdrava bo moja duša! Zakaj delj ko petindvajset let nisem šla k maši, niti k izpovedi, niti ne k obhajilu; tvojega služabnika nisem poslušala, zapovedi nisem ubogala ...« 180 »Tiho bodi, mati,« reče Gospod, »in vstani. Moj služabnik je dober človek, in vse, ampak — nu, kaj bi delal zdražbo! Jaz, Kastelka, ne pomnim, kolikokrat si bila v cerkvi; vsi žalostni in potrti so me vredni, in ti si prva med njimi. Ali nisi bila zmerom pri meni? Kaj nisem bil vedno s teboj? O, ljuba moja, ti nisi čutila v svojih skrbeh, kadar sem počival v tvojem srcu ... Zapisano imam vse: tisto zaradi Polone — in kar si zdajala za male otroke —« »Tudi tisto, Gospod?« se razveseli Kastelka. >Mari si z nami?« »Z vsemi, ki so zatirani. Ali ne veš, da so me razpeli na križ, ker sem govoril zoper krivične oblastnike? ... Prišel sem, da te izkušam, Kastelka; še s ceste sem videl skozi steno, kako si mazala vrv. Da nisem stopil hitreje, bi zdajle visela . . . Tak sin ti umira, gospa ?« »Moj zadnji,« pokima stara turobno. »Naj-mlajši gad; tisti, ki je bil najbolj strupen.« »In ti hočeš umreti, da on živi?« jo bara Jezus. »Hočem, ker ni drugače.« »Zveličanje svoje duše zavržeš, da gad ostane?« 131 »Zveličanje svoje duše zavržem. Pehni me, Gospod, na dno pekla, na vekomaj me prekolni, le njega ozdravi, ki mojih grehov ni kriv! Dovolj je umrlo pravičnih, Gospod; zdaj je čas, da pošlješ smrt nad razbojnike.« »Jaz ne pošiljam smrti,« de on resnobno. »Tak dušo zavržeš, Kastelka? Od mene se obrneš, premisli dobro?« »Sina rešim, to mislim. Ne le, da se obrnem od tebe, Gospod, še borila se bom s teboj!« plane gospa ter iztegne roke. »Ti rečeš besedo, in moj sin bo živel; ne izpustim te, dokler ga ne ozdraviš!« In seže, da bi zgrabila Jezusa, bori se ž njim ter mu zastavlja pot; toda kolikorkiat ga prime, se izpremeni Gospod v rožni grm z dolgimi, ostrimi trni. Kastelka grabi, trni jo bodejo v roke in prsi; drži ga, oni se zadirajo daleč v meso; vsa je pokrita z ranami, pa ne odneha, in kri, ki curlja iž njenih ran, se iskri kakor srage njegovih. »Ne izpustim te, Gospod! Kje si bil, ko sta izdihnila Joža in Tone?« »Odnehaj, Kastelka, saj ne uidem.« »Kje si bil, Gospod?« »Zraven sem bil.« 182 »In si pustil!... O Dobrota, o Jezusi« Slep srd jo popade. An pravijo, da si poln ljubezni...« 5Roke mi daj, Kastelka.« Gospod se dotakne vdovinih ran, in tisti hip so zaceljene. »Nič se nt jezi name; sedi. Vidiš, ljuba moja, vsak ima prosto voljo. Kdor leze tja, kjer svinec leti, je satr. kriv svoje smrti, s tistimi vred, ki so ga poslali; kadar se človek vdaja zlemu, nimam moči do njega. « >Potem tudi zdaj ne moreš pomoči?« »Morem,« se smehlja gospod Jezus. »Nič ni lažjega od tega.* »Moreš, Gospod?« zavrisne mati. »Samo vere je treba, Kastelka. Položi svojo vero v moje roke.« »Verujem! Verujem! Verujem!« ponavlja gospa goreče. »V veri je odrešenje . . . Cuj me tedaj in vedi: tvoja ljubezen je predrzno zaupala vase. Naj bo še tako velika, letečega svinca ne ustavi; še Bog ga ne more, zakaj tudi v smrtonosnem zrnju je on sam. In prevzetna je bila tvoja ljubezen, jezna, polna grenkobe; eno si ljubila, drugo sovražila. Dobra ljubezen ne meče sence, Kastelka; svoje varuje, mrzi nikogar ne. V tvoji 183 je biio obilo suhega zlata, pa tudi mnogo nesnage; zato se je skalila v uri nesreče in zdvo-mila nad seboj. Vse tvoje črne misli, o mati, se zrasle v grenkobi srca . . . Zanko pa si zamai vezala: snemi jo in vrzi jo v peč, zakaj resničto ti povem, da nisi nikomur napoti!« »O, bodi zahvaljen za to besedo, Gospod!« ihti Kastelka in mu poljublja noge. »Zda' je ozdravljena moja duša ...« »Ni zdrava, dokler kali seme zla,« prigovarja on z mehkim glasom. »Odpovej se sovraštvu; takšna je moja cena.« »Premisli, Gospod, kaj so počeli z menoj!« »Vse vem; ali kdor ne želi obupavati, ne sme sovražiti.« »Ni mi do lastne sreče! Vrzi mene v pekel, le gada mi reši!« »Potrpi, vse pride na vrsto. Odpusti sovražnikom, kakor sem jaz odpustil svojim. Glej, Petschnig je umrl na mojem srcu; jaz sam sem zatisnil njegove oči.« »Gospod!« se zgrozi Kastelka. »Tak ž njimi držiš?« »Vidiš, tega ne razumeš. Vsi pravični so moji, kdorkoli stoji zoper krivico, mi služi kakor ti, Kastelka. Ali tudi skesani grešnik je moj in deležen moje ljubezni: Judež tvojega sinu se je izpreobrnil v svoji smrtni uri. Usta niso mogla več govoriti, srce pa se je kesalo in klicalo k meni; prišel sem ter mu odpustil, kakor nekdaj Iškarijotu.« Toda žena se je splašila. »Nemara si zoper našo pravico, Gospod? Potem ne glej name, ne glej na sina; potem ostanem in zdržim sama do poslednjega diha, čeprav zoper tebe. V nepravo hišo si stopil, Gospod, če nisi za našo pravico!« Oči se ji bliskajo, toda Jezus jo gleda smehljaje. »Stara pravda je pravda zatiranih, in jaz sem jo prvi podpisal ter bom do zadnjega ž njo; stara pravda je dobra pravda, zato ne sovraži v njenem imenu. Bojuj se, toda ne kolni; mrzi krivico, ki jo delajo —duše so moja last« »Tak njemu si odpustil!« ponavlja gospa in skoraj nič več ne upa. »Tudi ti odpustiš,« veli Gospod, in komaj je rekel, že čuti vdova, da gasne črni plamen v njenem srcu. »Glej, kaj ti prinašam, in ti se braniš?