|
Šepasti Tinče pripoveduje:
No dobro 1! Pa bodi, če že hočete vse izvleči iz mene! Moja misel je ta, da mora biti človek dobrega srcasrcá, pa je vse dobro! Prisiliti se ne dadá nobena reč, ali dober človek lahko izhaja tudi v zakonu. Proti zakonu torej ne govorite, dobra reč je in od BogaBogá postavljena! Smijali se mi bodete, pa nič ne dedé, srečen sem bil v zakonu, in ta je resnična. Dober človek sem in sem bil vselej!
Kje sem prvič pogledal na ta svet, ne vem in tudi nikoli ne zvem. Nekdaj poleti je prišla v Vinharje mlada, zanemarjena ženska, in lačna je bila tudi. S seboj je nosila v slabih cunjah zavito breme, in to breme sem bil jaz, ki vam pripovedujem vse to. Pri Komar-jevihKomarjevih je prosila večerje in prenočišča. Dobila je večerje, spat pa so jo poslali potem na listje, njo in otroka. To že vse veste, no dobro, pa se mora venderle povedati, da bodete nat6nató še bolje vedeli, kak<5kakó je vse prišlo potem.
Drugo jutro je vpilo otročeotročè v listnici, ženske pa ni bilo. Noč jo je bila vzela, ali mene je pustila Komarjevim v dar, ker so ji bili dali večerjo in prenočišče. Bila je ubožica, grozna ubožica, ker bi sicer ne bila takotakó ravnala z rodnim otrokom. Bog ji odpustiodpústi, kdaj sem ji že odpustil jaz!
Komarjevi pa me niso vrgli pod kap; malo so vpraševali za žensko, no dobro, potem pa so me obdržali za svojega in pri bo- Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 517 gatejšihbogatejših niso beračili, da bi me bili vzeli. Tudi okrog občine, ki itak nikomur ne dadá ničesar, niso moledovali, da bi bila kajkàj pomogla. SamiSamí so me imeli, in to vse veste, da jim ni preostajalo prav nič in da jim je dostikrat hodila prav zelozeló pičla. Pa so bili dobri ljudje\ljudjé in Bog jim daj večno vzveličanje vsem tistim, ki so že pomrli iz njih srede!
Sedem deklet je bilo pri hiši, in njivice so bile majhne, in malo se je pridelavalo. To morate vedeti, kak6kakó so morali delati, če so hoteli živeti! Pri njih sem se privadil dela takotakó, da mi ni bilo treba pozneje beračiti. Sedem deklet je bilo, in vsa je moral stari Komar za praznik lepše oblačiti, kar ni bila šala, prav nikaka šala! Lenčika je bila najmlajša in po moji sodbi tudi najzalša. Umela sva se posebno, ker sva bila skoro tistih let. Tudi pozneje, ko sva prišla v dobodôbo, ko mladost znorfznorí, imela sva se rada kakor brat in sestra. Pa drugega nič, saj vidite, kakšen sem. Na obrazu nič, na drugem telesi nič. Leva noga pa še krajša od desne, da hodim kakor staro moto-vilomotovilo. Na kajkàj takega se mlada ženska ne ozreozrè. In tudi Lenčika se ni zagledala vame, kar se mi še danes ne vidi čudno. Bil sem pač že takrat dober človek in imel sem dobro srcesrcé. Pa kaj gleda mlado dekledeklè na kaj takega, in tudi Lenčika ni gledala. Kar itak vsi veste! —
No dobro 1! Ostal sem pri Komarjevih, dokler nisem bil za delo. In lepo so ravnali z mano, in prav prav radi smo se imeli. Potem, ko sem le nekoliko dorasel, pa sem šel služit ter sem v pogorji pasel kozekozé in ovce. In rad sem služil, ker sem že čutil — četudi sem bil otrok — da jim ne smem delati nadloge, ko vender nisem bil njih otrok. Vidite, pošteno sem se preživel, in vsak krajcar sem deval na stran, ker sem se bal beračenja na stare dni. Tudi sem nekoliko kup-čevalkupčeval, sedaj z jajci, sedaj z borovnicami, sedaj z žaganjem in tak6takó po vrsti. Jedna reč in druga, ko sem imel osemindvajset let, kupil sem Hiščarjevo kočo na griči. Nekaj sem plačal, nekaj sem napravil dolgadolgá, pa sem le imel svoje selišče. In ta je prva!
V tistem času je doletela Komarjeve velika nesreča. Spomladi je starec trebil drevje, pa se mu je zlomila veja, in padel je z debla. Pohabil se je do smrti, in hiša je izgubila gospodarja. Siromaštvo je siromaštvo, in nesreča pride malokdaj sama. Tudi h Komarjevim je prišla še druga nesreča. Kaj bi vam pravil ? Lenčika se je bila spečala s Pečarjevim starejšim, in stvar ni ostala taka. Takrat, ko je bila največja sila, da bi jo bil vzel, pa je Pečarjev Miha izginil in se potegnil v Ameriko. Tja so takrat prav močno zahajali od nas, in tudi Jernač izpod Skale je bil, kakor nam je pravil, med tistimi, ki so se odpeljali čez morje. Prav takotakó je bil ž njimi Pečarjev Miha, tu v 5*8 Dr. Ivan Tavčar; V Zali. Vinharjih pa je pustil dekleta v skrbehskrbéh in sramoti. In to ni majhna reč, najsi pride kajkàj malega vmes. No dobro! —
Morda dve leti je bilo potem. Na praznik sv. Vnebohoda sem šel k deseti maši v Poljane. Lep dan je bil, ali nekaj je govorilo v meni: »Vzemi dežnik s seboj, ker se ne vevé, kakšno bode vreme.« In res sem bil sam v cerkvi z rdečim dežnikom. Dober mora biti človek, pa oprezen. In prav to opreznost moram zahvaliti, da sem zlezel v sveti zakon. Zaradi nje sem vzel tisti dan dežnik pod pazduho in zaradi tega dežnika sem dobil ženo, ki bi je drugače ne bil dobil.
