Gadje gnezdo (Ljubljanski zvon): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PipanMojca (pogovor | prispevki)
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 397:
»Vojne ne bo!« je dejala nocoj Galjotu in potrkala s členki ob mizo, ko je vstal po dolgem pomenku o važnih rečeh. »Ali pa je šla moja pamet s hudičem.«
 
»Tvoja pamet je na pravem mestu, soseda, le drugi je nimajo več, ki so močnejši od naju ... Nu, daj Bog, kakor praviš; res škoda bi bilo vsega, kar sva se menila! Najine vnuke bi še poujckalpoujčkal, pa ležem rad k svoji rajni. To ti bo pleme, Kastelka!«
 
»To ti bo pleme!« ponavlja vdova ponosno.
Vrstica 541:
Še mislila ni na to. Doma se nemški jezik ne oglaša, odkar je bil poslednji valpet tam. Svoje žive dni se ni učila govoriti po njihovo, kvečjemu kako drobtino ve, mušico, ki je obtičala v ušesu. Za gada gre; dejala bi na primer:
 
»Bitte schčnschön, mein Sohn ...«
 
Toda kako se pravi »dva sina«? Ni je pomoči ... In če bi bila! Groza ji plapola v očeh, soba pleše, pod se ji maje pod nogami — toda rajši naj vzame vrag njena gada in še tretjega, še njo, še grunt povrhu, kakor da bi svoj jezik tajila! Vzravna se in bliskne s pogledom:
Vrstica 911:
»Mari tudi ti ne spiš?« vzdigne sestra glavo iz blazine; čez minuto povzame s trpko zavistjo:
 
»Kaj veš ti, kako je človeku spati -- s tem!«
 
Zaihtela je: mala se nasmehne v mraku.
Vrstica 921:
»Da, včasih; ne zmerom, kakor ti.«
 
»Otrok! Ti ne veš ničesar. Ti tega ne poznaš. Ali te nič ne skrbi? Si res prepričana, da ostane živ in zdrav? Pustili jih bodo stradati, dokler ne pomro; ali pa si umislijo lepega dne in jih po-strelepostrele. Kdo ve, kaj se lahko zgodi v teh časih,« dreza Jela sestri v srce, da bi se razbolelo: tako dobro de, če sta dva skupaj nesrečna.
 
»Ne dam se ti oplašiti, ne! Ali bi mu pomagalo? Kadar pomislim, kje je in kaj mu preti, si ponavljam samo: tega ne sme biti, ne sme ... Vsa lepota sveta bi se razsula v laž, ako bi poginilo, kar je med nama.«
Vrstica 1.088:
Bleda, sivkasta zarja gleda skozi okno. Kastelka si mane oči; udje so kakor od svinca, nič se ji noče vstati. Bude jo? Kdo stoji zunaj? Jera ni; ta bi stopila noter in stresla gospo za ramena, saj je že osmo leto pri hiši.
 
»Trk, trk! -Trk, trk!« sitnjari sitnost pred vrati.
 
»V uho me piši, kdor si!« de vdova srdito in se odene čez glavo. »Ni hudič, da se ne bi naveličal.«
Vrstica 1.718:
Ostra sapa je sprejela Janeza na pragu. Po teh krtinah se vlačugajo vsi vetrovi sveta; mrzli kakor bajoneti straž, so vendar izžgali iz njegovih prsi zdravje, moč in skoraj vse želje in misli. Zgolj ponos in mučeniška vera še stojita v njem, belo okostje, ki ga vezeta domotožje in ljubezen z nestrohnljivimi kitami; toda meso življenja je odpadlo. Gad čuti, da mu stoji nekdo za pleči ter kreči grabežljivo roko. Ali to ve: preden se stisnejo kremplji okrog njegovega grla, bo vse končano; ležal bo v domači zemlji, in zmagoslavje pravice mu bo zvonilo k pogrebu.
 
Mraz in lakota ga ne bi bila zmogla, da ni tega strašnega podnebja, dežele brez gozdov in gora, s suhim ozračjem, ki ne diši po ničemer. Že prvo leto je začutil njegov strup, kakor vsi ubogi sinovi juga. Bolečine v prsih, krehanje, pešanje telesnih sil, vpadla lica in nazadnje postelja v jetniški bolnici, s katere ni več vstajenja - takšna je usoda, ki čaka vsakogar in zanje s čimdalje širšim razmahom. Že mrjo, ki jih je zgrabilo pozneje od njega; pogledi vseh se mu čudijo, da on živi. Čez leto dni bo umiral ves tabor ... Ne, on ne, on noče trohneti v brezsrčni tuji zemlji!
 
Divji veter ga zanaša po lesenem hodniku pred barako; vsak hip se mora loviti, da ne pade. Še enkrat hoče prebrati Zinkino pismo: na božični večer mu je pisala, sinoči je prišlo. Če bi sirota le vedela, kako mu je! Toda Janez ji zmerom sporoča, da se mu dobro godi. On noče, da bi obupavala zaradi njega, noče, da bi dragi ljudje prosili zanj: enkrat se odklenejo vrata sama od sebe. Ob nedeljah smejo sorodniki obiskovati jetnike; svidenja se vrše na stražnici, vojaki pazijo zraven ter se odurno rogajo med seboj. Bog ne daj, da bi moral Janez tako govoriti s svojim človekom; Bog ne daj, da bi Zina pogledala v ta svet gnusobe! Rajši nikoli več: gad je sporočil, da ni dovoljeno priti k njemu.
Vrstica 1.766:
== XVII. ==
 
