Gadje gnezdo (Ljubljanski zvon): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 473:
Gada pokimata.
Ni mogoče; zmotili so se! Kdo vzame Kastelki sinova? Ne, ne, sami bodo
»Jutri tedaj! Čemu sta oblečena?«
Vrstica 1.462:
In kdo bi mogel premišljati štiri poslednje reči, kadar stopa med njivami?
»To bo žita,« računa gospa, »samo če vrag toče ne pošlje, ali pa suše, recimo ... Kaj neki store na vojni, kadar pridejo do take zrele, zlate njive: ali je mogoče, da planejo vanjo in jo pomandrajo? Bogokletstvo ... In ljudje leže mrtvi, nakupe, na tisoče; vse to zakopljejo tam, iž njiv narede grobove ... Mari ne bi bilo lepše, da bi zravnali tla in bi rastel kruh na rdeče pognojeni zemlji? Tako bi se jim vsaj
Zagleda se v duhu, kako seje pšenico na Joževi gomili: visoko, visoko raste, od krvi je klasje ko storži in zrnje ko lešnik debelo; zaliva jo, vsako bilko posebej, in trga klas na klas; iz klasja lušči zrnje, iz zrnja melje moko, iz moke peče kruh, bel kakor hostija, in ko ga uživa, čuti njega zopet v sebi kakor v davnih, davnih dneh ...
Vrstica 1.704:
Ostalih devetnajst mož njegove sobe — vsa baraka je razdeljena v štiri po dvajset ljudi — je že na nogah. Oblečena in poiunaga se drenja pisana družba z vojaškimi menažkami v rokah okrog vedra, v katerem so prinesli črnih pomij: to je kava, vsakdanji zajtrk jetnikov. Nihče je ne pije brez kletvic, toda iz nekakšne dolžnosti se ujedajo zanjo vsi signorji, vpijo za vsako kapljico več ali manj, bijo z rokami po umazani mizi ter psujejo drug drugega z odurnimi besedami in grezniškimi izrazi, katerih je Dantejev jezik bogat ko pekel hudičev; to se ponavlja danzadnem, vselej zaradi pol žličke pomij. Lahov je v sobi večina, kakor v baraki in v taboru sploh: težakov, delavcev, trgovcev, uradnikov, učiteljev, sodnikov, zdravnikov in odvetnikov; tudi slavni zločinci so vmes, in eden je baje lastnik javne hiše.
Vpitje prihaja čimdalje hujše, signori razgrajajo s slastjo in umetniškim užitkom, v blagodejni zavesti, da so manjšini v nadlego. Zdaj se oglašajo tudi poljski Judje v drugem koncu sobe; Izrael protestira, latinstvo brani svoje predpravice; pan Twardowski, v jutranji zamaknjenosti nad žepnim zrcalcem, gode nekaj o pasji krvi; bitjuška, star unijatski pop iz vzhodnje Galicije, dreveni z menažko pred strniščastimi ustnicami, zavija oči ter ponavlja svoj osupli: »Tak šo? Tak šo?« Ni ga, ki bi razgnal peklenski semenj; hvala Bogu, ruski študent Onisimov se vrne
Bolni gad se je oblekel ter stopil na dvorišče. Prebivavci črne vasi ne poznajo miru; nekaj jih goni iz kota v kot taborišča, nihče pa ne ve razodeti, kaj hoče in kam se mu tako mudi. Janez je spoznal, da jih biča želja samote. Udarce s puškinim kopitom, psovke in lakoto, dvajset stopinj zime v nezakurjeni baraki, vse je izkusil v teh strašnih letih, ali nič, niti muka domotožja, ni bilo tako neznosnega kakor večna družba ljudi. Tri leta bo kmalu tukaj, in ni minute preživel sam; podnevi in ponoči, v najskritejših krajih, čutiš drugega zraven sebe. Janez včasih ječi v pesti; kakor brezumen bega okrog, iščoč mesta, da bi se zamislil vase. Toda povsod ga obdaja blejanje zaprte črede, vsa zatišja med podlimi človeškimi stajami so polna ljudi, ki takisto iščejo samote in so prav tako drug drugemu napoti. So trenotja, ko bi jih mogel hladnokrvno moriti, da ni tako bolan in slab; zakaj ni je strupenejše strasti od mržnje do tovariša v nesreči, ki zaliva s svojo navzočnostjo sleherni kotiček lastne človekove duše.
Vrstica 1.854:
Galjot se grize v spodnjo ustnico. »Saj izgubim obe zaradi tvojih sinov, uboga Mana! Se pravi, če je tako zapisano ... Mana, misli na Janeza; njega še imaš.«
»Pusti! Da pogubim tudi njega? Dovolj tega! Verjameš zdaj, kar sem povedala tebi, Zini in vsakomur? ... Kaj naj storim? Kar objamem, je prekleto, kar podim, je prekleto — tak kaj
Sosed se prime za glavo, kakor bi se bal, da mu poči. Za nekaj časa povzame:
Vrstica 1.954:
== XVIII. ==
Polnoč je. Kastelka sedi za pečjo in šteje udarce z zvonika; vse je pripravljeno za nepovratno pot. Zanka iz perilne vrvi leži s koščkom mila na njenem
reveč je bilo tega; nebo in zemlja nista mogla streti njene sile drugače, pa sta jo z nesrečo sinov. Zdaj je vse zapečano. Zanka je trdna; pol ure jo je vezala ob svetilki, z naočniki na nosu, ter poizkušala in razdirala, dokler ni dobila zaupanja vanjo. Le kam bi šla, da je kdo ne zmoti? Ženščeta se kar ne spravijo spat in švigajo venomer, kakor bi že nekaj slutile; kamorkoli stopi gospa, jih ima za petami. Nazaj grede s polja je zalotila Katro, da ji sledi; zdaj smuče Polona po veži, obstaja pred vrati in prisluškuje ...
