V Zali: Razlika med redakcijama

»V spominu mi je šelše!« odgovori starec, »in še danes čutim veselje, katero mi je napolnilo dušo, ko ste stopili pod mojo streho ter mi donesli pozdrave od groba gospoda očeta Primoža, kateremu papisti v tej deželi niso dali živeti!«

»In vidiš, takotakó sem prihajal k tebi od leta do leta, in na tem mestu sva se vselej poslovila ter obetala vestno živeti po sveti evangelijski veri. In ali ponavljaš ta obet tudi danes?«

»In ali ga ponavljaš zasezáse in za otroke svoje?«

»Ponavljam ga zasezáse in za otroke 1« »Prav tak6! Veš pa tudi, čemu ponavljamo ta obet baš na tem mestu?«

»Prav takó! Veš pa tudi, čemú ponavljamo ta obet baš na tem mestu?«

»Vem!«

»Razloži mi vse, da bode v vzpodbujo tvojim otrokom in družici, kateri te je Gospod pridružil na poti življenja !«

»Dolgo je temu, in tedaj smo se bili ravno odpovedali krivi veri ter se očistili, kakor se očisti perilo v vodi. Nekdaj proti večeru sem stopal iz gozda po stezi tu navzgor. Uprav na vrhu je sedelsedèl mož v zeleni travi in se oziral na vse stranistraní. V strahu je bil, in to po pravici, zakaj prav tedaj so loški biriči iztikali po tem pogorji. Vprašal me je po imeni in ali morda ne stanuje kje blizu spoznavalec svetega evangelija, ker je čul, da jih nekaj biva v tem gorovji. ,Ce»Če pa si papist,'« pristavil je ostro, ,»lahko me izdaš 6nimónim, ki me preganjajo in zasledujejo! Tukaj sem omagal in tudi izgrešil pot, da ne vem kreniti ninì na desno nInì na levo. Pojdi in pokliči biriče, da mi zvežejo roke, kakor so jih zvezali našemu Odrešeniku, ko je molil na gori! Primoža Trubarja iščejo sovražniki svete vere, in lahko ga izdaš, kakor je Krista izdal apostol Juda!'« — TakoTakó mi je govoril sveti mož, in prav na tem mestu je bilo, ko sem pokleknil predenjprédenj ter se mu izpovedal, da se tudi prištevam k pravi in jedino vzveličalni veri. In od-vedelodvêdel sem ga v svojo hišo in ga skrival nekaj dnij, da ga niso zasačili loški hlapci. Plačeval pa mi je z zlatimi nauki in mi vsako noč razlagal propise svetega Pisma,. Pri odhodu pa sem prejel iz njega rok sveto knjigo, ki jo imamo še danes kot zaklad v svoji koči, knjigo blaženega Jurija Dalmatina, ki že tudi spispí v Gospodu. Tukaj 134 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. je torej bilo, ko je moje okookó prvič in zadnjič gledalo v obličje pravičniku, in na tem mestu se nam utrjuje naša vera, ker se spominjamo njega, ki je živel in trpel za sveti evangelij! TakoTakó je bilo, častiti brat, in svojim otrokom sem že stokrat in stokrat pripovedoval o pobožnem Primoži Trubarji, ki je bival pod mojo streho, najsi je ubožna in neznatna. Prisedal je k moji oskromni mizi in se zadovoljeval z vsem, kar smo skuhali. Da bi v nebesih molil za nas vse!«

»In sedaj se ločimo 1!« izpregovoriizpregovorí predikant. »Vsakdo mi podaj še jedenkrat roko, na mestu, katero je s svojo osebo nekdaj posvetil pokojni Primož Trubar, čegar slava je tudi med Nemci velika!«

