Blagorodje doktor Ambrož Čander: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 12:
}}
{{rimska poglavja s piko |1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18}}
Vrstica 33:
S polagno, leno in do pičice premišljeno kretnjo, ki je predstavljala v sebi vzor elegantnosti človeškega gibanja, je vzel z usnjatega področnika še levico ter je potegnil v lepem, njemu samemu prijetnem loku z dlanjo preko lica in po gladki, obriti bradi. In zopet se je zgrozil doktor Čander, kakor mrzle mravlje se mu je usulo po hrbtu in po rokah, in glava je namah zabrenčala od misli na smrt.
„Obril se nisem davi ... Vedi Bog, zakaj se nisem? Vedi vrag, kako sem mogel pozabiti ... Ah, stari prihajamo, prezgodaj smo oslabeli; mladi starci se poslavljamo od življenja, in krive so naše nikdar brzdane strasti ... Krivo je to prokleto moderno materialistično umevanje življenja: glej hudiča," je godrnjal v svojih mislih, „glej satana, da je že tako daleč z menoj! Guba pri gubici, brazda pri brazdi; koljejo se in sekajo, obraz je že razoran kakor Karadag in Libanonsko pogorje ..." V duhu je pogledal svoje obličje pred lastnimi očmi kakor lice tujega človeka, raztrgano, razbito, prepleteno z bridko pisavo ostarelosti, in takšna so bila njegova čuvstva v tem trenotku, da si je verjel in ni pomislil, da pretirava. „Stari prihajamo; koža je kakor usnje, možgani so kakor mrtev loj: ni ene sveže, pametne misli! Tako se maščuje posamezniku, da se je naša gnila in bedasta družba do golega slekla idealizma; idealizem pa je krščanskemu človeku kakor srajca, — in majčkeno čiste lepote, to je boljše od figovega peresa ... Grešili smo, o Čander, in zdaj nas grizejo naši grehi; bodočnost je kakor polna postelja stenic. Vidiš, nepridiprav, in vsa ta kazen je
Roke so se sklenile, glava je omahnila na prsi kakor debel, neroden cvet, ki se je zaprl in je ovenil.
Vrstica 56:
„Ne, hvala ..."
Doktor Čander je zazehal z veliko brezobzirnostjo. „Četrt ure še, potem odidem tudi jaz, po opravilih
Gilda je molčala; preslišala je njegove besede, kajti v tem hipu jo je bila do dna duše ovladala misel, da je s tem človekom, ki ga ljubi in vendar sluti, da je tuja njegovemu srcu, pravkar preživela uro, ki je ni še nikdar prej in je nikoli več ne bo prvikrat, uro, ki je ni mogoče izbrisati iz življenja.
Vrstica 114:
„Kakor Gilda!" se je nasmehnil tiho. In ko je pogledal v razsvetljeno starinsko zrcalce na steni, se je začudil, kako globoko in temno se mu vdirajo oči.
Nato je segel po brušeni steklenici s konjakom fine importirane marke; mlada gospa, njegova prijateljica, mu ga je bila poslala pred štirinajstimi dnevi za god. Nalil je kozarec, podržal ga je proti luči, v svečanem, lepem loku ga je nesel do ust in ga izpraznil z enim, dolgim, nasladnim požirkom. Takrat so se mu razširile nosnice od močne, opojne vonjave, ki je bila neopažena napolnila vso sobo ter zadušila duh Gildine obleke in Gildinih las. Ozrl se je na levo; bile so cvetlice, ki jih je prinesla Gilda: tuje, temnordeče, doktor
„Kupila jih je, zakaj na vrtovih revščine ni takšnega cvetja," je šinilo doktorju po glavi. „In poceni jih ni dobila; stale so dve kroni ali več ... To je skoraj že denar za novo bluzo; pri tem pa, — ali morda ravno zato, — ker se ji je užalilo, je vrgla dvajset kron po tleh kakor vinar. Uboga je prišla, uboga je odhajala ... Naposled bi jo bil moral poplačati na finejši, obzirnejši način; uboga Gilda! Človek si ne bi mislil, da ima toliko lepote v krvi ..."
Vrstica 187:
Vsako drugo uro bi se bil nemara prestrašil takšnega občutka, kakor se je spominjal, da so se ga zbali drugi ljudje; danes pa je z usmevom na ustnicah mislil na mladega ruskega revolucionarja, ki je bil nekoč, v Ženevi, njegov znanec in sostanovalec. Tisti fant, begun, doma obsojen na smrt zaradi pol ducata političnih umorov, ki jih je bil izvršil v burnih časih vsesplošnega vrenja, človek torej, ki ni bil vajen tehtati duš in življenj s premislekom in preudarkom, se je neko noč obrnil na svoji postelji ter je zajokal z glasom, tako zverinsko divjim in neutešnim, da je Čander zakričal od strahu in planil pokoncu, prižigat luč. — „Kaj ti je, Fedja, za Krista milega?" je vprašal z glasom, ki je trepetal kakor rutica v vetru. — „Ja, posmotrjel na sebja so storoni!" se je glasil obupni odgovor.
„No, mi se dosihdob še nismo gledali od strani," je menil doktor Čander sam pri sebi, „ampak, če je vselej tako prijetno in v toliko izpodbudo, potem ne vem, čemu je tulil moj bedasti Fedja Trofimov ..." Kajti on se je čutil naravnost očaranega od svoje slike: „Mož, ki bi delal čast tudi drugim, večjim narodom," se je spomnil častitljivega rekla, priljubljenega našim dičnim slovenskim kritikom, esejistom in časopiscem. „Samo nekaj mi ne gre iz glave," je nadaljeval svoje modrovanje, z jasno željo, da bi položil prst na umno in prijazno nagubančeno čelo. „Samo nekaj ne: kako je mogoče, da smo se namah tako izpremenili? Čudež božji; ali ukana peklenščkova, bi rekel naš pokojni oče, ki je bil velik falot in je zvesto veroval v svete reči. Kdaj smo se poboljšali, kdaj prekrstili? Kaj se je zgodilo z nami? Ali se je utrgal kos duše in je propadel brez sledu, ali se je pogreznil težak spomin, kakor se pogrezne kamen v čistem jezeru ter obleži na dnu kot slutnja, jedva verjetna mislim, komaj še vidna očem? Saj so vendar živeli časi, mda, časi so živeli takorekoč, — ampak, pustimo tiste čase, zakaj davno je, odkar smo blagoslovili grobove, in zdaj smo drugi ljudje in nič več ne maramo spomina. Časi so živeli, rekel bi, — ali, vraga, kaj nas brigajo tisti časi! Kdo te je klical, mehkoba in sentimentalnost? Ne moti nam vesele volje: satan, poberi se! Tako, da ... In potem so prišli drugi časi; požrli so prve kakor sedem suhih egiptovskih krav: časi pregrehe in razvratnosti, časi blaznega uživanja, ko je telo omagovalo, duša pa še ni bila sita hudobij ... Kdo prešteje tiste grehe? Kdo je zapisal ljubice, kdo nam povrne denar? Kaj smo pravzaprav mislili one dni? Bilo je kakor pijanost: neroda se naloka jeruzalemca in hodi po svetu kakor rjoveč lev, ki išče, kako bi ga polomil. In ve, da ga lomi, in žal mu je včasih, in sram ga je v imenu estetike in morale in vsega skupaj, kolikor je tistih ongá, no ... Zakaj ure prihajajo, trenotki, — o Gospod! — ko bi grešnik rajši, da se odpre zemlja in ga pogoltne, ali da pade strela z vedrega, tresk! na prokleto čepinjo, — in vendar ne more nehati: on ve, da vzame danes ali jutri vrag vso kramo in še njega povrhu, in vendar se zdi sam pred seboj kakor kozel na plazu, ki jezdi v dolino in sluti, da živ ne prijezdi, pa čuti, da se živ ne otme. A kako pride kozel na plaz? Trezen ne, s pametjo ne, nikdar po božji milosti, nikoli po dobroti človeški. Zakaj, kozli poznajo svoja pota ... Morda je bežal, bežal pred nečim, česar ni smel več gledati, ne več čutiti okoli sebe, ne več, nikdar več misliti, da je; tako je stekel: kamorkoli, in ko je zagrmelo okrog njega, je zapazil, da se je udrlo pod nogami. — Molči, sentimentalnost! — In zdaj — in tisto
„Saj je vendar nerazumljivo: dolga doba je pretekla, preden so enakomerne kaplje poštenih ur izbrisale madež pokvarjenih let ... In če se danes zamislimo, gospod doktor, prav tako je in nič drugače, kakor da smo preživeli dni pokore v snu. Rekli bi, da sploh nismo živeli teh dni: zgodilo se je čez noč, prišlo je z jutrom, krepost se je prikazala kakor goba na gozdnem parobku! Toda glejmo, — naša brada je zrasla, osivela je, postala je častitljiva; strigli smo si jo, pozna se ji, da nosi v svojem ščetinju blagodat latinske kulture ... Život se je izbočil, pridobil je solidnosti; in dasi nismo trebušasti, vendar se nam napenja kakor potni list v nebeški raj, potrjen s pečatom spodobnosti in pravice; s prijazno milobo se je žalil pogled", doktor Čander je držal zrcalce v roki, „da, se je žalil pogled, kakor z oljem modrosti, — in naš smehljaj je postal, ah, tako sladak in o, bi rekel, tako rodoljuben! Kdaj se je vršila izprememba, če ne v dobi let?"
Vrstica 428:
„Degeneriranec!" je vzkliknil doktor v svoji duši. „Kriste moj, ta človek bi lahko redil postrvi v svojih možganih! Odkod vendar v kmetskem gnezdu takšna specijalnost? Kdo je ta imenitnik, milostljiva?" se je obrnil k debeli, gorostasni, napol sivolasi davkarici, ki je ob njegovi desnici nabirala usta v mladosten smehljaj.
„Ta gospod? Ali je mogoče, da ga ne poznate! Oh, čuuudež božji!" je zasvirala gospa s sladkotnim glasom popolnoma nove okarine. „Ta gospod je vendar naš gospod barrronn
„Pósluh! Pósluh!" je kričal župan s širokim glasom. „Velerodni gospod baron ima besedo! Posluh, gospoda moja!"
