|
== XVII. ==
Kastelkina okna so nastežaj odprta; v izbo diha zrak prvih toplih dni. Beli zastori se majejo v rahlem vetru, ki polni vse kote z vonjavo zemlje in mladih trav. Vrabci, senice in ščinkovci se kosajo po drevju in žlebovju, da bi prevpili mnogoglasni hrup dvorišča, ki se dviga h gospe liki šum neutrudnega, večno teptajočega stroja. Dekle kriče veselo okrog vogalov, ruska ujetnika Ivan in Prohor brundata ob skednju; pomlad je pomlad, in vsaka stvar ji rada vriska naproti, ko se po dolgih mrazovih nasmehne izza gora.
Edino bitje na vsej Kastelčevini, ki ne sliši radosti, ne vidi plesa žarkov po nežnem brstju in ne čuti vesne v vseh kosteh, je gospodinja. Vrata v izbo so prislonjena, in Polona, ki hodi vsak trenotek mimo, se ji čudi že dobro uro, kako strmi pred mizo križemrok na sredo prta. Zarana so posli opazili, da ni kakor po navadi; nikogar ne ošteva, z živo dušo ne govori, jedi se ni doteknila. Pismo, ki je prišlo včeraj, je 158 danes proti svoji navadi odprla in prebrala; zdaj se veter poigrava ž njim, zrinil ga je tik do nasprotnega vogala mize. Kaj premišlja stara? Zina je bila dopoldne v trgu; po kosilu je tudi ni bilo h Kastelki. »Da bi vsaj prišla in jo razvedrila!« zdihuje dobra Polona sama pri sebi.
Toda vdova se ne spomni Zine; kar praznota je v nji. Sivo je v možganih, sivo pred očmi, tihota v srcu, molčanje kroginkrog; njen obraz je mrtev kakor glina, le ustnice se pulijo izpod zob, in kaplje krvi na njih pričujejo, da ji ni dobro v tem pokoju.
Čez dolgo se zdrami; blodna luč se ukreše v njenem pogledu, usta pa utrpnejo v obupni, grenki črti. Prav gotovo, Kastelka bi jokala, če bi še vedela kako. Zgane se, roko položi na čelo in tava kakor v snu na hišni prag. Toda spet ji ni pogodu; solnce ji vriska preveselo v obraz, naravnost iznad Konjske rebri, in poslopja se preveč bahavo šopirijo v njegovem sijaju.
»Ali naj zažgem vse to in skočim v ogenj, ko bo najviše ulil, da se rešim pekla?« mrmra vdova z mrzlo brezupnostjo. Okrene se v hišo in hodi iz kota v kot, iz sobe v sobo; nikjer ji ni obstanka. Pred fantovsko 159 kamro postoji, pomisli ter izvleče ključ; leto dni je ni odklepala, prah leži prst na debelo po tleh in pohištvu. Stara tiplje tuintam, odpira predale, opoteka se kakor pijana in sama ne ve, kaj počenja. Nazadnje odpahne okence ter klikne Jero, naj posnaži in prevetri. V star »Narod«, ki ga je pustil še Benjamin na komodi, pobere nekaj drobnih reči ter jih odnese doli; komaj je položila zavoj na pisalno mizo, se oglase na pragu koraki. Moški je, Galjot; brez trkanja stopi skozi odprta vrata. »Dober dan Bog daj, soseda!« Nejevoljno vzdigne Kastelka glavo in mrzlo pogleda prišelca, ne da bi odzdravila. Toda Galjotu se trese glas, potrt se zdi, njegove oči so rdeče in čudno vprašujoče. »Nu?« zategne vdova nehote. »Ves izgubljen si ... Kaj te je pobilo?«
Okrene se v hišo in hodi iz kota v kot, iz sobe v sobo; nikjer ji ni obstanka. Pred fantovsko kamro postoji, pomisli ter izvleče ključ; leto dni je ni odklepala, prah leži prst na debelo po tleh in pohištvu. Stara tiplje tuintam, odpira predale, opoteka se kakor pijana in sama ne ve, kaj počenja. Nazadnje odpahne okence ter klikne Jero, naj posnaži in prevetri. V star »Narod«, ki ga je pustil še Benjamin na komodi, pobere nekaj drobnih reči ter jih odnese doli; komaj je položila zavoj na pisalno mizo, se oglase na pragu koraki. Moški je, Galjot; brez trkanja stopi skozi odprta vrata.
»Dober dan Bog daj, soseda!«
Nejevoljno vzdigne Kastelka glavo in mrzlo pogleda prišelca, ne da bi odzdravila. Toda Galjotu se trese glas, potrt se zdi, njegove oči so rdeče in čudno vprašujoče.
»Nu?« zategne vdova nehote. »Ves izgubljen si ... Kaj te je pobôlo?«
»Se mi pozna?« osupne sosed in pomolči.
