V Zali: Razlika med redakcijama

»Pa zanesi papista na ognjišče«, odgovoriodgovorí ji natihoma jezen, »če meniš, da je tvoja prava 1! Potem babnice vsaj lahko v najlepši obleki pridete v Loko, in tam pred mestnim zidom — saj veste, kje je tisti prostor — bodete gledale, kakokakó bode kol6koló trlo Mrakove može iz ZalelZale!«

»Ni tako hudohudó, ne,« odvrne babica; »culačula sem, da jih sedaj zaradi svetega evangelija ne ubijajo več in da jih tudi predolgo ne zapirajo !«

»Pa pojdite še vevé med papiste!« zarenčizarenčí starec.

»Bog je jeden in ta je nad nami,« izpregovoriizpregovorí Lenka, gospodinja, »in vsi imamo jednega in tistega BogaBogá. In razločka ne bode posebnega, če se mu sedaj priklanjam z jednim samim kolenom ali pa z obema ! Taka je.«

»Meni,« pravi natonató dekla, »meni pa je malone bolje všeč maša v cerkvi na Trati, nego te naše propovedi vrhu ZalelZale!« —

»Otroci,« zaječizaječí oče Nace na peči, »vaša mati je ostavila nauk svetega evangelija, in malone sem že dlje časa slutil kajkàj takega. In skoro bode med papisti in izdaizdá mene in vas in grajske hlapce bode vodila za nami, ko se bodemo skrivali po šumah!«

»Pameten bodi in ne govorigovôri brezumno vpričo svojih otrokotrók, ker veš, da tvoja beseda vse skupaj nič ni!«

To rekši, obrne se mati Lenka k sinovom pri peči: »In sedaj, otroci, bodite krščeni ljudje in prinesite posteljo iz mraza v hišo in na gorko. Luka in Andrej, vstanita in storita, kar ukažem! Morda pa greš sam, Nace, ker vem, da se že kesaš, ko nam zapoveduje Sveto pismo samosámo, da storimo dobro svojim sovražnikom!«

Oče Nace je še vedno kuhal svojo jezo, in zlasti onoóno o njega priženitvi k hiši mu je rojilo po glavi.

»S prstom ne ganem,« odgovoriodgovorí, »in kjer sem, tam ostanem!«

»Midva tudi ne ganeva s prstom,« odrežeta se sinova Luka in Andrej; »saj vas je babnic že toliko, da lahko samesamé premaknete papista!«

In Janez stopi od pečipečí k materi, postavi se prednjoprédnjo in pravi:

»To odgovarjaš svoji materi?« razjezirazjezí se čvrsta žena, in predno se Janez zavezavé, tleskne mu nje krepka roka po lici in ga premakne iz ravnotežja, da pade po deskah, kakor je dolg in širok.

»Slušal bodem, mati!« In ječaje vstane ter je krotak kakor ovca. Tak6Takó je v tisti noči premagala ženska odločnost, in Janez, kateremu je bil v duši dozorel ves hudobni naklep, moral je pomagati ženskam, ko so bolnega kanonika iz nočnega mraza prenesle v gorko izbo! —

Drugo jutro je solnce zlato vzhajalo, ko so se Mrakovi odpravljali, da bi v gozdu sekali les in si pripravili kurjave za bližnjo zimo. Prav zgodaj je odšel oče s sinovi, in seveda ni imel nihče volje, da bi se z ženskami razgovarjal o nočnih dogodkih. MolčeMolčé so odšli, s sekiro ob rameni, in niti zajuterka se niso doteknili, katerega je bila gospodinja prav takotakó molčemolčé prinesla na mizo.

»Dolgo itak ne bodemo sekali,« dejal je starec osorno, »in če pridejo loški biriči, poveste jim že ženske, kje smo, da nas tem preje polovepolové!«

Pozneje so odšle v gozd tudi žen skeženske, in le Katarina je ostala z bolnikom sama na domu. Zavladala je tihota okrog hiše, in kjer so ponoči razsajale strastistrastí, tam je vladal sedaj mir. V izbi je spal kanonik, dekledeklè pa je sedelo pri oknu, in naudajala jo je zadovoljnost čiste vestivestí in sosebno prijetna zavest, da je storila dobro in BoguBogú v ljubo dejanje. Časih se je ozrla po bledem obrazu bolnega kanonika, in iz nje očesa so zasijali žarki sramežljive prve ljubezni, ki je bila nad vse čista, ali vender takotakó brezupna! Obraz bolnikov se ji je zdel danes še bledejsibledejši, prav kakor bi ne bilo kaplje krvikrví v njem. In v spanji se mu je sedaj in sedaj pretreslo teloteló, ker ga je izvestno bodlo po rameni. Ko se naposled vzbudivzbudí, pokliče s trudnim glasom dekleta k sebi in izpregovoriizpregovorí.