Kastelkina okna so nastežaj odprta; v izbo diha zrak prvih toplih dni. Beli zastori se majejo v rahlem vetru, ki polni vse kote z vonjavo zemlje in mladih trav. Vrabci, senice in ščinkovci se kosajo po drevju in žlebovju, da bi prevpili mnogoglasni hrup dvorišča, ki se dviga h gospe liki šum neutrudnega, večno teptajočega stroja. Dekle kriče veselo okrog vogalov, ruska ujetnika Ivan in Prohor brundata ob skednju; pomlad je pomlad, in vsaka stvar ji rada vriska naproti, ko se po dolgih mrazovih nasmehne izza gora. Edino bitje na vsej Kastelčevini, ki ne sliši radosti, ne vidi plesa žarkov po nežnem brstju in ne čuti vesne v vseh kosteh, je gospodinja. Vrata v izbo so prislonjena, in Polona, ki hodi vsak trenotek mimo, se ji čudi že dobro uro, kako strmi pred mizo križemrok na sredo prta. Zarana so posli opazili, da ni kakor po navadi; nikogar ne ošteva, z živo dušo ne govori, jedi se ni doteknila. Pismo, ki je prišlo včeraj, je 158 danes proti svoji navadi odprla in prebrala; zdaj se veter poigrava ž njim, zrinil ga je tik do nasprotnega vogala mize. Kaj premišlja stara? Zina je bila dopoldne v trgu; po kosilu je tudi ni bilo h Kastelki. »Da bi vsaj prišla in jo razvedrila!« zdihuje dobra Polona sama pri sebi. Toda vdova se ne spomni Zine; kar praznota je v nji. Sivo je v možganih, sivo pred očmi, tihota v srcu, molčanje kroginkrog; njen obraz je mrtev kakor glina, le ustnice se pulijo izpod zob, in kaplje krvi na njih pričujejo, da ji ni dobro v tem pokoju. Čez dolgo se zdrami; blodna luč se ukreše v njenem pogledu, usta pa utrpnejo v obupni, grenki črti. Prav gotovo, Kastelka bi jokala, če bi še vedela kako. Zgane se, roko položi na čelo in tava kakor v snu na hišni prag. Toda spet ji ni pogodu; solnce ji vriska preveselo v obraz, naravnost iznad Konjske rebri, in poslopja se preveč bahavo šopirijo v njegovem sijaju. »Ali naj zažgem vse to in skočim v ogenj, ko bo najviše ulil, da se rešim pekla?« mrmra vdova z mrzlo brezupnostjo. Okrene se v hišo in hodi iz kota v kot, iz sobe v sobo; nikjer ji ni obstanka. Pred fantovsko 159 kamro postoji, pomisli ter izvleče ključ; leto dni je ni odklepala, prah leži prst na debelo po tleh in pohištvu. Stara tiplje tuintam, odpira predale, opoteka se kakor pijana in sama ne ve, kaj počenja. Nazadnje odpahne okence ter klikne Jero, naj posnaži in prevetri. V star »Narod«, ki ga je pustil še Benjamin na komodi, pobere nekaj drobnih reči ter jih odnese doli; komaj je položila zavoj na pisalno mizo, se oglase na pragu koraki. Moški je, Galjot; brez trkanja stopi skozi odprta vrata. »Dober dan Bog daj, soseda!« Nejevoljno vzdigne Kastelka glavo in mrzlo pogleda prišelca, ne da bi odzdravila. Toda Galjotu se trese glas, potrt se zdi, njegove oči so rdeče in čudno vprašujoče. »Nu?« zategne vdova nehote. »Ves izgubljen si ... Kaj te je pobilo?«
Kastelkina okna so nastežaj odprta; v izbo diha zrak prvih toplih dni. Beli zastori se majejo v rahlem vetru, ki polni vse kote z vonjavo zemlje in mladih trav. Vrabci, senice in ščinkovci se kosajo po drevju in žlebovju, da bi prevpili mnogoglasni hrup dvorišča, ki se dviga h gospe liki šum neutrudnega, večno teptajočega stroja. Dekle kriče veselo okrog vogalov, ruska ujetnika Ivan in Prohor brundata ob skednju; pomlad je pomlad, in vsaka stvar ji rada vriska naproti, ko se po dolgih mrazovih nasmehne izza gora. Edino bitje na vsej Kastelčevini, ki ne sliši radosti, ne vidi plesa žarkov po nežnem brstju in ne čuti vesne v vseh kosteh, je gospodinja. Vrata v izbo so prislonjena, in Polona, ki hodi vsak trenotek mimo, se ji čudi že dobro uro, kako strmi pred mizo križemrok na sredo prta. Zarana so posli opazili, da ni kakor po navadi; nikogar ne ošteva, z živo dušo ne govori, jedi se ni doteknila. Pismo, ki je prišlo včeraj, je 158 danes proti svoji navadi odprla in prebrala; zdaj se veter poigrava ž njim, zrinil ga je tik do nasprotnega vogala mize. Kaj premišlja stara? Zina je bila dopoldne v trgu; po kosilu je tudi ni bilo h Kastelki. »Da bi vsaj prišla in jo razvedrila!« zdihuje dobra Polona sama pri sebi. Toda vdova se ne spomni Zine; kar praznota je v nji. Sivo je v možganih, sivo pred očmi, tihota v srcu, molčanje kroginkrog; njen obraz je mrtev kakor glina, le ustnice se pulijo izpod zob, in kaplje krvi na njih pričujejo, da ji ni dobro v tem pokoju. Čez dolgo se zdrami; blodna luč se ukreše v njenem pogledu, usta pa utrpnejo v obupni, grenki črti. Prav gotovo, Kastelka bi jokala, če bi še vedela kako. Zgane se, roko položi na čelo in tava kakor v snu na hišni prag. Toda spet ji ni pogodu; solnce ji vriska preveselo v obraz, naravnost iznad Konjske rebri, in poslopja se preveč bahavo šopirijo v njegovem sijaju. »Ali naj zažgem vse to in skočim v ogenj, ko bo najviše ulil, da se rešim pekla?« mrmra vdova z mrzlo brezupnostjo. Okrene se v hišo in hodi iz kota v kot, iz sobe v sobo; nikjer ji ni obstanka. Pred fantovsko 159 kamro postoji, pomisli ter izvleče ključ; leto dni je ni odklepala, prah leži prst na debelo po tleh in pohištvu. Stara tiplje tuintam, odpira predale, opoteka se kakor pijana in sama ne ve, kaj počenja. Nazadnje odpahne okence ter klikne Jero, naj posnaži in prevetri. V star »Narod«, ki ga je pustil še Benjamin na komodi, pobere nekaj drobnih reči ter jih odnese doli; komaj je položila zavoj na pisalno mizo, se oglase na pragu koraki. Moški je, Galjot; brez trkanja stopi skozi odprta vrata. »Dober dan Bog daj, soseda!« Nejevoljno vzdigne Kastelka glavo in mrzlo pogleda prišelca, ne da bi odzdravila. Toda Galjotu se trese glas, potrt se zdi, njegove oči so rdeče in čudno vprašujoče. »Nu?« zategne vdova nehote. »Ves izgubljen si... Kaj te je pob61o ?« »Se mi pozna?« osupne sosed in pomolči. »Eh, so reči nasvetu, so vesti, Mana, ki udarijo človeka po glavi, kakor bi se zgodile njemu samemu .. . Gorje nas tepe, Kastelka, gorje ... Pogum in upanje sta edina tolažba, ki nam ostane.« To rekši premolkne, kakor bi se ugriznil v jezik. »Pravijo, da bo Janez kmalu prost,« po- 160 vzame čez nekaj časa. »Takšna komisija hod zdaj po njihovih taborih, ki preiskuje in vse izpušča. Sam cesarje ukazal storiti konec svinjariji.« Kastelka molči; nič se ne zdi, da bi jo veselilo. Galjot jo gleda postrani, kašlja, menca in spet primakne: »Tak Janez bo izpuščen ... In Tone ti nič ne piše?« »Pred štirinajstimi dnevi je prebrala Zina njegovo zadnje pismo,« mrmra stara, strmeč preko njega v zid. »Sedi, kaj boš stal!« Galjot seda raztreseno in obširno; stol mu nikakor noče stati prav. Nato vzdihne: »Tudi nam ne piše... Da bi le ne bilo hudega; skrbi me tvoj gad!« Vdova ne zine. »Slišal sem, da je bil vražji boj te dni.. . Odbili so naše po strašnem klanju in s težkimi izgubami. Ubogi fantje!« »In?« zategne stara porogljivo. »Bog ve,« pobira sosed, stokaje na svojem stolu. »Mogoče je Tone ranjen, ker nič ne piše...« »In?« »Drži se, Mana, pripravi se ... Bridko reč sem slišal.« 11 161 »Samo slišal?« Kastelka govori zamolklo in mrtvo kakor iz jame. »To se pravi. ..« »Stoj; ne trapi se, prijatelj. Sama ti povem, kar imaš na jeziku: moj drugi gad je ubit. Za-hvaljen bodi za dobri namen!« Galjot jo široko pogleda, prebledi ter nekaj zastoka. »Na, beri,« pravi vdova tiho in mu porine pisanje, ki leži na mizi. Sosedu se treso roke; solze mu drhte v očeh in v glasu: »Od polka!. .. Tudi mi smo dobili sporočilo; tovariš piše, ker ga je on že zdavnaj prosil... Da naj te pripravimo, ako je še časa... In da je zmerom mislil nate in te pozdravlja še z onega sveta... Granata ga je ubila na mestu; ni se mučil; pokopali so ga Lahi.« »Vse vem; tu notri stoji," potrka stara na pismo. »Odprla sem ga, ker je prišlo takšno tudi po Joževi smrti; vedela sem, še preden sem brala, že snoči, vso noč ... In davi sem ga odprla.« »Uboga Mana!« Galjot ji položi roko na ramo. »Zaupaj in prosi Boga, da ti vsaj zadnjega 162 ohrani.. . Tolaži! te ne bom; kaj so besede materinemu srcu!« »Ni treba!« se otrese Kastelka. Ustnice ji drgečejo, v prsih se vidno nekaj napenja in raste, pa ne more na dan. »Umrl je za nas vse,« povzame sosed. »Za nas!« krikne vdova besno. »Tudi oni tam, na drugi strani, pravijo ,za nas'! Kdo smo mi in kdo oni? Zaradi tega ,mi in vi, za nas in za vas' bodo svet iztrebili!... Za nas! Predvsem zame, kaj? Za mater, hahaha!« Posinela je od strašnega, krčevitega smeha. »To je drugi, ki ga imam na vesti: rodila in ubila!... O Bog, o Bog, ali slišiš matere, kako te kolnejo sirom sveta?« Tako škriplje in stiska pesti proti nebu, da pokajo členki; vse more, jokati ne more več. »Zdaj pride tretji na vrsto ... In kar storim, je zaman! Oh!... Dovolj, dovolj!« plane zdajci. »Znorim, razbijem si glavo, do tal požgem, kar sem napravila, in konec!« »Mana, kaj misliš?« se splaši Galjot. »Kaj hočeš storiti, za Kriščevo voljo?« »Kaj hočem storiti?« rjove Kastelka, stoječ sredi sobe in kopaje z nohti po nedrih. »Kaj n« 163 hočem storiti — haha! Hahaha! V cerkev pojdem, molila bom: zahvaljen Gospod, da si vse tako modro ustvaril... Rodila in ubila — zahvaljen bodi, o Gospod!« »Ne, Mana, meni verjemi: fant je nesel to misel s seboj; da si ga slišala, kako je govoril pri nas... Za nas, je dejal, za nas gre zdaj; na Soči rad prelijem kri! Ta misel se ga je držala, nesel jo je s seboj —« »Od misli nihče ne pogine,« mu krikne vdova v besedo. »Nihče! In tudi največji junak je vesel, da sme živeti... Jaz sem se bala zanj, to je tisto; podila sem ga, ker sem se bala! Pusti me, pusti, naj me duši, le naj — in konec! Oh, oh!« se zgrabi za grlo. Nato se mahoma sklone h Galjotu. »Povej, človek,« ga vpraša s hripavim glasom, »povej po pravici: kateri hudič je izumil te svete reči, ki se koljejo zanje? In kje je Bog, da ne ubije tistega, ki prvi ukaže: naprej!« Sosed obupno mahne z rokami. »Oh ti, Galjot!« se grohoče stara, »ti lehko tolažiš, oče dveh punic, ki sedita doma... Ali jaz sem imela tri sine! Kje so moji gadje, te vprašam, kje?« 164 »Dveh? .. . Nu da.« Galjot se grize v spodnjo ustnico. »Saj izgubim obe zaradi tvojih sinov, uboga Mana! Se pravi, če je tako zapisano .. . Mana, misli na Janeza; njega še imaš.« »Pusti! Da pogubim tudi njega? Dovolj tega! Verjameš zdaj, kar sem povedala tebi, Zini in vsakomur? ... Kaj naj storim? Kar objamem, je prekleto, kar podim, je prekleto — tak kaj ? Tak kam?« ponavlja stara s suhim, še vedno brez-solznim siganjem. Sosed se prime za glavo, kakor bi se bal, da mu poči. Za nekaj časa povzame: »Ljuba Mana, poslušaj me pametno, ako moreš: zato sem prišel. Najtežje si vedela sama — hvala Bogu, in Bog te potolaži. Ali, Mana, prinašam ti drugo sporočilo — veselo vest, sem hotel reči,« popravi naglo, videč, da je stara iz-buljila oči ter omahnila za mizo. »Veselo novico, takorekoč ... Janez je prost.« Kastelkin obraz se zjasni in stemni zaporedoma; še širje ga gleda zdaj, počasi nese roko na prsi. »Janez je tukaj.. .< Vdovina glava pade na trdo mizo ... Pade, ne enkrat — ona pada, bije s čelom po hrastovim, da hiša bobni. 165 »Moj Bog! Moj Bog!« To ni renčanje besne volkulje, ki klesti z zobmi nad ubitim mladičem; tožba izmučene matere je, ki jo davi strah za poslednjo brst njenega krila... In zdajci sklene roke proti njemu: »Imej ga pri sebi, Galjot — imej ga pri sebi! Ne domov, ne k meni — ti sam mu povej, da ne morem, ne smem!« »Saj je pri meni... Pri nas leži; streže mu Zina. Sirota je sama bolj uboga od njega!« Kastelkine oči so dva prepada groze. »Leži?. ..« »Leži. Bolan je ... Dolga vožnja mu je ubila zadnje moči. Hudo je ž njim; na kolodvoru se mu je udrla kri... Uboga Zina, ki je bila ravno pri vlaku, ga je pripeljala komaj živega; vsak hip mora priti zdravnik.. . Mana, gad prosi domov, in tebe kliče; ne pojdeš k njemu?« »Ne!« »To veš, da skrbimo zanj kakor za svojega. In vendar...« »Stori, kar hočeš! Domov ne, in jaz ne pridem; ne smem, ne morem — nočem, ali slišiš?« Galjot vstaja. »Kar je v človeških močeh, se zgodi.« 166 »Pusti me, sosed, pojdi, pojdi; mari ne vidiš, kako mi je?« hrope vdova lomeč roke. In Galjot odhaja s povešeno glavo mimo objokanih dekel, ki so tačas začule črnega ptiča: gavran nesreče se izpreletava med orehi in jag-nedi ter kraka mrtvaško pesem .. . Borovci na Konjski rebri gore kakor sveče nad krsto. Kastelka sloni s sencem na mizi, ter bode z očmi nepremično v gosteči se mrak; sivi lasje ji leže razmršeni po hrastovi, plošči. Bliža se korak, in ga ne sliši; človek je tu, in ga ne vidi; šele, ko jo strese za rame, se zbudi. Zina jo gleda; njen obraz je bel kakor črešnjev cvet. »Kaj hočeš, dekle? Oh, nihče nima usmiljenja z mano!« »Mati, Janez bo umrl...« govori sirota, komaj gibaje z ustnicami; njen glas je tišji od tišine same. »Doktor maje z glavo in pravi, da je preslab. Najhujšega se je bati.« »O Bog! Čemu hodiš? Mari ne vem, da mora umreti?« »Janez hoče umreti doma ... Povej materi, mi je dejal, da hočem ležati v naši sobi; ako me ne pusti domov in ne pride k meni, jo bom klel v svoji smrtni uri!« 167 »Naj me kolne; dokler živi, je upanje ... Nič ne verjemi, Zina; drži ga, ti ga rešiš! Zaupaj, dokler ni mene zraven.« Toda Zina maje z glavo. »Če bi ga videli, mati! Še jaz ne upam več — oh, niti jaz ne ... Domov prosi, mati Kastelka; Jera mi je povedala, da je pravkar pospravila sobo; in jaz sem rekla, naj ga prineso ... Slišite? Prišli so — čujte, v veži — po stopnicah gredo — že so gori! Stregla mu bom sama, nikogar ni treba k njemu ... In zdaj, blazna mati, ga vrzi iz hiše, če moreš!« Kastelka je planila kvišku, stoji kakor steber; utrip dveh src meri dolgo minuto molčanja. Zina se ne gane; strmo gleda gospo in skleplje roke na krilu. »Ti si hotela!« izdavi vdova. »Kadar umre, boš kriva z menoj!' »Kadar bo Janez mrtev —« povzame dekle zamolklo in mahoma utihne; oči govore za usta. Šele zdaj ji pogleda Kastelka pazno v obraz, ki je ves popisan s strogimi črkami tragedije. To je konec. Še malo ur, dan ali dva, in dom bo brez dediča; teman vrtinec golta poslednji up Kastelčevine ... Karkoli se je približalo stari, je 168 zapisano poginu; ubogo dekle nosi pečat obsodbe na čelu! Groza bo kraljevala pod orehi, groza pod jagnedi — ona pa, nesrečna mati, bo stala kakor zla čarovnica sredi ugonobljene sreče ter poslušala soseda, kako si ruje lase in terja: »Dvoje hčera mi je vzela ljubezen do tvojih otrok! Vrni mi hčeri, prekleta!« In zdajci se bridko zasmeje ter položi dekletu roko na ramo: »Le idi k njemu, Zina; zdaj je vseeno. Zidovi se rušijo, strop se podira ... Idi, otrok; razumem te! Idi k njemu, Zina. Tvoje roke so mehkejše, in manj nesreče se jih drži... Ne, jaz ne; sama pojdi!« Tema je. Vdova užge sveči na pisalni mizi; nato odgrne papir, ki ga je prinesla popoldne, ter začne razpostavljati spominke po drugem sinu. Ravno za Benjamina je še prostora. .. Vseeno, je rekla dekletu; in vendar ji ni vseeno. Bolj ko se brani, bolj mora misliti nanj; kakorkoli zatiska oči, venomer vidi fantovsko sobo, v nji belo posteljo, v postelji gada, ki umira. »Joža in Tone !« mrmra iztezaje roke k njunim slikam, »kaj mi svetujeta, ljuba pokojnika? Vidva, ki vesta zdaj vse in poznata najgloblje skrivnosti — kaj pravita svoji materi, ubogi Kastelki?« 169 Toda mrtva molčita. Še ta jo zapuščata, še ta ne vidita njene muke! Stara upihne sveči: pa ne! Saj je vseeno; če tukaj ne sme obdržati sinov, jih tudi na onem svetu ne potrebuje. Bliža se veliko zlo, ura sodbe drevi naproti kakor oblak, ki ga jase nevihta. Nekaj strašnega leze nadnjo; že je tu, že jo drži, odnaša jo bogve kam — še malo, in vse bo končano .. . Vseeno je, vseeno. Da bi le brž bilo, kar misli biti! In vendar ji ni vseeno. Sedemkrat vstane izza mize ter leze po stopnicah; šestkrat se vrne, sedmič se splazi do vrat. V sobi je tiho. Svit bolniške lučke riše ozko črto na pragu. Ura v sobi tika, in kolikorkrat tikne, je gadovo življenje za sekundo krajše .. . Dolgo stoji gospa in ne sliši ničesar; mahoma pa ji razpara srce njegov revni, slabotni glas, ki ječi: »Zinka! Zinka! Jaz nočem umreti!« O Bog, o Bog! Stara kleči v sadovnjaku in tišči glavo v hladno zemljo. Kako je zbežala? Kod je dirjala? Ona ne ve, ne ve — in tam gori za komaj razsvetljenim oknom umira njen zadnji otrok in noče umreti... Pri fari bije devet. Ne bo je konca, te strašne noči. Ura bo tekla za uro, in ena med njimi bo 170 ura smrti. Katera? Kdaj bo prepozno? Prepozno — o Bog! Kaj more storiti zanj? S čim ga odkupi? Ni ga odgovora, ni je rešitve! Koleselj se zapraši na dvorišče, kot bi ga satan gonil; to je Galjot z zdravili. Čemu zdravila, ko gada ne davi bolezen, Kastelka ve, da ne! Misel ji zablisne v glavi; že ji sledi, beži po vasi, pada, vstaja, teče brez sape, stoji pred župniščem... Okno v gornji sobi je svetlo, župnik ne spi. Pokliče ga, naj pride in ogrne štolo: uboga grešnica se izpove Bogu vsega-mogočnemu svoje krivde ... Izpokori se, v prah se poniža, s pepelom si posuje glavo, in vse stori, karkoli ji poreko; po golih kolenih pojde na Golgato, samo da reši otroka! Toda roka ji omahne s kljuke hišnih vrat: ali utegne čakati na milosti božje? In če je Bog ne usliši? Če je ne sliši — če ga sploh ni? Ona bo čakala usmiljenja, zaupala v čudež, in gad umre medtem! Kje je svet? Kje pomoč? Ječe izgine v noči. Mesec jo zvabi na polje; vsaka stezica leži jasno pred očmi, druga drsi v drugo kakor mlečni potočki. Na desno in levo se razgrinja zemlja v svojem snu, ljubosumna zver, ki se je polakomila 171 njene sreče; tiho leži, v brazdah in debreh je rahlo dihanje kakor v kolkih dremajoče žene, ki sanja ljubimcu naproti: »Pridi, skrivnostni moj ljubi, odeni me s svojimi krili, razžgi me v objemu, s sokom ljubezni me upijani! Glej, kako sem se nališpala, da bom lepa zate: v vroči krvi sem si okopala grudi, ledja sem si umila z materinskimi solzami ...« O, zdaj kolne vdova to zemljo! Brezumno tepta po nji, pljuje in psuje in krili z rokami, kot bi trosila zrnje prekletstva na sleherno ped: »Gorje mi za vsako misel, ki sem ti jo dala, za vsako kapljo znoja, ki je padla nate z mojega čela! Preklet, preklet bodi dan, ki me je priklenil nate in me izročil tvoji oblasti! Mari bi bila vzela berasko palico v roko in malho čez rame ter prosila od hiše do hiše kruha za svoje uboge črviče, za svoje dobre tri gade; ne bila bi bogata in spoštovana, moja volja ne bi segala v sedem fara, ali moji sinovi bi bili živi in zdravi — tako pa si mi jih vzela ti, krvoločnejša od tigre, nehvaležnejša od vlačuge ... Čemu, čemu se maščuješ za mojo dobroto in skrb? Oh, da ovene zadnja bilka na tebi! Da ti usahnejo lo- 172 kave nedri tri milje globoko in rode sivo kamenje namesto rumenega žita — na vekomaj, na vekomaj!« Ali sredi svojih kletev umolkne namah in pritisne roko na srce. Hudobna zemlja se je usmilila Kastelke; izpušča jo iz zakletja, odvezuje jo skrivne zaveze, z mrmranjem neštetih tihih glasov preklicuje svoj Čar. Vdova razume ta govor zemlje; čim delj ga posluša, tem laglje ji bije srce — in zdajci si vsa oddahne ter se udari po čelu: rešilna misel je porojena ... Miruj, ubogo srce, in ve, stare oči, plakajte od veselja: ne bo vam treba gledati gadove smrti. Liži plamen upanja v čudež, vzpni se visoko do srebrnih zvezd! 173 XVIII. |3olnoč je. Kastelka sedi za pečjo in šteje " udarce z zvonika; vse je pripravljeno za nepovratno pot. Zanka iz perilne vrvi leži s koščkom mila na njenem kriiu, skrbno zavita v papir. Ako je ona kriva, mora žrtev njenega življenja rešiti otroka; in če je nedolžna, vsaj konca ne bo videla, ne bo štrlela na samem liki okleščena jelša, ki gleda ob svojem znožju poslednjo zeleno vejo na tleh. Preveč je bilo tega; nebo in zemlja nista mogla streti njene sile drugače, pa sta jo z nesrečo sinov. Zdaj je vse zapečano. Zanka je trdna; pol ure jo je vezala ob svetilki, z naočniki na nosu, ter poizkušala in razdirala, dokler ni dobila zaupanja vanjo. Le kam bi šla, da je kdo ne zmoti? Ženščeta se kar ne spravijo spat in švigajo venomer, kakor bi že nekaj slutile; kamorkoli stopi gospa, jih ima za petami. Nazaj grede s polja je zalotila Katro, da ji sledi; zdaj smuče Polona po veži, obstaja pred vrati in prisluškuje . .. m Vse to premišlja hladno in trezno; v svojih zadnjih trenotkih hoče biti spet Kastelka in dobro opraviti, kar stori. Oblekla se je praznično: kar tako naj jo polože na oder, je napisala v pismu, ki čaka pripravljeno na mizi ter obsega vse njene želje do tega sveta. Po prstih stopi k oknu, da še enkrat pozdravi bogato domačijo, ki se je vzdignila iž njenih žuljev in — gorje! — iž njene žive krvi. Mehkoba jo obhaja, ko leti z mislijo po vsej tej lasti, katero je toliko let pripravljala svojim sinovom: koliko ljubezni je v nji zakopane, koliko dobrih sanj in prečutih noči! Zbogom dolina, zbogom domači svet; Kastelka s Kastel-čevega te pozdravlja v svoji zadnji uri... Zbogom ti, draga deca na mejah, ki je tolikanj skrbela zate, da ne utoneš v tujem morju: tudi nazadnje te ni pozabila! Da kmalu zaplešeš nad njenim grobom na velikem prazniku stare pravde, težko pričakovane, v hrepenenju obverovane, v usodni borbi obnovljene! Stara se obrne k mizi, privije luč, pomisli ter jo upihne; mesečina je zanjo dovolj svetla. Mudi se, bela žena stoji ob gadovem zglavju; hiti, mati, predno zamahne s koso! Srce se ji krči ob misli, da si ne upa k njemu po slovo, 175 ko ga tako dolgo ni videla in ga ne bo nikoli več; vsaj ozrla bi se nanj, skozi ključavnico bi pogledala, v duhu bi pokleknila k njegovi postelji .. . Toda mari ve, s čim ga pogubi ? Ali ni že njena skrb nevarna bledi lučki življenja, ki se bori z ledeno sapo smrti? Šele spomin ljubezni, ki je legla sama v dar, se bo smel enkrat smehljati v njegovo ubogo lice, sijati mu v dneh ozdravljenja ... Na pot, Kastelka! Le kam? Takrat se ji ustavi oko na temni senci stenske ure. Kastelka položi prst na čelo in pokima; z neskončno opreznostjo sname uro, tiho jo položi na mizo, ter gre potipat železni kavelj, če dobro drži. Zadovoljna je; previdno odvije zanko, da ne bi šelestel papir. Ali kdo posluša zunaj? V veži je tema in vse tiho. S pomirjenim srcem stisne milo in zanko v dlan ter vleče vrvico semintja, dkler ne drči kakor gladka belouška; nato si obriše roke in privezuje zanko, čudeč se skrivnostni lehkoti, ki jo skoraj vzdiguje od tal. Že si podstavlja stol, ko šepne tuj glas pri vratih: »Kastelka!« Toda vdovi se zdi, da je skočil veter po brajdi. 