Mladost na vasi: Razlika med redakcijama

odstranjenih 668 zlogov ,  pred 10 leti
»Boš kadil?« se je oglasil Lovre, ko Peter ni nič odgovoril.
 
Dolgo sta si prizadevala, da sta s slabimi vžigalicami prižgala cigareti. Spočetka sta krepko vlekla in pljuvala po cigansko, vsak v svoj kot, kajti skušnja ju je učila, da potem ne boli glava in tudi glede slabosti, ki človeka prevzemajo po kajenju, je bolj varno. Vendar jima je slina vedno obilneje pritekala v usta, da je nista mogla poganjati skozi stisnjene zobe; zato sta cigansko pljuvanje opustila.
Dolgo sta si prizadevala, da sta s slabimi vžigalicami prižgala cigareti. Spočetka sta krepko vlekla in pljuvala po cigansko, vsak v svoj kot, kajti skušnja ju je učila, da potem ne boli glava in tudi glede slabosti, ki človeka prevzemajo po kajenju, je bolj varno. Vendar jima je slina vedno obilneje 121 pritekala v usta, da je nista mogla poganjati skozi stisnjene zobe; zato sta cigansko pljuvanje opustila. »Zdaj bom spet začel šteti od kraja,« je pojasnjeval Lovro. »Sreča menda noče, da bi jo kar na lepem prevaril«. Otresel je s prstom pepel cigarete kakor je videl oficirje, in si mel pekoče oči, kar je pa delal čisto na svotjo roko. »Pravijo, da bo nova soška ofenziva. Takrat bo konj na kupe in ni vrag, da bi ne imel nekaj sreče.« »Tudi jaz sem slišal nekaj... da!« Peter nikakor ni hotel na široko govoriti o vsem tem. Lovretu bi sploh ne prisodil, da takole govorico prvi popade in se okoristi z njo, ko je sam še premišljeval, kaj naj bi našel in kako. Neprijetno mu je bilo, a preblisnila ga je tolažljiva misel, da doza s cigaretami res predstavlja veliko dragocenost, toda sreča menda še ni. Kakšna pa naj bo sreča, po kateri je človeku tesno pri srcu in se miu v glavi vrti! »Kaj pa,« je čez nekaj časa potiho rekel Peter, »če bi bilo prav devet in sedemdeset konj potrebno, da kaj najdeš! Morda si prvi odkril to število in so ljudje živeli, ne da bi spoznali, kaj se iskriva v njem.« Ob tej misli sta se mudila skoro pol ure in na vse strani sta preudarjala, kako bi ugotovila njegovo resničnost, kajti sreči bi se na ta način zelo približala. Končno sta pa le obstala pri stotici, o kateri je pravila skrivna govorica, da ima edina veljavo... Ko sta se razšla, se je Peter kljub vsemu nameril proti Dolnu. Dolnov oče sicer ni ničesar videl v Petrovem daljnogledu, čeprav mu je razložil, kako je treba gledati, toda glede konj je bil pravi mojster. Petrova mati ga je zmerom klicala, ko je bilo treba gnati staro Luco ali mlado Liso h kovaču, da ju prekuje. Mati je bila sestra Dolnovemu stricu in zato je nekaj noči pazil na živali tudi takrat, ko je dobila Luca žrebe in je bil oče že pri vojakih. Stric je bil doma in je Petru takoj dal iz omarice v zidu knjigo o živalstvu. Peter je iskal samo belo barvo, a belega konja v njej ni bilo. Nemara knjige prav nič ne vedo o tem!... Odložil jo (je in dolgo molče gledal strica, ki je bral »Ilustrovani glasnik«. Ta časnik je bil Petru posebno všeč, ker je bilo v njem naslikano, kako velike so krogle za topove. Za neki top je bila granata prav tolikšna kakor sedemletni deček. Ko so Petru vso stvar razložili, je čutil do tega topa posebno, skoro sorodniško naklonjenost, kajti star je bil nekaj več kot sedem let. »Poslušajte no,« je opozoril Peter strica, ko se je ozrl nanj. »Ali so beli konji posebna pasma?« »Zakaj te pa to zatnima?« »Oh, nič! Ali kaj veste o belih konjih?« Malomarno je nadaljeval: »Pravijo, da imajo posebne lastnosti.« Ni hotel takoj izdati, da najbrž ve o njih več kakor stric, dasi je izkušen konjar. Stric se je nasmehnil. »Da, res jih imajo!