Blagorodje doktor Ambrož Čander: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PipanMojca (pogovor | prispevki)
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.160:
== XIII. ==
 
Krčmar in natakarice so postopali z nejevoljnimi, zaspanimi obrazi; vsi gostje so stali in se zares odpravljali domov. Mnogo jih je bilo odšlo; doktor je zapazil predvsem, da sta se poslovila inženir in učiteljica Karla.
Krčmar in natakarice so postopali z nejevoljnimi, zaspanimi obrazi; vsi gostje so stali in se zares odpravljali domov. Mnogo jih je bilo odšlo; doktor je zapazil predvsem, da sta se poslovila inženir in učiteljica Karla. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Cander. 653 Pijanost se je bila med tem razrasla do bujnega obsega. Kar je videl doktor pred seboj, je vrvelo kakor ples na Kleku ali kakor igra v gledišču s čudnimi marionetami, ki jih vodi izvrsten komik za nevidne niti. Vse te postave so se zibale, prevračale, padale po mizah, po stolih in po tleh, vlekle druga drugo semintja, ali pa objemale kostanje, izuščaje nenavadne in nikakor etiketne glasove; vendar pa ni nudila obča slika ničesar novega, marveč v povečani meri tisto, kar je bilo že prej. Izpremenil se je bil samo pogled v doktorja Candra: dočim ga je prej navdajal zdaj popolnoma pozabljeni srd in stud, se je smehljal te hipe z naivno, prizanesljivo dobrohotnostjo, skoraj prepričan, da morajo imeti vse stvari vendarle skrit globlji zmisel, pointo in dovtip, ter jezen nase, ko je čutil, da ne more ničesar razbrati in spoznati. „Samo jutri jim bo nerodno, ko bodo pomišljali, da so igrali komedijo za trezne ljudi!" je pomišljal na tihem. Krepostni Jernej Cepuder je bil čimdalje burnejši v objemih in poljubih. Zdaj je ležal za vratom županu, zdaj notarju, ki je sedel kakor široka nečistnica in sprejemal nadučiteljeve ljubeznivosti z vsem nemim patosom vinjene resignacije. Notarka je silila v literata Brgleza, ki se je bil vrnil po svojo prej pozabljeno soprogo. S koketnimi usmevi, z besedami, topečimi se v glasovih piščalk in klarineta, je razpenjala mreže kroginkrog njegovega srca, on pa je gledal mrko izpod svojih kuštrov ter puhal dim viržinke v napol izpraznjeni kozarec, tako da je imela limonada pač že silen vonj po dišavi cesarskega tobaka. Morda je razlagala tudi njemu svoje misli o modernosti žene, o nepopisno lepi reči ljubezni in o svojih prijateljskih željah; zakaj ravno v trenotku v Candrove pozornosti je z maščevalno resnobo izbruhnil vprašanje: „Kaj mislite, milostljiva, o tendenci v umetnosti in literaturi?" Doktor je šel dalje; nenadoma ga je prijelo nekaj za ramo. Zupan, že skoraj brez zavesti, oči in usta odprta na stežaj, ga je potegnil k sebi na sosednji stol: „Kod pa ti hodiš, doktorček moj ? . . . Eja, ti si . . . tako . . . tako ... in onga; sploh, z eno besedo ... Veš, fant iz fare si . . . in nič ne zameri — za Kriščevo voljo, nikar ... ne zameri! Saj vidiš, mi — smo pač tako . . . tako ... in sploh, z eno besedo . . . mi smo rodo . . . kako se že pravi?" Doktor mu je šepnil hudomušnost v uho. „Da, da, rodobrbci!" je vzkliknil župan z veselim glasom. „Rodobrbci, rodotepci, rodomrcine . . ." 654 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. Omahnil je z rokami po mizi; sline so se mu cedile po bradi, glava je udarila na prt, in zazdelo se je, da s,e ves razsuje v zadovoljnem, otroškonedolžnem hihitanju. Krepostni Jernej Cepuder je bil tačas na drugem koncu mize. Z litrom v roki, glavo nizko na prsih, telovnik odpet, noge lomeče se v kolenih, je splezal nanje in obstal, vsak hip v nevarnosti, da pade in se ubije. Cilinder mu je zapustil umno teme ter priletel naravnost gospe Blanki v naročje. „Gospoda slavna!" je pričel Jernej Cepuder. Trušč se je polegel; Cepuder pa je nadaljeval: „Sla-avna gospoda! . . . Gospoda slavna! . . . Gospodje in dame! . . . Sile-lentium! . . . Dame in gospodje . . . Cenjeni rodoljubi . . ." „Šema, molči!" je zarezal notar; Jernej Cepuder pa je tistikrat že sam od sebe izgubil ravnotežje in bi se bil zavalil vznak po tleh, da ga ni prestregel krčmar, ki se je bil zaradi važnosti postavil v bližino. Ob občem grohotu in obupnem prigovarjanju gospe v Blanke, ki se je zdajpazdaj prekinjala s pogledi na doktorja Candra, je zopet nadel svoj cilinder ter obsedel poleg žene, v veliko nejevoljo doktorjevo, ker je moral zdaj odložiti svoj namen, da se ji pridruži. Kozarci so peli semintja, krčmar se je upiral, da mu zmanjkuje vina . . . „Tini, zapoj nam, preden odidemo!" je zaklical notar in je postavil poštarico na noge. „Katero?" je vprašala poštarica; njen obraz je bil rdeč, polne ustnice so še drhtele. „Ej, tisto: Al mi ga žin . . ." „Ah, kaj tisto! Tisto si sam zapoj! Gospod Žolna, kaj pravite vi?" „Mtadrata, Katarina ..." „Preveč lepa je! To zna samo gospod župan . . . Vsaj vi kaj nasvetujte, gospod poštar!" „Blago-or mu, ki se spočije . . ." je intoniral poštar. „Buu! Vi ste pametni kakor ,modri vol'!" se je razsrdila Tini. „Kaj veselega, ali razumete? Jaz vendar ne morem sama izbirati..." Poštar je bil pijan in truden; obrnil se je proč, nestrpno je zmignil z rameni. Jernej Cepuder je hotel slišati: „ Stoji tam šola zidana ..." Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 655 Ali Tini se ni menila za njegovo željo. Pristavila je stol k nedaljnemu kostanju, stopila nanj, podvila krilo, da so se izrazili tenki, napeti udje, ter pričela z drobečim, jasnim glasom prepevati znano nemško pesem, ki jo" je bil doktor jeseni poslušal po dunajskih gostilnah in varietejih. Toda on ni pazil in je ni takoj spoznal; šele ko se je po-štarica zazibala z besedami: „Du meine Se-he-hehnsucht, du meine Woh—ne . . ." je dvignil glavo, z dobrohotno blaziranim usmevom, ki ga je bil vajen iz takšnih zabavišč. Imel je še poln liter pred seboj; pil je željno, hlastno, z nepoznano naslado in nalival sobesedniku, ki se mu ni bil predstavil. Pijanost se ga je lotevala bolj in bolj; smešni pisani krogi so se vrteli pred očmi. Poštarica je končala. S prožnim skokom se je pognala na tla; krilo je obviselo na stolu. Popravila ga je, v spretno pritvorjeni zadregi naivnega dekleta, dočim se je s ploskanjem mešal grohot. „Bravo, Tini, bravo!" je klical notar. „Pridi na moje srce!" »Kakor škrjanček!" se je poklonil Jernej Cepuder iz svoje vinske zamišljenosti. „Kakor čuk!" je zacvilil pijani Edvard Žolna z nenaravno visokim glasom. »Dovoljujem ti, da me smeš poljubiti," je sklenil notar. »Takole: cmok!" »Počasi, počasi!" je siknila rdečenosa notarka, ki si je že ves čas grizla ustnice. »Nikar se ne onegavi! Saj me ti tudi lahko, kolikor hočeš: kadar spim!" se je zarezal mož; vsi so se razveselili dovtipa in so bušili v smeh. Doktorja Candra se je tačas polastil resnobni Brglez ter mu z zadovoljnim patosom pričel razkazovati židovsko šalo. »Izborno, hahahaha !" se je zasmejal ustrežljivi Ambrož Čander, ko je Brglez končal. »O, ti preklicani reb Mojše, da bi ga strela! Da, da, to mu je šlo kakor Mohamedu krajec skozi rokav ..." »Mohameda, se naglasa!" je vzkliknil Brglez nestrpno. »Saj sem rekel Mohameda!" se je užalilo zdravniku. »Mohamedu, ste rekli!" »Mohamedu, sem dejal!" 656 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. »Oprostite!" Brglez je patetski udaril po mizi. „Saj vendar poslušam z lastnimi ušesi!" v „Se bolj oprostite!" se je nasmehnil doktor z ironijo, čuteč, da ga nocoj za nobeno ceno ne bi bilo mogoče zaplesti v prepir. „Tudi jaz sem govoril z lastnim jezikom in vem, kaj sem govoril!" „Ah, kaj!" se je razburil Brglez. »Vi ne veste ničesar, ki ste že pijani; jaz se lahko zasledujem, ker sem abstinent!" Samozavestno je dvignil svojo kalno, zakajeno limonado. „Da, da, Kristemarija!" se je tačas vmešal zaslužni Jernej Cepuder, obračaje se s širokimi gestami do Brgleza, do doktorja in do ostalih. „Da, da, gospoda moja! Da . . . Abstinenca ... da, in tendenca ... in pa tale trikrat prokleta . . . literatura, zaradi te trojice pojde enkrat ves svet... k hudiču!... Srce mi krvavi . . . in takorekoč . . . predragi kolega Brglez . . . takorekoč . . . moja duša je žalostna do smrti . . . zakaj, tudi ti — et tu, Brute! — si eden izmed tistih . . . očitnih grešnikov, ki . . . strupijo naš nepokvarjeni narod ... in ga pridijo z novotarskimi . . . idejami . . . Ampak, le počakaj, dragi Brglez: Jaz, Jernej . . . Cepuder takorekoč ... ti bom že dal ... in ti . . . takorekoč pokažem tvojo satansko abstinenco . . . jaz, tvoj uradni predstojnik, ... in tvojo tendenco ... in pred vsem tvojo sedemdesetkratsedemkrat prokleto literaturo ... Ich kenne dich, Spiegelberg! . . . Sicer pa, brez zamere ... nič nisem hotel hudega," je govoril krepostni nad-učitelj, cincaje ob vsakem presledku s koleni, „z eno besedo . . . ničesar nisem dejal . . . Rad te imam, draga duša — zlata duša, mili . . . moj Dušan Brglez!" In že ga je poljubljal, da se je ubogi literat jedva branil njegovih mokrih ust. »Daj, Brglez . . . pij! . . . vsaj en kozarec ... na moje zdravje!" »Nikdar!" je vzkrasnoslovil literat ter izbočil prsi kakor rimski junak na braniku republike. No, preden sta se učitelja do konca razprla, se je razigrala druga, zanimivejša drama. Tuji, nečloveški glasovi so pričeli doneti iz nedaljne bližine, in nihče, kdor je imel količkaj trezna ušesa, ne bi bil mogel trditi, da so količkaj sorodni z glasom zaslužnega Edvarda Žolne. Ko pa so se pričeli ozirati in so, sami pijanih in zaspanih oči, po dolgem in trudapolnem iskanju odkrili debelo, omagujočo postavo na govorniškem odru, ki je služil prej za Vodnikovo slavnost, so se morali naposled vendar prepričati, da je županova. Milan Mekinda je kolovratil pod oder. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Cander. 657 „Kaj . . . kaj . . . praviš?" je izpregovoril s težkim glasom, ko je stal tik pod njim, loveč ravnotežje z razprostrtimi rokami, dlani in prste povešene kakor dvoje kril. Županja, ki je prej ni bilo mnogo na izpregled, je poslušala in jokala z donečim, raskavim basom. »Poslu-lu-luuuh!" je zakričal Jernej Cepuder. „Posluh, gospoda . . . moja! Naš velezaslužni . . . gospod župan ima besedo!" je zaključil naglo, z vikom obupnega napora, kakor bi se bal, da mu v naslednjem trenotku opeša moč. Župan pa je kazal sila prijazen pogled in pravcat zgled junaka požrtvovalnosti; zakaj, dasi že ni mogel več stati na nogah, marveč se je z desnico držal ograje ozkega in tesnega odra, z levico in zgornjim životom pa je visel čeznjo, Milanu Mekindi pod nos — vendar si takorekoč ni mogel česa, da ne bi pred resničnim slovesom — kajti poslavljali so se minuto za minuto že ves večer — izpregovoril še par navduševalnih in blagonadejnih besed v srčno razveseljenje navzočnega poslušalstva. „Cenjeni rodo ... m-e ... da, cenjeni... kako smo že rekli?... rodo . . . rodo ... ah! viktoria! . . . rodobrbci, rodosloni . . . rodo-kanalje . . . rodointakodalje! Ako bi se . . . približal zakleti . . . in zagrizeni sovražnik . . . našega milega rodo . . . pardon, rodu slovenskega ... s sabljami, puškami, bajoneti ... in s kanoni . . . ter bi se predrznil trditi... da — z eno besedo, Bog nas živi! . . . Mi smo . . . tepci, gospoda . . . moja ... — ali Bog je pameten . . . da — in milostljiv . . . Živio! — Mi, gospoda moja . . . velezaslužni rodo . . . rodopijanci . . . dične ... in debele dame — mične... in suhe gospodične — mi ... mi, in še enkrat — mi!... stojimo na braniku ... in tako dalje ... s kanonom ... z bridkim ... ki je zmerom nabit! ... In zdaj, velespoštovani demonstrantje . . . vas pozivljem... da se razidete v Gospodu: zora puca... biče dana!" S temi besedami je Edvard Žolna omahnil; skril se je za ograjo, izustil je čuden glas. Krepostni Cepuder se je po vseh štirih napotil na pomoč; gospa Blanka je stala zdaj poleg doktorja in si brisala oči, pri tem pa se je mnogo smejala, dasi ji je pod bluzo in pod tenkim šalom trepetal ves život kakor od vročice. Precej je trajalo, preden je prispel Jernej Cepuder na vrh. Naposled se je pojavilo mahanje z rokami, začel se je razgovor. „Tak vstani ..." „Pu-u-uuu . . ."Nič več. „Dragi, ljubljeni . . . Edvard Žolna!" ..Ljubljanski Zvon" 11. XXIX. 1909. 42 658 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. „Svi-i-iii ... — Figo!" Molk. „Hočeš . . . nočeš . . . moraš!" Tako se je junaški odločil požrtvovalni prijatelj zgovornega župana, in res ni odjenjal, dokler nista stala obadva na nogah. Ampak, sveta Devica! Kakšen je bil župan! Obraz napol siv, napol krvav in umazan, oči divje, kakor da je izgubil pamet; in tudi obleka se ni baš ponašala s snago. Zdaj sta hotela doli, po tistih štirih stopnicah, ki so vodile na oder. Čez prvo je šlo po sreči; na drugi sta omahnila, čez tretjo in četrto sta se zakotalila: župan kakor žoga, dočim so suhi kraki Jerneja Cepudra nadaleč kolebnili po zraku. Kakor sta padla, tako sta obležala; podolgem, dvoje kep, ki sta se jedva premikali in renčali z zamolklim, nerazumljivim glasom. Župana sta pobrala Brglez in notar, ki je pri tem podjetju sam trikrat ali štirikrat poljubil zemljo; nato se je Brglez s pomočjo doktorja Čandra posvetil Cepudru: „Tak vstani, no!" je rotil z drhtečim glasom. „Pusti! . . . Naj . . . počivam v miru!" „Saj boš, doma; zdaj vstani: ali te ni nič sram?" „Tebe bodi ... ki si literat in abstinent!" „Dragi Cepuder!" „Po mrtvih diši ..." Toda naposled je stal tudi Jernej na nogah. Med hudomušnim smehom mu je gospa Blanka ovenčala glavo z razvalinami nekdanjega cilindra; nato so se odpravili domov. Mož, ki ni bil samo že do popolnosti izgubil ravnotežja, temveč se je delal, kakor da ga ni poznal svoje žive dni, je bil pravzaprav prepuščen njej sami, kajti Brglez je odhajal z ženo. Ali ker je bila splošna mera pijanosti prevelika, da bi se gostje pri odhodu menili drug za drugega, ni videl nihče, da sta Jerneja Cepudra vodila njegova žena Blanka in doktor Čander. . . Tako so se razzibale postave; luči so ugasnile, vrt je obležal v molčanju. Bilo je ob uri, ko so se hribi na vztoku že risali pod ozkim, bledim pasom plahe zore ... — XIV. Doktorju Čandru je bilo, kakor da se budi iz spanja. Ugaslost misli se je pričenjala jasniti od medle, čimdalje živejše luči, ki je sevala skozi trepalnice in budila, drugega za drugim, vso vrsto raznoterih občutkov, kolikor jih v svoji skupnosti daje človeku zavest življenja. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 659 Prikazala se je svetla ploskev in temen križ pred njo. Sveže je dihalo odondod, z dišavami vrtnic in rezede; na obeh straneh se je zibalo, belo in vendar ne prozorno. „Okno . . ." si je mislil doktor Čander. „Ko vstanem, pojdem pogledat na vrt. Pravzaprav ni glupost za ,modrega vola', da ima vrt pri hotelu... Kdo bi si mislil, kdo bi dejal? Možakar je videti znatno zabitejši... Da, ko vstanem, pojdem pogledat na vrt..." Trepalnice so se zopet zgrnile na pogled; očem se je še hotelo spanja. Megla je ovila um in se je zopet razvila. Doktorju se je zazdelo, da je bil pijan; v ustih je čutil okus po vinu. Glava je bila težka; ves život je davila slabost. „Kar zdaj bi vstal; umil bi se in šel na vrt, da me pregreje jutranje solnce . . . Da, tako bodi; sicer me bo maček čez dan!" Premaknil je roko, da opomni mišice. Premaknil je nogo . . . Preložil je glavo. Čudna, tesna se mu je zazdela postelj. Med tem je z vrta krepkeje zadišalo po rezedi. Bliskoma je zasvetila misel: „Tudi sinoči sem gledal skozi okno . . . Toda takrat ni bilo vrta: trg leži pod oknom, ves trg, občinska hiša stoji nasproti, po trgu drdrajo vozovi . . . Sinoči so prišli pod okno Žolna ... in notar ... in Cepuder ..." Ob tem imenu se je bliskoma storila jasnost. Z blazno hitrico je zdrevel mimo duše ves kinetogram dogodkov, pozabljenih v pijanosti. Čander se je spomnil. Ozrl se je na levo . . . „Da, da! Kriste, da!" je vzkliknil sam pri sebi, čuteč, da mu stopa mrzel znoj na čelo. Z brezumno naglico je planil iz postelje ter se pričel napravljati. Zmetal je obleko nase, oči zaprte, da ne bi videl prizora; ušesa pa, ki jih ni mogel zapreti, so slišala močno, enakomerno sopenje, neprijetno po glasu in že skoraj podobno smrčanju. Nato je stopil k oknu, ne da bi se bil ozrl na postelj. Pogledal je na piano. Nič trga ni bilo videti: šola je ležala zunaj, pred širokim travnikom. Pod oknom se je razprostiral velik vrt, poln sadnega drevjiča, vrtnic in cvetličnih gredic. Velika hladnica je stala spodaj, tik ob plotu, obrasla s trto, neprodirna očem. Zadaj pa, čisto zadaj, se je vlekla velika cesta, bela in široka; prvi šolarji so prihajali po njej. Preplašen se je umaknil v sobo. Prisluhnil je. „Vse tiho? Tudi v drugi sobi spe; tudi tam . . . Jernej Cepuder se še ni zbudil; on ne ve, preveč se je napil sinoči... Toda: v ali nisem bil pijan tudi jaz? Se ona ni bila trezna, milo rečeno..." 42* 660 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. „Kako je že bilo vse tisto?" Polagoma, črto za črto, je pričel obnavljati, karkoli se je zgodilo po odhodu od „zlate zvezde"." „Jerneja Cepudra je metalo na desno in na levo. Neprestano je govoril o mrličih: po mrtvih mu je dišalo, slutnje smrti so ga obhajale . . . Jokal je nad pregreho v literaturi; Blanko je zmerjal, da je zaljubljena v Brgleza. Midva z Blanko sva se smejala . . . Ko smo šli mimo potoka, je hotel po vsej sili vanj, češ, cesta je! Jedva se nama je posrečilo, da sva ga zadržala. Mene je imel za notarja; poljubljal me je, prisegal mi zvestobo . . . Naposled me je prosil, da naj mu posodim dvajsetak; dal sem mu ga, ker sem bil vesele volje. Blanka je branila . . . „Tako smo prišli do hiše, do šole. Cepuder je padel pred plotom, padel na vrtu — saj se še vidi, da! tam sredi grede z astrami — padel pred hišnimi vrati. Blanka je dolgo odklepala; saj je bila tudi ona . . . kajpada! Nato, preden je zavlekla Cepudra v hišo, mi je šepnila: — Počakaj! — Čakal sem; prišla je, vstopila sva, jaz za njo, sezut, po prstih. Cepuder spi v prvi sobi na ka-napeju; zavalil se je kakor klada. Blanka mu je podložila blazino, ogrnila ga je ... V drugi sobi spe otroci: cel kup! In tu — da, tu sva spala midva . . . Kaj se je zgodilo? — Da, da, vse pomnim, kakor da bi bilo zdaj . . . Pijan sem bil: nje, vina in spomina. In ona: vina, spo- v mina in mene, Candra, debeluharja z osivelo brado!" Ves ta čas svojega premišljevanja je čutil strastno željo, da bi se ozrl in jo pogledal; zdelo se mu je, da je ni videl prav, ko se je ozrl na postelji; bila je prevara, halucinacija pijane glave . . . Tako lepa je bila sinoči: mlada in vroča, kakor je bila nekoč, takrat morda, ko se je darovala grbcu Františku! Kako je znala poljubljati, kakšen je bil ogenj njenega objema! Ko ga je takrat v hladnici pritisnila na prsi, so bile vroče in prožne, skoraj deviške... Pogledal bi jo: zdaj spi! Oči so zaprte, ustnice sanjajo v usmevu kakor dvoje ozkih listov rdečega cveta . . . Videl bi njene gole roke, ki so ga oklepale, ko sta ustvarila lepoto . . . Poljubil bi jih: tam med ramo in komolcem . . . „Ko sva ustvarila lepoto!" Zakaj so se naenkrat izkrivila usta v grd posmeh? Čemu so se spačila nad besedo? Sinoči je sijala v dušo kakor zvezda z neba; ali se je danes izpremenilo? . . . „Da," si je odgovarjal doktor Cander ob čudnem drevenenju v notranjosti prsi — „danes je vse izpremenjeno, vse drugače. Sinoči Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 661 je bil čuden večer: glava pijana, pijano srce. Vino in tisto zagonetno, blazno razpoloženje je razsipalo zlat sijaj; duša je verjela. V pijanosti sklenjeno, v pijanosti storjeno, v pijanosti krasota, v treznosti gnus!" Z naglo, odločno kretnjo se je obrnil k postelji; zdelo se mu je, kakor da leži megla pred očmi; pristopil je bliže, da vidi. Težka, spolzka roka je položila nevidne prste okrog njegovega grla. Začutil je, da se mu treso kolena; redki lasje so se zježili na glavi, zobje so zašklepetali od strašne, doslej neznane zavesti o splošni in lastni minljivosti vseh reči, in prvikrat v enakem položaju se je duša v prsih zdajci obtožila, da je storila greh. Postelja je bila pregrnjena z odejo, sešito iz pisanih koscev sukna, ki so se režali v kričečih barvah kakor glasna revščina. In odeja je bila obšita z rjuho; ali tista rjuha je bila umazana in raztrgana, tako čudno pikasta ponekod, da je doktor nehote podrgnil z dlanmi ob životu. Izpod odeje, razodeta skoraj do pasa, se je videla speča ženska, glasno dihajoča, bledih ust, ki so bila suha in napol odprta. Lasje so ležali razpuščeni in niso imeli več tistega zidanega svita kakor sinoči; nič več niso bili tako zlati, nego suho in trdo so se šopirili v čudni, zoprno žolti barvi, kakor da se že mešajo z lanom sivine. Visoki lok obrvi se je zdel oduren, trepalnice so leno in brez lepote visele na oči. Vsa polt obraza in rok je bila tuja, sivo-rumenkasta in se je obešala v gubah, ki zdaj niso več govorile o čujoči zavesti, niti o zarji vedrega razpoloženja; sama surova trud-nost se je razpregala v zoprno grenkih črtah, zasekanih od življenja, ki ga je Blanka živela. Pod očmi pa je ležala v dveh sinjevkastih progah tema sinočnje noči. „Ali je ona? Ali ni? Da je v resnici Blanka? !" je z grozo dvojil Cander. „Je in ni: kakor da je bilo tisoč let od noči do dneva!" Tiho, neslišno si je primaknil stol; zakaj noge so ga jedva še držale. Naslonil se je s komolci ob kolena, glavo je spustil v dlani; tako je sedel in strmel pred sebe. „Kako se pogledava, kadar se zbudi? Odšel bi, kar sedaj... A če se ne vidiva danes, bo morda jutri tisti dan. Kaj porečeva, kako se pozdraviva? Na ustnicah smehljaj priskutne vljudnosti, v srcu spomin ustvarjene lepote, hahaha! Moj Bog, zakaj se je moralo zgoditi to srečanje? Ali ni bilo skoraj pozabljeno in dobro: samo včasi, v pijanosti pustih ur se je obnavljal spomin ..." 662 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. »Nepopravljivo je ... Prej je bilo napol še lep roman, genljiv in zelo sentimentalen, nič slabši ne od Wertherja ali Zorina; peto-šolci bi bili jokali nad njim, da sem ga napisal. In če bi bila pri nas akademija za literaturo in umetnost, bi mu prisodila prvo nagrado ... Pa je prišla ta čudna, začarana noč, in vse, vse, vse se je izpremenilo v ogabnost. Glej, kakšna leži zdaj in spi; sinoči je bila srcu kraljica! Tako nosi človek v duši lepe sanje mimo žrtve-nika, ki jih ne more položiti nanj; življenje poteče, žrtvenik se zopet pokaže očem, in tepec si domišlja, da je romantičen junak, ko daruje. Nazadnje pa vidi, da so morale sanje le zato na žrtvenik, ker ni bilo zanje ostudnejšega kraja na svetu. Vse lepe sanje so obsojene v gnus!" Tisti hip se je spomnil druge reči; sklenil je roke pred čelom. „Krivičen si, Ambrož Cander; ni je pravice v tvojem srcu! Ne delaj drugim, česar sebi ne privoščiš, ne z dobrim, ne z zlim! Ko se Blanka zbudi — nemara bo čutila do tebe isto zgražanje in isti stud; sinoči sta bila drug drugemu bogova; sinoči je bila lepota, in če je danes ni, si reci: danes in odslej je za resnico mrtva, nič več je ni med nami! — in pozabi. To ni bilo namen reči, da bi prenašal jezo, ki si jo zaslužil... In zakaj se nejevoljiš? Nad kom se srdiš? Nad njo morebiti, ki je spala ob tvoji strani, grda in odurna in tudi znotraj ne lepša od drugih — lepa le v eni sami želji, ki jo je nosila, dokler ni prišlo odrešenje tisti lepi in bridki želji — po tebi! Tu je ona in se ti studi; kakšen si ti?" Kakor da govori v njegovih prsih nelasten in zapovedniški glas, je doktor ubogal povelje; dvignil se je, po prstih je stopil k ogledalu, ki je viselo nad surovim umivalnikom z leseno, rjavopo-barvano, povsod že odgrnjeno ploščo, ogledalo s krivim, slabim, umazanim steklom v cenenem pozlačenem okviru. „Ali so danes zblazneli žarki, ali je znorela luč, ali sem bil jaz nemara slep in neumen vse te čase!" je zaklical Ambrož Čander sam pri sebi, ko je videl svoj obraz. Pod sivo in zgrbančeno poltjo se je nabrala tolšča v grdih, vsiljivih legah, dasi ni bilo pravcate debelosti. Vse polno beline je raslo med lasmi in v bradi; brke so se obešale klavrno in dolgočasno, usta so se razklepala kakor od starosti, oči pa so kalno in glupo gledale v dan. Vsa postava se je zdela sključena in bolna od skrite, zavratne, nad vse ostudne in izobčene bolezni. „Tako je!" se je užalilo doktorju v nemih mislih. „Morda se je moralo zgoditi zaradi golega spoznanja . . . Tam ona, tu jaz; Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 663 kdor bi naju primerjal, bi lahko dejal, da je Blanka lepša od mene." Ta možnost se mu je zazdela nepopisno bridka in pereča. „Groza je živeti... Blanka: kako je ostudna; malo sem videl takšnih. A nekoč je bilo drugače; takrat je sijala krasota duše in telesa... Ta odurni usmev! Ali bi se bila takrat tako nasmehnila? In te tope, izmučene črte, ki jih sinoči ni kazala: kakor z bičem iztepene! Ali je že takrat imela takšne črte, kadar je ležala v snu? — Ne, Čander, izgubljeno je in zamujeno, nehalo se je tisti dan, ko si odhajal brez slovesa; in vidva, sužnja, sta to noč preklinjala Boga: govorila sta o lepoti! „Seveda: streči v gostilni pijancem, dokler se od golega srda nad življenjem ne zavržeš v naročje sušičnega grbca, nositi breme, dokler ne postaneš od zgolj resignacije Blanka Cepudrova, dati se ljubiti karikaturi, kakršna je krepostni Jernej, roditi od nje otroke, leto za letom, da se jih nabere kakor zajcev pod jaslimi — to pa med temi ljudmi, v tej temi, kakor brez ene same zvezde na nebu: — kdo bi ostal mlad na duši in lep na telesu? Takšna si zdaj, Blanka Cepudrova, da se te boje oči; in kriva je malodušnost moja in tvoja ..." Nato mu je obstal pogled na stolu z njeno obleko. Črno krilo, ki se mu je videlo še sinoči elegantno in okusno, dasi preprosto in iz nedrage robe, je ležalo zdaj oguljeno, vse svetlo že od dolge v noše. „Ce bi ga prijel v roko, morda bi videl, kolikokrat je že prešito in prenarejeno," si je mislil doktor z izmučenim usmevom. In bluza — kako je bila potlačena, kako navadna, revna in že dolgo neoprana! Tudi šal ni bil čist, niti spodnje krilo ne; v razcefranem robu je oko še jedva razločalo siromašne čipke. Vegasti, oguljeni, z večkrat zvezanimi trakovi so stali čevlji na koncu postelje; eden je bil počen, da je zijal na široko. „Seveda: mož popiva, plače je malo, ti pa — čemu bi delala, ko nisi bila rojena za takšne reči! Kako ne bi zavrgel tepke, kdor si je obetal oranže s sicilskih obal?" Doktor Čander je zdajci začutil, da mu prihaja dušno od težkega, zatohlega zraka, nasičenega z izhlapinami vina in z neprijetnim vonjem speče starosti, ki ga je bila soba polna vzlic odprtemu oknu, vonja, ki se je čudno kalil z dišavo rož in resede. Morda ga je ravno ta odurni zrak še živeje spomnil vse ničeve smešnosti njegove slike, kakršna je stala v tem bednem, zoprnem okviru, pred ostarelo, nelepo boginjo davne ljubezni, in sredi teh siromašnih 664 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. sten, poslikanih z grobim, kričečim zelenjem, obstavljenih z razbitim, redkim pohištvom in ovešenih s sladikastimi barvanimi kamenotiski, kakršne raznašajo Židje v košarah.. »Štiri krone vse skupaj!" je menil z zaničljivim usmevom. „Samo tamle — da, zares: srbska umetnost— »Ranjeni Črnogorec", kupljen na obroke, da priča o estetskem okusu Jerneja Cepudra..." Ob tem premišljanju je z vročim žarom zahrepenel po eni sami, najsi še tako revni možnosti lepega konca. Začutil je potrebo in pripravljenost, da bi se zadovoljil z najmanjšim patosom in naj-skromnejšo gesto „v tem prokletem položaju", obenem z zavestjo, da ne iztisne niti kapljice zaželjenega balzama, pa naj zagrabi tu ali tam. „Takšnega bi se bil gledal bistroumni vitez don Quijote de la Mancha, da so se mu v pričujočnosti žlahtne Dulcineje de Toboso naenkrat po čudežu božjem odprle oči!" je vzkliknil v svoji duši. „Kaj naj storim, o Bog! Ali naj odidem? Ali naj ostanem? Kako bi odšel? Zunaj spi Jernej Cepuder svoj pravični sen; zakaj se nisem napil še jaz do enake pijanosti ? V najhujšem slučaju bi bil škandal, in rodoljubi bi me bili pretepli: prav bi se godilo ničevniku! In kako bi ostal! Ako se Jernej Cepuder prebudi, pa pride pozdravljat svojo ženo, in me najde ..." Za hip se ga je polastila zoprna misel, da je nadučitelj nemara že vstal, davno že, ko je on, Ambrož Čander, ležal še v trdem spanju, in je prišel v sobo ter ga videl. „Ali, to ni mogoče," se je otresel nadležnice. „Kdo ne bi zbudil takšnega gosta, ako ga najde na svojem posestvu, med stenami lastne hiše?" V teh minutah mu je prihajalo, jasnost za jasnostjo, spoznanje, da je v resnici že star in onemogel. Kakor po dolgi brezodmorni poti se je zgrudil na stol in prisluhnil težkemu dihanju svojih prsi. „Zdaj, ko je takorekoč izdrto kopje, se vidi rana, ki je raz-jedla srce. In to je krivda, ne slučaj," je premišljal sam pri sebi. „Ne le naša volja, tudi naša slabost je včasi v bran usodi, da se ne more izpolniti. Ljubezen je bila usoda; gorje mi, ki sem bil s slabostjo močnejši od nje! Iz slabosti teče gnus kakor gniloba iz mrliča ... Da bi bila vsaj Blanka kriva, le majčkeno sokriva z menoj! In ona ni . . . Ali je pisano v naravi, da pridi samica k samcu, ali da naj samec osvoji samico ? Zakaj sem grešil nad njo?" Že je bil zopet na poti k postelji, da jo vpraša; Vladimir Levstik: Pesem. 