V Zali: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Petin30 (pogovor | prispevki)
Petin30 (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.040:
Čemú bi še govoril! Obveljalo je, da se skrivoma potegnem v Ameriko, in sicer zató, da se umaknem zaporu, ki zdravemu človeku ni v prid, in da si prislužim kàj denarja, ki ne škoduje nì zdravemu nì bolnemu človeku. Pa mi verujte, ni majhna reč iti iz krajev, kjer je bil človek krščen! Ti goli hribi, kjer se ne dá malone nič več posekati, te peščene njive, kjer se pridela malo več, nego se je posejalo, in te slamnate strehe, pod katerimi se takó slabo spi in še slabše jé — če jih imaš vsak dan, skoro si jih sit. Ali če moraš iz kraja in čez morje v neznane kraje, in še sam Bog vé, ali se še kdàj vrneš, tedaj so nam pa kàj vredne te peščene njive in te slamnate strehe! Pravim, težko se človek loči doma, in nič ni vredna ta pogorska zemlja, kjer živimo v hudini, ali povem vam, za vso Ameriko je ne dam! In pri tem ostanem!
 
Tisto popoldne, ko so bili domačini s Kisovškim Tončkom odšli na Trato k nauku, ostal sem sam domadomá. Zalesnikov laz, tam zgoraj nad Zalesjem, poznate vsi. Veselje je gledati od tam v hribovje in doline. In to vselej, sosebuososebno pa tedaj, če je ajda v cvetji, ali pa sedaj, ko cvetecvetè češnja in ko poje divji petelin karkàr najlepše. V ta laz me je vleklo tisto popoldne. Ne zaradi tega, ker so bile češnje in cep-ljenkecepljenke ravno dozorele, pač pa zatozató, da bi se zadnjič nekoliko ogledal po pogorjih in po dolinah. Saj veste, kak6kakó je tam gorigôri. Ravno nasproti, onostranónostran širokega dola, stojistojí na bregu naša Brona, in v nji je toliko zelenega bukovja, da ga v vsi dolini drugje nimajo toliko! In jastreb se suče nad njo in v vrhu najvišje »šibe«, kakor pravijo ZerovciŽerovci, ima svoje gnezdo, kjer rediredí in pita tiste preklicane mladiče, ki nam potem kradejo zajce in kokoši! In tam zadi proti Oslici so Slajke, in po se-nožetihsenožetih in strmicah se pase srna, in lisica se skriva v robovih. To so lepi kraji, in gospod Andrej se gotovo še spominjate, kakokakó grdo je rjul srnjak, ki ste ga lansko jesen obstrelili na senožetih v Slajkah in zadeli takotakó nečloveško slabo! Vidi se Blegaš, in prav pred tabo čepičepí Sveti Vrban na svoji strmini ter straži dolgočasni Todraš, kjer vam živiživí, kar ve ves svet, toliko poštenih in izurjenih lovcev! Oj, lepi kraji so to, in kdor odhaja ž njih, njemu je duša žalostna, najsi je' otrok, najsi je starec! No, vidite, v ta laz sem prišel tisto popoldne in legel sem v senco pod leskov grm in gledal 'na Brono, na Slajke, na Blegaš in na vse. Pa nisem ostal dolgo časa sam, in svetemu Vrbanu sem dajal hvalo, da me ni pustil samega v tistem tožnem 454 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. trenutku. V laz je prišla tudi Zalesnikova Reza, da bi se nazobala sladkih češenj, katerih je bilo na vsaki veji v obilici. Ko je korakala po lazu ter prihajala bliže in bliže, upadla mi je srčnost, in kakor zajec sem se zaril v leskovje, da bi me ne ugledala. Vrag govorigovôri z mlado žensko, sosebno če je takšnega obraza, kakor je bila Zalesnikova Reza ! Obstala je tik češnje, ki ni bila deset korakov od mene. Pa se ni premišljala dolgo, in meni nič, tebi nič: zdajci je bila na drevesi, da so karkàr krilca zašumela okrog nje in da se je časih malo, prav malo pokazala v belih nogavicah tista okrogla ženska noga, ki ni najslabši del ženskega telesa. Nikar ne mislite, da sem zamižal v tistem trenutku! Pa sem bil prismoda, da nisem in da nisem pogledal v stran, kakor se spodobi ob takih prilikah pametnemu človeku. In pri tem ostanem!
 