Vrstica 527:
Misel je prišla za mislijo; doktor se je spomnil davnega večera. Bilo je po leti kakor nocoj, nemara da je sijala kresna noč s tisočerimi očesi. Velika jasnost je bila v naravi; kakor iz zatemnelega srebra so se zibali vrhovi, polja so ležala v daljavi, od hribov je prihajal šum. In velika tema je bila v duši Ambroža Čandra, ko je hodil ob molčeči reki, obstajal, prisluškaval, ali ga ne pokliče glas, in metal up za upom v globoki, kakor iz mesečine in baržuna izrezani tolmun. Črna voda je ležala brez valov in brez glasu; le odtrgan list je tuintam priplaval po gladini, lahno in počasi, trepetaje, kakor da je droben čolnič, z mislijo, ki ga krmari in razpenja rosno jadro hrepenenj. Čandru se je zdelo, da bi se spustil v globino kakor v objem in bi poginil z naslado, ne manjšo od tiste, ki jo daje polna časa žejnemu v puščavi. Bilo je takrat, ko je tem jasneje vedel, da je Blanka čisti, izračunani zmisel njegovega življenja, čim se mu je kazalo v trdi gotovosti, da bo po sodbi, ki mu je pisana, do konca dni pogrešal tega zmisla ter se trkljal po kolovozih in obležal za cesto kakor kolo brez osi. Takrat se je vprašal: Čemu si? Ali ni nespamet? Ali ni strahopetnost? Zdaj je konec vseh reči, finis Poloniae z eno besedo; izvrgla te je tehtnica, premalo te je bilo; ali pojdeš zdaj okoli iskat, kako bi se prilagodil, in jemat danes ali jutri oglje namesto zlata, ker ni drugače?
Tako je tistikrat premišljal Ambrož Čander; pozneje, v dnevih njegovih grehov, so ga obhajali trenotki, ko se mu je zdel vesoljni vrvež teh preudarjanj hudo mladosten, ali bolje rečeno, nenavadno eksaltiran, škandalno otročji in romantičen. Poleg tega prepričanja pa ga je navdajalo drugo, veselejše in prijetnejše njegovemu moštvu, ker je potrjevalo Čandrovo neustrašenost in možatost: da je bil tisti večer v resnici že jako blizu, niti za las ne več oddaljen od praga, ki vodi iz življenja v smrt; in da ga zemlji ni ohranila bojazen ali karkoli, temveč gola častiljubnost in tisti glas v njegovih prsih, ki je govoril neprenehoma, dokler ga ni preveril: — Zdaj ne pojdeš; to je tako, kakor če se obesi otrok, ki so ga natepli ... Bilo bi zaradi drugih; priznal bi oblast razmer nad seboj; uklonil bi se, z eno besedo. Ne stori Ambrož, pusti, Čander; pozneje storiš, ko bodo vse reči v redu, ko boš premožen gospod in velik filistejec pred Kristom, tako da živemu človeku ne bo hodilo na um, tudi našim pokvarjenim in škodljivim nihilistom-literatom ne, da bi pisali o tvojem koncu sentimentalne romane. Ti, fant, napraviš tako: počakaš, da se solnce zasmeje v zenitu, potrpiš, da bo tvoje življenje ozarjeno z vsem mogočim,
Tako je napočilo za večerom dvomov in omahovanja prelepo jutro; mladi Ambrož Čander je sedel v kotu velike kavarne, s čudnim smehljajem na obrazu, nekoliko pijan od popitega žganja, ki je z blagodejno omotico nanovo zvezalo raztrgane dušne in telesne moči. Kimal je z glavo semintja ter si prisegal natihem:
Vrstica 681:
„Nikoli si nisva razodela prijateljstva," je odgovoril Čander, in glas besed je pričal: „Jaz sem ti bil več!" in je vpraševal: „Kakšna si mi bila ti?"
„Nikoli ... In
„Moj Bog!" se je prestrašil doktor. „Kaj sem govoril? Recite: ali naj grem?"
Vrstica 711:
„Potem so vam dali ti bridki časi vendarle prijetnih slik?" je vprašala gospa Blanka s tihim, negotovim glasom.
„Meni? Prijetnih slik? Ne vprašujte, gospa Blanka; nisva še pri tistem poglavju ... Zdaj mislim na jutro, ko sva se sestala: prišel sem s postaje, megla je bila še na ulicah; visoko nekje se je borilo solnce. Pri vas je bilo vse na nogah; odpirali so trgovino, po hodnikih so pometale dekle. Tam sem postavil v prvi kot vse, kar sem imel s seboj: oguljen kovčeg iz črnega usnja, ali veste? Vi ste se mu smejali, ko smo prišli domov, in mene je bilo sram. Vprašal sem po očetu; da je zunaj, so mi rekli, vam da je šel naproti; in če bi krenil v gozd po tej in tej stezi, da bi ga dobil: v našem gozdu ni mnogo steza ... Jaz bi bil rajši počakal; ali, ker mi nihče ni odprl vrat in nihče ni ponudil stola, — ljudje so nezaupni, kajneda? in marsikak človek s poštenim licem je bil že v resnici tat, — sem se napotil po gozdu. Srečam moža, visokega, osivelih las, z ravno, naglo hojo; jedva sem ga dohitel, gledal sem ga; bil je podoben fotografiji, ki sem jo imel kdove od kdaj, iz njegovih mladih let. In dobra volja mu je sijala z obraza; kako ne bi, ko je mislil na vas? Snamem klobuk, čuteč, da mi je nekaj uplahnilo v prsih; morda je bila tudi zavest, da stojim pred prvim človekom, ki sem ga v življenju poprosil miloščine. Saj tisto je bilo do pičice kakor miloščina, tisti tedni pri njem, tista dva meseca; ali ne? Jaz sem Ambrož Čander, gospod, ga nagovorim; glas se mi je tresel, pogled se je dvignil do njegovega obraza in je padel na zemljo. — Ali se smem razveseliti, da ste vi — ... — Matej Gruda, mi prestriže tvoj oče besedo. — Tak si torej, ubegli lemenatar? Prav; tu imaš smotko, zapali jo in pojdi z menoj, da te pokažem hčeri... Moja hči, je ponovil z veseljem, ki
Blanka se je smehljala z rahlim, izgubljenim usmevom. Vse polno misli je ležalo v črtah njenega lica.
Vrstica 759:
„Ah, bili ste na vrtu? Dobro, torej ste bili na vrtu. Vaš oče mi je rekel, da ste se odpeljali; takrat namreč, ko sem že odhajal, in ko se je bal, da ne bi vprašal po vas ali da vas ne bi poiskal. Kajti roko — roko bi vam bil vendar podal! In tako ... Oče je zaprl sobo; nato mi je ponudil stol in smodko, z veliko vljudnostjo. — Fant, pravi, kaj sem ti rekel, ko si prišel? Takoj prvo jutro, gori v gozdu, ko sva hodila Blanki naproti? — Kaj ste mi rekli, gospod Gruda? pravim jaz osupel. — Ne vem, kaj ste rekli ... Nato se spomnim. — Ah, pač! — No, kaj? je ponovil oče s srditim glasom. Morda sem tisti hip zardel. — Ti torej veš, je nadaljeval gospod Matej Gruda, da sem te sprejel s pogojem: daj moji hčeri mir! Nič zaljubljenosti, sem dejal, in nič tega in onega; študirat prihajaš, — študiraj! Čakat, — čakaj; ampak za hčerjo mi ne glej, ker sem že sam vse ukrenil, in še ukrenem, kar bo treba, za tvoj kruh pa ta moka ni! — Ali sem rekel tako, ali nisem rekel? — Tako ste rekli, gospod Gruda! — Čudim se, da se spominjaš; kako moreš pri tem spominu kršiti svojo obljubo? — Nisem je prekršil! vzkliknem jaz s tresočim glasom; zagrmelo mi je pod senci, kri je vrela v žilah kakor ogenj. — Povejte, kdaj sem rekel besedo, ki je ne bi bil mogel reči pred vami? Ali sem pokazal in razodel karkoli, s čimerkoli? — To je ravno, pravi vaš oče počasi, s čudno tehtnim, skorajda hudobnim poudarkom, to je tisto, da nisi rekel, temveč da si razodel! Besedam, dragi moj, ni vedno lahko verjeti, ali — oči ne lažejo! Glas ne laže! Vsa natura človekova, kadar se nehote in nevede izpreminja od tistega, kar je skrito v srcu in ne sme na dan, vsa natura, veš ti, Ambrož Čander, ki si ušel iz lemenata, se ne laže nikdar in nikoli! Še jaz sem videl, jaz sem opazil, jaz sem se prestrašil tega, kar si kazal in razodeval, ki nimam ženskih oči ... In to ti povem, kar sem ti rekel že enkrat, že prvi dan: dokler je Blanka Grudova, nočem in ne maram, da jo ljubiš! — Prijateljica Blanka, danes se več ne srdim na vašega očeta; danes, ko hodim sam in samcat po svetu, vem in čutim, mislim si ponekdaj, do kolike krivičnosti more človek ljubiti svojega otroka. Tistikrat pa me je zagrabilo, da sem planil pokoncu. Seveda, besede ni bilo iz ust; blazen je, kdor v takšnem trenotju išče prave besede! — Kaj? se mi začudi vaš oče, no, kaj? Fant bi se rad jezil? Hudoval bi se? Rekel bi, da ni resnica? Torej povej, kakor se tebi zdi, da je prav in pošteno; ali si mi upaš reči v obraz, meni, ki te še nisem nikoli ogoljufal in okradel, ali moreš reči z mirno vestjo, da ni res? — Poglejte, Blanka, tiste poznejše dni sem lagal stointisočkrat, drugim in celo sebi, brez usmiljenja in brez srca, brez poštenosti in brez lepote, da ni števila tistim lažem, da ni spomina za vsako laž posebej: to je kakor morje zlega, živ človek ne prešteje valov ... Takrat še nisem znal lagati; da sem rekel v tistem hipu „ne"! — bila bi morda moja prva laž, to se pravi, moja prava in pravcata. Ljubil sem vas — o kako! In menim, da ga ni človeka, ki ljubi s takšno ljubeznijo, pa da bi se mogel zlagati na svojo ljubezen. Še danes se vidim; trepetal sem, od srda in od bolečine, in vendar je bila upornost v mojih očeh. Kakor da bi ga hotel ubiti s tisto besedo, tako sem mu jo vrgel v obraz; skoraj da sem zakričal: — Res je, gospod Gruda! tako gotovo je res, kakor to, da gledava zdajle drug drugemu v obraz! Ali ste mislili, da bom tajil? Čemu bi? Zakaj ne bi bilo, zakaj ne bi smelo biti resnica? Kaj mi morete zato? — Vaš oče se je nasmehnil, kakor da bi poslušal otroka; vstal je, počasi, s tisto gotovostjo, ki jo ima star kupec pri svoji pisalni mizi, odložil je smodko, prekrižal je roke ter je dejal silno polagoma in s prijaznostjo, ki se je ovijala lica kakor bič. — Kaj morem, vprašuješ, fant?! Jaz ti povem, kaj morem in kaj hočem: to, kar more in kar hoče vsak, kdor je pameten in kdor je gospodar v svoji hiši! — Razumel sem ga. — Sam pojdem, še danes! sem dejal; v prsih me je davilo, kakor pač davi smrtna ura človeka, mladega še, ki težko umira. Bil sem premagan; moral sem reči, da pojdem ... In vendar se iz kasnejših dni spominjam trenotkov, ko mi je bilo krvavo žal, da ga nisem prosil tisti dan. Ali, kaj hočete: fant, ki uide iz lemenata, je po navadi mlad in ponosen! Očetu se je vidno zjasnil obraz; glas je ostal suh in stvaren. — To je edino, kar ti preostaja; zakaj Matej Gruda ne mara komedij, in tudi Ambrož Čander jih ne sme marati, zato ker so odveč: ali misliš, da je dekletu po volji, kar se godi s teboj? ... Kako se motiš! — je dodal po kratkem molku. Takrat sem menil, da je premolknil zato," ker čaka mojega odgovora; danes si mislim, kaj je pomenil tisti molk. Razumem ga, toda odpuščam; zakaj, vaš oče pač že spi pod rušo, in vi Blanka, vi ste spet z menoj ..."