665 »Ženska, povej: kakšen čudež je bil takrat v tvoji duši? Kakšen blagoslov je bil v tvojih očeh, da tolikanj trpi grešnik, ki ga v svoji plahosti ni sprejel, niti zaprosil?" Toda obrnil se je. Mehanično, brez pomisleka in brez strahu, ne da bi si predstavljal srečanje z Jernejem Cepudrom, ki je mogel' biti že pokoncu, je vzel zmečkani slamnik ter odprl vrata v drugo sobo. Tri posteljice so stale tam, revne in razmetane; šestero otrok je počivalo v njih: trije dečki, ki so še spali, najstarejši morda petnajst let, in troje deklic z rumenimi lasmi; najmlajša, čisto majhna še, je že cula. Pogledala je, splašila se tujega moža in zajokala z drobnim, žalobnim glasom. Doktor Čander je stopil hitreje. V prvi sobi je ležal Jernej Cepuder, ves takšen še, kakršnega je Blanka položila, pijan in nesnažen, smrčeč z odurnim, zoprnim smrčanjem. Slabi zrak, ki je ležal v sobi kakor gosta snov, je pritisnil doktorju na prsi, da se mu je zavrtelo pred očmi. Na hodniku ga je srečala debela, umazana dekla s podvezanim krilom in hudobnimi, bistrimi očmi, ki so gledale izpod nizkega, okroglega čela. Trenotek nato je stal na vrtu. Obča trudnost, slabost, ki je prihajala od pijače, in žarko jutranje solnce, ki je lilo čez grede, ga je prevzelo s toliko silo, da je razmahnil z rokami, čuteč, da se zdaj zdaj zgrudi na tla, če ne najde opore. Takrat je zazrl hladnico, ki je vabila z gostim zelenjem. Obrnil se je k njej; vhod je bil ozek, visoko vinsko listje se je doteknilo lic ter se prhutaje strnilo za njim, ko je vstopil. Kamenita miza je stala v hladnici, kroginkrog mize surova klop iz deska. Doktor Čander je sedel kakor svinčena gruda in v svoji smrtni trudnosti zaspal še tisti hip. (Konec prihodnjič.) Pesem. lie ptičk, ne vetra, V očeh blestenje, ne klicev zdaj: in več ni ur, molčanje božje v strmečih žarkih na vekomaj. drhti azur. Dve goli duši, Ne ptičk, ne vetra, dvoje otrok, ne klicev zdaj: klečita v travi molčanje božje sklenjenih rok. na vekomaj . . . Vladimir Levstik. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 709 Blagorodje doktor Ambrož Čander. Imaginarna karikatura. Vladimir Levstik. (Konec.) XV. ilo je kdovekdaj, v časih bajk in pozabljenih pravljic; razen dveh ni bilo nobenega človeka na zemlji. Močna, ostra sapa je dihala nad brdi, umerjeno, z glasnim sopenjem ogromne živali, ki se je skrila v oddaljen brlog, ali "pa živali,' ki je vsa širna zemlja, kakršna leži v zadovolj-nosti in počiva v krepki lenobi ter pušča, da hodi pogumni pritlikavec po njenem hrbtu. Kakor sveža zemlja je dišala ta sapa ali kakor led v kotanjah na travniku, ki se taja; Ambrož je pogledal po zemlji, in kakor je bila nežna, napol rjava še in ožgana, napol pa mlada in žoltikastozelena od novih kali, je videl, da je pomlad. „Odkod prihajaš? Kam veješ, vihar?" je vpraševal z drznim smehom in slišal odmev glasu kakor v veliki praznoti. In cul je, kako je raskav njegov glas, kako glasan in silen, kakor so glasovi krepkih pastirjev v puščavi. Vihar pa je dihal nad bregovi in bil popotniku v gola ledja: rjava so bila in trda, z napetimi mišicami, ožgana od mrzlih zim in od poletne pripeke. Bil mu je v gole prsi, trde in prožne, opa-ljene in tuintam pokrite s kratkimi, mehkimi kocinami; bil mu je v roke: bile so kakor hrastova držaja bojne sulice, gladka in svetla. In v obraz, ki je gledal smelo, z očmi polnimi vroče, divje mladosti, praznimi strahu. Tako je hodil Ambrož po boku pomladnega brda, gol kakor skala, opasan s hrepenenjem. V rahlo zakrivljeni črti, ostro in jasno, je mejil breg ob nebo in je bil sam svoje levo obzorje. Nebo je slonelo kakor školjka iz jasnega stekla, prostrano, brez kalnosti, brez megla, sinje, nekoliko še mračno navrhu, spodaj jasnejše in rumenkasto, tik nad obzorjem pa z jutranjo rdečico novega bakra, kakršen priteče izpod žerjavice, svetal in pripravljen, da zazveni ob najmanjšem udarcu. 710 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. Breg se je obešal v negladki poševnosti ; na desni pa je ležala temna voda, črna kakor od gnilobe, vsa strupena videti, le tuintam prerezana z drobnimi, mrtvaško-srebrnimi krogi valov, ki so se širili od rose, padajoče iz nevidnosti, počasi, kakor da stoje in se ne ganejo nikamor. Izza jeseni še je plavalo listje po vodi, žolto kakor zlati kupcev z Jutrovega, rdeče kakor kri ubitega v boju. Ambrož je hodil mirno in umerjeno; kakor minute so stopale noge; in s smehljajem je gledal neprenehoma na črno vodo, kajti -vedel je od začetka, da se imenuje: strah. Breg pa je bil poln duplin, ki so segale globoko pod površino zemlje, skoraj da zakrite s pomladno rušo; življenje je bilo v njih. Tuintam je seglo izpod trave kakor dolgonohta roka skritega demona, tuintam je pogledalo z zelenimi, zlimi očmi; sikalo je, pretilo smrt in pogibelj ob slehernem koraku. Ambrož pa se ni plašil duhov zavisti, zakaj vedel je od začetka, da preže na plahost njegovih lastnih prsi. In v prsih je plal pogum. Stopal je, oprezno med duplinami, z umerjeno hojo minut, v prsih moč, v udih mladost, roke polne ljubezni. In brez misli je bilo v duši spoznanje, da je le zato pogum in moč in le v ta namen, ker nosi v naročju devico, neodeto, lepo kakor njegovi sni, čisto kakor zarja na školjki neba. Daleč so ji viseli lasje; vihar jih je česal v mogočni igri, kakor češe zlato soparo nad ognjenikom in je ne more izčesati. Oči so bile sinje in globoke; gledale so Ambroža in mu pravile mnogo pravljic. Sladka tajnost je bilo života, kakor pesem brez okrutnosti; na trdih mladih prsih je klilo dvoje drobnih, obetajočih rož. Važno in resno je stopal mladenič, dasi je bil na obrazu smehljaj. Nosil je devico, ki je čutil, da je napol že on; čuval jo je, ker je slutil sebe samega v njej. Kolikor je bilo v njem trdega, toliko je bilo v njej mehkobe; kolikor je bilo biča v njem, toliko v njej ljubezni; kolikor v njem jemanja, toliko je bilo v njej daril; in kolikor je imel Ambrož odrekanja, toliko hrepenenja je klicalo v njenem srcu. Takrat, ko je ležalo že mnogo pota za hrbtom, se je zazdelo, kakor da se je zemlja obrnila proti vzhodu. Ambrož je stal na vrhu brega in ni imel nič več device v rokah. Objem brez meje in brez prizanašanja ju je družil v eno, in dočim sta izginjala drug ob drugem, se je dvigal novi človek med njima. Ko se je stvoril človek iz dvoje ljudi, se je napotil dalje, čuteč v svoji krvi trdnost in mehkobo, bič in ljubezen, jemanje in darež- Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 711 ljivost, treznost in sen, isto eno in drugo, nerazdeljivo, spojeno na veke. Zato, ker je bil prejel sanje, je razumel luč življenja, ležečo na levi, razlito brez bregov, prihajajočo iz svetle daljave, razumel temo strahu na svoji desni strani ter vedel, življenje tu in tamkaj strah, da ni smrt nasprotje življenja, marveč plahost. Od luči, ki je sijala z jutranje strani, pa je prihajal čudež za čudežem v njegove ude. Noge so stopale in so bile bron zvonov: zemlja je donela pod njimi. Oči so postale stvariteljice volje: kar so hotele, je bilo. In ko je hodil dalje, so zazvenele na ramah peroti; dvignile so popotnika, da je plaval nad prostranstvom, gledaje brez strmenja zemljo in brezmejnost neba. Razprostrl je bil roke: kakor žarki milosti so tekle zlate strune iz dlani, udarjale druga ob drugo in pele v visokih himnah pesem bližnje nesmrtnosti. Naposled se je spustil k svetišču, kjer so se zibale palme okrog marmornih stebrenikov. Ti pa so stali na višini. Velik oltar iz belega kamena se je dvigal na sredi odprtega templja, ogromen ogenj je gorel na njem, s plameni do neba. In mnogo gostov je bilo zbranih; to pa niso bili ljudje, temveč ptice, svetle kakor solnce, život zlat, glava demant, z demantnimi krili, prišlec se je začudil; zakaj ta hip je zaznal, da se je tudi on prerodil med svojo potjo in postal sam takšna čudesna ptica, enaka vsem, ki so bile naokoli. „Kaj je ta ogenj, o bratje?" se je obrnil k njim. In vsi so mu odgovorili: „Ogenj Nesmrtnosti!" „Komu gori?" je vprašal popotnik. »Nesmrtnost gori Lepoti!" se je glasil odgovor. On pa se je pridružil tistim, ki so stopali k zlatemu kotlu pred žrtvenikom, trgajoč si prsi, da se je udirala kri in tekla v kotel, iz kotla v ogenj nesmrtnosti. Storil je takisto, in rana, glej! je bila zgolj sladkost. Potem je stopil za onimi, ki so bili že darovali in so stali pred marmorno ograjo ter se čudili v nižavo. Videl je čudo in veliko skrivnost: Med dvema sfingama iz črnega porfirja je tekla kri daritve ognja v kotanjo, umetno zasekano v zelen malahit. Iz kotanje pa so prihajali ljudje, otroci izprva, in čimdalje večji, ter odhajali v življenje, po cvetočih livadah, tistemu bregu demonov naproti, ki je ležal ne daleč odondod. In prišlec je videl, da hodi po bregu nebroj ljudi zaporedoma in gledal isto usodo, kakor je bila nje- 712 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. gova, pa je opazoval tudi druge, ki so poginjali na desni in na levi, bodisi da so uplahnili, bodisi da so se prevzeli in izgubili pot. Vse pa, ki so stali okrog njega, je videl čakati nad virom človeštva, da vstane bodočnost iz njih krvi; in ko se je odpravljala na pot, so razprostirali krila ter plavali nad njo, vodeč jo in s smehljajem v očeh nad njeno neukostjo, ki je strmela ob sleherni skrivnosti. Ko pa je dotekal čas vodnika, so se dvigali v višavo tik do podsolnčja in se — le še misli samo in ne več telesa — raztapljali v brezmejnosti nebitja. Tako je gledal popotnik izza marmorne ograje krogotok vseh človeških usod. In ko je spoznal ob kotanji pod črnima sfingama življenje od lastne krvi, je odplul tudi on, za cvetjem Nesmrtnosti, po zakonu Lepote ... — Zbudil se je doktor Ambrož Čander, v hladnici na vrtu Jerneja Cepudra, domislil se je sanj, pogledal v resničnost in bridkost mu je zalila trepalnice. „Tako je bilo namenjeno!" je dejal sam pri sebi. „Odkod te sanje? Ali jih ne poznam izza davnih dni? Vse to se mi je, mislim, že sanjalo. Mlad sem bil; tistikrat sem zrl te slike, ko sem ljubil Blanko na domu njenega očeta. Morda sem ležal v gozdu pod smrekami; zaprle so se oči, izmed vej je priplaval sen in v snu je duša pozabila plahost in obsodbo. Ko pa je prišel čas, takrat, glej, Ambrož! si pozabil bodrečih sanj in si v goli strahopetnosti priklical kletev nad svoje življenje ..." Prisluhnil je. V hiši še ni bil ponehal ropot, ki ga je predramil; razlegal se je jokavi in krepostni glas Jerneja Cepudra, to pot pa z nenavadnim zanosom in slišno naslado ob dviganju in padu retorskih figur, in doktor je slišal sleherno besedo, zakaj okna so bila odprta. „Vlačuga!" je kričal Jernej Cepuder. „0, Blanka Cepudrova, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga goljufaš! Tak ne skrivaj obraza: ali meniš, da ni lepo in spodobno, če te bijem, nečistnica? Ti si me vzela — na! — za moža — na! — in si mi prisegla — na! — zvestobo, — na! — pa si se zlagala — na! — in si me varala — na! — že bogvekolikrat — na! — in si me danes zopet — na! — pri moji krščeni duši — na! na! na! — Kdo, povej mi, pohujšanje peklensko, ti satan prešestva in vse mogoče hudobije, kdo je bil tisti kozel, ki je pozabil te nove manšete ob postelji moje zakonske žene, dočim je bil njen ubogi mož pijan in je ležal na kanapeju Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 713 med življenjem in smrtjo? Jaz nisem bil: Jernej Cepuder ima samo dvoje parov manšet: eden je umazan in leži pod streho, ker ga ti razvratnica ne opereš, drugega je imel na rokah ... Ali boš počakala ? Stoj, pravim! Kaj meniš, — stoj! kaj meniš, da sem te že dovolj?" Ali že so se s treskom zaprla vrata; doktor si je oddahnil. Nekaj minut kasneje je slišal, kako so otroci v šoli zboroma pozdravili : „Hva — ljen bo — di Je — zus Kri — stus !" Glas neizprosnega Cepudra je komandiral: »Molite!" „0 — če naš, ki si v ne — be — sih . . ." se je razleglo na daleč, s kričečimi otroškimi glasovi. Doktorju se je zazdelo, da si želi smrti. »Poginiti, ta hip še, vsaj to uro brez misli, brez večnega življenja, brez spomina o bivših rečeh! Umreti! Umreti!" je ponovil z naslado, čuteč, da se mu vrača patetski tir mišljenja. „Nocoj napišem testament: mogoče je, da se ustrelim te dni . . ." In že je gledal samega sebe s samokresom v roki, že je v duhu zavzemal slikovito stojo na najpripravnejšem mestu svojega bodočega ^stanovanja v občinski hiši, že je srebal v duhu patos poslednje misli,fjže se je videl „od strani", s prestreljeno glavo in s tistim mrtvaškim mirom črt, ki se je spominjal, da poje pesnik o njem: „In vse skrivnosti je spoznal . K .* „Ne, ona me ni ljubila !" je zaključil navsezadnje. „In če me je, ni me dovolj; zakaj ni pokazala, Bog nebeški? Le z eno besedo, ki bi jo bil razumel, le z enim pogledom, ki mu ne bi bil oporekal dvom! Sramežljivost ženske, je rekla sinoči, ali nekaj sličnega; pa v možu je tudi sramežljivost, in je več: je ponos! — Toda," je pomislil čez nekaj časa, „ako sem jo ljubil s popolnostjo, bi bil moral vendarle jaz govoriti: tista je ljubezen ljubezni, ki premaga vse. Tista, ki vsesa vso dušo, da ne ostane nič razen ljubezni . . . Torej je naposled tudi jaz nisem ljubil? Potemtakem ni bilo niti v meni takšnega čuvstva, da ga ne bi bilo lažnivo imenovati ljubezen? In kaj je bilo potem, da je uničeno zaradi tistega vse življenje?" Ta hip so se zunaj oglasili ženski koraki. 714 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. Gospa Blanka je prihajala v hladnico, da se izplaka; videti je bilo, po vsej njeni potrti postavi, po rosnih in zakrvavelih očeh, po ustnicah, ki so drgetale, po laseh, ki so bili v neredu in po rutici, ki jo je držala v roki. Oblečena je bila v lahko, skoraj belo obleko, z madeži na krilu. Doktor Cander ji je pogledal v osuplo lice in videl, da ima rdeč, višnjevkast rob na desni strani čela. Bridko se je nasmehnil, vstal je, stopil ji je naproti; zakaj v tem trenotku ga je toli obvladalo sočutje, da je pozabil vso zvezo svojih premišljevanj. Blanka je zardela, ko ga je našla v svojem zavetišču. Nato je vzkliknila tiho: „Ti si tukaj? In jaz sem menila, da si odšel!" Razprostrla je roke, a le napol, tako da so čakale še povešene, kakor da bi tudi ona čutila iztreznjenje svojih misli ter si ga ne bi ljubila objeti. Cander jo je rahlo, kakor je bil vajen v stoinsto slučajih svojih dogodivščin z ženskimi, pritegnil nase, položil ji desnico okrog pasu, dvignil si z desnico njeno levico do srca ter poljubil Blanki usta in oči. Po tem je spoznal, da je za vso resnico končano; po tem, da jo je mogel navzlic studu in žalosti, ki sta mu oblila srce, objeti in poljubiti z lažjo, ki jo je imel vselej pripravljeno za katerokoli žensko, in s tistim mrzlim in mrtvim občutkom, ki ga je predobro poznal iz časov svojega nekdanjega donjuanstva. Zdaj, ko je bila omita in počesana, s svežo razburjenostjo v potezah obličja, se ni zdela niti tako starikava niti tako odurna kakor prej, tem manj, čim je obvladala njene črte ob pogledu na doktorja nemudoma tista vidna zavest samice ter jih navdala s posebnim izrazom, ki ga nehote dobivajo vse ženske, kadar so z moškim sobesednikom. Ali Cander je imel svojo notranjo gotovost in jo je občutil toliko bridkeje, kolikor manj se je kazala v zunanjosti. „Druga lepota je bila, ki si jo ljubil," je govoril svojemu človeku, dočim je gospa Blanka razkazovala prepir z Jernejem, „in te ni več. Kaj pomaga, da obraz ni tako neznosno ostarel in da lasje še niso tako žalostno posiveli?" Prihajala mu je jasnost, da si nimata povedati ničesar, prav ničesar več, pod milim Bogom ne najmanjše stvari na svetu; da si tudi sinoči ne bi bila imela, ako ne bi bilo vina in tistih čudnih, Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 715 norih razpoloženj; in da bi nedvomno ušel, če bi se imel to uro ponoviti obračun, ko sta razodevala drug drugemu slučaje in nesrečo svojega življenja. „Kajti," je rekel v mislih, »takšnih ran ne gre odpirati tujemu človeku: to potem preveč boli in gnije. In ona, čeprav so rane zaradi nje, je vendarle umrla mojemu srcu ter je tujka moji duši. Tako se je zopet izpolnilo, kar sem slišal govoriti, ko smo bivše čase izza kave in papirosk modrovali o ljubezni: da ljubi človek — ne človeka, temveč svojo ljubezen samo in da zavoljo nje hrepeni po tistem, kar ga je ozarilo." Sedela sta v najtemnejšem kotu, tam, kjer je bila senca čisto gosta; jedva da so prodirali žarki svetlobe do njiju. Lasje gospe Blanke so bili polni zelenih odsevov. „Umolknila si, duša," je dejal doktor, čuteč z nekakšno jezno zadovoljnostjo vso nežnost in vso pritvorjeno ljubezen, ki je donela v njegovem glasu. „0 čem premišljaš?" „0 čem? O tebi in o naju!" je šepnila Blanka z vročim glasom; dvignila je trepalnice, pogled blaženosti se je razlil iz oči. v „Ce pač tudi ona laže, kakor lažem jaz!" si je mislil Ambrož Čander. „Bogme, hvaležen bi ji bil in više bi jo cenil, ako bi vedel, da laže. Zakaj ne lažeš, strela božja!?" mu je prišlo na jezik in je zablestelo v naglem, srditem pogledu, ki ga Blanka ni zapazila. „Ce ne moreš drugega, zlaži se vsaj, da me ne ljubiš! Toda, ti morda lažeš, ko praviš, da me ljubiš in da misliš name, v resnici pa se dolgočasiš bolj od mene in jedva čakaš, da izginem ... Ako lažeš v resnici takšno laž — hvala, o hvala ti! Samo da bi vedel, padel bi pred teboj na kolena, poljubil bi tvoje razpokane roke, in zemljo, in tiste tvoje beraške, raztrgane čevlje ... In zares, pametneje bi bilo; reči bi ti moral, da imaš dober okus . . . Bogme, kako bi ti čestital, ako te prihodnjič pretepe Jernej Cepuder zaradi drugih, ne pa zaradi mojih manšet! — Gumbi so stali dvajset kron; te bo zdaj nosil Jernej, ako jih ne zapije," mu je prišlo na um. „Ako bi videla moje misli, kaj bi dejala?" „Ali si videl zjutraj mojega najstarejšega, ko si hodil skozi drugo sobo?" se je tistikrat spomnila Blanka. „Ta je tisti, od Fran-tiška," je dodala ob globokem vzdihljaju, ki se je zdel doktorju odkritosrčen. „Tudi on bržčas ne bo učakal starosti; na licih se mu vidi, da nosi kal bolezni v sebi ..." In začela je pripovedovati o svojih sinovih in hčerah. 716 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. „Prvi je Franc, drugi Jernej, tretji Ciril; dekleta so štiri: Blanka, Vida, Olga in Milica ..." „Ah, ta je tista, ki se je drla," je mislil doktor srdito. „Mhm !" je nadaljeval sam pri sebi med tokom Blankinih besed. „Sicer pa, ženska božja, čemu klatiš prazne marnje? Nekaj drugega bi hotel vedeti, preden ti sežem k slovesu v prelepo roko: ali ni nemara vsa tvoja žalost za tisto najino ljubeznijo danes v nerazodetem bistvu nekaj čisto drugega, nego je bila najprve čase ? Ženska, ki je izkusila tvojo usodo, navsezadnje ne more več imeti sanj, idealov in sentimentalnih zadušnic za mrtvo ljubeznijo. Kaj pa, če je tebi v dnu duše žal, da si zaradi lumparije svojega očeta izgubila človeka, ki bi ti bil kavalirski mož in bi ti nudil boljše življenje in uglednejše mesto v cedi naše družbe ? Kajti, toliko si pač prebrisana, da si po moji sinočnji vzhičenosti misliš : ako bi bil imel Čander mene ob svoji strani, bi danes ne bil samo to, kar je!" Sredi te misli se je zalotil, da se že dalje časa ne meni za Blanko, dasi je umolknila. Pogledal jo je in videl njene oči vprte vase; sijale so s čudnim izrazom. „Bog nebeški! To je isto, kar sem ji poprej jaz očital, v njeni odsotnosti: zakaj mi nisi povedal?" je ostrmel in ni izmislil besede, da bi prekinil molk. Z gospo Blanko pa se je takrat zgodila čudna in nepričakovana izprememba. Obraz ji je okamenel, oči so obstale v brezupnosti; sklenila je roke in izpregovorila s težkim, ubitim glasom, kakor da ga svinec vleče k tlom: „Saj to ni res! Vse to ni več resnica! Vse to je bilo, in midva, ki sva menila, da še živi, sva grešila. Tujec tujcu sva odprla srce, tujec tujcu razgalila ljubezen!" Glava se ji je povesila nizko na prsi, roke so zdrknile v krilo; in mahoma se je vrgla z vsem gornjim životom na nizko mizo, da je čelo zamolklo udarilo po kamenu. Zajokala je, s krčevitim jokom; Čander se je prestrašil, da je ne bi slišal mož iz šolske sobe. „Tiho bodi!" je zajecljal, ker ni imel poguma, da bi ugovarjal; preveč je bil iznenaden. Blanka pa je ponavljala z glasom skrajnega obupa: „Ali morava tako lagati? Moj Bog, ali morava? Čemu, čemu? O Bog, o Bog!" Tedaj je doktor vstal, bodisi iz sočutja, bodisi od čudne redke žeje po resnici in odkritosrčnosti: Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 717 „Blanka," je dejal s toplim glasom, ki je prijetno grel tudi njegovo lastno zavest, „res, ti si pametnejša! Ne plakaj: nič več ne bova lagala... Ti čutiš in jaz čutim: ljubezen je mrtva; glej, obadva, vsakteri zase sva jo hotela ubiti, pa je nisva zmogla, samo ranila sva jo na smrt. Pozabila sva, da jo more ugonobiti šele to, kar se je zgodilo: utešenje! Ali jo hočeva objokovati? Blagor mrtvim . . . Morda boš zdaj, ko preboliš pogreb ljubezni, laglje nosila svoj križ življenja ... In če ne? Če bo zdaj, odsihdob, vse prazno in pusto v tvoji duši, čeprav si mati sedmero otrok? Pa misli name: jaz nimam niti otroka, da bi živel zanj ..." Pogladil ji je lase z roko. „Tiho, tiho, ne dvigaj glave, ne išči besed, ne laži: dva tujca se ločujeta. — Zbogom!" je rekel naglo in s preplašenim glasom; zazdelo se mu je, da polzi nekaj mokrega čez obraz. No, zunaj se je otrl z rutico in je videl, da ni bilo ničesar; od volje same in od žive zavesti potrebe, da se tudi on razsolzi ob tej slovesni priliki, se je bila zmešala domišljija ter ga je goljufala. Hotelir pri ,modrem volu' ga je sprejel z zmernim poklonom ter z neprikrito grajo v očeh. Čudno se je ozrl po njegovem po-nočnjaškem licu in po vsej njegovi zanemarjeni, neoščetkani prikazni; videlo se mu je, da premišlja, ali bi potratil besedo. Nato se je zlobno nasmehnil, rekoč : „Kravato ste izgubili, gospod doktor? Je bila pač vesela zabava pri ,zlati zvezdi', kaj ne, če dovolite, da vprašam?" Doktor Čander se je razjezil nad seboj, čuteč, da v tem hipu ne more napraviti osornega in ogorčenega obraza. Zamrmral je nekaj nerazumljivega in se je napotil v svojo sobo. Stopnice, ki so se mu videle še včeraj zanimive in častitljive, so bile danes odurne, surove in puste, kakor je bila pusta, surova in odurna vsa ta nova okolica, vsi njeni ljudje in po sedanji zavesti Ambroža Čandra tudi njegova lastna duša, kjer so se zrcalili. Mrak na mostovžu se mu je zdel moreč, zrak poln smradu in zoprne vlage, in pohištvo v sobi kakor zvest izraz splošnega prihuljenega vrljaštva gospodarjevega in vse tukajšnje srede. Naročil si je obed, ki se ga ni pritaknil, in veliko buteljko vina, ki ga je izpil kakor vodo. Nato se je vrgel na posteljo ter spal do poznega popoldneva. Zbudilo ga je predvečerno solnce, ki mu je sijalo naravnost v sobo in je padalo čez posteljo v dveh širokih, prijetno grejočih trakovih. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čandef. Prestrašil se je, planil je pokoncu. Zopet so se bile zmedle misli, in v prvem polsnu je moral iznova obuditi vse spomine po vrsti. Težko le in uporno se je sklepala veriga. »Satan!" je dejal skorajda glasno, „česa mi je zmanjkalo? Možgani so odrekli pokornost in počivajo, kakor da bi terjali svoboščin ... Nekaj se je izpraznilo, in že ni več tiste luči v življenju; nič se je izkazal za nič, in meni je pri srcu kakor človeku, ki je doživel in ki mu smrt odpira vrata." Strahoma se je ozrl. Soba, s celotnim značajem vsega, kar je bilo v njej, se mu je zdajci zazdela nekako mrtvaška. Stresel se je, kakor da je njegova široka postelja katafalk, mrak na temnopobar-vanem stropu žalno sukno, razsvetljeno okno pa luč, ki mu sveti k nevzdramnemu počitku. Planil je pokoncu; prestopil je semintja, da se osvesti in da se trdneje prepriča o puhlosti svojih čudnih strahov. Namenoma si je prepovedal vsaktero misel; in tako je ;hodil v naporni toposti duše dolgo časa gorindol, preden je zaslišal, kako mu glasno škle-pečejo zobje. „Ali blaznim?" Z vso silo je udaril z nogo po tleh; stari prepereli omet se je odkrušil na stropu ter padel na tla, droben košček, čudno bel na temni okolici preproge, „Zakaj ni koga tu? Zakaj ni prijatelja, da bi se mu mogel zaupati. Ne namreč zaradi zaupnosti in gobezdanja, temveč samo, da bi stavil: glava je pokvarjena, meša se mi um! — Ali zakaj nisem v mestu ? Šel bi k tovarišu, pa bi mu dejal: — Duša krščanska, odpri mojo prismojeno čepinjo in poglej za kolesi; gorje tebi in meni, ako ne najdeš tistega, ki je zarjavelo . ali polomljeno! — Tako pojde po malem dalje; najprej fiksne ideje, nato druge norosti, naposled morda besnost ali skok skozi okno; lepše bi bilo vsekakor in naravnost brez primere dostojnejše, kakor pa če bi posnemal tiste farizeje, ki se slečejo do nagega in steko na prosto ter skačejo v takšni vab-ljivosti po vogalih in ulicah, da bi jih ljudje videli . . . Najpametnejše bo vendarle, da napravim tako, kakor sem sklenil že davno, za tisti čas, ko se naveličam življenja . . . Seve, treba je počakati, da pridejo moje reči, zaradi gramofona . . . Šampanjca si postavim na mizo, — kdo ve, ali ga imajo v tem trikrat prokletem gnezdu? — in snop raznovrstnih prelepih cvetlic, da, — in gramofon. Potem mu naložim kakšno lepo, fino, finčkano . .. m-da! — naprimer tisto šampanjsko, iz Don Juana ... in si nalijem šampanjca v svojo staro turško pištolo, ki jo imam od miss Edite, v nabasano povrh krogle, — Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 71 napijem neumrjočnosti svoje duše, svoje takozvane ... in izprožim'; naravnost v pravi kraj I Svinec bi razmozgal medulo in blagorodje doktor Ambrož Cander bi bil zopet kandidat: za svetnika!" Veselost ga je pograbila ob teh mislih, kakor človeka, ki na-merja ukaniti nasprotnike po sila modrem in umetnem načinu. „Res," je ugibal sam pri sebi, „ako pogledaš življenje z očesom suhoparnega učenjaka, z vidika te dolgočasne in salamilijonske moderne filozofije, — slepo je, brez smotra, brez* zmisla, brez ciljev, brez vsakršnega onga; vse te reči so življenju beračevi cekini . . . Nam pa, Ambrožu Candru, ki imamo mehko srce in skoraj da genialno dušo, ljubečo umetnost, odeto z bajnostjo domišlije, se prikazuje ves ta vozel brezsmotrenih dogodkov, slepih slučajev in nerodnih posledic kakor demonsko božanstvo, usoda, strašna ravno v svoji krivični, brezobzirni slepoti... Kako silen bi moral biti človek, da bi se ji ustavljal in gospodoval nad njo: bogme, do smrti bi moral biti osemnajstleten fant in do smrti platonsko zaljubljen! — Stvar je pa vendarle ta, da smo izvečine prešibki in preslabotni; mrhe smo, nič prida ni vse človeške krame, tehtaj jo kakorkoli. Zato goljufavamo življenje, kjer ga moramo; ali ni lep samomor, s pozo, s patosom in s potrebno tragično poezijo najidealnejša goljufija, ki jo more izumiti človeški um? To je sploh tako imenitno, da se zdi skoraj nadčloveškega izvira . . . Kakor da bi pljunil v skledo: na gimnaziji sem imel požrešnega tovariša, ki je doma vselej pljunil v skledo, kadar so prišli štruklji na mizo; nihče ni več maral jesti, vse je ostalo njemu ... Tako, da: demonu — v skledo; usoda ne ljubi mrhovine . . . Lepo je vendarle, ako ostane poslednji ostanek človeka takorekoč nepožrt!" Nato se je iznova preplašil: prišlo mu je, kakor da ima važen opravek, neodložljivo delo, in da se zgodi nekaj strašnega, če ga zamudi, — on pa misli in si ubija glavo, ne da bi se mogel spomniti, v čem obstoja. Nekaj minut je stal na sredi sobe, obraz izpačen, oči nemirne in polne kalnega strmenja; zrcalo je viselo nasproti, osupnil je, ko se je zagledal. Nato se je polagoma, s hudobno natančnostjo in s skoraj pedantsko rahlostjo razmotala gruča njegovih misli; ko je s trudno dušo, ves tresoč se od nervoznega srda, obstal pred zaključkom, je spoznal, da je bil tisti pozabljeni in nujni posel to, da čimprej zapusti to sobo in začuti nad glavo namesto njenega nizkega stropa svobodno, zračno nebo. „Da, da!" je momljal pod brki, spuščaje se po stopnicah, „samo to sem namerjal ... In čudno, čudno, patološko dejstvo 720 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čandef. takorekoč, znamenje cerebralne paralize: hodil sem, — ne, dirjal sem iz kota v kot, to misel v glavi, pa iščoč jo, ne da bi jo našel..." XVII. Zunaj je bilo toplo, a ne več vroče; včerajšnja soparica je bila izginila, in tudi rahel dež se je razlil na žejni svet med tem, ko je v spal doktor Cander svoje popoldansko spanje. Tako je bil zrak po trgu svež, nekoliko vlažen in živahen v prijetni skladnosti svojih poznih tonov, globljih in sočnejših zaradi mokrote. Za oči in za misli doktorja Candra, ki se je napotil proti pol ure oddaljenemu rudniku, je skrivala ta vlažna gorkota ozračja in sočna barvanost neba nekaj mističnega in zagonetnega. Že pri poslednjih hišah v trgu se mu je zazdelo, da so se izpremenila njih umazana, rjavkasta in sivozelena pročelja v resnobne, zadovoljne obraze z neorganskimi geometričnimi oblikami, vrata — zehava usta, okna — hudobne oči. In čim dalje je prihajal v naravo, tem bolj se mu je vsiljevalo razpoloženje tihe, osuple groze pred nečim breztelesnim, nesnovnim, a vendar do nemogočosti silnim in svečanim, pred skrivnostjo, ki se je ovijala najmanjšega predmeta. Kamenje na cesti, temnejše kakor v suši, leščevje pokraj poljske steze, jelše, ki so otresale tuintam poslednje kaplje dežja, vse je imelo svoj posebni pogled, razločen in občuten, dasi od nevidnih oči. Kakor živi človek po večini svojih dni zgolj težko, organsko življenje sebeohrane in ploditve, v redkih minutah pa se zave, da je njegova prijemljiva snovnost zgolj jedro silne, duševne, v brezmejnost raztezne grude, obdarjene s prečudnimi čari čisto svoje, temne in nerazodete mistike, in začuti, kako se ta gruda giblje, živi, širi in krči, dobiva in izgublja oblike in se drgne ob druga podobno čudesna in nevidna kraljestva, z veliko močjo do njih ali z velikim podleganjem njihovemu vplivu, — tako se je zazdelo doktorju Čandru v tej uri, da izpuhteva vsa zemlja svojo mogočno, v brezmejnost kipečo dušo, utripajočo po tisočernih, ne njemu in ne nikomur razodetih zakonih. Plahega in majhnega se je zagledal, plazečo revščino na orjaških prsih vesoljnega čudovišča, — in zdajci se je spomnil z veliko grozo, da vse svoje življenje ni prisluškaval k tej demonski duši reči, in da manjka njemu, človeku brez ljudske vere in brez višje pobožnosti nevernika, vsa tista vdanost, s katero bi se mogel v tem trenotku potolažiti nad svojim glupim in lahkomiselnim, z razmahi vsakdanje retorike zapravljenim življenjem. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 721 Iz te potrtosti prepoznega spoznanja ga je zdramil korak, ki ga je na polovici pota zaslišal pred seboj. Dvignil je glavo: precej visoka, mlada ženska s temnorjavimi kitami pod belim slamnikom, v svetlorjavi obleki, svetlo ogrinjalo na levici, v desnici velik šop visokih lilastih poljskih cvetlic, je stopala po razguganem mostičku, ki je vodil čez širok jarek ter odmeval pod nogami. „Prijazna je videti," je menil doktor z veliko gotovostjo slutnje. „Odobrovoljil bi se, če bi zdajle pogledal lep obraz." Pospešil je korake; in ko je on dospel na most, ga je ženska zaslišala ter se ozrla, naglo, z gibkim, plašnim obratom. Bila je učiteljica Karla. Doktor je pozdravil, s širokim, izrazovitim lokom desnice; ona se je nasmehnila in počakala. „Oddaleč sem spoznal svojo ljubeznivo sosedo!" je izprego-voril doktor z veselim glasom, ki je prikrival ves njegov notranji prepir. „Vi ste mi dobro znamenje: sinoči tovarišica, danes prva, ki jo srečam na izprehodu ..." „Vi ste menda še ostali?" je vprašala Karla, veselih oči. „Do konca!" je vzkliknil doktor. „Dokler ni zadnja sraga vina prelita ... če dovolite, da parodiram pesnika, ki vam je nemara drag. Videl sem komedije peto dejanje; nato se je uprl krčmar, in krokarji smo se razfrčali ..." „Da, da, poslušala sem mrtvaško pesem," se je zasmejala učiteljica. „Vi niste spali?" „Sedela sem pri oknu... Jaz včasi ne morem spati: so takšne noči, ko se človek nasloni in premišlja do jutra... In vi ste imeli težko glavo? Vidi se vam; če mi obljubite poboljšanje, vas hočem pomilovati . . . Kam zdaj?" je govorila naglo, s kratkimi presledki, kakor v zadregi. „Proti rudniku... Tam bo menda tudi gospod Gaber, inženir?" „On? Ah, da . . ." je dejala Karla nekako potrto. „On je gotovo tam ... In zdaj bo kmalu gotov; potem pride mogoče po tej poti." Zardela je, čuteč, da se je zagovorila. „Jaz tepec!" se je ozmerjal doktor Čander. „Sinoči sem sebi pokvaril ljubezen in danes — glej me, nerodo, na najlepši poti, da zmotim sestanek, ki bi se smel s pravico vršiti pod mojim pokroviteljstvom. In tako si nabiram v novem krdju dragocenih simpatij! — Oprostite," se je obrnil h Karli, „mudi se mi . . . Inženirja menda ne bom utegnil iskati: mimo pojdem in se po drugi strani vrnem v trg . . ." »Ljubljanski Zvon" 12. XXIX. 1909. 46 722 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. Karla ga je pogledala s skrito hvaležnostjo, ki pa vendarle ni ušla doktorjevim očem. Ambrož Čander se je spoštljivo razslovil in naklonil; nato je brzih korakov odhitel naprej. »Smola, smola!" je tarnal, nažigaje kubo, ko se je skril za grmovjem. „Smola, trikrat smola ... Ali sem moral izbrati baš njeno pot? Zdaj bi se mi hotelo krevsati počasi, kakor pristoji upehanim starcem, ki so doigrali v tej dolini fizikalnih zakonov in solza; pa moram hiteti, zaradi nje... Jaz nepopravljivi norec: dandanašnji bi se bil moral že osvoboditi ženskega vpliva, — kolikokrat sem se ga pač že prenajedel? — in glej, prvi škrat, ki pride, me ovije okrog prsta kakor trak ..." Pred rudniškim poslopjem je stalo polno rudarjev, črnih in trudnih; toda begali so semtertja, meneč se z razburjenimi glasovi. v Doktor Čander je obstal, prisluhnil, stopil bliže in povprašal. Izvedel je, da se je nekemu delavcu razpočil dinamit in ga strahovito v razmesaril. Zdaj so čakali zdravnika, Candrovega prednika; poslali so bili z vozom ponj, ker se je reklo, da je odšel v poldrugo uro oddaljeno vas, h kmetu, ki je ležal za vodenico. „Plodonosen kraj!" je dejal Čander sam pri sebi, „vsak tre-notek imaš posle med temi ljudmi." Nato se je ponudil. Peljali so ga v leseno uto, pobarvano s karbolinejem, kjer je ležal ranjenec na nosilnicah. Široka luža krvi se je vlekla od vrat do njega. Dva bradata možaka, goloroka, bledih in izpačenih lic, sta ga držala za roke, dva druga za noge; zakaj ranjenec se je zvijal in kričal z nečloveškim, živalskim glasom, bolj podoben krvavi kepi kakor živemu telesu. Gornji del života so mu bili slekli, na spodnjem je bila obleka potegnjena do kolen. Trebuh je zijal, drobovje se je usipalo na umazano rjuho; tudi prsi so bile raztrgane. Najstrašnejši je bil obraz: spodnja čeljust je visela napol odtrgana, meso sneto, da so se lesketali okrvavljeni zobje. Doktor je videl, da je razmesarjena tudi desnica: nič prstov ni bilo na njej, le nekaj zmečkanega, gola kost, raztrgano meso, in kri, ki je vrela v drobnih, pojemajočih curkih. Vse, vse je bilo krvavo . . . Doktor Čander že dolgo ni gledal ranjencev; najostudnejši slučaj, ki se ga je spominjal — doslej je zdravil ponajveč ženske bolezni —, je bil dvoboj v njegovih vseučiliških letih; on je bil povabljen, da bi šival rane. Bila sta se dolg, ogromen Rus in debel Nemec, ki je dobil tak udarec po trebuhu, da se najstarejši starina ni spominjal enakega. Zakričal je z raztrganim pivskim glasom, Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. izpustil je sabljo, omahnil in kakor nehote je nastavil dlani: še preden je padel, so se mu usula bela čreva v prgišče. Doktor Čander se je spomnil, da nima orodja pri sebi. Mehanično, kakor v polsnu, je poslal enega izmed mož k ,modremu volu'; nato je pristopil k ranjencu. Iz krvi, ki se je trdila na spodnji Čeljusti in pod razbitim nosom, je molelo nekaj neokrvavljenih sivkastih las. »Menda se je sam..." je dejal rudar, ki mu je stal ob zglavju, težko sopeč od napora; kajti ranjenec se je neprestano metal sem-intja, vriščeč z visokim, presunljivim vriščem, ki je spominjal ranjenih konj: „Aaaaa ..." „Kako: sam?" je vprašal zdravnik. „1, tako pač: da bi bilo po njem . . . Bolan je bil, odpustili bi ga iz službe; on pa ima ženo in desetero otrok ..." „Nesreča skoraj ni mogoča," je dejal drugi. „Kako bi bila nesreča? Star človek, pa da bi tako po neumnem ..." Na vseh obrazih je bilo trpljenje, stud in kruta radovednost. Doktor je naročil vode, obrisač in gobo. Ko so mu prinesli, kar je zahteval, se je spravil nad ponesrečenca. In začudil se je samemu sebi: brez studa, brez prizanesljivosti, brez sočutja s človekom so begale roke po razmesarjenem životu, pretipavale, pritiskale, iskale, grabile in prekladale viseče drobovje; celo nekakšna naslada se je skrivala v tem mrtvem, brezmiselnem in nepotrebnem početju. Ranjenec je še nekolikokrat zavpil, nato je utihnil; krik je polegel do tihega in čimdalje tišjega ječanja, in ko je zamrlo tudi to, je obležal, skrčen in strašen, kakršen je bil. Upehani možje so izpustili roke in noge; padle so kakor drva. „Po njem je!" se je začulo izmed delavcev. v „Ne še!" je dejal doktor Čander važno. „To je omedlevica; srce še utriplje. Ali kmalu bo . . . Ne, zares umira!" je vzkliknil z začudenjem. Ranjenec se je tresel v konvulzivnih krčih. Naposled je obležal brez glasu. »Mrtev je!" Star človek, poln solz v očeh in na obrazu, da so se vlekle bele struge po črno zaprašeni koži, je izpregovoril, svečano in z bolestjo, po vsem videzu prijatelj mrtvega. „Molimo za siromakovo dušo!" Snel je pokrivalo in pričel moliti; nekaj glasov je odgovarjalo, drugi navzočni pa so se umeknili, z zlobo in s posmehom na obličju. 46* 724 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. „Za njegove otroke bi rajši molil, če bi mogli živeti od molitve!" je dejal potihoma mlad fant s predrznimi očmi. Doktor si je pričel umivati roke; prinesli so mu drugo vodo, prva je bila malodane sama gosta kri. Vonj krvi in svežega, osmo-jenega mesa ga je mahoma presunil z vso tisto slabostjo, ki se doslej ni bila pokazala. Začutil je, da se mu sklecavajo noge in da se nabira znoj na čelu in po životu. Jedva se je vzravnal in oblekel suknjo; ko je šel proti vratom, se je moral z roko držati stene, da ni omahnil. Zunaj se je zgrudil na klop, prisluškujoč k »zmedenemu vrvežu svojih misli, ki so se bile zgrmadile v pisan kaos brez jasnosti in brez kakršnekoli zavesti, kaj mu je storiti prihodnji hip. V rdeči zarji je stalo solnce na zapadu; dolina se je topila v mehkih obrisih, hiše v trgu so se čimdalje bolj družile druga z drugo in drevesa po nizkih gričih so metala čez travnike dolge sence, vidne daleč naokoli. Doktor se je zdrznil; znan glas ga je nagovoril in zdramil njegovo dušo iz toposti. Ozrl se je; ravnokar so odnašali mrliča mimo, pregrnjenega z rjavim platnom, polnim muh, ker je vse-povsodi premakala kri. Pri njem pa je stal inženir, prepadlih črt, in mu nudil roko. „Tudi vas je pretreslo, ki ste vajeni? Jaz jedva da sopem: jaz ne ljubim obupa. In zlasti ne obupa revščine, ki se zagrize v rešilno misel smrti s toliko besnostjo, da je ne izpusti, niti ne v odkup najhujših muk. Kako bi bil sicer mogoč takšen divji samo-umor?" „Da, vidite," je menil doktor Cander z zlobno ironijo, „v našem narodu je vse premalo estetskega okusa. Zato pa pravim, da bi propagirali lepoto: med mase ž njo! La beaute pour tous: pour la creme et pour la canaille ..." Inženir se je zdrznil nad Candrovim cinizmom. „Ali ste iskali mene?" je vprašal hlastno, z vzdramljenim glasom. „0, nikakor ne!" je odgovoril doktor z udobnostjo. „Ne dajte se motiti... Vi tako že odhajate . . . Veste kaj ? Na travniku boste srečali gospodično Karlo ... In lahko noč!" Vstal je. „Lahko noč!" je ponovil z vsakdanjo, veselo prijaznostjo. Ko pa se je že obračal, da odide, je še enkrat pogledal inženirja v obraz. »Poslušajte!" je dejal z zamišljenim glasom, kakor da se spominja davnih reči. „Veste, nekaj sem vam hotel reči . . . Toda, kaj je bilo? Da! Če se ne motim, sem govoril sinoči z vami — Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Cander. 725 kaj ne da, z vami? — o tistihle — ej, no, kako jim že pravijo? — o govnobrbcih ... Ali še veste? Vidite! Tisto reč sem danes natanko premislil in preštudiral, in kakor se mi vidi, tako vam povem, da ne bo krivega spoštovanja: stvar je namreč ta, da sem tudi jaz govnobrbec!" Inženir je na široko odprl oči: „Kaj pravite, človek božji?! Kaj pomeni . . ." Ali doktor je že stopal, naglo, s slokim hrbtom, roke mahajoče ob životu. Panama mu je čepel po strani, amerikanski čevlji so orali črnikasti prah, ki se je v debelih meglah dvigal izpod korakov. Od rudnika se je vila cesta za prijaznim gričem z majhno, sivo cerkvico; slive so rasle po zelenem bregu, izmed njih pa je gledalo par nizkih, rjavih, lesenih koč, svetlookih v večernem solncu, in prijaznih, kakor da bi klicale: — Tukaj je naše kraljestvo, ki ga še ni ogabil vseobči napredek človeštva! — Ob tistem griču se je dvigala cesta v klanec: na drugi|strani je bil borov gozd, redek in kakor razsekan v solnce in senco. Od-ondod pa je šlo zopet navzdol, polagoma in počasijkakor življenje brez razburjenja, dolgočasnemu trgu v naročje. Nad to simboliko je doktor obstal in se je udaril z roko po čelu: „Zdaj je dopolnjeno ... In jasno je, da je vse življenje izgubljeno, življenje človeka, ki je lagal v mislih in v dejanjih, pa ves dolgi čas ni našel minute, da bi mogel živeti in povedati svojo resnico . . . Tistemu človeku pa je ime blagorodje doktor Ambrož Cander, ki je že davno umrl in hodi zdaj okoli, čuden mrtvec med živimi ljudmi ..." XVIII. Vse slike so se zlile v nekaj sivega, čimdalje svetlejšega in vse bolj in bolj podobnega zgodnjemu jutru, kakršna so pač jutra v tihi sobi, ko šinejo prvi žarki skozi okno in razgrnejo po vseh robovih pohištva bledo in nežno rumenkasto luč, ako leži človek na podu, oči obrnjene v strop, trepalnice težke od žganja, glavo kakor nabito z besnimi strupovi, v zraku, nasičenem z izhlapinami razlite pijače in s soparnim, demonskim vonjem tujih cvetlic. Doktor Cander je videl, da je jutro, in je nejasno, kakor s slutnjami, začutil svoj položaj. Oprl se je s koleni in z dlanmi, oprijel se naslanjača in vstajal, dokler ni vstal. Pred okno je pri- 726 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. hajala svetloba; cel pas je že bil nad mestom, ki se je gibalo in oglašalo. „Dihati ne morem!" je rekel sam pri sebi; ko pa je nameril korak in iztegnil roko, da odpre zaprto okno, je zapazil, da se gibljejo vsi predmeti v naglem, nervoznem, nad vse mučnem in zoprnem nihanju. Zbal se je slabosti in toliko da se je še pravočasno spustil v naslanjač. „Gilda . . . Konjak . . . Čudne, hudobne sanje ..." Ta trojica reči se je tako neposredno dvignila v spominu, da so se ustnice premeknile in zašepetale. Ali že naslednji hip je padel čez vso pritajen top, napol pijan, napol onemogel usmev. In zopet ga je objelo spanje, težko, trudno spanje brez slik in brez snov. Tuintam se mu je zazdelo, da se premika; včasi se je razkinila tema in pretrgalo se je molčanje: morda so govorili glasovi, ljudje so se nemara gnetli okoli njega. Morda je vstal tudi on, govoril in hodil; in nemara se ni zgodilo prav nič, kajti v ko se je doktor Cander prebudil, je vedel le to, da se je zdajci zdanilo pred pogledi in da je nekaj Črnega, vsesplošnega, vse misli pregrinjajočega izginilo in propadlo kakor strah. Zelo nenavadno življenje se je bilo začelo. Na omarici tik postelje so stale raznovrstne stekleničice, — kajti doktor je ležal na postelji, dasi je bil zaspal v naslanjaču, — na njegovem čelu je hladila mrzla, namočena ruta, okno pa je bilo odprto in senčnice spuščene. V tistem polmraku se je zavedel samega sebe. „Kje sem?" je bila prva misel. „V sobi... A to ni moja soba! Kdaj je v moji sobi po dnevi tema? ... In vse te komedije: steklenice, obkladek in ostalo! — Pač, tam visi moj klobuk; omara je kakor pri meni, svečnik z bronasto plesalko — in vaza — a kje so Gildine rože? Videl bi jih in poduhal: njih vonj je bil močan kakor ljubezen ... Nazadnje sem vendarle pri sebi... Samo te komedije! Kateri tepec jih je napravil?" je zakričal naglas, tem bolj srdito, čim je takoj začutil, da se bori z naporom. Za posteljo se je nekaj zgenilo; premaknil se je stol, mlada ženska glava s širokimi lasmi rjave barve se je dvignila, kakor da je bila doslej v zamišljenosti podprta z dlanjo. „Kaj izvolite, gospod doktor?" je vprašal glas služabnice Katarine z veselo plahostjo. „Kateri prokleti tepec je spustil senčnice?" se je srdil doktor Cander, sedeč na postelji in čuteč, da so ga razpravili med spanjem. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 727 „Koliko je ura? V tej temi sem zaspal in zamudil ves dan ... Ali si se ti drznila?" „Ne jaz!" je jeknila Katarina, kakor da je bila beseda udarec. »Kako bi jaz, kar sama od sebe?" »Kdo je bil torej? In kdo mi je položil to cunjo na čelo?" Obkladek je zletel v kot. „Ali se prav nič ne spominjate?" je izpregovorila Katarina s strahom; njene velike oči so bile polne širokega strmenja. „Seveda, saj se ves čas niste zavedeli... Bolni ste, ne premikajte se preveč, gospod doktor!" „Vrag je bolan!" je zarenčal Čander. „Kaj je bilo? Govori! Kdo si je izmislil, da sem bolan? Pijan sem bil, to je vse; pijan sem bil, pa sem menda obležal pod oknom; in komu je prišlo na um, da je delal iz pijanca bolnika?" „Gospod Zima je bil tu, vaš prijatelj; on vas je pregledal in položil v posteljo . . . Ves se je prestrašil; tri ure je bil pri vas, nato, ko je moral iti, je ukazal ..." »Kdo?" ^ Doktor Čander je besno skočil na tla, ne Čuteč nikake slabosti več, ter se je postavil pred Katarino. Ženska je prebledela kakor zid; zgenila se je, kakor da hoče bežati, a le za hip. Nato se je počasi, trepetaje vzravnala in je ponovila z zamirajočim, šibkim glasom: »Gospod Zima." »Doktor Zima?" »Da, gospod doktor Zima ..." „Česa je iskal?" „Tu je bil, slučajno se je oglasil, ko ste ..." Katarini je zastal glas. „Ko sem kaj? — In kje so cvetlice, ki so bile v vazi?" se je razljutil doktor. „Tiste cvetlice?" je ponovila Katarina. »No da, tiste!" »Tiste rdeče?" »Rdeče, da! Govori! Kam si jih zapravila, živina?" »Tako so dišale . . . Vso sobo so bile zastrupile; in vi ste imeli okno zaprto ..." je govorila ženska v pretrganih stavkih. »Gospod doktor Zima je dejal, da so vam škodile, poleg pijače ... Takrat sem jih vzela, jn ..." »Kam si jih dala?" je kriknil Čander. 728 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. Katarina se je stresla po vsem životu; na licu in v očeh je bilo nekaj kakor upornost, ki se boji izbruhniti. „Vrgla sem jih proč!" je odgovorila s trdim, skoraj rezkim glasom. Doktor, ki je tačas odpiral okno, da je planila luč kakor na svetlih konjih v zamračeni prostor, se je mahoma obrnil nazaj in priskočil. Vse črte njegovega bledega obraza so govorile o brez-miselni krutosti. „Predrznila si se! Počakaj, prokleta sužnja! Tu imaš!" In z besnostjo, ki ga je naslajala, je udaril strežnico po desnem licu, s členki obrnjene roke. Obstal je, za trenotje, kakor da pogleda učinek; nato je udaril drugič, tretjič, četrtič. Katarina je pokrila obraz z rokami; stisnila se je k zidu, ne da bi poizkusila bežati. Njeno telo je trepetalo ob udarcih, zvijalo se, prosilo z vsemi gibi bolečine, toda iz ust ni bilo glasu. Doktor Čander je suval z naslado, v zagonetnem orgazmu, kakršen se ga je polaščal zadnje čase zelo neredkokdaj: po rokah, v prsi, ki so se prožno vdajale pod prsti, v život, v noge in v hrbet, ki se je nastavljal od strani; naposled, ko so se roke utrudile, še z nogami. Začutil je upehanost in pene na ustnicah; poslednjikrat, z viškom napora, je sunil z desno nogo, Katarino ravno v sredo krila. Takrat je zaječala; vrgla se je naprej in objela doktorju noge, tresoča se neprenehoma kakor kaznjen pes, in vsa ječeča, ječeča ... Doktor Čander se je iztreznil; hipoma je zagledal samega sebe v nelepem položaju, zavedel se je estetike življenja in se rahlo, mirno, s kretnjami, ki so bile preračunane po vseh pravilih dobre teatralike, osvobodil Katarininih rok. „Vidiš, to imaš od svoje trme in ljubosumnosti!" je dejal s prijazno osornostjo pravičnega očeta. »Zakaj si zavrgla cvetlice? Zato, ker si bila ljubosumna! Kako moreš biti ljubosumna? Ti vendar veš, da med nama ni govorjenja o takšnih rečeh . . . Kar je včasi, je samo tako . . . ker sem tvoj gospodar ..." „Moj gospodar!" je potrdila Katarina, obraz še vedno zakrit, z bolestnim glasom skrajne vdanosti in pokorščine. Prsi so se ji dvigale v krčevitih sunkih; kolena so se pričela premikati, in tako je kleče, drsaje prispela do doktorja, ki je sedel zopet v naslanjaču. Njegove oči so se spustile do nje in so zagledale beli, skoraj voščenobledi tilnik, ki ga je bil zapeljal prvi dan njene službe in ki ga še danes ni mogel videti, ne da bi ga zagrabila strast. Hlastno, divje jo je prijel za rame, tako da se mu je spustila njena glava Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 729 med kolena. Sklonil se je nizko, čisto nizko in je pričel poljubljati preko lastne želje, s tistim naporom, takorekoč s tisto nepreplašno pridnostjo upehanega, oslabljenega in bolj ali manj izžitega nagona, ki išče utešenja v navajenem veselju. Katarina je imela mehko, sladko polt in lase, ki so dišali z močnim, krepkim duhom, dasi ne tako vroče in dražeče kakor Gildini lasje. Bila je še mlada in čudno vdana. Doktor Čander je nazival njeno brezmejno vdanost v samotnih premišljevanjih eno izmed skrivnostnih historij svojega življenja. Ko se mu je zazdel ta prizor brez zmisla in smešen za človeka, ki bi ga gledal Od daleč, je rahlo odrinil služabnico. Ostala je na kolenih; roke so se ji sklenile in povesile do tal, obraz pa, svetal od solz in od bleska oči, se je dvignil in nasmehnil od sreče. v „In zdaj povej, kaj se je zgodilo!" je ukazal doktor Čander. „Napil sem se, padel s stola in zaspal; to vem. Kdo me je našel? In kaj je bilo kasneje? Povej mi vse, vse ..." Katarina je pričela pripovedovati. „Davi, ko sem vam prinesla zajtrk, so bila vrata zaprta. Počakala sem še dve uri; ključ je bil znotraj, vidite? In potem, misleča, da se vam je zgodilo kaj zlega, sem odprla ona vrata — tam, iz druge sobe; v tistih je bil ključ ..." „Kako je mogoče?" se je začudil doktor. „Ne spominjam se, da bi bil zaklepal: saj nikoli ne zaklepam, kadar ležem spat! — In dalje?" „Našla sem vas v naslanjaču. Težko ste dihali, bili ste bledi, videla sem, da ni vse v redu. Ko sem vas pričela dramiti, ste pogledali s takšnim čudnim, steklenim očesom, in blesti se vam je začelo, vstali ste, hodili ste po sobi, govorili ste o Jerneju Cepudru in..." Katarina je zardela in umolknila. „Nato je prišel Zima ter me proglasil za bolnika: delirium tremens! Tako je bilo, saj si mislim; ali ne?" Služabnica je poljubljala njegovo roko, vestno in z natančnostjo, kakor da bi preštevala mnoge prstane doktorja Čandra na desno in na levo, vselej tik pod kamenom. On je med tem v duhu obnavljal čudne sanje nocojšnje noči. „Prokleta reč!" je zaključil sam pri sebi. „V meni je nekaj skritega in mističnega, podobnega živali, ki prebiva v srcu; ali ne živali, marveč demonu: on ima knjigo življenja in piše vanjo vse, in kar na lepem, ko. se ne nadejam in jedva še včasi od daleč mislim na davne stvari, jih razvije v neumno, rekel bi — noro ko- 730 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. medijo z vsem, česar je treba: s konfliktom, z zgradbo in jasno razdeljenimi prizori. Čemu to? Ali, da mi dokaže, kako daleč sega volja človekova, kadar je sklenila brisati in uničevati v lastni duši? Da zagreni življenje, ki sem si ga izbral v nadomestilo? Da mi odgrne zastor nad blizobližnjo bodočnostjo, ko bi bil moral tudi brez sinočnje noči in njenih sanj izprevideti, da sem metal svoje dneve v zavrženje, kakor tisti, ki zaigra pol premoženja in raztrosi še ostalo, češ: hočem se prepričati, da je imetje glupost in ana-hronizem?" Ta poslednja misel se je zajedla vanj tako hudobno, da je začutil: zdajzdaj se mi izpremeni obraz. In ker ni hotel, da bi služabnica ugibala njegove misli, je dejal z mahoma osornim glasom : „ Katarina, idi . . .Tvoj gospodar premišljuje, ne moti ga!" Katarina je vstala, kakor da bi se ji mudilo za ceno vsega zveličanja storiti po doktorjevem povelju. Vstala je, s povešeno glavo, oči zakrite od dolgih, nekmetsko lepih trepalnic, in odšla brez besede, s tihimi, boječimi koraki. Doktor Cander se ni ozrl za njo; toda ko je odprla vrata, je čutil, da ga je pogledala s svojim skrivnostnim, obožujočim pogledom, preden je zapustila sobo. In jedva je ni bilo, že so se mu obesile črte lica v izrazu obupnega strmenja. Mehanično se je dvignila roka in je udarila po čelu. „Torej vendarle," je mislil tako glasno, da se je prestrašil zvoka besed. „Prokleta ali blagoslovljena bodi resničnost mojih sanj! Prav tako, da, prav tako se mora zgoditi... Pisano je bilo, da se zgodi! Usojeno je bilo, da nepopravljivo izprevidim puhlost svojega življenja; usojeno, da zagledam svojo laž v kričeči dnevni luči in da okusim tisto zavist spoznanja: vi drugi ste poznali srečo, — jaz je nisem; vi drugi ste živeli resnico, — jaz je nisem, marveč sem kričal na vse grlo, da bi prevpil njen glas, ker je govoril sramoto Ambroža Čandra pred njim samim, kadar je bil sam s seboj!" In zdaj se je zbal samote in smrti. „Prišel bo dan, ko se razprši prah; prst se vrne k prsti in duša ugasne, tista duša, ki je bila pečat višje in vendar svoje popolnosti, da bi se z gorkoto ljubezni vtisnila živemu človeku, krvi od moje krvi, duši od moje duše, ter se nadaljevala v nesmrtnost... Prepozno je; maščevala se je zatajena resnica , . ." Odnekod, kakor iz tal, je bliskoma vzniknila nepoznana, mogočna želja, čudna in smešna, kakršne doktor Cander prej ni poznal. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 731 „Imeti otroka!" Izpregovorila je glasno kakor krik v praznoti; vse utripanje misli se je oprijelo njenih besed in jo pričelo ponavljati brez nehanja. „Hm!" je dejal doktor sam pri sebi. „Pa tisto? Ne, tisto je že davno izbrisano in nevredno strahu . . . Moj^ Bog, če bi storil, kar mi je prišlo na um! . . . Hahaha! Doktor Čander — snubač! Ne, čemu? Vse so ... tako in tako; o tem ni govora. Vzel bi žensko brez pohujšanja v duši, brez upornosti v srcu: takšno, ki bi bila srečna, da sme biti sužnja moje tolažbe. Žensko, kakršna je Katarina ..." Zazdelo se mu je, da se blazno mudi: čez minuto je prekasno. Zdaj bi rekel veliko besedo: da pade, preden se vnovič zarezi hudobni um ; zdaj, nemudoma! Poklical je Katarino. Prišla je, obstala za vrati, na obrazu rdečica, v očeh pričakovanje. „Pojdi bliže!" je dejal doktor, pijan od veselja nad samim seboj. Prijel jo je za roko, kakor bi pač prijel ljubljeno devico; tako nemara, kakor je prijel Blanko v svojem snu. Katarina je šla voljno do kanapeja in sramežljivo povesila obraz, ko je morala sesti k njemu. „Ne!" je čepnila, kakor nehote. „Vrata so odprta; naj grem in zaklenem ..." „Ali, kaj misliš!" je vzkliknil doktor, jezen sam s seboj, da si je pokvaril čisti slog prizora. „Saj mislim samo . . . vprašati te hočem, Katarina: ali mi odpuščaš?" „Kaj da bi vam odpustila?" se je začudila služabnica. „Vi odpustite meni ... Vi ste gospodar: odpustite mi, da sem zavrgla vaše rože!" „Ne za tisto, Katarina: prav je bilo, da si jih zavrgla. Dišale so kakor kazen božja... Ampak, drugo mi odpusti, in vse mi odpusti, vse, vse! In povej, Katarina: ali bi ti hotela biti moja žena?" Katarina je na široko odprla oči; pogledale so topo, brez umevanja. Nato je zardela; nasmehnila se je z neumnim, srečnim usmevom. Polagoma in tiho so se spustila kolena do tal; pokleknila je pred gospodarja in je šepnila z jedva slišnim glasom : Bi'" Doktorju se je zazdelo, da mora njegovo obličje ta hip izraziti srečo in zadovoljstvo. Dvignil je obraz, zagledal je napor svojih črt —- in mahoma, treskoma se je izsul v brezumen smeh, ki je donel Katarini tako strašno in nenavadno, da se je brž umeknila, 732 Rafael Mirt: Mir in smeh. v „Ne, ne!" je dejal Ambrož Cander. „Sužnja moja, ne zameri, to je bilo kar tako ... In zdaj, tu imaš, prinesi šampanjca, tega in tega ... Ali si zapomnila?" je poklical za njo. Katarina je odšla z ubitimi, drhtečimi koraki, kakor pijana. Blagorodje doktor Ambrož Čander je tačas odklenil omaro in vzel iz spodnjega predala dragoceno turško pištolo, ki mu jo je bila podarila miss Edita. Cev in ročaj sta bila vložena z zlatom, na prašnici je bil še nedotaknjen smodnik, ki ga je nasul doktor v nedavni uri, iz umetno kovane bunke pa je hudobno mežikal velik brušen smaragd. Mir in smeh. i. * akor mučen san v omami to življenje je med vami; tujec sem med vami jaz, ki je zgrešil pot in čas! 2. Poglej, o človek, črvom gnusna hrana! Čemu sovraštvo, bratomorni boj? Čemu nemirnost tvoja neprestana in kaj od vsega v grob odneseš svoj ? Zaman je pevca glas in klic preroka, kot gluha množica naprej drevi. Vihar pod mano doli vriska, joka, ječanje hrope smrti in strasti. Vrtinec doli tam divja pošastno, svetost razplakana, razkošen greh. Nad vsem caruje, vlada veličastno moj duh, moj tihi mir, moj srečni smeh! 3. Tam na poljani ravni in široki, kjer pno brez konca se neba oboki; ob cesti beli tam, ob cesti vroči, kjer peša dan v samoči in nemoči —
 