Po maši sem stal pred cerkvijo, in k meni je stopila Komarjeva Lenčika. Prav bleda je bila in prav drobna. Pa kdo bi ne bil bled in ne droben, če tičitičí tisti, ki bi sam mogel pomagati, nekje v Ameriki in če nam ni pustil drugega nego otroka, ki jejé in troške dela! Kdaj je že nisem bil videl 1! In po pravici rečem: Nič rad nisem zahajal v hišo, odkar si je dala opravka s Pečarjevim. Odkar pa stvar ni bila ostala tal<6takó, pa me že celoceló ni bilo blizu. Vse to mi ni bilo všeč, to veste, in če bi bilo šlo po mojem, Komarjeva Lenčika ne bi bila nikdar pogledala Pečarjevega Mihe. On nič, ona nič, in sedaj mi povejte, ljudjeljudjé božji, kaj pride iz tega ? Nič, ali pa kajkàj takega, kar je še menj nego nič. No dobro!
»KakoKakó je, da nič ne prideš?*« vprašala me je, »in kaj smo se ti zamerili, da ne prideš?«
»Kaj bi hodil,« odgovorim ji, »saj veš, da je opravka dosti in da tudi težko lazim v grič.«
Sevč"Sevé, pravega vzroka ji nisem povedal, ker mora biti človek dobrega srcasrcá. Bolje, da zamolčiš, kar užali bližnjika, tebi pa nič ne koristi I!
»Mati mi je dejala, da bi s teboj rada govorila o tem in 6nemónem. Saj veš, kak6kakó je težko, če zgolj ženske gospodinjijo pri hiši! Rekla mi je, da bi šel z mano po maši in da lahko ješ pri nas, če ti je prav!«
»Pa grem, Lenka, prav rad grem!«
TakoTakó sem ji odgovoril. In šla sva. Po Vinharski grapi sva kresala, molčemolčé in počasi. Kaj sva tudi hotela govoriti, in zatozató je bilo najbolje, da sva molčala. Ko prideva do klanca, tam gorigôri proti Muhi, prevleklo se je že vse obnebje s črnimi oblaki, in v Kotu se je pričelo bliskati. In ne dolgo, in vlila se je taka ploha, da je bilo vse v nitih po zraku. Takrat se je izplačala moja opreznost, in razpel sem široki rdeči dežnik, da je bilo strehe obema dovolj. Pod to streho sva tičala, ali prestopiti se nisva mogla, ker bi naju bila ploha zdajci Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 519 premočila do kože. Obstala sva torej na mestu in se skoro tiščala drug k drugemu, ker je lilo kakor iz škafa. Sedaj sem ji še bliže videl v obraz, in rečem: bila je bleda in upadla, da me je bilo karkàr groza. Vedno tudi nisva mogla molčati. Torej sem dejal:
»Ali ti kajkàj piše onióni iz Amerike?«
»Nič,« odgovoriodgovorí mi zamolklo.
»In denarja ti kajkàj pošilja?«
»Nič!«
»Lepa je ta,« mislim si, »pisma nič, denarja nič, lepa je ta!« Zatorej še vprašam:
»In dekletce, kakšno je? Ali se ti dobro rediredí?«
»Malo že govorigovorí! In vsi pravijo, da mu je zelozeló podobna!«
»Lepa je ta! Pa pisma nič, pa denarja nič. In v Ameriki pravijo, da se takotakó lahko prisluži denar!«
»Oj, moj Bog! Oj, moj Bog!« vzdihnila je in že je imela polne očiočí samih solzasolzâ. »In zadnjič je prišel Brinovčev iz Amerike, in po njem mi je poročil, da se ženi v Ameriki in naj ga ne čakam, ker ga ne pričakam do sodnega dnedné!«
»Ta zverina, ta zverina !« In povem vam, da bi bil v tisti dobidôbi Pečarjevega najrajši zadušil. Pa ga zaduši, če ga moreš z rokami čez morje!
»Moj Bog, ko bi le otroka ne imela!« Že je zajokala, in tudi meni se je milo storilo. Pa komukomú bi se ne, če je kajkàj takega! No dobro!
»Veš kaj, Lenka,« odgovorim ji, »brezpametna ne bodi in ne jokaj se! CeČe se oženi v Ameriki, naj se! Bog že v6vé, kaj dopušča; da pa temu malopridu — in najsi je v Ameriki, ne bode dal sreče, to je jedna! Kaj bi ga čakala, omdžiomôži se tudi! To je druga!«
»Kdo me vzame,« zastoka Lenka, »kdo me vzame z otrokom?«
»Kdo te vzame, Lenčika? Če drug ne, vzamem te pa jaz, in prav rad te vzamem in tudi z otrokom!«
TakoTakó sem ji odgovoril,- ne prepogumno, in malone sram me je bilo. Potisnil sem ji dežnik v roko in dejal:
»Imej ga, da se ne premočiš! Pridem jutri, in z materjo se dogovorita in dobro premislita vse! Hišico imam, deset mernikov je posetve, in dve kravi preredim brez težave. Jedna reč in druga, dolgadolgá ni preveč, pijem ne, delam pa rad. RazgovoriRazgovôri se z materjo, po odgovor pa pridem jutri! Oni v Ameriki naj se pa oženi, pustipústi ga, naj se oženi!«
To rekši, spustim se nizdolu, dekleta z dežnikom pa pustim v klanci, in takotakó me je bilo sram, da se nisem upal nazaj pogledati proti nji, ki sem jo ravnokar snubil za ženo svojo. KarKàr tekel sem neprestano, in dež je lil in premočil mi je vsako krpo, da je karkàr curljalo po meni. Pač, jedenkrat sem se venderle obrnil in zakričal:
»Veš, otroka pa tudi vzamem, da veš!«
Potem pa sem tekel ves zasopel proti Poljanam. TakoTakó sem se ženil, da veste! No dobro !
Drugo dopoldne se res primotovilim h Komarjevi hiši v Vin-harjihVinharjih. Nekaj od vasivasí stojistojí, in polno orehov, visokih starih dreves, je okrog nje. Nič mi ni bilo dobro pri srci, ko sem prihajal bliže. Bal sem se, po pravici rečem, bal sem se, in čudno mi je bilo tudi zatozató, ker je le nekaj posebnega, kadar hodi možak za žensko, da bi se vzela.