»Pojdi, Katarina, stopi pred hišo in ozrlozrì se v dolino proti Lu-činam 1Lučinam!«

»Po stezi proti Lučinam gredogredó, vender tal<6takó hitro jih še ne bode!«

»Oj, še jedenkrat mi daj, ljubi Bog, da jih začujem goneče po zelenem logu in da tudi zaslišim zategle glasove iz zavitega lovskega rogurogú!«

NatoNató še izpregovoriizpregovorí: »SediSédi k meni, Katarina! Danes mi je tak6takó dobro, in bolečine so mi odlegle! Vsemu svetu odpuščam in tudi tebi odpuščam, dasi nečeš spokoriti zakrknelega srca. SediSédi k postelji in podaj mi roko, da mi tudi ti odpuščaš, če te je morda užalila trda moja beseda!«

Prinesla je stol in sedla tik postelje. Izpod odeje dvigne kanonik roko: drobna je kakor suha vejica na jesenskem drevesi. DekleDeklè bi se najrajši razjokalo, ko je ugledalo to roko.

»Podaj mi roko!« povzame bolnik iz nova, »da mi odpuščaš, kakor odpuščam jaz tebi! Ne jokaj se! Danes mi je odleglo, in takotakó lahko se mi čuti teloteló, da bi karkàr odplul ž njim pod visoko nebonebó pred prestol svojega in tvojega BogaBogá. In moje srce je danes prizanesljivo, in nikomur ne želim zlazlà, ninì očetu nInì bratom tvojim, ki so me hoteli umoriti. Nečem jih izdati in sodbo prepuščam našemu Jezusu, ki je umrl takotakó za pravovernike kakor za krivoverce. Saj smo z evange-lijčanievangelijčani tudi mi ravnali trdo, dostikrat pretrdo, zakaj trdosti in krutosti ni učil naš Odrešenik. Torej odpuščam tvojcem in le želim, da bi jih dohitela božja milost na poti življenja!«

Rahlo je položil svojo roko na njeno, in ko se dekledeklè ihteihté skloni k njemu, začuti Amand, kakokakó mu padajo nje gorke solze po prstih.

»Saj vam ne bodo več stregli po življenji! In sedaj ne prebijete dolge te poti, ker ste tak6takó bolni, takotakó slabotni! Pri nas se vam nič ne zgodizgodí, in grajske hlapce si lahko obdržite za stražo!«

»Ni mi za življenje,« odgovoriodgovorí ji on zamolklo, »ker vem, da me varuje božja roka.«

»In zakaj nečete ostati ?« vpraša Katarina in se nehotenehoté zardi, da je kakor roža cvetoča.

»Morda sem že grešil, in ker ni izpovednika, zakaj bi se ne izpovedal tebi? GrešiGreší se v dejanjih, toda še mnogo več se grešigreší v mislih. In tak6takó sem grešil tudi jaz, najsi sem brez močimočí ležal na tem ležišči. Mes6Mesó je bilo slabo, ali duh je bil še slabši.«

Umolknil je, in tudi dekledeklè se ni upalo izpregovoriti.

»Prav ni bilo,« pričel je zopet, »ali grešila si nezavedno, ko si v prešli noči pritiskala svoje lice k mojemu obrazu. In čutilo se mi je tvoje lice kakor voljan in mehak žamet, in pregrešen ogenj mi je prepregel dušo, in premagala me je moč satanova, ki nam, božjim služabnikom, neprestano nastavlja mreže svoje. Ko ste me iz mraza prenesli v izbo, tedaj sem hitro zaspal in imel sem čudne sanje. Prišel je p6mepóme angelj božji in me vzel v visočino, iz katere sem gledal globoko p6dsepódse na veličastno cerkev Svetega Petra in na starodavno mesto, katero je okolo nje. Na migljaj angeljev se otvori kupola božjega hrama, in jaz ugledam na rdečem prestolu rimskega papeža, in kardinali v rdečih oblekah ga obkrožajo. In sveče goregoré pri oltarjih, in služijo se svete maše. V višini sem bil, ali vender sem lahko opazil vsako črtico na obrazih. Resnega obraza je bil sveti oče, in resne obraze so kazali tudi njega kardinali. Pred rimskim papežem sem videl klečočega mladega človeka, in proseče je dvigal roke proti prestolu, kjer je sedelsedèl cerkve poglavar in kazal s svojim vedenjem, da mu ni v všeč prošnja mladeničeva. ,Cesa»Česa prosi ?'« vprašam svojega spremljevalca. Odgovoril mi je: ;»Načelnika svete cerkve, ki je prav sedaj v tolikih stiskah, prosi, da bi mu dovolil vzeti žensko v zakon.'« In vprašal sem: ,»Zakaj se mu to ne dovoli ?'« Tedaj mi je že težko prihajalo srce, in ko sem vprašal angelja, zakaj se prosilcu prošnja ne usliši, nisem si upal pogledati njega zornega nebeškega obličja. — ,Kak6»Kakó naj se mu dovoli, ko je prošnjik pomaziljen z oljem Gospodovim in je že 262 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. sklenil zakon s sveto cerkvijo!'« — Utripalo mi je srce, da sem menil zdajci umreti, ko sem začul ta odgovor angeljev. ,»Kdo je?'« vprašam še; ,»dolgi, rumeni lasje"lasjé mu prikrivajo obraz, da ga ne morem spoznati, tega brezvestnega mašnika, dasi mi je znana njega podoba in dasi sem ga moral že kje videti!'« — ,»Videl si ga že/,« odgovoriodgovorí angelj, ,»ali spustiva se niže, da spoznaš tistega, ki v teh bridkih dobahdôbah hoče pohujšanje dajati v cerkvi sami.'« — Plula sva nizdolu in obstala tikoma nad cerkvijo Svetega Petra. Na rdečem prestolu je še vedno sedelsedèl sveti oče, in obkrožali so ga njega rdeči kardinali. Pobožna množica je polnila sveti prostor, in sveče so gorele pri oltarjih, in svete maše so se opravljale. Pred rimskim papežem pa je klečal mladi mašnik in prosil, da bi se mu dovolilo vzeti žensko v zakon. In ko je dvignil obraz proti poglavarju svete cerkve, spoznal sem ta obraziobraz! Ugledal sem kanonika Amanda, kakokakó je prosil rimskega papeža, da bi mu privolil skleniti zvezo, ki je prepovedana služabnikom Gospodovim! Obšla me je tolika groza, da sem se zdajci vzbudil. Vidiš, to so bile moje sanje!«