»Eh, so reči nasvetu, so vesti, Mana, ki udarijo človeka po glavi, kakor bi se zgodile njemu samemu ... Gorje nas tepe, Kastelka, gorje ... Pogum in upanje sta edina tolažba, ki nam ostane.«
To rekši premolkne, kakor bi se ugriznil v jezik. »Pravijo, da bo Janez kmalu prost,« povzame čez nekaj časa. »Takšna komisija hod zdaj po njihovih taborih, ki preiskuje in vse izpušča. Sam cesarje ukazal storiti konec svinjariji.«
Kastelka molči; nič se ne zdi, da bi jo veselilo. Galjot jo gleda postrani, kašlja, menca in spet primakne:
»Eh, so reči nasvetu, so vesti, Mana, ki udarijo človeka po glavi, kakor bi se zgodile njemu samemu ... Gorje nas tepe, Kastelka, gorje ... Pogum in upanje sta edina tolažba, ki nam ostane.« To rekši premolkne, kakor bi se ugriznil v jezik. »Pravijo, da bo Janez kmalu prost,« povzame čez nekaj časa. »Takšna komisija hod zdaj po njihovih taborih, ki preiskuje in vse izpušča. Sam cesarje ukazal storiti konec svinjariji.« Kastelka molči; nič se ne zdi, da bi jo veselilo. Galjot jo gleda postrani, kašlja, menca in spet primakne: »Tak Janez bo izpuščen ... In Tone ti nič ne piše?« »Pred štirinajstimi dnevi je prebrala Zina njegovo zadnje pismo,« mrmra stara, strmeč preko njega v zid. »Sedi, kaj boš stal!« Galjot seda raztreseno in obširno; stol mu nikakor noče stati prav. Nato vzdihne: »Tudi nam ne piše... Da bi le ne bilo hudega; skrbi me tvoj gad!« Vdova ne zine. »Slišal sem, da je bil vražji boj te dni.. . Odbili so naše po strašnem klanju in s težkimi izgubami. Ubogi fantje!« »In?« zategne stara porogljivo. »Bog ve,« pobira sosed, stokaje na svojem stolu. »Mogoče je Tone ranjen, ker nič ne piše...«
»Tak Janez bo izpuščen ... In Tone ti nič ne piše?«
»Pred štirinajstimi dnevi je prebrala Zina njegovo zadnje pismo,« mrmra stara, strmeč preko njega v zid. »Sedi, kaj boš stal!«
Galjot seda raztreseno in obširno; stol mu nikakor noče stati prav. Nato vzdihne:
»Tudi nam ne piše... Da bi le ne bilo hudega; skrbi me tvoj gad!«
Vdova ne zine.
»Slišal sem, da je bil vražji boj te dni ... Odbili so naše po strašnem klanju in s težkimi izgubami. Ubogi fantje!«
»In?« zategne stara porogljivo.
»Bog ve,« pobira sosed, stokaje na svojem stolu. »Mogoče je Tone ranjen, ker nič ne piše ...«
»In?«
»Stoj; ne trapi se, prijatelj. Sama ti povem, kar imaš na jeziku: moj drugi gad je ubit. Zahvaljen bodi za dobri namen!« Galjot jo široko pogleda, prebledi ter nekaj zastoka.
»Ná, beri,« pravi vdova tiho in mu porine pisanje, ki leži na mizi.
»Na, beri,« pravi vdova tiho in mu porine pisanje, ki leži na mizi. Sosedu se treso roke; solze mu drhte v očeh in v glasu: »Od polka! ... Tudi mi smo dobili sporočilo; tovariš piše, ker ga je on že zdavnaj prosil... Da naj te pripravimo, ako je še časa... In da je zmerom mislil nate in te pozdravlja še z onega sveta... Granata ga je ubila na mestu; ni se mučil; pokopali so ga Lahi.« »Vse vem; tu notri stoji," potrka stara na pismo. »Odprla sem ga, ker je prišlo takšno tudi po Joževi smrti; vedela sem, še preden sem brala, že snoči, vso noč ... In davi sem ga odprla.« »Uboga Mana!« Galjot ji položi roko na ramo. »Zaupaj in prosi Boga, da ti vsaj zadnjega 162 ohrani.. . Tolaži! te ne bom; kaj so besede materinemu srcu!« »Ni treba!« se otrese Kastelka. Ustnice ji drgečejo, v prsih se vidno nekaj napenja in raste, pa ne more na dan. »Umrl je za nas vse,« povzame sosed. »Za nas!« krikne vdova besno. »Tudi oni tam, na drugi strani, pravijo ,za nas'! Kdo smo mi in kdo oni? Zaradi tega ,mi in vi, za nas in za vas' bodo svet iztrebili!... Za nas! Predvsem zame, kaj? Za mater, hahaha!« Posinela je od strašnega, krčevitega smeha. »To je drugi, ki ga imam na vesti: rodila in ubila!... O Bog, o Bog, ali slišiš matere, kako te kolnejo sirom sveta?« Tako škriplje in stiska pesti proti nebu, da pokajo členki; vse more, jokati ne more več. »Zdaj pride tretji na vrsto ... In kar storim, je zaman! Oh!... Dovolj, dovolj!« plane zdajci. »Znorim, razbijem si glavo, do tal požgem, kar sem napravila, in konec!« »Mana, kaj misliš?« se splaši Galjot. »Kaj hočeš storiti, za Kriščevo voljo?« »Kaj hočem storiti?« rjove Kastelka, stoječ sredi sobe in kopaje z nohti po nedrih. »Kaj n« 163 hočem storiti — haha! Hahaha! V cerkev pojdem, molila bom: zahvaljen Gospod, da si vse tako modro ustvaril... Rodila in ubila — zahvaljen bodi, o Gospod!« »Ne, Mana, meni verjemi: fant je nesel to misel s seboj; da si ga slišala, kako je govoril pri nas... Za nas, je dejal, za nas gre zdaj; na Soči rad prelijem kri! Ta misel se ga je držala, nesel jo je s seboj —« »Od misli nihče ne pogine,« mu krikne vdova v besedo. »Nihče! In tudi največji junak je vesel, da sme živeti... Jaz sem se bala zanj, to je tisto; podila sem ga, ker sem se bala! Pusti me, pusti, naj me duši, le naj — in konec! Oh, oh!« se zgrabi za grlo. Nato se mahoma sklone h Galjotu. »Povej, človek,« ga vpraša s hripavim glasom, »povej po pravici: kateri hudič je izumil te svete reči, ki se koljejo zanje? In kje je Bog, da ne ubije tistega, ki prvi ukaže: naprej!« Sosed obupno mahne z rokami. »Oh ti, Galjot!« se grohoče stara, »ti lehko tolažiš, oče dveh punic, ki sedita doma... Ali jaz sem imela tri sine! Kje so moji gadje, te vprašam, kje?«
Sosedu se treso roke; solze mu drhte v očeh in v glasu:
»Od polka! ... Tudi mi smo dobili sporočilo; tovariš piše, ker ga je on že zdavnaj prosil ... Da naj te pripravimo, ako je še časa ... In da je zmerom mislil nate in te pozdravlja še z onega sveta ... Granata ga je ubila na mestu; ni se mučil; pokopali so ga Lahi.«
»Vse vem; tu notri stoji,« potrka stara na pismo. »Odprla sem ga, ker je prišlo takšno tudi po Joževi smrti; vedela sem, še preden sem brala, že snoči, vso noč ... In davi sem ga odprla.«
»Uboga Mana!« Galjot ji položi roko na ramo. »Zaupaj in prosi Boga, da ti vsaj zadnjega ohrani ... Tolažil te ne bom; kaj so besede materinemu srcu!«
»Ni treba!« se otrese Kastelka. Ustnice ji drgečejo, v prsih se vidno nekaj napenja in raste, pa ne more na dan.