Prišel sem skoro do hiše in dobro sem slišal, da so se zaprla vrata nekje znotraj. Morda odhaja tuj človek, in ta naj me vidi, mene šepastega snubača! Zdrknem za bližnji oreh, da bi se skril. Pa je bila nepotrebna ta plahost. Nikogar ni bilo iz hiše. Izza orehovega debla se nekoliko ogledam : nasproti mi je bilo odprto okno, da sem videl ravno k mizi v hišo. Pri nji je sedela Lenka in glavo — morda jo je bolela — opirala si je na levo roko. »Slaba kaže,« mislim si, »dekledeklè je prezamišljeno, in poznapozná se ji, da tudi ni spalo ponoči. Še vedno pričakuje snubača iz Amerike!« — Po hiši je hodila mati Ko-marjevaKomarjeva in nekaj godrnjala. »Vrag vseh vragov,« mislim si, »prav slaba kaže; stara se grdo držidrží in gleda kakor osat. Slaba kaže!« No dobro!
»BogaBogá zahvali na golih kolenih,« pričnepričnè starka, »da te hoče! Kam pa bodeš na stare dni, ker to vender vidiš, da večno ne bodem živela ? In če umrem, pa se vas oglasi sedem, in sedaj preštej, koliko pride na jednega!«
»Ko bi le ne bil takotakó grdigrd!« odgovori Lenčika. »Če pojdeva iz cerkve od poroke, zibal se bode ob meni in vse se bode smijalo! Ljubi moj Bog, ti meni pomagaj!«
»Kdo bi se ti smijal? Pameten človek ne! CeČe pa se smejejo prismode, naj se! Ali st6ristóri, kar hočeš! Čakaj 6negaónega in njega lepote! Morda le pride sodni dan, kakor ti je dal poročiti!«
»Ne morem ga pozabiti, mati,« odgovoriodgovorí Lenka, »in najsi ravnaravná še takotakó grdo z mano! In pozabila bi ga ne, četudi vzamem Tinčka. Žena bodem njegova, pa vender ne žena! In kaj bi bilo ? Tepel bi me in tepel tudi otroka!«
Takrat se nisem mogel zdržati za svojim orehom. To dekledeklè je čisto napačno sodilo o meni. Stopil sem torej k oknu in dejal:
»KakoKakó vender govorišgovoríš takotakó, Lenčika ? Saj me poznaš in veš, da sem dober človek. Da bi tepel tebe in tvojega otroka, tega se nikar ne boj! Če bi se oženil, oženil bi se z dobrim srcem. Usmiljena si bodeva drug drugemu, Lenčika, in če me ne bodeš imela rada — kar je težko zahtevati in česar tudi ne zahtevam — videla bodeš, jaz bodem zmirom rad imel tebe in otroka. Le vzemi me, Lenčika, in kesala se ne bodeš nikoli!«
S takimi lepimi besedami sem jo pregovoril, tem lože, ker je tudi starka neprestano režala vanjo in ji pripovedovala, da bode drugače prav gotovo beračila na stare dni. Kak6Kakó bi se ubožica še ustavljala ! Ali naj bi šla služit? Kam pa z otrokom? Vsakomur je hudohudó, če' je v taki stiski, najhuje pa ženski, kadar se je prej spečala z moškim, ki ni nič vreden, kakor ni bil nič vreden Pečarjev Miha. No dobro 1! —
Udala se mi je, in h gospodu sem šel, da naju je dal na oklice. Prismode so se smijale, ko so naju poročali pred velikimvélikim oltarjem svetega Martina, pametni ljudjeljudjé pa so govorili, da je storila prav, ker me je vzela. Pametni ljudjeljudjé so namreč vedeli že takrat, da sem dobdobrega rega srcasrcá, da bi vsaka ženska lahko izhajala z mano. Tudi Lenčika bi bila, samosamó da je hotela. Pa ni hotela, ubožica ni hotela!
V ponedeljek je bila poroka. Godcev nisem najel, nekaj poličev vina sem plačal pričama v gostilni, pa je bilo vse opravljeno!
TakoTakó sem bil oženjen in prav srečen sem bil, ko sem privedel ženo pod svojo streho. Pa se je tudi precejprécej poprijela gospodinjstva, da je bilo karkàr veselje. Pometala je, pomivala in brisala, da se je karkàr izpremenila vsa hiša, da je malone nisem spoznal! Kdor je pameten, naj se oženi! Moja prva in zadnja beseda je ta. Oženjen sem bil, pa v se ne kesam. ZeŽe zaradi tistih prvih dnij po poroki ne, ker so bili vsi lepi dnevi!
V ponedeljek je bila poroka. V četrtek potem mi je dejala žena: »Vzemi samotežnik in pojdi po balo v Vinharje!«
Vzel sem torej samotežnik in se odpravil na pot. Pri veži je žena še zaklicala za mano: »Pa otroka tudi pripelji!«
»To je jedna, da ga pripeljem!« odgovoril sem veselo. Po pravici povedano, tudi jaz sem si želel otročička v hišo, ker je bilo to ponižno, tiho in človeku takotakó udano otročeotročè!
V Vinharjih ni bilo kajkàj naložiti. To sami veste! Starka mi je sicer nekaj trobila na uhouhó, da Lenka že po materini smrti dobidobí svoj 522 Dr. Ivau Tavčar: V Zali. delež, da ne bode zapuščena in da ne pride praznih rok pod mojo streho. Pa so bile samosamó besede in drugega nič! Vesel sem bil, da sem dobil ženo, in še takotáko, kakeršna je bila moja Lenčika 1! Za drugim pa nisem gledal. ČemuČemú neki, in kje naj bi se bilo tudi jemalo!