176 »Zaklenila bi,« mrmra sama pri sebi, »da vrag koga ne prinese o nepravem času.« »Kastelka!« ponovi glas od vrat. Ona še zmerom ne sliši; rahlo sname zanko z vratu in drsa zaklepat. »Kastelka!« ji dahne takrat naravnost v obraz. Gospa se splaši ter pogleda. Popoten človek stoji pri durih; ta hip je moral priti, roko drži še na kljuki. Mesečina se svetlo upira vanj ter ga riše v črnem plašču do peta, z brado razcesano na dvoje, pokritega s širokim, ohlapnim klobukom, izpod katerega jo gleda dvoje dobrih, žalostnih oči. Zrak okoli njega ima sladek duh, kakor bi nosil medna jabolka v žepu. Gleda jo, eno roko na kljuki, drugo na palici, pa ne reče ničesar. »Tak kaj te je prineslo?« se ujezi gospa. »Ne veš, da je čas spati za poštene ljudi? Saj mora biti zaklenjeno zunaj ... Ti, čuj, menda nisi prišel iztezat prstov po tujem blagu, kaj?« »Nocoj ti j.e vendar vseeno,« de tujec z otožnim nasmehom. »Daj mi sesti, Kastelka; truden sem.« »Sedi,« mu reče vdova in se zavzame, kako krotak je njen glas; s tem gostom ne zna trdo govoriti. »Kaj bi rad?« Vi 177 Mož sede za peč, kjer je ona sedela. >Prisedi, gospa,« ji pravi, »pomeniva se truden sem, ali vendar me je gnalo k tebi, da se pomeniva.« »Mari ne vidiš, da sem trudna tudi jaz in se mi mudi na pot?« reče vdova žalostno, toda prisede. »Vidim; pa to še utegneš,« de tujec mirno ter položi svojo roko na njeno. Besede kapljajo Ka-stelki v srce kakor hladilna rosa; komaj je rekel, se ji zazdi v resnici, da se nikamor ne mud.. »Vidim in vem, Kastelka; zato sem jo mahnil c tebi.« »Zato si prišel? Ti veš?« ostrmi gospa in dih ji zastane. »Kaj ne bi? Tamle imaš namazano vrv ii stol podstavljen, da se obesiš.« Mož kaže s prstom na zanko; njegove oči so skrivnostne kakor dva bajarja v luninem svitu. Kastelka plosne z dlanmi in ne ve česa reči. »Tvoj sin leži zgoraj na smrt bolan; v jet-ništvu so ga izmučili. In ti se hočeš obesiti, da ne bi umrl kakor prva dva. Ti misliš, da ginejo zaradi tebe in tvoje ljubezni.« 178 Vdova se zdrzne ter dvigne roke pred obraz. »Za pet ran božjih! Odkod imaš vse, kar veš? Pa ne da bi bil onga, ti, čuj!« In jadrno stori križ nad njim. »S križem me ne spodiš,« se nasmehne popotni mož. >Če bi vedela, odkdaj sem ga vajen ...« »Tak kako moreš znati?« Ker sem ti sam vdehnil to misel, da bi te izkušal.« »Ti sam — vdehnil? ... Da me izkušaš? ... In nisi hudič, ne bojiš se križa? Kdo si?« >To je dolga povest.. . Moja mati je bila visokega rodu pa revnih ljudi; in oče, so zapisali, je bil tesar, čeprav ljudje ne verjamejo. Še jaz ne vem, s kom bi potegnil... So, ki pravijo, da sem božji sin; drugi so me podteknili rimskemu stotniku. Ali je to vseeno. Karkoli se zgodi v materinem krilu, je sveto in blagoslovljeno, kaj ne, gospa?« »Je, tujec. . . Kdo si, te vprašam ?« »Pravzaprav,« nadaljuje mož, »se mi zdi, da sem mnogo starejši.. . Prva žena je bila moja mati, prva ljubezen moje rojstvo.« »Kdo si?« dreveni Kastelka. »Kdo si, neznanec? Kdo si?« IS« 179 »Dobrota sem... Že skoraj dvatisoč let mi pravijo Jezus.« Stara odskoči. * Jezus?... Ah, beži, kdo naj ti verjame! Dolgo je temu, kar sta hodila Jezus in sveti Peter po zemlji.« Ali tujec vzdigne in razprostre dlani: dve znamenji se žarita na njih kot rdeče vino v solncu. Noge pokaže, svoje trudne noge v opankah; med jermeni sijeta rani, kakor bi bili zapeti z dvema rubinoma. Nazadnje odgrne plašč in srajco: na golih prsih mu zeva kot tulipan, blešči se ko jutranja zarja. Vsa soba, glej, je svetla od rešnjih pečatov in polna dišave po sladkih gavtrožah in zelenem rožmarinu. »Položi prste vanje, kakor Tomaž nejevernik!« povzame neznani mož. Toda Kastelka veruje! Z grozo in radostjo, strahom in upanjem zdrkne s klopi ter mu objame kolena : »Nisem vredna, o Gospod, da sediš pod mojo streho; le besedo reci, in zdrava bo moja duša! Zakaj delj ko petindvajset let nisem šla k maši, niti k izpovedi, niti ne k obhajilu; tvojega služabnika nisem poslušala, zapovedi nisem ubogala ...« 180 »Tiho bodi, mati,« reče Gospod, »in vstani. Moj služabnik je dober človek, in vse, ampak — nu, kaj bi delal zdražbo! Jaz, Kastelka, ne pomnim, kolikokrat si bila v cerkvi; vsi žalostni in potrti so me vredni, in ti si prva med njimi. Ali nisi bila zmerom pri meni? Kaj nisem bil vedno s teboj? O, ljuba moja, ti nisi čutila v svojih skrbeh, kadar sem počival v tvojem srcu ... Zapisano imam vse: tisto zaradi Polone — in kar si zdajala za male otroke —« »Tudi tisto, Gospod?« se razveseli Kastelka. >Mari si z nami?« »Z vsemi, ki so zatirani. Ali ne veš, da so me razpeli na križ, ker sem govoril zoper krivične oblastnike? ... Prišel sem, da te izkušam, Kastelka; še s ceste sem videl skozi steno, kako si mazala vrv. Da nisem stopil hitreje, bi zdajle visela . . . Tak sin ti umira, gospa ?« »Moj zadnji,« pokima stara turobno. »Naj-mlajši gad; tisti, ki je bil najbolj strupen.« »In ti hočeš umreti, da on živi?« jo bara Jezus. »Hočem, ker ni drugače.« »Zveličanje svoje duše zavržeš, da gad ostane?« 131 »Zveličanje svoje duše zavržem. Pehni me, Gospod, na dno pekla, na vekomaj me prekolni, le njega ozdravi, ki mojih grehov ni kriv! Dovolj je umrlo pravičnih, Gospod; zdaj je čas, da pošlješ smrt nad razbojnike.« »Jaz ne pošiljam smrti,« de on resnobno. »Tak dušo zavržeš, Kastelka? Od mene se obrneš, premisli dobro?« »Sina rešim, to mislim. Ne le, da se obrnem od tebe, Gospod, še borila se bom s teboj!« plane gospa ter iztegne roke. »Ti rečeš besedo, in moj sin bo živel; ne izpustim te, dokler ga ne ozdraviš!« In seže, da bi zgrabila Jezusa, bori se ž njim ter mu zastavlja pot; toda kolikorkiat ga prime, se izpremeni Gospod v rožni grm z dolgimi, ostrimi trni. Kastelka grabi, trni jo bodejo v roke in prsi; drži ga, oni se zadirajo daleč v meso; vsa je pokrita z ranami, pa ne odneha, in kri, ki curlja iž njenih ran, se iskri kakor srage njegovih. »Ne izpustim te, Gospod! Kje si bil, ko sta izdihnila Joža in Tone?« »Odnehaj, Kastelka, saj ne uidem.« »Kje si bil, Gospod?« »Zraven sem bil.« 182 »In si pustil!... O Dobrota, o Jezusi« Slep srd jo popade. An pravijo, da si poln ljubezni...« 5Roke mi daj, Kastelka.« Gospod se dotakne vdovinih ran, in tisti hip so zaceljene. »Nič se nt jezi name; sedi. Vidiš, ljuba moja, vsak ima prosto voljo. Kdor leze tja, kjer svinec leti, je satr. kriv svoje smrti, s tistimi vred, ki so ga poslali; kadar se človek vdaja zlemu, nimam moči do njega. « >Potem tudi zdaj ne moreš pomoči?« »Morem,« se smehlja gospod Jezus. »Nič ni lažjega od tega.* »Moreš, Gospod?« zavrisne mati. »Samo vere je treba, Kastelka. Položi svojo vero v moje roke.« »Verujem! Verujem! Verujem!« ponavlja gospa goreče. »V veri je odrešenje . . . Cuj me tedaj in vedi: tvoja ljubezen je predrzno zaupala vase. Naj bo še tako velika, letečega svinca ne ustavi; še Bog ga ne more, zakaj tudi v smrtonosnem zrnju je on sam. In prevzetna je bila tvoja ljubezen, jezna, polna grenkobe; eno si ljubila, drugo sovražila. Dobra ljubezen ne meče sence, Kastelka; svoje varuje, mrzi nikogar ne. V tvoji 183 je biio obilo suhega zlata, pa tudi mnogo nesnage; zato se je skalila v uri nesreče in zdvo-mila nad seboj. Vse tvoje črne misli, o mati, se zrasle v grenkobi srca . . . Zanko pa si zamai vezala: snemi jo in vrzi jo v peč, zakaj resničto ti povem, da nisi nikomur napoti!« »O, bodi zahvaljen za to besedo, Gospod!« ihti Kastelka in mu poljublja noge. »Zda' je ozdravljena moja duša ...« »Ni zdrava, dokler kali seme zla,« prigovarja on z mehkim glasom. »Odpovej se sovraštvu; takšna je moja cena.« »Premisli, Gospod, kaj so počeli z menoj!« »Vse vem; ali kdor ne želi obupavati, ne sme sovražiti.« »Ni mi do lastne sreče! Vrzi mene v pekel, le gada mi reši!« »Potrpi, vse pride na vrsto. Odpusti sovražnikom, kakor sem jaz odpustil svojim. Glej, Petschnig je umrl na mojem srcu; jaz sam sem zatisnil njegove oči.« »Gospod!« se zgrozi Kastelka. »Tak ž njimi držiš?« »Vidiš, tega ne razumeš. Vsi pravični so moji, kdorkoli stoji zoper krivico, mi služi kakor ti, Kastelka. Ali tudi skesani grešnik je moj in deležen moje ljubezni: Judež tvojega sinu se je izpreobrnil v svoji smrtni uri. Usta niso mogla več govoriti, srce pa se je kesalo in klicalo k meni; prišel sem ter mu odpustil, kakor nekdaj Iškarijotu.« Toda žena se je splašila. »Nemara si zoper našo pravico, Gospod? Potem ne glej name, ne glej na sina; potem ostanem in zdržim sama do poslednjega diha, čeprav zoper tebe. V nepravo hišo si stopil, Gospod, če nisi za našo pravico!« Oči se ji bliskajo, toda Jezus jo gleda smehljaje. »Stara pravda je pravda zatiranih, in jaz sem jo prvi podpisal ter bom do zadnjega ž njo; stara pravda je dobra pravda, zato ne sovraži v njenem imenu. Bojuj se, toda ne kolni; mrzi krivico, ki jo delajo —duše so moja last« »Tak njemu si odpustil!« ponavlja gospa in skoraj nič več ne upa. »Tudi ti odpustiš,« veli Gospod, in komaj je rekel, že čuti vdova, da gasne črni plamen v njenem srcu. »Glej, kaj ti prinašam, in ti se braniš?« 185 »Sovraštvo me peče, Gospod, in tvoje besede so sladka rosa. Tak za našo reč mi dovolis stati? Pa z nami, praviš, da si?« »Za pravico se stati ne boj; jaz sam sem z vami, do konca. Odpusti jim zdaj, saj ne vedo, kaj delajo.« Kastelka je že odpustila; gora ji pada s srca in lehko se ji dela pri duši kakor pred davnimi, davnimi leti. On pa jo nežno pritegne k sebi ter položi njeno sivo glavo na svoje prsi. »Blagoslovljena bodi,« šepeče nad njo. »Vsa moja si zdaj, Kastelka; prišel sem nocoj, da ozdravim tvojo dušo ter ji pokažem pot. Ne boj se ljubiti, ne ljudi ne zemlje. Tudi v nji sem jaz, kakor povsodi. Zelo jo ljubiš, zares, in marsikdaj si žive prikrajšala, da si nji bolj služila; toda koliko ljudi si nasitila ž njo! In na skrivnem si vendar ljubila svoj mali grunt radi velikega, peščico zemlje radi mnogih duš: vse to je zapisano v mojem srcu ... Ti pa, uboga mati, si mislila, da je tvoja ljubezen prekleta, in si jo ves čas davila, tajila? Da, jokaj, uboga Kastelka! Ne veš, da je ljubezni zmerom premalo na svetu? Davila si jo, tajila pred njimi in pred seboj, in čim bolj si jo morila, tem lepša je bila. Ali je moči ljubiti 186 sveteje od tebe, ki hočeš rada v smrt in pogubljenje? Zanjo si pletla zanko, in vendar moreš ubiti le sebe: ljubezen bi te preživela, kakor sem jaz preživel telo razpetega Nazarenca... Ne boj se, Kastelka, tvoja velika ljubezen ga bo rešila.* »Mojega sina! Moje ubogo, izmučeno dete!« kriči gospa. »O Gospod, kar svet stoji, nisi storil neizmernejše dobrote; še ti, ki poznaš vse skrivnosti, ne veš, kaj si vzel od mene!« Jezus se milo smehlja, kakor bi bil srečnejši od matere same. »Pojdi k svojemu gadu, Kastelka; tvoj gad ne umre, ne boj se.« Ali gospa mu leži pri nogah, umiva jih $ solzami, briše jih s sivimi lasmi. Njegove sladke roke pa jo vzdigujejo, in glas njegov ji veli: »Ne kleči, mati; poglejU Kastelka gleda, kamor ji kaže, in vidi Janeza v postelji; bled je in beden, a mirno spi. Rahel smehljaj mu blodi po ustnicah ter odseva na Zinkinem licu, prva bleda zarja nade in sreče .. . »In še to ti povem,« povzame Gospod, tiho in tise, kakor bi plaval izpred nje. »Preden sem krenil k tebi, sem pogledal v bukve življenja ter videl zapisano, da boš kmalu sanjala v mojem 187 naročju. Trudna si, ljuba moja, in konec tvoje poti se bliža. Rabi čas, Kastelka, raduj se za vsa svoja mrkla leta, in bodi dobra, kolikor te žene srce; rabi čas, zakaj skoro se vidiva . ..« Ta hip izgine njegovo obličje, izgine postava, plašč in klobuk; le rešnja znamenja še gore, pet rdečih plamenčkov pred temnimi vrati. Zdajci ugasnejo tudi oni, kroginkrog se zgrinja polnočni mrak, Kastelka sedi sama za pečjo in ne ve, kaj je bilo, resnica ali sanje. Toda srčna lehkota ne mine, črv obupa ne gloje več, in beseda tolažbe zveni v tišini, kot bi jo venomer nekdo ponavljal. Gospa ne pomišlja; v pijanosti svojega odrešenja leti k bolniku, ne čuteč stopnic pod nogami, ne vedoč, kdaj prime za kljuko in vstopi. Do pičice je vse podobno, kakor je kazal gost; še gube odeje so take. Zinka sedi pri spečem, in ko zagleda Kastelko, se razlije njen zamišljeni smehljaj v solnčno glorijo sreče. Janezovi lici sta votli, oči vdrte, v ustnicah skoraj ni krvi; toda zdi se, da ne umira. »Gad se izliže!« zapoje v starki. Rahlo se mu približa, poklekne k postelji ter otrpne, šepetaje: »Moja velika ljubezen ga bo rešila ...« 188 Na tihih solzah plava zadnja senca iz njene duše. Vse je pozabljeno; v neizmernem blažen-stvu, da sme tiščati obraz v odejo, ki krije gadove ude, beže ure kakor minute. Prva zarja se je spopadla z medlo svetlobo oljne čuvajke; takrat začuti Kastelka rahel dotik na laseh, vrže obličje kvišku in vidi Janeza, ki se ji nežno smehlja ter jo boža po glavi, in sliši sinov radostni vzdih: »Mama — mama!« Toda ne da mu govoriti. »Molči, zlati, počivaj; če si količkaj moj, ne govori! Bolan si, nesrečni gad, hudo si bolan; ali tvoje zdravje bo prva briga v hiši. Tiho, mali, da brž okrevaš; tiho, Benjamin, tiho ... Potem bova govorila noč in dan, o vsem, o vsem, za vsa ta leta, za vse življenje nazaj!« Vsako besedo poudarja poljub na njegovo koščeno roko; kratka trenotja so naučila Kastelko vsega, kar ume najnežnejša mati na svetu. Janez uboga in ne govori. Le njegove oči pripovedujejo stari dolgo povest o trpljenju Pravice-Resnice, ki ni mogla umreti na tujem in noče umreti doma. »Živeti, živeti!c kličejo te oči. »Pomagaj, mati, imej usmiljenje; glej, premlad sem še, in 189 svet je tako krasan, in moj delež še ni storjen na tej ljubljeni zemlji. ..« >Živel boš, gad ne boj se N mrmra Kastelka v presrečnem zanosu. »Gospod sam mi je obljubil tvoje zdravje.« Zinka je ihtela z materjo vred; proti jutru je zadremala, trudna od solz in bedenja. Domov ne gre, dokler plava temni angel nad hišo; s težavo jo spravi stara v svojo sobo, da se re-višče spočije. Tega ni pričakovala Galjotova mala, da jo Kastelka kdaj položi v svojo lastno posteljo ter jo prekriža, odene in poljubi na čelo! Janez je spustil trepalnice; njegove prsi se dvigajo in padajo v mirnem sopenju. Zunaj se bliska jutro čez Sevški hrib; solnčni žrebci dreve visoko, visoko in stresajo zlate grive nad gadjim gnezdom. Vdova pa gleda z enim očesom spečo mladost, z drugim lepoto, ki se razgrinja pred oknom, in prosi dobro zemljo odpuščanja. Kako naj bo. zemlja kriva njenih nesreč, ko je mati nji in njenemu rodu ter raste iž nje človek kakor žitni klas. in so kruh in gruda in človek enako polni Gospoda ? 190 XIX. \ /isoko v Konjski rebri stoji hišica s tremi ve-* selimi okni, ki je Kastelkina last. Do lani je imela najemnika, dva mlada brez otrok, ki sta živela ob njivici krompirja in črevljarski obrti; potem je moral mož k vojakom, žena se je preselila k materi onkraj hriba, in hišica je osirotela, pajki so razpredli svoje mreže iz kota v kot. Pred štirimi tedni pa, ko se vrnil gad iz jetništva, je mahoma zaškripal v vratih ključ, in ponižni domek je dobil svoje prebivavce. Tihi so; kladivo ne drobi po zaplatah, žvižganje se ne razlega kot za cevljarjevih dni; zato pa cveto v izbi in čumnati, na solnčni ravnici pred pragom in pod borovci in smrekami pokraj hiše tako žarka hrepenenja in toli pisani upi, da si mojster kneftra še v sanjah ni mislil enakih. Trški doktor, Kastelkin dober prijatelj, je prisopihal tisti dan po Janezovi vrnitvi že zgodaj dopoldne, pripravljen, da najde reveža s svečo v rokah; ni se mogel načuditi izpremembi. Pre- 191 tipal in pretrkal je fanta od vseh strani, in čim delj ga je obračal, tem bolj se mu je vedril obraz; ves srečen je hitel povedat gospe veselo novico. »Korajžo, Kastelka,« je vzkliknil v izbi, kjer je visela ura spet na svojem mestu. »Premotil me je snoči tvoj nepridiprav; nič ni zamujenega! S solncem, zrakom, svežim mlekom in krepilno jedjo ga popravimo, da bo lepši ko nov.« Vdova je norela od radosti, ko je slišala potrdilo vseh svojih upov; le s težavo je izpustila zdravnikovo desnico, roteč ga, naj prihaja, kolikor le utegne, čeprav desetkrat na dan; kadar bo Janez zdrav, naj zahteva, karkoli mu drago. Stari bradač, ki tika vse vprek, si je popravil ščipalnik in bele ščetinice ob pleši: »To, ljuba gospa, je v tvojih rokah, ne v mojih. Drži ga, da ne uide prezgodaj iz gnezda, krmi ga dobro in praži ga na solncu, ki ga je toliko pri vas; zahvali Boga, da imaš vsa čarobna sredstva v svoji oblasti.« V kratkih besedah je razložil svoje nasvete; Kastelka je še tisti hip zasnovala načrt, ki je pripravil zdravnika v glasno navdušenje. Pičlo uro po njegovem odhodu je odrinil hlapec z visoko naloženim vozom v Konjsko reber, za njim Po- 192 Iona in Jera, šibeč se pod težkim tovorom. Hišica, ki jo je dala vdova zadnjo jesen prebeliti, je bila do večera izpremenjena v prijazen dom z belimi zavesami na oknih in slikami po stenah; še lonec s klincki je mahal zeleno in rdeče s police ob vhodu. Vaški mizar je zbil lepo no-silnico; kakor hitro je zjutraj dodobra zasijalo solnce, so položili Janeza nanjo. Kastelka je skrbno zavila gada v volneno odejo; Ivan in Prohor sta ga vzdignila na ramena, ona pa je krenila za njima v hrib. Tu se zdaj leči bolnik. Mati se komaj še zmeni za dom, kjer vladata Katra in sosed Galjot; noč za nočjo prečuje ob sinovem zglavju. Če leže dopoldne v čumnati spat, sedi pri njem Zina, ki prihaja s prvim jutranjim solncem in se poslavlja o mraku. Vsak utrip njegovih oči imata preštet, sleherni kašelj in vsak pregib rok na odeji. Kakor hitro se zjutraj ogreje ravnica, pri-meta gada pod pazduho ter ga odvedeta k robu gozda, par sežnjev od hiše, kjer je zrak smolnat od vonja smrek in vriskajo žarki prav do večera. Janez leži na nosilnici, katero mu prestavljata iz sence v solnce in narobe, ter srka dišanje gozda v bolna pljuča in nastavlja prsi čudodelni luči, 13 193 da izžiga iž njih vse zavratne kali. Rdečica se vrača v njegovi lici, jami v njih se polnita bolj in bolj, oči se dvigajo izpod obrvi, in temna obroča izginjata. Krehanje ga malokdaj še napade, moči se mu vidno množe, in glas mu zveni vsak dan krepkeje: nič več si ne da ubraniti, da ne bi govoril, čeprav uboga in se oglaša po pameti, da se preveč ne utrudi. Doktor žvižga od veselja, kadar ga pride pogledat. In koliko hvaležnosti je v teh gadjih očeh, koliko sreče! Včasih molče vsi trije; on ju drži za roke in stiska, stiska, ničesar ne reče, le ustnice mu prebira smehljaj in pogled mu leti po mladem svetu kakor sokol z zlatimi prsi. .. Kastelka se šali okrog njega ko mlada mati ob prvem dojenčku in se ne more nabesedovati. Nekaj dekliškonežnega je prešinilo njene prej tako rezke gibe; vzlic sivim lasem se je razcvela, kakor cvete naokrog njena zemlja, osvobojena zimskih spon. Toda volja ni opešala vdovi; neizprosno pita gada z dobrimi in krepilnimi rečmi, zaliva ga z mlekom in trdi vsak dan iznova, da je »trikrat boljši kakor včeraj«. Jokala je radosti, ko mu je doktor prvič dovolil vstati in ga je videla spet na nogah. 194 »Nisem se trudila zaman!« vzklikne tolikrat. >imam te, Janez, držim te, da mi zatisneš oči na smrtno uro ter sprejmeš ključe moje ljube Kastelčevine. Ti boš gospodar po moji volji, in moja zlata žemljica ti bo vdana, kakor je bila meni. Poglej jo, gad, začudi se svojemu kraljestvu!* In kakor cesar, če pravi dobremu vojskovodji: Vse to ti dam! obkroža gospa svoj grunt s širokim zamahom roke. On pa, ki je pustil na Kastelčevem trdo vladarico, strmi nad živahno mehkobo tega sivolasega dekleta in komaj pozna v njem svojo mater. Glej jo, kako zamaknjeno posluša Zino, ki včasih kaj bere iz knjig; ob pesmih se ji rosi oko, povestim sledi brez sape kakor v blaženih davnih dneh! »Lasje so vam osiveli, mati, srce pa je pomlajeno za dvajset let,« ji govori sin pogosto. »In kako da nič več ne kolnete, kaj?« »Treba mi ni,« se smeje Kastelka. »Preveč sem srečna in pokojna; da bi bilo tebi vedno tako! Dobro mi je, ničesar si več ne želim, za ničimer se ne poganjam, in nič me več ne jezi. Dom stoji trdno, ti živiš, mržnji, napuhu in ni-čemurnosti sem se odrekla za zmerom; zdaj je 18* 195 čas moliti, ne preklinjati. Edino, česar mi manjka, sta Jože in Tone; pa kaj, ko sem tebe tako vesela, da se komaj spomnim njiju dveh! Naj mi ne štejeta v zlo, saj pridem kmalu za njima.« In ko se otroka upirata črni prerokbi, maje trdovratno z glavo ter utihne; ona ve, kar ve. Kaj zato, če ugasne stara garavka? Mladost bo cvetela brez nje in orala, kjer ona prestane; tako majhna bo cena za toliko blagra! Kadar mati spi, se neredko spusti molčanje med gada in Zino. V teh letih izkušnje sta si povedala vso ljubezen iz dalje, spoznala jo v hrepenenju na vekomaj. Svet jima je neizmerna zelena roža; na nji ležita dve mladi rosni kaplji ter se bleščita druga drugi. Kako revni bi bili, če bi morali govoriti! Včasih že kar ne verjameta, da besni vojna po zemlji; tako globoko in daleč sta jok in škripanje z zobmi . . . »Kolika sreča je vendar živeti!« šepne Janez pogosto sredi tega zamišljenega molčanja. *Kljub vsemu je dobro na svetu — mi niti ne vemo, kako!« Prestano trpljenje kopni in bledi kakor gnusne sanje ob petelinjem klicu; zmerom red- 196 kejša trenotja mu dramijo v spominu sive obraze izza palisad. Takrat se zgrozi, senca mu zleti preko čela, in strastno se obrne k Zini: »Veš veliko resnico, ki sem jo tam spoznal: brez doma in svobode ni zdravja telesu ne duši, ni dobrote, ni plemenitosti. . . Zapisano je, da blagor tistim, ki zaradi pravice preganjanje trpe; in kdo bi se branil križa, kadar so vsi poklicani? Toda strašno je: brez doma, brez svobode... Ne daj ti Bog slutiti, kako podlo gnijo ljudje v takam življenju! Dom in prostost sta izvor vsega dobrega; brez njiju ni zveličanja, ne enemu, ne vsem.« Jasno povzame čez minuto: »Zina, kadar nam vzidejo dnevi svobode — kakšni ljudje bomo takrat, samisvoji na svojem! Le kdor ne hlapčuje, kdor si gospoduje sam, more biti velik, dober in čist; le on je vreden sedeti za mizo človeštva. O, kako bodo ljudstva strmela nad nami!« Ob deževnih jutrih se Janez posebno razveseli dekleta. Otožnejši je takrat in slabejši; komaj vrnjene moči potrebujejo solnča. Ves obraz mu zašije, kadar vstopi Zinka, sveža in rdeča od nagle poti, z lasmi polnimi rosnih kapljic, in poboža mater po trudnem temenu: »Naspite se, mati, varuška je prišla!