V Zali: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Petin30 (pogovor | prispevki)
Petin30 (pogovor | prispevki)
Vrstica 141:
In lovska navdušenost se mu zažarí iz očesa!
 
Šumelo in vršelo je po lozi. ZeŽe iz dalje se je čutilo, kakokakó se meče težka zverjad po gošči, da bi odnesla življenje pred ljutimi sovragi, ki so besneli in se penili za njo. In predno je pričakoval kanonik Amandus, otvorilo se je zeleno grmičevje in na plan je prisopihal mogočni razbojnik naših tedanjih gozdov. Takoj, ko je opazil lovca pred sabo, postavil je kosmato teloteló na zadnje noge. ZeŽe prej razlj učenarazljučena žival se je pred novim sovragom razljutila še bolj. Vsa glava skoro ni bila drugega nego rdeče žrelo, nad katerim so se zariležarile očiočí kakor živo oglje!
 
Grozen je bil pogled na razkačeno zverino, in čudo ni, da se je mlademu lovcu nekoliko tresla roka, ko je nameril smrtonosno cevko na medveda, da bi ga zadel tja, kjer bi bilo zadeto življenje. Ko je počil strel in se je razkadil dim, valjala se je zver po zemlji in s svojo krvjokrvjó rdečila mah daleč na okrog.
 
»Conrade, že ga imam!« vzklikne kanonik in brezskrbno pohiti protiprotí mestu, kjer v svojih bolečinah renči zadeti medved. Ali ugledavši lovca, dvigne se ranjena žival bliskoma z zemlje, in sredi pota se srečata z nasprotnikom. Da ni tedaj tolpa psov pritulila na pozorišče, moral bi kanonik Amand svojega lova veselje plačati z mladim svojim življenjem. TakoTakó pa razdražena zver samosamó mimogredemimogredé vseka po njem s široko svojo šapo, potem pa odhitiodhití z mesta, katero hipoma napolnijo resasti psi. Po krvavem sledu se podepodé čez vrh in potem onostranónostran po bregu nizdolu, kjer se globoko v dolu izgubi'izgubí lajež in vrišč.
 
Tukaj pa ležileží naš kanonik na hladni zemlji brez zavesti in mrtvaško-bledega lica. Medvedov udarec mu je neusmiljeno pretrgal 08 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. rame, tak6takó da se mu je vsekala rana, globoko v pleča sezajoča. K njemu je priskočila deklica in mu z roko vzdigala glavo. Končno je izpregovorila: »SeŠe živi!«
 
Stari sluga Konrad v prvem hipu niti ni zinil od strahustrahú. Vil je roke in vzdih alvzdihal:
 
»Oj, sveta Marija! Kakšna nesreča! Kaj poreče naš premilostivi gospod škof, če dobri gospod kanonik umreumrè v tej pustinji!«
 
Debele solze se mu utrinjajo po rjavih licih. V tem se gonja iz doline zopet obrne proti vrhu. Čuti je, kak6kakó ranjeni medved prav blizu hruščihruščí po gozdu. Bežeč je zopet prekoračil vrh Zale in planil nizdolu v breg, kjer so ga psi iz pričetka vzdignili z ležišča. Zopet se vleče zvonjenje po bukovji v dolino. Toda skoro prestane, in le posamič se oglašajo psi z jednega in istega mesta, kjer se je gonja ustavila.
 
»Sveta Marija!« potoži sluga, »sedaj so ga psi ustavili, in bržkone jim je splezal na drevo drevó! Ali moj dobri gospod ležileží tu v krvi, in ni mu pomagati! Da, tukaj ležileží mirno, nikar da bi vzel puško ter z gotovim strelom upihnil zverino s stare bukve, na kateri brez dvojbe tičitičí ter mirno gleda pse, ki se togotetogoté pod njo! Tak6Takó pa jo gotovo ubijejo umazani hlapci in imeli bodo svojo slavo! Oj, mati božja, da si nas takotakó zapustila!«
 
Nató izpregovorí deklè:
Nato izpregovori dekle:
 
»Ostani tukaj; tam dolidôli je studenec, in vode bode hotel piti, ko se zavezavé, in rano bode tudi treba izmiti!«
 
