V Zali: Razlika med redakcijama

Skoro nató smo zaspali. Proti jutru, predno še se je svitalo za gorami, vzbudil nas je Jernač, ki ni mnogo spal, češ, da bi ne prespali ugodnega časa. Bila je še temna noč, ali megla na Blegoši se je bila razkadila, in niti oblačka ni bilo videti na modrem nebu. Tudi sape ni bilo, in popoln mir je vladal nad Zalo. Po temnih stezah smo odšli do svojih petelinov. Kdor ni izkusil kajkàj takega, njemu ni močimôči dopovedati, s kakšnimi čustvi lazi lovec v takih nočehnočéh po tihem gozdu. Nikjer se ne gane list, samosamó po suhljadi začuješ tu in tam, da hodi žival po nočnih potih. Bodisi da skakljaskakljá zajec proti svojemu ležišču, bodisi da je lisica ali jazbec, ki se vrača z nočnega lova. Med vejevjem zaskovika ponekod sova ali pa mali čuk, ki počasi izpušča tožne svoje glasove iz grla. Z Jernačem sva lezla po poti in vestno pazila na vsak korak, da ni kdo stopil na suho vejo in provzročil nepotrebnega hrušča, ki bi morda preplašil orjaškega pevca.

»Za gorami se že dela bela proga,« zašepetazašepetá Jernač, »in zvezde že tudi niso več tak6takó svetle! Sedaj bode pa koj, če bode sploh pel.«

In natezal je uh6uhó, ali bi kje ne začul znanega klepanja v noči.

»ZeŽe brusi!« izpregovoriizpregovorí radostno, »že brusi! Nekje blizu jel Skakajje! vaSkakajva!«

In skakala sva. Kadar je zaljubljeni petelin sam6samó klepal, tedaj sva obtičala na mestu in niti sopsti se skoro nisva upala. Ko pa je brusil, tedaj sva švignila dva ali tri korake naprej in napenjala očiočí, da bi čim prej ugledala pevca na temni veji. Priskakala sva v potu svojega obraza — in to v pravem pomenu te besede, ker se uprav pri petelinskem lovu prelije največ znoja — do kraja gošče, in tik naju se je v nočnem mraku prostirala ravnina, kjer so pred nekaj leti posekali drevje. Tu in tam je še stala hoja, stara z mahom obrasla hoja, in risje očiočí bi moral imeti človek, da bi v takem črnem vejevji ugledal črnega petelina. Tu med jelkami je pel. Pod njim so kokale kure, in jedna, ki naju je bržkone začutila, vzplapolala je od tal in odletela po ložilozi. Nje krilati ljubljenec pa je pričel takotakó vdelovati na 328 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. svoji veji, kakor da so mu v nevarnosti vse grahaste ljubice. Kakor grah so se mu vsipali glasovi iz grla, in klepanje in brušenje se je vrstilo neprestano. Lahko je bilo skakati, in skoro sva dospela blizu drevesa, kjer je pel.

»Ga že vidim!« zašepeče Jernač, »malo pod vrhom je, in prav dobro vidim, kakokakó zvija vrat in kak6kakó devlje rep v kol6koló!«

»Za Boga,« vzdihnil je Jernač, «»baš sedaj dviga kljun, in skoro slepec bi ga moral ugledati! Na drugi veji od vrha tičitičí, in če pogledate nekoliko proti nebu, vidite, da se ta veja pregiblje !«

»Kure se že plašeplašé, in če ga skoro ne ugledate, preplašipreplaší se, in glavo stavim, da mi petelina zvabijo z mesta. Sam vrag vevé, kakšne oči imate!«

Kapljema mi je teklo po čelu, ko sem se iz nova in iz nova trudil, da bi ugledal usodno vejo. In takrat se mi je videlo, kakor bi se bila zamajala veja pod vrhom, in res, slep sem moral biti, da nisem takoj iz pričetka opazil črne oble, ki je tičala na tej veji. Pripravim puško. Bil je zadnji, čas, ker so bile kure že prav zel6zeló vznemirjene in so se čimdalje bolj odmikale od petelina.

»Dobro pomerite!« šepne Jernač, »ako ne bode prav zadet, zanese se globoko v jarek, da ga ves svet več ne iztakne!»«

»Tresk!« razjezirazjezí se Jernač, »jelka je zadeta, ali petelina je vrag vzel! Saj sem vedel, da bode tak6takó!«

In klel je, ali na vrhunec mu je prikipela jeza, ko sva končno dognala, da sem streljal v nekov zarastek na veji, dober vatel pod petelinom. Če bi bilo mogoče, bila bi se poštenjakova jeza še povečala, ker je prav v tistem hipu počilo na onióni strani Zale, kjer je gospod Andrej lazil za svojim petelinom . . .