Naložil sem majhno, plitvo skrinjico in v nji malo, prav malo prazniških cunjic. Tudi staro zibelko sem naložil, da bi imelo otročeotročè kje spati. Pa sem jo nekaj založil, da je ni opazil vsakdo, ker sem predobro vedel, da se bodo zijala prodajala za mano, kadar bodem vozil »balo« po vasi. Tudi sem si mislil, da bi nji ne bilo všeč, če bi se zibelka ne skrila. CeČe je človek v nesreči, takoj so neslani ljudjeljudjé z neslano besedo pri rokah in se šalijo s siromakom! Pač pa sem vzel otročička na voziček; v skrinjo živalce nisem mogel zapreti, ker bi se bila zadušila. To je gotovo. Zatorej sem si mislil: »Kaj mi do vsega poljanskega svetasvetá!« pa sem otroka naložil na voz, da ga je opazil vsakdo, komur se je poljubilo. Od veselja je dekletce vriskalo, ko sem drdral s samotežnikom od Vinharjev nizdolu in pri tem še vestno pazil, da mi ni padlo z vozička in prišlo kakokakó v nesrečo. Pri otrocih moraš vedno paziti, to vem dobro, najsi nikoli nisem imel svojih!
Ko pripeljem svoje bremce — živo in mrtvo — tam dolidôli do sredi vasi, stal je človek na vaškem mostičku. In njemu na ljubo je bilo vse po konci! Na mostiči je stal in imel poslušalcev, da se je karkàr trlo. Stari Prodovec, stari Primož, stari Zrinec in še obilo drugih je tiščalo tja, kjer je omenjeni človek prodajal svojo modrost. In otročaji, ti pa so karkàr zijali zgolj od strmenja. In to po vsi pravici! Možak je nosil od nog do glave čisto novo opravo. Pa kakšno! In na zelenem telovniku mu je visela veriga, lahko rečem, da ne manjša od tiste, s katero pri StemburjiŠtemburji vlačijo vedro iz vodnjaka! Sam6Samó, da je ta železna, onaóna na zelenem telovniku pa je bila vsa srebrna! In nekje na prstu mu je tičal srebrn obroč, kakor jih nosijo najbogatejši mesarji. CeČe me s takim prstanom udariš na sencesencè, pa sem lahko mrtev! Prav lahko! In v levem ušesi karkàr tri murčke in na novem klobuku krivce, pogumno na spredi zasukane! Ni čuda, da je vse drlo k njemu, da ga je gledalo in se mu čudilo. Ko me ugleda, zakričizakričí name:
»Hoj, Tinač, ali doto voziš?«
Jezus, ti se mene usmili! Res, bil je Pečarjev Miha, in naravnost iz Amerike je bil prišel. No dobro!
Ni se mu smililo otročeotročè, njega rodno otročeotročè, ki je v siromaštvu svojem sedelo na plitvem zabojčku, kjer je bila spravljena še plitvejša balica njega matere! In široko-ustnoširokoustno je vprašal: »KajKàj doto voziš, Tinač?«
In bingljal je s svojo veliko verigo, da je karkàr zvonilo, in dečki in možaki okrog njega so se grohotali, da se mi je zdelo, kakor bi čul tolpo vran, če nepričakovano ugledajo ptico kanjo. In grohotal se je tudi Pečarjev Miha, ta poštenjak!
Kaj sem hotel! Tiho sem peljal svoj voziček mimo njih in na vozičku otroka, ki ni bil moj, pač pa njegov, ki me je sramotil in smešil vpričo vse vasivasí. Sam v sebi pa sem dejal: »Ta ne bode prida, in to mi bode napačno hodilo!« Ko sem domadomá odložil in v hišo znosil vse, kar sem bil vzel v Vinharjih, molčal sem in ne z besedico nisem črhnil ženi, da je prišel Pečarjev Miha iz Amerike. CemiiČemú bi ji bil pravil; saj se kajkàj takega zvezvé samosámo po sebi, in dobri sosedje že skrbeskrbé, da pride novica pod streho. No dobro!
Živeli smo v jednomer dalje! Delali smo na polji in kmetovali. Vpraševal nisem, kaj počenja Pečarjev, in tudi žena ni nikoli izpre-govorilaizpregovorila o njem, najsi ga je videvala v cerkvi ob nedeljah. »Vse je dobro!« mislil sem si, »Bog je že naredil tak<5takó, da ne bode hudih nasledkov iz tega.« Prav vesel sem živel, in rečem vam, da so me minile vse skrbiskrbí, katere sem imel tisti dan, ko je stal Pečarjev Miha na vaškem mostičku sredi radovednih poslušalcev. In otročeotročè, povem vam, to otročeotročè je bilo pravi božji blagoslov zame! Oklenilo se me je bolj nego matere, in da je bilo moje, ne imel bi ga rajši! »Jedna reč in druga,« dejal sem si, »hiša ne pride pod nič, že zaradi tega otroka ne!« - Dr. Ivan Tavčar : V Zali. 579 Tako je prišel dan svete Uršule, ko imamo semenj v mestu. Z Lenko sva se bila dogovorila, da kupiva kravico, ker se je bilo tisto leto nastrgalo dosti sena in otave po naših bregeh. Prej tisto popoldne, ko sem prišel ravno iz hoste domov — posekal sem bil nekaj brez — dejala mi je žena:
Takó je prišel dan svete Uršule, ko imamo semenj v mestu. Z Lenko sva se bila dogovorila, da kupiva kravico, ker se je bilo tisto leto nastrgalo dosti sená in otave po naših bregéh. Prej tisto popoldne, ko sem prišel ravno iz hoste domov — posekal sem bil nekaj bréz — dejala mi je žena:
»Posavec je bil tu! Ze danes pelje teleta v Loko in vprašal je, če se nečeš peljati ž njim, da ti potem na vse jutro ne bode treba peš hoditi! ▼
▲»Posavec je bil tu! ZeŽe danes pelje teleta v Loko in vprašal je, če se nečeš peljati ž njim, da ti potem na vse jutro ne bode treba peš hoditi! «
»Moška je ta!« odgovorim ji, »pa lahko koj kupim, da pridem prej domov. Pojdi in povej mu, naj nekoliko počaka; takoj se preoblečeni in pridem!« ▼
▲»Moška je ta!« odgovorim ji, »pa lahko koj kupim, da pridem prej domov. Pojdi in povej mu, naj nekoliko počaka; takoj se preoblečenipreoblečem in pridem!«
Žena odhiti k Posavcu, jaz pa se preoblečeni in pripravim za pot. Z dekletcem sva se zmenila, kakšne »kolače« ji prinesem, ker veste, da otročajem ni drugih skrbij, če jim poveš, da greš v mesto. V tem se je vrnila Lenka in mi povedala, da voz že čaka. Zdela se mi je nekoliko bledejša nego druge dni, in zaskrbelo me je, če ni bolna. ▼
▲Žena odhitiodhití k Posavcu, jaz pa se preoblečenipreoblečem in pripravim za pot. Z dekletcem sva se zmenila, kakšne »kolače« ji prinesem, ker veste, da otročajem ni drugih skrbijskrbíj, če jim poveš, da greš v mesto. V tem se je vrnila Lenka in mi povedala, da voz že čaka. Zdela se mi je nekoliko bledejša nego druge dni, in zaskrbelo me je, če ni bolna.