ijanost se je bila med tem razrasla do bujnega obsega. Kar je videl doktor pred seboj, je vrvelo kakor ples na Kleku ali kakor igra v gledišču s čudnimi marionetami, ki jih vodi izvrsten komik za nevidne niti. Vse te postave so se zibale, prevračale, padale po mizah, po stolih in po tleh, vlekle druga drugo semintja, ali pa objemale kostanje, izuščaje nenavadne in nikakor etiketne glasove; vendar pa ni nudila obča slika ničesar novega, marveč v povečani meri tisto, kar je bilo že prej. Izpremenil se je bil samo pogled v doktorja Čandra: dočim ga je prej navdajal zdaj popolnoma pozabljeni srd in stud, se je smehljal te hipe z naivno, prizanesljivo dobrohotnostjo, skoraj prepričan, da morajo imeti vse stvari vendarle skrit globlji zmisel, pointo in dovtip, ter jezen nase, ko je čutil, da ne more ničesar razbrati in spoznati.
 
„Samo jutri jim bo nerodno, ko bodo pomišljali, da so igrali komedijo za trezne ljudi!" je pomišljal na tihem.
 
Krepostni Jernej Cepuder je bil čimdalje burnejši v objemih in poljubih. Zdaj je ležal za vratom županu, zdaj notarju, ki je sedel kakor široka nečistnica in sprejemal nadučiteljeve ljubeznivosti z vsem nemim patosom vinjene resignacije.
 
Notarka je silila v literata Brgleza, ki se je bil vrnil po svojo prej pozabljeno soprogo. S koketnimi usmevi, z besedami, topečimi se v glasovih piščalk in klarineta, je razpenjala mreže kroginkrog njegovega srca, on pa je gledal mrko izpod svojih kuštrov ter puhal dim viržinke v napol izpraznjeni kozarec, tako da je imela limonada pač že silen vonj po dišavi cesarskega tobaka. Morda je razlagala tudi njemu svoje misli o modernosti žene, o nepopisno lepi reči ljubezni in o svojih prijateljskih željah; zakaj ravno v trenotku v Čandrove pozornosti je z maščevalno resnobo izbruhnil vprašanje: „Kaj mislite, milostljiva, o tendenci v umetnosti in literaturi?"
 
Doktor je šel dalje; nenadoma ga je prijelo nekaj za ramo. Župan, že skoraj brez zavesti, oči in usta odprta na stežaj, ga je potegnil k sebi na sosednji stol:
 
„Kod pa ti hodiš, doktorček moj? ... Eja, ti si ... tako ... tako ... in ongá; sploh, z eno besedo ... Veš, fant iz fare si ... in nič ne zameri — za Kriščevo voljo, nikar ... ne zameri! Saj vidiš, mi — smo pač tako ... tako ... in sploh, z eno besedo ... mi smo rodo ... kako se že pravi?"
 
Doktor mu je šepnil hudomušnost v uho.
 
