|
Oni pa je nadaljeval: »Ostanite torej zvesti čistemu nauku in ne poslušajte zavodnikov, ki vam bodo poskušali vzeti Kristusovo ljubezen. Otročiče svoje poučujte v teh naukih in ohranite jim čisto, kar ste prejeli čisto od svojih očetov! V tem so vas potrjali moji predniki, in v tem sem vas potrjal tudi jaz. Težka je služba Gospodova, in sladak ni jarem Njegov! Kakor divja zver lazim po gozdih in smrt mi pretí dan za dnevom! Ali kaj mi hoče smrt, če sem poklican, da dajem ž njo izpričevalo sv. evangeliju! Kakor zver sem v puščavi, in radi svetega evangelija sem se odpovedal tisti sladkobi, ki jo uživa moški ob svoji družici, mehki ženski. Ne jem in ne pijem nad mero in ne pasem si trebuha. Često nimam niti kobilic, ob katerih je živel sveti Janez v puščavi! Tretjič je, da sem prišel k vam v to krajino, in moja vest je čista, ker sem čisto služil Gospodu svojemu. Bog zná, ali še pridem kdàj. Kakó je zapisano? »Izginem kakor senca in posušim se kakor trava; samó Gospod je večen, in Njega spomin živí od dné do dné!««
V tem je kanonik Amand od jeze, katero je dušil v sebi, tak6takó onemogel, da je zopet zaspal. V sosedni sobi pa se je učenik svetega evangelija poslavljal od svoje cedečede in govoril svojim vernikom še mnogo vzpodbudnih in lepih besed. Prihitela je k njemu udana množica; odrasli ljudje in otroci so mu poljubljali roko. Ženstvo pa je zamolklo ihtelo in plakalo. Vse se je gnetlo okrog njega, in poslavljali so se, ne vedoč, ali se še kdaj snidejo v tem življenji. In končno so se vsi sklonili k zemlji, oznanjevalec svetega evangelija pa je razprostrl roke nad njimi in klical nanjenánje božjega blagoslova in božje pomoči. Bili so je potrebni te pomoči, toda nebonebó je ni hotelo poslati. In kdaj že se ondu, kjer je nekdaj cvetel nauk sv. evangelija, o tem nauku ne vevé ničesar več, in kje so že vsi tisti, ki so nekdaj živeli v teh krajih in prisezali na krivo besedo nemških predikantov! Ali tedaj je še vedno verovalo nekaj naših očetov v tem pogorji, da je moč krive vere ne-razrušnanerazrušna in da spoznavalcem evangelija nekdaj napoči dan sijajne premage!
Ta zavest je napolnjevala tudi predikanta v trenutkih slovesa. Mirno je odhajal, prav takotakó, kakor je prišel. Duševna razvnetost se mu ni kazala na bledem lici niti ob prihodu niti pri odhodu. Za svojo vero je živel ter bil zgolj orodje v rokah vsemogočnega BogaBogá; danes še pri trudapolnem delu, jutri že pred božjo sodbo, kakor bi bilo všeč večnemu Gospodu!
Potem, ko se je posebe poslovil od vsakogar in tudi od otročičev, stopil je iz hiše, in za njim se je vsula vsa množica. Bil je opravljen 9* 132 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. kakor ogljar, ki dela v šumi, takotakó da bi bilo pod zamazano in začr-nelozačrnelo obleko težko zaslediti strastnega pristaša krive vere.
»Ti in tvoji sinovi, brate Ignacij«, izpregovoril je rahlo, »spremite me nekaj časa! Vsi drugi mirno odidite in pojdite k počitku v imeni Gospoda našega! CeČe je zapisano v knjigi večnega življenja, to se zopet t v m vidimo ob letu! CeČe pa je drugače sklenil Oče nebeški, tedaj se ozirajte v jasnih nočeh proti zvezdam na nebu in verujte mi, da bodem sedelsedèl za temi zvezdami pred prestolom našega Odrešenika in molil bodem za vas, da bode prikrajšano trpljenje vaše!«
Bili so mu pokorni; brez hrupa so se razkropili po stezah na vse kraje, kjer so imeli koče in ubožna svoja selišča. Otroke pa so nosili in jim spotoma razkladali, kakokakó naj vzprejmovzprejmó v srce vse, kar so nocoj videli in culičuli. Ali slutili niso, da se je tedaj že brusilo orožje, s katerim so potem nanjenánje prihrumeli hlapci in biriči, da jih polovepolové min odtirajo v mokre temnice . . .
Ko odide zadnji, izpregovori predikant: »Torej, brate Ignacij, odriniti je čas! Pokliči sinove in morda tudi svojo hčer Katarino, da jo še zadnji trenutek potrdim v veri! Stregla je ranjenemu papistu, in bati se je, da bi se ji ne približala izkušnjava, ker so papisti kakor otroci luči in zvitejši od starega lisjaka. Pokliči jo, Ignacij, da gregré z nami do tistega mesta!«
Nikogar ni bilo treba klicati. Vsi so bili hipoma zbrani pred hišnim pragom, toliko da je predikant pozval očeta, naj pokliče svoje sinove. Prišlo je tudi ženstvo, hišna gospodinja in tudi stara mati, ki je komaj hodila. Ali vsi so hoteli tudi danes nekaj časa spremiti svojega učenika, kakor so ga vsekdar spremljali prejšnja leta, ko je odhajal. MolčeMolčé so stopali po holmu, da bi dospeli na vrh Zale. Bila je hladna noč, in zvezda je migljala pri zvezdi. Pripovedoval jim je, kakokakó se širi evangelijska vera po veliki Nemčiji, kjer knezi in vladarji nečejo ničesar več vedeti o Rimu in o rimskem papeži. Protestan-tovskoProtestantovsko slavo jim je razkladal, kakokakó rase na vseh krajih, in na srce jim je pokladal, naj ne obupavajo, ker tudi drugje se preganjajo spo-znavalcispoznavalci prave vere, pa ne omagujejo ter so stanoviti, kakor so bili stanoviti prvi kristjani, ko so v podzemeljskih jamah molili svojega BogaBogá.
DospoDospó do najvišjega vrha, odkoder se vidi na vse stranistraní v dolino. Tam obstojeobstojé, in učenik svetega evangelija povzame:
»Tukaj smo na mestu, Ignacij 1! Kolikokrat smo se že poslavljali tukaj! Desetkrat so že obnovile šume svoje zelenje, ko sva si na tem vrhu prvič podala roko v slovoslovó! In glej, Gospod naju ni ostavil ¦ Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 133 in tebi se je pomnožilo imetje, in okolo tebe cvet6cvetó zdravi otroci. Ali se še spominjaš tiste nočinočí? Katrico, svojo hčer, vodil si ob roki, a sedaj ti cvetecvetè v letih, ko si ženska poželipoželí sodruga za trnjevo stezo našega življenja. Ali se še spominjaš tiste nočinočí?«
»V spominu mi je šel« odgovori starec, »in še danes čutim veselje, katero mi je napolnilo dušo, ko ste stopili pod mojo streho ter mi donesli pozdrave od groba gospoda očeta Primoža, kateremu papisti v tej deželi niso dali živeti!«
|