« (Petru je rastlo zaupanje v bodočnost.) »Ce srečaš belega konja, ni nikdar tri dni od nedelje.« Zvito je mežikal in gledal Petra. Petru pa se je zdelo, kaikor bi se bila tla pod njjim nenadoma zazibala. Presneto zamotana stvar, če na hitro pomisliš. »Če ga srečaš v sredo?« Peter je skušal strica ujeti. »Potem je bila nedelja pred dvema dnevoma, trije pa manjkajo do prihodnje.« Peter je pritrdil, vendar ga je jezilo, da ni takoj odkril te preproste zanke. Upal je, da/ bo zvedel še kaj drugega. Res je stric pristavil: »Pravijo, da sta bel konj in velika ženska dve nesreči za hišo. Bel ikon j je vedno umazan, ženska pa je navadno neokretna. To da je refeel mož, ki je imel ženo kot lestvo.« Več pa stric ni vedel, zato (mu je moral Peter pojasniti, kakšne lastnosti imiajo še beli konji. Stric sicer ni čisto verjel, celo dvomil je, vendar je pripomnil, da utegne biti v kakem,1 slučaju res: »Že samo to jte> sreča, da jih sto vidiš, če potlej kaj najdeš ali ne!« — Peter je bil trdno prepričan, da je na pravi poti, saj pregovor govori samo o belcih in to celo dve stvari. Če pa poznajo šolarji še tretjo lastnost belih 'konj, potem bo nemara docela resnična tista govorica, kajti v tretje gre rado. Ta izrek, ki mu je Peter pripisoval precejšno skrivnostno moč, je Petra potrjeval v njegovi veri. Peter se je še obotavljal, dasi je opravil, kar se je namenil; stric mu je odrezal kos kruha in Petrova dobra volja je neprestano rastla. »Ali bo kiaj rekvizicije?« Peter je začel govoriti vsakdanje stvari, katere je stric vedno razlagal materi. Doln je bil občinski mož! in je moral biti navzoč, ko so jemali kmetom žito, krompir in mast; tudi takrat ni smel manjkati, ko so delili vaščanom skromne zavitke sladkorja in kave. Peter je hotel materi povedati in pokazati, kako koristi domači hiši; nemalo ga je vznemirjala materina beseda, da so z otroki le skrbi. »Nekaj časa je menda ne bo! Če bom kaj zvedel, bom materi pravi čas povedal in tudi pomagal ji bom. Oče ni nič pisal?« »Ne. Skrbi mas, če je še živ. V Tirolah je. 2e enajst mesecev je na fronti.« Stric je vedel, kako je s to stvarjo, Petru pa ni bilo jasno, kako naj si predstavlja čas in kraj, kjer je neskončno dolgo živel oče. »Torej grem,« se je oglasil. »Novega ni nič; kaj v vas pridite!« Zardel je nekoliko in se pognal skozi vrata. Prav v zadnjem trenutku se je spomnil, da jim je mati naročala, naj poizvedo važne novice, ko se bodo mudili po hišah; tudi naj ne pozabijo ljudi povabiti v vas, da ne bi kdo mislil, kako nevljudni otroci so. Peter je imel strica rad, ker se je vselej šalil z otroki, ko je prihajal v vas k svoji sestri, Petrovi materi. Neštetokrat jim je povedal zgodbico o cigan-čku, ki je s tremi žeblji pribil nia desko kurje pero in potem tarnal, kako nespametni so ljudje, ki pravijo, da se na perju mehko spi... (Dalje) 123 DVA UREDNIKA V Tebah urednika dva hieroglifne književne revije, vsak za svoje nazore v strahu, nista nikoli edina, kaj naj se tiska v reviji, kaj ne, da bi domovina bila rešena in Egiptu prava umetnost zašije. Kajti je prvi častilec ribe in drugi tudi ne krije, da mu je višje božanstvo kosmata pasja mrcina. Ako se riba pokvari in božanstvo popade steklina, kako naj tedaj žubori, ne pomislita, vir poezije? Kopje vihtita togotno, za njima jadrno smelo širijo vsa piskarala v razpaljeni strasti kolobar tega prepira iz mesta daleč na selo. Spor za ribo in psa nam je okužil deželo: Ribicam zlatim gorje, kadar je pes na oblasti, crknite psine, kadar nam vlada ribje