Vrstica 2.172:
Visoko v Konjski rebri stoji hišica s tremi veselimi okni, ki je Kastelkina last. Do lani je imela najemnika, dva mlada brez otrok, ki sta živela ob njivici krompirja in črevljarski obrti; potem je moral mož k vojakom, žena se je preselila k materi onkraj hriba, in hišica je osirotela, pajki so razpredli svoje mreže iz kota v kot. Pred štirimi tedni pa, ko se vrnil gad iz jetništva, je mahoma zaškripal v vratih ključ, in ponižni domek je dobil svoje prebivavce. Tihi so; kladivo ne drobi po zaplatah, žvižganje se ne razlega kot za cevljarjevih dni; zato pa cveto v izbi in čumnati, na solnčni ravnici pred pragom in pod borovci in smrekami pokraj hiše tako žarka hrepenenja in toli pisani upi, da si mojster kneftra še v sanjah ni mislil enakih. Trški doktor, Kastelkin dober prijatelj, je prisopihal tisti dan po Janezovi vrnitvi že zgodaj dopoldne, pripravljen, da najde reveža s svečo v rokah; ni se mogel načuditi izpremembi. Pretipal in pretrkal je fanta od vseh strani, in čim delj ga je obračal, tem bolj se mu je vedril obraz; ves srečen je hitel povedat gospe veselo novico.
»Korajžo, Kastelka,« je vzkliknil v izbi, kjer je visela ura spet na svojem mestu. »Premotil me je snoči tvoj nepridiprav; nič ni zamujenega! S solncem, zrakom, svežim mlekom in krepilno jedjo ga popravimo, da bo lepši ko nov.« Vdova je norela od radosti, ko je slišala potrdilo vseh svojih upov; le s težavo je izpustila zdravnikovo desnico, roteč ga, naj prihaja, kolikor le utegne, čeprav desetkrat na dan; kadar bo Janez zdrav, naj zahteva, karkoli mu drago. Stari bradač, ki tika vse vprek, si je popravil ščipalnik in bele ščetinice ob pleši: »To, ljuba gospa, je v tvojih rokah, ne v mojih. Drži ga, da ne uide prezgodaj iz gnezda, krmi ga dobro in praži ga na solncu, ki ga je toliko pri vas; zahvali Boga, da imaš vsa čarobna sredstva v svoji oblasti.« V kratkih besedah je razložil svoje nasvete; Kastelka je še tisti hip zasnovala načrt, ki je pripravil zdravnika v glasno navdušenje. Pičlo uro po njegovem odhodu je odrinil hlapec z visoko naloženim vozom v Konjsko reber, za njim Polona in Jera, šibeč se pod težkim tovorom. Hišica, ki jo je dala vdova zadnjo jesen prebeliti, je bila do večera izpremenjena v prijazen dom z belimi zavesami na oknih in slikami po stenah; še lonec s klinčki je mahal zeleno in rdeče s police ob vhodu. Vaški mizar je zbil lepo nosilnico; kakor hitro je zjutraj dodobra zasijalo solnce, so položili Janeza nanjo. Kastelka je skrbno zavila gada v volneno odejo; Ivan in Prohor sta ga vzdignila na ramena, ona pa je krenila za njima v hrib. Tu se zdaj leči bolnik. Mati se komaj še zmeni za dom, kjer vladata Katra in sosed Galjot; noč za nočjo prečuje ob sinovem zglavju. Če leže dopoldne v čumnati spat, sedi pri njem Zina, ki prihaja s prvim jutranjim solncem in se poslavlja o mraku. Vsak utrip njegovih oči imata preštet, sleherni kašelj in vsak pregib rok na odeji. Kakor hitro se zjutraj ogreje ravnica, primeta gada pod pazduho ter ga odvedeta k robu gozda, par sežnjev od hiše, kjer je zrak smolnat od vonja smrek in vriskajo žarki prav do večera. Janez leži na nosilnici, katero mu prestavljata iz sence v solnce in narobe, ter srka dišanje gozda v bolna pljuča in nastavlja prsi čudodelni luči, da izžiga iž njih vse zavratne kali. Rdečica se vrača v njegovi lici, jami v njih se polnita bolj in bolj, oči se dvigajo izpod obrvi, in temna obroča izginjata. Krehanje ga malokdaj še napade, moči se mu vidno množe, in glas mu zveni vsak dan krepkeje: nič več si ne da ubraniti, da ne bi govoril, čeprav uboga in se oglaša po pameti, da se preveč ne utrudi. Doktor žvižga od veselja, kadar ga pride pogledat. In koliko hvaležnosti je v teh gadjih očeh, koliko sreče! Včasih molče vsi trije; on ju drži za roke in stiska, stiska, ničesar ne reče, le ustnice mu prebira smehljaj in pogled mu leti po mladem svetu kakor sokol z zlatimi prsi. .. Kastelka se šali okrog njega ko mlada mati ob prvem dojenčku in se ne more nabesedovati. Nekaj dekliškonežnega je prešinilo njene prej tako rezke gibe; vzlic sivim lasem se je razcvela, kakor cvete naokrog njena zemlja, osvobojena zimskih spon. Toda volja ni opešala vdovi; neizprosno pita gada z dobrimi in krepilnimi rečmi, zaliva ga z mlekom in trdi vsak dan iznova, da je »trikrat boljši kakor včeraj«. Jokala je radosti, ko mu je doktor prvič dovolil vstati in ga je videla spet na nogah.