»Seveda ostanem in ne grem od gospoda! Ali kam ž njim, ko smo takotakó daleč od škofje graščine? In tudi ranocelnika ni, da bi mu obezal ljuto rano in ustavil življenje v njem! Ljubi Odrešenik svetasvetá, usmili se mene in usmili se dobrega gospoda Amanda!«
 
»Vzdihovanje,« odgovoriodgovorí deklica mrzlo, »vzdihovanje ti ne bode pomagalo ! Kam ga hočete spraviti ? Kam drugam nego v našo hišo, gorigôri na vrhu ZalelZale! Posteljo imamo in belega perila tudi, da se mu pripravi ležišče. In stara nam mati umeje rano obezati spretneje od ranocelnika iz mesta. Od gorskih rastlin pa ima pripravljeno obilo mazila, ki rane hladihladí in celi. Za prvi trenutek mu je pomoč gotova, pozneje pa lahko pokličete svojega ranarja, da ga po gospodski na- v vadinavavadi obeže. Počakaj torej tukaj! CeČe pridejo hlapci, počakajte vsi, da vam pokažem pot v hišo!«
 
Nat6Nató odide. Sluga pa mahne po zemlji, glasno joče in toži. Ali za svojega gospoda ne storistorí ničesar. Le-tá ta ležileží kakor posekano drevodrevó na mestu, in kri mu rosirosí tel6teló in obleko. Zdajci v dolu radostno zapoje Dr. Ivan Tavčar: V Zali. uo lovski rog in zmagoslavno oznanja tihi Zali, da je pokončan in ugnan gozda štirinogi vladar. Najprej prihiteprihité na kraj nesreče upehani psi. Začutivši človeško kri, vonjajo okrog svojega gospoda, potem se umaknejo ter obsede"obsedé tu in tam. In sedaj in sedaj dvigne ta ali 6nióni tanko glavo proti nebu ter žalostno zatuli. Za svojim gospodarjem je žalovala uboga žival, dobro čuteč, da ga je zadela huda nesreča, njega, ki je s svojo srčno krvj6krvjó rosil zemljo okrog sebe. Skoro prinese dekledeklè mrzle vode. Prej že je natrgala mehkega mahumahú in ga ranjencu potisnila pod glavo, da je zložno ležal. Sedaj pa mu z vodo moči bledo čelo in z mehkim robcem izpira rano, grozno zevajočo. Ko mu je močila čelo, ni se prebudil; ko pa mu je pazno in rahlo brisala rano, zavedelzavédel se je in odprl modro svoje ok6okó.
 
»Kak6Kakó me peče!« zastoka v bolečinah in se pokuša z zdravo roko dvigniti z ležišča. Posreči se mu nekoliko, in motne poglede obrača po okolici. Ali zopet se mu skaliskalí zavest. Tedaj se prikažejo njega hlapci in stopijo iz grmovja na plan. Naklestili so zelenih bukovih vej, na katerih so težko nosili težki plen denašnje gonje. Bili so štirje čvrsti možaki, ali vender jim je zalival znoj obraze, ko so se bližali s težkim bremenom. Prišedši na mesto, opazita prva dva svojega gospodarja v krvi. TakoTakó se prestrašita, da izpustita drogove in da se mrtva zver z zvenečim ploskom zvalizvalí na tla. To vzdrami pse, da hruščeč planejo k medvedu ter mu trgajo kosmatino s kosmatega trupla. Hrušč in vrišč pa pretrese' kanonika, da se popolnoma zavezavé. Kipeče vpraša:
 
>»Kdo ga je? Kdo ga je? Ha! Da je le obležaliobležal!«
 
»Bil je popolnoma mrtev,« odgovori hlapec, »ko smo prišli do psov, ki so ga trgali v svoji sredi. Bežečega gaje dohitela smrt!«
Vrstica 175:
»Torej je bil dobro zadet! Hvala ti, sveti Hubertus!«
 
Krvavo roko je iztegnil proti mestu, kjer je ležal ubiti medved ; potem pa ga je zopet minila življenja zavest, in zgrudil se je na tla. Skoro nato so naložili hlapci ranjenega gospodarja na mehko vejevje, na drugo nosilnico pa ubito zver. In ta tožni izprevod se je potem pomikal proti Mrakovi hiši. Ali vse tiste, ki so nekoliko prej lovsko navdušeni hrumeli po tihem logu in gonili divjačino, da bi jo pobili in uničili, dasi je živela prav tako rada, kakor rad živi zemlje gospodar, krvoločni človek, vse tiste sta sedaj morili skrb in žalost.« —
 