»Umrl je za nas vse,« povzame sosed.
»Za nas!« krikne vdova besno. »Tudi oni tam, na drugi strani, pravijo ,za nas'! Kdo smo mi in kdo oni? Zaradi tega ,mi in vi, za nas in za vas' bodo svet iztrebili! ... Za nas! Predvsem zame, kaj? Za mater, hahaha!«
Posinela je od strašnega, krčevitega smeha.
»To je drugi, ki ga imam na vesti: rodila in ubila! ... O Bog, o Bog, ali slišiš matere, kako te kolnejo sirom sveta?« Tako škriplje in stiska pesti proti nebu, da pokajo členki; vse more, jokati ne more več. »Zdaj pride tretji na vrsto ... In kar storim, je zaman! Oh! ... Dovolj, dovolj!« plane zdajci. »Znorim, razbijem si glavo, do tal požgem, kar sem napravila, in konec!«
»Mana, kaj misliš?« se splaši Galjot. »Kaj hočeš storiti, za Kriščevo voljo?«
»Kaj hočem storiti?« rjove Kastelka, stoječ sredi sobe in kopaje z nohti po nedrih. »Kaj hočem storiti — haha! Hahaha! V cerkev pojdem, molila bom: zahvaljen Gospod, da si vse tako modro ustvaril ... Rodila in ubila — zahvaljen bodi, o Gospod!«
»Ne, Mana, meni verjemi: fant je nesel to misel s seboj; da si ga slišala, kako je govoril pri nas ... Za nas, je dejal, za nas gre zdaj; na Soči rad prelijem kri! Ta misel se ga je držala, nesel jo je s seboj —«
»Od misli nihče ne pogine,« mu krikne vdova v besedo. »Nihče! In tudi največji junak je vesel, da sme živeti ... Jaz sem se bala zanj, to je tisto; podila sem ga, ker sem se bala! Pusti me, pusti, naj me duši, le naj — in konec! Oh, oh!« se zgrabi za grlo.
Nato se mahoma sklone h Galjotu.
»Povej, človek,« ga vpraša s hripavim glasom, »povej po pravici: kateri hudič je izumil te svete reči, ki se koljejo zanje? In kje je Bog, da ne ubije tistega, ki prvi ukaže: naprej!«
Sosed obupno mahne z rokami.