« 185 »Sovraštvo me peče, Gospod, in tvoje besede so sladka rosa. Tak za našo reč mi dovolis stati? Pa z nami, praviš, da si?« »Za pravico se stati ne boj; jaz sam sem z vami, do konca. Odpusti jim zdaj, saj ne vedo, kaj delajo.« Kastelka je že odpustila; gora ji pada s srca in lehko se ji dela pri duši kakor pred davnimi, davnimi leti. On pa jo nežno pritegne k sebi ter položi njeno sivo glavo na svoje prsi. »Blagoslovljena bodi,« šepeče nad njo. »Vsa moja si zdaj, Kastelka; prišel sem nocoj, da ozdravim tvojo dušo ter ji pokažem pot. Ne boj se ljubiti, ne ljudi ne zemlje. Tudi v nji sem jaz, kakor povsodi. Zelo jo ljubiš, zares, in marsikdaj si žive prikrajšala, da si nji bolj služila; toda koliko ljudi si nasitila ž njo! In na skrivnem si vendar ljubila svoj mali grunt radi velikega, peščico zemlje radi mnogih duš: vse to je zapisano v mojem srcu ... Ti pa, uboga mati, si mislila, da je tvoja ljubezen prekleta, in si jo ves čas davila, tajila? Da, jokaj, uboga Kastelka! Ne veš, da je ljubezni zmerom premalo na svetu? Davila si jo, tajila pred njimi in pred seboj, in čim bolj si jo morila, tem lepša je bila. Ali je moči ljubiti 186 sveteje od tebe, ki hočeš rada v smrt in pogubljenje? Zanjo si pletla zanko, in vendar moreš ubiti le sebe: ljubezen bi te preživela, kakor sem jaz preživel telo razpetega Nazarenca... Ne boj se, Kastelka, tvoja velika ljubezen ga bo rešila.* »Mojega sina! Moje ubogo, izmučeno dete!« kriči gospa. »O Gospod, kar svet stoji, nisi storil neizmernejše dobrote; še ti, ki poznaš vse skrivnosti, ne veš, kaj si vzel od mene!« Jezus se milo smehlja, kakor bi bil srečnejši od matere same. »Pojdi k svojemu gadu, Kastelka; tvoj gad ne umre, ne boj se.« Ali gospa mu leži pri nogah, umiva jih $ solzami, briše jih s sivimi lasmi. Njegove sladke roke pa jo vzdigujejo, in glas njegov ji veli: »Ne kleči, mati; poglejU Kastelka gleda, kamor ji kaže, in vidi Janeza v postelji; bled je in beden, a mirno spi. Rahel smehljaj mu blodi po ustnicah ter odseva na Zinkinem licu, prva bleda zarja nade in sreče .. . »In še to ti povem,« povzame Gospod, tiho in tise, kakor bi plaval izpred nje. »Preden sem krenil k tebi, sem pogledal v bukve življenja ter videl zapisano, da boš kmalu sanjala v mojem 187 naročju. Trudna si, ljuba moja, in konec tvoje poti se bliža. Rabi čas, Kastelka, raduj se za vsa svoja mrkla leta, in bodi dobra, kolikor te žene srce; rabi čas, zakaj skoro se vidiva . ..« Ta hip izgine njegovo obličje, izgine postava, plašč in klobuk; le rešnja znamenja še gore, pet rdečih plamenčkov pred temnimi vrati. Zdajci ugasnejo tudi oni, kroginkrog se zgrinja polnočni mrak, Kastelka sedi sama za pečjo in ne ve, kaj je bilo, resnica ali sanje. Toda srčna lehkota ne mine, črv obupa ne gloje več, in beseda tolažbe zveni v tišini, kot bi jo venomer nekdo ponavljal. Gospa ne pomišlja; v pijanosti svojega odrešenja leti k bolniku, ne čuteč stopnic pod nogami, ne vedoč, kdaj prime za kljuko in vstopi. Do pičice je vse podobno, kakor je kazal gost; še gube odeje so take. Zinka sedi pri spečem, in ko zagleda Kastelko, se razlije njen zamišljeni smehljaj v solnčno glorijo sreče. Janezovi lici sta votli, oči vdrte, v ustnicah skoraj ni krvi; toda zdi se, da ne umira. »Gad se izliže!« zapoje v starki. Rahlo se mu približa, poklekne k postelji ter otrpne, šepetaje: »Moja velika ljubezen ga bo rešila ...« 188 Na tihih solzah plava zadnja senca iz njene duše. Vse je pozabljeno; v neizmernem blažen-stvu, da sme tiščati obraz v odejo, ki krije gadove ude, beže ure kakor minute. Prva zarja se je spopadla z medlo svetlobo oljne čuvajke; takrat začuti Kastelka rahel dotik na laseh, vrže obličje kvišku in vidi Janeza, ki se ji nežno smehlja ter jo boža po glavi, in sliši sinov radostni vzdih: »Mama — mama!« Toda ne da mu govoriti. »Molči, zlati, počivaj; če si količkaj moj, ne govori! Bolan si, nesrečni gad, hudo si bolan; ali tvoje zdravje bo prva briga v hiši. Tiho, mali, da brž okrevaš; tiho, Benjamin, tiho ... Potem bova govorila noč in dan, o vsem, o vsem, za vsa ta leta, za vse življenje nazaj!« Vsako besedo poudarja poljub na njegovo koščeno roko; kratka trenotja so naučila Kastelko vsega, kar ume najnežnejša mati na svetu. Janez uboga in ne govori. Le njegove oči pripovedujejo stari dolgo povest o trpljenju Pravice-Resnice, ki ni mogla umreti na tujem in noče umreti doma. »Živeti, živeti!c kličejo te oči. »Pomagaj, mati, imej usmiljenje; glej, premlad sem še, in 189 svet je tako krasan, in moj delež še ni storjen na tej ljubljeni zemlji. ..« >Živel boš, gad ne boj se N mrmra Kastelka v presrečnem zanosu. »Gospod sam mi je obljubil tvoje zdravje.