»Kaj ti je?« vprašam jo, »da si tak6 bleda?«
»Nič,Kaj ti je?« odgovorivprašam mijo, »sam6 nekajda glavasi metakó boli!bleda?«
»Nič,« odgovorí mi, »samó nekaj glava me bolí!«
Nat6 vzamem blagoslovljene vode z zidu pri vratih, prekrižam sebe, prekrižam otroka, prekrižam tudi ženo in prepustim vse lepo božjemu varstvu. No dobro! ▼
▲Nat6Nató vzamem blagoslovljene vode z ziduzidú pri vratih, prekrižam sebe, prekrižam otroka, prekrižam tudi ženo in prepustim vse lepo božjemu varstvu. No dobro!
Posavec je že imel vprežen svoj voziček in nanj je bil dejal dve teleti, kateri je vlekel mesarju v Loko. Njegovega konjička, ki je bil star kakor zemlja, tega ste tudi poznali in veste, kako se je vozilo ž njim. Tisti dan pa je žival še šepala na sprednji nogi, in minila je dolga večnost, predno smo prisvedrali na Log pod Svetega Volnika cerkev. Otipavam se in otipavam, pa si otipaj kaj, če je maliha prazna! In res, denarja nisem imel pri sebi in doma sem ga bil pozabil. Ker ti nikdo ne da kravice zastonj, zlezel sem z voziča, in po poti, kjer sem se prej vozil, moral sem sedaj peš kresati nazaj proti Poljanam! In sam nase sem bil jezen in ko sem se gugal po trdi cesti, dejal sem si: »Cesar nisi imel v glavi, imaš pa sedaj v petah, in prav ti jeU v Ze se je mračilo — skoro potem je v Poljanah zazvonilo Mariji — in nikjer ni bilo videti človeka — vse se je bilo že zalezlo v koče — ko sem počasi stopal po stezi vkreber proti Hiščarju. Tik te steze imam njivo, takrat je bila na nji detelja, letos pa sem imel ondu proso, kakor veste, in prav lepo proso. Blizu leskovega grmovja mi je tam raslo drevesce, katero sem bil vcepil spomladi. Na misel mi je prišlo, da je bil pred nekaj dnevi vihar, in morda mu je kje odlomil vršiček. 37* ¦¦> 58o Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Stopim torej s steze in gazim deteljo do drevesca. Pa je imelo še oba vršiča, in hvala Bogu, vihar mi ni bil napravil nič škode. ▼
▲Posavec je že imel vprežen svoj voziček in nanj je bil dejal dve teleti, kateri je vlekel mesarju v Loko. Njegovega konjička, ki je bil star kakor zemlja, tega ste tudi poznali in veste, kakokakó se je vozilo ž njim. Tisti dan pa je žival še šepala na sprednji nogi, in minila je dolga večnost, predno smo prisvedrali na Log pod Svetega Volnika cerkev. Otipavam se in otipavam, pa si otipaj kajkàj, če je maliha prazna! In res, denarja nisem imel pri sebi in domadomá sem ga bil pozabil. Ker ti nikdo ne dadá kravice zastonj, zlezel sem z voziča, in po poti, kjer sem se prej vozil, moral sem sedaj peš kresati nazaj proti Poljanam! In sam nase sem bil jezen in ko sem se gugal po trdi cesti, dejal sem si: » CesarČesar nisi imel v glavi, imaš pa sedaj v petah, in prav ti jeU v Ze se je mračilo — skoro potem je v Poljanah zazvonilo Mariji — in nikjer ni bilo videti človeka — vse se je bilo že zalezlo v koče — ko sem počasi stopal po stezi vkreber proti Hiščarju. Tik te steze imam njivo, takrat je bila na nji detelja, letos pa sem imel ondu proso, kakor veste, in prav lepo proso. Blizu leskovega grmovja mi je tam raslo drevesce, katero sem bil vcepil spomladi. Na misel mi je prišlo, da je bil pred nekaj dnevi vihar, in morda mu je kje odlomil vršiček. 37* ¦¦> 58o Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Stopim torej s steze in gazim deteljo do drevesca. Pa je imelo še oba vršiča, in hvala Bogu, vihar mi ni bil napravil nič škode.!«
V tem sta prišla dva prav počasi po stezi nizdolu. Rad bi bil zvedel, kdo sta, in zatorej sem ostal pri grmu, toliko skrit, da me v mraku nista mogla ugledati. Pa tudi menim, da se nista preveč ozirala, ker sta imela dovolj drugih skrbij. ▼
Že se je mračilo — skoro potem je v Poljanah zazvonilo Mariji — in nikjer ni bilo videti človeka — vse se je bilo že zalezlo v koče — ko sem počasi stopal po stezi vkreber proti Hiščarju. Tik te steze imam njivo, takrat je bila na nji detelja, letos pa sem imel ondu prosó, kakor veste, in prav lepo prosó. Blizu leskovega grmovja mi je tam raslo drevesce, katero sem bil vcepil spomladi. Na misel mi je prišlo, da je bil pred nekaj dnevi vihar, in morda mu je kje odlomil vršiček. Stopim torej s steze in gazim deteljo do drevesca. Pa je imelo še oba vršiča, in hvala Bogú, vihar mi ni bil napravil nič škode.