„O!" je vzkliknila Blanka s solznim glasom, „tudi jaz vem, kaj je pomenil! Tako se zadavi človeško srce .
„Kaj ste mu povedali?" je vprašal doktor s težkim, strmečim glasom. „Kaj ste mu povedali, Blanka? Recite, ali še veste tisto besedo? Povejte mi jo, Blanka; še je čas."
Vrstica 791:
„Tudi jaz sem grešila," je priznala Blanka z mirnim glasom; „tudi jaz sem grešila, tudi jaz se izpovem: samo nocoj je obljubljeno odpuščenje. — Tisto jesen, pravite, ste šli na vseučilišče; kako ste mogli na vseučilišče?"
„Po čudnem načinu sem mogel, in ker ste sami hoteli, da vam povem, — poslušajte." V bridki igri se je izkrivil doktorjev obraz. „Od vas sem se odpeljal naravnost v Ljubljano. Ljubljana, veste, je majhno mesto, ali nepopisno pregrešno in polno raznovrstnega pohujšanja, prenasičeno z nečistimi željami. Posebno takrat je še bilo takšno: pred potresom. Zdaj, po potresu, so se ljudje izpremenili in poboljšali, pohujšanje se je umaknilo premišljevanju, želje delom krščanskega usmiljenja. Jaz sicer ne vem, da bi govoril po svojih izkušnjah in da bi bilo za resnico konec ljubljanskih grehov; ampak, vsake lumparije, pravijo, mora biti enkrat konec, in če je tako, — kdaj, za božjo voljo, naj pride konec, ako ne takrat, ko je ves onga še gorak od šibe potresa? V Ljubljani torej, v naši krasni in z mnogoštevilnimi spomeniki okrašeni prestolnici, kakor bi rekel rajni Marmeladov, me je slučaj seznanil z vdovo, ki ni bila niti mlada niti vitka, kakršna je oblika moje všečnosti, pač pa hudo bogata in od prvega trenotka najinega znanja tako naklonjena moji telesni prikupljivosti, da se je njeno bogastvo kakor nalašč v znak žalovanja nehalo s tistim dnem, ko sem ji ne le z dejanji, marveč zaradi popolne jasnosti tudi z besedo odpovedal svojo nepravo ljubezen. Storila je še več: dasi ji že prej ni bilo neznano, da je ne le tuintam, marveč redno, dan za dnevom varam z drugimi, ki so mlade in lepe, sveže in nedotaknjene, z eno besedo, sposobne, razdražiti živce grešnika proti lastni volji, vendar se je tiste dni — med solzami, ki so se ostudno podajale njenemu zalitemu, starikavemu obličju, — tolažila vsaj s trdovratno vero, da pada od bogate mize, kjer gostim njene tekmice — ona si seveda ni predstavljala, da so tudi druge bolj ali manj ogoljufane! — zanjo vsaj nekaj mrvic čuvstva in prijateljstva. Ko sem ji pa zatrdil: tako in tako, pa nič drugače! se je neumnica razžalostila in se napila arzenika; bilo ga je dovolj. To
S temi besedami je umolknil doktor Čander ter prepustil besedo zlatolasi Blanki Cepudrovi.
Vrstica 815:
Ozrl se je za Jernejem Cepudrom, ki je stal med rodoljubi in krilil z rokami, govoreč napitnico z glasom, ki je bil jokav in blagonadejen kakor po navadi. Doktor je radovedno pogledal za njenimi očmi; a prehitro je zopet sklonila glavo, da bi bil mogel ujeti pogled, kakršen je bil, lep ali sovražen.
„Vidite, prijatelj," je nadaljevala Blanka, in doktorju Čandru je bilo od same gorkote njenih besed tako prečudno v duši, da je pozabil hvaliti Boga za njeno zdaj potrjeno ljubezen, „vidite, nesrečni vitez moj, takšne so bile vse reči še v jutru tistega dne, ko ste se poslovili brez slovesa. Po obedu — vi ste bili menda v svoji sobi — me je poklical oče k sebi, v ravno tisto sobo, in me je posadil na tisti stol kakor vas par trenotkov kasneje. Dekle, pravi, povej po pravici: ti imaš Ambroža rada? — Čemu vprašuješ, papa
„Zdaj razumem vse!" je vzkliknil doktor potihoma. „Kako kruta in zločinska je pravzaprav ljubezen roditeljev do otrok, koliko greha je storila nad človeštvom! Zdi se mi, tukaj tiči in se skriva tisti satan, ki se izza njenih sadov že v prvi kali roga ljubezni!"
Vrstica 827:
„Ko je on govoril te besede, sem ležala že na tleh, na sredi preproge, ter sem se vila in ihtela s čudnim, prečudnim ihtenjem: iz prsi ni bilo glasu, v očeh ni bilo solz ... Oče me je pobral in odnesel na posteljo; nato me je pričel tolažiti in mi vmes pripovedoval podrobnejše reči o vašem odhodu, ki sem vam jih že omenila. Vso noč se ni ganil od moje postelje; ubogi človek, zločinec v svoji ljubezni! on pač ni mislil, da me utegne njegovo delo tako potreti. Moja prva misel je bila, da si vzamem življenje, kakor hitro začutim, da nihče ne pazi name; toda po noči nisem mogla, drugo jutro pa so mi že klicali zdravnika. Bila je vročica, ki me je zagrabila s toliko silo, da jo je le po čudežu premagala moja narava, dasi mladostna in krepka. Dva meseca sem ležala v postelji, in ko sem vstala, me ljudje izprva niso spoznali: bila sem le še senca tiste Blanke, ki ste jo videli vi. Počasi, z neznosno polagnostjo je napredovalo moje okrevanje; in jedva sem bila zopet vsa zdrava, že me je zadela druga, za moje tedanje misli in čuvstva ne mnoga manjša nesreča.
V našem kraju, to veste, ima ljudstvo najpoglavitnejši dobiček od hmeljarstva. Vsi se okoriščajo ž njim: kmet, ki prideluje, in trgovec, ki nakupava. Čas, ko ste nas vi zapustili, je bil ravno tisti, ko se začenja kupčija. Takrat se razgiblje vsa dolina v vročičnem nemiru: cene se dvigajo in padajo, in kdor bi zamudil ugodni hip, izgubi majhno ali veliko premoženje, kakršne, so pač njegove kupčije. Tudi moj oče je vsako leto trgoval s hmeljem, in kakor je bil sicer oprezen in previden, kakor je drugače stiskal denar, tu ga je bila zgolj strast in vratolomna predrznost. Ljudje so govorili, — to vem le od njih, zakaj jaz sem bila takrat še majhna, —
No, on je postajal ob takšnih prilikah veselejši; kar mahoma se mu je zasvetila zgolj brezskrbnost v očeh. — Ej, Blanka, mi je govoril, prepusti to meni, ti ne razumeš ... Pokaj bi si drugi polnili žepe namesto mene? Kar sem enkrat izgubil, to lahko drugič dvakrat popravim; takšna je politika in filozofija! — Zdaj pa ga je presenetila moja bolezen ravno tisti čas, ko bi bil moral obračati vso svojo skrb in pozornost na kupčijo. Jaz sem se borila med življenjem in smrtjo, on pa se ni ganil od moje postelje: v bolniško sobo so mu prinašali poročila. No, seveda: kako bo, revež, kupčeval s tisto svojo zmešano glavo in z grehom na duši, ki ga pravzaprav šele zdaj z gotovostjo vidim in poznam! Moj krepki in žilavi oče je bil postal kakor otrok; večkrat, kadar sem odprla oči in so bile s pogledom vred tudi misli še slabotne, sem ga videla hoditi po sobi, roke pred obrazom, in tiho plakati skozi prste, od jeze in obupa nad svojo onemoglostjo. Naposled, bilo je že zelo pozno proti zimi, ko se je pričelo po vsej naši hiši tako nekako čudno življenje kakor nikoli prej, sem ga nekoč pregovorila, da mi je povedal: tistikrat že ni več mogel govoriti o svojem premoženju, zakaj ves hmelj — in tisto leto ga je bil nakupil več nego kadarkoli prej! — mu je bil ostal in konkurz je bil pred vrati.
Vrstica 837:
„Moj Bog, tudi to morate vedeti! V jutro pred Božičem stopim v njegovo sobo, da ga pozdravim: poljub in pozdrav, to je bila moja vsakdanja navada ... In kaj vidim: svetiljka gori na mizi, dasi je sijalo že solnce skozi okno, tisto žalostno zimsko solnce ... Širok pramen je padal očetu ravno na glavo in na prsi: sedel je v naslanjaču pred svojo mizo, težko je dihal in se ni ganil, ko sem pozdravila ... — Papa! zakličem še pri vratih, papa, kaj je s teboj? — Oče molči in ne da odgovora, niti se ne premakne. Jaz, v srcu že vsa preplašena, pristopim bliže ... Bog nebeški, kaj zagledam: takole doli, veste, čez srajco, čez belo, do pasu, je šla široka proga krvi; in tudi na tleh je bilo krvavo ... Na desni pa, poleg stola, samokres! ... Revež je sedel tako vsaj tri ure; ob sedmih, malo prej še nemara, se mi je v polsnu zazdelo, da je nekaj padlo, kakor bi s kladivom udaril po deski: to je bil tisti strel ...