V nji pa je vzkipelo luteranstvo, in odločno mu je odgovorila: >Te sanje niso bile od BogaBogá, temveč od peklenskega zmaja! Nikjer v Pismu ne stojistojí, da bi si ne smel služabnik božji poiskati družice, kakor jo je Bog dal tudi Adamu v raji. Vsaj takotakó so govorili onióni, ki so učeni in poznajo Sveto pismo od prve do zadnje besede!«

»Krivoverstvo govorigovorí iz tebe,« deje kanonik, »toda govorila bi drugače, da zajemaš iz čistega in neskaljenega vira prave vere. O moj Bog, krivoverstvo še globoko tičitičí v tebi, zat6zató govoriš takotakó!«

»Pripovedovali so mi tudi« — deklica se ni hotela udati brez upora — »dostikrat so mi pripovedovali, da so se mašniki v prvih časih krščanstva tudi ženili. In sodil bi človek, da je bilo tedaj ustno poročilo svete vere živejše negoli sedaj, ko malone že vsak človek učiučí svojo vero. Ali takrat so se mašniki ženili, in tudi rimski papež jim tega ni branil.«

»Ti nosiš satana na jeziku, deklina!« razljuti se kanonik, »in drugega ti nečem odgovarjati nego: mulier taceat in ecclesia! To pa se pravi po naše: ženska molčimólči v cerkvi! Ali s tabo se ne prepiram več — pot mi je določena! Na stezi sem, ki držidrží do pregrehe. In prosil sem BogaBogá, naj mi pokaže vidno znamenje in naj mi na vse jutro pošlje moje hlapce, da me odnesoodnesó iz tega kraja. Zgodilo se je takotakó, in sam Bog je preprečil, da ne pride v nevarnost duša moja. Bila bi mi pač najbridkejša usoda, da bi se zaradi krivoverne ženske pogubilo večno moje vzveličanje!«

»Stopi zopet na plan pred hišo in poglej, ali že dohajajo 1! Dozdevalo se mi je, da sem jedenkrat ali dvakrat že čul pasje lajanje!*«

Stopila je pred hišo. Solnce je sijalo na visokem nebu, in iz bližnjega loga so se radostno oglašale ptice pevke. V nje duši pa je bila tematemà, in srce ji je omahovalo pod težo tega trenutka. Oni so v # dohajali po zeleni tratini vkreber. Živahno so se razgovarjali ter smejoč in s surovimi kletvami gonili pse s seboj. Bili so to belopisani lovski psi kanonika Amanda.

Katarina ni učakala njih prihoda. Splašila se je surovih hlapcev in je zat6zató pobegnila k bolniku. Tik vrat obstane, rekoč:

»Je li kajkàj rose po travi ?« vpraša Amand z živim zanimanjem.