« 197 Kastelka objame malo s pogledom tihe zahvale, poljubi gada na čelo in stava molče na ono stran; počasi zaškripljejo vrata za njo. Vsako jutro je trudna do mrtvega, in vendar zdrži noč za nočjo v temi zraven sina ter ne zaspi, če jo še tako prosi. Moči ji pešajo; nič več ni stara železna Kastelka ... Zdaj počiva. Sama sta ostala otroka v sobi, ki jo zaliva dež s sanjavo godbo; skozi okno dihata gozd in trata svoj aromatični hlad. Rahel vonj po dobrem milu in sveži obleki se širi od Zine, ki sedi na znožju postelje z očmi svetlo uprtimi vanj. Luč ji prihaja izza hrbta; zlati oblak njenih las izpreminja svoj lesk od vsake meglice, ki plove mimo. Janez sloni napol oblečen in toplo zavit v volneno ruto na svojem ležišču ter v mehki hvaležnosti posluša dekličino kramljanje. Njeni ustnici sta podobni dvojici rdečih metuljev, ki trepečeta z razprostrtimi krili na cvetoči kitici zob. Zdi se kakor bi pela ptička o tisoč rečeh, žalostnih in veselih, resnih in razposajenih ; zmerom jo je sladko poslušati, najbolj pa, kadar prerokuje bodočnost: tako modro ima vse preračunjeno v svoji lepi glavici! Janez strmi, kako se je razcvetla v letih ločitve, in komaj 198 verjame, da hoče biti njegova; v teh hipih ga polni misel na zdravje s šumečo neizmernostjo koprnenj. »Zinka«, seže enkrat po njeni desnici, »kdaj bova spet plesala, kakor sva včasih na vaši verandi?« ^Kmalu, zlati,« obljublja dekle. »Še letos, ako zdravnik dovoli. Cena ima novo harmoniko in je obljubil, da prvič nategne meh za naju dva.« »On bo pa čakal!« se smeje gad. »To je predolgo, Zinka; jaz hočem takoj. Vsaj tebe naj vidim plesati.« »Zaplešem ti,« pravi ona. »Ne, mati bi se zbudila; ne smem.« Pomisli, nasmehne se tiho, zardi ter ukaže gadu mežati. In Janez meži ... »Zdaj smeš!« mu šepne dekle sredi sobe; vrti se na bosih nogah, iztezaje roke, prav kakor bi se lovila ž njimi, ter si pripeva z rahlim, pridušenim glaskom. Medleč smehljaj igra ž njenih na fantova usta. In spet mora Janez zapreti oči; pa tudi če bi goljufal, bi bilo zaman, ker se je skrila očem za končnico. Toda on ne zna goljufati, premlad je še! Včasih pride Galjot pod večer, da se vrneta s hčerjo. On in zdravnik povesta, kaj je novic 199 po svetu; ali Janez ju sam ne izprašuje. Gad ve, da pride, kar mora priti; danes ali jutri, svoboda jase na rdečem konju s solncem vštric ter vihti upajočim bandero izpolnitve. In kdor ima gadja ušesa in gadje oči, sliši v kamenju stok in v vetru vriskanje, on vidi v majskem nakitju gor in dolin lesketanje strasti, s katero se pne ta uboga, krasna zemlja svoji veliki pravdi naproti. 200 XX. /V^nogo sreče je prinesel zadnji mesec našim * " * ljudem; toda ostala je temna senca, ki mori Galjotu dušo in skeli Zino v dno srca, čeprav jo skriva Kastelki in njenemu sinu. Tej senci je ime sramota Galjotove Jele, in glas o nji gre od konca do konca doline. Jela je divje krvi, pred zakonom spočeta hči prve ljubezni, otrok svoje matere, ki je v srajci ušla za očetom. Blagor Galjotu, da ji ni branil Kastelčevega Jože! Gad je bil poštenjak, čisto in nedotaknjeno je pustil nevesto, ko je odhajal v smrt; ali njegova krogija je ubila tudi njo-Deviški zublji, ki so goreli zanj, so zrastli v razbrzdan požar, in tuji ljudje so jih gasili. Prvi jo je izročil drugemu, drugi tretjemu, kdor je hotel, jo je imel; njena blaznost ni poznala meja in ni iskala krinke. Kakor žival je sledila duhu po moških, žvenket oficirskih ostrog jo je mamil z nepremagljivo, usodno silo. Ko je oče izpregledal, je bilo zdavnaj prepozno: zaman prošnje in očitki, zaman polom in tepež; izpod njegove 201 palice je tekla na sestanek s pisano suknjo, iz zaklenjene sobe je skočila bosa na vrt... Škodoželjna slava njenih objemov je šla od ust do ust, vaščani so s prstom kazali za Jelo, in Ka-stelka je gledala v stran, če sta se kje srečali. Galjot se je večkrat razjokal pri vdovi; nji edini se je upal potožiti svoje gorje. Sam ni vedel, ali naj ubije izgubljenega otroka, njo in prvega, s katerim jo vidi, ali naj jo pomiluje, zakaj predobro je vedel natihem, kaj je napravilo iz ponosne Jele to bedno igračo moških strasti. Nazadnje so ljudje nehali pljuvati za njo, češ, da ni zdravega uma in sama ne ve, kaj počenja. Oče je stisnil zobe, ter se storil slepega; le po krajih, kjer je domneval njene sestanke, se je ogibal hoditi. S hčerjo ni več pregovoril besedice, in kadar je slišal njeno ime, je zardel ter povesil oči. Da ni imel Zine, kdaj bi bil že obupal! Toda kmalu nato se je Jela poboljšala brez strahovanja in dobrih besed. Galjot in Zinka sta ugibala vsak zase, da se je morda zaljubila v mladega poročnika Ogra, ki je bil pred meseci z baterijo v vasi na odpocitku, v mirnih časih pa je opravljal službo gimnazijskega učitelja. To je 202 bila za očeta nova skrb: tujcu ne bi dal hčere za nič na svetu. Hkrati pa mu je odleglo, zakaj Jela ni pogledala nikogar, čeprav so pisma z bojišča le redko padala v hišo. Prve dni maja so vsi spoznali vzrok nenadne izpremembe, in danes je sirota sama priznala resnico. Po kosilu je obsedela za mizo ter plašno uprla pogled v očeta. Bila sta sama. Galjot je molčal in čakal, ona se je drgetaje davila s prvo besedo. »Govori,« je dejal oče s trdim glasom, videč, da hči ne more začeti. Izvlekla je list, položila ga predenj, zakrila si oči ter udarila s čelom ob mizo. Lajoš je pisal, da si vzame dopust in jo poroči, »ako je oče voljan zagotoviti njeno bodočnost«. »Vzdigni glavo in poslušaj,« je izpregovoril stari brez pomišljanja. »Kar sem rekel, sem rekel; Galjot nima dvojne besede za eno reč. Z mojim blagoslovom, z beličem mojega denarja ne boš tujčeva žena; kdor hoče roditi zaničevavce mojega jezika in sovražnike mojega rodu, nima doma pod mojo streho. To pomni in stori po svoji glavi!« 203 »Imejte usmiljenje, oče!« stoka Jela, belejša od belega prta, in sklepa roke. >Moram ga vzeti, moram! Oh, dajte, da vam povem .. .« »Kaj treba pripovedovati, ko vpije vsa vas? Sramuj se in molči ... Saj misliš tisto, kaj ne?« In nehote pokaže s prstom na hčerin trdo pre-pasani život. Dekle se zgrudi na kolena. Še njemu, jeznemu starcu, se lomi srce, ko posluša njen jok. »Pustite me, oče, ki nisem vredna, da gledate name... O, saj mi ni zanj, ne mislite! Sovražim ga, črtim jih vse do zadnjega . . • Le to je — da to! Moram, oče, usmilite se!« Objemlje mu kolena, njegovo roko lovi ter jo umiva s solzami. »Zaradi sramote! Doma mi ni več živeti; komu naj pogledam v oči s to sramoto na sebi?«. Krčevito ihtenje jo zvija na tleh. »Čudno, da ti govoriš o sramoti,« zabrusi Galjot s srdito grenkobo. »Pozno si našla pravo besedo! Otroka imeti je manjše zlo kakor to, da si postala —« Toda psovka mu obtiči na jeziku; tega ne poreče, zdaj ne! »In vas, oče — kako vas osramotim! Za vse dobrote, za vso ljubezen .. .« »Nu, hvala Bogu!« se zagrohoče stari obupno. 204 >Vendar se spomniš blata, ki si ga nasula na jnojo pošteno glavo!« Hči je zadeta v srce. Tako brezumno rada je zmerom imela očeta, kljub vsej svoji nepokorščini, kljub vsej nesreči! Malikovala ga je, kakor oče njo... In ga je obsula z blatom! Šele zdaj občuti svoj greh; nikoli je ni slišal Galjot tako žalobno zajokati kakor zdajle. Toda on molči, neusmiljeno se obrača stran. Jela se plazi za njim, poljublja mu prah na čevljih in čaka; dolgo čaka — nato se pobere in opoteče k vratom. Takrat se zdrzne oča Galjot; ostra misel mu prebode glavo, in ves njegov trpki gnev se pogrezne bogve kam. »Stoj,« vikne za njo, »sem pojdi! Kam si hotela?« Zdaj molči ona; pogleda ga in ne reče besede. Toda njene oči so dovolj zgovorne: mrtve so, brezupno temne, kakor voda v mlinskem jezu pod skalo. In oče razume! »Zato, ker te Ogru ne dam?« jo vpraša zamolklo. Dekle odkima z glavo: »Brez vašega blagoslova nikoli!« šepne ubito. 205 »Zakaj potem? Ker te je sram?« Tudi zato ne. Ali Jela ne more več govoriti. Blazna bol jo davi, jemlje ji dih in vid; opoteka se kakor pijana. Vsa njena čuvstva so strasti, oče jo pozna od malega. V smrtni tesnobi se zdajci ozre v njegov obraz s pogledom, ki prekipeva brezmejne žalosti in kesanja. To, to je glodalo v nji vse te mesece, ko je hodila kakor spokornica, s povešenimi očmi: ona ne more živeti, ker ne sme upati očetovega odpuščanja... In ta trenotek ju združi. Že je zgrabil Galjot svojo Magdaleno, kot bi se bal, da mu šiloma uide; že jo tišči na svoje široke prsi, mrmraje z raskavim glasom: »Tak še to si mi namenil, nesrečni otrok!... In dete v tebi se ti ne smili, da ga hočeš pogu-biti s seboj ? . .. Ne vprašaš rajša očeta, ali ti more verjeti, da ne bo nikoli več tako?« »Mari me še hočete, oče? Odpuščate mi?« vzklikne hči kakor grešna duša, ko vidi namesto pekla odprti raj pred seboj. Tisti hip je spet na kolenih in joče glasneje ko prej; ali to niso solze obupa, marveč odrešenja. »Kaj mi ostane drugega, Bog nebeški! Na cesto te ne morem pehniti, da mi pogineš ob 206 nji. Poslušaj me, Jela: še zmerom te hočem, ker ne prenehaš biti moj otrok, če padeš še tako globoko. Toda ne odpuščam ti danes, ne čisto, ne vsega; storila si mi, česar noben sovražnik ne more — premisli! Pozneje, da .. . Sama veš, kedaj... Imej usmiljenje z očetom in stori, da ti enkrat odpusti!« >0, nikoli več, oče, verjemite že zdaj! Predramila sem se... Nikoli več! Saj nisem bila pri pameti, sama nisem vedela, kaj se godi z menoj; nekaj mi je sedelo za vratom in me je gnalo . ..« »Vstani, sirota!« jo vzdigne Galjot in se mahoma spomni rajnice, kako mirna in krotka je postala, kakor hitro je ležala prvorojenka v zibeli. »Bog nama daj pomoči, da izbriševa madež ! Rajši bom nosil križ s tabo vred, kakor da bi te izgubil in ugonobil... Ti pa ne misli na sramoto; misli, dekle, na to, kar hočeš biti za-naprej; pokaži ljudem in meni, da tisto ni bila Galjotova Jela! Glej, vsi so te radi imeli; še zdaj te marsikdo pomiluje ... Kdo ve, nemara se vendar najde poštenjak, ki te vzame za ženo. In če bi ga prav ne bilo — glavo pokoncu: ozri se na sosedo in postani Kastelka na Galjotovem!« 207 Jela ga drži za oba kraja suknje in mu tišči glavo v prsi, kakor bi jih hotela zlomiti. Potem vzdigne obraz, ki ji žari od sramu, hvaležnosti, ljubezni ... In resno zmaje z glavo: »Ne, oče, ne bom se možila... Ali imam po tem, kar ste zdaj storili, še kaj pravice do svojega življenja?« Toda iž njenih solza se blešči vprašanje, ki ji ne more z jezika. Galjot ga prestreže: »Vem, kaj misliš... Otrok bo naš: kjer mati, tam dete, o tem je škoda besed. Nihče ne bo vprašal, odkod je, in rad ga bom imel kakor tebe in Zino, — saj ne bo Oger, saj bo naš!< To rekši prime hčer za obe lici ter ji poljubi skesano čelo. Odleglo mu je. Stoinstokrat še zajde solnce, preden bo madež nehal skeleti, ali vendar ga je lagije prenašati v odpuščanju in upanju boljših dni. Že dolgo ni stopal na Kastelčevo tako svobodno kakor danes. Sredi poti se ustavi, premeri z očmi obe domačiji ter zamrmra sam pri sebi: »Soseda pravi tolikrat, da Kastelcev ni treba biti sram — Galjotov tudi ne, se mi vidi! Vsak je sam svoj sodnik, vsak ima svoje grehe in zasluge; še z lučjo ga ne najdeš, ki bi smel pobrati kamen zoper bližnjega...» 208 XXI. I3rvi dan rožnika se počasi nagiblje k večeru. * Pred hišico v Konjski rebri sedi gad med Kastelko in Zinko na novi klopici, katero je Prohor nalašč postavil zanj, da se udobneje solnči. Zamišljeni so vsi trije; gospa je prvič povedala zgodbo tiste noči po njegovi vrnitvi. Razložila je otrokoma strašni boj svoje duše ter ponovila vse, kar je tujec govoril. »Sanjali ste,« razsodi Janez po dolgem molčanju. »Vsak ve, da so sanje najbolj žive, kadar je duh izmučen od žalosti in skrbi; tudi meni se je prikazalo marsikaj, in ne le enkrat.« »Mogoče,« kima vdova, pa nič kaj ne verjame. »Naj bodo sanje ali resnica, povedala sem vama, ker slutim, da kmalu ne utegnem več.« »Spet slutnja!« vzklikne dekle karaje. »Včasih ste jih sami zmerjali, da so za stare čarovnice!« »Saj to sem zdaj postala! In marsikaj me je modrilo vmes; ne, slutnje niso zmerom prazne .. . Kar čutim, kako se napenja kladevce, da udari mojo uro. In čemu je ne bi ? Mali grunt 209 je oskrbljen; želela sem, da bi bila tudi na velikem še pri žetvi, ali zdaj kaže, da bosta slavila ta praznik vidva sama in drugi, ki so bolj spočiti od mene. Trudna sem, spanec me sili, tisti globoki, dolgi, ko zraste človeku trava iz srca... Da bi vsaj učakala znamenja prihodnjih časov 1« doda hrepeneče. »Ne le znamenja, časov učakate,« pravi sin, stiskaje starki roko. »Pred durmi stoje, čez vse hribe piha veter svobode; koliko boljše je že kot pred letom dni! Ali to so le prvi zvončki pomladi: bliža se dan, ko sama raztrga oblake in stopi med nas.« In res se menda raduje vse naokoli nečesa posebnega. Dočim je Konjska reber odeta v pozno popoldansko senco, se širi pod njo dolina in kipi onkraj polja Sevški hrib v praznični zlati luči; še v temnih piramidah smrek na obzorju je nekaj svetlo hrcpenečega. Polja in sela počivajo, zamišljena v veliko skrivnost, ki se zdajzdaj razreši; drobnim cerkvam, ki čepe na zelenih kopcih višin liki beli golobje z navzgor obrnjenim kljunom, se nič ne pozna, da nimajo več zvonov in ne morejo pozdraviti ale-luje, ki se bliža. Kastelčevina gine oddaleč, se 210 vtaplja med Čredo vasi kakor velika ovca med jagnjeti: bogata slika okolice srka vse podrob' nosti v svojo živo, široko celoto. Izza hribov se dvigajo kupčki in višji grebeni svetleje višnjeve barve, in še odonkraj njih se zdi, kakor bi vpile daljave: tudi me smo tu, smo z vami, Kastelka, gad in dolina! »Poslušaj, ZinkaU vzklikne Janez nenadoma. »Kdo je pravil, da hrani godec novo harmoniko zame?« In kaže s prstom nizdolu- Bajta, kjer prebiva pijanček z materjo-starko, čepi tik pod rebrijo; na sadovnjaku za njo se vidi živa pika, manjša od črnega mravljinčka-Ta pika je Cena, ki v senci vleče harmoniko, iti kolikokrat pljusne sapa v breg, se razločno sli' šijo njeni glasovi. »Novo izkuša,« prisluhne Kastelka. »Nič kaj mu ne gre izpod prstov. Čujta!« Res ubira godec nevajen napev; tipke se puntajo, melodija sili v poskočnico in vendar noče biti. Ali Cena ne odneha; še parkrat spo-drsne, pa jo ima. Vesela harmonika doni mogočno, kakor bi jo bil obsedel slovesen duh; prav dobro se čuti, s kakšno silo na-teza mehove. i& 211 »Naprej zastava!« vzklikne Zina. »Kaj ga je navdušilo? Kar ni za v pete, ni Cenova šega!" »Nekaj se je zgodilo,* pravi Janez pomembno. »Glej očeta in doktorja, kako dirjata gori!« Izza ovinka gozdne steze sta se prikazala Galjot in zdravnik; očividno se jima mudi, kot bi nesla veliko novico. Živahno se razgovarjata in mahata z rokami; doktor vihti palico, Galjot klobuk, in toliko da ne poskakuje. »Kaj vesta veselega?« jima zakliče vdova naproti. »Pa niso sklenili miru?* »Vse več prinašam, Kastelka! Še dosti več! Sosedov obraz je rdeč od razigranosti. »Potem je nekaj o stari pravdi...« šepne Janez dekletu. »Govorite, oče, govorite!« Doktor je zinil, toda Galjot hiti oznanjati blagovestje. »Mir ni sklenjen in menda še dolgo ne bo. Toda naši poslanci na Dunaju so povedali pred Bogom, cesarjem in celim svetom, da hočemo biti na svoji zemlji sami gospodarji ter stojimo za svojo prostost od zdaj zanaprej do konca, dokler nam je ne dado .. .« En vzklik iz treh grl je pozdravil visoko novico: to je bil glas, ki ga stoletja niso slišala! 212 Sosed bi rad povedal več, pa ne ve vsega natanko. Toda zdravnik razvija časopis ter govori o zgodovinski deklaraciji tridesetega maja, kakor bi ga poslušala vsa dolina ob znožju rebri. Glas trepeče staremu gospodu, oči se mu rose od veselja; on je gredoč navdušil Cena, da gode častitljivo bojno pesem. Kastelka ga komaj posluša. Ženske ne gledajo politike na globoko in široko, tem bolj pa jih omamlja, kadar se zablisne velika gesta nad vrvežem njenih drobnjarij. Debele solze dero stari po licih, ko strmi v večerno zorenje vrhov in vidi v duhu svetlejšo zarjo, razlito na poldrugi milijon svobodnih ljudi, svojih na svojem in združenih z brati! Kralj Matjaž zvenkeče na plan, ilirska zvezda mu sveti nad glavo, trobojnice fofotajo od Gospesvete do laškega Vidma . . . Zina sloni ob njeni rami, vsa bleda od sreče; ustnice ji drhte, zrenice so uprte vanj ter kličejo: »Raduj se, preljubi — dan, ki sva verovala vanj, nama vzhaja!« Janez prvi podre molčanje. »Če bi kdo vedel,« govori kakor samemu sebi, »če bi kdo vedel, kolikokrat sem mislil na to! Ti Zina veš, ti edina... Ves čas trpljenja 213 sem nosil v sebi to misel: odkrito in pred vsemi moramo povedati, kdo smo in kaj je naša neomajna volja. Izbrati cilj ter iti za njim, ne oziraje se na desno, ne na levo; pokazati svojo karto in postaviti nanjo vse, kar je . . . Kdor ne tvega vsega za vse, je sodrga, ne narod; domovina, ki jo hkrati ljubimo in prodajamo, ni domovina. Ta beseda pomeni vse, ali pa ne pomeni ničesar!... In zdaj stojimo s svojo pravdo pred sodiščem sveta, zdaj smo zares! O, zahvaljeni vsi, ki mi niste dali umreti, da sem učakal tega dne!* »Topot bo zmaga naša,« pritrjuje Galjot in položi roko na gadovo glavo. »Našli smo se.« *In naše muke niso bile zaman,« se oglaša Zina. »Vse je poplačano, kar smo prestali.« »In tvoj bolnik bo še hitreje zdrav,« se muza doktor, »kaj, ti politik v krilu? Glej ga, kako se mu bliskajo oči, sužnjiku babilonskemu! Da, mladi mož, vrnil si se v dobri uri.« »Sam pekel nas ne premore,« mrmra gospa kakor v snu, in besede nočnega gosta se dra-mijo v njenem spominu. »Narod govori z usti poklicanih in potrjuje nas vse, ki smo hranili zvestobo tej ljubi zemlji. Mi smo jo zaslanjali pred zimskimi viharji, vi mladi boste gledali 214 njeno pomlad ... Bodita ji dobra orača, gad in Zinka, da zaslovi Kastelčevina po našem svetu; 'n kadar me več ne bo, vsadita pred domom zeleno iipo v spomin današnjega dne in v opom-njo stare Kastelke ...« Vsi se spogledujejo. Vdova govori čedalje piše, čudna krotkost ji obliva obraz, shujšana tostava leze v dve gubi. Nejasen strah je zavladal okoli nje. »To je moje znamenje,« povzame z usiha-jočim glasom. »Kadar umrem, ne žaluj za mano, Janez ... in drži jo . . . svojo zemljo ...« V tem se je oprijela sinovega komolca in padla nanj, kakor bi mu hotela nasloniti glavo na ramo; noben vzdih, noben drhtljaj ne priča o bolečini. »Mati! vzkrikne fant prepadel ter zdrkne pred njo na kolena. »Ljuba mama, kaj vam je?« Toda stara omahne po klopi, ne da bi se lovila. Galjot plane k nji, doktor priskoči z resnim obrazom. »Naglo v hišo!« veli zdravnik. »Pusti jo, fant, bolnik je odveč pri tem poslu. Zina, ž njim ostani.« Oprezno jo primeta in neseta v sobo. Dekle zajoče z drobnim, tesnobnim glasom. 215 Janez se komaj zaveda; ves svet se vrti okrog njega v mrklem, brezumnem plesu. »Mati umira... K nji moram, k nji!« si vikne z grozo in tava k vhodu, držeč se zidu. Kolena se mu šibč, v učesih buči preteča godba. Med vrati ga zdajci mine slabost, bučanje utihne; le nekaj ponavlja v težkem taktu: »Mati umira, ubilo jo je veselje ...« Galjot ga prestreže na izbinem pragu: »Drži se, fant, hudo je ... Se pravi...» Gad ne posluša in skoči naprej. »Srce,« pravi doktor, vstajaje od postelje. »Korajžo, Kastelec, bodi mož.« Toda Kastelcev ni treba učiti moštva. Mati leži, gleda sina z odkritimi zrenicami in ga ne vidi: žena s koso je opravila delo, preden sta jo prinesla noter. Gad ni zamudil ničesar. Zinkin jok pretrga smrtno molčanje; Galjot stoji zadaj in čudno stoka. Veter je planil močneje v reber; zdi se, kakor bi sedel na dimniku ptič z ogromnimi krili ter prhutal, da odleti s svojim plenom ... Janez kleči pri Kastelki; on ve, da je mrtva, toda jokati ne more. Dva vroča stebra tiščita iz 216 prs v oči, neizmerna žalost se krči v srcu — ihtenje ne najde poti na dan. Narobe! Nekaj visokega stopa vanj kakor bog v svoje svetišče ter izpodriva slabost od hipa do hipa; čim polnejši je te svečane sile, tem bolj občuti, da mati ne diha več. On razume njen testament: »Ne da mi žalovati, ki je svoj živ dan sovražila solze. Ona hoče spomina v tem, da varujem zemljo in hranim zvestobo, katero mi zapušča; v to mi daruje svojo neupogljivo dušo. Sij vame, mati, vsa se naseli v meni! Že čutim objem tvoje ljube, ki se polašča gadje krvi; ima me, ne izpusti me nikoli več, drži me, kot je držala tebe. Držim jo tudi jaz, do smrti, do groba . .. Počivaj v miru, Kaslelka s KastelčevegaU S to mislijo vstane, poboža mrtvo glavo, zapečati onemela usta z rahlim poljubom in nežno položi prste na ugasle oči. Ko se obrne, je v njegovem pogledu trdi lesket gospodarja. Galjot je hitel z doktorjem v vas naznanit žalostno vest in poklicat ljudi, da sprejme hiša gospo na zadnje nočevanje; Zina in Janez varujeta mrliča. Vdovin obraz se je izpremenil tako malo, da človek ne ve, ali je bil že v življenju popisan s smrtjo, ali še v smrti živi. Nikdar. 217 spočiti možgani so ji zastali v široki viziji svetlobe, poslednja misel je otrpnila v radostnem smehljaju; tako je podobna utrujeni ženi, ki spi in sanja, da je nedelja. Dolgo sedita nemo drug zraven drugega in strmita v njen razorani profil. Zina sloni na Janezovih prsih, kakor bi mu hotela s svojo tesno bližino uspavati bol. Njiju misli so v teh minutah globlje od zemlje same in višje od neba; nobena beseda jih ne odkriva, noben gib jih ne kaže. Tako tiho se je storilo, da zveni tikanje rožaste ure kakor skrivnostni govor živega bitja. Večerni pajek je zapredel sobo; ko je materina glava le še skrivnostna lisa v mraku, se Janez vzdigne ter objame dekle čez pas. »Stopiva na prag, da vidiva; zdaj morajo kmalu priti.« Zunaj jo stisne k sebi, kakor bi hotel reči nekaj milega in otožnega, pa mu manjka besed. Temni se; na Sevškem hribu ugaša zadnji rdeči odsvit. Indigasti zvon noči se spušča niže in niže, zvezde v njem se biešče ko žeblji od blede kovine, in veliko morje samote se zgrinja nad vsemi rečmi. 21S. »Tako dobro mi d&, ker si z mano,!« šepeče moška senca pred hišo v rebri. »Samo tebe imam še na svetu.« »In njo, in njo!« odgovarja senca device. -Ljubezen, katero je dala življenju, ne more umreti; v najmanjšem zrncu prsti, v sleherni travni bilki, v vseh dobrih in močnih mislih in delih je tvoja mati pri naju!« Spodaj plaka mrtvaški zvon. Veter češe hribom temena, kakor bi zemlja orglala na svoje šume in pela črno mašo Kastelkini duši. »Sladko počivaj, borivka!« moli mladi gospodar. »Zvesto ob srcu tvoje grude bo gorela gadja vera, in gadje gnezdo bo stalo za dom in staro pravdo v tvoj spomin na vekomaj!« 219 Oddelek za razisk. dejavnost VL LEVSTIK V. Gad je...
 