Ne vem: ali mi je bila bolezen utrdila dušo, ko je ni mogla ubiti, ali pa me zato ni zopet potrla, ker po tistem vašem odhodu nisem mogla doživeti bridkejšega na svetu — z eno besedo, mirno sem poklicala ljudi, da smo ga položili v postelj in poslali po zdravnika. Prišel je, tisti stari, ki je bil prijatelj mojega očeta — vi ste ga poznali, večkrat je bil pri nas
Blanka je premolknila kakor od bolečine. Čez nekaj hipov je pogledala kvišku, med kostanje, kjer so dogorevali lampijončki; eden se je bil vnel in je visel v širokem plamenu. Naglo, bliskoma se je ozrla po Čandru, ki je naslanjal brado v dlan; s kratkim sunkom glave je vrgla lase s čela ter je izpregovorila dalje:
Vrstica 871:
„Vi ste edini, ako plačate pet litrov," je zarezal fant z vihrajočo kravato. „Če pa daste za pet Štefanov, zatajim tudi vas!"
„Bravo!" je dejal doktor z veselim smehom ter skrivoma porinil zlat na mizo. „In če pograbi katerega Venus Exterminatrix,
Ponosno je odkorakal dalje, dokler ni prišel do notarja. „Na moje srce, pobratim in zvezda med rodoljubi, pismouk v deželi filistejcev." Objel ga je in poljubil, dasi se mu je studila njegova sapa, smrdeča po vinu in kubah. „Lepo ženo imaš, Mekinda!"
Vrstica 955:
Začel se je nalivati, brez mere in brez olajšanja. Polagoma mu je stopala megla v pogled; roka je izgubljala gotovost; kadar je napolnil kozarec, se je razlivalo vino čezinčez, in misli, malo poprej še tako vesele in brezskrbne, so se zopet pričenjale cepiti in razdvajati.
„Zdaj nič več ne vidim samega sebe," je modroval natihoma. „Vrag je vzel pogled od strani; naj vzame še ostalo, zdaj me ne briga! O gospod, odpusti svojega hlapca v miru, zakaj, — in tako dalje ... Le tuintam, kadar se zelo premagam, gledam doktorja Čandra: zelo je pomlajen, ves prerojen je videti za moje oči, tako spodoben se mi zdi, kakor je bil takrat, ko je ušel iz lemenata. Blagor tebi, Ambrož moj dragi; vsakomur ni sojeno, da bi se tako pomladil in preporodih S čim si zaslužil nenadno srečo? Ali je bila res v tebi tista skrita, mogočna ljubezen, ki je brzdala dogodke in jih je privedla skupaj v to naključje, — ali je samo gol slučaj, ti pa si nocoj nenavadnega razpoloženja in daješ v pesniškem
Pri tej misli se je ustavil. Kaj pomeni, mu ni bilo jasneje od drugih reči, ki jih ni poznal; toda videla se mu je lepa in zanosna, obdana s posebno, skrivnostno gloriolo, in kar naenkrat je bila tako sveta in posvečena, da se je prestrašil ter jo potopil z novim kozarcem. Od zaužite pijače mu je prihajalo čimdalje mehkeje in gorkeje; z nežnostjo je mislil o Blanki, z ganjeno zahvalo je v duhu blagoslavljal njeno zvestobo in odkritosrčnost, poleg tega pa se je naslajal ob sami zavesti te svoje ganjenosti in mehkobe.
Vrstica 1.136:
„Verujem!" se je nasmehnil doktor s trpkostjo. „Kolikokrat sem bil jaz neusmiljen!"
„V meni je bila sama divja radost," je nadaljevala Blanka, „in zavest, da je prišel trenotek, ki ga morda ne okusim nikoli več. S tisto gotovostjo zlobe, ki si je še danes ne morem razložiti, sem zagledala vse posledice in ves njih zapletek jasno pred seboj. Dva naenkrat! je zavrisknilo v mojem srcu. Veš, kaj ti povem? sem mu dejala — tikala sva se, ker me je nekoč preprosil, da sva pila bratovščino. — Takole ti pravim, fantič moj: ti stori, kar hočeš! Kaj me skrbi? Jaz pa ti povem nekaj drugega: preden jutri zatone dan, se dam drugemu, brez ljubezni, samo v pohoto njegovo, zato, da bo vedela vsa sodrga, kar vas je, da mi ni niti do vas niti do tistega, kar vam odrekam! — Obrnil se je, tak kot smrt, in je šel brez besede. Po kosilu je prišel grbec. Sedla sem k njemu. — Františku — tako smo ga klicali, ker je bil Čeh, iz Prage doma — Františku, poslušaj! mu pravim potihoma, da ostali gostje niso čuli. Oči so mu zasijale, siromaku. — Daj, Františku, pojdi popoldne z menoj na izprehod! — Ali — kako? je zastrmel grbec od veselja in mi kar ni mogel verjeti. — Ti da hočeš? In z menoj? ... Pa če res maraš — o, jaz bi rad! — S takšnim hrepenenjem je zategnil tisti ,rad'! Bilo je po leti; šla sva po Ljubljanskem polju gori do Save, in ko sva prišla zvečer nazaj, sem bila njegova, njega prvega. V gostilni so me čakali vsi gostje z novico, da se je trgovec ustrelil o belem dnevu, sredi ulice. František je bil tako pijan od sreče, da ni razumel ničesar; vsi so ga gledali z zavistjo in s sovraštvom. Nasmehnila sem se novici, saj sem jo vedela naprej; ako ne bi bila verjela trgovcu, da se res ustreli, ne bi bila šla s Františkom na izprehod! Gostje so me pričeli psovati, očitaje mi, da sem kriva samoumora. In eden izmed njih, trgovčev najboljši prijatelj še izza detinskih let, ki je imel vse oči krvave od joka, je priskočil k meni ter me je udaril po obrazu. Takrat sem stopila malo nazaj in sem dejala tiho, čisto tiho, z mirnim glasom: — Poslušajte, ljudje! — Molčali so kakor psi, ki jim ukažeš. — Da boste vedeli, kako malo me skrbi, če se kdo od vas strelja zaradi mene ali če se nihče ne strelja, in kako malo mi je do tega, če me kdo ljubi ali če me nihče ne ljubi: Františku, povej po pravici! Ali se je zgodilo med nama ali se ni zgodilo? — František se je v prvem hipu stresel in ostrmel; nato je menda pomislil, da zdaj tudi on lahko poplača vse tisto zaničevanje, ki so ga morili ž njim, in zasmeh tekmecev, ki so bili že davno opazili, da me ljubi. — Da, res je, bila si moja! je vzkliknil s svojim slabotnim, jetičnim glaskom. Ali premislite osuplost in besnost vsenaokoli? Jaz pa: — Františku, da bodo bolj verjeli, povej jim, kako je bilo? Natanko jim razloži ... Nič se ne boj, nič se ne sramuj, saj se tudi jaz ne bojim in ne sramujem: popiši jim, kako je bilo? Jaz hočem, da jim poveš ... — In František, revež, omamljen od sreče in od sovraštva, jim je s tisto posebno zlobo grbcev na drobno razložil in popisal, kako je bilo. Ko je bil pri kraju, ali veste, kaj se je zgodilo? Kakor jata psov so planili name: — Vlačuga! Satan v človeški podobi! — S pestmi, s palicami, z nogami ... Trgali so mi obleko z života: gola sem ležala tam na tleh, ko so me bili. In naposled, ali veste kaj? Tisti trgovčev prijatelj — morda je hotel maščevati mrtvega? — je skočil proti meni ... Pljunila sem mu v lice: ni me izpustil. Šibki grbec, tudi on ves tepen in krvav, se je zapodil vanj; pobili so ga na tla ... Takrat je prišel gospodar in me nemudoma vrgel na cesto; toliko da sem se smela preobleči. Zunaj me je čakal František, pobit in objokan. — Pojdi z menoj, moja bodi! je dejal. Trudil se bom, ničesar ti ne bo nedostajalo; kakor žival ti bom služil do smrti!
Tako je pripovedovala gospa Blanka, z glasom, ki se je po nekod trgal, med kratkim, histeričnim smehom, trepetaje po vsem vitkem životu. Doktor Čander pa je držal roke pred obrazom in ponavljal topo in zamolklo:
Vrstica 1.342:
„Tako smo prišli do hiše, do šole. Cepuder je padel pred plotom, padel na vrtu — saj se še vidi, da! tam sredi grede z astrami — padel pred hišnimi vrati. Blanka je dolgo odklepala; saj je bila tudi ona ... kajpada! Nato, preden je zavlekla Cepudra v hišo, mi je šepnila: — Počakaj! — Čakal sem; prišla je, vstopila sva, jaz za njo, sezut, po prstih. Cepuder spi v prvi sobi na kanapeju; zavalil se je kakor klada. Blanka mu je podložila blazino, ogrnila ga je ... V drugi sobi spe otroci: cel kup! In tu — da, tu sva spala midva ...
Kaj se je zgodilo? — Da, da, vse pomnim, kakor da bi bilo zdaj ... Pijan sem bil: nje, vina in spomina. In ona: vina,
Ves ta čas svojega premišljevanja je čutil strastno željo, da bi se ozrl in jo pogledal; zdelo se mu je, da je ni videl prav, ko se je ozrl na postelji; bila je prevara, halucinacija pijane glave ... Tako lepa je bila sinoči: mlada in vroča, kakor je bila nekoč, takrat morda, ko se je darovala grbcu Františku! Kako je znala poljubljati, kakšen je bil ogenj njenega objema!
Vrstica 1.372:
„Krivičen si, Ambrož Cander; ni je pravice v tvojem srcu! Ne delaj drugim, česar sebi ne privoščiš, ne z dobrim, ne z zlim! Ko se Blanka zbudi — nemara bo čutila do tebe isto zgražanje in isti stud; sinoči sta bila drug drugemu bogova; sinoči je bila lepota, in če je danes ni, si reci: danes in odslej je za resnico mrtva, nič več je ni med nami! — in pozabi. To ni bilo namen reči, da bi prenašal jezo, ki si jo zaslužil ... In zakaj se nejevoljiš? Nad kom se srdiš? Nad njo morebiti, ki je spala ob tvoji strani, grda in odurna in tudi znotraj ne lepša od drugih — lepa le v eni sami želji, ki jo je nosila, dokler ni prišlo odrešenje tisti lepi in bridki želji — po tebi! Tu je ona in se ti studi; kakšen si ti?"