»Oh ti, Galjot!« se grohoče stara, »ti lehko tolažiš, oče dveh punic, ki sedita doma ... Ali jaz sem imela tri sine! Kje so moji gadje, te vprašam, kje?«
»Dveh? ... Nu da.«
Galjot se grize v spodnjo ustnico. »Saj izgubim obe zaradi tvojih sinov, uboga Mana! Se pravi, če je tako zapisano ... Mana, misli na Janeza; njega še imaš.«
Galjot se grize v spodnjo ustnico. »Saj izgubim obe zaradi tvojih sinov, uboga Mana! Se pravi, če je tako zapisano ... Mana, misli na Janeza; njega še imaš.« »Pusti! Da pogubim tudi njega? Dovolj tega! Verjameš zdaj, kar sem povedala tebi, Zini in vsakomur? ... Kaj naj storim? Kar objamem, je prekleto, kar podim, je prekleto — tak kaj ? Tak kam?« ponavlja stara s suhim, še vedno brezsolznim siganjem. Sosed se prime za glavo, kakor bi se bal, da mu poči. Za nekaj časa povzame: »Ljuba Mana, poslušaj me pametno, ako moreš: zato sem prišel. Najtežje si vedela sama — hvala Bogu, in Bog te potolaži. Ali, Mana, prinašam ti drugo sporočilo — veselo vest, sem hotel reči,« popravi naglo, videč, da je stara izbuljila oči ter omahnila za mizo. »Veselo novico, takorekoč ... Janez je prost.« Kastelkin obraz se zjasni in stemni zaporedoma; še širje ga gleda zdaj, počasi nese roko na prsi. »Janez je tukaj.. .< Vdovina glava pade na trdo mizo ... Pade, ne enkrat — ona pada, bije s čelom po hrastovim, da hiša bobni. 165 »Moj Bog! Moj Bog!« To ni renčanje besne volkulje, ki klesti z zobmi nad ubitim mladičem; tožba izmučene matere je, ki jo davi strah za poslednjo brst njenega krila... In zdajci sklene roke proti njemu: »Imej ga pri sebi, Galjot — imej ga pri sebi! Ne domov, ne k meni — ti sam mu povej, da ne morem, ne smem!« »Saj je pri meni... Pri nas leži; streže mu Zina. Sirota je sama bolj uboga od njega!« Kastelkine oči so dva prepada groze. »Leži?. ..« »Leži. Bolan je ... Dolga vožnja mu je ubila zadnje moči. Hudo je ž njim; na kolodvoru se mu je udrla kri ... Uboga Zina, ki je bila ravno pri vlaku, ga je pripeljala komaj živega; vsak hip mora priti zdravnik.. . Mana, gad prosi domov, in tebe kliče; ne pojdeš k njemu?« »Ne!« »To veš, da skrbimo zanj kakor za svojega. In vendar ...« »Stori, kar hočeš! Domov ne, in jaz ne pridem; ne smem, ne morem — nočem, ali slišiš?« Galjot vstaja. »Kar je v človeških močeh, se zgodi.«
»Pusti! Da pogubim tudi njega? Dovolj tega! Verjameš zdaj, kar sem povedala tebi, Zini in vsakomur? ... Kaj naj storim? Kar objamem, je prekleto, kar podim, je prekleto — tak kaj ? Tak kam?« ponavlja stara s suhim, še vedno brezsolznim siganjem.
Sosed se prime za glavo, kakor bi se bal, da mu poči. Za nekaj časa povzame:
»Ljuba Mana, poslušaj me pametno, ako moreš: zato sem prišel. Najtežje si vedela sama — hvala Bogu, in Bog te potolaži. Ali, Mana, prinašam ti drugo sporočilo — veselo vest, sem hotel reči,« popravi naglo, videč, da je stara izbuljila oči ter omahnila za mizo. »Veselo novico, takorekoč ... Janez je prost.«
Kastelkin obraz se zjasni in stemni zaporedoma; še širje ga gleda zdaj, počasi nese roko na prsi.
»Janez je tukaj ...« Vdovina glava pade na trdo mizo ... Pade, ne enkrat — ona pada, bije s čelom po hrastovim, da hiša bobni.
»Moj Bog! Moj Bog!« To ni renčanje besne volkulje, ki klesti z zobmi nad ubitim mladičem; tožba izmučene matere je, ki jo davi strah za poslednjo brst njenega krila ... In zdajci sklene roke proti njemu:
»Imej ga pri sebi, Galjot — imej ga pri sebi! Ne domov, ne k meni — ti sam mu povej, da ne morem, ne smem!«
»Saj je pri meni ... Pri nas leži; streže mu Zina. Sirota je sama bolj uboga od njega!«
Kastelkine oči so dva prepada groze.
»Leži? ...«
»Leži. Bolan je ... Dolga vožnja mu je ubila zadnje moči. Hudo je ž njim; na kolodvoru se mu je udrla kri ... Uboga Zina, ki je bila ravno pri vlaku, ga je pripeljala komaj živega; vsak hip mora priti zdravnik ... Mana, gad prosi domov, in tebe kliče; ne pojdeš k njemu?«
»Ne!«
»To veš, da skrbimo zanj kakor za svojega. In vendar ...«
»Stori, kar hočeš! Domov ne, in jaz ne pridem; ne smem, ne morem — nočem, ali slišiš?«
Galjot vstaja.
»Kar je v človeških močeh, se zgodi.«
»Pusti me, sosed, pojdi, pojdi; mari ne vidiš, kako mi je?« hrope vdova lomeč roke.
In Galjot odhaja s povešeno glavo mimo objokanih dekel, ki so tačas začule črnega ptiča: gavran nesreče se izpreletava med orehi in jagnedi ter kraka mrtvaško pesem ...
Borovci na Konjski rebri gore kakor sveče nad krsto. Kastelka sloni s sencem na mizi, ter bode z očmi nepremično v gosteči se mrak; sivi lasje ji leže razmršeni po hrastovi, plošči. Bliža se korak, in ga ne sliši; človek je tu, in ga ne vidi; šele, ko jo strese za rame, se zbudi. Zina jo gleda; njen obraz je bel kakor črešnjev cvet.
»Kaj hočeš, dekle? Oh, nihče nima usmiljenja z mano!«
»Mati, Janez bo umrl ...« govori sirota, komaj gibaje z ustnicami; njen glas je tišji od tišine same. »Doktor maje z glavo in pravi, da je preslab. Najhujšega se je bati.«
»O Bog! Čemu hodiš? Mari ne vem, da mora umreti?«
»Janez hoče umreti doma ... Povej materi, mi je dejal, da hočem ležati v naši sobi; ako me ne pusti domov in ne pride k meni, jo bom klel v svoji smrtni uri!«
»Naj me kolne; dokler živi, je upanje ... Nič ne verjemi, Zina; drži ga, ti ga rešiš! Zaupaj, dokler ni mene zraven.«
Toda Zina maje z glavo.