Skoro nató so naložili hlapci ranjenega gospodarja na mehko vejevje, na drugo nosilnico pa ubito zver. In ta tožni izprevod se je potem pomikal proti Mrakovi hiši. Ali vse tiste, ki so nekoliko prej lovsko navdušeni hrumeli po tihem logu in gonili divjačino, da bi jo pobili in uničili, dasi je živela prav takó rada, kakor rad živí zemlje gospodar, krvoločni človek, vse tiste sta sedaj morili skrb in žalost.« —
Tedaj je dostavil kapelan Andrej :
 
Tedaj je dostavil kapelan Andrej :
»Oddehniva se nekoliko, in natoči mi kupo rumenega vina, da ga izpijeva na čast in slavo lovskim pradedom svojim, ki so nekdaj gonili zverjad po zeleni Zali!« Natočil sem vina v čiste kupe, in izpila 70 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. sva ga v slavo lovskim svojim pradedom in zlasti v tvojo slavo, kanonik Amande, ki si pred stoletji s svojo krvjo napojil to zemljo, kjer sva midva počivala ter razvnetega srca pričakovala zornega jutra, da bi pobila žival, ki je takisto radostno kakor midva dihala v rahlem zraku. Tedaj se je privlekel Jernač izpod skale iz tihega gozda. Oprezno je stopal in se ogibal vsake suhljadi, prav kakor bi na sleharni veji tičal petelin in bi se bilo bati, da ga preplaše in odpode nerodnega lovca ne-oprezni koraki. Stopivši k nama, izpregovoril je zamolklo: »Dva sem dobil, prvi sedi tam doli pri kopišči na samotni jelki. Tam blizu je stara bukev, in iz nje dupline sem vzel lansko leto polšjo zalego; ali jelka stoji samotno, in preklicano težko se bode zalezlo pod njo! Pa pravi mojster more biti, stara zvita mrcina! Jedenkrat samo sem stopil napačno, pa je že dvakrat in trikrat jezno zaklepal v vrhu, da sem komaj zlezel izpod njega v bukovje nazaj. Ce ne bode drugega, potem šele gremo na tega.«
 
»Oddehniva se nekoliko, in natoči mi kupo rumenega vina, da ga izpijeva na čast in slavo lovskim pradedom svojim, ki so nekdaj gonili zverjad po zeleni Zali!« Natočil sem vina v čiste kupe, in izpila 70 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. sva ga v slavo lovskim svojim pradedom in zlasti v tvojo slavo, kanonik Amande, ki si pred stoletji s svojo krvjokrvjó napojil to zemljo, kjer sva midva počivala ter razvnetega srca pričakovala zornega jutra, da bi pobila žival, ki je takisto radostno kakor midva dihala v rahlem zraku. Tedaj se je privlekel Jernač izpod skale iz tihega gozda. Oprezno je stopal in se ogibal vsake suhljadi, prav kakor bi na sleharni veji tičal petelin in bi se bilo bati, da ga preplašepreplašé in odpodeodpodé nerodnega lovca ne-opreznineoprezni koraki. Stopivši k nama, izpregovoril je zamolklo: »Dva sem dobil, prviprví sedi tam doli pri kopišči na samotni jelki. Tam blizu je stara bukev, in iz nje dupline sem vzel lansko leto polšjo zalego; ali jelka stojistojí samotno, in preklicano težko se bode zalezlo pod njo! Pa pravi mojster more biti, stara zvita mrcina! Jedenkrat samosamó sem stopil napačno, pa je že dvakrat in trikrat jezno zaklepal v vrhu, da sem komaj zlezel izpod njega v bukovje nazaj. CeČe ne bode drugega, potem šele gremo na tega.«
 
»In kje je drugi?« vpraša gospod Andrej.
 