« Zinka je ihtela z materjo vred; proti jutru je zadremala, trudna od solz in bedenja. Domov ne gre, dokler plava temni angel nad hišo; s težavo jo spravi stara v svojo sobo, da se re-višče spočije. Tega ni pričakovala Galjotova mala, da jo Kastelka kdaj položi v svojo lastno posteljo ter jo prekriža, odene in poljubi na čelo! Janez je spustil trepalnice; njegove prsi se dvigajo in padajo v mirnem sopenju. Zunaj se bliska jutro čez Sevški hrib; solnčni žrebci dreve visoko, visoko in stresajo zlate grive nad gadjim gnezdom. Vdova pa gleda z enim očesom spečo mladost, z drugim lepoto, ki se razgrinja pred oknom, in prosi dobro zemljo odpuščanja. Kako naj bo. zemlja kriva njenih nesreč, ko je mati nji in njenemu rodu ter raste iž nje človek kakor žitni klas. in so kruh in gruda in človek enako polni Gospoda ? 190 XIX. \ /isoko v Konjski rebri stoji hišica s tremi ve-* selimi okni, ki je Kastelkina last. Do lani je imela najemnika, dva mlada brez otrok, ki sta živela ob njivici krompirja in črevljarski obrti; potem je moral mož k vojakom, žena se je preselila k materi onkraj hriba, in hišica je osirotela, pajki so razpredli svoje mreže iz kota v kot. Pred štirimi tedni pa, ko se vrnil gad iz jetništva, je mahoma zaškripal v vratih ključ, in ponižni domek je dobil svoje prebivavce. Tihi so; kladivo ne drobi po zaplatah, žvižganje se ne razlega kot za cevljarjevih dni; zato pa cveto v izbi in čumnati, na solnčni ravnici pred pragom in pod borovci in smrekami pokraj hiše tako žarka hrepenenja in toli pisani upi, da si mojster kneftra še v sanjah ni mislil enakih. Trški doktor, Kastelkin dober prijatelj, je prisopihal tisti dan po Janezovi vrnitvi že zgodaj dopoldne, pripravljen, da najde reveža s svečo v rokah; ni se mogel načuditi izpremembi. Pre- 191 tipal in pretrkal je fanta od vseh strani, in čim delj ga je obračal, tem bolj se mu je vedril obraz; ves srečen je hitel povedat gospe veselo novico. »Korajžo, Kastelka,« je vzkliknil v izbi, kjer je visela ura spet na svojem mestu. »Premotil me je snoči tvoj nepridiprav; nič ni zamujenega! S solncem, zrakom, svežim mlekom in krepilno jedjo ga popravimo, da bo lepši ko nov.« Vdova je norela od radosti, ko je slišala potrdilo vseh svojih upov; le s težavo je izpustila zdravnikovo desnico, roteč ga, naj prihaja, kolikor le utegne, čeprav desetkrat na dan; kadar bo Janez zdrav, naj zahteva, karkoli mu drago. Stari bradač, ki tika vse vprek, si je popravil ščipalnik in bele ščetinice ob pleši: »To, ljuba gospa, je v tvojih rokah, ne v mojih. Drži ga, da ne uide prezgodaj iz gnezda, krmi ga dobro in praži ga na solncu, ki ga je toliko pri vas; zahvali Boga, da imaš vsa čarobna sredstva v svoji oblasti.« V kratkih besedah je razložil svoje nasvete; Kastelka je še tisti hip zasnovala načrt, ki je pripravil zdravnika v glasno navdušenje. Pičlo uro po njegovem odhodu je odrinil hlapec z visoko naloženim vozom v Konjsko reber, za njim Po- 192 Iona in Jera, šibeč se pod težkim tovorom. Hišica, ki jo je dala vdova zadnjo jesen prebeliti, je bila do večera izpremenjena v prijazen dom z belimi zavesami na oknih in slikami po stenah; še lonec s klincki je mahal zeleno in rdeče s police ob vhodu. Vaški mizar je zbil lepo no-silnico; kakor hitro je zjutraj dodobra zasijalo solnce, so položili Janeza nanjo. Kastelka je skrbno zavila gada v volneno odejo; Ivan in Prohor sta ga vzdignila na ramena, ona pa je krenila za njima v hrib. Tu se zdaj leči bolnik. Mati se komaj še zmeni za dom, kjer vladata Katra in sosed Galjot; noč za nočjo prečuje ob sinovem zglavju. Če leže dopoldne v čumnati spat, sedi pri njem Zina, ki prihaja s prvim jutranjim solncem in se poslavlja o mraku. Vsak utrip njegovih oči imata preštet, sleherni kašelj in vsak pregib rok na odeji. Kakor hitro se zjutraj ogreje ravnica, pri-meta gada pod pazduho ter ga odvedeta k robu gozda, par sežnjev od hiše, kjer je zrak smolnat od vonja smrek in vriskajo žarki prav do večera. Janez leži na nosilnici, katero mu prestavljata iz sence v solnce in narobe, ter srka dišanje gozda v bolna pljuča in nastavlja prsi čudodelni luči, 13 193 da izžiga iž njih vse zavratne kali. Rdečica se vrača v njegovi lici, jami v njih se polnita bolj in bolj, oči se dvigajo izpod obrvi, in temna obroča izginjata. Krehanje ga malokdaj še napade, moči se mu vidno množe, in glas mu zveni vsak dan krepkeje: nič več si ne da ubraniti, da ne bi govoril, čeprav uboga in se oglaša po pameti, da se preveč ne utrudi. Doktor žvižga od veselja, kadar ga pride pogledat. In koliko hvaležnosti je v teh gadjih očeh, koliko sreče! Včasih molče vsi trije; on ju drži za roke in stiska, stiska, ničesar ne reče, le ustnice mu prebira smehljaj in pogled mu leti po mladem svetu kakor sokol z zlatimi prsi. .. Kastelka se šali okrog njega ko mlada mati ob prvem dojenčku in se ne more nabesedovati. Nekaj dekliškonežnega je prešinilo njene prej tako rezke gibe; vzlic sivim lasem se je razcvela, kakor cvete naokrog njena zemlja, osvobojena zimskih spon. Toda volja ni opešala vdovi; neizprosno pita gada z dobrimi in krepilnimi rečmi, zaliva ga z mlekom in trdi vsak dan iznova, da je »trikrat boljši kakor včeraj«. Jokala je radosti, ko mu je doktor prvič dovolil vstati in ga je videla spet na nogah. 194 »Nisem se trudila zaman!« vzklikne tolikrat. >imam te, Janez, držim te, da mi zatisneš oči na smrtno uro ter sprejmeš ključe moje ljube Kastelčevine. Ti boš gospodar po moji volji, in moja zlata žemljica ti bo vdana, kakor je bila meni. Poglej jo, gad, začudi se svojemu kraljestvu!