»Se mi pozna?« osupne sosed in pomolči.
 
»Eh, so reči nasvetu, so vesti, Mana, ki udarijo človeka po glavi, kakor bi se zgodile njemu samemu ... Gorje nas tepe, Kastelka, gorje ... Pogum in upanje sta edina tolažba, ki nam ostane.« To rekši premolkne, kakor bi se ugriznil v jezik. »Pravijo, da bo Janez kmalu prost,« povzame čez nekaj časa. »Takšna komisija hod zdaj po njihovih taborih, ki preiskuje in vse izpušča. Sam cesarje ukazal storiti konec svinjariji.« Kastelka molči; nič se ne zdi, da bi jo veselilo. Galjot jo gleda postrani, kašlja, menca in spet primakne: »Tak Janez bo izpuščen ... In Tone ti nič ne piše?« »Pred štirinajstimi dnevi je prebrala Zina njegovo zadnje pismo,« mrmra stara, strmeč preko njega v zid. »Sedi, kaj boš stal!« Galjot seda raztreseno in obširno; stol mu nikakor noče stati prav. Nato vzdihne: »Tudi nam ne piše... Da bi le ne bilo hudega; skrbi me tvoj gad!« Vdova ne zine. »Slišal sem, da je bil vražji boj te dni.. . Odbili so naše po strašnem klanju in s težkimi izgubami. Ubogi fantje!« »In?« zategne stara porogljivo. »Bog ve,« pobira sosed, stokaje na svojem stolu. »Mogoče je Tone ranjen, ker nič ne piše...«
 