»Nisem se trudila zaman!« vzklikne tolikrat. »imam te, Janez, držim te, da mi zatisneš oči na smrtno uro ter sprejmeš ključe moje ljube Kastelčevine. Ti boš gospodar po moji volji, in moja zlata žemljica ti bo vdana, kakor je bila meni. Poglej jo, gad, začudi se svojemu kraljestvu!* In kakor cesar, če pravi dobremu vojskovodji: Vse to ti dam! obkroža gospa svoj grunt s širokim zamahom roke. On pa, ki je pustil na Kastelčevem trdo vladarico, strmi nad živahno mehkobo tega sivolasega dekleta in komaj pozna v njem svojo mater. Glej jo, kako zamaknjeno posluša Zino, ki včasih kaj bere iz knjig; ob pesmih se ji rosi oko, povestim sledi brez sape kakor v blaženih davnih dneh! »Lasje so vam osiveli, mati, srce pa je pomlajeno za dvajset let,« ji govori sin pogosto. »In kako da nič več ne kolnete, kaj?« »Treba mi ni,« se smeje Kastelka. »Preveč sem srečna in pokojna; da bi bilo tebi vedno tako! Dobro mi je, ničesar si več ne želim, za ničimer se ne poganjam, in nič me več ne jezi. Dom stoji trdno, ti živiš, mržnji, napuhu in ničemurnosti sem se odrekla za zmerom; zdaj je čas moliti, ne preklinjati. Edino, česar mi manjka, sta Jože in Tone; pa kaj, ko sem tebe tako vesela, da se komaj spomnim njiju dveh! Naj mi ne štejeta v zlo, saj pridem kmalu za njima.« In ko se otroka upirata črni prerokbi, maje trdovratno z glavo ter utihne; ona ve, kar ve. Kaj zato, če ugasne stara garavka? Mladost bo cvetela brez nje in orala, kjer ona prestane; tako majhna bo cena za toliko blagra! Kadar mati spi, se neredko spusti molčanje med gada in Zino. V teh letih izkušnje sta si povedala vso ljubezen iz dalje, spoznala jo v hrepenenju na vekomaj. Svet jima je neizmerna zelena roža; na nji ležita dve mladi rosni kaplji ter se bleščita druga drugi. Kako revni bi bili, če bi morali govoriti! Včasih že kar ne verjameta, da besni vojna po zemlji; tako globoko in daleč sta jok in škripanje z zobmi ... »Kolika sreča je vendar živeti!« šepne Janez pogosto sredi tega zamišljenega molčanja. »Kljub vsemu je dobro na svetu — mi niti ne vemo, kako!« Prestano trpljenje kopni in bledi kakor gnusne sanje ob petelinjem klicu; zmerom redkejša trenotja mu dramijo v spominu sive obraze izza palisad. Takrat se zgrozi, senca mu zleti preko čela, in strastno se obrne k Zini: »Veš veliko resnico, ki sem jo tam spoznal: brez doma in svobode ni zdravja telesu ne duši, ni dobrote, ni plemenitosti. . . Zapisano je, da blagor tistim, ki zaradi pravice preganjanje trpe; in kdo bi se branil križa, kadar so vsi poklicani? Toda strašno je: brez doma, brez svobode... Ne daj ti Bog slutiti, kako podlo gnijo ljudje v takam življenju! Dom in prostost sta izvor vsega dobrega; brez njiju ni zveličanja, ne enemu, ne vsem.« Jasno povzame čez minuto: »Zina, kadar nam vzidejo dnevi svobode — kakšni ljudje bomo takrat, samisvoji na svojem! Le kdor ne hlapčuje, kdor si gospoduje sam, more biti velik, dober in čist; le on je vreden sedeti za mizo človeštva. O, kako bodo ljudstva strmela nad nami!« Ob deževnih jutrih se Janez posebno razveseli dekleta. Otožnejši je takrat in slabejši; komaj vrnjene moči potrebujejo solnča. Ves obraz mu zašije, kadar vstopi Zinka, sveža in rdeča od nagle poti, z lasmi polnimi rosnih kapljic, in poboža mater po trudnem temenu: »Naspite se, mati, varuška je prišla!«
Kastelka objame malo s pogledom tihe zahvale, poljubi gada na čelo in stava molče na ono stran; počasi zaškripljejo vrata za njo. Vsako jutro je trudna do mrtvega, in vendar zdrži noč za nočjo v temi zraven sina ter ne zaspi, če jo še tako prosi. Moči ji pešajo; nič več ni stara železna Kastelka ... Zdaj počiva. Sama sta ostala otroka v sobi, ki jo zaliva dež s sanjavo godbo; skozi okno dihata gozd in trata svoj aromatični hlad. Rahel vonj po dobrem milu in sveži obleki se širi od Zine, ki sedi na znožju postelje z očmi svetlo uprtimi vanj. Luč ji prihaja izza hrbta; zlati oblak njenih las izpreminja svoj lesk od vsake meglice, ki plove mimo. Janez sloni napol oblečen in toplo zavit v volneno ruto na svojem ležišču ter v mehki hvaležnosti posluša dekličino kramljanje. Njeni ustnici sta podobni dvojici rdečih metuljev, ki trepečeta z razprostrtimi krili na cvetoči kitici zob. Zdi se kakor bi pela ptička o tisoč rečeh, žalostnih in veselih, resnih in razposajenih; zmerom jo je sladko poslušati, najbolj pa, kadar prerokuje bodočnost: tako modro ima vse preračunjeno v svoji lepi glavici! Janez strmi, kako se je razcvetla v letih ločitve, in komaj verjame, da hoče biti njegova; v teh hipih ga polni misel na zdravje s šumečo neizmernostjo koprnenj. »Zinka«, seže enkrat po njeni desnici, »kdaj bova spet plesala, kakor sva včasih na vaši verandi?«