* In kakor cesar, če pravi dobremu vojskovodji: Vse to ti dam! obkroža gospa svoj grunt s širokim zamahom roke. On pa, ki je pustil na Kastelčevem trdo vladarico, strmi nad živahno mehkobo tega sivolasega dekleta in komaj pozna v njem svojo mater. Glej jo, kako zamaknjeno posluša Zino, ki včasih kaj bere iz knjig; ob pesmih se ji rosi oko, povestim sledi brez sape kakor v blaženih davnih dneh! »Lasje so vam osiveli, mati, srce pa je pomlajeno za dvajset let,« ji govori sin pogosto. »In kako da nič več ne kolnete, kaj?« »Treba mi ni,« se smeje Kastelka. »Preveč sem srečna in pokojna; da bi bilo tebi vedno tako! Dobro mi je, ničesar si več ne želim, za ničimer se ne poganjam, in nič me več ne jezi. Dom stoji trdno, ti živiš, mržnji, napuhu in ni-čemurnosti sem se odrekla za zmerom; zdaj je 18* 195 čas moliti, ne preklinjati. Edino, česar mi manjka, sta Jože in Tone; pa kaj, ko sem tebe tako vesela, da se komaj spomnim njiju dveh! Naj mi ne štejeta v zlo, saj pridem kmalu za njima.« In ko se otroka upirata črni prerokbi, maje trdovratno z glavo ter utihne; ona ve, kar ve. Kaj zato, če ugasne stara garavka? Mladost bo cvetela brez nje in orala, kjer ona prestane; tako majhna bo cena za toliko blagra! Kadar mati spi, se neredko spusti molčanje med gada in Zino. V teh letih izkušnje sta si povedala vso ljubezen iz dalje, spoznala jo v hrepenenju na vekomaj. Svet jima je neizmerna zelena roža; na nji ležita dve mladi rosni kaplji ter se bleščita druga drugi. Kako revni bi bili, če bi morali govoriti! Včasih že kar ne verjameta, da besni vojna po zemlji; tako globoko in daleč sta jok in škripanje z zobmi . . . »Kolika sreča je vendar živeti!« šepne Janez pogosto sredi tega zamišljenega molčanja. *Kljub vsemu je dobro na svetu — mi niti ne vemo, kako!« Prestano trpljenje kopni in bledi kakor gnusne sanje ob petelinjem klicu; zmerom red- 196 kejša trenotja mu dramijo v spominu sive obraze izza palisad. Takrat se zgrozi, senca mu zleti preko čela, in strastno se obrne k Zini: »Veš veliko resnico, ki sem jo tam spoznal: brez doma in svobode ni zdravja telesu ne duši, ni dobrote, ni plemenitosti. . . Zapisano je, da blagor tistim, ki zaradi pravice preganjanje trpe; in kdo bi se branil križa, kadar so vsi poklicani? Toda strašno je: brez doma, brez svobode... Ne daj ti Bog slutiti, kako podlo gnijo ljudje v takam življenju! Dom in prostost sta izvor vsega dobrega; brez njiju ni zveličanja, ne enemu, ne vsem.« Jasno povzame čez minuto: »Zina, kadar nam vzidejo dnevi svobode — kakšni ljudje bomo takrat, samisvoji na svojem! Le kdor ne hlapčuje, kdor si gospoduje sam, more biti velik, dober in čist; le on je vreden sedeti za mizo človeštva. O, kako bodo ljudstva strmela nad nami!« Ob deževnih jutrih se Janez posebno razveseli dekleta. Otožnejši je takrat in slabejši; komaj vrnjene moči potrebujejo solnča. Ves obraz mu zašije, kadar vstopi Zinka, sveža in rdeča od nagle poti, z lasmi polnimi rosnih kapljic, in poboža mater po trudnem temenu: »Naspite se, mati, varuška je prišla!« 197 Kastelka objame malo s pogledom tihe zahvale, poljubi gada na čelo in stava molče na ono stran; počasi zaškripljejo vrata za njo. Vsako jutro je trudna do mrtvega, in vendar zdrži noč za nočjo v temi zraven sina ter ne zaspi, če jo še tako prosi. Moči ji pešajo; nič več ni stara železna Kastelka ... Zdaj počiva. Sama sta ostala otroka v sobi, ki jo zaliva dež s sanjavo godbo; skozi okno dihata gozd in trata svoj aromatični hlad. Rahel vonj po dobrem milu in sveži obleki se širi od Zine, ki sedi na znožju postelje z očmi svetlo uprtimi vanj. Luč ji prihaja izza hrbta; zlati oblak njenih las izpreminja svoj lesk od vsake meglice, ki plove mimo. Janez sloni napol oblečen in toplo zavit v volneno ruto na svojem ležišču ter v mehki hvaležnosti posluša dekličino kramljanje. Njeni ustnici sta podobni dvojici rdečih metuljev, ki trepečeta z razprostrtimi krili na cvetoči kitici zob. Zdi se kakor bi pela ptička o tisoč rečeh, žalostnih in veselih, resnih in razposajenih ; zmerom jo je sladko poslušati, najbolj pa, kadar prerokuje bodočnost: tako modro ima vse preračunjeno v svoji lepi glavici! Janez strmi, kako se je razcvetla v letih ločitve, in komaj 198 verjame, da hoče biti njegova; v teh hipih ga polni misel na zdravje s šumečo neizmernostjo koprnenj. »Zinka«, seže enkrat po njeni desnici, »kdaj bova spet plesala, kakor sva včasih na vaši verandi?« ^Kmalu, zlati,« obljublja dekle. »Še letos, ako zdravnik dovoli. Cena ima novo harmoniko in je obljubil, da prvič nategne meh za naju dva.« »On bo pa čakal!« se smeje gad. »To je predolgo, Zinka; jaz hočem takoj. Vsaj tebe naj vidim plesati.« »Zaplešem ti,« pravi ona. »Ne, mati bi se zbudila; ne smem.« Pomisli, nasmehne se tiho, zardi ter ukaže gadu mežati. In Janez meži ... »Zdaj smeš!