»In?«
 
»Drži se, Mana, pripravi se ... Bridko reč sem slišal.«
 
»Samo slišal?« Kastelka govori zamolklo in mrtvo kakor iz jame. »To se pravi ...«
 
»Stoj; ne trapi se, prijatelj. Sama ti povem, kar imaš na jeziku: moj drugi gad je ubit. Zahvaljen bodi za dobri namen!« Galjot jo široko pogleda, prebledi ter nekaj zastoka.
 
»Na, beri,« pravi vdova tiho in mu porine pisanje, ki leži na mizi. Sosedu se treso roke; solze mu drhte v očeh in v glasu: »Od polka! ... Tudi mi smo dobili sporočilo; tovariš piše, ker ga je on že zdavnaj prosil... Da naj te pripravimo, ako je še časa... In da je zmerom mislil nate in te pozdravlja še z onega sveta... Granata ga je ubila na mestu; ni se mučil; pokopali so ga Lahi.« »Vse vem; tu notri stoji," potrka stara na pismo. »Odprla sem ga, ker je prišlo takšno tudi po Joževi smrti; vedela sem, še preden sem brala, že snoči, vso noč ... In davi sem ga odprla.« »Uboga Mana!« Galjot ji položi roko na ramo. »Zaupaj in prosi Boga, da ti vsaj zadnjega 162 ohrani.. . Tolaži! te ne bom; kaj so besede materinemu srcu!« »Ni treba!« se otrese Kastelka. Ustnice ji drgečejo, v prsih se vidno nekaj napenja in raste, pa ne more na dan. »Umrl je za nas vse,« povzame sosed. »Za nas!« krikne vdova besno. »Tudi oni tam, na drugi strani, pravijo ,za nas'! Kdo smo mi in kdo oni? Zaradi tega ,mi in vi, za nas in za vas' bodo svet iztrebili!... Za nas! Predvsem zame, kaj? Za mater, hahaha!« Posinela je od strašnega, krčevitega smeha. »To je drugi, ki ga imam na vesti: rodila in ubila!... O Bog, o Bog, ali slišiš matere, kako te kolnejo sirom sveta?« Tako škriplje in stiska pesti proti nebu, da pokajo členki; vse more, jokati ne more več. »Zdaj pride tretji na vrsto ... In kar storim, je zaman! Oh!... Dovolj, dovolj!« plane zdajci. »Znorim, razbijem si glavo, do tal požgem, kar sem napravila, in konec!« »Mana, kaj misliš?« se splaši Galjot. »Kaj hočeš storiti, za Kriščevo voljo?« »Kaj hočem storiti?« rjove Kastelka, stoječ sredi sobe in kopaje z nohti po nedrih. »Kaj n« 163 hočem storiti — haha! Hahaha! V cerkev pojdem, molila bom: zahvaljen Gospod, da si vse tako modro ustvaril... Rodila in ubila — zahvaljen bodi, o Gospod!« »Ne, Mana, meni verjemi: fant je nesel to misel s seboj; da si ga slišala, kako je govoril pri nas... Za nas, je dejal, za nas gre zdaj; na Soči rad prelijem kri! Ta misel se ga je držala, nesel jo je s seboj —« »Od misli nihče ne pogine,« mu krikne vdova v besedo. »Nihče! In tudi največji junak je vesel, da sme živeti... Jaz sem se bala zanj, to je tisto; podila sem ga, ker sem se bala! Pusti me, pusti, naj me duši, le naj — in konec! Oh, oh!« se zgrabi za grlo. Nato se mahoma sklone h Galjotu. »Povej, človek,« ga vpraša s hripavim glasom, »povej po pravici: kateri hudič je izumil te svete reči, ki se koljejo zanje? In kje je Bog, da ne ubije tistega, ki prvi ukaže: naprej!« Sosed obupno mahne z rokami. »Oh ti, Galjot!« se grohoče stara, »ti lehko tolažiš, oče dveh punic, ki sedita doma... Ali jaz sem imela tri sine! Kje so moji gadje, te vprašam, kje?«
 
»Dveh? ... Nu da.«
 
Galjot se grize v spodnjo ustnico. »Saj izgubim obe zaradi tvojih sinov, uboga Mana! Se pravi, če je tako zapisano ... Mana, misli na Janeza; njega še imaš.« »Pusti! Da pogubim tudi njega? Dovolj tega! Verjameš zdaj, kar sem povedala tebi, Zini in vsakomur? ... Kaj naj storim? Kar objamem, je prekleto, kar podim, je prekleto — tak kaj ? Tak kam?« ponavlja stara s suhim, še vedno brezsolznim siganjem. Sosed se prime za glavo, kakor bi se bal, da mu poči. Za nekaj časa povzame: »Ljuba Mana, poslušaj me pametno, ako moreš: zato sem prišel. Najtežje si vedela sama — hvala Bogu, in Bog te potolaži. Ali, Mana, prinašam ti drugo sporočilo — veselo vest, sem hotel reči,« popravi naglo, videč, da je stara izbuljila oči ter omahnila za mizo. »Veselo novico, takorekoč ... Janez je prost.« Kastelkin obraz se zjasni in stemni zaporedoma; še širje ga gleda zdaj, počasi nese roko na prsi. »Janez je tukaj.. .< Vdovina glava pade na trdo mizo ... Pade, ne enkrat — ona pada, bije s čelom po hrastovim, da hiša bobni. 165 »Moj Bog! Moj Bog!« To ni renčanje besne volkulje, ki klesti z zobmi nad ubitim mladičem; tožba izmučene matere je, ki jo davi strah za poslednjo brst njenega krila... In zdajci sklene roke proti njemu: »Imej ga pri sebi, Galjot — imej ga pri sebi! Ne domov, ne k meni — ti sam mu povej, da ne morem, ne smem!« »Saj je pri meni... Pri nas leži; streže mu Zina. Sirota je sama bolj uboga od njega!« Kastelkine oči so dva prepada groze. »Leži?. ..« »Leži. Bolan je ... Dolga vožnja mu je ubila zadnje moči. Hudo je ž njim; na kolodvoru se mu je udrla kri ... Uboga Zina, ki je bila ravno pri vlaku, ga je pripeljala komaj živega; vsak hip mora priti zdravnik.. . Mana, gad prosi domov, in tebe kliče; ne pojdeš k njemu?« »Ne!« »To veš, da skrbimo zanj kakor za svojega. In vendar ...« »Stori, kar hočeš! Domov ne, in jaz ne pridem; ne smem, ne morem — nočem, ali slišiš?« Galjot vstaja. »Kar je v človeških močeh, se zgodi.«
 