»Drugi je bolj v goščavi,« odgovori lovec, »dolidôli pri studenci, ki izvira pri treh smrekah, katerih srednjo je letos sneg podrl. Na teh smrekah tiči in zaljubljen mladiček mora biti, ker je takoj z mrakom pričel peti, da sem ga dolgo poslušal. Ta je pripravnejši in za gospoda Andreja kakor nalašč!«
 
»Vse to je dobrega pomena, bratec Andrej!« izpregovorim zadovoljen. »Izpijva še časičaši! Potem pa pride vrsta natenáte, da mi razložiš, kakokakó se je zgodilo nesrečnemu kanoniku Amandu, ko so ga odnesli v Mrakovo hišo.«
 
Kapelan Andrej nadaljuje:
 
»Ko se je kanonik Amandus zopet zavedelzavédel, ležal je v svetli kmetski sobici na postelji, pregrnjeni z belimi rjuhami. Sobica je bila svetla, toda tesna, in tik postelje je bilo basbaš toliko prostora, da je za silo kdo mogel mimo nje. Ko se je vzbudil, čutil se je slabotnega in bilo mu je, kakor da je padel iz višine in si padši razdrobil ude. Vse ga je bolelo! In takotakó truden je bil, da je iz težka izpregledal. So-sebnoSosebno ga je bolelo ranjeno rame. Ko se ozreozrè po izbici,. zavezavé se šele svojega položaja in se spomni, kak6kakó se je postavil proti razsrjenemu medvedu. Zdajci iz nova začuti vse bolečine, kakor jih je začutil v tistem trenutku, ko ga je zver prasnila po rameni. Tudi deklica, sedeča pri oknu, bila mu je znana. V gozdu že je govoril ž njo, predno se je boril z medvedom. Pri oknu je sedela in prav pazno čitala iz knjige. To čitanje pa je takoj vzbudilo veliko sumnjo mlademu kanoniku. Res, to je bilo sumnjivo! Kak6Kakó pride knjiga v to pogorje in Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 71 kje se je naučila ženska tega kraja citatičitati tiskano knjigo? PrecejPrécej je bil Amandus v dobri svoji katoliški duši trdno prepričan, da ni vse, kakor bi moralo biti. Pravi katoličani tiste dni niso umeli citatičitati v knjigah, kakor časih še dandanes ne umejo. Tukaj pa se je čitala knjiga, in brez dvojbe je tlačil satan svojo pest vmes. In to vse se je našemu kanoniku videlo tak6takó sumnjivo, da je pozabil vse drugo in da niti ni čutil bolečin v rameni! Kaj, če bi se skrivala v tem pogorji kriva vera, katero je sovražil iz srca ? Morda je ta knjiga ravno biblija, sveta knjiga, katero smejo citatičitati samosamó poklicani verniki in še ti s pravim duhom, da ved6vedó ločiti zrno od rese! In podložniki njegovega premilostivega strijca naj bi se drznili počenjati kajkàj takega, ne da bi jih bil goreči kanonik Amand že prej zasačil, dasi je vsaj tolikanj ostro prežal na krivoverce kakor presvetli škof Hren, ki je tedaj dičil škofijsko stolico ljubljansko! — Morda se je še tod potikal kakov predikant in zanašal pleve v vinograd Gospodov ? In ta grajski oskrbnik ni opazil ničesar, nego leno spal, kakor spi pes na solnci! Ali to vender ni bilo mogoče ! KajKàj takega bi mu bilo ogrenilo zadnjo uro bolj, nego mu jo je grenila zavest, da se je lahkomiselno igral z največjim božjim darom, to je z življenjem, katero je vrgel pred divjo zver! Vse te misli so v tistem hipu pretresale kanonika Amanda, in ko je opazil knjigo v rokah dekletovih, trpela je duša morda več nego onemoglo teloteló.
 
»Kdo si?« vprašal je temno, »in kak6kakó ti je ime, dekledeklè
 
Vzpogledala je in z nekamo ljubečim pogledom obrnila obrazek proti njemu. V dolgi bolezni mu je stregla, in nje srce se ga je oklenilo, kakor se oklene materino srce otroka, sosebno tedaj, če mu je stregla v nevarni bolezni, trepetaje od trenutka do trenutka, da kruta smrt ne ugonobiugonobí dragega bitja! Kanonik na postelji ni opazil, kakokakó ji je vzplamtel pogled, ko je začula njegov glas. Kot duhovnik svete katoliške cerkve niti misliti ni smel na kajkàj takega in res tudi ni mislil, ker mu je možgane popolnoma raždražilarazdražila knjiga, katero je prej videl v rokah dekletovih.
 