Kakor da govori v njegovih prsih nelasten in zapovedniški glas, je doktor ubogal povelje; dvignil se je, po prstih je stopil k ogledalu, ki je viselo nad surovim umivalnikom z leseno,
„Ali so danes zblazneli žarki, ali je znorela luč, ali sem bil jaz nemara slep in neumen vse te čase!" je zaklical Ambrož Čander sam pri sebi, ko je videl svoj obraz. Pod sivo in zgrbančeno poltjo se je nabrala tolšča v grdih, vsiljivih legah, dasi ni bilo pravcate debelosti. Vse polno beline je raslo med lasmi in v bradi; brke so se obešale klavrno in dolgočasno, usta so se razklepala kakor od starosti, oči pa so kalno in glupo gledale v dan. Vsa postava se je zdela sključena in bolna od skrite, zavratne, nad vse ostudne in izobčene bolezni.
Vrstica 1.505:
Gospa Blanka je prihajala v hladnico, da se izplaka; videti je bilo, po vsej njeni potrti postavi, po rosnih in zakrvavelih očeh, po ustnicah, ki so drgetale, po laseh, ki so bili v neredu in po rutici, ki jo je držala v roki.
Oblečena je bila v lahko, skoraj belo obleko, z madeži na krilu. Doktor
Blanka je zardela, ko ga je našla v svojem zavetišču. Nato je vzkliknila tiho:
Vrstica 1.579:
Strahoma se je ozrl. Soba, s celotnim značajem vsega, kar je bilo v njej, se mu je zdajci zazdela nekako mrtvaška. Stresel se je, kakor da je njegova široka postelja katafalk, mrak na temnopobarvanem stropu žalno sukno, razsvetljeno okno pa luč, ki mu sveti k nevzdramnemu počitku.
Planil je pokoncu; prestopil je semintja, da se osvesti in da se trdneje prepriča o puhlosti svojih čudnih strahov. Namenoma si je prepovedal vsaktero misel; in tako je hodil v naporni toposti duše dolgo časa gorindol, preden je zaslišal, kako mu glasno šklepečejo zobje. „Ali blaznim?" Z vso silo je udaril z nogo po tleh; stari prepereli omet se je odkrušil na stropu ter padel na tla, droben košček, čudno bel na temni okolici preproge, „Zakaj ni koga tu? Zakaj ni prijatelja, da bi se mu mogel zaupati. Ne namreč zaradi zaupnosti in gobezdanja, temveč samo, da bi stavil: glava je pokvarjena, meša se mi um! — Ali zakaj nisem v mestu? Šel bi k tovarišu, pa bi mu dejal: — Duša krščanska, odpri mojo prismojeno čepinjo in poglej za kolesi; gorje tebi in meni, ako ne najdeš tistega, ki je zarjavelo ali polomljeno! — Tako pojde po malem dalje; najprej fiksne ideje, nato druge norosti, naposled morda besnost ali skok skozi okno; lepše bi bilo vsekakor in naravnost brez primere dostojnejše, kakor pa če bi posnemal tiste farizeje, ki se slečejo do nagega in steko na prosto ter skačejo v takšni vabljivosti po vogalih in ulicah, da bi jih ljudje videli ... Najpametnejše bo vendarle, da napravim tako, kakor sem sklenil že davno, za tisti čas, ko se naveličam življenja ... Seve, treba je počakati, da pridejo moje reči, zaradi gramofona ... Šampanjca si postavim na mizo, — kdo ve, ali ga imajo v tem trikrat prokletem gnezdu? — in snop raznovrstnih prelepih cvetlic, da, — in gramofon. Potem mu naložim kakšno lepo, fino, finčkano ... m-da! — naprimer tisto šampanjsko, iz Don Juana ... in si nalijem šampanjca v svojo staro turško pištolo, ki jo imam od miss Edite, v nabasano povrh krogle, — napijem neumrjočnosti svoje duše, svoje takozvane ... in izprožim; naravnost v pravi kraj! Svinec bi razmozgal medulo in blagorodje doktor Ambrož Čander bi bil zopet kandidat: za svetnika!" Veselost ga je pograbila ob teh mislih, kakor človeka, ki namerja ukaniti nasprotnike po sila modrem in umetnem načinu. „Res," je ugibal sam pri sebi, „ako pogledaš življenje z očesom suhoparnega učenjaka, z vidika te dolgočasne in salamilijonske moderne filozofije, — slepo je, brez smotra, brez zmisla, brez ciljev, brez vsakršnega onga; vse te reči so življenju beračevi cekini ... Nam pa, Ambrožu Candru, ki imamo mehko srce in skoraj da genialno dušo, ljubečo umetnost, odeto z bajnostjo domišlije, se prikazuje ves ta vozel brezsmotrenih dogodkov, slepih slučajev in nerodnih posledic kakor demonsko božanstvo, usoda, strašna ravno v svoji krivični, brezobzirni slepoti... Kako silen bi moral biti človek, da bi se ji ustavljal in gospodoval nad njo: bogme, do smrti bi moral biti osemnajstleten fant in do smrti platonsko zaljubljen! — Stvar je pa vendarle ta, da smo izvečine prešibki in preslabotni; mrhe smo, nič prida ni vse človeške krame, tehtaj jo kakorkoli. Zato goljufavamo življenje, kjer ga moramo; ali ni lep samomor, s pozo, s patosom in s potrebno tragično poezijo najidealnejša goljufija, ki jo more izumiti človeški um? To je sploh tako imenitno, da se zdi skoraj nadčloveškega izvira ... Kakor da bi pljunil v skledo: na gimnaziji sem imel požrešnega tovariša, ki je doma vselej pljunil v skledo, kadar so prišli štruklji na mizo; nihče ni več maral jesti, vse je ostalo njemu ... Tako, da: demonu — v skledo; usoda ne ljubi mrhovine ... Lepo je vendarle, ako ostane poslednji ostanek človeka takorekoč nepožrt!" Nato se je iznova preplašil: prišlo mu je, kakor da ima važen opravek, neodložljivo delo, in da se zgodi nekaj strašnega, če ga zamudi, — on pa misli in si ubija glavo, ne da bi se mogel spomniti, v čem obstoja. Nekaj minut je stal na sredi sobe, obraz izpačen, oči nemirne in polne kalnega strmenja; zrcalo je viselo nasproti, osupnil je, ko se je zagledal. Nato se je polagoma, s hudobno natančnostjo in s skoraj pedantsko rahlostjo razmotala gruča njegovih misli; ko je s trudno dušo, ves tresoč se od nervoznega srda, obstal pred zaključkom, je spoznal, da je bil tisti pozabljeni in nujni posel to, da čimprej zapusti to sobo in začuti nad glavo namesto njenega nizkega stropa svobodno, zračno nebo. „Da, da!" je momljal pod brki, spuščaje se po stopnicah, „samo to sem namerjal ... In čudno, čudno, patološko dejstvo takorekoč, znamenje cerebralne paralize: hodil sem, — ne, dirjal sem iz kota v kot, to misel v glavi, pa iščoč jo, ne da bi jo našel ..."
== XVII. ==
Zunaj je bilo toplo, a ne več vroče; včerajšnja soparica je bila izginila, in tudi rahel dež se je razlil na žejni svet med tem, ko je v spal doktor Čander svoje popoldansko spanje. Tako je bil zrak po trgu svež, nekoliko vlažen in živahen v prijetni skladnosti svojih poznih tonov, globljih in sočnejših zaradi mokrote. Za oči in za misli doktorja Candra, ki se je napotil proti pol ure oddaljenemu rudniku, je skrivala ta vlažna gorkota ozračja in sočna barvanost neba nekaj mističnega in zagonetnega. Že pri poslednjih hišah v trgu se mu je zazdelo, da so se izpremenila njih umazana, rjavkasta in sivozelena pročelja v resnobne, zadovoljne obraze z neorganskimi geometričnimi oblikami, vrata — zehava usta, okna — hudobne oči. In čim dalje je prihajal v naravo, tem bolj se mu je vsiljevalo razpoloženje tihe, osuple groze pred nečim breztelesnim, nesnovnim, a vendar do nemogočosti silnim in svečanim, pred skrivnostjo, ki se je ovijala najmanjšega predmeta. Kamenje na cesti, temnejše kakor v suši, leščevje pokraj poljske steze, jelše, ki so otresale tuintam poslednje kaplje dežja, vse je imelo svoj posebni pogled, razločen in občuten, dasi od nevidnih oči. Kakor živi človek po večini svojih dni zgolj težko, organsko življenje sebeohrane in ploditve, v redkih minutah pa se zave, da je njegova prijemljiva snovnost zgolj jedro silne, duševne, v brezmejnost raztezne grude, obdarjene s prečudnimi čari čisto svoje, temne in nerazodete mistike, in začuti, kako se ta gruda giblje, živi, širi in krči, dobiva in izgublja oblike in se drgne ob druga podobno čudesna in nevidna kraljestva, z veliko močjo do njih ali z velikim podleganjem njihovemu vplivu, — tako se je zazdelo doktorju Čandru v tej uri, da izpuhteva vsa zemlja svojo mogočno, v brezmejnost kipečo dušo, utripajočo po tisočernih, ne njemu in ne nikomur razodetih zakonih. Plahega in majhnega se je zagledal, plazečo revščino na orjaških prsih vesoljnega čudovišča, — in zdajci se je spomnil z veliko grozo, da vse svoje življenje ni prisluškaval k tej demonski duši reči, in da manjka njemu, človeku brez ljudske vere in brez višje pobožnosti nevernika, vsa tista vdanost, s katero bi se mogel v tem trenotku potolažiti nad svojim glupim in lahkomiselnim, z razmahi vsakdanje retorike zapravljenim življenjem.