»Če bi ga videli, mati! Še jaz ne upam več — oh, niti jaz ne ... Domov prosi, mati Kastelka; Jera mi je povedala, da je pravkar pospravila sobo; in jaz sem rekla, naj ga prineso ... Slišite? Prišli so — čujte, v veži — po stopnicah gredo — že so gori! Stregla mu bom sama, nikogar ni treba k njemu ... In zdaj, blazna mati, ga vrzi iz hiše, če moreš!«
Kastelka je planila kvišku, stoji kakor steber; utrip dveh src meri dolgo minuto molčanja. Zina se ne gane; strmo gleda gospo in skleplje roke na krilu.
»Ti si hotela!« izdavi vdova. »Kadar umre, boš kriva z menoj!«
»Kadar bo Janez mrtev —« povzame dekle zamolklo in mahoma utihne; oči govore za usta.
Šele zdaj ji pogleda Kastelka pazno v obraz, ki je ves popisan s strogimi črkami tragedije. To je konec. Še malo ur, dan ali dva, in dom bo brez dediča; teman vrtinec golta poslednji up Kastelčevine ... Karkoli se je približalo stari, je zapisano poginu; ubogo dekle nosi pečat obsodbe na čelu! Groza bo kraljevala pod orehi, groza pod jagnedi — ona pa, nesrečna mati, bo stala kakor zla čarovnica sredi ugonobljene sreče ter poslušala soseda, kako si ruje lase in terja:
»Dvoje hčera mi je vzela ljubezen do tvojih otrok! Vrni mi hčeri, prekleta!«
In zdajci se bridko zasmeje ter položi dekletu roko na ramo:
»Le idi k njemu, Zina; zdaj je vseeno. Zidovi se rušijo, strop se podira ... Idi, otrok; razumem te! Idi k njemu, Zina. Tvoje roke so mehkejše, in manj nesreče se jih drži ... Ne, jaz ne; sama pojdi!«
Tema je. Vdova užge sveči na pisalni mizi; nato odgrne papir, ki ga je prinesla popoldne, ter začne razpostavljati spominke po drugem sinu. Ravno za Benjamina je še prostora ... Vseeno, je rekla dekletu; in vendar ji ni vseeno. Bolj ko se brani, bolj mora misliti nanj; kakorkoli zatiska oči, venomer vidi fantovsko sobo, v nji belo posteljo, v postelji gada, ki umira.
»Joža in Tone!« mrmra iztezaje roke k njunim slikam, »kaj mi svetujeta, ljuba pokojnika? Vidva, ki vesta zdaj vse in poznata najgloblje skrivnosti — kaj pravita svoji materi, ubogi Kastelki?«
Toda mrtva molčita. Še ta jo zapuščata, še ta ne vidita njene muke! Stara upihne sveči: pa ne! Saj je vseeno; če tukaj ne sme obdržati sinov, jih tudi na onem svetu ne potrebuje. Bliža se veliko zlo, ura sodbe drevi naproti kakor oblak, ki ga jase nevihta. Nekaj strašnega leze nadnjo; že je tu, že jo drži, odnaša jo bogve kam — še malo, in vse bo končano ... Vseeno je, vseeno. Da bi le brž bilo, kar misli biti!
In vendar ji ni vseeno. Sedemkrat vstane izza mize ter leze po stopnicah; šestkrat se vrne, sedmič se splazi do vrat. V sobi je tiho. Svit bolniške lučke riše ozko črto na pragu. Ura v sobi tika, in kolikorkrat tikne, je gadovo življenje za sekundo krajše ... Dolgo stoji gospa in ne sliši ničesar; mahoma pa ji razpara srce njegov revni, slabotni glas, ki ječi:
»Zinka! Zinka! Jaz nočem umreti!«
O Bog, o Bog! Stara kleči v sadovnjaku in tišči glavo v hladno zemljo. Kako je zbežala? Kod je dirjala? Ona ne ve, ne ve — in tam gori za komaj razsvetljenim oknom umira njen zadnji otrok in noče umreti ...
Pri fari bije devet. Ne bo je konca, te strašne noči. Ura bo tekla za uro, in ena med njimi bo ura smrti. Katera? Kdaj bo prepozno? Prepozno — o Bog! Kaj more storiti zanj? S čim ga odkupi? Ni ga odgovora, ni je rešitve!
Koleselj se zapraši na dvorišče, kot bi ga satan gonil; to je Galjot z zdravili. Čemu zdravila, ko gada ne davi bolezen, Kastelka ve, da ne!
Misel ji zablisne v glavi; že ji sledi, beži po vasi, pada, vstaja, teče brez sape, stoji pred župniščem ... Okno v gornji sobi je svetlo, župnik ne spi. Pokliče ga, naj pride in ogrne štolo: uboga grešnica se izpove Bogu vsegamogočnemu svoje krivde ... Izpokori se, v prah se poniža, s pepelom si posuje glavo, in vse stori, karkoli ji poreko; po golih kolenih pojde na Golgato, samo da reši otroka!
Toda roka ji omahne s kljuke hišnih vrat: ali utegne čakati na milosti božje? In če je Bog ne usliši? Če je ne sliši — če ga sploh ni? Ona bo čakala usmiljenja, zaupala v čudež, in gad umre medtem! Kje je svet? Kje pomoč? Ječe izgine v noči.