Tako potrta ostaviva kraj nesreče, in Jernač neprestano nekaj godrnjagodrnjá o tem, da gospodski lovci sploh nič več ne znajo streljati. Dospela sva nad majhno, gosto zaraslo dolino, kjer je stalo nekoliko smrek sredi bukovega grmičja. Hipoma obstane moj spremljevalec in šepne: »Postojva !«

In res, spodi iz Frate se je culočulo, kakor bi padale kaplje na kamen: tek, tek, tektek . . . Tu je v poznem jutru pel petelin, bržkone mladič, ki se prej ob zori zaradi starcev ni upal peti. Skočiva za smrečje in skoro se prepričava, da tičitičí pevec na zemlji. Pošteno je brusil, ali vmes je šumoma odskakoval od tal, da je suho bukovo v listje pršelo okrog njega. ZeŽe sem hotel skočiti, ali v tistem trenutku se prismuče po gošči onostranónostran po bregu rumenosivkasta lisica, ki je brezdvojbeno tudi bila na petelinjem lovu. Košati rep je vlekla za sabo in kakor senca se je premikala po vresji, in sicer v premi črti tja, kjer je brezpametna ptica v neizmerni svoji poltnosti odskakovala z zemlje. In sveti Hubertus me je razsvetlil, in niti za dihljaj se nisem premišljal, komukomú naj namenim smrtonosni svinec. Pomeril sem torej na rumenosivo tatico, in ko se je po poku razkadil dim, premetavala se je lisica v smrtnem boji po zelenem bregu, iznad Frate pa se je vzdignil mogočni pevec in odplul s kraja, kjer mu je še ravnokar grozila gotova poguba.

»Gotovo ga je ustrelil!« izpregovoriizpregovorí Jernač čmerno, »in za mašo bi plačal, če bi ga gospod Andrej ne imel. Ali se bode ustil, in ves dan ga bodemo morali poslušati !«

Gospod Andrej je bil na mahu tik ognja na široko razložil svoje ude in nebeško zadovoljen upiral očiočí na zelenosvetlega petelina, ki je visel na veji bližnje smreke.

»Praznih rok prihajata,<« zasmeje se nama naproti, »ali to sem vedel že prej! Ta ali onióni se ne naučinaučí streljati, in naj se učiučí do sodnega dnedné. Pokala sta pa, pokala, da se je karkàr Zala tresla! Ali pobrati ni bilo ničesar, he, ali ni res tak6takó, Jernač izpod Skale?«

»Praznih rok tudi nisva,« zarenčizarenčí Jernač in vrže lisico pred ogenj. »Toliko rečenirečem: da sem streljal jaz, prinesla bi bila lisico in petelina. In pri tem ostanem 1!«

»Lahko smo zadovoljni,« izpregovorim jaz, »in če ima gospod Andrej petelina, tedaj vemo vsi, da slepa kura časih tudi zrno najde. In pri tem ostanem! Sedaj pa se okrepčaj mookrepčajmo, natonató pa nam gospod Andrej povej, kak6kakó je bilo končno s kanonikom Amandom, ki je pred nami lovil po zeleni Zali! To, mislim, je pametna beseda!«

»Pametna,« potrdi gospod Andrej, »in tak6takó bodi!«

Okrepčali smo se ter si zopet in zopet razkladali vse podrobnosti denašnjega lova, kakor je to sploh navada pri lovcih. Nat6Nató povzame gospod Andrej:

»Kanonik Amand je ubežal pred ljubeznijo, ker je bil vzoren duhovnik, vzornejši od mnogih, ki prihajajo dandanes pred oltar Gospodov, meneč, da Gospod niti med svojimi angelji nima boljših služabnikov, nego so onioní! Pa kaj hočemo soditi: kanonik Amand je pobegnil pred ljubeznijo, in zatozató smo lahko prepričani, da je dobil milost v Gospodu. Kakšna pa bode naša sodba, ne vemo: pravična gotovo, ni pa gotovo, če tudi milostiva! Bog je vsemu gospodar, in mi vsi smo črvi pod Njega roko! Ne sodite, da ne bodete sojeni samisamí! —

»TakoTakó mi je lahko, danes zjutraj, Conrade«, izpregovoril je veselo, »in svojega telesa ne čutim in kakor ptica pod nebom bi malone zletel s trdega ležišča!«