»To je naša hiša,« odgovorila je tiho, »in dali so mi ime svete mučenice, svete Katarine.«
 
»Svete Katarine!« vzklikne kanonik, »ime je to prave in dične spoznavalke naše svete vere! In upam, da hodiš po stezah, po ka~ terihkaterih je hodila ona, ki uživa sedaj slavo nebeškega kraljevstva ? Ali si vredna nje imena, Katarina?«
 
»Kar mi je mogoče, storim,« zašepeče Katarina in se obrne od bolnika, da bi ne videl, kak6kakó ji je kri zalila deviško lice, ker bode morala sedaj prikrivati resnico in govoriti neresnico !
 
»Kam hodite v cerkev ?c« vprašal je trdo, »vsaj vsako nedeljo in vsak praznik?«
 
»K Svetemu Antonu na Trato!«
 
»Ali imate dušnega pastirja, ki vas vestno in pridno poučuje v Kristovih katoliških naukih ? Saj veš, danes se klati satan po svetu, da bi vam zavedelzavêdel duše in jih ukradel nebeškemu Odrešeniku. Ali hodiš tedaj s pravim duhom k maši Gospodovi, Katarina?«
 
»Mislim, da hodim!«
 
»Stopi k meni, Katarina, da ti pogledam v obraz, če ne prikrivaš resnice Gospodovemu maziljencu, ki ležileží bolan pred tabo in brez močimočí
 
Stopila je k postelji.
Stopila je k postelji. »K Sv. Antonu hodite v cerkev?« vpraša jo kanonik iz nova. Ali vzlic svoji obljubi se ji ne upa pogledati v obraz. Morda zato ne, ker se duhovniku sploh ne spodobi gledati v obraz mladi ženski ; morda pa tudi ne zat6, ker ga je še vedno mučila misel, da je zasledil tu krivoversko zaroto, o kateri do tedaj ni vedel ničesar.
 
Stopila je k postelji. »K Sv. Antonu hodite v cerkev?« vpraša jo kanonik iz nova. Ali vzlic svoji obljubi se ji ne upa pogledati v obraz. Morda zatozató ne, ker se duhovniku sploh ne spodobi gledati v obraz mladi ženski ; morda pa tudi ne zat6zató, ker ga je še vedno mučila misel, da je zasledil tu krivoversko zaroto, o kateri do tedaj ni vedel ničesar.
»Hodi z zbranim duhom v cerkev božjo in ne nosi Boga samo na jeziku, nego imej ga tudi v srci !« Po tem opominu še pristavi: »Povej mi, Katarina, kak6 je s tabo; imaš li tudi pravega Boga v srci ?«
 
»HodiHôdi z zbranim duhom v cerkev božjo in ne nosinôsi BogaBogá samosamó na jeziku, nego imej ga tudi v srci !« Po tem opominu še pristavi: »Povej mi, Katarina, kak6kakó je s tabo; imaš li tudi pravega BogaBogá v srci
Dekle nekaj premišlja in ko mu le predolgo ne odgovori, bodri jo on:
 
DekleDeklè nekaj premišlja in ko mu le predolgo ne odgovoriodgovorí, bodribodrí jo on:
 
»Le dobro premisli, da ne govoriš neresnice! Izprašuje te služabnik božji, ki ni tvoj dušni pastir, ki pa je vender pozvan, da širi slavo našega Odrešenika in Njega prečiste Porodice v teh krajih!«
 
»V cerkev hodim,« odgovoriodgovorí deklica tiho, »in BogaBogá molim takotakó, kakor je zapovedano v Pismu.«
 
»KakoKakó veš ti, dekledeklè, kaj nam zapoveduje Pismo zajezizajezí se on. »Ali pokaži, kakšno knjigo imaš v roki; razložirazlôži mi, kdo te je učil citatičitati tiskano črko?«
 
V zadregi je pozabila, da še vedno držidrží nesrečno knjigo, iz katere je čitala in katere sedaj kanoniku ne more prikriti. Zbegana mu podapodá knjigo brez ugovora; saj ji pa tudi drugega ni kazalo, ker ni mogla ničesar več prikrivati.
 