»Kmalu, zlati,« obljublja dekle. »Še letos, ako zdravnik dovoli. Cena ima novo harmoniko in je obljubil, da prvič nategne meh za naju dva.« »On bo pa čakal!« se smeje gad. »To je predolgo, Zinka; jaz hočem takoj. Vsaj tebe naj vidim plesati.« »Zaplešem ti,« pravi ona. »Ne, mati bi se zbudila; ne smem.« Pomisli, nasmehne se tiho, zardi ter ukaže gadu mežati. In Janez meži ... »Zdaj smeš!« mu šepne dekle sredi sobe; vrti se na bosih nogah, iztezaje roke, prav kakor bi se lovila ž njimi, ter si pripeva z rahlim, pridušenim glaskom. Medleč smehljaj igra ž njenih na fantova usta. In spet mora Janez zapreti oči; pa tudi če bi goljufal, bi bilo zaman, ker se je skrila očem za končnico. Toda on ne zna goljufati, premlad je še! Včasih pride Galjot pod večer, da se vrneta s hčerjo. On in zdravnik povesta, kaj je novic po svetu; ali Janez ju sam ne izprašuje. Gad ve, da pride, kar mora priti; danes ali jutri, svoboda jase na rdečem konju s solncem vštric ter vihti upajočim bandero izpolnitve. In kdor ima gadja ušesa in gadje oči, sliši v kamenju stok in v vetru vriskanje, on vidi v majskem nakitju gor in dolin lesketanje strasti, s katero se pne ta uboga, krasna zemlja svoji veliki pravdi naproti.
== XX. ==
Mnogo sreče je prinesel zadnji mesec našim ljudem; toda ostala je temna senca, ki mori Galjotu dušo in skeli Zino v dno srca, čeprav jo skriva Kastelki in njenemu sinu. Tej senci je ime sramota Galjotove Jele, in glas o nji gre od konca do konca doline. Jela je divje krvi, pred zakonom spočeta hči prve ljubezni, otrok svoje matere, ki je v srajci ušla za očetom. Blagor Galjotu, da ji ni branil Kastelčevega Jože! Gad je bil poštenjak, čisto in nedotaknjeno je pustil nevesto, ko je odhajal v smrt; ali njegova krogija je ubila tudi njo. Deviški zublji, ki so goreli zanj, so zrastli v razbrzdan požar, in tuji ljudje so jih gasili. Prvi jo je izročil drugemu, drugi tretjemu, kdor je hotel, jo je imel; njena blaznost ni poznala meja in ni iskala krinke. Kakor žival je sledila duhu po moških, žvenket oficirskih ostrog jo je mamil z nepremagljivo, usodno silo. Ko je oče izpregledal, je bilo zdavnaj prepozno: zaman prošnje in očitki, zaman polom in tepež; izpod njegove palice je tekla na sestanek s pisano suknjo, iz zaklenjene sobe je skočila bosa na vrt ... Škodoželjna slava njenih objemov je šla od ust do ust, vaščani so s prstom kazali za Jelo, in Kastelka je gledala v stran, če sta se kje srečali. Galjot se je večkrat razjokal pri vdovi; nji edini se je upal potožiti svoje gorje. Sam ni vedel, ali naj ubije izgubljenega otroka, njo in prvega, s katerim jo vidi, ali naj jo pomiluje, zakaj predobro je vedel natihem, kaj je napravilo iz ponosne Jele to bedno igračo moških strasti. Nazadnje so ljudje nehali pljuvati za njo, češ, da ni zdravega uma in sama ne ve, kaj počenja. Oče je stisnil zobe, ter se storil slepega; le po krajih, kjer je domneval njene sestanke, se je ogibal hoditi. S hčerjo ni več pregovoril besedice, in kadar je slišal njeno ime, je zardel ter povesil oči. Da ni imel Zine, kdaj bi bil že obupal! Toda kmalu nato se je Jela poboljšala brez strahovanja in dobrih besed. Galjot in Zinka sta ugibala vsak zase, da se je morda zaljubila v mladega poročnika Ogra, ki je bil pred meseci z baterijo v vasi na odpocitku, v mirnih časih pa je opravljal službo gimnazijskega učitelja. To je bila za očeta nova skrb: tujcu ne bi dal hčere za nič na svetu. Hkrati pa mu je odleglo, zakaj Jela ni pogledala nikogar, čeprav so pisma z bojišča le redko padala v hišo. Prve dni maja so vsi spoznali vzrok nenadne izpremembe, in danes je sirota sama priznala resnico. Po kosilu je obsedela za mizo ter plašno uprla pogled v očeta. Bila sta sama. Galjot je molčal in čakal, ona se je drgetaje davila s prvo besedo. »Govori,« je dejal oče s trdim glasom, videč, da hči ne more začeti. Izvlekla je list, položila ga predenj, zakrila si oči ter udarila s čelom ob mizo. Lajoš je pisal, da si vzame dopust in jo poroči, »ako je oče voljan zagotoviti njeno bodočnost«. »Vzdigni glavo in poslušaj,« je izpregovoril stari brez pomišljanja. »Kar sem rekel, sem rekel; Galjot nima dvojne besede za eno reč. Z mojim blagoslovom, z beličem mojega denarja ne boš tujčeva žena; kdor hoče roditi zaničevavce mojega jezika in sovražnike mojega rodu, nima doma pod mojo streho. To pomni in stori po svoji glavi!«