Iz te potrtosti prepoznega spoznanja ga je zdramil korak, ki ga je na polovici pota zaslišal pred seboj. Dvignil je glavo: precej visoka, mlada ženska s temnorjavimi kitami pod belim slamnikom, v svetlorjavi obleki, svetlo ogrinjalo na levici, v desnici velik šop visokih lilastih poljskih cvetlic, je stopala po razguganem mostičku, ki je vodil čez širok jarek ter odmeval pod nogami. „Prijazna je videti," je menil doktor z veliko gotovostjo slutnje. „Odobrovoljil bi se, če bi zdajle pogledal lep obraz." Pospešil je korake; in ko je on dospel na most, ga je ženska zaslišala ter se ozrla, naglo, z gibkim, plašnim obratom. Bila je učiteljica Karla. Doktor je pozdravil, s širokim, izrazovitim lokom desnice; ona se je nasmehnila in počakala. „Oddaleč sem spoznal svojo ljubeznivo sosedo!" je izpregovoril doktor z veselim glasom, ki je prikrival ves njegov notranji prepir. „Vi ste mi dobro znamenje: sinoči tovarišica, danes prva, ki jo srečam na izprehodu ..." „Vi ste menda še ostali?" je vprašala Karla, veselih oči. „Do konca!" je vzkliknil doktor. „Dokler ni zadnja sraga vina prelita ... če dovolite, da parodiram pesnika, ki vam je nemara drag. Videl sem komedije peto dejanje; nato se je uprl krčmar, in krokarji smo se razfrčali ..." „Da, da, poslušala sem mrtvaško pesem," se je zasmejala učiteljica. „Vi niste spali?" „Sedela sem pri oknu... Jaz včasi ne morem spati: so takšne noči, ko se človek nasloni in premišlja do jutra... In vi ste imeli težko glavo? Vidi se vam; če mi obljubite poboljšanje, vas hočem pomilovati ... Kam zdaj?" je govorila naglo, s kratkimi presledki, kakor v zadregi. „Proti rudniku... Tam bo menda tudi gospod Gaber, inženir?" „On? Ah, da ..." je dejala Karla nekako potrto. „On je gotovo tam ... In zdaj bo kmalu gotov; potem pride mogoče po tej poti." Zardela je, čuteč, da se je zagovorila. „Jaz tepec!" se je ozmerjal doktor Čander. „Sinoči sem sebi pokvaril ljubezen in danes — glej me, nerodo, na najlepši poti, da zmotim sestanek, ki bi se smel s pravico vršiti pod mojim pokroviteljstvom. In tako si nabiram v novem krdju dragocenih simpatij! — Oprostite," se je obrnil h Karli, „mudi se mi ... Inženirja menda ne bom utegnil iskati: mimo pojdem in se po drugi strani vrnem v trg ..."
Karla ga je pogledala s skrito hvaležnostjo, ki pa vendarle ni ušla doktorjevim očem. Ambrož Čander se je spoštljivo razslovil in naklonil; nato je brzih korakov odhitel naprej. »Smola, smola!" je tarnal, nažigaje kubo, ko se je skril za grmovjem. „Smola, trikrat smola ... Ali sem moral izbrati baš njeno pot? Zdaj bi se mi hotelo krevsati počasi, kakor pristoji upehanim starcem, ki so doigrali v tej dolini fizikalnih zakonov in solza; pa moram hiteti, zaradi nje... Jaz nepopravljivi norec: dandanašnji bi se bil moral že osvoboditi ženskega vpliva, — kolikokrat sem se ga pač že prenajedel? — in glej, prvi škrat, ki pride, me ovije okrog prsta kakor trak ..." Pred rudniškim poslopjem je stalo polno rudarjev, črnih in trudnih; toda begali so semtertja, meneč se z razburjenimi glasovi. Doktor Čander je obstal, prisluhnil, stopil bliže in povprašal. Izvedel je, da se je nekemu delavcu razpočil dinamit in ga strahovito v razmesaril. Zdaj so čakali zdravnika, Čandrovega prednika; poslali so bili z vozom ponj, ker se je reklo, da je odšel v poldrugo uro oddaljeno vas, h kmetu, ki je ležal za vodenico. „Plodonosen kraj!" je dejal Čander sam pri sebi, „vsak trenotek imaš posle med temi ljudmi." Nato se je ponudil. Peljali so ga v leseno uto, pobarvano s karbolinejem, kjer je ležal ranjenec na nosilnicah. Široka luža krvi se je vlekla od vrat do njega. Dva bradata možaka, goloroka, bledih in izpačenih lic, sta ga držala za roke, dva druga za noge; zakaj ranjenec se je zvijal in kričal z nečloveškim, živalskim glasom, bolj podoben krvavi kepi kakor živemu telesu. Gornji del života so mu bili slekli, na spodnjem je bila obleka potegnjena do kolen. Trebuh je zijal, drobovje se je usipalo na umazano rjuho; tudi prsi so bile raztrgane. Najstrašnejši je bil obraz: spodnja čeljust je visela napol odtrgana, meso sneto, da so se lesketali okrvavljeni zobje. Doktor je videl, da je razmesarjena tudi desnica: nič prstov ni bilo na njej, le nekaj zmečkanega, gola kost, raztrgano meso, in kri, ki je vrela v drobnih, pojemajočih curkih. Vse, vse je bilo krvavo ... Doktor Čander že dolgo ni gledal ranjencev; najostudnejši slučaj, ki se ga je spominjal — doslej je zdravil ponajveč ženske bolezni —, je bil dvoboj v njegovih vseučiliških letih; on je bil povabljen, da bi šival rane. Bila sta se dolg, ogromen Rus in debel Nemec, ki je dobil tak udarec po trebuhu, da se najstarejši starina ni spominjal enakega. Zakričal je z raztrganim pivskim glasom, Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. izpustil je sabljo, omahnil in kakor nehote je nastavil dlani: še preden je padel, so se mu usula bela čreva v prgišče. Doktor Čander se je spomnil, da nima orodja pri sebi. Mehanično, kakor v polsnu, je poslal enega izmed mož k ,modremu volu'; nato je pristopil k ranjencu. Iz krvi, ki se je trdila na spodnji čeljusti in pod razbitim nosom, je molelo nekaj neokrvavljenih sivkastih las. —Menda se je sam..." je dejal rudar, ki mu je stal ob zglavju, težko sopeč od napora; kajti ranjenec se je neprestano metal sem žintja, vriščeč z visokim, presunljivim vriščem, ki je spominjal ranjenih konj: „Aaaaa ..." „Kako: sam?" je vprašal zdravnik. „I, tako pač: da bi bilo po njem ... Bolan je bil, odpustili bi ga iz službe; on pa ima ženo in desetero otrok ..." „Nesreča skoraj ni mogoča," je dejal drugi. „Kako bi bila nesreča? Star človek, pa da bi tako po neumnem ..." Na vseh obrazih je bilo trpljenje, stud in kruta radovednost. Doktor je naročil vode, obrisač in gobo. Ko so mu prinesli, kar je zahteval, se je spravil nad ponesrečenca. In začudil se je samemu sebi: brez studa, brez prizanesljivosti, brez sočutja s človekom so begale roke po razmesarjenem životu, pretipavale, pritiskale, iskale, grabile in prekladale viseče drobovje; celo nekakšna naslada se je skrivala v tem mrtvem, brezmiselnem in nepotrebnem početju. Ranjenec je še nekolikokrat zavpil, nato je utihnil; krik je polegel do tihega in čimdalje tišjega ječanja, in ko je zamrlo tudi to, je obležal, skrčen in strašen, kakršen je bil. Upehani možje so izpustili roke in noge; padle so kakor drva. „Po njem je!" se je začulo izmed delavcev.
„Ne še!" je dejal doktor Čander važno. „To je omedlevica; srce še utriplje. Ali kmalu bo ... Ne, zares umira!" je vzkliknil z začudenjem. Ranjenec se je tresel v konvulzivnih krčih. Naposled je obležal brez glasu. »Mrtev je!" Star človek, poln solz v očeh in na obrazu, da so se vlekle bele struge po črno zaprašeni koži, je izpregovoril, svečano in z bolestjo, po vsem videzu prijatelj mrtvega. „Molimo za siromakovo dušo!" Snel je pokrivalo in pričel moliti; nekaj glasov je odgovarjalo, drugi navzočni pa so se umeknili, z zlobo in s posmehom na obličju.
„Za njegove otroke bi rajši molil, če bi mogli živeti od molitve!" je dejal potihoma mlad fant s predrznimi očmi. Doktor si je pričel umivati roke; prinesli so mu drugo vodo, prva je bila malodane sama gosta kri. Vonj krvi in svežega, osmojenega mesa ga je mahoma presunil z vso tisto slabostjo, ki se doslej ni bila pokazala. Začutil je, da se mu sklecavajo noge in da se nabira znoj na čelu in po životu. Jedva se je vzravnal in oblekel suknjo; ko je šel proti vratom, se je moral z roko držati stene, da ni omahnil. Zunaj se je zgrudil na klop, prisluškujoč k »zmedenemu vrvežu svojih misli, ki so se bile zgrmadile v pisan kaos brez jasnosti in brez kakršnekoli zavesti, kaj mu je storiti prihodnji hip. V rdeči zarji je stalo solnce na zapadu; dolina se je topila v mehkih obrisih, hiše v trgu so se čimdalje bolj družile druga z drugo in drevesa po nizkih gričih so metala čez travnike dolge sence, vidne daleč naokoli. Doktor se je zdrznil; znan glas ga je nagovoril in zdramil njegovo dušo iz toposti. Ozrl se je; ravnokar so odnašali mrliča mimo, pregrnjenega z rjavim platnom, polnim muh, ker je vsepovsodi premakala kri. Pri njem pa je stal inženir, prepadlih črt, in mu nudil roko. „Tudi vas je pretreslo, ki ste vajeni? Jaz jedva da sopem: jaz ne ljubim obupa. In zlasti ne obupa revščine, ki se zagrize v rešilno misel smrti s toliko besnostjo, da je ne izpusti, niti ne v odkup najhujših muk. Kako bi bil sicer mogoč takšen divji samoumor?"