»V kapljah visivisí po zelenji, da se vse lesketalesketá od solnca.«

»Sveta nebesa, ali bi bila to gonja danes! Pa kaj hočem, ko sem vender sam v gonji, in se bleda smrt kakor razljučen pes podipodí za menoj 1!«

»Na vse svetnike, Conrade!« zaječizaječí bolnik, »kje vender tičiš toliko dnij? Kdaj sem te že pričakoval, pa te ni bilo, kakor da si do cela pozabil svojega gospodarja, sluga nezvesti!«

»Če mi Bog ne pomaga, tedaj me ne ozdravi tudi tvoj ljubljanski ranar, Conrade!« Zdajci stopi v hišo nekdo izmed došlih hlapcev. Bil je mlad človek lepega obraza. Prišel je bržkone po ukaze gospoda kanonika. Pri vratih v sosedni izbi opazi lepo domačo hčer, in takoj se mu razvname mlado srce. Ker pa je bilo v bolnikovi sobi precejprecèj temačno, ni opazil niti bolnika niti sluge pred ležiščem. Videl je sam6samó dekleta in kakor strela je bil pri nji, rekoč:

»Duša zlata, na tvojem obrazu vse cvetecvetè, in tak6takó si govorim, da bode nekaj tega cvetja tudi zamezáme!«

264 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Dal si j'eje opraviti z roko okrog nje lica, dasi je takoj vsa zbegana vzkliknila: »PustiPústi me! PustiPústi me!« Pa bi je ne bil pustil, da ji ni pomagal kanonik Amandus. Ko je zapazil grešno in drzno početje svojega hlapca, pretresel ga je srd, da takoj niti ni mogel izprego-voritiizpregovoriti. Kakor živo oglje se mu je zažarilo ok6okó, potem pa je zakričal: »Roko z obraza, umazani hlapec!«

»Ko bodemo v Loki, Conrade, spomni me te zverjadi! Dvanajst ur naj stojistojí na sramotnem odru, ta zverina! Ta zverina!«

Ko se umiriumirí, zapovezapové slugi, naj pokliče ranocelnika. Skoro natonató vstopi droben, precejprecèj telesnat možiček in se globoko pokloni pred bolnikovo posteljo. Niti ni čakal, da bi ga kdo nagovoril, karkàr sam je pričel govoriti in govoril je neprestano, takotakó da nikdo v sobi skoro ni mogel črhniti besedice.

»Kak6Kakó je kajkàj, reverendissime?« pričel je. »No, to rečem, takega pota nečejo več prevzeti moje kostikostí, in naj se na lovu ponesreči netjak samega rimskega papeža!«

Ne da bi čakal odgovora, nadaljeval je takoj: »Torej, poglejmo nekoliko, kje tičitičí tista rana? In po teh potih, amice, ste lazili in se plazili za divjo živalijo in po življenji ste ji stregli? Pa vas je vsekala — ali bi storil človek drugače, če mu hočejo vzeti življenje? Vse na svetu se brani, pa bi se medved ne!«

»Ali ste donesli moja orodja?« obrne se h Konradu. »Morda bode treba kajkàj žgati, kar bi se bilo moralo storiti že iz pričetka! Jaz, Paulus Secundus, sem vedno za to, reverendissime, da se vsaka rana najprej nekoliko izžglizžgì, da ne požene tisto nevarno divje mesomesó in da ne pritisne prisad, prijatelj, prisad. KakoKakó nas je učil v Padovi preslavni HieronvmusHieronymus Mercurialis? ,»Prisad, to je smrt, prisad je gotova smrt'«, tak6takó nam je govoril, in jaz Paulus Secundus, potrdim mu te besede do pičice!«

Ko mu prinesoprinesó orodja, stopi bliže in odvezuje rano. Pri tem nabere deželni fizik Paulus Secundus okrogli svoj obraz v resne gube in se vedevêde, kakor bi iz svojega rokava zdajci lahko iztresel ali smrt ali življenje.

»Kdo pa je najprej obezal to rano?«.

»Najprej« — in tu se je nesrečni kanonik plašno ozrl po tistem zdravniškem »orodji«, katero je bil Paulus Secundus razložil tik postelje Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 265 na stolu, >najprej mi je pomagala stara ženica, bivajoča v tej hiši. SpoznaSpozná se nekoliko na rane in dobro me je obezala.«

»Dobro vas je obezala, haha! Povem vam, reverende, če obežete ranjenega vola tak6takó, pa vam pogine kakor muha pozimi! Dobro vas je obezala! TakoTakó govorite vsi, ki se vam niti ne sanja, kakdkakó se v Padovi, ki je vender mati vseh zdravniških šol, obezujejo rane! Pa je že kaka stara čarovnica, ki bi najbolje dognala svoje življenje, če bi jo vrgli na grmado, nat6nató pa zapalili ogenj pod njo! Sedaj pa kličete mene, da bi pomagal, ko je vender hudobna starka že vse pokvarila. Ali takšen je svet, povsod v mestu kakor na kmetih! Zakaj me niste precejprécej poklicali?«

»Sam6Samó prvi trenutek mi je pomagala dobra ta ženska,»« odgovoriodgovorí kanonik, »in Bog ji povrni nje trud. Takoj drugi dan je prišel grajski ranocelnik iz mesta in mi obezal rano, kakor vidite.«

»Saj sem si mislil,« zakričizakričí Paulus Secundus, »da je to delo ma-začevomazačevo, ki ne umeje drugega, nego rožičke staviti, in še to slabo! Prav se vam godigodí, pa cepajte kakor muhe jeseni, če že nečete, da bi vas zdravili možjemožjé, ki so bili po svetu in so se kajkàj naučili!«

Rekši je drobni mož tak6takó brezčutno odvijal ovoje z rane, da je kanonik Amand časih nehotenehoté zaječal.