Vzel je knjigo iz nje roke. Toda z jedno samosámo zdravo roko si ni mogel pomagati, in priskočiti mu je morala, da je odprl knjigo. Tedaj so se nje prstje doteknili njegovih. In prav iz nje prstov — človek je le človek, in vroča je kri vsakega srca! — prešinilo ga je nekaj, takotakó da ji je nehotenehoté pogledal v obraz. Dasi je bila bleda kakor Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 73 zid, videla se je kanoniku angeljsko krasna, kakeršna je tudi res bila. Končno sta knjigo s skupnim trudom venderle odprla. Nji se je tedaj prav močno tresla roka, in kakor nam pripovedujejo zanesljivi kronisti, tresla se je nekoliko tudi kanoniku Amandu. In ko je bila naposled odprta ta knjiga, pripovedovala je prva stran karkàr najjasneje o nje obsegu.
 
»Sv. pismo!« vzklikne bolnik.
Vrstica 231 ⟶ 235:
»Sv. pismo!« ponovi ona tiho za njim.
 
»Dalmatinovo Sv. pismo!« zastoče kanonik Amand in pristavi: »Nesrečnica, kak6kakó si dobila bogotajno to knjigo
 
Ko mu ničesar ne odgovoriodgovorí, upreuprè oko v nje bledo lice:
 
»Dalmatinova knjiga! In to v teh krajih in med tem ljudstvom! Za Boga, smo li spali ? Preganjali smo oskrbnike in pisače, če so nas hoteli opehariti za dva ali tri beraške vinarje! Tukaj pa se čita Dalmatinova biblija in luteranski predikantje odkladajo strupeno svojo zalego ter gladijo pot belcebubu. Na Porodico Tvojo, ljubi Vzveličar, ne daj, da bi se pogubil v tej divjini! Kakor strela udarim potem v krivoversko gnezdo in z ognjem in mečem iztrebim vse, kar je gnilega! Ok6Okó me bolibolí, če te gledam, Katarina! Za danes ti oprostioprôsti Bog, katerega si zapustila in izdala! Žejen sem! Pojdi k studencu in prinesi mi mrzle vode, da se ohladim! Pojdi!«
Ko mu ničesar ne odgovori, upre oko v nje bledo lice:
 
Strahoma in trepetaje je odhajala. V duhu je premišljala, kakokakó pridejo za nekaj dnij grajski hlapci po svojega gospoda, da ga od-nes6odnesó na loški grad, kjer ga čaka boljše ležišče in spretnejŠaspretnejša postrežba. In tedaj se bode spomnil kanonik, kar mu je odkrila ta knjiga, ki jo je danes izteknil pri nji. In odprl bode usta in ukazal hlapcem, naj mater, očeta, brate in njo denejo v težke verige, da se potem postavijo pred krvavo sodišče, ki sodi o življenji in smrti. In pred odhodom bode morda še zapovedal, naj kruti hlapci namečejo ognja na slamnate strehe, da se vpepeli tihi dvorec, kjer so ji dosedaj v sreči in miru bivali oče, mati in bratje. Ni torej čudo, da je odšla trepetaje. Na belem ležišči pa je kanonik togotno zgrabil slovensko Dalmatinovo knjigo in jo vrgel od sebe. Ali daleč je ni mogel vreči, ker ga je po životu vse bolelo in skelelo.
»Dalmatinova knjiga! In to v teh krajih in med tem ljudstvom! Za Boga, smo li spali ? Preganjali smo oskrbnike in pisače, če so nas hoteli opehariti za dva ali tri beraške vinarje! Tukaj pa se čita Dalmatinova biblija in luteranski predikantje odkladajo strupeno svojo zalego ter gladijo pot belcebubu. Na Porodico Tvojo, ljubi Vzveličar, ne daj, da bi se pogubil v tej divjini! Kakor strela udarim potem v krivoversko gnezdo in z ognjem in mečem iztrebim vse, kar je gnilega! Ok6 me boli, če te gledam, Katarina! Za danes ti oprosti Bog, katerega si zapustila in izdala! Žejen sem! Pojdi k studencu in prinesi mi mrzle vode, da se ohladim! Pojdi!«
 