Mesec jo zvabi na polje; vsaka stezica leži jasno pred očmi, druga drsi v drugo kakor mlečni potočki. Na desno in levo se razgrinja zemlja v svojem snu, ljubosumna zver, ki se je polakomila njene sreče; tiho leži, v brazdah in debreh je rahlo dihanje kakor v kolkih dremajoče žene, ki sanja ljubimcu naproti:
»Pridi, skrivnostni moj ljubi, odeni me s svojimi krili, razžgi me v objemu, s sokom ljubezni me upijani! Glej, kako sem se nališpala, da bom lepa zate: v vroči krvi sem si okopala grudi, ledja sem si umila z materinskimi solzami ...«
O, zdaj kolne vdova to zemljo! Brezumno tepta po nji, pljuje in psuje in krili z rokami, kot bi trosila zrnje prekletstva na sleherno ped:
»Gorje mi za vsako misel, ki sem ti jo dala, za vsako kapljo znoja, ki je padla nate z mojega čela! Preklet, preklet bodi dan, ki me je priklenil nate in me izročil tvoji oblasti! Mari bi bila vzela berasko palico v roko in malho čez rame ter prosila od hiše do hiše kruha za svoje uboge črviče, za svoje dobre tri gade; ne bila bi bogata in spoštovana, moja volja ne bi segala v sedem fará, ali moji sinovi bi bili živi in zdravi — tako pa si mi jih vzela ti, krvoločnejša od tigre, nehvaležnejša od vlačuge ... Čemu, čemu se maščuješ za mojo dobroto in skrb? Oh, da ovene zadnja bilka na tebi! Da ti usahnejo lokave nedri tri milje globoko in rode sivo kamenje namesto rumenega žita — na vekomaj, na vekomaj!«
Ali sredi svojih kletev umolkne namah in pritisne roko na srce. Hudobna zemlja se je usmilila Kastelke; izpušča jo iz zakletja, odvezuje jo skrivne zaveze, z mrmranjem neštetih tihih glasov preklicuje svoj čar. Vdova razume ta govor zemlje; čim delj ga posluša, tem laglje ji bije srce — in zdajci si vsa oddahne ter se udari po čelu: rešilna misel je porojena ...
Miruj, ubogo srce, in ve, stare oči, plakajte od veselja: ne bo vam treba gledati gadove smrti. Liži plamen upanja v čudež, vzpni se visoko do srebrnih zvezd!
== XVIII. ==
»Pusti me, sosed, pojdi, pojdi; mari ne vidiš, kako mi je?« hrope vdova lomeč roke. In Galjot odhaja s povešeno glavo mimo objokanih dekel, ki so tačas začule črnega ptiča: gavran nesreče se izpreletava med orehi in jagnedi ter kraka mrtvaško pesem ... Borovci na Konjski rebri gore kakor sveče nad krsto. Kastelka sloni s sencem na mizi, ter bode z očmi nepremično v gosteči se mrak; sivi lasje ji leže razmršeni po hrastovi, plošči. Bliža se korak, in ga ne sliši; človek je tu, in ga ne vidi; šele, ko jo strese za rame, se zbudi. Zina jo gleda; njen obraz je bel kakor črešnjev cvet. »Kaj hočeš, dekle? Oh, nihče nima usmiljenja z mano!« »Mati, Janez bo umrl...« govori sirota, komaj gibaje z ustnicami; njen glas je tišji od tišine same. »Doktor maje z glavo in pravi, da je preslab. Najhujšega se je bati.« »O Bog! Čemu hodiš? Mari ne vem, da mora umreti?« »Janez hoče umreti doma ... Povej materi, mi je dejal, da hočem ležati v naši sobi; ako me ne pusti domov in ne pride k meni, jo bom klel v svoji smrtni uri!« 167 »Naj me kolne; dokler živi, je upanje ... Nič ne verjemi, Zina; drži ga, ti ga rešiš! Zaupaj, dokler ni mene zraven.« Toda Zina maje z glavo. »Če bi ga videli, mati! Še jaz ne upam več — oh, niti jaz ne ... Domov prosi, mati Kastelka; Jera mi je povedala, da je pravkar pospravila sobo; in jaz sem rekla, naj ga prineso ... Slišite? Prišli so — čujte, v veži — po stopnicah gredo — že so gori! Stregla mu bom sama, nikogar ni treba k njemu ... In zdaj, blazna mati, ga vrzi iz hiše, če moreš!« Kastelka je planila kvišku, stoji kakor steber; utrip dveh src meri dolgo minuto molčanja. Zina se ne gane; strmo gleda gospo in skleplje roke na krilu. »Ti si hotela!« izdavi vdova. »Kadar umre, boš kriva z menoj!' »Kadar bo Janez mrtev —« povzame dekle zamolklo in mahoma utihne; oči govore za usta. Šele zdaj ji pogleda Kastelka pazno v obraz, ki je ves popisan s strogimi črkami tragedije. To je konec. Še malo ur, dan ali dva, in dom bo brez dediča; teman vrtinec golta poslednji up Kastelčevine ... Karkoli se je približalo stari, je 168 zapisano poginu; ubogo dekle nosi pečat obsodbe na čelu! Groza bo kraljevala pod orehi, groza pod jagnedi — ona pa, nesrečna mati, bo stala kakor zla čarovnica sredi ugonobljene sreče ter poslušala soseda, kako si ruje lase in terja: »Dvoje hčera mi je vzela ljubezen do tvojih otrok! Vrni mi hčeri, prekleta!« In zdajci se bridko zasmeje ter položi dekletu roko na ramo: »Le idi k njemu, Zina; zdaj je vseeno. Zidovi se rušijo, strop se podira ... Idi, otrok; razumem te! Idi k njemu, Zina. Tvoje roke so mehkejše, in manj nesreče se jih drži... Ne, jaz ne; sama pojdi!