« mu šepne dekle sredi sobe; vrti se na bosih nogah, iztezaje roke, prav kakor bi se lovila ž njimi, ter si pripeva z rahlim, pridušenim glaskom. Medleč smehljaj igra ž njenih na fantova usta. In spet mora Janez zapreti oči; pa tudi če bi goljufal, bi bilo zaman, ker se je skrila očem za končnico. Toda on ne zna goljufati, premlad je še! Včasih pride Galjot pod večer, da se vrneta s hčerjo. On in zdravnik povesta, kaj je novic 199 po svetu; ali Janez ju sam ne izprašuje. Gad ve, da pride, kar mora priti; danes ali jutri, svoboda jase na rdečem konju s solncem vštric ter vihti upajočim bandero izpolnitve. In kdor ima gadja ušesa in gadje oči, sliši v kamenju stok in v vetru vriskanje, on vidi v majskem nakitju gor in dolin lesketanje strasti, s katero se pne ta uboga, krasna zemlja svoji veliki pravdi naproti. 200 XX. /V^nogo sreče je prinesel zadnji mesec našim * " * ljudem; toda ostala je temna senca, ki mori Galjotu dušo in skeli Zino v dno srca, čeprav jo skriva Kastelki in njenemu sinu. Tej senci je ime sramota Galjotove Jele, in glas o nji gre od konca do konca doline. Jela je divje krvi, pred zakonom spočeta hči prve ljubezni, otrok svoje matere, ki je v srajci ušla za očetom. Blagor Galjotu, da ji ni branil Kastelčevega Jože! Gad je bil poštenjak, čisto in nedotaknjeno je pustil nevesto, ko je odhajal v smrt; ali njegova krogija je ubila tudi njo-Deviški zublji, ki so goreli zanj, so zrastli v razbrzdan požar, in tuji ljudje so jih gasili. Prvi jo je izročil drugemu, drugi tretjemu, kdor je hotel, jo je imel; njena blaznost ni poznala meja in ni iskala krinke. Kakor žival je sledila duhu po moških, žvenket oficirskih ostrog jo je mamil z nepremagljivo, usodno silo. Ko je oče izpregledal, je bilo zdavnaj prepozno: zaman prošnje in očitki, zaman polom in tepež; izpod njegove 201 palice je tekla na sestanek s pisano suknjo, iz zaklenjene sobe je skočila bosa na vrt... Škodoželjna slava njenih objemov je šla od ust do ust, vaščani so s prstom kazali za Jelo, in Ka-stelka je gledala v stran, če sta se kje srečali. Galjot se je večkrat razjokal pri vdovi; nji edini se je upal potožiti svoje gorje. Sam ni vedel, ali naj ubije izgubljenega otroka, njo in prvega, s katerim jo vidi, ali naj jo pomiluje, zakaj predobro je vedel natihem, kaj je napravilo iz ponosne Jele to bedno igračo moških strasti. Nazadnje so ljudje nehali pljuvati za njo, češ, da ni zdravega uma in sama ne ve, kaj počenja. Oče je stisnil zobe, ter se storil slepega; le po krajih, kjer je domneval njene sestanke, se je ogibal hoditi. S hčerjo ni več pregovoril besedice, in kadar je slišal njeno ime, je zardel ter povesil oči. Da ni imel Zine, kdaj bi bil že obupal! Toda kmalu nato se je Jela poboljšala brez strahovanja in dobrih besed. Galjot in Zinka sta ugibala vsak zase, da se je morda zaljubila v mladega poročnika Ogra, ki je bil pred meseci z baterijo v vasi na odpocitku, v mirnih časih pa je opravljal službo gimnazijskega učitelja. To je 202 bila za očeta nova skrb: tujcu ne bi dal hčere za nič na svetu. Hkrati pa mu je odleglo, zakaj Jela ni pogledala nikogar, čeprav so pisma z bojišča le redko padala v hišo. Prve dni maja so vsi spoznali vzrok nenadne izpremembe, in danes je sirota sama priznala resnico. Po kosilu je obsedela za mizo ter plašno uprla pogled v očeta. Bila sta sama. Galjot je molčal in čakal, ona se je drgetaje davila s prvo besedo. »Govori,« je dejal oče s trdim glasom, videč, da hči ne more začeti. Izvlekla je list, položila ga predenj, zakrila si oči ter udarila s čelom ob mizo. Lajoš je pisal, da si vzame dopust in jo poroči, »ako je oče voljan zagotoviti njeno bodočnost«. »Vzdigni glavo in poslušaj,« je izpregovoril stari brez pomišljanja. »Kar sem rekel, sem rekel; Galjot nima dvojne besede za eno reč. Z mojim blagoslovom, z beličem mojega denarja ne boš tujčeva žena; kdor hoče roditi zaničevavce mojega jezika in sovražnike mojega rodu, nima doma pod mojo streho. To pomni in stori po svoji glavi!« 203 »Imejte usmiljenje, oče!« stoka Jela, belejša od belega prta, in sklepa roke. >Moram ga vzeti, moram! Oh, dajte, da vam povem .. .« »Kaj treba pripovedovati, ko vpije vsa vas? Sramuj se in molči ... Saj misliš tisto, kaj ne?« In nehote pokaže s prstom na hčerin trdo pre-pasani život. Dekle se zgrudi na kolena. Še njemu, jeznemu starcu, se lomi srce, ko posluša njen jok. »Pustite me, oče, ki nisem vredna, da gledate name... O, saj mi ni zanj, ne mislite! Sovražim ga, črtim jih vse do zadnjega . . • Le to je — da to! Moram, oče, usmilite se!« Objemlje mu kolena, njegovo roko lovi ter jo umiva s solzami. »Zaradi sramote! Doma mi ni več živeti; komu naj pogledam v oči s to sramoto na sebi?«. Krčevito ihtenje jo zvija na tleh. »Čudno, da ti govoriš o sramoti,« zabrusi Galjot s srdito grenkobo. »Pozno si našla pravo besedo! Otroka imeti je manjše zlo kakor to, da si postala —« Toda psovka mu obtiči na jeziku; tega ne poreče, zdaj ne! »In vas, oče — kako vas osramotim! Za vse dobrote, za vso ljubezen .. .« »Nu, hvala Bogu!« se zagrohoče stari obupno. 204 >Vendar se spomniš blata, ki si ga nasula na jnojo pošteno glavo!