„Da, vidite," je menil doktor Čander z zlobno ironijo, „v našem narodu je vse premalo estetskega okusa. Zato pa pravim, da bi propagirali lepoto: med mase ž njo! La beaute pour tous: pour la creme et pour la canaille ..." Inženir se je zdrznil nad Čandrovim cinizmom. „Ali ste iskali mene?" je vprašal hlastno, z vzdramljenim glasom. „O, nikakor ne!" je odgovoril doktor z udobnostjo. „Ne dajte se motiti ... Vi tako že odhajate ... Veste kaj? Na travniku boste srečali gospodično Karlo ... In lahko noč!" Vstal je. „Lahko noč!" je ponovil z vsakdanjo, veselo prijaznostjo. Ko pa se je že obračal, da odide, je še enkrat pogledal inženirja v obraz. »Poslušajte!" je dejal z zamišljenim glasom, kakor da se spominja davnih reči. „Veste, nekaj sem vam hotel reči ... Toda, kaj je bilo? Da! Če se ne motim, sem govoril sinoči z vami — kaj ne da, z vami? — o tistihle — ej, no, kako jim že pravijo? — o govnobrbcih ... Ali še veste? Vidite! Tisto reč sem danes natanko premislil in preštudiral, in kakor se mi vidi, tako vam povem, da ne bo krivega spoštovanja: stvar je namreč ta, da sem tudi jaz govnobrbec!" Inženir je na široko odprl oči: „Kaj pravite, človek božji?! Kaj pomeni ..." Ali doktor je že stopal, naglo, s slokim hrbtom, roke mahajoče ob životu. Panama mu je čepel po strani, amerikanski čevlji so orali črnikasti prah, ki se je v debelih meglah dvigal izpod korakov. Od rudnika se je vila cesta za prijaznim gričem z majhno, sivo cerkvico; slive so rasle po zelenem bregu, izmed njih pa je gledalo par nizkih, rjavih, lesenih koč, svetlookih v večernem solncu, in prijaznih, kakor da bi klicale: — Tukaj je naše kraljestvo, ki ga še ni ogabil vseobči napredek človeštva! — Ob tistem griču se je dvigala cesta v klanec: na drugi strani je bil borov gozd, redek in kakor razsekan v solnce in senco. Odondod pa je šlo zopet navzdol, polagoma in počasijkakor življenje brez razburjenja, dolgočasnemu trgu v naročje. Nad to simboliko je doktor obstal in se je udaril z roko po čelu: „Zdaj je dopolnjeno ... In jasno je, da je vse življenje izgubljeno, življenje človeka, ki je lagal v mislih in v dejanjih, pa ves dolgi čas ni našel minute, da bi mogel živeti in povedati svojo resnico ... Tistemu človeku pa je ime blagorodje doktor Ambrož Čander, ki je že davno umrl in hodi zdaj okoli, čuden mrtvec med živimi ljudmi ..."
== XVIII. ==
Vse slike so se zlile v nekaj sivega, čimdalje svetlejšega in vse bolj in bolj podobnega zgodnjemu jutru, kakršna so pač jutra v tihi sobi, ko šinejo prvi žarki skozi okno in razgrnejo po vseh robovih pohištva bledo in nežno rumenkasto luč, ako leži človek na podu, oči obrnjene v strop, trepalnice težke od žganja, glavo kakor nabito z besnimi strupovi, v zraku, nasičenem z izhlapinami razlite pijače in s soparnim, demonskim vonjem tujih cvetlic. Doktor Čander je videl, da je jutro, in je nejasno, kakor s slutnjami, začutil svoj položaj. Oprl se je s koleni in z dlanmi, oprijel se naslanjača in vstajal, dokler ni vstal. Pred okno je prihajala svetloba; cel pas je že bil nad mestom, ki se je gibalo in oglašalo. „Dihati ne morem!" je rekel sam pri sebi; ko pa je nameril korak in iztegnil roko, da odpre zaprto okno, je zapazil, da se gibljejo vsi predmeti v naglem, nervoznem, nad vse mučnem in zoprnem nihanju. Zbal se je slabosti in toliko da se je še pravočasno spustil v naslanjač. „Gilda ... Konjak ... Čudne, hudobne sanje ..." Ta trojica reči se je tako neposredno dvignila v spominu, da so se ustnice premeknile in zašepetale. Ali že naslednji hip je padel čez vso pritajen top, napol pijan, napol onemogel usmev. In zopet ga je objelo spanje, težko, trudno spanje brez slik in brez snov. Tuintam se mu je zazdelo, da se premika; včasi se je razkinila tema in pretrgalo se je molčanje: morda so govorili glasovi, ljudje so se nemara gnetli okoli njega. Morda je vstal tudi on, govoril in hodil; in nemara se ni zgodilo prav nič, kajti v ko se je doktor Čander prebudil, je vedel le to, da se je zdajci zdanilo pred pogledi in da je nekaj Črnega, vsesplošnega, vse misli pregrinjajočega izginilo in propadlo kakor strah. Zelo nenavadno življenje se je bilo začelo. Na omarici tik postelje so stale raznovrstne stekleničice, — kajti doktor je ležal na postelji, dasi je bil zaspal v naslanjaču, — na njegovem čelu je hladila mrzla, namočena ruta, okno pa je bilo odprto in senčnice spuščene. V tistem polmraku se je zavedel samega sebe. „Kje sem?" je bila prva misel. „V sobi... A to ni moja soba! Kdaj je v moji sobi po dnevi tema? ... In vse te komedije: steklenice, obkladek in ostalo! — Pač, tam visi moj klobuk; omara je kakor pri meni, svečnik z bronasto plesalko — in vaza — a kje so Gildine rože? Videl bi jih in poduhal: njih vonj je bil močan kakor ljubezen ... Nazadnje sem vendarle pri sebi... Samo te komedije! Kateri tepec jih je napravil?" je zakričal naglas, tem bolj srdito, čim je takoj začutil, da se bori z naporom. Za posteljo se je nekaj zgenilo; premaknil se je stol, mlada ženska glava s širokimi lasmi rjave barve se je dvignila, kakor da je bila doslej v zamišljenosti podprta z dlanjo. „Kaj izvolite, gospod doktor?" je vprašal glas služabnice Katarine z veselo plahostjo. „Kateri prokleti tepec je spustil senčnice?" se je srdil doktor Čander, sedeč na postelji in čuteč, da so ga razpravili med spanjem.
„Koliko je ura? V tej temi sem zaspal in zamudil ves dan ... Ali si se ti drznila?" „Ne jaz!" je jeknila Katarina, kakor da je bila beseda udarec. »Kako bi jaz, kar sama od sebe?" »Kdo je bil torej? In kdo mi je položil to cunjo na čelo?" Obkladek je zletel v kot. „Ali se prav nič ne spominjate?" je izpregovorila Katarina s strahom; njene velike oči so bile polne širokega strmenja. „Seveda, saj se ves čas niste zavedeli... Bolni ste, ne premikajte se preveč, gospod doktor!" „Vrag je bolan!" je zarenčal Čander. „Kaj je bilo? Govori! Kdo si je izmislil, da sem bolan? Pijan sem bil, to je vse; pijan sem bil, pa sem menda obležal pod oknom; in komu je prišlo na um, da je delal iz pijanca bolnika?" „Gospod Zima je bil tu, vaš prijatelj; on vas je pregledal in položil v posteljo ... Ves se je prestrašil; tri ure je bil pri vas, nato, ko je moral iti, je ukazal ..."
„Kdo?" Doktor Čander je besno skočil na tla, ne čuteč nikake slabosti več, ter se je postavil pred Katarino. Ženska je prebledela kakor zid; zgenila se je, kakor da hoče bežati, a le za hip. Nato se je počasi, trepetaje vzravnala in je ponovila z zamirajočim, šibkim glasom: »Gospod Zima." »Doktor Zima?" »Da, gospod doktor Zima ..." „Česa je iskal?" „Tu je bil, slučajno se je oglasil, ko ste ..." Katarini je zastal glas. „Ko sem kaj? — In kje so cvetlice, ki so bile v vazi?" se je razljutil doktor. „Tiste cvetlice?" je ponovila Katarina.
„No da, tiste!"
„Tiste rdeče?"
„Rdeče, da! Govori! Kam si jih zapravila, živina?"
„Tako so dišale ... Vso sobo so bile zastrupile; in vi ste imeli okno zaprto ..." je govorila ženska v pretrganih stavkih. „Gospod doktor Zima je dejal, da so vam škodile, poleg pijače ... Takrat sem jih vzela, jn ..."
„Kam si jih dala?" je kriknil Čander.
Katarina se je stresla po vsem životu; na licu in v očeh je bilo nekaj kakor upornost, ki se boji izbruhniti. „Vrgla sem jih proč!" je odgovorila s trdim, skoraj rezkim glasom. Doktor, ki je tačas odpiral okno, da je planila luč kakor na svetlih konjih v zamračeni prostor, se je mahoma obrnil nazaj in priskočil. Vse črte njegovega bledega obraza so govorile o brezmiselni krutosti. „Predrznila si se! Počakaj, prokleta sužnja! Tu imaš!" In z besnostjo, ki ga je naslajala, je udaril strežnico po desnem licu, s členki obrnjene roke. Obstal je, za trenotje, kakor da pogleda učinek; nato je udaril drugič, tretjič, četrtič. Katarina je pokrila obraz z rokami; stisnila se je k zidu, ne da bi poizkusila bežati. Njeno telo je trepetalo ob udarcih, zvijalo se, prosilo z vsemi gibi bolečine, toda iz ust ni bilo glasu. Doktor Čander je suval z naslado, v zagonetnem orgazmu, kakršen se ga je polaščal zadnje čase zelo neredkokdaj: po rokah, v prsi, ki so se prožno vdajale pod prsti, v život, v noge in v hrbet, ki se je nastavljal od strani; naposled, ko so se roke utrudile, še z nogami. Začutil je upehanost in pene na ustnicah; poslednjikrat, z viškom napora, je sunil z desno nogo, Katarino ravno v sredo krila. Takrat je zaječala; vrgla se je naprej in objela doktorju noge, tresoča se neprenehoma kakor kaznjen pes, in vsa ječeča, ječeča ... Doktor Čander se je iztreznil; hipoma je zagledal samega sebe v nelepem položaju, zavedel se je estetike življenja in se rahlo, mirno, s kretnjami, ki so bile preračunane po vseh pravilih dobre teatralike, osvobodil Katarininih rok. „Vidiš, to imaš od svoje trme in ljubosumnosti!" je dejal s prijazno osornostjo pravičnega očeta. „Zakaj si zavrgla cvetlice? Zato, ker si bila ljubosumna! Kako moreš biti ljubosumna? Ti vendar veš, da med nama ni govorjenja o takšnih rečeh ... Kar je včasi, je samo tako ... ker sem tvoj gospodar ..." „Moj gospodar!" je potrdila Katarina, obraz še vedno zakrit, z bolestnim glasom skrajne vdanosti in pokorščine. Prsi so se ji dvigale v krčevitih sunkih; kolena so se pričela premikati, in tako je kleče, drsaje prispela do doktorja, ki je sedel zopet v naslanjaču. Njegove oči so se spustile do nje in so zagledale beli, skoraj voščenobledi tilnik, ki ga je bil zapeljal prvi dan njene službe in ki ga še danes ni mogel videti, ne da bi ga zagrabila strast. Hlastno, divje jo je prijel za rame, tako da se mu je spustila njena glava Vladimir Levstik: Blagorodje doktor Ambrož Čander. 729 med kolena. Sklonil se je nizko, čisto nizko in je pričel poljubljati preko lastne želje, s tistim naporom, takorekoč s tisto nepreplašno pridnostjo upehanega, oslabljenega in bolj ali manj izžitega nagona, ki išče utešenja v navajenem veselju. Katarina je imela mehko, sladko polt in lase, ki so dišali z močnim, krepkim duhom, dasi ne tako vroče in dražeče kakor Gildini lasje. Bila je še mlada in čudno vdana. Doktor Čander je nazival njeno brezmejno vdanost v samotnih premišljevanjih eno izmed skrivnostnih historij svojega življenja. Ko se mu je zazdel ta prizor brez zmisla in smešen za človeka, ki bi ga gledal Od daleč, je rahlo odrinil služabnico. Ostala je na kolenih; roke so se ji sklenile in povesile do tal, obraz pa, svetal od solz in od bleska oči, se je dvignil in nasmehnil od sreče.