▲V tem sta prišla dva prav počasi po stezi nizdolu. Rad bi bil zvedel, kdo sta, in zatorej sem ostal pri grmu, toliko skrit, da me v mraku nista mogla ugledati. Pa tudi menim, da se nista preveč ozirala, ker sta imela dovolj drugih skrbijskrbíj.
»Kaj bi prihajal?« izpregovorila je ona, »ko vender veš, da je greh in da ni mogoče.«
»Pridem pa venderle,« odgovoriodgovorí ji Miha Pečarjev — in to itak veste, da je govoril z mojo ženo — »ko bodo vsi ljudjeljudjé spali, pa pridem. In na okence potrkam, ti pa odpriodprì ali pa pustipústi, kakor hočeš!«
»Zaradi greha in zaradi ljudfjljudíj nikar!« naprosi ga Lenka. In sam Bog vevé, da sem takrat grešil, ker nisem pristopil in ji prigovarjal, naj bi ostala trdna v svojem sklepu. No dobro! —
»Gotovo pridem!«
»Na tvojega otroka te prosim, nikar ne hodihôdi!«
»Pridem 1! Pa bi ne bila tak6takó hitela z možitvijo, pa bi bila čakala mene, nikar da si vzela tega šepca ! Lahko noč — pa sam6samó za sedaj! Pridem, pa je!«
In odšel je nizdolu proti vasi. Lenka je stala še nekaj časa na mestu, potem pa je tudi odšla. Tudi takrat je bilo še čas, da bi bil izpre-govorilizpregovoril pametno besedo, pa je nisem. In zatorej svoji ženi ne očitam ničesar, moja krivica ni bila manjša od njene. Pustil sem jo brez pomoči v največji sili. In če je z brvibrví, ker ni bilo držajev, pala v vodo, kaj bi se čudil! »Tebi,« mislil sem si, »tebi pa že podkurim, ko stopiš pod okence.« In tiho sem se priplazil do svoje hiše. Skozi okno sem videl, da je žena otroka devala spat. Na svinjaku sem imel med staro železnino velik skopec, katerega sem jeseni — po novo razoranih njivah — nastavljal lisicam. Potegnem ga na dan, in hajdi ž njim pod okno! In napel in nastavil sem ga takotakó spretno, da bi se bila ujela cel6celó lisica, če bi bila prišla tisto noč pod moje okno. Tem gotoveje je moral priti v past ta zaljubljeni maček 1!
Ko sem vstopil, bilo je dekletce že zaspalo in tudi Lenka se je spravljala v posteljo.
»Bog pomagaj, ali si ti?« začudila se je in ni mogla prikriti, da je prestrašena, prav zel6zeló prestrašena.
»Nič hudega, Lenka,« odgovorim mirno, dasi nisem bil premiren. »Denar sem pozabil in pod Svetim Volnikom sem se šele spomnil, da ga nimam. Nič ne dedé, pojdem pa jutri na vse zgodaj z doma!«
»Ali si prišel po stezi mimo Strevca?« vpraša me tiho.
Nisem ji odgovoril resnice, nego dejal sem: »Ne, po poti mimo ZunharjaŽunharja sem hodil; za stezo mi je bilo že skoro pretemapretemà!«
Prav videlo se mi je, da se ji je odvalil težak kamen od srca, ko je zaslišala zlagani moj odgovor. —
»Pa si bolna?« vprašam jo še; »tak6takó si bleda, da moraš biti bolna!«
»Nič mi ni,« odgovoriodgovorí ona, »le glava me nekoliko bolibolí, in sama ne vem, zakaj!«
Pa sem jaz vedel, da jo je bolela glava zaradi Pečarjevega Mihe ! In če je Bog ne razsvetlirazsvetlí o pravem času, mislim si, bode se težko dobilo zdravilo proti taki bolezni!
»Pa kaj bi govorila,« pravim, »jutri bode treba zgodaj vstati! Pojdiva spat, da lože vstaneva !«
Ko ničesar ne odgovoriodgovorí, še dostavim: »Veš kaj, na peč ležem, da se vsaj gotovo vzbudim!«
»Pa lezi!« dejala je, »najbolje bode!«
In zopet sem videl, da ji je bilo prav zelozeló všeč, ker sem si na peči izbral trdo ležišče. —
Ležem na peč, in to vsi veste, da nisem mogel zaspati. Kdo bi spal, če mora biti na straži, da mu zavodnik ne ukrade žene! Tudi ona ni mogla zaspati, čemur se tudi nisem čudil. Premetavala se je po postelji in vzdihnila časih prav globoko. KakoKakó ne, ko je bila vender v groznih skrbehskrbéh, dobro vedoč, da pride 6nióni pod okno ! Oh, ko bi ji bil v tistem hipu povedal, da vem za vse, in ko bi jo bil, kakor nas uči sveta vera, potrpežljivo opomnil, naj vender pozabi vsega, kar ne more biti in ne smesmé! Ej, pa nisem mogel izpregovoriti prave in pametne besede in zat6zató se tožim samega sebe, da sem kriv, precejprecèj kriv, če je bilo pozneje kajkàj greha in pohujšanja. Bog nam vsem grehe odpustiodpústi; dosti jih imamo, vsi jih imamo dosti in preveč! No dobro!