« Tema je. Vdova užge sveči na pisalni mizi; nato odgrne papir, ki ga je prinesla popoldne, ter začne razpostavljati spominke po drugem sinu. Ravno za Benjamina je še prostora. .. Vseeno, je rekla dekletu; in vendar ji ni vseeno. Bolj ko se brani, bolj mora misliti nanj; kakorkoli zatiska oči, venomer vidi fantovsko sobo, v nji belo posteljo, v postelji gada, ki umira. »Joža in Tone !« mrmra iztezaje roke k njunim slikam, »kaj mi svetujeta, ljuba pokojnika? Vidva, ki vesta zdaj vse in poznata najgloblje skrivnosti — kaj pravita svoji materi, ubogi Kastelki?« 169 Toda mrtva molčita. Še ta jo zapuščata, še ta ne vidita njene muke! Stara upihne sveči: pa ne! Saj je vseeno; če tukaj ne sme obdržati sinov, jih tudi na onem svetu ne potrebuje. Bliža se veliko zlo, ura sodbe drevi naproti kakor oblak, ki ga jase nevihta. Nekaj strašnega leze nadnjo; že je tu, že jo drži, odnaša jo bogve kam — še malo, in vse bo končano .. . Vseeno je, vseeno. Da bi le brž bilo, kar misli biti! In vendar ji ni vseeno. Sedemkrat vstane izza mize ter leze po stopnicah; šestkrat se vrne, sedmič se splazi do vrat. V sobi je tiho. Svit bolniške lučke riše ozko črto na pragu. Ura v sobi tika, in kolikorkrat tikne, je gadovo življenje za sekundo krajše .. . Dolgo stoji gospa in ne sliši ničesar; mahoma pa ji razpara srce njegov revni, slabotni glas, ki ječi: »Zinka! Zinka! Jaz nočem umreti!« O Bog, o Bog! Stara kleči v sadovnjaku in tišči glavo v hladno zemljo. Kako je zbežala? Kod je dirjala? Ona ne ve, ne ve — in tam gori za komaj razsvetljenim oknom umira njen zadnji otrok in noče umreti... Pri fari bije devet. Ne bo je konca, te strašne noči. Ura bo tekla za uro, in ena med njimi bo 170 ura smrti. Katera? Kdaj bo prepozno? Prepozno — o Bog! Kaj more storiti zanj? S čim ga odkupi? Ni ga odgovora, ni je rešitve! Koleselj se zapraši na dvorišče, kot bi ga satan gonil; to je Galjot z zdravili. Čemu zdravila, ko gada ne davi bolezen, Kastelka ve, da ne! Misel ji zablisne v glavi; že ji sledi, beži po vasi, pada, vstaja, teče brez sape, stoji pred župniščem... Okno v gornji sobi je svetlo, župnik ne spi. Pokliče ga, naj pride in ogrne štolo: uboga grešnica se izpove Bogu vsegamogočnemu svoje krivde ... Izpokori se, v prah se poniža, s pepelom si posuje glavo, in vse stori, karkoli ji poreko; po golih kolenih pojde na Golgato, samo da reši otroka! Toda roka ji omahne s kljuke hišnih vrat: ali utegne čakati na milosti božje? In če je Bog ne usliši? Če je ne sliši — če ga sploh ni? Ona bo čakala usmiljenja, zaupala v čudež, in gad umre medtem! Kje je svet? Kje pomoč? Ječe izgine v noči. Mesec jo zvabi na polje; vsaka stezica leži jasno pred očmi, druga drsi v drugo kakor mlečni potočki. Na desno in levo se razgrinja zemlja v svojem snu, ljubosumna zver, ki se je polakomila 171 njene sreče; tiho leži, v brazdah in debreh je rahlo dihanje kakor v kolkih dremajoče žene, ki sanja ljubimcu naproti: »Pridi, skrivnostni moj ljubi, odeni me s svojimi krili, razžgi me v objemu, s sokom ljubezni me upijani! Glej, kako sem se nališpala, da bom lepa zate: v vroči krvi sem si okopala grudi, ledja sem si umila z materinskimi solzami ...« O, zdaj kolne vdova to zemljo! Brezumno tepta po nji, pljuje in psuje in krili z rokami, kot bi trosila zrnje prekletstva na sleherno ped: »Gorje mi za vsako misel, ki sem ti jo dala, za vsako kapljo znoja, ki je padla nate z mojega čela! Preklet, preklet bodi dan, ki me je priklenil nate in me izročil tvoji oblasti! Mari bi bila vzela berasko palico v roko in malho čez rame ter prosila od hiše do hiše kruha za svoje uboge črviče, za svoje dobre tri gade; ne bila bi bogata in spoštovana, moja volja ne bi segala v sedem fara, ali moji sinovi bi bili živi in zdravi — tako pa si mi jih vzela ti, krvoločnejša od tigre, nehvaležnejša od vlačuge ... Čemu, čemu se maščuješ za mojo dobroto in skrb? Oh, da ovene zadnja bilka na tebi! Da ti usahnejo lokave nedri tri milje globoko in rode sivo kamenje namesto rumenega žita — na vekomaj, na vekomaj!« Ali sredi svojih kletev umolkne namah in pritisne roko na srce. Hudobna zemlja se je usmilila Kastelke; izpušča jo iz zakletja, odvezuje jo skrivne zaveze, z mrmranjem neštetih tihih glasov preklicuje svoj Čar. Vdova razume ta govor zemlje; čim delj ga posluša, tem laglje ji bije srce — in zdajci si vsa oddahne ter se udari po čelu: rešilna misel je porojena ... Miruj, ubogo srce, in ve, stare oči, plakajte od veselja: ne bo vam treba gledati gadove smrti. Liži plamen upanja v čudež, vzpni se visoko do srebrnih zvezd! 