„In zdaj povej, kaj se je zgodilo!" je ukazal doktor Čander. „Napil sem se, padel s stola in zaspal; to vem. Kdo me je našel? In kaj je bilo kasneje? Povej mi vse, vse ..." Katarina je pričela pripovedovati. „Davi, ko sem vam prinesla zajtrk, so bila vrata zaprta. Počakala sem še dve uri; ključ je bil znotraj, vidite? In potem, misleča, da se vam je zgodilo kaj zlega, sem odprla ona vrata — tam, iz druge sobe; v tistih je bil ključ ..." „Kako je mogoče?" se je začudil doktor. „Ne spominjam se, da bi bil zaklepal: saj nikoli ne zaklepam, kadar ležem spat! — In dalje?" „Našla sem vas v naslanjaču. Težko ste dihali, bili ste bledi, videla sem, da ni vse v redu. Ko sem vas pričela dramiti, ste pogledali s takšnim čudnim, steklenim očesom, in blesti se vam je začelo, vstali ste, hodili ste po sobi, govorili ste o Jerneju Cepudru in..." Katarina je zardela in umolknila. „Nato je prišel Zima ter me proglasil za bolnika: delirium tremens! Tako je bilo, saj si mislim; ali ne?" Služabnica je poljubljala njegovo roko, vestno in z natančnostjo, kakor da bi preštevala mnoge prstane doktorja Čandra na desno in na levo, vselej tik pod kamenom. On je med tem v duhu obnavljal čudne sanje nocojšnje noči. „Prokleta reč!" je zaključil sam pri sebi. „V meni je nekaj skritega in mističnega, podobnega živali, ki prebiva v srcu; ali ne živali, marveč demonu: on ima knjigo življenja in piše vanjo vse, in kar na lepem, ko. se ne nadejam in jedva še včasi od daleč mislim na davne stvari, jih razvije v neumno, rekel bi — noro komedijo z vsem, česar je treba: s konfliktom, z zgradbo in jasno razdeljenimi prizori. Čemu to? Ali, da mi dokaže, kako daleč sega volja človekova, kadar je sklenila brisati in uničevati v lastni duši? Da zagreni življenje, ki sem si ga izbral v nadomestilo? Da mi odgrne zastor nad blizobližnjo bodočnostjo, ko bi bil moral tudi brez sinočnje noči in njenih sanj izprevideti, da sem metal svoje dneve v zavrženje, kakor tisti, ki zaigra pol premoženja in raztrosi še ostalo, češ: hočem se prepričati, da je imetje glupost in anahronizem?" Ta poslednja misel se je zajedla vanj tako hudobno, da je začutil: zdajzdaj se mi izpremeni obraz. In ker ni hotel, da bi služabnica ugibala njegove misli, je dejal z mahoma osornim glasom: „Katarina, idi ... Tvoj gospodar premišljuje, ne moti ga!" Katarina je vstala, kakor da bi se ji mudilo za ceno vsega zveličanja storiti po doktorjevem povelju. Vstala je, s povešeno glavo, oči zakrite od dolgih, nekmetsko lepih trepalnic, in odšla brez besede, s tihimi, boječimi koraki. Doktor Čander se ni ozrl za njo; toda ko je odprla vrata, je čutil, da ga je pogledala s svojim skrivnostnim, obožujočim pogledom, preden je zapustila sobo. In jedva je ni bilo, že so se mu obesile črte lica v izrazu obupnega strmenja. Mehanično se je dvignila roka in je udarila po čelu. „Torej vendarle," je mislil tako glasno, da se je prestrašil zvoka besed. „Prokleta ali blagoslovljena bodi resničnost mojih sanj! Prav tako, da, prav tako se mora zgoditi... Pisano je bilo, da se zgodi! Usojeno je bilo, da nepopravljivo izprevidim puhlost svojega življenja; usojeno, da zagledam svojo laž v kričeči dnevni luči in da okusim tisto zavist spoznanja: vi drugi ste poznali srečo, — jaz je nisem; vi drugi ste živeli resnico, — jaz je nisem, marveč sem kričal na vse grlo, da bi prevpil njen glas, ker je govoril sramoto Ambroža Čandra pred njim samim, kadar je bil sam s seboj!" In zdaj se je zbal samote in smrti. „Prišel bo dan, ko se razprši prah; prst se vrne k prsti in duša ugasne, tista duša, ki je bila pečat višje in vendar svoje popolnosti, da bi se z gorkoto ljubezni vtisnila živemu človeku, krvi od moje krvi, duši od moje duše, ter se nadaljevala v nesmrtnost... Prepozno je; maščevala se je zatajena resnica ..." Odnekod, kakor iz tal, je bliskoma vzniknila nepoznana, mogočna želja, čudna in smešna, kakršne doktor Čander prej ni poznal.
„Imeti otroka!" Izpregovorila je glasno kakor krik v praznoti; vse utripanje misli se je oprijelo njenih besed in jo pričelo ponavljati brez nehanja. „Hm!" je dejal doktor sam pri sebi. „Pa tisto? Ne, tisto je že davno izbrisano in nevredno strahu ... Moj Bog, če bi storil, kar mi je prišlo na um! ... Hahaha! Doktor Čander — snubač! Ne, čemu? Vse so ... tako in tako; o tem ni govora. Vzel bi žensko brez pohujšanja v duši, brez upornosti v srcu: takšno, ki bi bila srečna, da sme biti sužnja moje tolažbe. Žensko, kakršna je Katarina ..." Zazdelo se mu je, da se blazno mudi: čez minuto je prekasno. Zdaj bi rekel veliko besedo: da pade, preden se vnovič zarezi hudobni um; zdaj, nemudoma! Poklical je Katarino. Prišla je, obstala za vrati, na obrazu rdečica, v očeh pričakovanje. „Pojdi bliže!" je dejal doktor, pijan od veselja nad samim seboj. Prijel jo je za roko, kakor bi pač prijel ljubljeno devico; tako nemara, kakor je prijel Blanko v svojem snu. Katarina je šla voljno do kanapeja in sramežljivo povesila obraz, ko je morala sesti k njemu. „Ne!" je čepnila, kakor nehote. „Vrata so odprta; naj grem in zaklenem ..." „Ali, kaj misliš!" je vzkliknil doktor, jezen sam s seboj, da si je pokvaril čisti slog prizora. „Saj mislim samo ... vprašati te hočem, Katarina: ali mi odpuščaš?" „Kaj da bi vam odpustila?" se je začudila služabnica. „Vi odpustite meni ... Vi ste gospodar: odpustite mi, da sem zavrgla vaše rože!" „Ne za tisto, Katarina: prav je bilo, da si jih zavrgla. Dišale so kakor kazen božja... Ampak, drugo mi odpusti, in vse mi odpusti, vse, vse! In povej, Katarina: ali bi ti hotela biti moja žena?" Katarina je na široko odprla oči; pogledale so topo, brez umevanja. Nato je zardela; nasmehnila se je z neumnim, srečnim usmevom. Polagoma in tiho so se spustila kolena do tal; pokleknila je pred gospodarja in je šepnila z jedva slišnim glasom: „Bi!" Doktorju se je zazdelo, da mora njegovo obličje ta hip izraziti srečo in zadovoljstvo. Dvignil je obraz, zagledal je napor svojih črt — in mahoma, treskoma se je izsul v brezumen smeh, ki je donel Katarini tako strašno in nenavadno, da se je brž umeknila.
„Ne, ne!" je dejal Ambrož Čander. „Sužnja moja, ne zameri, to je bilo kar tako ... In zdaj, tu imaš, prinesi šampanjca, tega in tega ... Ali si zapomnila?" je poklical za njo. Katarina je odšla z ubitimi, drhtečimi koraki, kakor pijana. Blagorodje doktor Ambrož Čander je tačas odklenil omaro in vzel iz spodnjega predala dragoceno turško pištolo, ki mu jo je bila podarila miss Edita. Cev in ročaj sta bila vložena z zlatom, na prašnici je bil še nedotaknjen smodnik, ki ga je nasul doktor v nedavni uri, iz umetno kovane bunke pa je hudobno mežikal velik brušen smaragd. Mir in smeh. i. * akor mučen san v omami to življenje je med vami; tujec sem med vami jaz, ki je zgrešil pot in čas! 2. Poglej, o človek, črvom gnusna hrana! Čemu sovraštvo, bratomorni boj? Čemu nemirnost tvoja neprestana in kaj od vsega v grob odneseš svoj? Zaman je pevca glas in klic preroka, kot gluha množica naprej drevi. Vihar pod mano doli vriska, joka, ječanje hrope smrti in strasti. Vrtinec doli tam divja pošastno, svetost razplakana, razkošen greh. Nad vsem caruje, vlada veličastno moj duh, moj tihi mir, moj srečni smeh! 3. Tam na poljani ravni in široki, kjer pno brez konca se neba oboki; ob cesti beli tam, ob cesti vroči, kjer peša dan v samoči in nemoči —
[[Kategorija: Ljubljanski zvon]]
[[Kategorija: Dela]]
[[Kategorija: 20. stoletje]]
[[Kategorija: Vladimir Levstik]]
[[Kategorija: Romani]]
| |||