»Imejte usmiljenje, oče!« stoka Jela, belejša od belega prta, in sklepa roke. »Moram ga vzeti, moram! Oh, dajte, da vam povem ...«
»Kaj treba pripovedovati, ko vpije vsa vas? Sramuj se in molči ... Saj misliš tisto, kaj ne?« In nehote pokaže s prstom na hčerin trdo prepasani život. Dekle se zgrudi na kolena. Še njemu, jeznemu starcu, se lomi srce, ko posluša njen jok. »Pustite me, oče, ki nisem vredna, da gledate name... O, saj mi ni zanj, ne mislite! Sovražim ga, črtim jih vse do zadnjega . . • Le to je — da to! Moram, oče, usmilite se!« Objemlje mu kolena, njegovo roko lovi ter jo umiva s solzami. »Zaradi sramote! Doma mi ni več živeti; komu naj pogledam v oči s to sramoto na sebi?«. Krčevito ihtenje jo zvija na tleh. »Čudno, da ti govoriš o sramoti,« zabrusi Galjot s srdito grenkobo. »Pozno si našla pravo besedo! Otroka imeti je manjše zlo kakor to, da si postala —« Toda psovka mu obtiči na jeziku; tega ne poreče, zdaj ne! »In vas, oče — kako vas osramotim! Za vse dobrote, za vso ljubezen ...« »Nu, hvala Bogu!« se zagrohoče stari obupno. »Vendar se spomniš blata, ki si ga nasula na jnojo pošteno glavo!« Hči je zadeta v srce. Tako brezumno rada je zmerom imela očeta, kljub vsej svoji nepokorščini, kljub vsej nesreči! Malikovala ga je, kakor oče njo... In ga je obsula z blatom! Šele zdaj občuti svoj greh; nikoli je ni slišal Galjot tako žalobno zajokati kakor zdajle. Toda on molči, neusmiljeno se obrača stran. Jela se plazi za njim, poljublja mu prah na čevljih in čaka; dolgo čaka — nato se pobere in opoteče k vratom. Takrat se zdrzne oča Galjot; ostra misel mu prebode glavo, in ves njegov trpki gnev se pogrezne bogve kam. »Stoj,« vikne za njo, »sem pojdi! Kam si hotela?« Zdaj molči ona; pogleda ga in ne reče besede. Toda njene oči so dovolj zgovorne: mrtve so, brezupno temne, kakor voda v mlinskem jezu pod skalo. In oče razume! »Zato, ker te Ogru ne dam?« jo vpraša zamolklo. Dekle odkima z glavo: »Brez vašega blagoslova nikoli!« šepne ubito.
»Zakaj potem? Ker te je sram?« Tudi zato ne. Ali Jela ne more več govoriti. Blazna bol jo davi, jemlje ji dih in vid; opoteka se kakor pijana. Vsa njena čuvstva so strasti, oče jo pozna od malega. V smrtni tesnobi se zdajci ozre v njegov obraz s pogledom, ki prekipeva brezmejne žalosti in kesanja. To, to je glodalo v nji vse te mesece, ko je hodila kakor spokornica, s povešenimi očmi: ona ne more živeti, ker ne sme upati očetovega odpuščanja... In ta trenotek ju združi. Že je zgrabil Galjot svojo Magdaleno, kot bi se bal, da mu šiloma uide; že jo tišči na svoje široke prsi, mrmraje z raskavim glasom: »Tak še to si mi namenil, nesrečni otrok!... In dete v tebi se ti ne smili, da ga hočeš pogu-biti s seboj? . .. Ne vprašaš rajša očeta, ali ti more verjeti, da ne bo nikoli več tako?« »Mari me še hočete, oče? Odpuščate mi?« vzklikne hči kakor grešna duša, ko vidi namesto pekla odprti raj pred seboj. Tisti hip je spet na kolenih in joče glasneje ko prej; ali to niso solze obupa, marveč odrešenja. »Kaj mi ostane drugega, Bog nebeški! Na cesto te ne morem pehniti, da mi pogineš ob nji. Poslušaj me, Jela: še zmerom te hočem, ker ne prenehaš biti moj otrok, če padeš še tako globoko. Toda ne odpuščam ti danes, ne čisto, ne vsega; storila si mi, česar noben sovražnik ne more — premisli! Pozneje, da ... Sama veš, kedaj ... Imej usmiljenje z očetom in stori, da ti enkrat odpusti!« »O, nikoli več, oče, verjemite že zdaj! Predramila sem se... Nikoli več! Saj nisem bila pri pameti, sama nisem vedela, kaj se godi z menoj; nekaj mi je sedelo za vratom in me je gnalo . ..« »Vstani, sirota!« jo vzdigne Galjot in se mahoma spomni rajnice, kako mirna in krotka je postala, kakor hitro je ležala prvorojenka v zibeli. »Bog nama daj pomoči, da izbriševa madež! Rajši bom nosil križ s tabo vred, kakor da bi te izgubil in ugonobil... Ti pa ne misli na sramoto; misli, dekle, na to, kar hočeš biti za-naprej; pokaži ljudem in meni, da tisto ni bila Galjotova Jela! Glej, vsi so te radi imeli; še zdaj te marsikdo pomiluje ... Kdo ve, nemara se vendar najde poštenjak, ki te vzame za ženo. In če bi ga prav ne bilo — glavo pokoncu: ozri se na sosedo in postani Kastelka na Galjotovem!