»Pusti me, sosed, pojdi, pojdi; mari ne vidiš, kako mi je?« hrope vdova lomeč roke. In Galjot odhaja s povešeno glavo mimo objokanih dekel, ki so tačas začule črnega ptiča: gavran nesreče se izpreletava med orehi in jagnedi ter kraka mrtvaško pesem ... Borovci na Konjski rebri gore kakor sveče nad krsto. Kastelka sloni s sencem na mizi, ter bode z očmi nepremično v gosteči se mrak; sivi lasje ji leže razmršeni po hrastovi, plošči. Bliža se korak, in ga ne sliši; človek je tu, in ga ne vidi; šele, ko jo strese za rame, se zbudi. Zina jo gleda; njen obraz je bel kakor črešnjev cvet. »Kaj hočeš, dekle? Oh, nihče nima usmiljenja z mano!« »Mati, Janez bo umrl...« govori sirota, komaj gibaje z ustnicami; njen glas je tišji od tišine same. »Doktor maje z glavo in pravi, da je preslab. Najhujšega se je bati.« »O Bog! Čemu hodiš? Mari ne vem, da mora umreti?« »Janez hoče umreti doma ... Povej materi, mi je dejal, da hočem ležati v naši sobi; ako me ne pusti domov in ne pride k meni, jo bom klel v svoji smrtni uri!« 167 »Naj me kolne; dokler živi, je upanje ... Nič ne verjemi, Zina; drži ga, ti ga rešiš! Zaupaj, dokler ni mene zraven.« Toda Zina maje z glavo. »Če bi ga videli, mati! Še jaz ne upam več — oh, niti jaz ne ... Domov prosi, mati Kastelka; Jera mi je povedala, da je pravkar pospravila sobo; in jaz sem rekla, naj ga prineso ... Slišite? Prišli so — čujte, v veži — po stopnicah gredo — že so gori! Stregla mu bom sama, nikogar ni treba k njemu ... In zdaj, blazna mati, ga vrzi iz hiše, če moreš!« Kastelka je planila kvišku, stoji kakor steber; utrip dveh src meri dolgo minuto molčanja. Zina se ne gane; strmo gleda gospo in skleplje roke na krilu. »Ti si hotela!« izdavi vdova. »Kadar umre, boš kriva z menoj!' »Kadar bo Janez mrtev —« povzame dekle zamolklo in mahoma utihne; oči govore za usta. Šele zdaj ji pogleda Kastelka pazno v obraz, ki je ves popisan s strogimi črkami tragedije. To je konec. Še malo ur, dan ali dva, in dom bo brez dediča; teman vrtinec golta poslednji up Kastelčevine ... Karkoli se je približalo stari, je 168 zapisano poginu; ubogo dekle nosi pečat obsodbe na čelu! Groza bo kraljevala pod orehi, groza pod jagnedi — ona pa, nesrečna mati, bo stala kakor zla čarovnica sredi ugonobljene sreče ter poslušala soseda, kako si ruje lase in terja: »Dvoje hčera mi je vzela ljubezen do tvojih otrok! Vrni mi hčeri, prekleta!« In zdajci se bridko zasmeje ter položi dekletu roko na ramo: »Le idi k njemu, Zina; zdaj je vseeno. Zidovi se rušijo, strop se podira ... Idi, otrok; razumem te! Idi k njemu, Zina. Tvoje roke so mehkejše, in manj nesreče se jih drži... Ne, jaz ne; sama pojdi!« Tema je. Vdova užge sveči na pisalni mizi; nato odgrne papir, ki ga je prinesla popoldne, ter začne razpostavljati spominke po drugem sinu. Ravno za Benjamina je še prostora. .. Vseeno, je rekla dekletu; in vendar ji ni vseeno. Bolj ko se brani, bolj mora misliti nanj; kakorkoli zatiska oči, venomer vidi fantovsko sobo, v nji belo posteljo, v postelji gada, ki umira. »Joža in Tone !« mrmra iztezaje roke k njunim slikam, »kaj mi svetujeta, ljuba pokojnika? Vidva, ki vesta zdaj vse in poznata najgloblje skrivnosti — kaj pravita svoji materi, ubogi Kastelki?« 169 Toda mrtva molčita. Še ta jo zapuščata, še ta ne vidita njene muke! Stara upihne sveči: pa ne! Saj je vseeno; če tukaj ne sme obdržati sinov, jih tudi na onem svetu ne potrebuje. Bliža se veliko zlo, ura sodbe drevi naproti kakor oblak, ki ga jase nevihta. Nekaj strašnega leze nadnjo; že je tu, že jo drži, odnaša jo bogve kam — še malo, in vse bo končano .. . Vseeno je, vseeno. Da bi le brž bilo, kar misli biti! In vendar ji ni vseeno. Sedemkrat vstane izza mize ter leze po stopnicah; šestkrat se vrne, sedmič se splazi do vrat. V sobi je tiho. Svit bolniške lučke riše ozko črto na pragu. Ura v sobi tika, in kolikorkrat tikne, je gadovo življenje za sekundo krajše .. . Dolgo stoji gospa in ne sliši ničesar; mahoma pa ji razpara srce njegov revni, slabotni glas, ki ječi: »Zinka! Zinka! Jaz nočem umreti!« O Bog, o Bog! Stara kleči v sadovnjaku in tišči glavo v hladno zemljo. Kako je zbežala? Kod je dirjala? Ona ne ve, ne ve — in tam gori za komaj razsvetljenim oknom umira njen zadnji otrok in noče umreti... Pri fari bije devet. Ne bo je konca, te strašne noči. Ura bo tekla za uro, in ena med njimi bo 170 ura smrti. Katera? Kdaj bo prepozno? Prepozno — o Bog! Kaj more storiti zanj? S čim ga odkupi? Ni ga odgovora, ni je rešitve! Koleselj se zapraši na dvorišče, kot bi ga satan gonil; to je Galjot z zdravili. Čemu zdravila, ko gada ne davi bolezen, Kastelka ve, da ne! Misel ji zablisne v glavi; že ji sledi, beži po vasi, pada, vstaja, teče brez sape, stoji pred župniščem... Okno v gornji sobi je svetlo, župnik ne spi. Pokliče ga, naj pride in ogrne štolo: uboga grešnica se izpove Bogu vsegamogočnemu svoje krivde ... Izpokori se, v prah se poniža, s pepelom si posuje glavo, in vse stori, karkoli ji poreko; po golih kolenih pojde na Golgato, samo da reši otroka! Toda roka ji omahne s kljuke hišnih vrat: ali utegne čakati na milosti božje? In če je Bog ne usliši? Če je ne sliši — če ga sploh ni? Ona bo čakala usmiljenja, zaupala v čudež, in gad umre medtem! Kje je svet? Kje pomoč? Ječe izgine v noči. Mesec jo zvabi na polje; vsaka stezica leži jasno pred očmi, druga drsi v drugo kakor mlečni potočki. Na desno in levo se razgrinja zemlja v svojem snu, ljubosumna zver, ki se je polakomila 171 njene sreče; tiho leži, v brazdah in debreh je rahlo dihanje kakor v kolkih dremajoče žene, ki sanja ljubimcu naproti: »Pridi, skrivnostni moj ljubi, odeni me s svojimi krili, razžgi me v objemu, s sokom ljubezni me upijani! Glej, kako sem se nališpala, da bom lepa zate: v vroči krvi sem si okopala grudi, ledja sem si umila z materinskimi solzami ...« O, zdaj kolne vdova to zemljo! Brezumno tepta po nji, pljuje in psuje in krili z rokami, kot bi trosila zrnje prekletstva na sleherno ped: »Gorje mi za vsako misel, ki sem ti jo dala, za vsako kapljo znoja, ki je padla nate z mojega čela! Preklet, preklet bodi dan, ki me je priklenil nate in me izročil tvoji oblasti! Mari bi bila vzela berasko palico v roko in malho čez rame ter prosila od hiše do hiše kruha za svoje uboge črviče, za svoje dobre tri gade; ne bila bi bogata in spoštovana, moja volja ne bi segala v sedem fara, ali moji sinovi bi bili živi in zdravi — tako pa si mi jih vzela ti, krvoločnejša od tigre, nehvaležnejša od vlačuge ... Čemu, čemu se maščuješ za mojo dobroto in skrb? Oh, da ovene zadnja bilka na tebi! Da ti usahnejo lokave nedri tri milje globoko in rode sivo kamenje namesto rumenega žita — na vekomaj, na vekomaj!« Ali sredi svojih kletev umolkne namah in pritisne roko na srce. Hudobna zemlja se je usmilila Kastelke; izpušča jo iz zakletja, odvezuje jo skrivne zaveze, z mrmranjem neštetih tihih glasov preklicuje svoj Čar. Vdova razume ta govor zemlje; čim delj ga posluša, tem laglje ji bije srce — in zdajci si vsa oddahne ter se udari po čelu: rešilna misel je porojena ... Miruj, ubogo srce, in ve, stare oči, plakajte od veselja: ne bo vam treba gledati gadove smrti. Liži plamen upanja v čudež, vzpni se visoko do srebrnih zvezd! 173 XVIII. |3olnoč je. Kastelka sedi za pečjo in šteje " udarce z zvonika; vse je pripravljeno za nepovratno pot. Zanka iz perilne vrvi leži s koščkom mila na njenem kriiu, skrbno zavita v papir. Ako je ona kriva, mora žrtev njenega življenja rešiti otroka; in če je nedolžna, vsaj konca ne bo videla, ne bo štrlela na samem liki okleščena jelša, ki gleda ob svojem znožju poslednjo zeleno vejo na tleh. Preveč je bilo tega; nebo in zemlja nista mogla streti njene sile drugače, pa sta jo z nesrečo sinov. Zdaj je vse zapečano. Zanka je trdna; pol ure jo je vezala ob svetilki, z naočniki na nosu, ter poizkušala in razdirala, dokler ni dobila zaupanja vanjo. Le kam bi šla, da je kdo ne zmoti? Ženščeta se kar ne spravijo spat in švigajo venomer, kakor bi že nekaj slutile; kamorkoli stopi gospa, jih ima za petami. Nazaj grede s polja je zalotila Katro, da ji sledi; zdaj smuče Polona po veži, obstaja pred vrati in prisluškuje . .. m Vse to premišlja hladno in trezno; v svojih zadnjih trenotkih hoče biti spet Kastelka in dobro opraviti, kar stori. Oblekla se je praznično: kar tako naj jo polože na oder, je napisala v pismu, ki čaka pripravljeno na mizi ter obsega vse njene želje do tega sveta. Po prstih stopi k oknu, da še enkrat pozdravi bogato domačijo, ki se je vzdignila iž njenih žuljev in — gorje! — iž njene žive krvi. Mehkoba jo obhaja, ko leti z mislijo po vsej tej lasti, katero je toliko let pripravljala svojim sinovom: koliko ljubezni je v nji zakopane, koliko dobrih sanj in prečutih noči! Zbogom dolina, zbogom domači svet; Kastelka s Kastelčevega te pozdravlja v svoji zadnji uri... Zbogom ti, draga deca na mejah, ki je tolikanj skrbela zate, da ne utoneš v tujem morju: tudi nazadnje te ni pozabila! Da kmalu zaplešeš nad njenim grobom na velikem prazniku stare pravde, težko pričakovane, v hrepenenju obverovane, v usodni borbi obnovljene! Stara se obrne k mizi, privije luč, pomisli ter jo upihne; mesečina je zanjo dovolj svetla. Mudi se, bela žena stoji ob gadovem zglavju; hiti, mati, predno zamahne s koso! Srce se ji krči ob misli, da si ne upa k njemu po slovo, 175 ko ga tako dolgo ni videla in ga ne bo nikoli več; vsaj ozrla bi se nanj, skozi ključavnico bi pogledala, v duhu bi pokleknila k njegovi postelji .. . Toda mari ve, s čim ga pogubi ? Ali ni že njena skrb nevarna bledi lučki življenja, ki se bori z ledeno sapo smrti? Šele spomin ljubezni, ki je legla sama v dar, se bo smel enkrat smehljati v njegovo ubogo lice, sijati mu v dneh ozdravljenja ... Na pot, Kastelka! Le kam? Takrat se ji ustavi oko na temni senci stenske ure. Kastelka položi prst na čelo in pokima; z neskončno opreznostjo sname uro, tiho jo položi na mizo, ter gre potipat železni kavelj, če dobro drži. Zadovoljna je; previdno odvije zanko, da ne bi šelestel papir. Ali kdo posluša zunaj? V veži je tema in vse tiho. S pomirjenim srcem stisne milo in zanko v dlan ter vleče vrvico semintja, dkler ne drči kakor gladka belouška; nato si obriše roke in privezuje zanko, čudeč se skrivnostni lehkoti, ki jo skoraj vzdiguje od tal. Že si podstavlja stol, ko šepne tuj glas pri vratih: »Kastelka!« Toda vdovi se zdi, da je skočil veter po brajdi. 176 »Zaklenila bi,« mrmra sama pri sebi, »da vrag koga ne prinese o nepravem času.« »Kastelka!« ponovi glas od vrat. Ona še zmerom ne sliši; rahlo sname zanko z vratu in drsa zaklepat. »Kastelka!« ji dahne takrat naravnost v obraz. Gospa se splaši ter pogleda. Popoten človek stoji pri durih; ta hip je moral priti, roko drži še na kljuki. Mesečina se svetlo upira vanj ter ga riše v črnem plašču do peta, z brado razcesano na dvoje, pokritega s širokim, ohlapnim klobukom, izpod katerega jo gleda dvoje dobrih, žalostnih oči. Zrak okoli njega ima sladek duh, kakor bi nosil medna jabolka v žepu. Gleda jo, eno roko na kljuki, drugo na palici, pa ne reče ničesar. »Tak kaj te je prineslo?« se ujezi gospa. »Ne veš, da je čas spati za poštene ljudi? Saj mora biti zaklenjeno zunaj ... Ti, čuj, menda nisi prišel iztezat prstov po tujem blagu, kaj?« »Nocoj ti j.e vendar vseeno,« de tujec z otožnim nasmehom. »Daj mi sesti, Kastelka; truden sem.« »Sedi,« mu reče vdova in se zavzame, kako krotak je njen glas; s tem gostom ne zna trdo govoriti. »Kaj bi rad?«
 
Mož sede za peč, kjer je ona sedela.
 
»Prisedi, gospa,« ji pravi, »pomeniva se truden sem, ali vendar me je gnalo k tebi, da se pomeniva.« »Mari ne vidiš, da sem trudna tudi jaz in se mi mudi na pot?« reče vdova žalostno, toda prisede. »Vidim; pa to še utegneš,« de tujec mirno ter položi svojo roko na njeno. Besede kapljajo Kastelki v srce kakor hladilna rosa; komaj je rekel, se ji zazdi v resnici, da se nikamor ne mud.. »Vidim in vem, Kastelka; zato sem jo mahnil c tebi.« »Zato si prišel? Ti veš?« ostrmi gospa in dih ji zastane. »Kaj ne bi? Tamle imaš namazano vrv ii stol podstavljen, da se obesiš.« Mož kaže s prstom na zanko; njegove oči so skrivnostne kakor dva bajarja v luninem svitu. Kastelka plosne z dlanmi in ne ve česa reči. »Tvoj sin leži zgoraj na smrt bolan; v jetništvu so ga izmučili. In ti se hočeš obesiti, da ne bi umrl kakor prva dva. Ti misliš, da ginejo zaradi tebe in tvoje ljubezni.« 178 Vdova se zdrzne ter dvigne roke pred obraz. »Za pet ran božjih! Odkod imaš vse, kar veš? Pa ne da bi bil onga, ti, čuj!« In jadrno stori križ nad njim. »S križem me ne spodiš,« se nasmehne popotni mož. >Če bi vedela, odkdaj sem ga vajen ...« »Tak kako moreš znati?« Ker sem ti sam vdehnil to misel, da bi te izkušal.« »Ti sam — vdehnil? ... Da me izkušaš? ... In nisi hudič, ne bojiš se križa? Kdo si?« >To je dolga povest.. . Moja mati je bila visokega rodu pa revnih ljudi; in oče, so zapisali, je bil tesar, čeprav ljudje ne verjamejo. Še jaz ne vem, s kom bi potegnil... So, ki pravijo, da sem božji sin; drugi so me podteknili rimskemu stotniku. Ali je to vseeno. Karkoli se zgodi v materinem krilu, je sveto in blagoslovljeno, kaj ne, gospa?« »Je, tujec. . . Kdo si, te vprašam ?« »Pravzaprav,« nadaljuje mož, »se mi zdi, da sem mnogo starejši.. . Prva žena je bila moja mati, prva ljubezen moje rojstvo.« »Kdo si?« dreveni Kastelka. »Kdo si, neznanec? Kdo si?« IS« 179 »Dobrota sem... Že skoraj dvatisoč let mi pravijo Jezus.« Stara odskoči. * Jezus?... Ah, beži, kdo naj ti verjame! Dolgo je temu, kar sta hodila Jezus in sveti Peter po zemlji.« Ali tujec vzdigne in razprostre dlani: dve znamenji se žarita na njih kot rdeče vino v solncu. Noge pokaže, svoje trudne noge v opankah; med jermeni sijeta rani, kakor bi bili zapeti z dvema rubinoma. Nazadnje odgrne plašč in srajco: na golih prsih mu zeva kot tulipan, blešči se ko jutranja zarja. Vsa soba, glej, je svetla od rešnjih pečatov in polna dišave po sladkih gavtrožah in zelenem rožmarinu. »Položi prste vanje, kakor Tomaž nejevernik!« povzame neznani mož. Toda Kastelka veruje! Z grozo in radostjo, strahom in upanjem zdrkne s klopi ter mu objame kolena : »Nisem vredna, o Gospod, da sediš pod mojo streho; le besedo reci, in zdrava bo moja duša! Zakaj delj ko petindvajset let nisem šla k maši, niti k izpovedi, niti ne k obhajilu; tvojega služabnika nisem poslušala, zapovedi nisem ubogala ...« 180 »Tiho bodi, mati,« reče Gospod, »in vstani. Moj služabnik je dober človek, in vse, ampak — nu, kaj bi delal zdražbo! Jaz, Kastelka, ne pomnim, kolikokrat si bila v cerkvi; vsi žalostni in potrti so me vredni, in ti si prva med njimi. Ali nisi bila zmerom pri meni? Kaj nisem bil vedno s teboj? O, ljuba moja, ti nisi čutila v svojih skrbeh, kadar sem počival v tvojem srcu ... Zapisano imam vse: tisto zaradi Polone — in kar si zdajala za male otroke —« »Tudi tisto, Gospod?« se razveseli Kastelka. >Mari si z nami?« »Z vsemi, ki so zatirani. Ali ne veš, da so me razpeli na križ, ker sem govoril zoper krivične oblastnike? ... Prišel sem, da te izkušam, Kastelka; še s ceste sem videl skozi steno, kako si mazala vrv. Da nisem stopil hitreje, bi zdajle visela . . . Tak sin ti umira, gospa?« »Moj zadnji,« pokima stara turobno. »Najmlajši gad; tisti, ki je bil najbolj strupen.« »In ti hočeš umreti, da on živi?« jo bara Jezus. »Hočem, ker ni drugače.« »Zveličanje svoje duše zavržeš, da gad ostane?« 131 »Zveličanje svoje duše zavržem. Pehni me, Gospod, na dno pekla, na vekomaj me prekolni, le njega ozdravi, ki mojih grehov ni kriv! Dovolj je umrlo pravičnih, Gospod; zdaj je čas, da pošlješ smrt nad razbojnike.« »Jaz ne pošiljam smrti,« de on resnobno. »Tak dušo zavržeš, Kastelka? Od mene se obrneš, premisli dobro?« »Sina rešim, to mislim. Ne le, da se obrnem od tebe, Gospod, še borila se bom s teboj!« plane gospa ter iztegne roke. »Ti rečeš besedo, in moj sin bo živel; ne izpustim te, dokler ga ne ozdraviš!« In seže, da bi zgrabila Jezusa, bori se ž njim ter mu zastavlja pot; toda kolikorkiat ga prime, se izpremeni Gospod v rožni grm z dolgimi, ostrimi trni. Kastelka grabi, trni jo bodejo v roke in prsi; drži ga, oni se zadirajo daleč v meso; vsa je pokrita z ranami, pa ne odneha, in kri, ki curlja iž njenih ran, se iskri kakor srage njegovih. »Ne izpustim te, Gospod! Kje si bil, ko sta izdihnila Joža in Tone?« »Odnehaj, Kastelka, saj ne uidem.« »Kje si bil, Gospod?« »Zraven sem bil.« 182 »In si pustil!... O Dobrota, o Jezusi« Slep srd jo popade. An pravijo, da si poln ljubezni...« 5Roke mi daj, Kastelka.« Gospod se dotakne vdovinih ran, in tisti hip so zaceljene. »Nič se nt jezi name; sedi. Vidiš, ljuba moja, vsak ima prosto voljo. Kdor leze tja, kjer svinec leti, je satr. kriv svoje smrti, s tistimi vred, ki so ga poslali; kadar se človek vdaja zlemu, nimam moči do njega. « >Potem tudi zdaj ne moreš pomoči?« »Morem,« se smehlja gospod Jezus. »Nič ni lažjega od tega.* »Moreš, Gospod?« zavrisne mati. »Samo vere je treba, Kastelka. Položi svojo vero v moje roke.« »Verujem! Verujem! Verujem!« ponavlja gospa goreče. »V veri je odrešenje . . . Cuj me tedaj in vedi: tvoja ljubezen je predrzno zaupala vase. Naj bo še tako velika, letečega svinca ne ustavi; še Bog ga ne more, zakaj tudi v smrtonosnem zrnju je on sam. In prevzetna je bila tvoja ljubezen, jezna, polna grenkobe; eno si ljubila, drugo sovražila. Dobra ljubezen ne meče sence, Kastelka; svoje varuje, mrzi nikogar ne. V tvoji 183 je biio obilo suhega zlata, pa tudi mnogo nesnage; zato se je skalila v uri nesreče in zdvo-mila nad seboj. Vse tvoje črne misli, o mati, se zrasle v grenkobi srca . . . Zanko pa si zamai vezala: snemi jo in vrzi jo v peč, zakaj resničto ti povem, da nisi nikomur napoti!« »O, bodi zahvaljen za to besedo, Gospod!« ihti Kastelka in mu poljublja noge. »Zda' je ozdravljena moja duša ...« »Ni zdrava, dokler kali seme zla,« prigovarja on z mehkim glasom. »Odpovej se sovraštvu; takšna je moja cena.« »Premisli, Gospod, kaj so počeli z menoj!« »Vse vem; ali kdor ne želi obupavati, ne sme sovražiti.« »Ni mi do lastne sreče! Vrzi mene v pekel, le gada mi reši!« »Potrpi, vse pride na vrsto. Odpusti sovražnikom, kakor sem jaz odpustil svojim. Glej, Petschnig je umrl na mojem srcu; jaz sam sem zatisnil njegove oči.« »Gospod!« se zgrozi Kastelka. »Tak ž njimi držiš?« »Vidiš, tega ne razumeš. Vsi pravični so moji, kdorkoli stoji zoper krivico, mi služi kakor ti, Kastelka. Ali tudi skesani grešnik je moj in deležen moje ljubezni: Judež tvojega sinu se je izpreobrnil v svoji smrtni uri. Usta niso mogla več govoriti, srce pa se je kesalo in klicalo k meni; prišel sem ter mu odpustil, kakor nekdaj Iškarijotu.« Toda žena se je splašila. »Nemara si zoper našo pravico, Gospod? Potem ne glej name, ne glej na sina; potem ostanem in zdržim sama do poslednjega diha, čeprav zoper tebe. V nepravo hišo si stopil, Gospod, če nisi za našo pravico!« Oči se ji bliskajo, toda Jezus jo gleda smehljaje. »Stara pravda je pravda zatiranih, in jaz sem jo prvi podpisal ter bom do zadnjega ž njo; stara pravda je dobra pravda, zato ne sovraži v njenem imenu. Bojuj se, toda ne kolni; mrzi krivico, ki jo delajo —duše so moja last« »Tak njemu si odpustil!« ponavlja gospa in skoraj nič več ne upa. »Tudi ti odpustiš,« veli Gospod, in komaj je rekel, že čuti vdova, da gasne črni plamen v njenem srcu. »Glej, kaj ti prinašam, in ti se braniš?« 185 »Sovraštvo me peče, Gospod, in tvoje besede so sladka rosa. Tak za našo reč mi dovolis stati? Pa z nami, praviš, da si?« »Za pravico se stati ne boj; jaz sam sem z vami, do konca. Odpusti jim zdaj, saj ne vedo, kaj delajo.« Kastelka je že odpustila; gora ji pada s srca in lehko se ji dela pri duši kakor pred davnimi, davnimi leti. On pa jo nežno pritegne k sebi ter položi njeno sivo glavo na svoje prsi. »Blagoslovljena bodi,« šepeče nad njo. »Vsa moja si zdaj, Kastelka; prišel sem nocoj, da ozdravim tvojo dušo ter ji pokažem pot. Ne boj se ljubiti, ne ljudi ne zemlje. Tudi v nji sem jaz, kakor povsodi. Zelo jo ljubiš, zares, in marsikdaj si žive prikrajšala, da si nji bolj služila; toda koliko ljudi si nasitila ž njo! In na skrivnem si vendar ljubila svoj mali grunt radi velikega, peščico zemlje radi mnogih duš: vse to je zapisano v mojem srcu ... Ti pa, uboga mati, si mislila, da je tvoja ljubezen prekleta, in si jo ves čas davila, tajila? Da, jokaj, uboga Kastelka! Ne veš, da je ljubezni zmerom premalo na svetu? Davila si jo, tajila pred njimi in pred seboj, in čim bolj si jo morila, tem lepša je bila. Ali je moči ljubiti 186 sveteje od tebe, ki hočeš rada v smrt in pogubljenje? Zanjo si pletla zanko, in vendar moreš ubiti le sebe: ljubezen bi te preživela, kakor sem jaz preživel telo razpetega Nazarenca... Ne boj se, Kastelka, tvoja velika ljubezen ga bo rešila.* »Mojega sina! Moje ubogo, izmučeno dete!« kriči gospa. »O Gospod, kar svet stoji, nisi storil neizmernejše dobrote; še ti, ki poznaš vse skrivnosti, ne veš, kaj si vzel od mene!« Jezus se milo smehlja, kakor bi bil srečnejši od matere same. »Pojdi k svojemu gadu, Kastelka; tvoj gad ne umre, ne boj se.« Ali gospa mu leži pri nogah, umiva jih $ solzami, briše jih s sivimi lasmi. Njegove sladke roke pa jo vzdigujejo, in glas njegov ji veli: »Ne kleči, mati; poglejU Kastelka gleda, kamor ji kaže, in vidi Janeza v postelji; bled je in beden, a mirno spi. Rahel smehljaj mu blodi po ustnicah ter odseva na Zinkinem licu, prva bleda zarja nade in sreče .. . »In še to ti povem,« povzame Gospod, tiho in tise, kakor bi plaval izpred nje. »Preden sem krenil k tebi, sem pogledal v bukve življenja ter videl zapisano, da boš kmalu sanjala v mojem 187 naročju. Trudna si, ljuba moja, in konec tvoje poti se bliža. Rabi čas, Kastelka, raduj se za vsa svoja mrkla leta, in bodi dobra, kolikor te žene srce; rabi čas, zakaj skoro se vidiva . ..« Ta hip izgine njegovo obličje, izgine postava, plašč in klobuk; le rešnja znamenja še gore, pet rdečih plamenčkov pred temnimi vrati. Zdajci ugasnejo tudi oni, kroginkrog se zgrinja polnočni mrak, Kastelka sedi sama za pečjo in ne ve, kaj je bilo, resnica ali sanje. Toda srčna lehkota ne mine, črv obupa ne gloje več, in beseda tolažbe zveni v tišini, kot bi jo venomer nekdo ponavljal. Gospa ne pomišlja; v pijanosti svojega odrešenja leti k bolniku, ne čuteč stopnic pod nogami, ne vedoč, kdaj prime za kljuko in vstopi. Do pičice je vse podobno, kakor je kazal gost; še gube odeje so take. Zinka sedi pri spečem, in ko zagleda Kastelko, se razlije njen zamišljeni smehljaj v solnčno glorijo sreče. Janezovi lici sta votli, oči vdrte, v ustnicah skoraj ni krvi; toda zdi se, da ne umira. »Gad se izliže!« zapoje v starki. Rahlo se mu približa, poklekne k postelji ter otrpne, šepetaje: »Moja velika ljubezen ga bo rešila ...« 188 Na tihih solzah plava zadnja senca iz njene duše. Vse je pozabljeno; v neizmernem blažen-stvu, da sme tiščati obraz v odejo, ki krije gadove ude, beže ure kakor minute. Prva zarja se je spopadla z medlo svetlobo oljne čuvajke; takrat začuti Kastelka rahel dotik na laseh, vrže obličje kvišku in vidi Janeza, ki se ji nežno smehlja ter jo boža po glavi, in sliši sinov radostni vzdih: »Mama — mama!« Toda ne da mu govoriti. »Molči, zlati, počivaj; če si količkaj moj, ne govori! Bolan si, nesrečni gad, hudo si bolan; ali tvoje zdravje bo prva briga v hiši. Tiho, mali, da brž okrevaš; tiho, Benjamin, tiho ... Potem bova govorila noč in dan, o vsem, o vsem, za vsa ta leta, za vse življenje nazaj!« Vsako besedo poudarja poljub na njegovo koščeno roko; kratka trenotja so naučila Kastelko vsega, kar ume najnežnejša mati na svetu. Janez uboga in ne govori. Le njegove oči pripovedujejo stari dolgo povest o trpljenju Pravice-Resnice, ki ni mogla umreti na tujem in noče umreti doma. »Živeti, živeti!c kličejo te oči. »Pomagaj, mati, imej usmiljenje; glej, premlad sem še, in 189 svet je tako krasan, in moj delež še ni storjen na tej ljubljeni zemlji. ..« >Živel boš, gad ne boj se N mrmra Kastelka v presrečnem zanosu. »Gospod sam mi je obljubil tvoje zdravje.« Zinka je ihtela z materjo vred; proti jutru je zadremala, trudna od solz in bedenja. Domov ne gre, dokler plava temni angel nad hišo; s težavo jo spravi stara v svojo sobo, da se re-višče spočije. Tega ni pričakovala Galjotova mala, da jo Kastelka kdaj položi v svojo lastno posteljo ter jo prekriža, odene in poljubi na čelo! Janez je spustil trepalnice; njegove prsi se dvigajo in padajo v mirnem sopenju. Zunaj se bliska jutro čez Sevški hrib; solnčni žrebci dreve visoko, visoko in stresajo zlate grive nad gadjim gnezdom. Vdova pa gleda z enim očesom spečo mladost, z drugim lepoto, ki se razgrinja pred oknom, in prosi dobro zemljo odpuščanja. Kako naj bo. zemlja kriva njenih nesreč, ko je mati nji in njenemu rodu ter raste iž nje človek kakor žitni klas. in so kruh in gruda in človek enako polni Gospoda ? 190 XIX. \ /isoko v Konjski rebri stoji hišica s tremi ve-* selimi okni, ki je Kastelkina last. Do lani je imela najemnika, dva mlada brez otrok, ki sta živela ob njivici krompirja in črevljarski obrti; potem je moral mož k vojakom, žena se je preselila k materi onkraj hriba, in hišica je osirotela, pajki so razpredli svoje mreže iz kota v kot. Pred štirimi tedni pa, ko se vrnil gad iz jetništva, je mahoma zaškripal v vratih ključ, in ponižni domek je dobil svoje prebivavce. Tihi so; kladivo ne drobi po zaplatah, žvižganje se ne razlega kot za cevljarjevih dni; zato pa cveto v izbi in čumnati, na solnčni ravnici pred pragom in pod borovci in smrekami pokraj hiše tako žarka hrepenenja in toli pisani upi, da si mojster kneftra še v sanjah ni mislil enakih. Trški doktor, Kastelkin dober prijatelj, je prisopihal tisti dan po Janezovi vrnitvi že zgodaj dopoldne, pripravljen, da najde reveža s svečo v rokah; ni se mogel načuditi izpremembi. Pretipal in pretrkal je fanta od vseh strani, in čim delj ga je obračal, tem bolj se mu je vedril obraz; ves srečen je hitel povedat gospe veselo novico.
 