Na češnji je pričela obirati veje, da sem se karkàr čudil, kakokakó je bila ročna. Mislila je, da je sama, in zatorej ni treba strmeti, če ni mogla mirovati z jezičkom, kar pri ženskah itak ni mogoče, če niso v cerkvi. In še tam molčemolčé nerade. Tudi Zalesnikova Reza ni molčala, in še danes mi zvenezvené njene besede na uhouhó, in pozabil jih še nisem. Takrat sem bil mlad, danes pa sem star in obrabljen kakor kolokoló, ki se je deset let drgnilo po hribovskih naših potih. Ampak še danes vem, kar je dekelcedekelcè govorilo tisti dan.
 
»Sedaj so pa že zrele,« pričela je, »oj, kakokakó so sladke! Ali jih bodo zobale vrane in kosi! Pa je res grdo naredil z mano« — tukaj je že govorila o Repnikovem Tomaži — »in kakokakó sem se prestrašila! Kaj si bodo mislili ljudje 1ljudjé! Njegova — prava reč bi bila, če bi imela tega postopača! Takih imam na izbiro! Pa so res sladke danes! Ne dejala bi, če bi me bil kdajkdàj prišel klicat. Pa me ni! Prav res ne! KakoKakó trdo me je mati izpraševala, če sem kajkàj imela ž njim. Prav res nisem imela ničesar, in da me je klical, pa bi se mu niti ne bila oglasila! Prav res, da bi se mu ne bila!«
 
TakoTakó je šlo neprestano, in jaz za grmom sem vse lep6lepó slišal, in bilo mi je, kakor, bi mi kapal medméd v dušo.
 
»Naj pravijo, kar hočejo,« oglasi se iz nova ta čudna ptica na veji, »moj ni bil nikoli in nikoli ne bode ! Prav mu je storil, da ga je pretepel; vsaj ne bode več sitnostij prodajala ta sitnost sitna! Da bi ga le preveč ne zaprli, Prelesnikovega Jernača, škoda bi ga bilo!«
 
V tistem trenutku me je premotil satan, da nisem mogel obrzdati jezika in da sem se oglasil iz svojega grma: »Ne boj se, Rezika, saj me ne bodo ne!«
 
»Jezus in Marija!« zastokala je, »kje pa si? Toliko da nisem padla, takotakó si me prestrašil. Ti grdoba ti! Kaj pa delaš tam?«
 
»Nič,« dejal sem, «»tu ležim in v dolino gledam! Kaj pa ti delaš tam?«
 
»Nič«, odgovoriodgovorí ona, »tukaj visim in češnje berem!«
 
Molčala sva nekaj časa. Vprašala je natonató: »Jernače, ali nisi nič lačen ? ŽleziZlezi gorigôri, žlezizlezi no, ne veš, kakokakó so sladke ! Pa ne na ta le vrh, kjer sem jaz!« In zasmijala sejese je, da se mi je zdelo lepše, nego zvonizvoní tisti srebrni zvonček, s katerim zvončkajo pred oltarjem na Trati, kadar je velikavélika maša o Božiči ali o Veliki noči! Ženska je vrag, in pri tem ostanem !
 
Splezal sem k nji na češnjo, in kdo, vprašam vas vse, ne bi bil splezal na mojem mestu ? Če izvzamem gospoda Andreja, vsakdo! Drevo je imelo dva vrha ; na jednem sem obtičal sam, na drugem pa je čepela Reza in se neprestano smijala, ko sem lezel od veje do veje. Da je v tem sramežljivo pritiskala obleko k nogam, tega vam ni treba pripovedovati še posebe! ObsedelObsedèl sem na svojem vrhu in bil ravno vzpored ž njo, takotakó da sem z roko prav lahko posegel do nje in ona tudi do mene.
 
v CopČop rdečih češenj je bila ravno nabrala, in tisto, ki je bila naj-debelejšanajdebelejša in najbolj zrela, odbrala je, pritisnila jo meni na lice in dejala dobre volje:
 
»Na, jej!»«
 
Ob tem me je takotakó pogledala od stranistraní, da se ji je zasvetila belina v očesi in da me je karkàr pregrelo. Ta preklicana ženska je imela iskre v očehočéh, takotakó vam pravim!
 