« Jela ga drži za oba kraja suknje in mu tišči glavo v prsi, kakor bi jih hotela zlomiti. Potem vzdigne obraz, ki ji žari od sramu, hvaležnosti, ljubezni ... In resno zmaje z glavo: »Ne, oče, ne bom se možila ... Ali imam po tem, kar ste zdaj storili, še kaj pravice do svojega življenja?« Toda iž njenih solza se blešči vprašanje, ki ji ne more z jezika. Galjot ga prestreže: »Vem, kaj misliš ... Otrok bo naš: kjer mati, tam dete, o tem je škoda besed. Nihče ne bo vprašal, odkod je, in rad ga bom imel kakor tebe in Zino, — saj ne bo Oger, saj bo naš!« To rekši prime hčer za obe lici ter ji poljubi skesano čelo. Odleglo mu je. Stoinstokrat še zajde solnce, preden bo madež nehal skeleti, ali vendar ga je lagije prenašati v odpuščanju in upanju boljših dni. Že dolgo ni stopal na Kastelčevo tako svobodno kakor danes. Sredi poti se ustavi, premeri z očmi obe domačiji ter zamrmra sam pri sebi: »Soseda pravi tolikrat, da Kastelcev ni treba biti sram — Galjotov tudi ne, se mi vidi! Vsak je sam svoj sodnik, vsak ima svoje grehe in zasluge; še z lučjo ga ne najdeš, ki bi smel pobrati kamen zoper bližnjega...«
== XXI. ==
Prvi dan rožnika se počasi nagiblje k večeru. Pred hišico v Konjski rebri sedi gad med Kastelko in Zinko na novi klopici, katero je Prohor nalašč postavil zanj, da se udobneje solnči. Zamišljeni so vsi trije; gospa je prvič povedala zgodbo tiste noči po njegovi vrnitvi. Razložila je otrokoma strašni boj svoje duše ter ponovila vse, kar je tujec govoril. »Sanjali ste,« razsodi Janez po dolgem molčanju. »Vsak ve, da so sanje najbolj žive, kadar je duh izmučen od žalosti in skrbi; tudi meni se je prikazalo marsikaj, in ne le enkrat.« »Mogoče,« kima vdova, pa nič kaj ne verjame. »Naj bodo sanje ali resnica, povedala sem vama, ker slutim, da kmalu ne utegnem več.« »Spet slutnja!« vzklikne dekle karaje. »Včasih ste jih sami zmerjali, da so za stare čarovnice!« »Saj to sem zdaj postala! In marsikaj me je modrilo vmes; ne, slutnje niso zmerom prazne .. . Kar čutim, kako se napenja kladevce, da udari mojo uro. In čemu je ne bi? Mali grunt je oskrbljen; želela sem, da bi bila tudi na velikem še pri žetvi, ali zdaj kaže, da bosta slavila ta praznik vidva sama in drugi, ki so bolj spočiti od mene. Trudna sem, spanec me sili, tisti globoki, dolgi, ko zraste človeku trava iz srca ... Da bi vsaj učakala znamenja prihodnjih časov!« doda hrepeneče. »Ne le znamenja, časov učakate,« pravi sin, stiskaje starki roko. »Pred durmi stoje, čez vse hribe piha veter svobode; koliko boljše je že kot pred letom dni! Ali to so le prvi zvončki pomladi: bliža se dan, ko sama raztrga oblake in stopi med nas.« In res se menda raduje vse naokoli nečesa posebnega. Dočim je Konjska reber odeta v pozno popoldansko senco, se širi pod njo dolina in kipi onkraj polja Sevški hrib v praznični zlati luči; še v temnih piramidah smrek na obzorju je nekaj svetlo hrepenečega. Polja in sela počivajo, zamišljena v veliko skrivnost, ki se zdajzdaj razreši; drobnim cerkvam, ki čepe na zelenih kopcih višin liki beli golobje z navzgor obrnjenim kljunom, se nič ne pozna, da nimajo več zvonov in ne morejo pozdraviti aleluje, ki se bliža. Kastelčevina gine oddaleč, se vtaplja med čredo vasi kakor velika ovca med jagnjeti: bogata slika okolice srka vse podrob' nosti v svojo živo, široko celoto. Izza hribov se dvigajo kupčki in višji grebeni svetleje višnjeve barve, in še odonkraj njih se zdi, kakor bi vpile daljave: tudi me smo tu, smo z vami, Kastelka, gad in dolina! »Poslušaj, ZinkaU vzklikne Janez nenadoma. »Kdo je pravil, da hrani godec novo harmoniko zame?« In kaže s prstom nizdolu- Bajta, kjer prebiva pijanček z materjo-starko, čepi tik pod rebrijo; na sadovnjaku za njo se vidi živa pika, manjša od črnega mravljinčka-Ta pika je Cena, ki v senci vleče harmoniko, iti kolikokrat pljusne sapa v breg, se razločno slišijo njeni glasovi. »Novo izkuša,« prisluhne Kastelka. »Nič kaj mu ne gre izpod prstov. Čujta!« Res ubira godec nevajen napev; tipke se puntajo, melodija sili v poskočnico in vendar noče biti. Ali Cena ne odneha; še parkrat spodrsne, pa jo ima. Vesela harmonika doni mogočno, kakor bi jo bil obsedel slovesen duh; prav dobro se čuti, s kakšno silo na-teza mehove.