»Izmed prvih sem bila, ki smo vzprejeli čisti evangelijski nauk, in spoznavala sem ga neprestano. O hov, hov! Časi so se predru-gačilipredrugačili in hujši so in silnejši. Nekdaj se nam ni bilo skrivati, kakor se skrivamo danes. KarKàr v tolpah smo hodili h gospodu na Bled — počakajte no, kakokakó so ga že klicali — oj, ta nemška imena, kdo naj jih ohrani v spominu!«

»Bil je to brat Krištof Faschang,« odgovoriodgovorí predikant. »Tudi le-tatá je že zatisnil očiočí in odšel k Njemu, čegar čisti evangelij je oznanjal !«

»DaDà, dadà! H gospodu Krištofu smo hodili,« zahitizahití ženica, »in govoril nam je tak6takó sladko, da bi ga bili poslušali vso noč in ves dan. Hov, hov! Pa je tudi umrl. In poznala sem tudi gospoda Boštjana v Kranji, a gospod Kuplenik je prihajal časih celoceló v naše kraje! Oj, imeli smo obilo in dobrih učenikov, in ni se jim bilo skrivati po ložilozi, kakor se skrivajo sedanji oznanjevalci prave vere! Hov, hov ! Pa je vse pomrlo, vse pomrlo!«

»Potolaži se, Margareta, sedaj jih diči krona večnega življenja I! Na zemlji pa so jih preganjali, in že prerok Izajija toži, da čaka poguba pravičnika! Sedaj, otročiči, ostani mir božji med vami, kakor vlada med tistimi, ki spespé po gomilah!«

Rekši izgine v temi. Ti pa ostanejo na mestu in zrozró v nočni dol. Imel je s sabo majhno svetilnico, in časih se je nje lučica kakor Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 135 iskra utrnila sredi gozda. Postali so na vrhu, dokler ni lučica popolnoma izginila, ker je bil predikant že davno dospel v dolino, kjer itak ni bilo varno hoditi z lučjo. Potem šele so odšli, s sabo pa so nosili bridko zavest, da svojega učenika nikdar več ne bodo videli, kjer za ostre nasprotne reformacije nemški predikantje niso mogli brez nevarnosti za življenje prihajati na Kranjsko.

Vrnivši se domov, sedejo za mizo in nekaj časa molče\molčé. Srce jim stiska toga, in nikomur se ne poljubi izpregovoriti. Naposled povzame hišni oče:

»Knjige,« zaihtizaihtí dekledeklè, »knjige nimam pri roki!«

»Ostala je pri — 6nemónem v sobici.«

»ČemuČemú?«

»CitalaČitala sem v nji, in opazil jo je v moji roki.«

»Imeti jo je hotel. Od strahustrahú je niti nisem mogla skriti!«

Nekaj časa vsi molčemolčé.

Na to temno vprašanje odgovoriodgovorí deklica tresoče: »Sumnjal je, da smo evangelijske vere, in prestrašila sem se tak6takó, da nisem ničesar tajila?«

Oče in sinovi planejo izza mize in vzkliknejo z jednim glasom :

Zopet nekaj časa molčemolčé.

Potem pa dedé oče odločno: »Pojdite spat, ženske!«

Takoj so odšle. Stara mati in gospodinja sta spali pod streho, hči pa je za sedaj imela svoje trdo ležišče v čumnati na tleh, da bi jo imel pri roki bolnik, če bi mu bilo treba ponoči kajkàj postreči.

Plaho je stopila v mali prostor, kjer je ležal kanonik Amandus. Spal je, kakor je bilo videti, in ni se genil na ležišči svojem. Deklica tudi leže, toda zaspati ne more. Odločni glas očetov, ko ji je ukazal, naj odide k počitku, vzbuja ji strah in grozo. In zajedno trepetatrepetá za njega, čegar bledi obraz ji stopa v tem trenutku bolj nego kdaj pred dušo. In ta bledi obraz ji je tičal tudi v srci, dasi je bil obraz katoliškega mašnika, katerega bi morala sovražiti! Drugače ni mogla, nego da je polglasno zajokala in si s solzami porosila deviško lice.