« Hči je zadeta v srce. Tako brezumno rada je zmerom imela očeta, kljub vsej svoji nepokorščini, kljub vsej nesreči! Malikovala ga je, kakor oče njo... In ga je obsula z blatom! Šele zdaj občuti svoj greh; nikoli je ni slišal Galjot tako žalobno zajokati kakor zdajle. Toda on molči, neusmiljeno se obrača stran. Jela se plazi za njim, poljublja mu prah na čevljih in čaka; dolgo čaka — nato se pobere in opoteče k vratom. Takrat se zdrzne oča Galjot; ostra misel mu prebode glavo, in ves njegov trpki gnev se pogrezne bogve kam. »Stoj,« vikne za njo, »sem pojdi! Kam si hotela?« Zdaj molči ona; pogleda ga in ne reče besede. Toda njene oči so dovolj zgovorne: mrtve so, brezupno temne, kakor voda v mlinskem jezu pod skalo. In oče razume! »Zato, ker te Ogru ne dam?« jo vpraša zamolklo. Dekle odkima z glavo: »Brez vašega blagoslova nikoli!« šepne ubito. 205 »Zakaj potem? Ker te je sram?« Tudi zato ne. Ali Jela ne more več govoriti. Blazna bol jo davi, jemlje ji dih in vid; opoteka se kakor pijana. Vsa njena čuvstva so strasti, oče jo pozna od malega. V smrtni tesnobi se zdajci ozre v njegov obraz s pogledom, ki prekipeva brezmejne žalosti in kesanja. To, to je glodalo v nji vse te mesece, ko je hodila kakor spokornica, s povešenimi očmi: ona ne more živeti, ker ne sme upati očetovega odpuščanja... In ta trenotek ju združi. Že je zgrabil Galjot svojo Magdaleno, kot bi se bal, da mu šiloma uide; že jo tišči na svoje široke prsi, mrmraje z raskavim glasom: »Tak še to si mi namenil, nesrečni otrok!... In dete v tebi se ti ne smili, da ga hočeš pogu-biti s seboj ? . .. Ne vprašaš rajša očeta, ali ti more verjeti, da ne bo nikoli več tako?« »Mari me še hočete, oče? Odpuščate mi?« vzklikne hči kakor grešna duša, ko vidi namesto pekla odprti raj pred seboj. Tisti hip je spet na kolenih in joče glasneje ko prej; ali to niso solze obupa, marveč odrešenja. »Kaj mi ostane drugega, Bog nebeški! Na cesto te ne morem pehniti, da mi pogineš ob 206 nji. Poslušaj me, Jela: še zmerom te hočem, ker ne prenehaš biti moj otrok, če padeš še tako globoko. Toda ne odpuščam ti danes, ne čisto, ne vsega; storila si mi, česar noben sovražnik ne more — premisli! Pozneje, da .. . Sama veš, kedaj... Imej usmiljenje z očetom in stori, da ti enkrat odpusti!« >0, nikoli več, oče, verjemite že zdaj! Predramila sem se... Nikoli več! Saj nisem bila pri pameti, sama nisem vedela, kaj se godi z menoj; nekaj mi je sedelo za vratom in me je gnalo . ..« »Vstani, sirota!« jo vzdigne Galjot in se mahoma spomni rajnice, kako mirna in krotka je postala, kakor hitro je ležala prvorojenka v zibeli. »Bog nama daj pomoči, da izbriševa madež ! Rajši bom nosil križ s tabo vred, kakor da bi te izgubil in ugonobil... Ti pa ne misli na sramoto; misli, dekle, na to, kar hočeš biti za-naprej; pokaži ljudem in meni, da tisto ni bila Galjotova Jela! Glej, vsi so te radi imeli; še zdaj te marsikdo pomiluje ... Kdo ve, nemara se vendar najde poštenjak, ki te vzame za ženo. In če bi ga prav ne bilo — glavo pokoncu: ozri se na sosedo in postani Kastelka na Galjotovem!« 207 Jela ga drži za oba kraja suknje in mu tišči glavo v prsi, kakor bi jih hotela zlomiti. Potem vzdigne obraz, ki ji žari od sramu, hvaležnosti, ljubezni ... In resno zmaje z glavo: »Ne, oče, ne bom se možila... Ali imam po tem, kar ste zdaj storili, še kaj pravice do svojega življenja?« Toda iž njenih solza se blešči vprašanje, ki ji ne more z jezika. Galjot ga prestreže: »Vem, kaj misliš... Otrok bo naš: kjer mati, tam dete, o tem je škoda besed. Nihče ne bo vprašal, odkod je, in rad ga bom imel kakor tebe in Zino, — saj ne bo Oger, saj bo naš!< To rekši prime hčer za obe lici ter ji poljubi skesano čelo. Odleglo mu je. Stoinstokrat še zajde solnce, preden bo madež nehal skeleti, ali vendar ga je lagije prenašati v odpuščanju in upanju boljših dni. Že dolgo ni stopal na Kastelčevo tako svobodno kakor danes. Sredi poti se ustavi, premeri z očmi obe domačiji ter zamrmra sam pri sebi: »Soseda pravi tolikrat, da Kastelcev ni treba biti sram — Galjotov tudi ne, se mi vidi! Vsak je sam svoj sodnik, vsak ima svoje grehe in zasluge; še z lučjo ga ne najdeš, ki bi smel pobrati kamen zoper bližnjega...» 208 XXI. I3rvi dan rožnika se počasi nagiblje k večeru. * Pred hišico v Konjski rebri sedi gad med Kastelko in Zinko na novi klopici, katero je Prohor nalašč postavil zanj, da se udobneje solnči. Zamišljeni so vsi trije; gospa je prvič povedala zgodbo tiste noči po njegovi vrnitvi. Razložila je otrokoma strašni boj svoje duše ter ponovila vse, kar je tujec govoril. »Sanjali ste,« razsodi Janez po dolgem molčanju. »Vsak ve, da so sanje najbolj žive, kadar je duh izmučen od žalosti in skrbi; tudi meni se je prikazalo marsikaj, in ne le enkrat.« »Mogoče,« kima vdova, pa nič kaj ne verjame. »Naj bodo sanje ali resnica, povedala sem vama, ker slutim, da kmalu ne utegnem več.« »Spet slutnja!« vzklikne dekle karaje. »Včasih ste jih sami zmerjali, da so za stare čarovnice!