»Na, jej!« In zopet je bila češnja pri mojem obrazu, in zopet se je smijala! Pa sem se hitro udomačil tik nje! In ko mi je iz nova ponudila sladki sad, iztegnil sem takisto roko proti nji in obtičal sem na nje obrazu in doteknil sem se njenega lica in bilo mi je, kakor da sem posegel v volno, belo pšenično moko, od katere se o Veliki noči speče najboljši in najlepši kolač! Recite, kar hočete, bil je to lep čas zame! Blagoslovljena bodi Zalesnikova češnja, na kateri se je zgodilo vse to! Pa tisto drev6drevó tudi ni imelo sreče na svetu! Ko sem se vrnil iz Amerike in nekoliko pogledal nad Zalesnikov laz, pa je ležala češnja posekana na tleh, ker ji je bila malo dnij prej strela razklala oba vrhova! Bog se nas usmili! —
 
TakoTakó sva se dobro imela v vrhu češnjevega drevesa ter govorila to in onoóno. Povedal sem ji vse, kar je bilo treba, in pogum mi je rasel čimdalje bolj, sosebno ko me je neprestano zaljubljeno pogledovala, 456 Dr. Ivan Tavčar : V Zali kakor bi me sama vzpodbujala, da ji povem vse. Naposled sva bila čisto jedina. Izrekel sem se, da jo imam prav za prav rad že od tistega časa, ko sem jo prvič videl na svetu. In ona je končala prav takotakó, rekoč: »Saj sem te tudi zmiraj rada imela, Jernač!« Potem sva prestopila k drugim potrebnejšim rečemrečém. Dognala sva, da moram res za sedaj v Ameriko, sicer bi me zaprli, in da si prislužim kajkàj denarja-. Pisala si ne bodeva — in tedaj, pravim vam, prišle so temu škratu solze v očiočí — ker ni treba, da bi ljudjeljudjé vedeli, kakokakó se imava rada. Kadar pa se vrnem in prinesem kajkàj denarja, pa se nakupim kje v ravnini, naročim v župnišči oklice, na Tolminskem pa godce, in svatba bode, kakeršne še ni učakala dolina. In obetala mi je na vse svetnike, da me počaka in če bi čakala do smrti.
 
»Tebe, ali pa nobenega,« govorila je — to vam pravim, ta ženska je imela iskre v očehočéh — »no, sedaj pa že gredčgredó od nauka, in domov moram!«
 
Kakor veverica se je spustila k tlom in odskakljala po zelenem lazu nizdolu proti Zalesnikovi hiši. In tu in tam je obstala in obrnila očiočí k meni, kakor bi dejala: »Glej, kakokakó težko se ločim od tebe!«
 
PrecejPrecèj časa še sem sedelsedèl v vrhu češnje in zobal nje sladki sad; duša pa se mi je veselila še slajših besed: »Tebe ali pa nobenega!«
 
Lahko mi verujete, da sem se potem še sešel ž njo in da sva si pripovedovala še mnogo in obilokrat, kakokakó se imava rada in se imava. Pa vse, kakor se spodobi, gospod Andrej, ker takrat sem bil mlad, pa dober človek! In hudega se med nama ni zgodilo ničesar, sam6samó čakati me je hotela, dokler se ne vrnem iz Amerike ! —
 
Res sem prišel v Ameriko. SamoSamó ne vprašujte, kakokakó sem živel ondu! Tukaj pri nas menite, če znosite nekaj koškov gnoja na to ali onoóno reberréber, da ste obdelali Bog ve kaj! Pa to ni nič I! V Ameriki se dela, to je delo! In jaz sem tudi delal. V Montani sem bil in cestočesto sem ležal noč in dan v jami, v mlačni vodi, in kopal sem in kopal. Ničvredno življenje je to in vsakogar užene, če ni železnih kostijkostíj. Ali jaz sem prebil vse, in če je že bilo tak6takó hudo, da sem menil: zdajci poginem, pa sem malo premislil, in v mislih sem se vrnil semkaj, domov, kjer je pod slamnato streho zame živelo najgorše dekledeklè, kar jih je imela dolina! V nočehnočéh se mi je sanjalo o nji, ki je bila moja, in o temni Broni, kjer gnezdegnezdé orli, in o strmih Slajkah, kjer streljamo srne. Vidite, takotakó sem prebil vse in oskromno sem živel, in meseci so tekli, in zaslužek se mi je nabiral v žepu! Tri leta sem prebil in se pehal kakor živina. Ko pa sem imel že toliko, da bi bil lahko plačal vsako imetje in tudi najboljše, kar jih je tukaj v pogorji, ni Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 457 me več obdržala dolgočasna Amerika, in s cvenkom iz žvenkom sem odrinil čez morje nazaj v kraj;, kjer so živeli vsi, katere sem imel rad. Prav rad! —
 