»Naprej zastava!« vzklikne Zina. »Kaj ga je navdušilo? Kar ni za v pete, ni Cenova šega!" »Nekaj se je zgodilo,* pravi Janez pomembno. »Glej očeta in doktorja, kako dirjata gori!« Izza ovinka gozdne steze sta se prikazala Galjot in zdravnik; očividno se jima mudi, kot bi nesla veliko novico. Živahno se razgovarjata in mahata z rokami; doktor vihti palico, Galjot klobuk, in toliko da ne poskakuje. »Kaj vesta veselega?« jima zakliče vdova naproti. »Pa niso sklenili miru?* »Vse več prinašam, Kastelka! Še dosti več! Sosedov obraz je rdeč od razigranosti. »Potem je nekaj o stari pravdi...« šepne Janez dekletu. »Govorite, oče, govorite!« Doktor je zinil, toda Galjot hiti oznanjati blagovestje. »Mir ni sklenjen in menda še dolgo ne bo. Toda naši poslanci na Dunaju so povedali pred Bogom, cesarjem in celim svetom, da hočemo biti na svoji zemlji sami gospodarji ter stojimo za svojo prostost od zdaj zanaprej do konca, dokler nam je ne dado ...« En vzklik iz treh grl je pozdravil visoko novico: to je bil glas, ki ga stoletja niso slišala! Sosed bi rad povedal več, pa ne ve vsega natanko. Toda zdravnik razvija časopis ter govori o zgodovinski deklaraciji tridesetega maja, kakor bi ga poslušala vsa dolina ob znožju rebri. Glas trepeče staremu gospodu, oči se mu rose od veselja; on je gredoč navdušil Cena, da gode častitljivo bojno pesem. Kastelka ga komaj posluša. Ženske ne gledajo politike na globoko in široko, tem bolj pa jih omamlja, kadar se zablisne velika gesta nad vrvežem njenih drobnjarij. Debele solze dero stari po licih, ko strmi v večerno zorenje vrhov in vidi v duhu svetlejšo zarjo, razlito na poldrugi milijon svobodnih ljudi, svojih na svojem in združenih z brati! Kralj Matjaž zvenkeče na plan, ilirska zvezda mu sveti nad glavo, trobojnice fofotajo od Gospesvete do laškega Vidma . . . Zina sloni ob njeni rami, vsa bleda od sreče; ustnice ji drhte, zrenice so uprte vanj ter kličejo: »Raduj se, preljubi — dan, ki sva verovala vanj, nama vzhaja!« Janez prvi podre molčanje. »Če bi kdo vedel,« govori kakor samemu sebi, »če bi kdo vedel, kolikokrat sem mislil na to! Ti Zina veš, ti edina ... Ves čas trpljenja sem nosil v sebi to misel: odkrito in pred vsemi moramo povedati, kdo smo in kaj je naša neomajna volja. Izbrati cilj ter iti za njim, ne oziraje se na desno, ne na levo; pokazati svojo karto in postaviti nanjo vse, kar je . . . Kdor ne tvega vsega za vse, je sodrga, ne narod; domovina, ki jo hkrati ljubimo in prodajamo, ni domovina. Ta beseda pomeni vse, ali pa ne pomeni ničesar!... In zdaj stojimo s svojo pravdo pred sodiščem sveta, zdaj smo zares! O, zahvaljeni vsi, ki mi niste dali umreti, da sem učakal tega dne!* »Topot bo zmaga naša,« pritrjuje Galjot in položi roko na gadovo glavo. »Našli smo se.« *In naše muke niso bile zaman,« se oglaša Zina. »Vse je poplačano, kar smo prestali.« »In tvoj bolnik bo še hitreje zdrav,« se muza doktor, »kaj, ti politik v krilu? Glej ga, kako se mu bliskajo oči, sužnjiku babilonskemu! Da, mladi mož, vrnil si se v dobri uri.« »Sam pekel nas ne premore,« mrmra gospa kakor v snu, in besede nočnega gosta se dra-mijo v njenem spominu. »Narod govori z usti poklicanih in potrjuje nas vse, ki smo hranili zvestobo tej ljubi zemlji. Mi smo jo zaslanjali pred zimskimi viharji, vi mladi boste gledali njeno pomlad ... Bodita ji dobra orača, gad in Zinka, da zaslovi Kastelčevina po našem svetu; in kadar me več ne bo, vsadita pred domom zeleno lipo v spomin današnjega dne in v opomnjo stare Kastelke ...« Vsi se spogledujejo. Vdova govori čedalje piše, čudna krotkost ji obliva obraz, shujšana tostava leze v dve gubi. Nejasen strah je zavladal okoli nje. »To je moje znamenje,« povzame z usihajočim glasom. »Kadar umrem, ne žaluj za mano, Janez ... in drži jo ... svojo zemljo ...« V tem se je oprijela sinovega komolca in padla nanj, kakor bi mu hotela nasloniti glavo na ramo; noben vzdih, noben drhtljaj ne priča o bolečini. »Mati! vzkrikne fant prepadel ter zdrkne pred njo na kolena. »Ljuba mama, kaj vam je?