»Kdo bi bil tak6takó občuten, diavolo!« zatogotizatogotí se Paulus Secundus. »Rezali so mi že mesomesó z živega telesa, pa sem dejal: ,»Počasi režite, da bodem vsaj vedel, kakšna je ta bolečina'.« Vi, reverende, menite, da je bolečina podobna bolečini, kakor je slama podobna slami. Toda temu ni takotakó, in kdor hoče spoznati prirodo, priučipriučí se tudi tukaj lahko mnogočemu! Santa Maria, santa Maria ! Ta rana mi pa ni všeč; in sam vrag vas je vlekel semsèm gorigôri, da ste prišli medvedu pod šapo! DomaDomá bi bili ostali, domadomá na gradu v Loki, in tisto dobro vino bi bili pili, katero ima vaš gospod strijc v grajskih kletih! O diavolo!«

»Obežite mi iz nova rame!« odgovoriodgovorí kanonik trdo, »in nikar ne menite, da bodete žgali po meni. CeČe mi je že umreti, umrem naj v miru. Rano mi hitro obežite, mudimudí se mi, in čim prej sem na poti, tem bolje bode!«

»Conrade,« obrne se bolnik proti slugi, »ali ste prinesli nosilnico s sabo?« In ko mu le-tatá potrdi, da so jo prinesli, dostavi: »Pripravite jo, zakaj precejprécej, ko gospod fizik opravi svoje delo, odrinemo. In po zeleni Zali nizdolu me ponesite in pse spustite po sledovih, in ti, Conrade, zatrobiš mi na rog, da bode lovsko-veselo odmevalo med hojami! Tak6Takó bodi!«

266 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. »Tak6Takó bodi! Lahko je to rečeno!« vtakne se v razgovor Paulus Secundus, »ali vprašam: čegava je odgovornost? S to rano,« izpre-govorilizpregovoril je latinski, »s takotáko rano, reverende amice, ne bodeš lazil po hribovji kakor mezeg, ki prenaša tovore čez Apenine! In premilostivi knez in škof;, ki mi bogato poplača denašnjo pot, o tem sem prepričan, kaj poreče le-tatá? Kaj drugega nego to, da je bil deželnih stanov fizik, Paulus Secundus, nevednik in neumnik, ki je znal o medicini — Bog blagoslovi to vednost — prav toliko kakor Bileamov osel o Svetem pismu, v katerem se pripoveduje o njem! Ha, amice, mi vemo;, kakokakó se modro živiživí, in zato govorimo tak6takó, da bodete pod to streho ostali še nekaj tednov in morda še dlje. To pa je tudi zadnja moja beseda! Basta!«

»Moja zadnja beseda pa je,« odgovoriodgovorí kanonik, »da odrinem še danes. In če mi dodeledodelé milost vsi svetniki, počival bodem Šeše danes na mehki postelji, kakeršnih je obilo na loškem gradu. Svojemu BoguBogú sem to obljubil, in ljubša mi je smrt, nego da bi prelomil to resno obljubo!«

»Pa pojdite torej!« dejal je, »ma jaz si umijem roke, jaz sem nedolžen, in, Conrade, vi ste mi priča, kak6kakó sem modro učil kanonika, naj s takšno rano — ta rana, ta rana, Conrade, mi ni všeč! — ne hodi na dolgo pot. Priča mi bodete, če se na dolgi poti kajkàj pripetipripetí, ali moja krivda ne bodelbode! Tak6Takó, sedaj je zopet dobro za nekaj časa! Če bi hoteli mirno tu ležati in bi vas jaz nekaj dnij zaporedoma prevezaval, pa bi se skoro pokazali dobri uspehi moje učenosti. Prisad, Conrade, prisad, vi smrtni ljudje še ne veste, kaj je prisad!«

»Pripravite nosilnico!*« ukaže kanonik.

»KarKàr najhitreje mogoče!«

»Vsi so jednaki,« obrne se deželni fizik k slugi, »veliki gospodje kakor berači. Če jih kajkàj bolibolí, vzdihujejo kakor šibke ženske, žgati si ne dadodadó in trmoglavi so kakor vol na paši! Na pot tedaj, dobro, dobro! Jaz pa ti pravim, Conrade: ruit in perniciem! Spravi moje rečirečí in skrbi, da se mi kajkàj skuha! Vrag naj vam s praznim želodcem lazi po tem gorovji!«

(Dalje prihodnjič.) V Zali. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.) oKo se je pripravilo nekaj jedila, da so se nasitili lačni hlapci, in ko je bil utolažil svoj glad tudi fizik Paulus Secundus, ukazal je kanonik iz nova, da se mu pripravi nosilnica. Obložili so jo z mehkim mahom in storili vse, da bi imel bolnik mehko ležišče. Neprestano je ugovarjal zdravnik, toda brezuspešno.