krdelo. (Po Plutarhu.) MLADOST NA VASI TONE ŠIFRER Po tem dnevu je Peter nekako oslepel za vse barve razen za belo in postajal enostranski, kakor so navadno ljudje, ki hočejo na vsak način doseči srečo. Če je prej zeld rad tičal za gospodarskim poslopjem pri potoku, da je bil vsaj malo skrit in sam, je odslej neprestano postajal pred hišo in po vrtu, hodil med vojaškimi kuhinjami in vojaki ter z enim očesom ves dan pazil na cesto, da bi mu sreča ne pobegnila. Prvi dan sta z Blažem ujela oddelek konjenice, ki se je hitro pomikal skozi vas. Imel je sedem belih konj. — Ntato sta dobila za svojo srečo čisto nov vir. Po nekaterih hlevih in šupah so imeli vojaki konje. Obhodila sta jih, se ustavljala, kjerkoli sta slutila v hlevu tujega konja, in Peter je povečal svoje število za tri. Naslednji dan je bil vse drugo kakor prijeten. Primožičeva dekla je vozila z domačim belcem na njivo gnoj. Vsake tri četrti ure se je pojavila na cesti in s tanko prekljo priganjala mršavo kljuse, ki se je za udarce zmenilo le tedaj, če so ga zadeli za uho ali pod vamp. »Ali more takle konj vobče kaj dobrega pomeniti,« se je vpraševal Peter. »Ali ga sme vsakokrat 210 računati, ko gre mimo?« Zdaj je najtežje občutil nejasne zakone, ki prinašajo srečo. Končno se je odločil, da ga bo samo dvakrat štel, enkrat dopoldne, enkrat popoldne. — Blaža pai ta vprašanja niso* vznemirjala; Blaž ga je štel, če je videl samo beli rep ali celo le deklo, ki je sedela v košu. S tem pa je Peter izčrpaj; vse bližnje možnosti; treba se je bila vdati v usodo in zaupati bodočnosti, da bo kmalu prinesla soško ofenzivo. Petru je pri takih ofenzivah večkrat mrgolelo v prsih. Malti je pravila, da jo srce boli, kajti bala se je, da bodo Italijani predrli fronto in vse razbili. Zaradi tega je tudi Peter občutil podobne bolečine... Begunci so od časa do časa prihajali v vas in pripovedovali nezaslišane stvari; mati je vzdihovala, pripravljala v vrečice pšeno in moko, nalivala v lončke masti, da bi imeli za prvo silo, če bi morali napreči Luco in Liso ter oditi po svetu... Seveda tudi ni bilo prijetno upati, da bodo Italijane premagali. Tedaj bi utegnili podaljšati železnico, ki se je končala z mogočnim branikom kakih sto metrov pred domačo hišo. Mati je bila prepričana, da bodo v takem primeru njihovo hišo podrli, kakor ji je zagrozil neki prepredeni sluga, ki je lazil za deklami in ga je mati zaradi tega ozmerjala. Pred vsako ofenzivo so šle skozi vas neštete čete vojakov, brez števila konj, ki so vlekli topove, mnogo jezdecev in nekoliko avtomobilov z rdečimi križi. Vse se je zlivalo proti Loki, se gnetlo v Poljansko dolino in !kdo ve kam naprej. Kmalu nato, ko so vojaki in topovi minili vas, je začelo za gorami grmeti. Ko je čez kak teden grmenje pojenjalo, je Blaž razodel Petru, da se je ofenziva končala. Vzel je nož in zarezal v klop pri peči novo črto. Zdaj jih je bilo že osem... Končno so se res pričeli valiti skozi vas bataljoni in polki. Cesta je bila blatna reka; ob straneh so bili zagrebi strjenega blata, da Peter ni videl čeznje. Marširali so noč in dan, ne da bi se kolona pretrgala. Mati je na križišču pol dne čakala, da je mogla z Luco domov. — Za pešci, ki so jih vodili oficirji na konjih (osem belih), so prišli vojaki s psi, vpreženimi pred majčkene topove, ki bi bili čisto pripravni za igranje. Blaž in Peter sta sklenila, da se z njimi bržkone igrajo otroci generalov. Namenila sta se, da bosta izprosila pri vojakih tak topič, dasi nista imela mnogo upanja na uspeh, saj sta še konzerve redko dobivala, čeprav jih je bilo pri vojaških kuhinjah neizmerno število. Zbrala sta vso nemščino, kolikor sta jo znala, pristavila druge tuje besede, jih zvarila v stavek, ki je nemara izražal njuno željo in čakala pravega trenutka. — Komaj so se psi pojavili, so že imeli počitek. Zavozili so na vrtove in polegli ob vozičkih na tla, vojaki pa so se naslonili na drevesa ali kamorkoli in topo gledali predse. »Tegale vprašajva!