Prinesla mu je vode. »Daj mi piti!« izpregovoril je in še vprašal: »Kdaj pridejo pomepóme grajski hlapci?«
Strahoma in trepetaje je odhajala. V duhu je premišljala, kako pridejo za nekaj dnij grajski hlapci po svojega gospoda, da ga od-nes6 na loški grad, kjer ga čaka boljše ležišče in spretnejŠa postrežba. In tedaj se bode spomnil kanonik, kar mu je odkrila ta knjiga, ki jo je danes izteknil pri nji. In odprl bode usta in ukazal hlapcem, naj mater, očeta, brate in njo denejo v težke verige, da se potem postavijo pred krvavo sodišče, ki sodi o življenji in smrti. In pred odhodom bode morda še zapovedal, naj kruti hlapci namečejo ognja na slamnate strehe, da se vpepeli tihi dvorec, kjer so ji dosedaj v sreči in miru bivali oče, mati in bratje. Ni torej čudo, da je odšla trepetaje. Na belem ležišči pa je kanonik togotno zgrabil slovensko Dalmatinovo knjigo in jo vrgel od sebe. Ali daleč je ni mogel vreči, ker ga je po životu vse bolelo in skelelo.
 
»Vsak dan lahko pridejo,« odgovoriodgovorí dekledeklè s tresočim glasom in mu nalije vode v skledico. Pil je, kakor pije žejni potnik v puščavi,. Brez nje pomoči bi skledice niti ne dvignil k vročim ustom.
Prinesla mu je vode. »Daj mi piti!« izpregovoril je in še vprašal: »Kdaj pridejo pome grajski hlapci?«
 
74 I^r- Ivan Tavčar: V Zali. Ko je z zdravo roko segel po posodici, doteknil se je zopet nje mehke roke. Zdajci pa ga obide srd, in osorno izpregovoriizpregovorí:
»Vsak dan lahko pridejo,« odgovori dekle s tresočim glasom in mu nalije vode v skledico. Pil je, kakor pije žejni potnik v puščavi, Brez nje pomoči bi skledice niti ne dvignil k vročim ustom.
 
»Ne dotikaj se me!« Takoj mu umakne skledico, vender je toli nerodna, da ji pade iz rok in da se na lesenih tleh razbije na kosce.
74 I^r- Ivan Tavčar: V Zali. Ko je z zdravo roko segel po posodici, doteknil se je zopet nje mehke roke. Zdajci pa ga obide srd, in osorno izpregovori:
 
»Ne dotikaj se me!« Takoj mu umakne skledico, vender je toli nerodna, da ji pade iz rok in da se na lesenih tleh razbije na kosce. »Ne dotikaj se me! Izdala si BogaBogá in sv. Katarino, katere ime si prisvajaš menj upravičeno, nego si svoji tat ukradeno blago ! Da mi Bog podelipodelí zdravje, dušo tvojo otmem ! To obetam na Njega najsvetejše resnorešno teloteló! Sedaj pojdi! Zaspati hočem, dasi nerad spim pod bogokletno streho luteranskol*luteransko!«
 
Strahoma je odšla. Vse je bilo pogubljeno! Roditelji in čvrsti bratje! Vse je bilo uničeno zaradi nesrečne Dalmatinove knjige!
 
Kanonik Amandus navzlic svoji jezi hitro zaspizaspí. Onemoglo teloteló je bilo še vedno močnejše od razburjenega duhaduhá in je zahtevalo svoje pravice.
 
Dolgo časa je spal. Ko se je vzbudil, legal je mrak po zemlji. Bil je sam v temni sobici. V sosedni sobi, od katere ga je ločila lesena stena, pa je bila zbrana večja družba, ki se je tiho razgovarjala.
 
Dobro je čul kanonik, kakokakó je nekdo vprašal: »In kaj počenja papist, katerega imaš pod streho, brate Ignacij
 
Kje je Amand že čul ta trdi in jekleni glas ? Premišljal je, vender ni mogel toliko ojačiti svojega spomina, da bi vedelvédel, kdo je govornik v sosedni sobi. Umel ni, kaj se je odgovorilo na vprašanje o papistu.
 
Nekoliko pozneje se zopet začuje vprašalčev glas:
 