« »Saj to sem zdaj postala! In marsikaj me je modrilo vmes; ne, slutnje niso zmerom prazne .. . Kar čutim, kako se napenja kladevce, da udari mojo uro. In čemu je ne bi ? Mali grunt 209 je oskrbljen; želela sem, da bi bila tudi na velikem še pri žetvi, ali zdaj kaže, da bosta slavila ta praznik vidva sama in drugi, ki so bolj spočiti od mene. Trudna sem, spanec me sili, tisti globoki, dolgi, ko zraste človeku trava iz srca... Da bi vsaj učakala znamenja prihodnjih časov 1« doda hrepeneče. »Ne le znamenja, časov učakate,« pravi sin, stiskaje starki roko. »Pred durmi stoje, čez vse hribe piha veter svobode; koliko boljše je že kot pred letom dni! Ali to so le prvi zvončki pomladi: bliža se dan, ko sama raztrga oblake in stopi med nas.« In res se menda raduje vse naokoli nečesa posebnega. Dočim je Konjska reber odeta v pozno popoldansko senco, se širi pod njo dolina in kipi onkraj polja Sevški hrib v praznični zlati luči; še v temnih piramidah smrek na obzorju je nekaj svetlo hrcpenečega. Polja in sela počivajo, zamišljena v veliko skrivnost, ki se zdajzdaj razreši; drobnim cerkvam, ki čepe na zelenih kopcih višin liki beli golobje z navzgor obrnjenim kljunom, se nič ne pozna, da nimajo več zvonov in ne morejo pozdraviti ale-luje, ki se bliža. Kastelčevina gine oddaleč, se 210 vtaplja med Čredo vasi kakor velika ovca med jagnjeti: bogata slika okolice srka vse podrob' nosti v svojo živo, široko celoto. Izza hribov se dvigajo kupčki in višji grebeni svetleje višnjeve barve, in še odonkraj njih se zdi, kakor bi vpile daljave: tudi me smo tu, smo z vami, Kastelka, gad in dolina! »Poslušaj, ZinkaU vzklikne Janez nenadoma. »Kdo je pravil, da hrani godec novo harmoniko zame?« In kaže s prstom nizdolu- Bajta, kjer prebiva pijanček z materjo-starko, čepi tik pod rebrijo; na sadovnjaku za njo se vidi živa pika, manjša od črnega mravljinčka-Ta pika je Cena, ki v senci vleče harmoniko, iti kolikokrat pljusne sapa v breg, se razločno sli' šijo njeni glasovi. »Novo izkuša,« prisluhne Kastelka. »Nič kaj mu ne gre izpod prstov. Čujta!« Res ubira godec nevajen napev; tipke se puntajo, melodija sili v poskočnico in vendar noče biti. Ali Cena ne odneha; še parkrat spo-drsne, pa jo ima. Vesela harmonika doni mogočno, kakor bi jo bil obsedel slovesen duh; prav dobro se čuti, s kakšno silo na-teza mehove. i& 211 »Naprej zastava!« vzklikne Zina. »Kaj ga je navdušilo? Kar ni za v pete, ni Cenova šega!" »Nekaj se je zgodilo,* pravi Janez pomembno. »Glej očeta in doktorja, kako dirjata gori!« Izza ovinka gozdne steze sta se prikazala Galjot in zdravnik; očividno se jima mudi, kot bi nesla veliko novico. Živahno se razgovarjata in mahata z rokami; doktor vihti palico, Galjot klobuk, in toliko da ne poskakuje. »Kaj vesta veselega?« jima zakliče vdova naproti. »Pa niso sklenili miru?* »Vse več prinašam, Kastelka! Še dosti več! Sosedov obraz je rdeč od razigranosti. »Potem je nekaj o stari pravdi...« šepne Janez dekletu. »Govorite, oče, govorite!« Doktor je zinil, toda Galjot hiti oznanjati blagovestje. »Mir ni sklenjen in menda še dolgo ne bo. Toda naši poslanci na Dunaju so povedali pred Bogom, cesarjem in celim svetom, da hočemo biti na svoji zemlji sami gospodarji ter stojimo za svojo prostost od zdaj zanaprej do konca, dokler nam je ne dado .. .« En vzklik iz treh grl je pozdravil visoko novico: to je bil glas, ki ga stoletja niso slišala! 212 Sosed bi rad povedal več, pa ne ve vsega natanko. Toda zdravnik razvija časopis ter govori o zgodovinski deklaraciji tridesetega maja, kakor bi ga poslušala vsa dolina ob znožju rebri. Glas trepeče staremu gospodu, oči se mu rose od veselja; on je gredoč navdušil Cena, da gode častitljivo bojno pesem. Kastelka ga komaj posluša. Ženske ne gledajo politike na globoko in široko, tem bolj pa jih omamlja, kadar se zablisne velika gesta nad vrvežem njenih drobnjarij. Debele solze dero stari po licih, ko strmi v večerno zorenje vrhov in vidi v duhu svetlejšo zarjo, razlito na poldrugi milijon svobodnih ljudi, svojih na svojem in združenih z brati! Kralj Matjaž zvenkeče na plan, ilirska zvezda mu sveti nad glavo, trobojnice fofotajo od Gospesvete do laškega Vidma . . . Zina sloni ob njeni rami, vsa bleda od sreče; ustnice ji drhte, zrenice so uprte vanj ter kličejo: »Raduj se, preljubi — dan, ki sva verovala vanj, nama vzhaja!« Janez prvi podre molčanje. »Če bi kdo vedel,« govori kakor samemu sebi, »če bi kdo vedel, kolikokrat sem mislil na to! Ti Zina veš, ti edina... Ves čas trpljenja 213 sem nosil v sebi to misel: odkrito in pred vsemi moramo povedati, kdo smo in kaj je naša neomajna volja. Izbrati cilj ter iti za njim, ne oziraje se na desno, ne na levo; pokazati svojo karto in postaviti nanjo vse, kar je . . . Kdor ne tvega vsega za vse, je sodrga, ne narod; domovina, ki jo hkrati ljubimo in prodajamo, ni domovina. Ta beseda pomeni vse, ali pa ne pomeni ničesar!... In zdaj stojimo s svojo pravdo pred sodiščem sveta, zdaj smo zares! O, zahvaljeni vsi, ki mi niste dali umreti, da sem učakal tega dne!* »Topot bo zmaga naša,« pritrjuje Galjot in položi roko na gadovo glavo. »Našli smo se.« *In naše muke niso bile zaman,« se oglaša Zina. »Vse je poplačano, kar smo prestali.« »In tvoj bolnik bo še hitreje zdrav,« se muza doktor, »kaj, ti politik v krilu? Glej ga, kako se mu bliskajo oči, sužnjiku babilonskemu! Da, mladi mož, vrnil si se v dobri uri.