« Peter je izbral vojaka z eno zvezdo pod vratom, ki ni bil videti osoren. , ¦ 211 »Dobro, ti boš govoril!« Približala sta se vojaku ob topiču, kazala' z roklami in očmi orožje in Peter je zaprosil: »Teremte, igen, bitte eine kleine Kanone, igen!« »Kaj bi rada, fanta?« Blaž se je zavrtel na peti, da bi pobegnil, tako ga je presenetilo, da ju je vojak po domače nagovoril. Petru so se noge skoraj obrnile v beg, a ni se' premaknili, samo neizmerno začudil se je. Naposled sta vojaku le odkrila svojo željo, ta pa se je samo nasmehnil in jima razložil, da so topiči čim-bum presneto nevarna igrača, s katero se igrajo generali. Seveda jima te igrače ne more dati... Nato so se pogovorili še marsikaj. Fanta sta povedala, da je oče nai fronti in pokazala domačo hišo, vojak pa je vzel iz listnice sliko dveh deklic, ki ju je pustil pri Ljubljani nekje, in mlade ženske, ki je bila njuna mati. Punčki sta bili istih let kakor Blaž in Peter... Še bi bili kramljali, toda povelje je dvignilo ljudi in živali — in psi so odpeljali... Sredi popoldneva, so začeli prihajati veliki topovi in pratež. Beli konji so se svetili med rdečimi, črnimi in lisastimi. V manj kot dveh urah je Peter prvič zavezal vogal pri robcu s številkami, v znamenje, da ima sto belih konj. Poslej ni več tako napenjal oči, srce mu ni že vnaprej poskakovalo, ko je videl šele belo konjsko glavo. Utegnil se je celo razgovarjaiti z Blažem, ki mu že davno ni bilo mar belcev, kajti preveč jih je bilo. Z Dolnovim Tinetom je gledal samo za posebnimi lisci, ki so imeli barvo rumeno rjave vode mlak! ob povodnji. Blaž je gledal slike v knjigi za konjerejo in zdaj na slepo našteval konje, ki naj bi pripadali pincgaivski, noriški ali lipicanski pasmi. Za nekega serastega žrebca je trdil, da je pravi arabec. Sonce je bilo že nizko, a beli konji so se kar naprej prikazovali. Tedaj pa so obrnili fantje pozornost na vojake, ki so prihajali iz hiš in podov ter gledali v čisto, jasno nebo. Tudi vozniki na topovih so se ozirali kvišku. »Aeroplan!« je vzkliknil Blaž. »Dva sta, tepeta se.« Petru je migljala samo bela barva pred očmi in komaj je razločil visoko, nemara blizu samega neba, neko rumeno in drugo modro stvar, ki ni bila večja kakor korito žlice. Bili sta letali; sukali sta se v krogih in se zaletavali drugo proti drugemu. Kaj naj stori Peter? Ali naj opazuje boj letal, ali niarj skrbi, da se ne bo zmotil pri štetju. Z grenkobo je spoznal, da je nekoliko< konj štel dvakrat... Na srečo je koloma obstala, aeroplana pa niti za trenutek nisto mirovala, prepeljavala sta se blizu neba kot dve čudoviti postolki; zdaj so^ se zaslišali tudi streli. Vsi so razumeli, da sovražni letali streljata drugo na drugo. Kmalu se je rumeno letalo v navpičnem loku obrnilo in odkurilo proti zahodu, modro se je pognalo za njim, toda razdalja se je venomer večala in v nekaj minutah ju niso več videli. Izginili sta v modrini in sončni luči... Kolona se je premaknila; spet so orala po cesti kolesa težkih topov blato. Blaž in Tine sta morala po nekakih opravkih, Peter pa je ostal sam in se 212 znova zatopil v štetje belcev. Čisto samogibno je že opravljal to delo, neznanska sreča