„Da, da, rodobrbci!" je vzkliknil župan z veselim glasom.
„Rodobrbci, rodotepci, rodomrcine ..."
 
Omahnil je z rokami po mizi; sline so se mu cedile po bradi, glava je udarila na prt, in zazdelo se je, da se ves razsuje v zadovoljnem, otroškonedolžnem hihitanju.
 
Krepostni Jernej Cepuder je bil tačas na drugem koncu mize. Z litrom v roki, glavo nizko na prsih, telovnik odpet, noge lomeče se v kolenih, je splezal nanje in obstal, vsak hip v nevarnosti, da pade in se ubije. Cilinder mu je zapustil umno teme ter priletel naravnost gospe Blanki v naročje.
 
„Gospoda slavna!" je pričel Jernej Cepuder.
 
Trušč se je polegel; Cepuder pa je nadaljeval:
 
„Sla-avna gospoda! ... Gospoda slavna! ... Gospodje in dame! ... Sile-lentium! ... Dame in gospodje ... Cenjeni rodoljubi ..."
 
„Šema, molči!" je zarezal notar; Jernej Cepuder pa je tistikrat že sam od sebe izgubil ravnotežje in bi se bil zavalil vznak po tleh, da ga ni prestregel krčmar, ki se je bil zaradi važnosti postavil v bližino. Ob občem grohotu in obupnem prigovarjanju gospe v Blanke, ki se je zdajpazdaj prekinjala s pogledi na doktorja Candra, je zopet nadel svoj cilinder ter obsedel poleg žene, v veliko nejevoljo doktorjevo, ker je moral zdaj odložiti svoj namen, da se ji pridruži.
 
Kozarci so peli semintja, krčmar se je upiral, da mu zmanjkuje vina ...
 
„Tini, zapoj nam, preden odidemo!" je zaklical notar in je postavil poštarico na noge.
 
„Katero?" je vprašala poštarica; njen obraz je bil rdeč, polne ustnice so še drhtele.
 
„Ej, tisto: Al mi ga žin ..."
 
„Ah, kaj tisto! Tisto si sam zapoj! Gospod Žolna, kaj pravite vi?"
 
„Mtadrata, Katarina ..."
 
„Preveč lepa je! To zna samo gospod župan ... Vsaj vi kaj nasvetujte, gospod poštar!"
 
„Blago-or mu, ki se spočije ..." je intoniral poštar.
 
„Buu! Vi ste pametni kakor ,modri vol'!" se je razsrdila Tini. „Kaj veselega, ali razumete? Jaz vendar ne morem sama izbirati ..."
 
Poštar je bil pijan in truden; obrnil se je proč, nestrpno je zmignil z rameni.
 
Jernej Cepuder je hotel slišati:
 
„Stoji tam šola zidana ..."
 