Bilo je tistega dne pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla. Po beli cesti proti Trati sem takotakó rekoč plaval, in bilo me je zgolj veselje. Malokdaj sem pisal domov in svojega prihoda niti nisem bil naznanil, da bi se tem bolj razveselili tisti, ki so me čakali že težko. Po zeleni dolini dospem malone do vasivasí; karkàr udarijo zvonovi v zvoniku, in delopust je zvonilo, da je odmevalo od hriba do hriba. Tudi meni je zvonilo, in ni ga bilo takrat v vsi fari človeka, da bi bil tega zvonjenja vrednejši od mene! Srečavali so me ljudjeljudjé — mnogi prejšnji znanci — ali šli so molčemolčé mimo mene — mojega zaraslega obraza niso spoznali. In premišljal sem, ali me spoznajo domadomá, in ali me spoznaspozná tudi Zalesnikova Reza, ker sem bil vender sam6samó zaradi nje vpregel svoje teloteló v delo, kakor bi ga ne privoščil živali. No, hodili so ljudjeljudjé mimo, ali spoznali me niso! Prišel sem pred Repnikovo hišo, in oblanice, viseče izpod strehe, pripovedovale so mi, da se tukaj toči dobra pijača. To itak veste, da si je Repnikov Tomaž, prevzemši dom po očetu, omislil vinotoč. Ne toliko za druge ljudiljudí, pač pa zase, da je lahko pil vselej in vsak trenutek. Na pragu je stal in videl se mi je nekoliko posvalkan, da ne rečem, nekaj raztrgan, prav kakor bi se mu ne godilo predobro. Pa se mu že res ni godilo posebno dobro!
 
»Hej, PodlesnikovIPodlesnikov!« zakričal je name, »glej ga no, pa si res, in morda karkàr iz Amerike?«
 
Razjezilo me je, naravnost pravim, razjezilo me je, da me je spoznala ta dreta, ko me niso spoznali drugi pošteni ljudjeljudjé!
 
»Vstopi no, vstopi!« hitel je, »pa daj za pijačo, in povej, kaj je kajkàj novega v Ameriki!«
 
Izgovarjal sem se, da se mi mudi domov,. Pa me je precejprécej raz-kačilrazkačil, rekoč: »Pa morda nimaš denarja? Drugi so pošiljali domov, o tebi pa ni bilo ničesar slišati! Pa morda nimaš denarja?«
 
»Več nego ti!« odgovorim srdito in krenem v pivnico. Prinesel je vina na mizo in prisedel k meni. Ves čas pa me je gledal nekamo zeleno, kakor gleda mačka miš, predno jo požrepožrè. Do duše mi je bilo zoperno to človeče, in da ga nisem nekoliko pretipal pri tej priči, temu se čudim še dandanes.
 
»Torej denarja si prinesel s sabo?« pričel me je izpraševati, ko sva pila.
 
»Tvoj dom lahko plačam,« odgovorim mu oblastno, »in še mi ostane! In tista rebra, ki sem ti jih takrat polomil, poplačam ti tudi, da veš!« 458 Dr. Ivan Tavčar; V Zali
 
Ni se kazal, da se togoti, in prav mirno je izpregovoril:
 
»Glej, glej! Moja je šla na polje, pa se skoro vrne. Bode ti že kajkàj scvrla, ker vem, da si lačen od pota. Ali ni prav takotakó
 
»Prav! Saj lahko plačam, kar izpijem in kar pojčm! To ti pravim!«