»Kaj vzdihuješ, starec?« odgovoriodgovorí Amand, »in čemučemú si želiš v pusto Loko ? Danes bodemo še lovili, in pripravi puško, da mi jo lahko podaš vsak trenutek, če mi sveti Hubert podelipodelí kaj sreče!«

»Tu obstojmo«,« ukaže nosačem, »in na zemljo postavite nosilnico! Tu je pravi kraj, kamor mora priti vse, kar plaho bežibeží pred psi! Ustavimo se torej! In ti, Conrade, bodi pripravljen — saj vem, roka se mi je že toliko popravila, da bodem streljal brez težave! In morda tičitičí še kje medved v tej gošči, in ne čudil bi se, če bi bilo tak6takó! Oj, to bi bila prava sreča, če bi ga ubil prav ondu, kjer me je 6nióni trgal z neusmiljeno svojo šapo!«

V dolu se veselo oglasi lovski rog, in psi zahrumezahrumé, da karkàr vse odmeva. Uslišal je Bog želje Amandove, in prav takrat se je dvignila zverjad iz svojega ležišča. Ukrasti se je hotela svojim preganjalcem in ko je čutila, da se približujejo, splazila se je potuhnjeno s svoje postelje in krenila proti vrhu. Bil je medved-velikan, in ko so raz-ljučenirazljučeni psi v nižini zavohali gorki sled njegov, tedaj je že pri vrhu, ondu, kjer so čakali lovci, stopil na plan in grčeč in mrmrajoč obtičal nekaj trenutkov na mestu. In bolnega lovca je preobdala lovska strast, in menil je, da je zdrav, kakor je bil prejšnje dni, in vzpel se je in dejal svojemu slugi:

In sluga mu je podajal puško, ali onemuónemu ni služila roka, in ko se je hotel vzpeti z ležišča, vzbudila se mu je neznosna bolečina v rameni in zadnja kaplja krvikrví mu je izginila z upadlega lica. Omahnil je na npsilniconosilnico in pričelo se mu je blesti in zaklical je: »Ha, ali vidite, kakokakó krasno je zadet in v svoji krvi se valja po zemlji! Oj, nebonebó se odpira, in svetnik, sveti Hubertus, prihaja po njem! In jeleni z zlatimi rogovi so okrog njega! Mene pa obsipljejo s cvetjem rdečim!«

In res, obsulo ga je rdeče cvetje, toda bila je to rdeča kri živ-Ijenskaživljenska, ki se je vlila iz njega! Kanonik Amand je pri tej priči umrl, in njega duh je splaval pred našega BogaBogá na sodbo . . . Tako je bila tudi njemu ljubezen v pogubo, ker ga je prisilila, da se je odpravil na mučno pot, katere nikdar ni mogel prebiti. Mi pa, ki smo pošteni lovci, ki ne obrekujemo nikogar in vsakomur želimo vse dobro, spo-minjajmospominjajmo se v ljubezni kanonika Amanda: Bog podelipodêli mir njega duši, nam pa obilo lepih lovskih dnij, in sosebno tedaj, kadar se zatečemo semkaj v črno Zalo ! To je moja povest o kanoniku Amandu ! Izpolnil 39° Dr. Ivan Tavčar: V Zali. sem, kar mi je nalagala dolžnost, in sedaj ste na vrsti vi, da takisto izpolnite svojo dolžnost. Jernač izpod Skale, tam na veji visivisí petelin, in kakor veš, dela obljuba dolgove. Izproži se torej, da bodemo tudi na tebi videli, kakokakó nam je vsem ljubezen v pogubo, kakor je bila v pogubo kanoniku Amandu, ki je pred dvesto leti umiral v Zali, in morda prav tod, kjer se mi sedaj veselimo življenja!«

»Kaj bi silili kmeta,« odgovoriodgovorí Jernač slabe volje, »da bi vam govoril o svojih neumnostih? Pa tudi poseben lov ni bil danes, čemučemú bi tedaj lovili prazne marne? Molčimo rajši in zaspimo, ker smo počitka vsi potrebni! In pri tem ostanem !«

»Ne uideš nam ne, ljubi Jernač,« izpregovorim jaz, »vrsta je na tebi, in s tem je prepir dognan 1! Izpij kupo vina, natonató pa oklati svoj oreh, in konec bodi vsaki besedi!«

»CeČe ste že toli radovedni, pa bodi. Lepo povest nam je povedal v gospod Andrej. CeČe vam bode moja všeč, ne vem, pa me tudi malo briga. In pri tem ostanem!«