Nisem torej izpregovoril pametne besede, samosamó dejal sem:
»Lenka, molimôli! MoliMôli in potlej zaspizaspì v božjem imeni!«
»Bog meni pomagaj!« TakoTakó je vzdihnila, a drugega ni odgovorila. Noč je tekla, in tematemà in mir sta bila povsod. Tudi jaz in žena sva bila v temi, v silni, črni temi, mirumirú pa ni bilo. Ta mir je objemal samosamó otroka, ki je spal v zibelki, da sem časih zaslišal njega lahne, nedolžne dihljaje. Tam je bil mir, pri naju pa ga ni bilo. V Poljanah je že odbilo polnoči, in kakor kamen mirno sem ležal na trdi peči. Tedaj se zunaj hiše začujejo koraki, in kakor strela se vzdigne žena Lenka z ležišča in posluša proti meni kakor zajec sredi njive, kadar ga je kajkàj vznemirilo v ponočni tihoti. Pa se nisem genil, in zatorej 582 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. je mislila, da spim. NatoNató vstane, da bi prilezla do okna. No dobro 1! Takrat pa je Miha tam zunaj — in vsi svetniki naj bodo zah valj enizahvaljeni za to I! — svoje stopalo vteknil v nastavljeni skopec, in ta ga je zgrabil s svojimi zobmizobmí, da mu je kar vse zaškripalo v nogi! Zaklel je in zatulil kakor mrjasec, če ga vlečejo na mesarski stol, da se mi je srcesrcé rahljalo od čistega veselja. Pa sem ležal na peči kakor kamen v dnu zelenega verja in nInì besedice nisem zinil!
Na vse jutro sem vstal. Žena mi je skuhala nekoliko soka; molčemolčé sem ga pojedel, in obema je bilo prav, da se ni govorilo. Zunaj pred hišo pa sem videl sledove, ki so se vlekli od okna po zeleni tratini nizdolu. Kakih trideset korakov tam spodi je ležal moj skopec sredi steze, in okrog njega je bila zemlja namočena od človeške krvikrví. Dobro mi je služil železni ta prijatelj, in jako hvaležen sem ga pobral in odnesel na svinjak, da bi mi bil tam pri roki, če bi se zopet rabil pri hiši. Nat6Nató pa sem odšel v mesto in kupil tam prav dobro kravico, ki mi je pozneje dajala veliko telet in mleka. No dobro 1! —
Pečarjev Miha pa je štirinajst dni tičal v koči in trpel bolečine, stara Pečarka pa mu je z rastlinskim oljem mazala nogo, da je karkàr kapalo od nje!
Sedaj pa veste, kaj vam bodem še povedal. Ko je ozdravil, vlačil se je še nekaj časa po vasi, potem je izginil v Ameriko, kjer je bil že prej. Tudi to veste, da je ž njim ušla moja žena, s katero so me bili poročili pred velikimvélikim oltarjem svetega Martina,. Noč je vzela oba, njo in Pečarjevega fanta, in kakor mož in žena — prav po divje — odrinila sta v Ameriko, kjer menda ne gledajo posebno na take rečirečí! —
Pustila mi ni ničesar — sam6samó sramoto — ti moj ljubi Jezus, pa kakšno sramoto! Povsod so se mi smijali in povsod so mi privoščili veliko to nesrečo. Ostalo mi je tudi dekletce, otroka mi je pač pustila. Prav takotakó, kakor je moja mati mene pustila v klanici v Vinharjih! Otroka mi je pač pustila!
Pa nikar ne mislite, da sem ga vrgel pod klop ali pod kap pred hišo! Bog ne daj! Bil mi je to najlepši dar, katerega mi je mogla pustiti žena, ki takrat že ni bila več moja žena! Božji blagoslov mi je pustila s tem otročičkom, in rečem vam, nikdar se nisva ločila s to živalco. Če sem delal na njivi, bilo je dekletce pri meni, če sem sekal v hosti, bilo je dekletce pri meni, če sem nosil živini v hlev, lezlo je dekletce za mano 1! Po materi ni dosti vpraševalo v nedolžnosti svoji; skoro jo je pozabilo, tem bolj pa je rado imelo mene. Kaj Dr, Ivan Tavčar: V Zali. 583 pravim, rado imelo — naravnost ljubilo me je, kakor ljubi otrok pravega svojega očeta! Pravi blagoslov božji je bilo zame to otročeotročè, in zaradi njega sem oprostil ženi vse, čisto vse. Srečo sem imel pri hiši, in vse mi je šlo po godi. Tista kravica, ki sem jo bil kupil v mestu, storila mi je nekaj mesecev pozneje dva telička, in oba sta živela in se dobro redila! Vidite, takšno srečo sem imel! No dobro!
Jedna reč in druga, minilo je leto, in minilo je zopet leto. Dve leti sta skoro minili, in bilo je nekamo okrog sv. Uršule. Zvečer je bilo, in večerjo sem kuhal pri ognjišči. Ker ni bilo ženske v hiši, moral sem kuhati sam. Bil sem gospodar in gospodinja zajedno. Pojemal je ogenj v peči, in hitro sem skočil po veži k skladanici pred hišo, da prinesem še nekaj suhljadi in jo vržem na žerjavico, da bi se hitreje skuhala večerja. Otroka sem bil pa že prej napasel, in spal je že tudi.
Pred skladanico na tnalu sem imel kup posekanega brezja, da ga razžagam in razkoljem za zimo. Ko stopim na tnalo, sedela ali prav za prav čepela je na kupu ženska — beračica, ki je bržkone prosila prenočišča. TakoTakó sem si mislil in dejal:
»V božjem imeni, mati, le pod streho! Pozno je že, in kam bi hodili sedaj drugam nego k meni?«
»Tine«, zastokala je, »Tine, jaz sem!«
Križani Odrešenik svetasvetá, kak6kakó sem se prestrašil! Suhljad mi je padla na tla, in izpregovoril nisem ninì besedice. Pa me je skoro obšlo veselje, in mislil sem si: »Glejte, vender je še prišla k meni in k svojemu otroku je prišla.« Pa kakšna je bila in malone v raztrgani obleki! Taka je bila, da bi se bil najrajši razjokal. Pa sem takoj izpregledal, kakokakó in kaj.
»Lenčika,« dejal sem, »Lenčika, ali te je tepel?«
»In stradala si in hudino si preganjala?«
»In naposled me je pustil in drugo je vzel!«
»Ta slepar, ta slepar!«
»Od tam sem se preberačila in preprosila do semkaj, da vidim še jedenkrat otroka in da tu umrem!«
»Kaj, umret si prišla? Ali si pametna ali si brezpametna! Dober človek sem in precejprécej bodem jezen, če izpregovoriš še kajkàj takega 1! Umreti, lepa bi bila ta! Saj nisi prišla k zverini, saj si prišla k svojemu možu in k svojemu otroku! Koliko grehov nam more oprostiti Bog, pa bi jaz ne oprostil tebi jednega! Le vstani in v BogaBogá zaupaj!« 584 Dr. Ivau Tavčar: V Zali.