ga je skoro utrudila. Zvečer, ko so dobili konji enotno temno barvo, so se samo belci še razločili, Peter je štel te svetle, zibajoče se lise in končno tretjič zavezal robec. Iz pravljic se je spominjal, da se ne godi dobro tistemu, kdor je preveč pohlepen, zategadelj se je junaško odpovedal nadaljnjim belcem in se odpravil v hišo z veliko vero v srcu, da ga prihodnje dni čaka zavidljivo redka in sijajna sreča. Ponoči se mu je sanjalo o polnih koših nožev z dvanajstimi rezili, imel je uro, kadil je cigarete, ne da bi mu bilo neprijetno, in pri tem mu je denar žvenkljal V žepu. Peter ni mislil, da bi mu moglo kaj drugega tudi prinesti srečo. Seveda, lepo bi bilo, če bi se končala vojna in bi se vrnil oče; tudi bratranec, s katerim sta bila v besedi, da mu bo za birmanskega botra, bi bržkone prišel. A to so bile preveč daljne stvari in Peter ni nikdar mislil nanje, ko se je poganjal za srečo. Blizu je bilo toliko lepih in poželenja vrednih dobrot, ki bi mogle Petra osrečiti; zato je ria<zen nožev, ur, denarja in nemara leče iz daljnogleda, vse drugo pustil vnemar. Vse pogoje za srečo je izpolnil in zdaj je čisto potrpežljivo čakal. Vedel je, da sreča nekje ždi, nenadoma se bo znašla pred njim, samo Sklonil se bo in jo pobral, nič drugega... Vznemiril se je šele, ko je našel Bllaž primerno dober nož z dvema reziloma in škarjicami, katerih ena polovica je odpadla. Odslej je Peter začel gledati v tla in hoditi po najbolj nenavadnih krajih, da bi našel tisto, k/asr mu je usoda obljubila s tem, da mu je pripeljala pred oči toliko belih konj. Tale vojna je prava doba, ko utegne človek imeti srečo! Kakor je iskal — nič ni našel. Šq gumb je izgubil, ko se mu je z blagom odtrgal od hlač. Prav na ta gumb je bil tako ponosen; priigral ga je v šoli in nemara je bil srebrn, saj je bil čisto podoben gumbom na žametastih telovnikih, ki jih je nosilo nekoliko starčkov ob nedeljah k maši. — Petra se je lotevalo tiho, toda. globoko in skoro boleče razočaranje. Zdaj je videl, da je stričev dvom v bele konje docela opravičen in da bo resnična samo smešna zveza med belcem in nedeljo... Navzlic temu je le redko pozabil, da ni gledal v tla. Pomagalo mu je le toliko, da ni ob deževju čevljev preveč umazal... Šolarji pred šolo niso prav nič več govorili o belih konjih. Zdaj je bilo važno le streljanje z vžigalnimi kapicami za naboje. To je bila zanimiva igra in pravili so, da je nekemu fantu pri Sv. Duhu pri tem odneslo noht s palca ... Neki dan so minute, preden se je začel pouk, Petru neverjetno hitro potekale, a Blaža, ki je nesel stari plevici kosilo na njivo, ni bilo od nikoder. Učitelj se je že sklonil skozi okno in poklical gornji oddelek v sobo. Nato se je prikazala učiteljica, se pogovorila z otroki in jih odvedla v razred. 213 Blaža pa še nikjer! Malti je naročila Petru, da ga mora pri učitelju opravičiti, če bi zamudil, Peter pa tega ni matral, ker je pred nekoliko dnevi predrzno nagajal učiteljevim otrokom. Čakal je Blaža; obotavljal se je, da je bil zadnji, kair ni bila njegova navadiai. Učiteljica ga je poklicala, on pa je še enkrat stekel in izza ograje pogledal po poti, kjer bi moral priti Blaž. Da, res je prihajal... izredno počasi. Pa ni bil sam. Stopal je ob vojaku, ki ga je neprestano gledal. Od časa! do časa je bilo videti, kakor da sta spregovorila kako besedo. Peter je za vpil: »Halo, Blaž! So že šli v razred! Kaj pa postavaš s tem vojakom? Hiti!