173 XVIII. |3olnočPolnoč je. Kastelka sedi za pečjo in šteje " udarce z zvonika; vse je pripravljeno za nepovratno pot. Zanka iz perilne vrvi leži s koščkom mila na njenem kriiu, skrbno zavita v papir. Ako je ona kriva, mora žrtev njenega življenja rešiti otroka; in če je nedolžna, vsaj konca ne bo videla, ne bo štrlela na samem liki okleščena jelša, ki gleda ob svojem znožju poslednjo zeleno vejo na tleh. Preveč je bilo tega; nebo in zemlja nista mogla streti njene sile drugače, pa sta jo z nesrečo sinov. Zdaj je vse zapečano. Zanka je trdna; pol ure jo je vezala ob svetilki, z naočniki na nosu, ter poizkušala in razdirala, dokler ni dobila zaupanja vanjo. Le kam bi šla, da je kdo ne zmoti? Ženščeta se kar ne spravijo spat in švigajo venomer, kakor bi že nekaj slutile; kamorkoli stopi gospa, jih ima za petami. Nazaj grede s polja je zalotila Katro, da ji sledi; zdaj smuče Polona po veži, obstaja pred vrati in prisluškuje . .. m Vse to premišlja hladno in trezno; v svojih zadnjih trenotkih hoče biti spet Kastelka in dobro opraviti, kar stori. Oblekla se je praznično: kar tako naj jo polože na oder, je napisala v pismu, ki čaka pripravljeno na mizi ter obsega vse njene želje do tega sveta. Po prstih stopi k oknu, da še enkrat pozdravi bogato domačijo, ki se je vzdignila iž njenih žuljev in — gorje! — iž njene žive krvi. Mehkoba jo obhaja, ko leti z mislijo po vsej tej lasti, katero je toliko let pripravljala svojim sinovom: koliko ljubezni je v nji zakopane, koliko dobrih sanj in prečutih noči! Zbogom dolina, zbogom domači svet; Kastelka s Kastelčevega te pozdravlja v svoji zadnji uri... Zbogom ti, draga deca na mejah, ki je tolikanj skrbela zate, da ne utoneš v tujem morju: tudi nazadnje te ni pozabila! Da kmalu zaplešeš nad njenim grobom na velikem prazniku stare pravde, težko pričakovane, v hrepenenju obverovane, v usodni borbi obnovljene! Stara se obrne k mizi, privije luč, pomisli ter jo upihne; mesečina je zanjo dovolj svetla. Mudi se, bela žena stoji ob gadovem zglavju; hiti, mati, predno zamahne s koso! Srce se ji krči ob misli, da si ne upa k njemu po slovo, 175 ko ga tako dolgo ni videla in ga ne bo nikoli več; vsaj ozrla bi se nanj, skozi ključavnico bi pogledala, v duhu bi pokleknila k njegovi postelji .. . Toda mari ve, s čim ga pogubi ? Ali ni že njena skrb nevarna bledi lučki življenja, ki se bori z ledeno sapo smrti? Šele spomin ljubezni, ki je legla sama v dar, se bo smel enkrat smehljati v njegovo ubogo lice, sijati mu v dneh ozdravljenja ... Na pot, Kastelka! Le kam? Takrat se ji ustavi oko na temni senci stenske ure. Kastelka položi prst na čelo in pokima; z neskončno opreznostjo sname uro, tiho jo položi na mizo, ter gre potipat železni kavelj, če dobro drži. Zadovoljna je; previdno odvije zanko, da ne bi šelestel papir. Ali kdo posluša zunaj? V veži je tema in vse tiho. S pomirjenim srcem stisne milo in zanko v dlan ter vleče vrvico semintja, dkler ne drči kakor gladka belouška; nato si obriše roke in privezuje zanko, čudeč se skrivnostni lehkoti, ki jo skoraj vzdiguje od tal. Že si podstavlja stol, ko šepne tuj glas pri vratih: »Kastelka!« Toda vdovi se zdi, da je skočil veter po brajdi. 176 »Zaklenila bi,« mrmra sama pri sebi, »da vrag koga ne prinese o nepravem času.« »Kastelka!« ponovi glas od vrat. Ona še zmerom ne sliši; rahlo sname zanko z vratu in drsa zaklepat. »Kastelka!« ji dahne takrat naravnost v obraz. Gospa se splaši ter pogleda. Popoten človek stoji pri durih; ta hip je moral priti, roko drži še na kljuki. Mesečina se svetlo upira vanj ter ga riše v črnem plašču do peta, z brado razcesano na dvoje, pokritega s širokim, ohlapnim klobukom, izpod katerega jo gleda dvoje dobrih, žalostnih oči. Zrak okoli njega ima sladek duh, kakor bi nosil medna jabolka v žepu. Gleda jo, eno roko na kljuki, drugo na palici, pa ne reče ničesar. »Tak kaj te je prineslo?« se ujezi gospa. »Ne veš, da je čas spati za poštene ljudi? Saj mora biti zaklenjeno zunaj ... Ti, čuj, menda nisi prišel iztezat prstov po tujem blagu, kaj?« »Nocoj ti j.e vendar vseeno,« de tujec z otožnim nasmehom. »Daj mi sesti, Kastelka; truden sem.« »Sedi,« mu reče vdova in se zavzame, kako krotak je njen glas; s tem gostom ne zna trdo govoriti. »Kaj bi rad?«
Mož sede za peč, kjer je ona sedela.
|