« »Sam pekel nas ne premore,« mrmra gospa kakor v snu, in besede nočnega gosta se dra-mijo v njenem spominu. »Narod govori z usti poklicanih in potrjuje nas vse, ki smo hranili zvestobo tej ljubi zemlji. Mi smo jo zaslanjali pred zimskimi viharji, vi mladi boste gledali 214 njeno pomlad ... Bodita ji dobra orača, gad in Zinka, da zaslovi Kastelčevina po našem svetu; 'n kadar me več ne bo, vsadita pred domom zeleno iipo v spomin današnjega dne in v opom-njo stare Kastelke ...« Vsi se spogledujejo. Vdova govori čedalje piše, čudna krotkost ji obliva obraz, shujšana tostava leze v dve gubi. Nejasen strah je zavladal okoli nje. »To je moje znamenje,« povzame z usiha-jočim glasom. »Kadar umrem, ne žaluj za mano, Janez ... in drži jo . . . svojo zemljo ...« V tem se je oprijela sinovega komolca in padla nanj, kakor bi mu hotela nasloniti glavo na ramo; noben vzdih, noben drhtljaj ne priča o bolečini. »Mati! vzkrikne fant prepadel ter zdrkne pred njo na kolena. »Ljuba mama, kaj vam je?« Toda stara omahne po klopi, ne da bi se lovila. Galjot plane k nji, doktor priskoči z resnim obrazom. »Naglo v hišo!« veli zdravnik. »Pusti jo, fant, bolnik je odveč pri tem poslu. Zina, ž njim ostani.« Oprezno jo primeta in neseta v sobo. Dekle zajoče z drobnim, tesnobnim glasom. 215 Janez se komaj zaveda; ves svet se vrti okrog njega v mrklem, brezumnem plesu. »Mati umira... K nji moram, k nji!« si vikne z grozo in tava k vhodu, držeč se zidu. Kolena se mu šibč, v učesih buči preteča godba. Med vrati ga zdajci mine slabost, bučanje utihne; le nekaj ponavlja v težkem taktu: »Mati umira, ubilo jo je veselje ...« Galjot ga prestreže na izbinem pragu: »Drži se, fant, hudo je ... Se pravi...» Gad ne posluša in skoči naprej. »Srce,« pravi doktor, vstajaje od postelje. »Korajžo, Kastelec, bodi mož.« Toda Kastelcev ni treba učiti moštva. Mati leži, gleda sina z odkritimi zrenicami in ga ne vidi: žena s koso je opravila delo, preden sta jo prinesla noter. Gad ni zamudil ničesar. Zinkin jok pretrga smrtno molčanje; Galjot stoji zadaj in čudno stoka. Veter je planil močneje v reber; zdi se, kakor bi sedel na dimniku ptič z ogromnimi krili ter prhutal, da odleti s svojim plenom ... Janez kleči pri Kastelki; on ve, da je mrtva, toda jokati ne more. Dva vroča stebra tiščita iz 216 prs v oči, neizmerna žalost se krči v srcu — ihtenje ne najde poti na dan. Narobe! Nekaj visokega stopa vanj kakor bog v svoje svetišče ter izpodriva slabost od hipa do hipa; čim polnejši je te svečane sile, tem bolj občuti, da mati ne diha več. On razume njen testament: »Ne da mi žalovati, ki je svoj živ dan sovražila solze. Ona hoče spomina v tem, da varujem zemljo in hranim zvestobo, katero mi zapušča; v to mi daruje svojo neupogljivo dušo. Sij vame, mati, vsa se naseli v meni! Že čutim objem tvoje ljube, ki se polašča gadje krvi; ima me, ne izpusti me nikoli več, drži me, kot je držala tebe. Držim jo tudi jaz, do smrti, do groba . .. Počivaj v miru, Kaslelka s KastelčevegaU S to mislijo vstane, poboža mrtvo glavo, zapečati onemela usta z rahlim poljubom in nežno položi prste na ugasle oči. Ko se obrne, je v njegovem pogledu trdi lesket gospodarja. Galjot je hitel z doktorjem v vas naznanit žalostno vest in poklicat ljudi, da sprejme hiša gospo na zadnje nočevanje; Zina in Janez varujeta mrliča. Vdovin obraz se je izpremenil tako malo, da človek ne ve, ali je bil že v življenju popisan s smrtjo, ali še v smrti živi. Nikdar. 217 spočiti možgani so ji zastali v široki viziji svetlobe, poslednja misel je otrpnila v radostnem smehljaju; tako je podobna utrujeni ženi, ki spi in sanja, da je nedelja. Dolgo sedita nemo drug zraven drugega in strmita v njen razorani profil. Zina sloni na Janezovih prsih, kakor bi mu hotela s svojo tesno bližino uspavati bol. Njiju misli so v teh minutah globlje od zemlje same in višje od neba; nobena beseda jih ne odkriva, noben gib jih ne kaže. Tako tiho se je storilo, da zveni tikanje rožaste ure kakor skrivnostni govor živega bitja. Večerni pajek je zapredel sobo; ko je materina glava le še skrivnostna lisa v mraku, se Janez vzdigne ter objame dekle čez pas. »Stopiva na prag, da vidiva; zdaj morajo kmalu priti.« Zunaj jo stisne k sebi, kakor bi hotel reči nekaj milega in otožnega, pa mu manjka besed. Temni se; na Sevškem hribu ugaša zadnji rdeči odsvit. Indigasti zvon noči se spušča niže in niže, zvezde v njem se biešče ko žeblji od blede kovine, in veliko morje samote se zgrinja nad vsemi rečmi. 21S. »Tako dobro mi d&, ker si z mano,!« šepeče moška senca pred hišo v rebri. »Samo tebe imam še na svetu.« »In njo, in njo!« odgovarja senca device. -Ljubezen, katero je dala življenju, ne more umreti; v najmanjšem zrncu prsti, v sleherni travni bilki, v vseh dobrih in močnih mislih in delih je tvoja mati pri naju!« Spodaj plaka mrtvaški zvon. Veter češe hribom temena, kakor bi zemlja orglala na svoje šume in pela črno mašo Kastelkini duši. »Sladko počivaj, borivka!« moli mladi gospodar. »Zvesto ob srcu tvoje grude bo gorela gadja vera, in gadje gnezdo bo stalo za dom in staro pravdo v tvoj spomin na vekomaj!« 219 Oddelek za razisk. dejavnost VL LEVSTIK V. Gad je...
 
[[Kategorija: Dela]]