Po jedi prinesoprinesó hlapci svojega gospodarja iz sobe in ga rahlo posadeposadé na nosilnico. Bilo je najkrasnejše jutro. Na nebu ga ni bilo oblačka, in na severu so se Triglav in drugi snežniki ostro črtali zadi v temnozeleni krajini. Rosa se je lesketala po listji in travi, in globoko po dolinah je ležala gosta megla, da se je videlo, kakor bi jih polnila jezera samega belega mleka. Bilo je krasno jutro, in lovec si ne more želeti krasnejšega in prijetnejšega v teh krajih. Če le izpustiš pse v zeleno grmovje, zdajci se ti oglaseoglasé, in kakor bi trenil, že je divjad na nogah in gonja v najlepšem tiru, da se ti lovsko-veselo širi srce!

TakoTakó se je tudi kanoniku Amandu širilo srce, ko je tisto jutro ležal na nosilnici pred Mrakovo hišo. Odpravljal se je na dolgo pot, ali skrbiskrbí mu ni provzročala. Globoko je zasopel in srkal čisti zrak, katerega je bil tak6takó nerad pogrešal v tesni in zatohli sobi.

»Za Boga!« vzklikne radostno, »kakokakó lahko se tu diha, in prav tak6takó mi je, kakor bi bil prišel iz temnega groba! Bodete videli, gospod fizik, da me ozdravi prav ta pot in ta zrak, ki dosedaj ni mogel do mene!«

»Kaj zrak, kaj zrak!« ujeziujezí se Paulus Secundus, »takšen zrak ni nič prida, sosebno ne, če pride do rane! Jaz, reverendissime, odklanjam vsako odgovornost, in ti, Conrade, si mi svedok, da jo odklanjam.«

Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 323 »Za svoje početje hočem biti sam odgovoren bodisi proti ljudem, bodisi proti Bogu. Vi, čarecare amice, odvezani ste vsake odgovornosti, in v tem oziru naj vas ne moremoré skrbiskrbí!«

»Meni je prav,« odgovoriodgovorí deželni fizik; »prav pa ni, da moram, toliko da sem iz težka prisopihal tu gorigôri, zopet nizdolu, ne da bi se bil počilpočíl in oddehnil.«

»Hodili bodemo počasi,« de"dé natonató kanonik Amandus, »poglejte vender okolo sebe in ozrite se v krasno jutro! In lovske pse imamo in lovske rogove, pa naj bi lazili po gozdih in svoje pse na lancih vlačili za sabo! Nikdar ne, amice ; danes bode zvonilo po vsi Zali in nekaj strelov bode odmevalo med hribovjem in plaha zverjad bode puščala krvav sled po mokri travi za sabo! TakoTakó bodi! In morda, tu se zanašam nekoliko na tvojo pomoč, mi Conrade, morda izproži kanonik sam jedenkrat ali dvakrat svoje smrtonosno orožje, če mu pride žival na strel! TakoTakó bodi!«

Deželni fizik pozove slugo k sebi. »Ali ničesar ne čutiš, Conrade?« ogovoriogovorí ga važno. »Ali ti nisem pripovedoval prdcejprécej od prvega trenutka, da bode takotakó in nič drugače ? He! Ali ti nisem govoril o prisadu ? Videl bodeš, da poseže vrag vmes, predno smo v Loki! GovoriGovorí li pameten človek takotakó — in ali se vedevêde tak6takó, če nosi smrtno rano na telesi ? Veruj mi, stara duša, prisad je v njem, kri vrevrè po njem, in drob se kuha v njem! In v takih časih se odpravlja na lov! Kri vrevrè po njem, in drob se kuha v njem! To je moja zadnja beseda, Conrade, in odslej ne izprego-vorimizpregovorim ničesar več! Vi, ki ste porojeni tepci, pa počenjajte, kar se vam ljubi. Ali toliko rečem : da sem jaz v službi kanonika Amanda, uprl bi se mu šilomasiloma, da bi ne smel odtod, nego moral ostati v postelji še mnogo dnij. Vi pa ste tepci, zatozató storite, kar vam drago!«

Te besede je govoril Paulus Secundus tiho, takotakó da jih ni umel kanonik Amandus.

»Morda pa le ni prevelike nevarnosti,« ugovarja sluga, »ker je danes takotakó rdečega in zdravega lica kakor nekdaj, ko ga še ni raztrgal medved! Skoro verujem, da dobri gospod res ozdravi !«

Zaničevanje, ki je ob tem ugovoru napolnilo dušo deželnemu fiziku, ne dadá se popisati.