136 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. »ČemuČemú točiš solze?« oglasi se proti nje pričakovanju bolnik s v postelje. »ČemuČemú vzdihuješ in jokaš, Margareta? Ali meniš, da se bojim smrti, in ali meniš, da mi srce le za hip bije hitreje, češ, da morda satan obsenči hudobne tvoje brate, da pobijejo pomaziljenca Gospodovega, kakor se pobije govedo v mesnici ?«

Ko mu ničesar ne odgovoriodgovorí, nadaljuje:

»Ali meniš, da nisem čul, kar se je ravnokar govorilo za to steno? DaDà, knjiga Dalmatinova vas je izdala, in začutili bodete, kolika nesreča se je s to knjigo pritihotapila pod streho vašo! Meni pa bi bilo sladko umreti za vero božjo, da bi se ta luteranska svojat prepričala, kak6kakó lahko umira katoliški mašnik, če ga pokliče Gospod! Ko pa bodem umiral, tedaj svojim morilcem — žal, da ne umeješ jezika svete cerkve! — zakličem: Ex ossibus ultor!«

»Moj Bog, umoreumoré vas!« zaihtfzaihtí deklica, »in jaz vam ne morem pomagati!«

»Kdo te kliče na pomoč, dekledeklè? Umiri se, in zaspi, če ti krivo-verstvokrivoverstvo, katero je vkoreninjeno v tebi, dopušča spati!«

V sobi so v tem oče in sinovi sedeli pri mizi. Temno so gledali predseprédse in ničesar niso govorili. SamoSamó čakali so, da je odšlo ženstvo. Ko je zavladal mir po vsi hiši in so menili, da so ženske že polegle, tedaj so se ti strastni luterani spogledali. Bili so toli strastnejši, ker so se morali dosedaj prikrivati in lorker so živeli v prepričanji, da so mučeniki vere svoje.

Sin Luka izpregovoriizpregovorí najprej :

»In še prej se pogubim,« dostavi sin Andrej, »če mi s kolesom stro kostikostí. Pogubi pa itak ne odidemo, ker nas ti preklicani papisti prej ali slej dobe"dobé v svoje pestipestí!«

»Z orožjem je prišel v te kraje,« oglasi se starec, »naj se pogubipogubí z orožjem I! Luka, vstani, vzemi sekiro izpod stropa in prinesi jo semsèm!«

»Ko smo vzprejeli v hišo tega papista, pregrešili smo se proti svojim bratom, ki so sedaj z nami v nevarnosti! Naj se pogubipogubí, potem so oteti vsi drugi spoznavalci svetega evangelija, kolikor jih še biva v tem kraji!«

»In z nami,« oglasi se Janez, najmlajši sin, vender pa najbi-strejšanajbistrejša glava pod Mrakovo streho, »in z nami, kakokakó se bode godilo, to mi povejte ?«

Dr. Ivan Tavčar: V Zali. «37 »Pogubi ne odidemo!« odgovoreodgovoré drugi.

»CeČe bodete takotakó ravnali kakor namerjate, gotovo ne. Vi sami silite v smrt, ko tolčete s sekiro po mizi! Sebe hočete končati, samosamó da otmete evangelijske svoje brate po pogorji! Ne vem, ne vem, ali pač dospete do srečnega končalkonca! Vidim že, kal<6kakó prihrumeprihrumé v Zalo oboroženi hlapci ter nas vse polovepolové in uklenejo. In hišo nam zapalijo in odženoodženó živino in ugonobeugonobé vse, za kar ste vi, oče, delali in delali. In staro mater in mater in Katrico, vse te slabotne ženske tudi odtirajo z nami v Loko in suvali jih bodo s puškami in z nogami, če ne bodo mogle hoditi tak6takó hitro, kakor bodo hoteli pijani biriči. In naši bratje, ali bodo oteti ? Pravim vam, da ne in da se pogubepogubé z nami vred!«