»Dragi mi bratje in drage mi sestre v Kristu, Odrešeniku našem! Nekaj dnij sem prebil v vaši sredi in kakor nekdaj apostol Pavel sem prišel k vam čez hribe in doline, da vas potrdim v pravi veri in v pravem spoznanji svetega evangelija! Prišel sem k vam, in srce mi je od radosti bilobílo hitreje, ko sem stopil med to čedico svetega evangelija in ko sem tudi opazil, da se ni pomanjšalo nje Številoštevilo. Nekaj jih je pomrlo in šli so od nas v imeni našega Krista. Njih trupla ste položili v zemljo, ali njih duh je ostal v naši sredi. Bili so nekateri med njimi, ki so še gledali v lice vašemu bratu, preslavnemu Primožu Trubarju, in so od pričetka uživali slavo in toge, katere je prebil sveti evangelij v tej deželi. Sedaj so šli od nas, in toga svetega evangelija je večja nego kdajkdàj, odkar se je zanesel čisti nauk v te pokrajine. Obkolja vas sila, in hliniti se morate in prikrivati svetu, kar vam je najdražje. Prikrivati morate svojo čisto in neskaljeno vero! Toda Gospod ne spispí, in to bodi tolažba vaša. Njega roka jih zadene, vse tiste, ki točijo gnojnico v vire čistega nauka! Opasani so z mečem, vi pa ste opasani s svetim evangelijem. Meč je oster, Rastislav: Megla. 75 ali moč njegova ne seza daleč. Moč svetega evangelija pa seza do nebeškega prestola, na katerem sedi naš Gospod, ki bode razmetal vaše nasprotnike, da bodo kakor pleve v sapi in razneseniraznešeni na vse štiri stranistraní svetasvetá. In Gospod vam bodi v tolažbo, in ne obupujte o Njem, dasi so v tem trenutku zmagoviti nasprotniki vaši, ki ne služijo BoguBogú, temveč hudiču in kraljevstvu njegovemu 1!«
 
KakoKakó je tedaj strast davila kanonika AmandalAmanda! KakoKakó rad bi se bil dvignil z ležišča in stopil pred tega predikanta ter ga osramotil pred zbrano verno četo in mu dokazal, da laže, da zavaja in da je on sam služabnik hudičev in njega kraljevstva! Ali trgalo ga je po udih in vstati ni mogel!
 
Oni pa je nadaljeval: »Ostanite torej zvesti čistemu nauku in ne poslušajte zavodnikov, ki vam bodo poskušali vzeti Kristusovo ljubezen. Otročiče svoje poučujte v teh naukih in ohranite jim čisto, kar ste prejeli čisto od svojih očetov! V tem so vas potrjali moji predniki, in v tem sem vas potrjal tudi jaz. Težka je služba Gospodova, in sladak ni jarem Njegov 1! Kakor divja zver lazim po gozdih in smrt mi pretipretí dan za dnevom! Ali kaj mi hoče smrt, če sem poklican, da dajem ž njo izpričevalo sv. evangeliju! Kakor zver sem v puščavi, in radi svetega evangelija sem se odpovedal tisti sladkobi, ki jo uživa moški ob svoji družici, mehki ženski. Ne jem in ne pijem nad mero in ne pasem si trebuha. CestoČesto nimam niti kobilic, ob katerih je živel sveti Janez v puščavi! Tretjič je, da sem prišel k vam v to krajino, in moja vest je čista, ker sem čisto služil Gospodu svojemu. RogBog znazná, ali še pridem kdajkdàj. KakoKakó je zapisano? ,»Izginem kakor senca in posušim se kakor trava; samosamó Gospod je večen, in Njega spomin živiživí od dne-dné do dnedné!'««
 
V tem je kanonik Amand od jeze, katero je dušil v sebi, tak6 onemogel, da je zopet zaspal. V sosedni sobi pa se je učenik svetega evangelija poslavljal od svoje cede in govoril svojim vernikom še mnogo vzpodbudnih in lepih besed. Prihitela je k njemu udana množica; odrasli ljudje in otroci so mu poljubljali roko. Ženstvo pa je zamolklo ihtelo in plakalo. Vse se je gnetlo okrog njega, in poslavljali so se, ne vedoč, ali se še kdaj snidejo v tem življenji. In končno so se vsi sklonili k zemlji, oznanjevalec svetega evangelija pa je razprostrl roke nad njimi in klical nanje božjega blagoslova in božje pomoči. Bili so je potrebni te pomoči, toda nebo je ni hotelo poslati. In kdaj že se ondu, kjer je nekdaj cvetel nauk sv. evangelija, o tem nauku ne ve ničesar več, in kje so že vsi tisti, ki so nekdaj živeli v teh krajih in prisezali na krivo besedo nemških predikantov! Ali tedaj je še vedno verovalo nekaj naših očetov v tem pogorji, da je moč krive vere ne-razrušna in da spoznavalcem evangelija nekdaj napoči dan sijajne premage!