»Korajžo, Kastelka,« je vzkliknil v izbi, kjer je visela ura spet na svojem mestu. »Premotil me je snoči tvoj nepridiprav; nič ni zamujenega! S solncem, zrakom, svežim mlekom in krepilno jedjo ga popravimo, da bo lepši ko nov.« Vdova je norela od radosti, ko je slišala potrdilo vseh svojih upov; le s težavo je izpustila zdravnikovo desnico, roteč ga, naj prihaja, kolikor le utegne, čeprav desetkrat na dan; kadar bo Janez zdrav, naj zahteva, karkoli mu drago. Stari bradač, ki tika vse vprek, si je popravil ščipalnik in bele ščetinice ob pleši: »To, ljuba gospa, je v tvojih rokah, ne v mojih. Drži ga, da ne uide prezgodaj iz gnezda, krmi ga dobro in praži ga na solncu, ki ga je toliko pri vas; zahvali Boga, da imaš vsa čarobna sredstva v svoji oblasti.« V kratkih besedah je razložil svoje nasvete; Kastelka je še tisti hip zasnovala načrt, ki je pripravil zdravnika v glasno navdušenje. Pičlo uro po njegovem odhodu je odrinil hlapec z visoko naloženim vozom v Konjsko reber, za njim Polona in Jera, šibeč se pod težkim tovorom. Hišica, ki jo je dala vdova zadnjo jesen prebeliti, je bila do večera izpremenjena v prijazen dom z belimi zavesami na oknih in slikami po stenah; še lonec s klinčki je mahal zeleno in rdeče s police ob vhodu. Vaški mizar je zbil lepo no-silnico; kakor hitro je zjutraj dodobra zasijalo solnce, so položili Janeza nanjo. Kastelka je skrbno zavila gada v volneno odejo; Ivan in Prohor sta ga vzdignila na ramena, ona pa je krenila za njima v hrib. Tu se zdaj leči bolnik. Mati se komaj še zmeni za dom, kjer vladata Katra in sosed Galjot; noč za nočjo prečuje ob sinovem zglavju. Če leže dopoldne v čumnati spat, sedi pri njem Zina, ki prihaja s prvim jutranjim solncem in se poslavlja o mraku. Vsak utrip njegovih oči imata preštet, sleherni kašelj in vsak pregib rok na odeji. Kakor hitro se zjutraj ogreje ravnica, pri-meta gada pod pazduho ter ga odvedeta k robu gozda, par sežnjev od hiše, kjer je zrak smolnat od vonja smrek in vriskajo žarki prav do večera. Janez leži na nosilnici, katero mu prestavljata iz sence v solnce in narobe, ter srka dišanje gozda v bolna pljuča in nastavlja prsi čudodelni luči, 13 193 da izžiga iž njih vse zavratne kali. Rdečica se vrača v njegovi lici, jami v njih se polnita bolj in bolj, oči se dvigajo izpod obrvi, in temna obroča izginjata. Krehanje ga malokdaj še napade, moči se mu vidno množe, in glas mu zveni vsak dan krepkeje: nič več si ne da ubraniti, da ne bi govoril, čeprav uboga in se oglaša po pameti, da se preveč ne utrudi. Doktor žvižga od veselja, kadar ga pride pogledat. In koliko hvaležnosti je v teh gadjih očeh, koliko sreče! Včasih molče vsi trije; on ju drži za roke in stiska, stiska, ničesar ne reče, le ustnice mu prebira smehljaj in pogled mu leti po mladem svetu kakor sokol z zlatimi prsi. .. Kastelka se šali okrog njega ko mlada mati ob prvem dojenčku in se ne more nabesedovati. Nekaj dekliškonežnega je prešinilo njene prej tako rezke gibe; vzlic sivim lasem se je razcvela, kakor cvete naokrog njena zemlja, osvobojena zimskih spon. Toda volja ni opešala vdovi; neizprosno pita gada z dobrimi in krepilnimi rečmi, zaliva ga z mlekom in trdi vsak dan iznova, da je »trikrat boljši kakor včeraj«. Jokala je radosti, ko mu je doktor prvič dovolil vstati in ga je videla spet na nogah. 194 »Nisem se trudila zaman!« vzklikne tolikrat. >imam te, Janez, držim te, da mi zatisneš oči na smrtno uro ter sprejmeš ključe moje ljube Kastelčevine. Ti boš gospodar po moji volji, in moja zlata žemljica ti bo vdana, kakor je bila meni. Poglej jo, gad, začudi se svojemu kraljestvu!* In kakor cesar, če pravi dobremu vojskovodji: Vse to ti dam! obkroža gospa svoj grunt s širokim zamahom roke. On pa, ki je pustil na Kastelčevem trdo vladarico, strmi nad živahno mehkobo tega sivolasega dekleta in komaj pozna v njem svojo mater. Glej jo, kako zamaknjeno posluša Zino, ki včasih kaj bere iz knjig; ob pesmih se ji rosi oko, povestim sledi brez sape kakor v blaženih davnih dneh! »Lasje so vam osiveli, mati, srce pa je pomlajeno za dvajset let,« ji govori sin pogosto. »In kako da nič več ne kolnete, kaj?« »Treba mi ni,« se smeje Kastelka. »Preveč sem srečna in pokojna; da bi bilo tebi vedno tako! Dobro mi je, ničesar si več ne želim, za ničimer se ne poganjam, in nič me več ne jezi. Dom stoji trdno, ti živiš, mržnji, napuhu in ni-čemurnosti sem se odrekla za zmerom; zdaj je 18* 195 čas moliti, ne preklinjati. Edino, česar mi manjka, sta Jože in Tone; pa kaj, ko sem tebe tako vesela, da se komaj spomnim njiju dveh! Naj mi ne štejeta v zlo, saj pridem kmalu za njima.« In ko se otroka upirata črni prerokbi, maje trdovratno z glavo ter utihne; ona ve, kar ve. Kaj zato, če ugasne stara garavka? Mladost bo cvetela brez nje in orala, kjer ona prestane; tako majhna bo cena za toliko blagra! Kadar mati spi, se neredko spusti molčanje med gada in Zino. V teh letih izkušnje sta si povedala vso ljubezen iz dalje, spoznala jo v hrepenenju na vekomaj. Svet jima je neizmerna zelena roža; na nji ležita dve mladi rosni kaplji ter se bleščita druga drugi. Kako revni bi bili, če bi morali govoriti! Včasih že kar ne verjameta, da besni vojna po zemlji; tako globoko in daleč sta jok in škripanje z zobmi . . . »Kolika sreča je vendar živeti!« šepne Janez pogosto sredi tega zamišljenega molčanja. *Kljub vsemu je dobro na svetu — mi niti ne vemo, kako!« Prestano trpljenje kopni in bledi kakor gnusne sanje ob petelinjem klicu; zmerom red- 196 kejša trenotja mu dramijo v spominu sive obraze izza palisad. Takrat se zgrozi, senca mu zleti preko čela, in strastno se obrne k Zini: »Veš veliko resnico, ki sem jo tam spoznal: brez doma in svobode ni zdravja telesu ne duši, ni dobrote, ni plemenitosti. . . Zapisano je, da blagor tistim, ki zaradi pravice preganjanje trpe; in kdo bi se branil križa, kadar so vsi poklicani? Toda strašno je: brez doma, brez svobode... Ne daj ti Bog slutiti, kako podlo gnijo ljudje v takam življenju! Dom in prostost sta izvor vsega dobrega; brez njiju ni zveličanja, ne enemu, ne vsem.« Jasno povzame čez minuto: »Zina, kadar nam vzidejo dnevi svobode — kakšni ljudje bomo takrat, samisvoji na svojem! Le kdor ne hlapčuje, kdor si gospoduje sam, more biti velik, dober in čist; le on je vreden sedeti za mizo človeštva. O, kako bodo ljudstva strmela nad nami!« Ob deževnih jutrih se Janez posebno razveseli dekleta. Otožnejši je takrat in slabejši; komaj vrnjene moči potrebujejo solnča. Ves obraz mu zašije, kadar vstopi Zinka, sveža in rdeča od nagle poti, z lasmi polnimi rosnih kapljic, in poboža mater po trudnem temenu: »Naspite se, mati, varuška je prišla!« 197 Kastelka objame malo s pogledom tihe zahvale, poljubi gada na čelo in stava molče na ono stran; počasi zaškripljejo vrata za njo. Vsako jutro je trudna do mrtvega, in vendar zdrži noč za nočjo v temi zraven sina ter ne zaspi, če jo še tako prosi. Moči ji pešajo; nič več ni stara železna Kastelka ... Zdaj počiva. Sama sta ostala otroka v sobi, ki jo zaliva dež s sanjavo godbo; skozi okno dihata gozd in trata svoj aromatični hlad. Rahel vonj po dobrem milu in sveži obleki se širi od Zine, ki sedi na znožju postelje z očmi svetlo uprtimi vanj. Luč ji prihaja izza hrbta; zlati oblak njenih las izpreminja svoj lesk od vsake meglice, ki plove mimo. Janez sloni napol oblečen in toplo zavit v volneno ruto na svojem ležišču ter v mehki hvaležnosti posluša dekličino kramljanje. Njeni ustnici sta podobni dvojici rdečih metuljev, ki trepečeta z razprostrtimi krili na cvetoči kitici zob. Zdi se kakor bi pela ptička o tisoč rečeh, žalostnih in veselih, resnih in razposajenih ; zmerom jo je sladko poslušati, najbolj pa, kadar prerokuje bodočnost: tako modro ima vse preračunjeno v svoji lepi glavici! Janez strmi, kako se je razcvetla v letih ločitve, in komaj 198 verjame, da hoče biti njegova; v teh hipih ga polni misel na zdravje s šumečo neizmernostjo koprnenj. »Zinka«, seže enkrat po njeni desnici, »kdaj bova spet plesala, kakor sva včasih na vaši verandi?« ^Kmalu, zlati,« obljublja dekle. »Še letos, ako zdravnik dovoli. Cena ima novo harmoniko in je obljubil, da prvič nategne meh za naju dva.« »On bo pa čakal!« se smeje gad. »To je predolgo, Zinka; jaz hočem takoj. Vsaj tebe naj vidim plesati.« »Zaplešem ti,« pravi ona. »Ne, mati bi se zbudila; ne smem.« Pomisli, nasmehne se tiho, zardi ter ukaže gadu mežati. In Janez meži ... »Zdaj smeš!« mu šepne dekle sredi sobe; vrti se na bosih nogah, iztezaje roke, prav kakor bi se lovila ž njimi, ter si pripeva z rahlim, pridušenim glaskom. Medleč smehljaj igra ž njenih na fantova usta. In spet mora Janez zapreti oči; pa tudi če bi goljufal, bi bilo zaman, ker se je skrila očem za končnico. Toda on ne zna goljufati, premlad je še! Včasih pride Galjot pod večer, da se vrneta s hčerjo. On in zdravnik povesta, kaj je novic 199 po svetu; ali Janez ju sam ne izprašuje. Gad ve, da pride, kar mora priti; danes ali jutri, svoboda jase na rdečem konju s solncem vštric ter vihti upajočim bandero izpolnitve. In kdor ima gadja ušesa in gadje oči, sliši v kamenju stok in v vetru vriskanje, on vidi v majskem nakitju gor in dolin lesketanje strasti, s katero se pne ta uboga, krasna zemlja svoji veliki pravdi naproti. 200 XX. /V^nogo sreče je prinesel zadnji mesec našim * " * ljudem; toda ostala je temna senca, ki mori Galjotu dušo in skeli Zino v dno srca, čeprav jo skriva Kastelki in njenemu sinu. Tej senci je ime sramota Galjotove Jele, in glas o nji gre od konca do konca doline. Jela je divje krvi, pred zakonom spočeta hči prve ljubezni, otrok svoje matere, ki je v srajci ušla za očetom. Blagor Galjotu, da ji ni branil Kastelčevega Jože! Gad je bil poštenjak, čisto in nedotaknjeno je pustil nevesto, ko je odhajal v smrt; ali njegova krogija je ubila tudi njo-Deviški zublji, ki so goreli zanj, so zrastli v razbrzdan požar, in tuji ljudje so jih gasili. Prvi jo je izročil drugemu, drugi tretjemu, kdor je hotel, jo je imel; njena blaznost ni poznala meja in ni iskala krinke. Kakor žival je sledila duhu po moških, žvenket oficirskih ostrog jo je mamil z nepremagljivo, usodno silo. Ko je oče izpregledal, je bilo zdavnaj prepozno: zaman prošnje in očitki, zaman polom in tepež; izpod njegove 201 palice je tekla na sestanek s pisano suknjo, iz zaklenjene sobe je skočila bosa na vrt... Škodoželjna slava njenih objemov je šla od ust do ust, vaščani so s prstom kazali za Jelo, in Ka-stelka je gledala v stran, če sta se kje srečali. Galjot se je večkrat razjokal pri vdovi; nji edini se je upal potožiti svoje gorje. Sam ni vedel, ali naj ubije izgubljenega otroka, njo in prvega, s katerim jo vidi, ali naj jo pomiluje, zakaj predobro je vedel natihem, kaj je napravilo iz ponosne Jele to bedno igračo moških strasti. Nazadnje so ljudje nehali pljuvati za njo, češ, da ni zdravega uma in sama ne ve, kaj počenja. Oče je stisnil zobe, ter se storil slepega; le po krajih, kjer je domneval njene sestanke, se je ogibal hoditi. S hčerjo ni več pregovoril besedice, in kadar je slišal njeno ime, je zardel ter povesil oči. Da ni imel Zine, kdaj bi bil že obupal! Toda kmalu nato se je Jela poboljšala brez strahovanja in dobrih besed. Galjot in Zinka sta ugibala vsak zase, da se je morda zaljubila v mladega poročnika Ogra, ki je bil pred meseci z baterijo v vasi na odpocitku, v mirnih časih pa je opravljal službo gimnazijskega učitelja. To je 202 bila za očeta nova skrb: tujcu ne bi dal hčere za nič na svetu. Hkrati pa mu je odleglo, zakaj Jela ni pogledala nikogar, čeprav so pisma z bojišča le redko padala v hišo. Prve dni maja so vsi spoznali vzrok nenadne izpremembe, in danes je sirota sama priznala resnico. Po kosilu je obsedela za mizo ter plašno uprla pogled v očeta. Bila sta sama. Galjot je molčal in čakal, ona se je drgetaje davila s prvo besedo. »Govori,« je dejal oče s trdim glasom, videč, da hči ne more začeti. Izvlekla je list, položila ga predenj, zakrila si oči ter udarila s čelom ob mizo. Lajoš je pisal, da si vzame dopust in jo poroči, »ako je oče voljan zagotoviti njeno bodočnost«. »Vzdigni glavo in poslušaj,« je izpregovoril stari brez pomišljanja. »Kar sem rekel, sem rekel; Galjot nima dvojne besede za eno reč. Z mojim blagoslovom, z beličem mojega denarja ne boš tujčeva žena; kdor hoče roditi zaničevavce mojega jezika in sovražnike mojega rodu, nima doma pod mojo streho. To pomni in stori po svoji glavi!« 203 »Imejte usmiljenje, oče!« stoka Jela, belejša od belega prta, in sklepa roke. >Moram ga vzeti, moram! Oh, dajte, da vam povem .. .« »Kaj treba pripovedovati, ko vpije vsa vas? Sramuj se in molči ... Saj misliš tisto, kaj ne?« In nehote pokaže s prstom na hčerin trdo pre-pasani život. Dekle se zgrudi na kolena. Še njemu, jeznemu starcu, se lomi srce, ko posluša njen jok. »Pustite me, oče, ki nisem vredna, da gledate name... O, saj mi ni zanj, ne mislite! Sovražim ga, črtim jih vse do zadnjega . . • Le to je — da to! Moram, oče, usmilite se!« Objemlje mu kolena, njegovo roko lovi ter jo umiva s solzami. »Zaradi sramote! Doma mi ni več živeti; komu naj pogledam v oči s to sramoto na sebi?«. Krčevito ihtenje jo zvija na tleh. »Čudno, da ti govoriš o sramoti,« zabrusi Galjot s srdito grenkobo. »Pozno si našla pravo besedo! Otroka imeti je manjše zlo kakor to, da si postala —« Toda psovka mu obtiči na jeziku; tega ne poreče, zdaj ne! »In vas, oče — kako vas osramotim! Za vse dobrote, za vso ljubezen .. .« »Nu, hvala Bogu!« se zagrohoče stari obupno. 204 >Vendar se spomniš blata, ki si ga nasula na jnojo pošteno glavo!« Hči je zadeta v srce. Tako brezumno rada je zmerom imela očeta, kljub vsej svoji nepokorščini, kljub vsej nesreči! Malikovala ga je, kakor oče njo... In ga je obsula z blatom! Šele zdaj občuti svoj greh; nikoli je ni slišal Galjot tako žalobno zajokati kakor zdajle. Toda on molči, neusmiljeno se obrača stran. Jela se plazi za njim, poljublja mu prah na čevljih in čaka; dolgo čaka — nato se pobere in opoteče k vratom. Takrat se zdrzne oča Galjot; ostra misel mu prebode glavo, in ves njegov trpki gnev se pogrezne bogve kam. »Stoj,« vikne za njo, »sem pojdi! Kam si hotela?« Zdaj molči ona; pogleda ga in ne reče besede. Toda njene oči so dovolj zgovorne: mrtve so, brezupno temne, kakor voda v mlinskem jezu pod skalo. In oče razume! »Zato, ker te Ogru ne dam?« jo vpraša zamolklo. Dekle odkima z glavo: »Brez vašega blagoslova nikoli!« šepne ubito. 205 »Zakaj potem? Ker te je sram?« Tudi zato ne. Ali Jela ne more več govoriti. Blazna bol jo davi, jemlje ji dih in vid; opoteka se kakor pijana. Vsa njena čuvstva so strasti, oče jo pozna od malega. V smrtni tesnobi se zdajci ozre v njegov obraz s pogledom, ki prekipeva brezmejne žalosti in kesanja. To, to je glodalo v nji vse te mesece, ko je hodila kakor spokornica, s povešenimi očmi: ona ne more živeti, ker ne sme upati očetovega odpuščanja... In ta trenotek ju združi. Že je zgrabil Galjot svojo Magdaleno, kot bi se bal, da mu šiloma uide; že jo tišči na svoje široke prsi, mrmraje z raskavim glasom: »Tak še to si mi namenil, nesrečni otrok!... In dete v tebi se ti ne smili, da ga hočeš pogu-biti s seboj ? . .. Ne vprašaš rajša očeta, ali ti more verjeti, da ne bo nikoli več tako?« »Mari me še hočete, oče? Odpuščate mi?« vzklikne hči kakor grešna duša, ko vidi namesto pekla odprti raj pred seboj. Tisti hip je spet na kolenih in joče glasneje ko prej; ali to niso solze obupa, marveč odrešenja. »Kaj mi ostane drugega, Bog nebeški! Na cesto te ne morem pehniti, da mi pogineš ob 206 nji. Poslušaj me, Jela: še zmerom te hočem, ker ne prenehaš biti moj otrok, če padeš še tako globoko. Toda ne odpuščam ti danes, ne čisto, ne vsega; storila si mi, česar noben sovražnik ne more — premisli! Pozneje, da .. . Sama veš, kedaj... Imej usmiljenje z očetom in stori, da ti enkrat odpusti!« >0, nikoli več, oče, verjemite že zdaj! Predramila sem se... Nikoli več! Saj nisem bila pri pameti, sama nisem vedela, kaj se godi z menoj; nekaj mi je sedelo za vratom in me je gnalo . ..« »Vstani, sirota!« jo vzdigne Galjot in se mahoma spomni rajnice, kako mirna in krotka je postala, kakor hitro je ležala prvorojenka v zibeli. »Bog nama daj pomoči, da izbriševa madež ! Rajši bom nosil križ s tabo vred, kakor da bi te izgubil in ugonobil... Ti pa ne misli na sramoto; misli, dekle, na to, kar hočeš biti za-naprej; pokaži ljudem in meni, da tisto ni bila Galjotova Jela! Glej, vsi so te radi imeli; še zdaj te marsikdo pomiluje ... Kdo ve, nemara se vendar najde poštenjak, ki te vzame za ženo. In če bi ga prav ne bilo — glavo pokoncu: ozri se na sosedo in postani Kastelka na Galjotovem!« 207 Jela ga drži za oba kraja suknje in mu tišči glavo v prsi, kakor bi jih hotela zlomiti. Potem vzdigne obraz, ki ji žari od sramu, hvaležnosti, ljubezni ... In resno zmaje z glavo: »Ne, oče, ne bom se možila... Ali imam po tem, kar ste zdaj storili, še kaj pravice do svojega življenja?« Toda iž njenih solza se blešči vprašanje, ki ji ne more z jezika. Galjot ga prestreže: »Vem, kaj misliš... Otrok bo naš: kjer mati, tam dete, o tem je škoda besed. Nihče ne bo vprašal, odkod je, in rad ga bom imel kakor tebe in Zino, — saj ne bo Oger, saj bo naš!< To rekši prime hčer za obe lici ter ji poljubi skesano čelo. Odleglo mu je. Stoinstokrat še zajde solnce, preden bo madež nehal skeleti, ali vendar ga je lagije prenašati v odpuščanju in upanju boljših dni. Že dolgo ni stopal na Kastelčevo tako svobodno kakor danes. Sredi poti se ustavi, premeri z očmi obe domačiji ter zamrmra sam pri sebi: »Soseda pravi tolikrat, da Kastelcev ni treba biti sram — Galjotov tudi ne, se mi vidi! Vsak je sam svoj sodnik, vsak ima svoje grehe in zasluge; še z lučjo ga ne najdeš, ki bi smel pobrati kamen zoper bližnjega...» 208 XXI. I3rvi dan rožnika se počasi nagiblje k večeru. * Pred hišico v Konjski rebri sedi gad med Kastelko in Zinko na novi klopici, katero je Prohor nalašč postavil zanj, da se udobneje solnči. Zamišljeni so vsi trije; gospa je prvič povedala zgodbo tiste noči po njegovi vrnitvi. Razložila je otrokoma strašni boj svoje duše ter ponovila vse, kar je tujec govoril. »Sanjali ste,« razsodi Janez po dolgem molčanju. »Vsak ve, da so sanje najbolj žive, kadar je duh izmučen od žalosti in skrbi; tudi meni se je prikazalo marsikaj, in ne le enkrat.« »Mogoče,« kima vdova, pa nič kaj ne verjame. »Naj bodo sanje ali resnica, povedala sem vama, ker slutim, da kmalu ne utegnem več.« »Spet slutnja!« vzklikne dekle karaje. »Včasih ste jih sami zmerjali, da so za stare čarovnice!« »Saj to sem zdaj postala! In marsikaj me je modrilo vmes; ne, slutnje niso zmerom prazne .. . Kar čutim, kako se napenja kladevce, da udari mojo uro. In čemu je ne bi ? Mali grunt 209 je oskrbljen; želela sem, da bi bila tudi na velikem še pri žetvi, ali zdaj kaže, da bosta slavila ta praznik vidva sama in drugi, ki so bolj spočiti od mene. Trudna sem, spanec me sili, tisti globoki, dolgi, ko zraste človeku trava iz srca... Da bi vsaj učakala znamenja prihodnjih časov 1« doda hrepeneče. »Ne le znamenja, časov učakate,« pravi sin, stiskaje starki roko. »Pred durmi stoje, čez vse hribe piha veter svobode; koliko boljše je že kot pred letom dni! Ali to so le prvi zvončki pomladi: bliža se dan, ko sama raztrga oblake in stopi med nas.« In res se menda raduje vse naokoli nečesa posebnega. Dočim je Konjska reber odeta v pozno popoldansko senco, se širi pod njo dolina in kipi onkraj polja Sevški hrib v praznični zlati luči; še v temnih piramidah smrek na obzorju je nekaj svetlo hrepenečega. Polja in sela počivajo, zamišljena v veliko skrivnost, ki se zdajzdaj razreši; drobnim cerkvam, ki čepe na zelenih kopcih višin liki beli golobje z navzgor obrnjenim kljunom, se nič ne pozna, da nimajo več zvonov in ne morejo pozdraviti ale-luje, ki se bliža. Kastelčevina gine oddaleč, se 210 vtaplja med Čredo vasi kakor velika ovca med jagnjeti: bogata slika okolice srka vse podrob' nosti v svojo živo, široko celoto. Izza hribov se dvigajo kupčki in višji grebeni svetleje višnjeve barve, in še odonkraj njih se zdi, kakor bi vpile daljave: tudi me smo tu, smo z vami, Kastelka, gad in dolina! »Poslušaj, ZinkaU vzklikne Janez nenadoma. »Kdo je pravil, da hrani godec novo harmoniko zame?« In kaže s prstom nizdolu- Bajta, kjer prebiva pijanček z materjo-starko, čepi tik pod rebrijo; na sadovnjaku za njo se vidi živa pika, manjša od črnega mravljinčka-Ta pika je Cena, ki v senci vleče harmoniko, iti kolikokrat pljusne sapa v breg, se razločno sli' šijo njeni glasovi. »Novo izkuša,« prisluhne Kastelka. »Nič kaj mu ne gre izpod prstov. Čujta!« Res ubira godec nevajen napev; tipke se puntajo, melodija sili v poskočnico in vendar noče biti. Ali Cena ne odneha; še parkrat spo-drsne, pa jo ima. Vesela harmonika doni mogočno, kakor bi jo bil obsedel slovesen duh; prav dobro se čuti, s kakšno silo na-teza mehove. i& 211 »Naprej zastava!« vzklikne Zina. »Kaj ga je navdušilo? Kar ni za v pete, ni Cenova šega!" »Nekaj se je zgodilo,* pravi Janez pomembno. »Glej očeta in doktorja, kako dirjata gori!« Izza ovinka gozdne steze sta se prikazala Galjot in zdravnik; očividno se jima mudi, kot bi nesla veliko novico. Živahno se razgovarjata in mahata z rokami; doktor vihti palico, Galjot klobuk, in toliko da ne poskakuje. »Kaj vesta veselega?« jima zakliče vdova naproti. »Pa niso sklenili miru?* »Vse več prinašam, Kastelka! Še dosti več! Sosedov obraz je rdeč od razigranosti. »Potem je nekaj o stari pravdi...« šepne Janez dekletu. »Govorite, oče, govorite!« Doktor je zinil, toda Galjot hiti oznanjati blagovestje. »Mir ni sklenjen in menda še dolgo ne bo. Toda naši poslanci na Dunaju so povedali pred Bogom, cesarjem in celim svetom, da hočemo biti na svoji zemlji sami gospodarji ter stojimo za svojo prostost od zdaj zanaprej do konca, dokler nam je ne dado .. .« En vzklik iz treh grl je pozdravil visoko novico: to je bil glas, ki ga stoletja niso slišala! 212 Sosed bi rad povedal več, pa ne ve vsega natanko. Toda zdravnik razvija časopis ter govori o zgodovinski deklaraciji tridesetega maja, kakor bi ga poslušala vsa dolina ob znožju rebri. Glas trepeče staremu gospodu, oči se mu rose od veselja; on je gredoč navdušil Cena, da gode častitljivo bojno pesem. Kastelka ga komaj posluša. Ženske ne gledajo politike na globoko in široko, tem bolj pa jih omamlja, kadar se zablisne velika gesta nad vrvežem njenih drobnjarij. Debele solze dero stari po licih, ko strmi v večerno zorenje vrhov in vidi v duhu svetlejšo zarjo, razlito na poldrugi milijon svobodnih ljudi, svojih na svojem in združenih z brati! Kralj Matjaž zvenkeče na plan, ilirska zvezda mu sveti nad glavo, trobojnice fofotajo od Gospesvete do laškega Vidma . . . Zina sloni ob njeni rami, vsa bleda od sreče; ustnice ji drhte, zrenice so uprte vanj ter kličejo: »Raduj se, preljubi — dan, ki sva verovala vanj, nama vzhaja!« Janez prvi podre molčanje. »Če bi kdo vedel,« govori kakor samemu sebi, »če bi kdo vedel, kolikokrat sem mislil na to! Ti Zina veš, ti edina... Ves čas trpljenja 213 sem nosil v sebi to misel: odkrito in pred vsemi moramo povedati, kdo smo in kaj je naša neomajna volja. Izbrati cilj ter iti za njim, ne oziraje se na desno, ne na levo; pokazati svojo karto in postaviti nanjo vse, kar je . . . Kdor ne tvega vsega za vse, je sodrga, ne narod; domovina, ki jo hkrati ljubimo in prodajamo, ni domovina. Ta beseda pomeni vse, ali pa ne pomeni ničesar!... In zdaj stojimo s svojo pravdo pred sodiščem sveta, zdaj smo zares! O, zahvaljeni vsi, ki mi niste dali umreti, da sem učakal tega dne!* »Topot bo zmaga naša,« pritrjuje Galjot in položi roko na gadovo glavo. »Našli smo se.« *In naše muke niso bile zaman,« se oglaša Zina. »Vse je poplačano, kar smo prestali.« »In tvoj bolnik bo še hitreje zdrav,« se muza doktor, »kaj, ti politik v krilu? Glej ga, kako se mu bliskajo oči, sužnjiku babilonskemu! Da, mladi mož, vrnil si se v dobri uri.« »Sam pekel nas ne premore,« mrmra gospa kakor v snu, in besede nočnega gosta se dra-mijo v njenem spominu. »Narod govori z usti poklicanih in potrjuje nas vse, ki smo hranili zvestobo tej ljubi zemlji. Mi smo jo zaslanjali pred zimskimi viharji, vi mladi boste gledali 214 njeno pomlad ... Bodita ji dobra orača, gad in Zinka, da zaslovi Kastelčevina po našem svetu; 'n kadar me več ne bo, vsadita pred domom zeleno iipo v spomin današnjega dne in v opom-njo stare Kastelke ...« Vsi se spogledujejo. Vdova govori čedalje piše, čudna krotkost ji obliva obraz, shujšana tostava leze v dve gubi. Nejasen strah je zavladal okoli nje. »To je moje znamenje,« povzame z usiha-jočim glasom. »Kadar umrem, ne žaluj za mano, Janez ... in drži jo . . . svojo zemljo ...« V tem se je oprijela sinovega komolca in padla nanj, kakor bi mu hotela nasloniti glavo na ramo; noben vzdih, noben drhtljaj ne priča o bolečini. »Mati! vzkrikne fant prepadel ter zdrkne pred njo na kolena. »Ljuba mama, kaj vam je?« Toda stara omahne po klopi, ne da bi se lovila. Galjot plane k nji, doktor priskoči z resnim obrazom. »Naglo v hišo!« veli zdravnik. »Pusti jo, fant, bolnik je odveč pri tem poslu. Zina, ž njim ostani.« Oprezno jo primeta in neseta v sobo. Dekle zajoče z drobnim, tesnobnim glasom. 215 Janez se komaj zaveda; ves svet se vrti okrog njega v mrklem, brezumnem plesu. »Mati umira... K nji moram, k nji!« si vikne z grozo in tava k vhodu, držeč se zidu. Kolena se mu šibč, v učesih buči preteča godba. Med vrati ga zdajci mine slabost, bučanje utihne; le nekaj ponavlja v težkem taktu: »Mati umira, ubilo jo je veselje ...« Galjot ga prestreže na izbinem pragu: »Drži se, fant, hudo je ... Se pravi...» Gad ne posluša in skoči naprej. »Srce,« pravi doktor, vstajaje od postelje. »Korajžo, Kastelec, bodi mož.« Toda Kastelcev ni treba učiti moštva. Mati leži, gleda sina z odkritimi zrenicami in ga ne vidi: žena s koso je opravila delo, preden sta jo prinesla noter. Gad ni zamudil ničesar. Zinkin jok pretrga smrtno molčanje; Galjot stoji zadaj in čudno stoka. Veter je planil močneje v reber; zdi se, kakor bi sedel na dimniku ptič z ogromnimi krili ter prhutal, da odleti s svojim plenom ... Janez kleči pri Kastelki; on ve, da je mrtva, toda jokati ne more. Dva vroča stebra tiščita iz 216 prs v oči, neizmerna žalost se krči v srcu — ihtenje ne najde poti na dan. Narobe! Nekaj visokega stopa vanj kakor bog v svoje svetišče ter izpodriva slabost od hipa do hipa; čim polnejši je te svečane sile, tem bolj občuti, da mati ne diha več. On razume njen testament: »Ne da mi žalovati, ki je svoj živ dan sovražila solze. Ona hoče spomina v tem, da varujem zemljo in hranim zvestobo, katero mi zapušča; v to mi daruje svojo neupogljivo dušo. Sij vame, mati, vsa se naseli v meni! Že čutim objem tvoje ljube, ki se polašča gadje krvi; ima me, ne izpusti me nikoli več, drži me, kot je držala tebe. Držim jo tudi jaz, do smrti, do groba . .. Počivaj v miru, Kaslelka s KastelčevegaU S to mislijo vstane, poboža mrtvo glavo, zapečati onemela usta z rahlim poljubom in nežno položi prste na ugasle oči. Ko se obrne, je v njegovem pogledu trdi lesket gospodarja. Galjot je hitel z doktorjem v vas naznanit žalostno vest in poklicat ljudi, da sprejme hiša gospo na zadnje nočevanje; Zina in Janez varujeta mrliča. Vdovin obraz se je izpremenil tako malo, da človek ne ve, ali je bil že v življenju popisan s smrtjo, ali še v smrti živi. Nikdar. 217 spočiti možgani so ji zastali v široki viziji svetlobe, poslednja misel je otrpnila v radostnem smehljaju; tako je podobna utrujeni ženi, ki spi in sanja, da je nedelja. Dolgo sedita nemo drug zraven drugega in strmita v njen razorani profil. Zina sloni na Janezovih prsih, kakor bi mu hotela s svojo tesno bližino uspavati bol. Njiju misli so v teh minutah globlje od zemlje same in višje od neba; nobena beseda jih ne odkriva, noben gib jih ne kaže. Tako tiho se je storilo, da zveni tikanje rožaste ure kakor skrivnostni govor živega bitja. Večerni pajek je zapredel sobo; ko je materina glava le še skrivnostna lisa v mraku, se Janez vzdigne ter objame dekle čez pas. »Stopiva na prag, da vidiva; zdaj morajo kmalu priti.« Zunaj jo stisne k sebi, kakor bi hotel reči nekaj milega in otožnega, pa mu manjka besed. Temni se; na Sevškem hribu ugaša zadnji rdeči odsvit. Indigasti zvon noči se spušča niže in niže, zvezde v njem se biešče ko žeblji od blede kovine, in veliko morje samote se zgrinja nad vsemi rečmi. 21S. »Tako dobro mi d&, ker si z mano,!« šepeče moška senca pred hišo v rebri. »Samo tebe imam še na svetu.« »In njo, in njo!« odgovarja senca device. -Ljubezen, katero je dala življenju, ne more umreti; v najmanjšem zrncu prsti, v sleherni travni bilki, v vseh dobrih in močnih mislih in delih je tvoja mati pri naju!« Spodaj plaka mrtvaški zvon. Veter češe hribom temena, kakor bi zemlja orglala na svoje šume in pela črno mašo Kastelkini duši. »Sladko počivaj, borivka!« moli mladi gospodar. »Zvesto ob srcu tvoje grude bo gorela gadja vera, in gadje gnezdo bo stalo za dom in staro pravdo v tvoj spomin na vekomaj!« 219 Oddelek za razisk. dejavnost VL LEVSTIK V. Gad je...
 
[[Kategorija: Dela]]