Ali Tini se ni menila za njegovo željo. Pristavila je stol k nedaljnemu kostanju, stopila nanj, podvila krilo, da so se izrazili tenki, napeti udje, ter pričela z drobečim, jasnim glasom prepevati znano nemško pesem, ki jo je bil doktor jeseni poslušal po dunajskih gostilnah in varietejih. Toda on ni pazil in je ni takoj spoznal; šele ko se je poštarica zazibala z besedami:
<poem>
„Du meine Se-he-hehnsucht,
du meine Woh—ne ..."
</poem>
Krčmar in natakarice so postopali z nejevoljnimi, zaspanimi obrazi; vsi gostje so stali in se zares odpravljali domov. Mnogo jih je bilo odšlo; doktor je zapazil predvsem, da sta se poslovila inženir in učiteljica Karla. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Cander. 653 Pijanost se je bila med tem razrasla do bujnega obsega. Kar je videl doktor pred seboj, je vrvelo kakor ples na Kleku ali kakor igra v gledišču s čudnimi marionetami, ki jih vodi izvrsten komik za nevidne niti. Vse te postave so se zibale, prevračale, padale po mizah, po stolih in po tleh, vlekle druga drugo semintja, ali pa objemale kostanje, izuščaje nenavadne in nikakor etiketne glasove; vendar pa ni nudila obča slika ničesar novega, marveč v povečani meri tisto, kar je bilo že prej. Izpremenil se je bil samo pogled v doktorja Candra: dočim ga je prej navdajal zdaj popolnoma pozabljeni srd in stud, se je smehljal te hipe z naivno, prizanesljivo dobrohotnostjo, skoraj prepričan, da morajo imeti vse stvari vendarle skrit globlji zmisel, pointo in dovtip, ter jezen nase, ko je čutil, da ne more ničesar razbrati in spoznati. „Samo jutri jim bo nerodno, ko bodo pomišljali, da so igrali komedijo za trezne ljudi!" je pomišljal na tihem. Krepostni Jernej Cepuder je bil čimdalje burnejši v objemih in poljubih. Zdaj je ležal za vratom županu, zdaj notarju, ki je sedel kakor široka nečistnica in sprejemal nadučiteljeve ljubeznivosti z vsem nemim patosom vinjene resignacije. Notarka je silila v literata Brgleza, ki se je bil vrnil po svojo prej pozabljeno soprogo. S koketnimi usmevi, z besedami, topečimi se v glasovih piščalk in klarineta, je razpenjala mreže kroginkrog njegovega srca, on pa je gledal mrko izpod svojih kuštrov ter puhal dim viržinke v napol izpraznjeni kozarec, tako da je imela limonada pač že silen vonj po dišavi cesarskega tobaka. Morda je razlagala tudi njemu svoje misli o modernosti žene, o nepopisno lepi reči ljubezni in o svojih prijateljskih željah; zakaj ravno v trenotku v Candrove pozornosti je z maščevalno resnobo izbruhnil vprašanje: „Kaj mislite, milostljiva, o tendenci v umetnosti in literaturi?" Doktor je šel dalje; nenadoma ga je prijelo nekaj za ramo. Zupan, že skoraj brez zavesti, oči in usta odprta na stežaj, ga je potegnil k sebi na sosednji stol: „Kod pa ti hodiš, doktorček moj ? . . . Eja, ti si . . . tako . . . tako ... in onga; sploh, z eno besedo ... Veš, fant iz fare si . . . in nič ne zameri — za Kriščevo voljo, nikar ... ne zameri! Saj vidiš, mi — smo pač tako . . . tako ... in sploh, z eno besedo . . . mi smo rodo . . . kako se že pravi?" Doktor mu je šepnil hudomušnost v uho. „Da, da, rodobrbci!" je vzkliknil župan z veselim glasom. „Rodobrbci, rodotepci, rodomrcine . . ." 654 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. Omahnil je z rokami po mizi; sline so se mu cedile po bradi, glava je udarila na prt, in zazdelo se je, da s,e ves razsuje v zadovoljnem, otroškonedolžnem hihitanju. Krepostni Jernej Cepuder je bil tačas na drugem koncu mize. Z litrom v roki, glavo nizko na prsih, telovnik odpet, noge lomeče se v kolenih, je splezal nanje in obstal, vsak hip v nevarnosti, da pade in se ubije. Cilinder mu je zapustil umno teme ter priletel naravnost gospe Blanki v naročje. „Gospoda slavna!" je pričel Jernej Cepuder. Trušč se je polegel; Cepuder pa je nadaljeval: „Sla-avna gospoda! . . . Gospoda slavna! . . . Gospodje in dame! . . . Sile-lentium! . . . Dame in gospodje . . . Cenjeni rodoljubi . . ." „Šema, molči!" je zarezal notar; Jernej Cepuder pa je tistikrat že sam od sebe izgubil ravnotežje in bi se bil zavalil vznak po tleh, da ga ni prestregel krčmar, ki se je bil zaradi važnosti postavil v bližino. Ob občem grohotu in obupnem prigovarjanju gospe v Blanke, ki se je zdajpazdaj prekinjala s pogledi na doktorja Candra, je zopet nadel svoj cilinder ter obsedel poleg žene, v veliko nejevoljo doktorjevo, ker je moral zdaj odložiti svoj namen, da se ji pridruži. Kozarci so peli semintja, krčmar se je upiral, da mu zmanjkuje vina . . . „Tini, zapoj nam, preden odidemo!" je zaklical notar in je postavil poštarico na noge. „Katero?" je vprašala poštarica; njen obraz je bil rdeč, polne ustnice so še drhtele. „Ej, tisto: Al mi ga žin . . ." „Ah, kaj tisto! Tisto si sam zapoj! Gospod Žolna, kaj pravite vi?" „Mtadrata, Katarina ..." „Preveč lepa je! To zna samo gospod župan . . . Vsaj vi kaj nasvetujte, gospod poštar!" „Blago-or mu, ki se spočije . . ." je intoniral poštar. „Buu! Vi ste pametni kakor ,modri vol'!" se je razsrdila Tini. „Kaj veselega, ali razumete? Jaz vendar ne morem sama izbirati..." Poštar je bil pijan in truden; obrnil se je proč, nestrpno je zmignil z rameni. Jernej Cepuder je hotel slišati: „ Stoji tam šola zidana ..." Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 655 Ali Tini se ni menila za njegovo željo. Pristavila je stol k nedaljnemu kostanju, stopila nanj, podvila krilo, da so se izrazili tenki, napeti udje, ter pričela z drobečim, jasnim glasom prepevati znano nemško pesem, ki jo" je bil doktor jeseni poslušal po dunajskih gostilnah in varietejih. Toda on ni pazil in je ni takoj spoznal; šele ko se je po-štarica zazibala z besedami: „Du meine Se-he-hehnsucht, du meine Woh—ne . . ." je dvignil glavo, z dobrohotno blaziranim usmevom, ki ga je bil vajen iz takšnih zabavišč. Imel je še poln liter pred seboj; pil je željno, hlastno, z nepoznano naslado in nalival sobesedniku, ki se mu ni bil predstavil. Pijanost se ga je lotevala bolj in bolj; smešni pisani krogi so se vrteli pred očmi. Poštarica je končala. S prožnim skokom se je pognala na tla; krilo je obviselo na stolu. Popravila ga je, v spretno pritvorjeni zadregi naivnega dekleta, dočim se je s ploskanjem mešal grohot. „Bravo, Tini, bravo!" je klical notar. „Pridi na moje srce!" »Kakor škrjanček!" se je poklonil Jernej Cepuder iz svoje vinske zamišljenosti. „Kakor čuk!" je zacvilil pijani Edvard Žolna z nenaravno visokim glasom. »Dovoljujem ti, da me smeš poljubiti," je sklenil notar. »Takole: cmok!" »Počasi, počasi!" je siknila rdečenosa notarka, ki si je že ves čas grizla ustnice. »Nikar se ne onegavi! Saj me ti tudi lahko, kolikor hočeš: kadar spim!" se je zarezal mož; vsi so se razveselili dovtipa in so bušili v smeh. Doktorja Candra se je tačas polastil resnobni Brglez ter mu z zadovoljnim patosom pričel razkazovati židovsko šalo. »Izborno, hahahaha !" se je zasmejal ustrežljivi Ambrož Čander, ko je Brglez končal. »O, ti preklicani reb Mojše, da bi ga strela! Da, da, to mu je šlo kakor Mohamedu krajec skozi rokav ..." »Mohameda, se naglasa!" je vzkliknil Brglez nestrpno. »Saj sem rekel Mohameda!" se je užalilo zdravniku. »Mohamedu, ste rekli!" »Mohamedu, sem dejal!" 656 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. »Oprostite!" Brglez je patetski udaril po mizi. „Saj vendar poslušam z lastnimi ušesi!" v „Se bolj oprostite!" se je nasmehnil doktor z ironijo, čuteč, da ga nocoj za nobeno ceno ne bi bilo mogoče zaplesti v prepir. „Tudi jaz sem govoril z lastnim jezikom in vem, kaj sem govoril!" „Ah, kaj!" se je razburil Brglez. »Vi ne veste ničesar, ki ste že pijani; jaz se lahko zasledujem, ker sem abstinent!" Samozavestno je dvignil svojo kalno, zakajeno limonado. „Da, da, Kristemarija!" se je tačas vmešal zaslužni Jernej Cepuder, obračaje se s širokimi gestami do Brgleza, do doktorja in do ostalih. „Da, da, gospoda moja! Da . . . Abstinenca ... da, in tendenca ... in pa tale trikrat prokleta . . . literatura, zaradi te trojice pojde enkrat ves svet... k hudiču!... Srce mi krvavi . . . in takorekoč . . . predragi kolega Brglez . . . takorekoč . . . moja duša je žalostna do smrti . . . zakaj, tudi ti — et tu, Brute! — si eden izmed tistih . . . očitnih grešnikov, ki . . . strupijo naš nepokvarjeni narod ... in ga pridijo z novotarskimi . . . idejami . . . Ampak, le počakaj, dragi Brglez: Jaz, Jernej . . . Cepuder takorekoč ... ti bom že dal ... in ti . . . takorekoč pokažem tvojo satansko abstinenco . . . jaz, tvoj uradni predstojnik, ... in tvojo tendenco ... in pred vsem tvojo sedemdesetkratsedemkrat prokleto literaturo ... Ich kenne dich, Spiegelberg! . . . Sicer pa, brez zamere ... nič nisem hotel hudega," je govoril krepostni nad-učitelj, cincaje ob vsakem presledku s koleni, „z eno besedo . . . ničesar nisem dejal . . . Rad te imam, draga duša — zlata duša, mili . . . moj Dušan Brglez!" In že ga je poljubljal, da se je ubogi literat jedva branil njegovih mokrih ust. »Daj, Brglez . . . pij! . . . vsaj en kozarec ... na moje zdravje!" »Nikdar!" je vzkrasnoslovil literat ter izbočil prsi kakor rimski junak na braniku republike. No, preden sta se učitelja do konca razprla, se je razigrala druga, zanimivejša drama. Tuji, nečloveški glasovi so pričeli doneti iz nedaljne bližine, in nihče, kdor je imel količkaj trezna ušesa, ne bi bil mogel trditi, da so količkaj sorodni z glasom zaslužnega Edvarda Žolne. Ko pa so se pričeli ozirati in so, sami pijanih in zaspanih oči, po dolgem in trudapolnem iskanju odkrili debelo, omagujočo postavo na govorniškem odru, ki je služil prej za Vodnikovo slavnost, so se morali naposled vendar prepričati, da je županova. Milan Mekinda je kolovratil pod oder. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Cander. 657 „Kaj . . . kaj . . . praviš?" je izpregovoril s težkim glasom, ko je stal tik pod njim, loveč ravnotežje z razprostrtimi rokami, dlani in prste povešene kakor dvoje kril. Županja, ki je prej ni bilo mnogo na izpregled, je poslušala in jokala z donečim, raskavim basom. »Poslu-lu-luuuh!" je zakričal Jernej Cepuder. „Posluh, gospoda . . . moja! Naš velezaslužni . . . gospod župan ima besedo!" je zaključil naglo, z vikom obupnega napora, kakor bi se bal, da mu v naslednjem trenotku opeša moč. Župan pa je kazal sila prijazen pogled in pravcat zgled junaka požrtvovalnosti; zakaj, dasi že ni mogel več stati na nogah, marveč se je z desnico držal ograje ozkega in tesnega odra, z levico in zgornjim životom pa je visel čeznjo, Milanu Mekindi pod nos — vendar si takorekoč ni mogel česa, da ne bi pred resničnim slovesom — kajti poslavljali so se minuto za minuto že ves večer — izpregovoril še par navduševalnih in blagonadejnih besed v srčno razveseljenje navzočnega poslušalstva. „Cenjeni rodo ... m-e ... da, cenjeni... kako smo že rekli?... rodo . . . rodo ... ah! viktoria! . . . rodobrbci, rodosloni . . . rodo-kanalje . . . rodointakodalje! Ako bi se . . . približal zakleti . . . in zagrizeni sovražnik . . . našega milega rodo . . . pardon, rodu slovenskega ... s sabljami, puškami, bajoneti ... in s kanoni . . . ter bi se predrznil trditi... da — z eno besedo, Bog nas živi! . . . Mi smo . . . tepci, gospoda . . . moja ... — ali Bog je pameten . . . da — in milostljiv . . . Živio! — Mi, gospoda moja . . . velezaslužni rodo . . . rodopijanci . . . dične ... in debele dame — mične... in suhe gospodične — mi ... mi, in še enkrat — mi!... stojimo na braniku ... in tako dalje ... s kanonom ... z bridkim ... ki je zmerom nabit! ... In zdaj, velespoštovani demonstrantje . . . vas pozivljem... da se razidete v Gospodu: zora puca... biče dana!" S temi besedami je Edvard Žolna omahnil; skril se je za ograjo, izustil je čuden glas. Krepostni Cepuder se je po vseh štirih napotil na pomoč; gospa Blanka je stala zdaj poleg doktorja in si brisala oči, pri tem pa se je mnogo smejala, dasi ji je pod bluzo in pod tenkim šalom trepetal ves život kakor od vročice. Precej je trajalo, preden je prispel Jernej Cepuder na vrh. Naposled se je pojavilo mahanje z rokami, začel se je razgovor. „Tak vstani ..." „Pu-u-uuu . . ."Nič več. „Dragi, ljubljeni . . . Edvard Žolna!" ..Ljubljanski Zvon" 11. XXIX. 1909. 42 658 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. „Svi-i-iii ... — Figo!" Molk. „Hočeš . . . nočeš . . . moraš!" Tako se je junaški odločil požrtvovalni prijatelj zgovornega župana, in res ni odjenjal, dokler nista stala obadva na nogah. Ampak, sveta Devica! Kakšen je bil župan! Obraz napol siv, napol krvav in umazan, oči divje, kakor da je izgubil pamet; in tudi obleka se ni baš ponašala s snago. Zdaj sta hotela doli, po tistih štirih stopnicah, ki so vodile na oder. Čez prvo je šlo po sreči; na drugi sta omahnila, čez tretjo in četrto sta se zakotalila: župan kakor žoga, dočim so suhi kraki Jerneja Cepudra nadaleč kolebnili po zraku. Kakor sta padla, tako sta obležala; podolgem, dvoje kep, ki sta se jedva premikali in renčali z zamolklim, nerazumljivim glasom. Župana sta pobrala Brglez in notar, ki je pri tem podjetju sam trikrat ali štirikrat poljubil zemljo; nato se je Brglez s pomočjo doktorja Čandra posvetil Cepudru: „Tak vstani, no!" je rotil z drhtečim glasom. „Pusti! . . . Naj . . . počivam v miru!" „Saj boš, doma; zdaj vstani: ali te ni nič sram?" „Tebe bodi ... ki si literat in abstinent!" „Dragi Cepuder!" „Po mrtvih diši ..." Toda naposled je stal tudi Jernej na nogah. Med hudomušnim smehom mu je gospa Blanka ovenčala glavo z razvalinami nekdanjega cilindra; nato so se odpravili domov. Mož, ki ni bil samo že do popolnosti izgubil ravnotežja, temveč se je delal, kakor da ga ni poznal svoje žive dni, je bil pravzaprav prepuščen njej sami, kajti Brglez je odhajal z ženo. Ali ker je bila splošna mera pijanosti prevelika, da bi se gostje pri odhodu menili drug za drugega, ni videl nihče, da sta Jerneja Cepudra vodila njegova žena Blanka in doktor Čander. . . Tako so se razzibale postave; luči so ugasnile, vrt je obležal v molčanju. Bilo je ob uri, ko so se hribi na vztoku že risali pod ozkim, bledim pasom plahe zore ... — XIV. Doktorju Čandru je bilo, kakor da se budi iz spanja. Ugaslost misli se je pričenjala jasniti od medle, čimdalje živejše luči, ki je sevala skozi trepalnice in budila, drugega za drugim, vso vrsto raznoterih občutkov, kolikor jih v svoji skupnosti daje človeku zavest življenja. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 659 Prikazala se je svetla ploskev in temen križ pred njo. Sveže je dihalo odondod, z dišavami vrtnic in rezede; na obeh straneh se je zibalo, belo in vendar ne prozorno. „Okno . . ." si je mislil doktor Čander. „Ko vstanem, pojdem pogledat na vrt. Pravzaprav ni glupost za ,modrega vola', da ima vrt pri hotelu... Kdo bi si mislil, kdo bi dejal? Možakar je videti znatno zabitejši... Da, ko vstanem, pojdem pogledat na vrt..." Trepalnice so se zopet zgrnile na pogled; očem se je še hotelo spanja. Megla je ovila um in se je zopet razvila. Doktorju se je zazdelo, da je bil pijan; v ustih je čutil okus po vinu. Glava je bila težka; ves život je davila slabost. „Kar zdaj bi vstal; umil bi se in šel na vrt, da me pregreje jutranje solnce . . . Da, tako bodi; sicer me bo maček čez dan!" Premaknil je roko, da opomni mišice. Premaknil je nogo . . . Preložil je glavo. Čudna, tesna se mu je zazdela postelj. Med tem je z vrta krepkeje zadišalo po rezedi. Bliskoma je zasvetila misel: „Tudi sinoči sem gledal skozi okno . . . Toda takrat ni bilo vrta: trg leži pod oknom, ves trg, občinska hiša stoji nasproti, po trgu drdrajo vozovi . . . Sinoči so prišli pod okno Žolna ... in notar ... in Cepuder ..." Ob tem imenu se je bliskoma storila jasnost. Z blazno hitrico je zdrevel mimo duše ves kinetogram dogodkov, pozabljenih v pijanosti. Čander se je spomnil. Ozrl se je na levo . . . „Da, da! Kriste, da!" je vzkliknil sam pri sebi, čuteč, da mu stopa mrzel znoj na čelo. Z brezumno naglico je planil iz postelje ter se pričel napravljati. Zmetal je obleko nase, oči zaprte, da ne bi videl prizora; ušesa pa, ki jih ni mogel zapreti, so slišala močno, enakomerno sopenje, neprijetno po glasu in že skoraj podobno smrčanju. Nato je stopil k oknu, ne da bi se bil ozrl na postelj. Pogledal je na piano. Nič trga ni bilo videti: šola je ležala zunaj, pred širokim travnikom. Pod oknom se je razprostiral velik vrt, poln sadnega drevjiča, vrtnic in cvetličnih gredic. Velika hladnica je stala spodaj, tik ob plotu, obrasla s trto, neprodirna očem. Zadaj pa, čisto zadaj, se je vlekla velika cesta, bela in široka; prvi šolarji so prihajali po njej. Preplašen se je umaknil v sobo. Prisluhnil je. „Vse tiho? Tudi v drugi sobi spe; tudi tam . . . Jernej Cepuder se še ni zbudil; on ne ve, preveč se je napil sinoči... Toda: v ali nisem bil pijan tudi jaz? Se ona ni bila trezna, milo rečeno..." 42* 660 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. „Kako je že bilo vse tisto?" Polagoma, črto za črto, je pričel obnavljati, karkoli se je zgodilo po odhodu od „zlate zvezde"." „Jerneja Cepudra je metalo na desno in na levo. Neprestano je govoril o mrličih: po mrtvih mu je dišalo, slutnje smrti so ga obhajale . . . Jokal je nad pregreho v literaturi; Blanko je zmerjal, da je zaljubljena v Brgleza. Midva z Blanko sva se smejala . . . Ko smo šli mimo potoka, je hotel po vsej sili vanj, češ, cesta je! Jedva se nama je posrečilo, da sva ga zadržala. Mene je imel za notarja; poljubljal me je, prisegal mi zvestobo . . . Naposled me je prosil, da naj mu posodim dvajsetak; dal sem mu ga, ker sem bil vesele volje. Blanka je branila . . . „Tako smo prišli do hiše, do šole. Cepuder je padel pred plotom, padel na vrtu — saj se še vidi, da! tam sredi grede z astrami — padel pred hišnimi vrati. Blanka je dolgo odklepala; saj je bila tudi ona . . . kajpada! Nato, preden je zavlekla Cepudra v hišo, mi je šepnila: — Počakaj! — Čakal sem; prišla je, vstopila sva, jaz za njo, sezut, po prstih. Cepuder spi v prvi sobi na ka-napeju; zavalil se je kakor klada. Blanka mu je podložila blazino, ogrnila ga je ... V drugi sobi spe otroci: cel kup! In tu — da, tu sva spala midva . . . Kaj se je zgodilo? — Da, da, vse pomnim, kakor da bi bilo zdaj . . . Pijan sem bil: nje, vina in spomina. In ona: vina, spo- v mina in mene, Candra, debeluharja z osivelo brado!" Ves ta čas svojega premišljevanja je čutil strastno željo, da bi se ozrl in jo pogledal; zdelo se mu je, da je ni videl prav, ko se je ozrl na postelji; bila je prevara, halucinacija pijane glave . . . Tako lepa je bila sinoči: mlada in vroča, kakor je bila nekoč, takrat morda, ko se je darovala grbcu Františku! Kako je znala poljubljati, kakšen je bil ogenj njenega objema! Ko ga je takrat v hladnici pritisnila na prsi, so bile vroče in prožne, skoraj deviške... Pogledal bi jo: zdaj spi! Oči so zaprte, ustnice sanjajo v usmevu kakor dvoje ozkih listov rdečega cveta . . . Videl bi njene gole roke, ki so ga oklepale, ko sta ustvarila lepoto . . . Poljubil bi jih: tam med ramo in komolcem . . . „Ko sva ustvarila lepoto!" Zakaj so se naenkrat izkrivila usta v grd posmeh? Čemu so se spačila nad besedo? Sinoči je sijala v dušo kakor zvezda z neba; ali se je danes izpremenilo? . . . „Da," si je odgovarjal doktor Cander ob čudnem drevenenju v notranjosti prsi — „danes je vse izpremenjeno, vse drugače. Sinoči Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 661 je bil čuden večer: glava pijana, pijano srce. Vino in tisto zagonetno, blazno razpoloženje je razsipalo zlat sijaj; duša je verjela. V pijanosti sklenjeno, v pijanosti storjeno, v pijanosti krasota, v treznosti gnus!" Z naglo, odločno kretnjo se je obrnil k postelji; zdelo se mu je, kakor da leži megla pred očmi; pristopil je bliže, da vidi. Težka, spolzka roka je položila nevidne prste okrog njegovega grla. Začutil je, da se mu treso kolena; redki lasje so se zježili na glavi, zobje so zašklepetali od strašne, doslej neznane zavesti o splošni in lastni minljivosti vseh reči, in prvikrat v enakem položaju se je duša v prsih zdajci obtožila, da je storila greh. Postelja je bila pregrnjena z odejo, sešito iz pisanih koscev sukna, ki so se režali v kričečih barvah kakor glasna revščina. In odeja je bila obšita z rjuho; ali tista rjuha je bila umazana in raztrgana, tako čudno pikasta ponekod, da je doktor nehote podrgnil z dlanmi ob životu. Izpod odeje, razodeta skoraj do pasa, se je videla speča ženska, glasno dihajoča, bledih ust, ki so bila suha in napol odprta. Lasje so ležali razpuščeni in niso imeli več tistega zidanega svita kakor sinoči; nič več niso bili tako zlati, nego suho in trdo so se šopirili v čudni, zoprno žolti barvi, kakor da se že mešajo z lanom sivine. Visoki lok obrvi se je zdel oduren, trepalnice so leno in brez lepote visele na oči. Vsa polt obraza in rok je bila tuja, sivo-rumenkasta in se je obešala v gubah, ki zdaj niso več govorile o čujoči zavesti, niti o zarji vedrega razpoloženja; sama surova trud-nost se je razpregala v zoprno grenkih črtah, zasekanih od življenja, ki ga je Blanka živela. Pod očmi pa je ležala v dveh sinjevkastih progah tema sinočnje noči. „Ali je ona? Ali ni? Da je v resnici Blanka? !" je z grozo dvojil Cander. „Je in ni: kakor da je bilo tisoč let od noči do dneva!" Tiho, neslišno si je primaknil stol; zakaj noge so ga jedva še držale. Naslonil se je s komolci ob kolena, glavo je spustil v dlani; tako je sedel in strmel pred sebe. „Kako se pogledava, kadar se zbudi? Odšel bi, kar sedaj... A če se ne vidiva danes, bo morda jutri tisti dan. Kaj porečeva, kako se pozdraviva? Na ustnicah smehljaj priskutne vljudnosti, v srcu spomin ustvarjene lepote, hahaha! Moj Bog, zakaj se je moralo zgoditi to srečanje? Ali ni bilo skoraj pozabljeno in dobro: samo včasi, v pijanosti pustih ur se je obnavljal spomin ..." 662 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. »Nepopravljivo je ... Prej je bilo napol še lep roman, genljiv in zelo sentimentalen, nič slabši ne od Wertherja ali Zorina; peto-šolci bi bili jokali nad njim, da sem ga napisal. In če bi bila pri nas akademija za literaturo in umetnost, bi mu prisodila prvo nagrado ... Pa je prišla ta čudna, začarana noč, in vse, vse, vse se je izpremenilo v ogabnost. Glej, kakšna leži zdaj in spi; sinoči je bila srcu kraljica! Tako nosi človek v duši lepe sanje mimo žrtve-nika, ki jih ne more položiti nanj; življenje poteče, žrtvenik se zopet pokaže očem, in tepec si domišlja, da je romantičen junak, ko daruje. Nazadnje pa vidi, da so morale sanje le zato na žrtvenik, ker ni bilo zanje ostudnejšega kraja na svetu. Vse lepe sanje so obsojene v gnus!" Tisti hip se je spomnil druge reči; sklenil je roke pred čelom. „Krivičen si, Ambrož Cander; ni je pravice v tvojem srcu! Ne delaj drugim, česar sebi ne privoščiš, ne z dobrim, ne z zlim! Ko se Blanka zbudi — nemara bo čutila do tebe isto zgražanje in isti stud; sinoči sta bila drug drugemu bogova; sinoči je bila lepota, in če je danes ni, si reci: danes in odslej je za resnico mrtva, nič več je ni med nami! — in pozabi. To ni bilo namen reči, da bi prenašal jezo, ki si jo zaslužil... In zakaj se nejevoljiš? Nad kom se srdiš? Nad njo morebiti, ki je spala ob tvoji strani, grda in odurna in tudi znotraj ne lepša od drugih — lepa le v eni sami želji, ki jo je nosila, dokler ni prišlo odrešenje tisti lepi in bridki želji — po tebi! Tu je ona in se ti studi; kakšen si ti?" Kakor da govori v njegovih prsih nelasten in zapovedniški glas, je doktor ubogal povelje; dvignil se je, po prstih je stopil k ogledalu, ki je viselo nad surovim umivalnikom z leseno, rjavopo-barvano, povsod že odgrnjeno ploščo, ogledalo s krivim, slabim, umazanim steklom v cenenem pozlačenem okviru. „Ali so danes zblazneli žarki, ali je znorela luč, ali sem bil jaz nemara slep in neumen vse te čase!" je zaklical Ambrož Čander sam pri sebi, ko je videl svoj obraz. Pod sivo in zgrbančeno poltjo se je nabrala tolšča v grdih, vsiljivih legah, dasi ni bilo pravcate debelosti. Vse polno beline je raslo med lasmi in v bradi; brke so se obešale klavrno in dolgočasno, usta so se razklepala kakor od starosti, oči pa so kalno in glupo gledale v dan. Vsa postava se je zdela sključena in bolna od skrite, zavratne, nad vse ostudne in izobčene bolezni. „Tako je!" se je užalilo doktorju v nemih mislih. „Morda se je moralo zgoditi zaradi golega spoznanja . . . Tam ona, tu jaz; Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 663 kdor bi naju primerjal, bi lahko dejal, da je Blanka lepša od mene." Ta možnost se mu je zazdela nepopisno bridka in pereča. „Groza je živeti... Blanka: kako je ostudna; malo sem videl takšnih. A nekoč je bilo drugače; takrat je sijala krasota duše in telesa... Ta odurni usmev! Ali bi se bila takrat tako nasmehnila? In te tope, izmučene črte, ki jih sinoči ni kazala: kakor z bičem iztepene! Ali je že takrat imela takšne črte, kadar je ležala v snu? — Ne, Čander, izgubljeno je in zamujeno, nehalo se je tisti dan, ko si odhajal brez slovesa; in vidva, sužnja, sta to noč preklinjala Boga: govorila sta o lepoti! „Seveda: streči v gostilni pijancem, dokler se od golega srda nad življenjem ne zavržeš v naročje sušičnega grbca, nositi breme, dokler ne postaneš od zgolj resignacije Blanka Cepudrova, dati se ljubiti karikaturi, kakršna je krepostni Jernej, roditi od nje otroke, leto za letom, da se jih nabere kakor zajcev pod jaslimi — to pa med temi ljudmi, v tej temi, kakor brez ene same zvezde na nebu: — kdo bi ostal mlad na duši in lep na telesu? Takšna si zdaj, Blanka Cepudrova, da se te boje oči; in kriva je malodušnost moja in tvoja ..." Nato mu je obstal pogled na stolu z njeno obleko. Črno krilo, ki se mu je videlo še sinoči elegantno in okusno, dasi preprosto in iz nedrage robe, je ležalo zdaj oguljeno, vse svetlo že od dolge v noše. „Ce bi ga prijel v roko, morda bi videl, kolikokrat je že prešito in prenarejeno," si je mislil doktor z izmučenim usmevom. In bluza — kako je bila potlačena, kako navadna, revna in že dolgo neoprana! Tudi šal ni bil čist, niti spodnje krilo ne; v razcefranem robu je oko še jedva razločalo siromašne čipke. Vegasti, oguljeni, z večkrat zvezanimi trakovi so stali čevlji na koncu postelje; eden je bil počen, da je zijal na široko. „Seveda: mož popiva, plače je malo, ti pa — čemu bi delala, ko nisi bila rojena za takšne reči! Kako ne bi zavrgel tepke, kdor si je obetal oranže s sicilskih obal?" Doktor Čander je zdajci začutil, da mu prihaja dušno od težkega, zatohlega zraka, nasičenega z izhlapinami vina in z neprijetnim vonjem speče starosti, ki ga je bila soba polna vzlic odprtemu oknu, vonja, ki se je čudno kalil z dišavo rož in resede. Morda ga je ravno ta odurni zrak še živeje spomnil vse ničeve smešnosti njegove slike, kakršna je stala v tem bednem, zoprnem okviru, pred ostarelo, nelepo boginjo davne ljubezni, in sredi teh siromašnih 664 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. sten, poslikanih z grobim, kričečim zelenjem, obstavljenih z razbitim, redkim pohištvom in ovešenih s sladikastimi barvanimi kamenotiski, kakršne raznašajo Židje v košarah.. »Štiri krone vse skupaj!" je menil z zaničljivim usmevom. „Samo tamle — da, zares: srbska umetnost— »Ranjeni Črnogorec", kupljen na obroke, da priča o estetskem okusu Jerneja Cepudra..." Ob tem premišljanju je z vročim žarom zahrepenel po eni sami, najsi še tako revni možnosti lepega konca. Začutil je potrebo in pripravljenost, da bi se zadovoljil z najmanjšim patosom in naj-skromnejšo gesto „v tem prokletem položaju", obenem z zavestjo, da ne iztisne niti kapljice zaželjenega balzama, pa naj zagrabi tu ali tam. „Takšnega bi se bil gledal bistroumni vitez don Quijote de la Mancha, da so se mu v pričujočnosti žlahtne Dulcineje de Toboso naenkrat po čudežu božjem odprle oči!" je vzkliknil v svoji duši. „Kaj naj storim, o Bog! Ali naj odidem? Ali naj ostanem? Kako bi odšel? Zunaj spi Jernej Cepuder svoj pravični sen; zakaj se nisem napil še jaz do enake pijanosti ? V najhujšem slučaju bi bil škandal, in rodoljubi bi me bili pretepli: prav bi se godilo ničevniku! In kako bi ostal! Ako se Jernej Cepuder prebudi, pa pride pozdravljat svojo ženo, in me najde ..." Za hip se ga je polastila zoprna misel, da je nadučitelj nemara že vstal, davno že, ko je on, Ambrož Čander, ležal še v trdem spanju, in je prišel v sobo ter ga videl. „Ali, to ni mogoče," se je otresel nadležnice. „Kdo ne bi zbudil takšnega gosta, ako ga najde na svojem posestvu, med stenami lastne hiše?" V teh minutah mu je prihajalo, jasnost za jasnostjo, spoznanje, da je v resnici že star in onemogel. Kakor po dolgi brezodmorni poti se je zgrudil na stol in prisluhnil težkemu dihanju svojih prsi. „Zdaj, ko je takorekoč izdrto kopje, se vidi rana, ki je raz-jedla srce. In to je krivda, ne slučaj," je premišljal sam pri sebi. „Ne le naša volja, tudi naša slabost je včasi v bran usodi, da se ne more izpolniti. Ljubezen je bila usoda; gorje mi, ki sem bil s slabostjo močnejši od nje! Iz slabosti teče gnus kakor gniloba iz mrliča ... Da bi bila vsaj Blanka kriva, le majčkeno sokriva z menoj! In ona ni . . . Ali je pisano v naravi, da pridi samica k samcu, ali da naj samec osvoji samico ? Zakaj sem grešil nad njo?" Že je bil zopet na poti k postelji, da jo vpraša; Vladimir Levstik: Pesem. 