»Tepec!« zakričal je, »kajkàj že nisem povedal, da vrevrè kri po njem! Basta!«

»Conrade!« izpregovoriizpregovorí kanonik Amandus, ki je posnel iz zadnjih besed deželnega fizika, da hoče le-tatá pregovoriti njegovega hlapca, »nikar si ne daj zmešati glave, nego obrni okrog sebe poglede in 21* 324 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. povej mi, je li to takšno jutro, da bi mogel umreti pošten in BoguBogú ljub lovec? Ne in ne!«

Storili so, kakor je ukazal. Obsuli so mu tožno ležišče zelenega lova tuleči pomagači in se gnetli okolo njega. Hipoma ga je spoznala pisana tolpa in skakaje in lajaje napravljala nemir ter tak6takó izražala veselje, da zopet vidi svojega gospoda. Klical jih je po imenih, hvalil njih ognjevitost in jim obetal, da jih denašnji dan čaka še obilo posla. Bil je lep, ali tožen prizor, ko je bolni lovec z uničenim svojim telesom, a z bistrim in neugonobljenim duhom ležal sredi svojih nestrpnih psov, ki so mu lizali drobno roko ali se vzpenjali po ležišči ali pa grebli po zemlji, prav kakor bi očitali svojemu gospodarju, da leno ležileží ob takem jutru, nikar da bi jih pognal v temno ložolozo, da bi mu gonili lovsko žival.

»DaDà,« izpregovoril je kanonik Amandus, »dadà, žalostno je, ko ne morem vstati in vas kakor nekdaj odvestiodvêsti v temni gaj 1! Pomagati mi ni. Raztrgano in onemoglo je moje tel6teló, a duh mi je čil in kakor orel razpenja svoje peruti nad visoko Zalo! O moj Bog, duh v meni govorigovorí, da so prešli zame tisti zlati, dušo poživljajoči časi, ko smo zdravi in radostni lovili po božjih gozdih!«

»Conrade,« šepne Paulus Secundus staremu slugi, »že ga napada slabost, kar ni čudo, ko vrevrè kri po njemlnjem!«

Ali bolnik se skoro ojači in zapovezapové z ostrim glasom: »Odvedite mi pse! Preživi so, in njih hrup mi muči glavo!«

Neradi so ga ostavili zvesti lovski pomagači, in le šilomasiloma so jih odtrgali hlapci od njegovega ležišča. Vzdihnil je in dejal sam v sebi: »DaDà, dadà, veselega lova vesele dobedôbe so minile!« Potem pa je ukazal:

»Conrade! Pokliči dekleta!*..«

Poklicali so Katarino, in ko je pristopila, dejal ji je rahlo.:

»Podaj mi roko, Katarina, sedaj mi je odriniti. V nadlego sem bil itak predolgo, tak6takó tebi kakor tvojcem. V imeni BogaBogá se poslavljam od tebe, in če vas bodo kdaj trli ali vam delali krivico, spomni Dr. Ivan Tavčar: V Zali, 325 se, da ti živiživí na loškem gradu prijatelj, ki neče nikdar pozabiti, da je nekdaj užival dobrote pod streho te hiše!«

»Siromak,« deje Paulus Secundus iz nova proti Konradu, »o loškem gradu govorigovorí in druge vabi tja, ko ga bržkone sam nikdar več ne ugleda! Conrade, videli bodete, kaj je prisad!«

Kanonik Amandus prime roko dekletu in dvigne plaho in boječe okookó proti nji, ki tudi ne more izpregovoriti. Neprestano se je borila s solzami, ki so ji zalivale okookó.

»V Bogu odhajam od tebe, Katarina,« dejal je zamolklo, »in upam, da oprostioprostí takotakó meni kakor tebi, če sva — v mislih — grešila proti Njega zapovedim. Časi so hudi, in božjim služabnikom se je ogibati vsega, iz česar bi se porodilo pohujšanje.«

v SeŠe jedenkrat je uprl pogled v njen bledi obraz, ki je bil prav v tistem trenutku takotakó miloben in prijeten, kakor je milobna in prijetna prva pomladanska cvetka. Ali premagal je sebe kanonik Amandus in zaklenil dušo svojo, da mu miloba njenega obraza ni mogla več zasijati vanjo. Lahno vzdihnivši je izpustil njeno roko: »Z Bogom ostani, Katarina!«

»Dvignite me!« — obrne se nat6nató k hlapcem, »itak se mudimo predolgo!«

In ni je več pogledal, dasi mu je bledi obraz, ko so ga dvignili in odnesli, obledel še bolj, četudi ne vemo, ali zatozató, ker je trpel muke telesne, ali zaradi tega, ker se mu je tudi srce vilo v mukah. Odnesli so ga vkreber. Z mrtvim glasom je še ukazal :

Izginili so hlapci in psi. In zapel je lovski rog in po Zali je odmeval, in njega melodiški glasovi so se prav skoro družili z zvo-njenjemzvonjenjem razdraženih štirinogih* gonjačev, ki so bili prav brzo zavohali in prepodili zverjad. Po logu se je drevila srce oživljajoča gonja, dočim so nosilci z bolnikom počasi lezli proti vrhu. Ondu pri hiši pa je še vedno stala deklica prav tam, kjer se je bil poslovil od nje bolni kanonik, in za njim je zrla, dokler niso onióni dospeli do vrha ter se potem skrili njenim pogledom. Težke kaplje so ji padale na lice.