»Kak6Kakó je to mogoče?« vpraša Luka, »ko ne bode nikogar, ki bi jih izdal, in ko bode vender papist, ki bi nas lahko tožil, spravljen v kraj, da ne bode mogel izdati nikogar? Sekiro v roke, ta je najpametnejša, in to je zadnja beseda moja!«

»Bog ga je dal v naše roke,« izpregovoriizpregovorí starec, »in če nam je že umreti, zgrabi naj tudi njega hudič, kateremu je itak namenjen!«

Ali mlajši sin se ne dadá premotiti.

»Kdo nas izdaizdá?« pravi, »deset in še več jih bode, ki nas izdado izdadó! Ti loški sodniki vohajo in vohajo, naposled pa vse izvohajo. In če z zvito svojo besedo ne pridejo do konca, pa posežejo po tisti železnini, ki ste jo že časih videli na loškem gradu, in po drugi taki pripravi, in ti tr6tró prste, stiskajo noge, obešajo te in mučijo takotakó in drugače; potem pa si mehak, in poveš vse, kar si skrival v srci, in dostikrat še več, sam6samó da te prestanejo trpinčiti in mečkati. Vse to niso šale, in če pomislim, da je tu nekaj ženstva, ki ne more prebiti dolgih muk, pa vem vse in takisto vem, da bodemo vsi izdani, še predno smo se dobro ogledali v ječi svoji. In sedaj vas vprašam, čemučemú je vse to potrebno in čemučemú jemljete sekiro v roko, pod katero pridete sami, če ubijete ž njo gospoda Amanda?«

In kanonik, ki je v sosedni čumnati slišal vse, kar se je govorilo, mislil je sam v sebi, da krivoverstvo še ni takotakô zel6zeló popačilo tega mladeniča kakor brate, in prisezal je, če ga Bog otmeotmè iz sedanjih stisk, da se potrudi kolikor mogoče in vsaj njega privede v naročaj svete matere katoliške cerkve, ker je bilo jedro v njem še zdravo! Drugače bi ne bil svaril bratov, naj ne umore*umoré bolnika, ki se jim ni mogel braniti! In tudi sestra Katrica se je razradostila in vzdihnila na svojem ležišči: «»Janez ga ne dadá umoriti, pomagal mi bode, da ga otmem!«

138 S. L. Mozirski: Minilo. Oni v sobi zopet nekaj časa molčemolčé. Potem pravi oče:

»Kaj pa meniš, Janez, da je potrebno? Ti itak veš vse bolje nego mi, in morda se ti vidi potrebno, da se sami napotimo na loški grad in vse povemo oskrbniku ? Tako"Takó si rešimo tekSteló, ali duša je pogubljena! Kaj meniš, da je potrebno?«

In Janez ne odlaga dolgo z odgovorom: »Mora li biti ravno sekira, oče? Bolniki umirajo, da še učeni gospodje ne morejo povedati, kakdkakó je prišla smrt. In čul sem, da so rane, dobljene po medvedu, nevarne in da se nerade celijo. In rad se prikaže prisad. In prisad pride, in ne vevé se, odkod. Tudi mi je pripovedovala stara mati, da ranjencem mraz najprej škoduje. In sedaj so mrzle nočinočí, to veste vsi!«

»In kje v Pismu,« vpraša sin Janez, »kje je zapisano, da moram izdajalca vzprejeti pod svojo streho ? Saj tudi ni zapisano, da moram vzeti gada k sebi v posteljo, da me piči, ko se je ogrel ob mojem telesi!«

»Nikjer ni zapisano kajkàj takega,« pritrdi oče, »pač pa je zapisano: Zob za zob!«

Vsi so zadovoljni s tem sklepom in zdajci vstanejo, da odnes6odnesó ubogega Amanda na nočni mraz — v gotovo smrt!