665 »Ženska, povej: kakšen čudež je bil takrat v tvoji duši? Kakšen blagoslov je bil v tvojih očeh, da tolikanj trpi grešnik, ki ga v svoji plahosti ni sprejel, niti zaprosil?" Toda obrnil se je. Mehanično, brez pomisleka in brez strahu, ne da bi si predstavljal srečanje z Jernejem Cepudrom, ki je mogel' biti že pokoncu, je vzel zmečkani slamnik ter odprl vrata v drugo sobo. Tri posteljice so stale tam, revne in razmetane; šestero otrok je počivalo v njih: trije dečki, ki so še spali, najstarejši morda petnajst let, in troje deklic z rumenimi lasmi; najmlajša, čisto majhna še, je že cula. Pogledala je, splašila se tujega moža in zajokala z drobnim, žalobnim glasom. Doktor Čander je stopil hitreje. V prvi sobi je ležal Jernej Cepuder, ves takšen še, kakršnega je Blanka položila, pijan in nesnažen, smrčeč z odurnim, zoprnim smrčanjem. Slabi zrak, ki je ležal v sobi kakor gosta snov, je pritisnil doktorju na prsi, da se mu je zavrtelo pred očmi. Na hodniku ga je srečala debela, umazana dekla s podvezanim krilom in hudobnimi, bistrimi očmi, ki so gledale izpod nizkega, okroglega čela. Trenotek nato je stal na vrtu. Obča trudnost, slabost, ki je prihajala od pijače, in žarko jutranje solnce, ki je lilo čez grede, ga je prevzelo s toliko silo, da je razmahnil z rokami, čuteč, da se zdaj zdaj zgrudi na tla, če ne najde opore. Takrat je zazrl hladnico, ki je vabila z gostim zelenjem. Obrnil se je k njej; vhod je bil ozek, visoko vinsko listje se je doteknilo lic ter se prhutaje strnilo za njim, ko je vstopil. Kamenita miza je stala v hladnici, kroginkrog mize surova klop iz deska. Doktor Čander je sedel kakor svinčena gruda in v svoji smrtni trudnosti zaspal še tisti hip. (Konec prihodnjič.) Pesem. lie ptičk, ne vetra, V očeh blestenje, ne klicev zdaj: in več ni ur, molčanje božje v strmečih žarkih na vekomaj. drhti azur. Dve goli duši, Ne ptičk, ne vetra, dvoje otrok, ne klicev zdaj: klečita v travi molčanje božje sklenjenih rok. na vekomaj . . . Vladimir Levstik. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 709 Blagorodje doktor Ambrož Čander. Imaginarna karikatura. Vladimir Levstik. (Konec.) XV. ilo je kdovekdaj, v časih bajk in pozabljenih pravljic; razen dveh ni bilo nobenega človeka na zemlji. Močna, ostra sapa je dihala nad brdi, umerjeno, z glasnim sopenjem ogromne živali, ki se je skrila v oddaljen brlog, ali "pa živali,' ki je vsa širna zemlja, kakršna leži v zadovolj-nosti in počiva v krepki lenobi ter pušča, da hodi pogumni pritlikavec po njenem hrbtu. Kakor sveža zemlja je dišala ta sapa ali kakor led v kotanjah na travniku, ki se taja; Ambrož je pogledal po zemlji, in kakor je bila nežna, napol rjava še in ožgana, napol pa mlada in žoltikastozelena od novih kali, je videl, da je pomlad. „Odkod prihajaš? Kam veješ, vihar?" je vpraševal z drznim smehom in slišal odmev glasu kakor v veliki praznoti. In cul je, kako je raskav njegov glas, kako glasan in silen, kakor so glasovi krepkih pastirjev v puščavi. Vihar pa je dihal nad bregovi in bil popotniku v gola ledja: rjava so bila in trda, z napetimi mišicami, ožgana od mrzlih zim in od poletne pripeke. Bil mu je v gole prsi, trde in prožne, opa-ljene in tuintam pokrite s kratkimi, mehkimi kocinami; bil mu je v roke: bile so kakor hrastova držaja bojne sulice, gladka in svetla. In v obraz, ki je gledal smelo, z očmi polnimi vroče, divje mladosti, praznimi strahu. Tako je hodil Ambrož po boku pomladnega brda, gol kakor skala, opasan s hrepenenjem. V rahlo zakrivljeni črti, ostro in jasno, je mejil breg ob nebo in je bil sam svoje levo obzorje. Nebo je slonelo kakor školjka iz jasnega stekla, prostrano, brez kalnosti, brez megla, sinje, nekoliko še mračno navrhu, spodaj jasnejše in rumenkasto, tik nad obzorjem pa z jutranjo rdečico novega bakra, kakršen priteče izpod žerjavice, svetal in pripravljen, da zazveni ob najmanjšem udarcu. 710 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. Breg se je obešal v negladki poševnosti ; na desni pa je ležala temna voda, črna kakor od gnilobe, vsa strupena videti, le tuintam prerezana z drobnimi, mrtvaško-srebrnimi krogi valov, ki so se širili od rose, padajoče iz nevidnosti, počasi, kakor da stoje in se ne ganejo nikamor. Izza jeseni še je plavalo listje po vodi, žolto kakor zlati kupcev z Jutrovega, rdeče kakor kri ubitega v boju. Ambrož je hodil mirno in umerjeno; kakor minute so stopale noge; in s smehljajem je gledal neprenehoma na črno vodo, kajti -vedel je od začetka, da se imenuje: strah. Breg pa je bil poln duplin, ki so segale globoko pod površino zemlje, skoraj da zakrite s pomladno rušo; življenje je bilo v njih. Tuintam je seglo izpod trave kakor dolgonohta roka skritega demona, tuintam je pogledalo z zelenimi, zlimi očmi; sikalo je, pretilo smrt in pogibelj ob slehernem koraku. Ambrož pa se ni plašil duhov zavisti, zakaj vedel je od začetka, da preže na plahost njegovih lastnih prsi. In v prsih je plal pogum. Stopal je, oprezno med duplinami, z umerjeno hojo minut, v prsih moč, v udih mladost, roke polne ljubezni. In brez misli je bilo v duši spoznanje, da je le zato pogum in moč in le v ta namen, ker nosi v naročju devico, neodeto, lepo kakor njegovi sni, čisto kakor zarja na školjki neba. Daleč so ji viseli lasje; vihar jih je česal v mogočni igri, kakor češe zlato soparo nad ognjenikom in je ne more izčesati. Oči so bile sinje in globoke; gledale so Ambroža in mu pravile mnogo pravljic. Sladka tajnost je bilo života, kakor pesem brez okrutnosti; na trdih mladih prsih je klilo dvoje drobnih, obetajočih rož. Važno in resno je stopal mladenič, dasi je bil na obrazu smehljaj. Nosil je devico, ki je čutil, da je napol že on; čuval jo je, ker je slutil sebe samega v njej. Kolikor je bilo v njem trdega, toliko je bilo v njej mehkobe; kolikor je bilo biča v njem, toliko v njej ljubezni; kolikor v njem jemanja, toliko je bilo v njej daril; in kolikor je imel Ambrož odrekanja, toliko hrepenenja je klicalo v njenem srcu. Takrat, ko je ležalo že mnogo pota za hrbtom, se je zazdelo, kakor da se je zemlja obrnila proti vzhodu. Ambrož je stal na vrhu brega in ni imel nič več device v rokah. Objem brez meje in brez prizanašanja ju je družil v eno, in dočim sta izginjala drug ob drugem, se je dvigal novi človek med njima. Ko se je stvoril človek iz dvoje ljudi, se je napotil dalje, čuteč v svoji krvi trdnost in mehkobo, bič in ljubezen, jemanje in darež- Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 711 ljivost, treznost in sen, isto eno in drugo, nerazdeljivo, spojeno na veke. Zato, ker je bil prejel sanje, je razumel luč življenja, ležečo na levi, razlito brez bregov, prihajajočo iz svetle daljave, razumel temo strahu na svoji desni strani ter vedel, življenje tu in tamkaj strah, da ni smrt nasprotje življenja, marveč plahost. Od luči, ki je sijala z jutranje strani, pa je prihajal čudež za čudežem v njegove ude. Noge so stopale in so bile bron zvonov: zemlja je donela pod njimi. Oči so postale stvariteljice volje: kar so hotele, je bilo. In ko je hodil dalje, so zazvenele na ramah peroti; dvignile so popotnika, da je plaval nad prostranstvom, gledaje brez strmenja zemljo in brezmejnost neba. Razprostrl je bil roke: kakor žarki milosti so tekle zlate strune iz dlani, udarjale druga ob drugo in pele v visokih himnah pesem bližnje nesmrtnosti. Naposled se je spustil k svetišču, kjer so se zibale palme okrog marmornih stebrenikov. Ti pa so stali na višini. Velik oltar iz belega kamena se je dvigal na sredi odprtega templja, ogromen ogenj je gorel na njem, s plameni do neba. In mnogo gostov je bilo zbranih; to pa niso bili ljudje, temveč ptice, svetle kakor solnce, život zlat, glava demant, z demantnimi krili, prišlec se je začudil; zakaj ta hip je zaznal, da se je tudi on prerodil med svojo potjo in postal sam takšna čudesna ptica, enaka vsem, ki so bile naokoli. „Kaj je ta ogenj, o bratje?" se je obrnil k njim. In vsi so mu odgovorili: „Ogenj Nesmrtnosti!" „Komu gori?" je vprašal popotnik. »Nesmrtnost gori Lepoti!" se je glasil odgovor. On pa se je pridružil tistim, ki so stopali k zlatemu kotlu pred žrtvenikom, trgajoč si prsi, da se je udirala kri in tekla v kotel, iz kotla v ogenj nesmrtnosti. Storil je takisto, in rana, glej! je bila zgolj sladkost. Potem je stopil za onimi, ki so bili že darovali in so stali pred marmorno ograjo ter se čudili v nižavo. Videl je čudo in veliko skrivnost: Med dvema sfingama iz črnega porfirja je tekla kri daritve ognja v kotanjo, umetno zasekano v zelen malahit. Iz kotanje pa so prihajali ljudje, otroci izprva, in čimdalje večji, ter odhajali v življenje, po cvetočih livadah, tistemu bregu demonov naproti, ki je ležal ne daleč odondod. In prišlec je videl, da hodi po bregu nebroj ljudi zaporedoma in gledal isto usodo, kakor je bila nje- 712 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. gova, pa je opazoval tudi druge, ki so poginjali na desni in na levi, bodisi da so uplahnili, bodisi da so se prevzeli in izgubili pot. Vse pa, ki so stali okrog njega, je videl čakati nad virom človeštva, da vstane bodočnost iz njih krvi; in ko se je odpravljala na pot, so razprostirali krila ter plavali nad njo, vodeč jo in s smehljajem v očeh nad njeno neukostjo, ki je strmela ob sleherni skrivnosti. Ko pa je dotekal čas vodnika, so se dvigali v višavo tik do podsolnčja in se — le še misli samo in ne več telesa — raztapljali v brezmejnosti nebitja. Tako je gledal popotnik izza marmorne ograje krogotok vseh človeških usod. In ko je spoznal ob kotanji pod črnima sfingama življenje od lastne krvi, je odplul tudi on, za cvetjem Nesmrtnosti, po zakonu Lepote ... — Zbudil se je doktor Ambrož Čander, v hladnici na vrtu Jerneja Cepudra, domislil se je sanj, pogledal v resničnost in bridkost mu je zalila trepalnice. „Tako je bilo namenjeno!" je dejal sam pri sebi. „Odkod te sanje? Ali jih ne poznam izza davnih dni? Vse to se mi je, mislim, že sanjalo. Mlad sem bil; tistikrat sem zrl te slike, ko sem ljubil Blanko na domu njenega očeta. Morda sem ležal v gozdu pod smrekami; zaprle so se oči, izmed vej je priplaval sen in v snu je duša pozabila plahost in obsodbo. Ko pa je prišel čas, takrat, glej, Ambrož! si pozabil bodrečih sanj in si v goli strahopetnosti priklical kletev nad svoje življenje ..." Prisluhnil je. V hiši še ni bil ponehal ropot, ki ga je predramil; razlegal se je jokavi in krepostni glas Jerneja Cepudra, to pot pa z nenavadnim zanosom in slišno naslado ob dviganju in padu retorskih figur, in doktor je slišal sleherno besedo, zakaj okna so bila odprta. „Vlačuga!" je kričal Jernej Cepuder. „0, Blanka Cepudrova, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga goljufaš! Tak ne skrivaj obraza: ali meniš, da ni lepo in spodobno, če te bijem, nečistnica? Ti si me vzela — na! — za moža — na! — in si mi prisegla — na! — zvestobo, — na! — pa si se zlagala — na! — in si me varala — na! — že bogvekolikrat — na! — in si me danes zopet — na! — pri moji krščeni duši — na! na! na! — Kdo, povej mi, pohujšanje peklensko, ti satan prešestva in vse mogoče hudobije, kdo je bil tisti kozel, ki je pozabil te nove manšete ob postelji moje zakonske žene, dočim je bil njen ubogi mož pijan in je ležal na kanapeju Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 713 med življenjem in smrtjo? Jaz nisem bil: Jernej Cepuder ima samo dvoje parov manšet: eden je umazan in leži pod streho, ker ga ti razvratnica ne opereš, drugega je imel na rokah ... Ali boš počakala ? Stoj, pravim! Kaj meniš, — stoj! kaj meniš, da sem te že dovolj?" Ali že so se s treskom zaprla vrata; doktor si je oddahnil. Nekaj minut kasneje je slišal, kako so otroci v šoli zboroma pozdravili : „Hva — ljen bo — di Je — zus Kri — stus !" Glas neizprosnega Cepudra je komandiral: »Molite!" „0 — če naš, ki si v ne — be — sih . . ." se je razleglo na daleč, s kričečimi otroškimi glasovi. Doktorju se je zazdelo, da si želi smrti. »Poginiti, ta hip še, vsaj to uro brez misli, brez večnega življenja, brez spomina o bivših rečeh! Umreti! Umreti!" je ponovil z naslado, čuteč, da se mu vrača patetski tir mišljenja. „Nocoj napišem testament: mogoče je, da se ustrelim te dni . . ." In že je gledal samega sebe s samokresom v roki, že je v duhu zavzemal slikovito stojo na najpripravnejšem mestu svojega bodočega ^stanovanja v občinski hiši, že je srebal v duhu patos poslednje misli,fjže se je videl „od strani", s prestreljeno glavo in s tistim mrtvaškim mirom črt, ki se je spominjal, da poje pesnik o njem: „In vse skrivnosti je spoznal . K .* „Ne, ona me ni ljubila !" je zaključil navsezadnje. „In če me je, ni me dovolj; zakaj ni pokazala, Bog nebeški? Le z eno besedo, ki bi jo bil razumel, le z enim pogledom, ki mu ne bi bil oporekal dvom! Sramežljivost ženske, je rekla sinoči, ali nekaj sličnega; pa v možu je tudi sramežljivost, in je več: je ponos! — Toda," je pomislil čez nekaj časa, „ako sem jo ljubil s popolnostjo, bi bil moral vendarle jaz govoriti: tista je ljubezen ljubezni, ki premaga vse. Tista, ki vsesa vso dušo, da ne ostane nič razen ljubezni . . . Torej je naposled tudi jaz nisem ljubil? Potemtakem ni bilo niti v meni takšnega čuvstva, da ga ne bi bilo lažnivo imenovati ljubezen? In kaj je bilo potem, da je uničeno zaradi tistega vse življenje?" Ta hip so se zunaj oglasili ženski koraki. 714 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. Gospa Blanka je prihajala v hladnico, da se izplaka; videti je bilo, po vsej njeni potrti postavi, po rosnih in zakrvavelih očeh, po ustnicah, ki so drgetale, po laseh, ki so bili v neredu in po rutici, ki jo je držala v roki. Oblečena je bila v lahko, skoraj belo obleko, z madeži na krilu. Doktor Cander ji je pogledal v osuplo lice in videl, da ima rdeč, višnjevkast rob na desni strani čela. Bridko se je nasmehnil, vstal je, stopil ji je naproti; zakaj v tem trenotku ga je toli obvladalo sočutje, da je pozabil vso zvezo svojih premišljevanj. Blanka je zardela, ko ga je našla v svojem zavetišču. Nato je vzkliknila tiho: „Ti si tukaj? In jaz sem menila, da si odšel!" Razprostrla je roke, a le napol, tako da so čakale še povešene, kakor da bi tudi ona čutila iztreznjenje svojih misli ter si ga ne bi ljubila objeti. Cander jo je rahlo, kakor je bil vajen v stoinsto slučajih svojih dogodivščin z ženskimi, pritegnil nase, položil ji desnico okrog pasu, dvignil si z desnico njeno levico do srca ter poljubil Blanki usta in oči. Po tem je spoznal, da je za vso resnico končano; po tem, da jo je mogel navzlic studu in žalosti, ki sta mu oblila srce, objeti in poljubiti z lažjo, ki jo je imel vselej pripravljeno za katerokoli žensko, in s tistim mrzlim in mrtvim občutkom, ki ga je predobro poznal iz časov svojega nekdanjega donjuanstva. Zdaj, ko je bila omita in počesana, s svežo razburjenostjo v potezah obličja, se ni zdela niti tako starikava niti tako odurna kakor prej, tem manj, čim je obvladala njene črte ob pogledu na doktorja nemudoma tista vidna zavest samice ter jih navdala s posebnim izrazom, ki ga nehote dobivajo vse ženske, kadar so z moškim sobesednikom. Ali Cander je imel svojo notranjo gotovost in jo je občutil toliko bridkeje, kolikor manj se je kazala v zunanjosti. „Druga lepota je bila, ki si jo ljubil," je govoril svojemu človeku, dočim je gospa Blanka razkazovala prepir z Jernejem, „in te ni več. Kaj pomaga, da obraz ni tako neznosno ostarel in da lasje še niso tako žalostno posiveli?" Prihajala mu je jasnost, da si nimata povedati ničesar, prav ničesar več, pod milim Bogom ne najmanjše stvari na svetu; da si tudi sinoči ne bi bila imela, ako ne bi bilo vina in tistih čudnih, Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 715 norih razpoloženj; in da bi nedvomno ušel, če bi se imel to uro ponoviti obračun, ko sta razodevala drug drugemu slučaje in nesrečo svojega življenja. „Kajti," je rekel v mislih, »takšnih ran ne gre odpirati tujemu človeku: to potem preveč boli in gnije. In ona, čeprav so rane zaradi nje, je vendarle umrla mojemu srcu ter je tujka moji duši. Tako se je zopet izpolnilo, kar sem slišal govoriti, ko smo bivše čase izza kave in papirosk modrovali o ljubezni: da ljubi človek — ne človeka, temveč svojo ljubezen samo in da zavoljo nje hrepeni po tistem, kar ga je ozarilo." Sedela sta v najtemnejšem kotu, tam, kjer je bila senca čisto gosta; jedva da so prodirali žarki svetlobe do njiju. Lasje gospe Blanke so bili polni zelenih odsevov. „Umolknila si, duša," je dejal doktor, čuteč z nekakšno jezno zadovoljnostjo vso nežnost in vso pritvorjeno ljubezen, ki je donela v njegovem glasu. „0 čem premišljaš?" „0 čem? O tebi in o naju!" je šepnila Blanka z vročim glasom; dvignila je trepalnice, pogled blaženosti se je razlil iz oči. v „Ce pač tudi ona laže, kakor lažem jaz!" si je mislil Ambrož Čander. „Bogme, hvaležen bi ji bil in više bi jo cenil, ako bi vedel, da laže. Zakaj ne lažeš, strela božja!?" mu je prišlo na jezik in je zablestelo v naglem, srditem pogledu, ki ga Blanka ni zapazila. „Ce ne moreš drugega, zlaži se vsaj, da me ne ljubiš! Toda, ti morda lažeš, ko praviš, da me ljubiš in da misliš name, v resnici pa se dolgočasiš bolj od mene in jedva čakaš, da izginem ... Ako lažeš v resnici takšno laž — hvala, o hvala ti! Samo da bi vedel, padel bi pred teboj na kolena, poljubil bi tvoje razpokane roke, in zemljo, in tiste tvoje beraške, raztrgane čevlje ... In zares, pametneje bi bilo; reči bi ti moral, da imaš dober okus . . . Bogme, kako bi ti čestital, ako te prihodnjič pretepe Jernej Cepuder zaradi drugih, ne pa zaradi mojih manšet! — Gumbi so stali dvajset kron; te bo zdaj nosil Jernej, ako jih ne zapije," mu je prišlo na um. „Ako bi videla moje misli, kaj bi dejala?" „Ali si videl zjutraj mojega najstarejšega, ko si hodil skozi drugo sobo?" se je tistikrat spomnila Blanka. „Ta je tisti, od Fran-tiška," je dodala ob globokem vzdihljaju, ki se je zdel doktorju odkritosrčen. „Tudi on bržčas ne bo učakal starosti; na licih se mu vidi, da nosi kal bolezni v sebi ..." In začela je pripovedovati o svojih sinovih in hčerah. 716 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. „Prvi je Franc, drugi Jernej, tretji Ciril; dekleta so štiri: Blanka, Vida, Olga in Milica ..." „Ah, ta je tista, ki se je drla," je mislil doktor srdito. „Mhm !" je nadaljeval sam pri sebi med tokom Blankinih besed. „Sicer pa, ženska božja, čemu klatiš prazne marnje? Nekaj drugega bi hotel vedeti, preden ti sežem k slovesu v prelepo roko: ali ni nemara vsa tvoja žalost za tisto najino ljubeznijo danes v nerazodetem bistvu nekaj čisto drugega, nego je bila najprve čase ? Ženska, ki je izkusila tvojo usodo, navsezadnje ne more več imeti sanj, idealov in sentimentalnih zadušnic za mrtvo ljubeznijo. Kaj pa, če je tebi v dnu duše žal, da si zaradi lumparije svojega očeta izgubila človeka, ki bi ti bil kavalirski mož in bi ti nudil boljše življenje in uglednejše mesto v cedi naše družbe ? Kajti, toliko si pač prebrisana, da si po moji sinočnji vzhičenosti misliš : ako bi bil imel Čander mene ob svoji strani, bi danes ne bil samo to, kar je!" Sredi te misli se je zalotil, da se že dalje časa ne meni za Blanko, dasi je umolknila. Pogledal jo je in videl njene oči vprte vase; sijale so s čudnim izrazom. „Bog nebeški! To je isto, kar sem ji poprej jaz očital, v njeni odsotnosti: zakaj mi nisi povedal?" je ostrmel in ni izmislil besede, da bi prekinil molk. Z gospo Blanko pa se je takrat zgodila čudna in nepričakovana izprememba. Obraz ji je okamenel, oči so obstale v brezupnosti; sklenila je roke in izpregovorila s težkim, ubitim glasom, kakor da ga svinec vleče k tlom: „Saj to ni res! Vse to ni več resnica! Vse to je bilo, in midva, ki sva menila, da še živi, sva grešila. Tujec tujcu sva odprla srce, tujec tujcu razgalila ljubezen!" Glava se ji je povesila nizko na prsi, roke so zdrknile v krilo; in mahoma se je vrgla z vsem gornjim životom na nizko mizo, da je čelo zamolklo udarilo po kamenu. Zajokala je, s krčevitim jokom; Čander se je prestrašil, da je ne bi slišal mož iz šolske sobe. „Tiho bodi!" je zajecljal, ker ni imel poguma, da bi ugovarjal; preveč je bil iznenaden. Blanka pa je ponavljala z glasom skrajnega obupa: „Ali morava tako lagati? Moj Bog, ali morava? Čemu, čemu? O Bog, o Bog!" Tedaj je doktor vstal, bodisi iz sočutja, bodisi od čudne redke žeje po resnici in odkritosrčnosti: Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 717 „Blanka," je dejal s toplim glasom, ki je prijetno grel tudi njegovo lastno zavest, „res, ti si pametnejša! Ne plakaj: nič več ne bova lagala... Ti čutiš in jaz čutim: ljubezen je mrtva; glej, obadva, vsakteri zase sva jo hotela ubiti, pa je nisva zmogla, samo ranila sva jo na smrt. Pozabila sva, da jo more ugonobiti šele to, kar se je zgodilo: utešenje! Ali jo hočeva objokovati? Blagor mrtvim . . . Morda boš zdaj, ko preboliš pogreb ljubezni, laglje nosila svoj križ življenja ... In če ne? Če bo zdaj, odsihdob, vse prazno in pusto v tvoji duši, čeprav si mati sedmero otrok? Pa misli name: jaz nimam niti otroka, da bi živel zanj ..." Pogladil ji je lase z roko. „Tiho, tiho, ne dvigaj glave, ne išči besed, ne laži: dva tujca se ločujeta. — Zbogom!" je rekel naglo in s preplašenim glasom; zazdelo se mu je, da polzi nekaj mokrega čez obraz. No, zunaj se je otrl z rutico in je videl, da ni bilo ničesar; od volje same in od žive zavesti potrebe, da se tudi on razsolzi ob tej slovesni priliki, se je bila zmešala domišljija ter ga je goljufala. Hotelir pri ,modrem volu' ga je sprejel z zmernim poklonom ter z neprikrito grajo v očeh. Čudno se je ozrl po njegovem po-nočnjaškem licu in po vsej njegovi zanemarjeni, neoščetkani prikazni; videlo se mu je, da premišlja, ali bi potratil besedo. Nato se je zlobno nasmehnil, rekoč : „Kravato ste izgubili, gospod doktor? Je bila pač vesela zabava pri ,zlati zvezdi', kaj ne, če dovolite, da vprašam?" Doktor Čander se je razjezil nad seboj, čuteč, da v tem hipu ne more napraviti osornega in ogorčenega obraza. Zamrmral je nekaj nerazumljivega in se je napotil v svojo sobo. Stopnice, ki so se mu videle še včeraj zanimive in častitljive, so bile danes odurne, surove in puste, kakor je bila pusta, surova in odurna vsa ta nova okolica, vsi njeni ljudje in po sedanji zavesti Ambroža Čandra tudi njegova lastna duša, kjer so se zrcalili. Mrak na mostovžu se mu je zdel moreč, zrak poln smradu in zoprne vlage, in pohištvo v sobi kakor zvest izraz splošnega prihuljenega vrljaštva gospodarjevega in vse tukajšnje srede. Naročil si je obed, ki se ga ni pritaknil, in veliko buteljko vina, ki ga je izpil kakor vodo. Nato se je vrgel na posteljo ter spal do poznega popoldneva. Zbudilo ga je predvečerno solnce, ki mu je sijalo naravnost v sobo in je padalo čez posteljo v dveh širokih, prijetno grejočih trakovih. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čandef. Prestrašil se je, planil je pokoncu. Zopet so se bile zmedle misli, in v prvem polsnu je moral iznova obuditi vse spomine po vrsti. Težko le in uporno se je sklepala veriga. »Satan!" je dejal skorajda glasno, „česa mi je zmanjkalo? Možgani so odrekli pokornost in počivajo, kakor da bi terjali svoboščin ... Nekaj se je izpraznilo, in že ni več tiste luči v življenju; nič se je izkazal za nič, in meni je pri srcu kakor človeku, ki je doživel in ki mu smrt odpira vrata." Strahoma se je ozrl. Soba, s celotnim značajem vsega, kar je bilo v njej, se mu je zdajci zazdela nekako mrtvaška. Stresel se je, kakor da je njegova široka postelja katafalk, mrak na temnopobar-vanem stropu žalno sukno, razsvetljeno okno pa luč, ki mu sveti k nevzdramnemu počitku. Planil je pokoncu; prestopil je semintja, da se osvesti in da se trdneje prepriča o puhlosti svojih čudnih strahov. Namenoma si je prepovedal vsaktero misel; in tako je ;hodil v naporni toposti duše dolgo časa gorindol, preden je zaslišal, kako mu glasno škle-pečejo zobje. „Ali blaznim?" Z vso silo je udaril z nogo po tleh; stari prepereli omet se je odkrušil na stropu ter padel na tla, droben košček, čudno bel na temni okolici preproge, „Zakaj ni koga tu? Zakaj ni prijatelja, da bi se mu mogel zaupati. Ne namreč zaradi zaupnosti in gobezdanja, temveč samo, da bi stavil: glava je pokvarjena, meša se mi um! — Ali zakaj nisem v mestu ? Šel bi k tovarišu, pa bi mu dejal: — Duša krščanska, odpri mojo prismojeno čepinjo in poglej za kolesi; gorje tebi in meni, ako ne najdeš tistega, ki je zarjavelo . ali polomljeno! — Tako pojde po malem dalje; najprej fiksne ideje, nato druge norosti, naposled morda besnost ali skok skozi okno; lepše bi bilo vsekakor in naravnost brez primere dostojnejše, kakor pa če bi posnemal tiste farizeje, ki se slečejo do nagega in steko na prosto ter skačejo v takšni vab-ljivosti po vogalih in ulicah, da bi jih ljudje videli . . . Najpametnejše bo vendarle, da napravim tako, kakor sem sklenil že davno, za tisti čas, ko se naveličam življenja . . . Seve, treba je počakati, da pridejo moje reči, zaradi gramofona . . . Šampanjca si postavim na mizo, — kdo ve, ali ga imajo v tem trikrat prokletem gnezdu? — in snop raznovrstnih prelepih cvetlic, da, — in gramofon. Potem mu naložim kakšno lepo, fino, finčkano . .. m-da! — naprimer tisto šampanjsko, iz Don Juana ... in si nalijem šampanjca v svojo staro turško pištolo, ki jo imam od miss Edite, v nabasano povrh krogle, — Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 71 napijem neumrjočnosti svoje duše, svoje takozvane ... in izprožim'; naravnost v pravi kraj I Svinec bi razmozgal medulo in blagorodje doktor Ambrož Cander bi bil zopet kandidat: za svetnika!" Veselost ga je pograbila ob teh mislih, kakor človeka, ki na-merja ukaniti nasprotnike po sila modrem in umetnem načinu. „Res," je ugibal sam pri sebi, „ako pogledaš življenje z očesom suhoparnega učenjaka, z vidika te dolgočasne in salamilijonske moderne filozofije, — slepo je, brez smotra, brez* zmisla, brez ciljev, brez vsakršnega onga; vse te reči so življenju beračevi cekini . . . Nam pa, Ambrožu Candru, ki imamo mehko srce in skoraj da genialno dušo, ljubečo umetnost, odeto z bajnostjo domišlije, se prikazuje ves ta vozel brezsmotrenih dogodkov, slepih slučajev in nerodnih posledic kakor demonsko božanstvo, usoda, strašna ravno v svoji krivični, brezobzirni slepoti... Kako silen bi moral biti človek, da bi se ji ustavljal in gospodoval nad njo: bogme, do smrti bi moral biti osemnajstleten fant in do smrti platonsko zaljubljen! — Stvar je pa vendarle ta, da smo izvečine prešibki in preslabotni; mrhe smo, nič prida ni vse človeške krame, tehtaj jo kakorkoli. Zato goljufavamo življenje, kjer ga moramo; ali ni lep samomor, s pozo, s patosom in s potrebno tragično poezijo najidealnejša goljufija, ki jo more izumiti človeški um? To je sploh tako imenitno, da se zdi skoraj nadčloveškega izvira . . . Kakor da bi pljunil v skledo: na gimnaziji sem imel požrešnega tovariša, ki je doma vselej pljunil v skledo, kadar so prišli štruklji na mizo; nihče ni več maral jesti, vse je ostalo njemu ... Tako, da: demonu — v skledo; usoda ne ljubi mrhovine . . . Lepo je vendarle, ako ostane poslednji ostanek človeka takorekoč nepožrt!" Nato se je iznova preplašil: prišlo mu je, kakor da ima važen opravek, neodložljivo delo, in da se zgodi nekaj strašnega, če ga zamudi, — on pa misli in si ubija glavo, ne da bi se mogel spomniti, v čem obstoja. Nekaj minut je stal na sredi sobe, obraz izpačen, oči nemirne in polne kalnega strmenja; zrcalo je viselo nasproti, osupnil je, ko se je zagledal. Nato se je polagoma, s hudobno natančnostjo in s skoraj pedantsko rahlostjo razmotala gruča njegovih misli; ko je s trudno dušo, ves tresoč se od nervoznega srda, obstal pred zaključkom, je spoznal, da je bil tisti pozabljeni in nujni posel to, da čimprej zapusti to sobo in začuti nad glavo namesto njenega nizkega stropa svobodno, zračno nebo. „Da, da!" je momljal pod brki, spuščaje se po stopnicah, „samo to sem namerjal ... In čudno, čudno, patološko dejstvo 720 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čandef. takorekoč, znamenje cerebralne paralize: hodil sem, — ne, dirjal sem iz kota v kot, to misel v glavi, pa iščoč jo, ne da bi jo našel..." XVII. Zunaj je bilo toplo, a ne več vroče; včerajšnja soparica je bila izginila, in tudi rahel dež se je razlil na žejni svet med tem, ko je v spal doktor Cander svoje popoldansko spanje. Tako je bil zrak po trgu svež, nekoliko vlažen in živahen v prijetni skladnosti svojih poznih tonov, globljih in sočnejših zaradi mokrote. Za oči in za misli doktorja Candra, ki se je napotil proti pol ure oddaljenemu rudniku, je skrivala ta vlažna gorkota ozračja in sočna barvanost neba nekaj mističnega in zagonetnega. Že pri poslednjih hišah v trgu se mu je zazdelo, da so se izpremenila njih umazana, rjavkasta in sivozelena pročelja v resnobne, zadovoljne obraze z neorganskimi geometričnimi oblikami, vrata — zehava usta, okna — hudobne oči. In čim dalje je prihajal v naravo, tem bolj se mu je vsiljevalo razpoloženje tihe, osuple groze pred nečim breztelesnim, nesnovnim, a vendar do nemogočosti silnim in svečanim, pred skrivnostjo, ki se je ovijala najmanjšega predmeta. Kamenje na cesti, temnejše kakor v suši, leščevje pokraj poljske steze, jelše, ki so otresale tuintam poslednje kaplje dežja, vse je imelo svoj posebni pogled, razločen in občuten, dasi od nevidnih oči. Kakor živi človek po večini svojih dni zgolj težko, organsko življenje sebeohrane in ploditve, v redkih minutah pa se zave, da je njegova prijemljiva snovnost zgolj jedro silne, duševne, v brezmejnost raztezne grude, obdarjene s prečudnimi čari čisto svoje, temne in nerazodete mistike, in začuti, kako se ta gruda giblje, živi, širi in krči, dobiva in izgublja oblike in se drgne ob druga podobno čudesna in nevidna kraljestva, z veliko močjo do njih ali z velikim podleganjem njihovemu vplivu, — tako se je zazdelo doktorju Čandru v tej uri, da izpuhteva vsa zemlja svojo mogočno, v brezmejnost kipečo dušo, utripajočo po tisočernih, ne njemu in ne nikomur razodetih zakonih. Plahega in majhnega se je zagledal, plazečo revščino na orjaških prsih vesoljnega čudovišča, — in zdajci se je spomnil z veliko grozo, da vse svoje življenje ni prisluškaval k tej demonski duši reči, in da manjka njemu, človeku brez ljudske vere in brez višje pobožnosti nevernika, vsa tista vdanost, s katero bi se mogel v tem trenotku potolažiti nad svojim glupim in lahkomiselnim, z razmahi vsakdanje retorike zapravljenim življenjem. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 721 Iz te potrtosti prepoznega spoznanja ga je zdramil korak, ki ga je na polovici pota zaslišal pred seboj. Dvignil je glavo: precej visoka, mlada ženska s temnorjavimi kitami pod belim slamnikom, v svetlorjavi obleki, svetlo ogrinjalo na levici, v desnici velik šop visokih lilastih poljskih cvetlic, je stopala po razguganem mostičku, ki je vodil čez širok jarek ter odmeval pod nogami. „Prijazna je videti," je menil doktor z veliko gotovostjo slutnje. „Odobrovoljil bi se, če bi zdajle pogledal lep obraz." Pospešil je korake; in ko je on dospel na most, ga je ženska zaslišala ter se ozrla, naglo, z gibkim, plašnim obratom. Bila je učiteljica Karla. Doktor je pozdravil, s širokim, izrazovitim lokom desnice; ona se je nasmehnila in počakala. „Oddaleč sem spoznal svojo ljubeznivo sosedo!" je izprego-voril doktor z veselim glasom, ki je prikrival ves njegov notranji prepir. „Vi ste mi dobro znamenje: sinoči tovarišica, danes prva, ki jo srečam na izprehodu ..." „Vi ste menda še ostali?" je vprašala Karla, veselih oči. „Do konca!" je vzkliknil doktor. „Dokler ni zadnja sraga vina prelita ... če dovolite, da parodiram pesnika, ki vam je nemara drag. Videl sem komedije peto dejanje; nato se je uprl krčmar, in krokarji smo se razfrčali ..." „Da, da, poslušala sem mrtvaško pesem," se je zasmejala učiteljica. „Vi niste spali?" „Sedela sem pri oknu... Jaz včasi ne morem spati: so takšne noči, ko se človek nasloni in premišlja do jutra... In vi ste imeli težko glavo? Vidi se vam; če mi obljubite poboljšanje, vas hočem pomilovati . . . Kam zdaj?" je govorila naglo, s kratkimi presledki, kakor v zadregi. „Proti rudniku... Tam bo menda tudi gospod Gaber, inženir?" „On? Ah, da . . ." je dejala Karla nekako potrto. „On je gotovo tam ... In zdaj bo kmalu gotov; potem pride mogoče po tej poti." Zardela je, čuteč, da se je zagovorila. „Jaz tepec!" se je ozmerjal doktor Čander. „Sinoči sem sebi pokvaril ljubezen in danes — glej me, nerodo, na najlepši poti, da zmotim sestanek, ki bi se smel s pravico vršiti pod mojim pokroviteljstvom. In tako si nabiram v novem krdju dragocenih simpatij! — Oprostite," se je obrnil h Karli, „mudi se mi . . . Inženirja menda ne bom utegnil iskati: mimo pojdem in se po drugi strani vrnem v trg . . ." »Ljubljanski Zvon" 12. XXIX. 1909. 46 722 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. Karla ga je pogledala s skrito hvaležnostjo, ki pa vendarle ni ušla doktorjevim očem. Ambrož Čander se je spoštljivo razslovil in naklonil; nato je brzih korakov odhitel naprej. »Smola, smola!" je tarnal, nažigaje kubo, ko se je skril za grmovjem. „Smola, trikrat smola ... Ali sem moral izbrati baš njeno pot? Zdaj bi se mi hotelo krevsati počasi, kakor pristoji upehanim starcem, ki so doigrali v tej dolini fizikalnih zakonov in solza; pa moram hiteti, zaradi nje... Jaz nepopravljivi norec: dandanašnji bi se bil moral že osvoboditi ženskega vpliva, — kolikokrat sem se ga pač že prenajedel? — in glej, prvi škrat, ki pride, me ovije okrog prsta kakor trak ..." Pred rudniškim poslopjem je stalo polno rudarjev, črnih in trudnih; toda begali so semtertja, meneč se z razburjenimi glasovi. v Doktor Čander je obstal, prisluhnil, stopil bliže in povprašal. Izvedel je, da se je nekemu delavcu razpočil dinamit in ga strahovito v razmesaril. Zdaj so čakali zdravnika, Candrovega prednika; poslali so bili z vozom ponj, ker se je reklo, da je odšel v poldrugo uro oddaljeno vas, h kmetu, ki je ležal za vodenico. „Plodonosen kraj!" je dejal Čander sam pri sebi, „vsak tre-notek imaš posle med temi ljudmi." Nato se je ponudil. Peljali so ga v leseno uto, pobarvano s karbolinejem, kjer je ležal ranjenec na nosilnicah. Široka luža krvi se je vlekla od vrat do njega. Dva bradata možaka, goloroka, bledih in izpačenih lic, sta ga držala za roke, dva druga za noge; zakaj ranjenec se je zvijal in kričal z nečloveškim, živalskim glasom, bolj podoben krvavi kepi kakor živemu telesu. Gornji del života so mu bili slekli, na spodnjem je bila obleka potegnjena do kolen. Trebuh je zijal, drobovje se je usipalo na umazano rjuho; tudi prsi so bile raztrgane. Najstrašnejši je bil obraz: spodnja čeljust je visela napol odtrgana, meso sneto, da so se lesketali okrvavljeni zobje. Doktor je videl, da je razmesarjena tudi desnica: nič prstov ni bilo na njej, le nekaj zmečkanega, gola kost, raztrgano meso, in kri, ki je vrela v drobnih, pojemajočih curkih. Vse, vse je bilo krvavo . . . Doktor Čander že dolgo ni gledal ranjencev; najostudnejši slučaj, ki se ga je spominjal — doslej je zdravil ponajveč ženske bolezni —, je bil dvoboj v njegovih vseučiliških letih; on je bil povabljen, da bi šival rane. Bila sta se dolg, ogromen Rus in debel Nemec, ki je dobil tak udarec po trebuhu, da se najstarejši starina ni spominjal enakega. Zakričal je z raztrganim pivskim glasom, Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. izpustil je sabljo, omahnil in kakor nehote je nastavil dlani: še preden je padel, so se mu usula bela čreva v prgišče. Doktor Čander se je spomnil, da nima orodja pri sebi. Mehanično, kakor v polsnu, je poslal enega izmed mož k ,modremu volu'; nato je pristopil k ranjencu. Iz krvi, ki se je trdila na spodnji Čeljusti in pod razbitim nosom, je molelo nekaj neokrvavljenih sivkastih las. »Menda se je sam..." je dejal rudar, ki mu je stal ob zglavju, težko sopeč od napora; kajti ranjenec se je neprestano metal sem-intja, vriščeč z visokim, presunljivim vriščem, ki je spominjal ranjenih konj: „Aaaaa ..." „Kako: sam?" je vprašal zdravnik. „1, tako pač: da bi bilo po njem . . . Bolan je bil, odpustili bi ga iz službe; on pa ima ženo in desetero otrok ..." „Nesreča skoraj ni mogoča," je dejal drugi. „Kako bi bila nesreča? Star človek, pa da bi tako po neumnem ..." Na vseh obrazih je bilo trpljenje, stud in kruta radovednost. Doktor je naročil vode, obrisač in gobo. Ko so mu prinesli, kar je zahteval, se je spravil nad ponesrečenca. In začudil se je samemu sebi: brez studa, brez prizanesljivosti, brez sočutja s človekom so begale roke po razmesarjenem životu, pretipavale, pritiskale, iskale, grabile in prekladale viseče drobovje; celo nekakšna naslada se je skrivala v tem mrtvem, brezmiselnem in nepotrebnem početju. Ranjenec je še nekolikokrat zavpil, nato je utihnil; krik je polegel do tihega in čimdalje tišjega ječanja, in ko je zamrlo tudi to, je obležal, skrčen in strašen, kakršen je bil. Upehani možje so izpustili roke in noge; padle so kakor drva. „Po njem je!" se je začulo izmed delavcev. v „Ne še!" je dejal doktor Čander važno. „To je omedlevica; srce še utriplje. Ali kmalu bo . . . Ne, zares umira!" je vzkliknil z začudenjem. Ranjenec se je tresel v konvulzivnih krčih. Naposled je obležal brez glasu. »Mrtev je!" Star človek, poln solz v očeh in na obrazu, da so se vlekle bele struge po črno zaprašeni koži, je izpregovoril, svečano in z bolestjo, po vsem videzu prijatelj mrtvega. „Molimo za siromakovo dušo!" Snel je pokrivalo in pričel moliti; nekaj glasov je odgovarjalo, drugi navzočni pa so se umeknili, z zlobo in s posmehom na obličju. 46* 724 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. „Za njegove otroke bi rajši molil, če bi mogli živeti od molitve!" je dejal potihoma mlad fant s predrznimi očmi. Doktor si je pričel umivati roke; prinesli so mu drugo vodo, prva je bila malodane sama gosta kri. Vonj krvi in svežega, osmo-jenega mesa ga je mahoma presunil z vso tisto slabostjo, ki se doslej ni bila pokazala. Začutil je, da se mu sklecavajo noge in da se nabira znoj na čelu in po životu. Jedva se je vzravnal in oblekel suknjo; ko je šel proti vratom, se je moral z roko držati stene, da ni omahnil. Zunaj se je zgrudil na klop, prisluškujoč k »zmedenemu vrvežu svojih misli, ki so se bile zgrmadile v pisan kaos brez jasnosti in brez kakršnekoli zavesti, kaj mu je storiti prihodnji hip. V rdeči zarji je stalo solnce na zapadu; dolina se je topila v mehkih obrisih, hiše v trgu so se čimdalje bolj družile druga z drugo in drevesa po nizkih gričih so metala čez travnike dolge sence, vidne daleč naokoli. Doktor se je zdrznil; znan glas ga je nagovoril in zdramil njegovo dušo iz toposti. Ozrl se je; ravnokar so odnašali mrliča mimo, pregrnjenega z rjavim platnom, polnim muh, ker je vse-povsodi premakala kri. Pri njem pa je stal inženir, prepadlih črt, in mu nudil roko. „Tudi vas je pretreslo, ki ste vajeni? Jaz jedva da sopem: jaz ne ljubim obupa. In zlasti ne obupa revščine, ki se zagrize v rešilno misel smrti s toliko besnostjo, da je ne izpusti, niti ne v odkup najhujših muk. Kako bi bil sicer mogoč takšen divji samo-umor?" „Da, vidite," je menil doktor Cander z zlobno ironijo, „v našem narodu je vse premalo estetskega okusa. Zato pa pravim, da bi propagirali lepoto: med mase ž njo! La beaute pour tous: pour la creme et pour la canaille ..." Inženir se je zdrznil nad Candrovim cinizmom. „Ali ste iskali mene?" je vprašal hlastno, z vzdramljenim glasom. „0, nikakor ne!" je odgovoril doktor z udobnostjo. „Ne dajte se motiti... Vi tako že odhajate . . . Veste kaj ? Na travniku boste srečali gospodično Karlo ... In lahko noč!" Vstal je. „Lahko noč!" je ponovil z vsakdanjo, veselo prijaznostjo. Ko pa se je že obračal, da odide, je še enkrat pogledal inženirja v obraz. »Poslušajte!" je dejal z zamišljenim glasom, kakor da se spominja davnih reči. „Veste, nekaj sem vam hotel reči . . . Toda, kaj je bilo? Da! Če se ne motim, sem govoril sinoči z vami — Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Cander. 725 kaj ne da, z vami? — o tistihle — ej, no, kako jim že pravijo? — o govnobrbcih ... Ali še veste? Vidite! Tisto reč sem danes natanko premislil in preštudiral, in kakor se mi vidi, tako vam povem, da ne bo krivega spoštovanja: stvar je namreč ta, da sem tudi jaz govnobrbec!" Inženir je na široko odprl oči: „Kaj pravite, človek božji?! Kaj pomeni . . ." Ali doktor je že stopal, naglo, s slokim hrbtom, roke mahajoče ob životu. Panama mu je čepel po strani, amerikanski čevlji so orali črnikasti prah, ki se je v debelih meglah dvigal izpod korakov. Od rudnika se je vila cesta za prijaznim gričem z majhno, sivo cerkvico; slive so rasle po zelenem bregu, izmed njih pa je gledalo par nizkih, rjavih, lesenih koč, svetlookih v večernem solncu, in prijaznih, kakor da bi klicale: — Tukaj je naše kraljestvo, ki ga še ni ogabil vseobči napredek človeštva! — Ob tistem griču se je dvigala cesta v klanec: na drugi|strani je bil borov gozd, redek in kakor razsekan v solnce in senco. Od-ondod pa je šlo zopet navzdol, polagoma in počasijkakor življenje brez razburjenja, dolgočasnemu trgu v naročje. Nad to simboliko je doktor obstal in se je udaril z roko po čelu: „Zdaj je dopolnjeno ... In jasno je, da je vse življenje izgubljeno, življenje človeka, ki je lagal v mislih in v dejanjih, pa ves dolgi čas ni našel minute, da bi mogel živeti in povedati svojo resnico . . . Tistemu človeku pa je ime blagorodje doktor Ambrož Cander, ki je že davno umrl in hodi zdaj okoli, čuden mrtvec med živimi ljudmi ..." XVIII. Vse slike so se zlile v nekaj sivega, čimdalje svetlejšega in vse bolj in bolj podobnega zgodnjemu jutru, kakršna so pač jutra v tihi sobi, ko šinejo prvi žarki skozi okno in razgrnejo po vseh robovih pohištva bledo in nežno rumenkasto luč, ako leži človek na podu, oči obrnjene v strop, trepalnice težke od žganja, glavo kakor nabito z besnimi strupovi, v zraku, nasičenem z izhlapinami razlite pijače in s soparnim, demonskim vonjem tujih cvetlic. Doktor Cander je videl, da je jutro, in je nejasno, kakor s slutnjami, začutil svoj položaj. Oprl se je s koleni in z dlanmi, oprijel se naslanjača in vstajal, dokler ni vstal. Pred okno je pri- 726 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. hajala svetloba; cel pas je že bil nad mestom, ki se je gibalo in oglašalo. „Dihati ne morem!" je rekel sam pri sebi; ko pa je nameril korak in iztegnil roko, da odpre zaprto okno, je zapazil, da se gibljejo vsi predmeti v naglem, nervoznem, nad vse mučnem in zoprnem nihanju. Zbal se je slabosti in toliko da se je še pravočasno spustil v naslanjač. „Gilda . . . Konjak . . . Čudne, hudobne sanje ..." Ta trojica reči se je tako neposredno dvignila v spominu, da so se ustnice premeknile in zašepetale. Ali že naslednji hip je padel čez vso pritajen top, napol pijan, napol onemogel usmev. In zopet ga je objelo spanje, težko, trudno spanje brez slik in brez snov. Tuintam se mu je zazdelo, da se premika; včasi se je razkinila tema in pretrgalo se je molčanje: morda so govorili glasovi, ljudje so se nemara gnetli okoli njega. Morda je vstal tudi on, govoril in hodil; in nemara se ni zgodilo prav nič, kajti v ko se je doktor Cander prebudil, je vedel le to, da se je zdajci zdanilo pred pogledi in da je nekaj Črnega, vsesplošnega, vse misli pregrinjajočega izginilo in propadlo kakor strah. Zelo nenavadno življenje se je bilo začelo. Na omarici tik postelje so stale raznovrstne stekleničice, — kajti doktor je ležal na postelji, dasi je bil zaspal v naslanjaču, — na njegovem čelu je hladila mrzla, namočena ruta, okno pa je bilo odprto in senčnice spuščene. V tistem polmraku se je zavedel samega sebe. „Kje sem?" je bila prva misel. „V sobi... A to ni moja soba! Kdaj je v moji sobi po dnevi tema? ... In vse te komedije: steklenice, obkladek in ostalo! — Pač, tam visi moj klobuk; omara je kakor pri meni, svečnik z bronasto plesalko — in vaza — a kje so Gildine rože? Videl bi jih in poduhal: njih vonj je bil močan kakor ljubezen ... Nazadnje sem vendarle pri sebi... Samo te komedije! Kateri tepec jih je napravil?" je zakričal naglas, tem bolj srdito, čim je takoj začutil, da se bori z naporom. Za posteljo se je nekaj zgenilo; premaknil se je stol, mlada ženska glava s širokimi lasmi rjave barve se je dvignila, kakor da je bila doslej v zamišljenosti podprta z dlanjo. „Kaj izvolite, gospod doktor?" je vprašal glas služabnice Katarine z veselo plahostjo. „Kateri prokleti tepec je spustil senčnice?" se je srdil doktor Cander, sedeč na postelji in čuteč, da so ga razpravili med spanjem. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 727 „Koliko je ura? V tej temi sem zaspal in zamudil ves dan ... Ali si se ti drznila?" „Ne jaz!" je jeknila Katarina, kakor da je bila beseda udarec. »Kako bi jaz, kar sama od sebe?" »Kdo je bil torej? In kdo mi je položil to cunjo na čelo?" Obkladek je zletel v kot. „Ali se prav nič ne spominjate?" je izpregovorila Katarina s strahom; njene velike oči so bile polne širokega strmenja. „Seveda, saj se ves čas niste zavedeli... Bolni ste, ne premikajte se preveč, gospod doktor!" „Vrag je bolan!" je zarenčal Čander. „Kaj je bilo? Govori! Kdo si je izmislil, da sem bolan? Pijan sem bil, to je vse; pijan sem bil, pa sem menda obležal pod oknom; in komu je prišlo na um, da je delal iz pijanca bolnika?" „Gospod Zima je bil tu, vaš prijatelj; on vas je pregledal in položil v posteljo . . . Ves se je prestrašil; tri ure je bil pri vas, nato, ko je moral iti, je ukazal ..." »Kdo?" ^ Doktor Čander je besno skočil na tla, ne Čuteč nikake slabosti več, ter se je postavil pred Katarino. Ženska je prebledela kakor zid; zgenila se je, kakor da hoče bežati, a le za hip. Nato se je počasi, trepetaje vzravnala in je ponovila z zamirajočim, šibkim glasom: »Gospod Zima." »Doktor Zima?" »Da, gospod doktor Zima ..." „Česa je iskal?" „Tu je bil, slučajno se je oglasil, ko ste ..." Katarini je zastal glas. „Ko sem kaj? — In kje so cvetlice, ki so bile v vazi?" se je razljutil doktor. „Tiste cvetlice?" je ponovila Katarina. »No da, tiste!" »Tiste rdeče?" »Rdeče, da! Govori! Kam si jih zapravila, živina?" »Tako so dišale . . . Vso sobo so bile zastrupile; in vi ste imeli okno zaprto ..." je govorila ženska v pretrganih stavkih. »Gospod doktor Zima je dejal, da so vam škodile, poleg pijače ... Takrat sem jih vzela, jn ..." »Kam si jih dala?" je kriknil Čander. 728 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. Katarina se je stresla po vsem životu; na licu in v očeh je bilo nekaj kakor upornost, ki se boji izbruhniti. „Vrgla sem jih proč!" je odgovorila s trdim, skoraj rezkim glasom. Doktor, ki je tačas odpiral okno, da je planila luč kakor na svetlih konjih v zamračeni prostor, se je mahoma obrnil nazaj in priskočil. Vse črte njegovega bledega obraza so govorile o brez-miselni krutosti. „Predrznila si se! Počakaj, prokleta sužnja! Tu imaš!" In z besnostjo, ki ga je naslajala, je udaril strežnico po desnem licu, s členki obrnjene roke. Obstal je, za trenotje, kakor da pogleda učinek; nato je udaril drugič, tretjič, četrtič. Katarina je pokrila obraz z rokami; stisnila se je k zidu, ne da bi poizkusila bežati. Njeno telo je trepetalo ob udarcih, zvijalo se, prosilo z vsemi gibi bolečine, toda iz ust ni bilo glasu. Doktor Čander je suval z naslado, v zagonetnem orgazmu, kakršen se ga je polaščal zadnje čase zelo neredkokdaj: po rokah, v prsi, ki so se prožno vdajale pod prsti, v život, v noge in v hrbet, ki se je nastavljal od strani; naposled, ko so se roke utrudile, še z nogami. Začutil je upehanost in pene na ustnicah; poslednjikrat, z viškom napora, je sunil z desno nogo, Katarino ravno v sredo krila. Takrat je zaječala; vrgla se je naprej in objela doktorju noge, tresoča se neprenehoma kakor kaznjen pes, in vsa ječeča, ječeča ... Doktor Čander se je iztreznil; hipoma je zagledal samega sebe v nelepem položaju, zavedel se je estetike življenja in se rahlo, mirno, s kretnjami, ki so bile preračunane po vseh pravilih dobre teatralike, osvobodil Katarininih rok. „Vidiš, to imaš od svoje trme in ljubosumnosti!" je dejal s prijazno osornostjo pravičnega očeta. »Zakaj si zavrgla cvetlice? Zato, ker si bila ljubosumna! Kako moreš biti ljubosumna? Ti vendar veš, da med nama ni govorjenja o takšnih rečeh . . . Kar je včasi, je samo tako . . . ker sem tvoj gospodar ..." „Moj gospodar!" je potrdila Katarina, obraz še vedno zakrit, z bolestnim glasom skrajne vdanosti in pokorščine. Prsi so se ji dvigale v krčevitih sunkih; kolena so se pričela premikati, in tako je kleče, drsaje prispela do doktorja, ki je sedel zopet v naslanjaču. Njegove oči so se spustile do nje in so zagledale beli, skoraj voščenobledi tilnik, ki ga je bil zapeljal prvi dan njene službe in ki ga še danes ni mogel videti, ne da bi ga zagrabila strast. Hlastno, divje jo je prijel za rame, tako da se mu je spustila njena glava Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 729 med kolena. Sklonil se je nizko, čisto nizko in je pričel poljubljati preko lastne želje, s tistim naporom, takorekoč s tisto nepreplašno pridnostjo upehanega, oslabljenega in bolj ali manj izžitega nagona, ki išče utešenja v navajenem veselju. Katarina je imela mehko, sladko polt in lase, ki so dišali z močnim, krepkim duhom, dasi ne tako vroče in dražeče kakor Gildini lasje. Bila je še mlada in čudno vdana. Doktor Čander je nazival njeno brezmejno vdanost v samotnih premišljevanjih eno izmed skrivnostnih historij svojega življenja. Ko se mu je zazdel ta prizor brez zmisla in smešen za človeka, ki bi ga gledal Od daleč, je rahlo odrinil služabnico. Ostala je na kolenih; roke so se ji sklenile in povesile do tal, obraz pa, svetal od solz in od bleska oči, se je dvignil in nasmehnil od sreče. v „In zdaj povej, kaj se je zgodilo!" je ukazal doktor Čander. „Napil sem se, padel s stola in zaspal; to vem. Kdo me je našel? In kaj je bilo kasneje? Povej mi vse, vse ..." Katarina je pričela pripovedovati. „Davi, ko sem vam prinesla zajtrk, so bila vrata zaprta. Počakala sem še dve uri; ključ je bil znotraj, vidite? In potem, misleča, da se vam je zgodilo kaj zlega, sem odprla ona vrata — tam, iz druge sobe; v tistih je bil ključ ..." „Kako je mogoče?" se je začudil doktor. „Ne spominjam se, da bi bil zaklepal: saj nikoli ne zaklepam, kadar ležem spat! — In dalje?" „Našla sem vas v naslanjaču. Težko ste dihali, bili ste bledi, videla sem, da ni vse v redu. Ko sem vas pričela dramiti, ste pogledali s takšnim čudnim, steklenim očesom, in blesti se vam je začelo, vstali ste, hodili ste po sobi, govorili ste o Jerneju Cepudru in..." Katarina je zardela in umolknila. „Nato je prišel Zima ter me proglasil za bolnika: delirium tremens! Tako je bilo, saj si mislim; ali ne?" Služabnica je poljubljala njegovo roko, vestno in z natančnostjo, kakor da bi preštevala mnoge prstane doktorja Čandra na desno in na levo, vselej tik pod kamenom. On je med tem v duhu obnavljal čudne sanje nocojšnje noči. „Prokleta reč!" je zaključil sam pri sebi. „V meni je nekaj skritega in mističnega, podobnega živali, ki prebiva v srcu; ali ne živali, marveč demonu: on ima knjigo življenja in piše vanjo vse, in kar na lepem, ko. se ne nadejam in jedva še včasi od daleč mislim na davne stvari, jih razvije v neumno, rekel bi — noro ko- 730 Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. medijo z vsem, česar je treba: s konfliktom, z zgradbo in jasno razdeljenimi prizori. Čemu to? Ali, da mi dokaže, kako daleč sega volja človekova, kadar je sklenila brisati in uničevati v lastni duši? Da zagreni življenje, ki sem si ga izbral v nadomestilo? Da mi odgrne zastor nad blizobližnjo bodočnostjo, ko bi bil moral tudi brez sinočnje noči in njenih sanj izprevideti, da sem metal svoje dneve v zavrženje, kakor tisti, ki zaigra pol premoženja in raztrosi še ostalo, češ: hočem se prepričati, da je imetje glupost in ana-hronizem?" Ta poslednja misel se je zajedla vanj tako hudobno, da je začutil: zdajzdaj se mi izpremeni obraz. In ker ni hotel, da bi služabnica ugibala njegove misli, je dejal z mahoma osornim glasom : „ Katarina, idi . . .Tvoj gospodar premišljuje, ne moti ga!" Katarina je vstala, kakor da bi se ji mudilo za ceno vsega zveličanja storiti po doktorjevem povelju. Vstala je, s povešeno glavo, oči zakrite od dolgih, nekmetsko lepih trepalnic, in odšla brez besede, s tihimi, boječimi koraki. Doktor Cander se ni ozrl za njo; toda ko je odprla vrata, je čutil, da ga je pogledala s svojim skrivnostnim, obožujočim pogledom, preden je zapustila sobo. In jedva je ni bilo, že so se mu obesile črte lica v izrazu obupnega strmenja. Mehanično se je dvignila roka in je udarila po čelu. „Torej vendarle," je mislil tako glasno, da se je prestrašil zvoka besed. „Prokleta ali blagoslovljena bodi resničnost mojih sanj! Prav tako, da, prav tako se mora zgoditi... Pisano je bilo, da se zgodi! Usojeno je bilo, da nepopravljivo izprevidim puhlost svojega življenja; usojeno, da zagledam svojo laž v kričeči dnevni luči in da okusim tisto zavist spoznanja: vi drugi ste poznali srečo, — jaz je nisem; vi drugi ste živeli resnico, — jaz je nisem, marveč sem kričal na vse grlo, da bi prevpil njen glas, ker je govoril sramoto Ambroža Čandra pred njim samim, kadar je bil sam s seboj!" In zdaj se je zbal samote in smrti. „Prišel bo dan, ko se razprši prah; prst se vrne k prsti in duša ugasne, tista duša, ki je bila pečat višje in vendar svoje popolnosti, da bi se z gorkoto ljubezni vtisnila živemu človeku, krvi od moje krvi, duši od moje duše, ter se nadaljevala v nesmrtnost... Prepozno je; maščevala se je zatajena resnica , . ." Odnekod, kakor iz tal, je bliskoma vzniknila nepoznana, mogočna želja, čudna in smešna, kakršne doktor Cander prej ni poznal. Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 731 „Imeti otroka!" Izpregovorila je glasno kakor krik v praznoti; vse utripanje misli se je oprijelo njenih besed in jo pričelo ponavljati brez nehanja. „Hm!" je dejal doktor sam pri sebi. „Pa tisto? Ne, tisto je že davno izbrisano in nevredno strahu . . . Moj^ Bog, če bi storil, kar mi je prišlo na um! . . . Hahaha! Doktor Čander — snubač! Ne, čemu? Vse so ... tako in tako; o tem ni govora. Vzel bi žensko brez pohujšanja v duši, brez upornosti v srcu: takšno, ki bi bila srečna, da sme biti sužnja moje tolažbe. Žensko, kakršna je Katarina ..." Zazdelo se mu je, da se blazno mudi: čez minuto je prekasno. Zdaj bi rekel veliko besedo: da pade, preden se vnovič zarezi hudobni um ; zdaj, nemudoma! Poklical je Katarino. Prišla je, obstala za vrati, na obrazu rdečica, v očeh pričakovanje. „Pojdi bliže!" je dejal doktor, pijan od veselja nad samim seboj. Prijel jo je za roko, kakor bi pač prijel ljubljeno devico; tako nemara, kakor je prijel Blanko v svojem snu. Katarina je šla voljno do kanapeja in sramežljivo povesila obraz, ko je morala sesti k njemu. „Ne!" je čepnila, kakor nehote. „Vrata so odprta; naj grem in zaklenem ..." „Ali, kaj misliš!" je vzkliknil doktor, jezen sam s seboj, da si je pokvaril čisti slog prizora. „Saj mislim samo . . . vprašati te hočem, Katarina: ali mi odpuščaš?" „Kaj da bi vam odpustila?" se je začudila služabnica. „Vi odpustite meni ... Vi ste gospodar: odpustite mi, da sem zavrgla vaše rože!" „Ne za tisto, Katarina: prav je bilo, da si jih zavrgla. Dišale so kakor kazen božja... Ampak, drugo mi odpusti, in vse mi odpusti, vse, vse! In povej, Katarina: ali bi ti hotela biti moja žena?" Katarina je na široko odprla oči; pogledale so topo, brez umevanja. Nato je zardela; nasmehnila se je z neumnim, srečnim usmevom. Polagoma in tiho so se spustila kolena do tal; pokleknila je pred gospodarja in je šepnila z jedva slišnim glasom : Bi'" Doktorju se je zazdelo, da mora njegovo obličje ta hip izraziti srečo in zadovoljstvo. Dvignil je obraz, zagledal je napor svojih črt —- in mahoma, treskoma se je izsul v brezumen smeh, ki je donel Katarini tako strašno in nenavadno, da se je brž umeknila, 732 Rafael Mirt: Mir in smeh. v „Ne, ne!" je dejal Ambrož Cander. „Sužnja moja, ne zameri, to je bilo kar tako ... In zdaj, tu imaš, prinesi šampanjca, tega in tega ... Ali si zapomnila?" je poklical za njo. Katarina je odšla z ubitimi, drhtečimi koraki, kakor pijana. Blagorodje doktor Ambrož Čander je tačas odklenil omaro in vzel iz spodnjega predala dragoceno turško pištolo, ki mu jo je bila podarila miss Edita. Cev in ročaj sta bila vložena z zlatom, na prašnici je bil še nedotaknjen smodnik, ki ga je nasul doktor v nedavni uri, iz umetno kovane bunke pa je hudobno mežikal velik brušen smaragd. Mir in smeh. i. * akor mučen san v omami to življenje je med vami; tujec sem med vami jaz, ki je zgrešil pot in čas! 2. Poglej, o človek, črvom gnusna hrana! Čemu sovraštvo, bratomorni boj? Čemu nemirnost tvoja neprestana in kaj od vsega v grob odneseš svoj ? Zaman je pevca glas in klic preroka, kot gluha množica naprej drevi. Vihar pod mano doli vriska, joka, ječanje hrope smrti in strasti. Vrtinec doli tam divja pošastno, svetost razplakana, razkošen greh. Nad vsem caruje, vlada veličastno moj duh, moj tihi mir, moj srečni smeh! 3. Tam na poljani ravni in široki, kjer pno brez konca se neba oboki; ob cesti beli tam, ob cesti vroči, kjer peša dan v samoči in nemoči —