Poskušala je vstati, pa ni šlo; takoj je zopet zlezla na brezov kup, takotakó je bila slaba.
»Nič ne maraj, skuham ti prižganke in jajec ti nabijem vanjo, da se takoj zopet poživiš. Ker si slabotna, pa te ponesem, prav rad te ponesem!«
In vzel sem jo k sebi in jo odnesel v hišo. Ti moj Bog, bila je lahka kakor jesensko peresce, da je malone nisem čutil! V hiši pa sem jo posadil na klop za mizo in luč sem ji prižgal ter jo tolažil:
»V imeni našega Gospoda Jezusa si zopet prišla v to hišo, in vse nama bodi oproščeno, kar sva zagrešila skupaj in posebelposebe!«
In odhiteiodhitel sem ji kuhat večerjo in pripravil sem ji prižganko, kakor si ne morete misliti boljše na svetu. In jajec sem ji natolkel vanjo, da bi jih bil moral jesti sam rimski papež, če bi mu jih bili skuhali v največji bolezni!
Postavil sem skledo prednjo, ali jesti ni mogla. Najboljše prižganke ni mogla jesti, in ko je takisto težavno sopla, videl sem v hipu, da mora biti bolna, prav zelozeló bolna.
Postlal sem ji posteljo in ji prevlekel ležišče z belimi rjuhami, katere so bile spravljene v skrinji, da bi jih imel, če bi prišli z Gospodom k hiši. Danes pa sem jih vzel za njo; takotakó bi vsaj čutila, da ni pri tujih ljudehljudéh in da smo jo radi imeli. Brez moje pomoči bi niti ne bila prišla v posteljo. Takrat sem šele videl, kakokakó jo je bilo vzelo življenje: bila je koščica pri koščici in drugega nič!
»Torej tepel te je!« dejal sem, »in usmiljen ni bil s teboj!«
»In drugo je vzel in mene je zapodil!«
SedelSédel sem k njeni postelji. Zamižala je in mirno ležala nekaj časa. Gledal sem ji neprestano v upali obraz, in takotakó se mi je smilila, * da vam ne morem povedati, kakokakó. Naposled je izpregovorila:
»Tine, prinesi mi otroka!«
Moj Bog, otroka sem bil popolnoma pozabil, in moja dolžnost je bila, da bi ga ji bil prinesel takoj! Pa me je morala naprositi! Odgovorim: »Takoj ti ga prinesem, in videla bodeš, kakokakó je dekletce zraslo v tem. In zdravo je tudi! Hvala BoguBogú, zdravo je tudiltudi!«
Prinesel sem ji otroka. Revče se ni moglo prebuditi, in ko sem ga prinesel k postelji, k materi, tedaj mi je zopet zaspalo v rokah.
»Vidiš jo, Lenka, taka je,« izpregovoril sem, »in dobro sem ti jo vzredil. VeseliVesêli se je! Jutri te že spoznaspozná in vesela te bode, kakor sem te jaz vesel že danes!«
Dolgo je gledala otroka, ki je z glavico dremal ob mojem rameni. Potem pa je zaječala: »Daj mi jo v posteljo!«
Ustregel sem tej želji in položil otroka k nji v posteljo. In pritisnila ga je k sebi, kakor bi se bala, da ga ji zopet ne vzamem.
»Na peč pojdi!« dejala je, »in zaspizaspì! Jaz bodem tudi zaspala!«
»Prav,« mislil sem si, »pa zlezem na peč, in če bode hotela kajkàj imeti, pa me že pokliče.« Res zlezem na peč in že sem tam ležal precejprecèj časa, ko me pokliče:
»Tine!«
»Nič več, Lenka, nič več!«
Podala sva si roko, in nat6nató sem zopet zlezel na peč, Ču. dnoČudno, pa vender resnično, ubranil se nisem zaspancu in skoro sem zaspal. Bilo je pozno ponoči, ko me je vzbudil otrokov jok. Skočim s peči in k postelji. Deklica se je zvijala in hotela vstati. Pa ni mogla, ker se je je oklepala koščena roka materina, kakor da je od železa. Lenka pa je ležala mirno, in nekamo polno in debelo so me gledale nje očiočí. Ko sem pristopil, da bi ji vzel jokajočega otroka, bila je tista drobna, koščena roka trda, da sem imel posla, predno sem izvil otročička izpod nje. Saj veste, prišla je k meni umret! Bog mi je ni bil namenil, in umrla je prvo noč, ko je zopet stopila pod streho moje koče! Gospoda ji nisem klical, ker nisem mislil, da je že takotakó pri kraji. No, pa je umrla spravljena z mano in s svojim otrokom. In vsako nedeljo molim k vseusmiljenemu Bogu, da bi je ne sodil ostreje, nego sem jo sodil jaz, ki sem bil vender nje mož, nje pravi zakonski mož.
Vidite, to je povest o mojem zakonu! No dobro!
Molčali smo vsi, in še žalostni Miha, ta največji malo-pridnik med nami, brisal si je skrivoma z rokavom ok6. Dober človek je bil Tine, in vsi smo čutili, da jih je malo na svetu, ki bi se bili v takem slučaji vedli tako, kakor se je vedel šepasti Hiščar!
»Ne branim se, ne branim se,« odreže se Miha, »a napačna je misel, da bi bil pri vas na preji in da bi ob tem ostalo suho moje grlo. Natočite mi rdečega vina, ker mislim, da je ta dobra kapljica ustvarjena tako za gospodo kakor za kmeta! Pri meni teci beseda, pri vas pa vino. Drugačnega kontrakta ne poznam in pri tem ostanem, kakor bi rekel Jernač izpod Skale.«
In teklo je vino. —
== IV. ==
|