« Toda stara omahne po klopi, ne da bi se lovila. Galjot plane k nji, doktor priskoči z resnim obrazom. »Naglo v hišo!« veli zdravnik. »Pusti jo, fant, bolnik je odveč pri tem poslu. Zina, ž njim ostani.« Oprezno jo primeta in neseta v sobo. Dekle zajoče z drobnim, tesnobnim glasom. Janez se komaj zaveda; ves svet se vrti okrog njega v mrklem, brezumnem plesu. »Mati umira... K nji moram, k nji!« si vikne z grozo in tava k vhodu, držeč se zidu. Kolena se mu šibč, v učesih buči preteča godba. Med vrati ga zdajci mine slabost, bučanje utihne; le nekaj ponavlja v težkem taktu: »Mati umira, ubilo jo je veselje ...« Galjot ga prestreže na izbinem pragu: »Drži se, fant, hudo je ... Se pravi...» Gad ne posluša in skoči naprej. »Srce,« pravi doktor, vstajaje od postelje. »Korajžo, Kastelec, bodi mož.« Toda Kastelcev ni treba učiti moštva. Mati leži, gleda sina z odkritimi zrenicami in ga ne vidi: žena s koso je opravila delo, preden sta jo prinesla noter. Gad ni zamudil ničesar. Zinkin jok pretrga smrtno molčanje; Galjot stoji zadaj in čudno stoka. Veter je planil močneje v reber; zdi se, kakor bi sedel na dimniku ptič z ogromnimi krili ter prhutal, da odleti s svojim plenom ... Janez kleči pri Kastelki; on ve, da je mrtva, toda jokati ne more. Dva vroča stebra tiščita iz prs v oči, neizmerna žalost se krči v srcu — ihtenje ne najde poti na dan. Narobe! Nekaj visokega stopa vanj kakor bog v svoje svetišče ter izpodriva slabost od hipa do hipa; čim polnejši je te svečane sile, tem bolj občuti, da mati ne diha več. On razume njen testament: »Ne da mi žalovati, ki je svoj živ dan sovražila solze. Ona hoče spomina v tem, da varujem zemljo in hranim zvestobo, katero mi zapušča; v to mi daruje svojo neupogljivo dušo. Sij vame, mati, vsa se naseli v meni! Že čutim objem tvoje ljube, ki se polašča gadje krvi; ima me, ne izpusti me nikoli več, drži me, kot je držala tebe. Držim jo tudi jaz, do smrti, do groba ... Počivaj v miru, Kaslelka s KastelčevegaU S to mislijo vstane, poboža mrtvo glavo, zapečati onemela usta z rahlim poljubom in nežno položi prste na ugasle oči. Ko se obrne, je v njegovem pogledu trdi lesket gospodarja. Galjot je hitel z doktorjem v vas naznanit žalostno vest in poklicat ljudi, da sprejme hiša gospo na zadnje nočevanje; Zina in Janez varujeta mrliča. Vdovin obraz se je izpremenil tako malo, da človek ne ve, ali je bil že v življenju popisan s smrtjo, ali še v smrti živi. Nikdar. spočiti možgani so ji zastali v široki viziji svetlobe, poslednja misel je otrpnila v radostnem smehljaju; tako je podobna utrujeni ženi, ki spi in sanja, da je nedelja. Dolgo sedita nemo drug zraven drugega in strmita v njen razorani profil. Zina sloni na Janezovih prsih, kakor bi mu hotela s svojo tesno bližino uspavati bol. Njiju misli so v teh minutah globlje od zemlje same in višje od neba; nobena beseda jih ne odkriva, noben gib jih ne kaže. Tako tiho se je storilo, da zveni tikanje rožaste ure kakor skrivnostni govor živega bitja. Večerni pajek je zapredel sobo; ko je materina glava le še skrivnostna lisa v mraku, se Janez vzdigne ter objame dekle čez pas. »Stopiva na prag, da vidiva; zdaj morajo kmalu priti.« Zunaj jo stisne k sebi, kakor bi hotel reči nekaj milega in otožnega, pa mu manjka besed. Temni se; na Sevškem hribu ugaša zadnji rdeči odsvit. Indigasti zvon noči se spušča niže in niže, zvezde v njem se biešče ko žeblji od blede kovine, in veliko morje samote se zgrinja nad vsemi rečmi. »Tako dobro mi d&, ker si z mano,!« šepeče moška senca pred hišo v rebri. »Samo tebe imam še na svetu.« »In njo, in njo!« odgovarja senca device. »Ljubezen, katero je dala življenju, ne more umreti; v najmanjšem zrncu prsti, v sleherni travni bilki, v vseh dobrih in močnih mislih in delih je tvoja mati pri naju!« Spodaj plaka mrtvaški zvon. Veter češe hribom temena, kakor bi zemlja orglala na svoje šume in pela črno mašo Kastelkini duši. »Sladko počivaj, borivka!« moli mladi gospodar. »Zvesto ob srcu tvoje grude bo gorela gadja vera, in gadje gnezdo bo stalo za dom in staro pravdo v tvoj spomin na vekomaj!«
[[Kategorija: Dela]]
| |||