V Zali: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Petin30 (pogovor | prispevki)
Petin30 (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.440:
 
Molčali smo vsi, in še žalostni Miha, ta največji malo-pridnikmalopridnik med nami, brisal si je skrivoma z rokavom ok6okó. Dober človek je bil Tine, in vsi smo čutili, da jih je malo na svetu, ki bi se bili v takem slučaji vedli takotakó, kakor se je vedel šepasti Hiščar!
 
»Vidite,« izpregovoril je še, »takotakó sem bil oženjen! Sedaj pa poglejte mojega dekleta ! Brhka je kakor srna v Zali in že nekoliko-kratnekolikokrat bi se bila lahko omožila prav dobro; pa se ni hotela, ker hoče ostati pri očetu! TakoTakó mi Lenčika še iz groba plačuje mojo ljubezen, in nikdar se še nisem pokesal, da sem jo bil vzel! No dobro!«
 
»Kaj pa z onimónim v Ameriki«, vpraša gospod Andrej; »ali si dobil kajkàj poročil o njem
 
»V Lučinah ste,« odgovoriodgovorí Tine, »zatorej ne veste, kar je pri nas vsakomur znano. Prihajala so poročila, da si dela denar in da se karkàr valja po dolarjih. To je bilo od pričetka, potem pa leta in leta nismo slišali ničesar. Jesensko jutro pa se ustavi tam dolidôli pred hišo debelega našega župana tisti znani ubožni voziček. Na vozičku je sedelsedèl birič in tik njega raztrgan, umazan človek zabuhlega obraza. Ugibali in ugibali so, kdo bi bil, ker sam ni hotel govoriti. Iz spisov, katere je nosil birič s seboj, pa so končno venderle izvohali, da to ni nikdo drug nego Pečarjev Miha, ki je nekdaj nosil srebrno verižico na zelenem telovniku in tri murčke v ušesi! Sedaj pa je berač, in kakor veste, opešale so mu vse močimočí, takotakó da mora prosjačiti od hiše do hiše, če hoče živeti. Vsako leto jedenkrat, največ dvakrat, pride tudi k meni, da prenočiprenočí pod mojo streho. Nikdar mu še nisem ničesar očital; ne rečem mu ničesar in sploh ne govorim ž njim. Na klopi Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 645 pri peči mu dekledeklè postelje, da lahko ležileží. Tudi deklica ne govori ž njim, in niti ne vem, če ji je znano, da je ta berač nje pravi oče, ki je njeno mater prezgodaj spravil pod zemljo. Kadar pa odhaja, tedaj mu skrivoma vselej kajkàj potisne v roko, meneč, da tega ne vidim. Pa dobro vidim, a ne rečem ničesar, ker mi je všeč, da je dekletce dobrega srcasrcá. In videti bi morali, kakdkakó jo gleda ta potepuh ! KarKàr z očmiočmí bi jo rad pogoltnil, ko se — brhka kakor srna v Zali — suče po hiši, kadar pospravlja po večerji. In za ves svet bi ne hotel imeti njegovega srca v sebi, ker vem, da trpitrpí, da peklensko trpitrpí, kadar jo gleda takisto! No dobro!«
 
Nekaj časa potem Tinče še pristavi:
 
»Mi vsi, ljubi moji, vedemo se časih, kakor bi ne bilo BogaBogá, in vi, gospod, ki nas kličete semkaj v Zalo na love, menite tu in tam, vsaj tak6takó se pripoveduje, da BogaBogá res ni! Nikar, nikar, ljudjeljudjé božji! Bog je, in kar je najboljše, Bog je nad vse mere pravičen! Sedaj vam pa ne izpregovorim ni besede več. No dobro!«
 
Vsi smo pohvalili Tinčeta in njega povest. In gospod Andrej je dejal: »Dobro, Tine, tvoja zasluga je večja nego Jernačeva! Rajši sem te poslušal nego onegaónega, in lepša je bila tvoja povest!«
 
»Vsakdo živiživí po svoje,« zajezizajezí se Jernač izpod Skale; »ali če bi bil vsakdo takotakó dobrega srcasrcá in bi vsakomur vse odpuščal, kje pa bi cesar jemal svoje vojake? Tedaj bi bili vsi ženske in drugega nič! Pri tem ostanem!«
 
»SeŠe vedno je prezgodaj,« oglasim se jaz, »da bi že sedaj šli poslušat. Časa je še dosti, in kaj početi? Sedaj si ti na vrsti, žalostni Miha! Pristavi svoj lonec k ognju in razkrij se nam kakor zakonski mož, o katerem se itak pripoveduje to in 6noóno
 
»Ne branim se, ne branim se,« odreže se Miha, »a napačna je misel, da bi bil pri vas na preji in da bi ob tem ostalo suho moje grlo. Natočite mi rdečega vina, ker mislim, da je ta dobra kapljica ustvarjena takotakó za gospodogospôdo kakor za kmeta! Pri meni teci beseda, pri vas pa vino. Drugačnega kontrakta ne poznam in pri tem ostanem, kakor bi rekel Jernač izpod Skale.«
 
In teklo je vino. —