TakoTakó je vzdihala in stala še vedno na mestu, ko je bil dnióni, ki je bežal pred nje ljubeznijo, že davno izginil za vrhom gozdate Zale. — '

»Tak6Takó vam je,« dostavil je gospod Andrej — »o sebi ne govorim — ljubezen v pogubo, in toga in trpljenje sta ji neprestani 326 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. družici. Še dandanes ni drugače, in v dobidôbi, ko je živel kanonik Amandus, bilo je takisto!*«

Tedaj pa se oglasi Jernač izpod Skale, rekoč : »Noč je visoka, in mislim, gospoda, da bi nam vsem kazalo nekoliko zaspati. Tisto, kakokakó se je loški korar ženil pri Mrakovi Katrici, lahko zvemo jutri, najsi jaz zase skoro ne vem, ali bi verjel vse to, kar pripoveduje gospod Andrej. Gospod Andrej takrat tudi še ni zahajal v Zalo, in sedaj vprašam, kakokakó ve"vé vse?«

»Ti govoriš po slabi svoji pameti,« vtakne se v razgovor Miha, ki se nama je hotel prikupiti, »v starih knjigah se bere to ali onoóno, o čemer ti, Jernač, ki še svojega imena ne znaš podpisati, ne veš ni česar. ČemuČemú torej nasprotuješ gospodom ti, ki ničesar ne veš ?«

»Tudi po moji volji je to,« izpregovorim jaz, »in o končni usodi kanonika Amanda se izpoveš po dognanem lovu, ko bodemo počivali tu okrog ognja in naju bodeta navduševala vsaj dva orjaka-petelina, viseča ondu na smrekovi veji. Ali ti je všeč tak6takó, Jernač?«

»Slišali ju bodemo,« odgovori le-tatá čmerno, »če pa bodeta tudi visela na veji, ne vem! Gospodu Andreju nič kajkàj ne zaupam; pravijo, da roka, ki mašo bere, nikdar dobro ne strelja!«

»Sedaj, bratec Andrej,« vtaknem se. jaz v precejprecèj živahni razgovor, »sedaj te je Jernač razžalil ravno dvakrat. Prvič, ko je dvojil o resničnosti tvoje povesti, drugič, ko zopet neče verjeti, da ustreliš petelina in da si sploh že ustrelil katerega, ali pa posebe ónega, ki je v lanski pomladi pel na Špiku nad Lučinami.«

»Razžalil me je, prav res, zelozeló me je razžalil!« pritrdi kapelan Andrej.

»Zat6Zató menim, da mu grčgré nekaj kazni!«

»Le šalita se, gospoda,« odgovori Jernač; »če se ne motim, zbira se tam nad Blegošem čudna megla, in od juga že tudi vleče po malem. Ko odbije v Lučinah tri, bode pa vse prepreženo in iz lonca bode lilo, Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 327 da bodemo vsi mokri kakor poljske miši. Nikar ne imejmo nepotrebnih govoric, nego zaspimo rajši!«

»Kazen mora biti«, odgovoriodgovorí gospod Andrej, »in ker se je Jernač kazal nekamo takega, kakor bi mu moje pripovedovanje ne bilo všeč in bi on sam lahko povedal vse bolje, naj torej pripoveduje!«

»Naj pripoveduje,« vzkliknem jaz, »kakokakó je prvič ljubil žensko in vabil družico k sebi, kakor jo vabi petelin na veji!«

v »CeČe ustreliustrelí gospod Andrej petelina,« odgovoriodgovorí Jernač porogljivo, »pa vam povem vse. Lahko noč!«

Skoro natonató smo zaspali. Proti jutru, predno še se je svitalo za gorami, vzbudil nas je Jernač, ki ni mnogo spal, češ, da bi ne prespali ugodnega časa. Bila je še temna noč, ali megla na Blegoši se je bila razkadila, in niti oblačka ni bilo videti na modrem nebu. Tudi sape ni bilo, in popoln mir je vladal nad Zalo. Po temnih stezah smo odšli do svojih petelinov. Kdor ni izkusil kaj takega, njemu ni moči dopovedati, s kakšnimi čustvi lazi lovec v takih nočeh po tihem gozdu. Nikjer se ne gane list, samo po suhljadi začuješ tu in tam, da hodi žival po nočnih potih. Bodisi da skaklja zajec proti svojemu ležišču, bodisi da je lisica ali jazbec, ki se vrača z nočnega lova. Med vejevjem zaskovika ponekod sova ali pa mali čuk, ki počasi izpušča tožne svoje glasove iz grla. Z Jernačem sva lezla po poti in vestno pazila na vsak korak, da ni kdo stopil na suho vejo in provzročil nepotrebnega hrušča, ki bi morda preplašil orjaškega pevca.