« Nato se je obrnil in stekel v nižji oddelek. Po šoli je iskal Blaža, da bi ga vprašal, kaj mu je vojak povedal, a ni ga našel. Zato se je tudi sam odpravil domov, da bi odložil zeleno torbo s knjigami. Glej, v hiši je bil tisti vojak... Blisk ni bolj hiter kakor je bilo spoznanje, da je to oče, ki je prišel po enajstih mesecih s fronte v Tirolah ... Peter mu je moral dati roko, oče gai je vprašal, če je kaj pomagal materi. Nekaj časa je mencal, nazadnje je stisnil odgovor v nekak napol razumljiv: »Da,« in se zmuznil v kuhinjo k materi, da bi mu povedala, kako in kaj je z očetom, kajti z matterjo se je v takih stvareh, kakor je bil očetov prihod, še najlaže pogovoril. Petru se je zdelo vse skupaj dovolj čudno! Doslej je bil oče njegovim mislim tako oddaljen, da skoraj ni bil več resničen. Predvojnega se je le medlo spominjal; zdaj je toliko dni preteklo brez njega. Res so vsak večer molili, da bi ga krogla ne zadela, res so dostikrat govorili, da bi oče že vse uredil, kar ni bilo prarv, če bi bil doma. V občutju otrok je živel kot modri, in mogočni mož, ki mu bodo pokorne dekle in živina. In zdaj je doma! Hodi po dvorišču, se ogleduje po podu, maže vozove, čisti Luco in Liso in ravna gnoj pod živino! V trenutku je popravil ključavnico pri shrambi za orodje. Hodi po hlevu in se jezi, ker sol ženske toliko stvari zanemarile, a videti je, da ni preveč jezen. »Lepo je«, pravijo sosedje, »da je oče donia.« Petru pai 'kljub temu ni prijetno pri srcu, kajti oče ga ovira, da ne more iskati sreče. In tako tuja sta si! — Peter je med tem časom vse, kar je zadevalo belce in srečo, natanko premislil in sklenil, da pač ziaito nič ne najde, ker mu je usoda določila, naj poišče krsto kralja Atile. Menda mu noče dajati drobcev, ampak vse bogastvo in srečo bo kar nenadoma odkril v potoku. Kolikorkrat gre naslednji dan Peter z motiko k vodi, da bi začel z delom, vselej ga oče pokliče. Govorita, toda ne o belih konjih in dragoceni Atilovi krsti. Deček nejasno čuti, da morajo ostati te stvari tajne, kakor mora biti tajno toliko drugega. Na primer cigarete... Dokler je bil oče pri vojakih, je sem in tja pokadil za podom kako polovičko. Zdaj, ko je prišel domov, ker »so ga začasno odpustili«, (kakor je rekel Dolnov stric, da po- 214 menijo nemške besede), je bilo to čisto nemogoče. Oče bi zvedel, čeprav ga ne bi videl. Dobro pa je le, če je doma. Dekli se ne prepirata več z materjo, še ubogata jo, in ne žgeta več petroleja v hlevu, ko klepečetai z vojaki. Tudi s Petrom sta prijazni, ker se bojita, da ne bi razodel očetu, kolikokrat je bila živina lačna, ker sta hodili po plesih, in je morala mati sama vse opraviti po hiši in hlevu. Navzlic temu se Peter ni mogel sprijazniti z očetom tako hitro kakor Blaž, ki je že cele ure moževal z njim, ne da bi zardel. Vendar tudi talko boječ ni bil, kot v prvem trenutku Aleš, ki je zlezel pod peč, kakor hitro je mati vzkliknila, da je oče doma. Seveda, Aleš še ni hodil v šolo, a vendar... Petru je bil dan nenavadno dolg, kajti neka nedoločna sila ga je držala vse ure blizu hiše. Zatekel se je na podstrešje in našel tam tisti srebrni gumb. Sreča se je očitno norčevala ž njim !.. Zvečer so sedeli otroci že na peči, dekle so odšle nekam v vas, oče pa je govoril z materjo pred pečjo. Blaž in Peter sta ugotavljala, koliko »vran« manjka Alešu do stropa, če stoji na peči. »Vrana« je bila nekoliko nejasna beseda in je pomenila otroško ped. »Še eno, Aleš, pa boš do stropa! Lani sta ti manjkali še dve!« Aleš se je tega neizmerno razveselil, začel je skakati po peči, da je bobnelo. Vrišč in hram je prignal očeta iz kuhinje. Aleš se ni potuhnil za peč, kakor bi bil še včeraj napravil, ampak se je pognal v očetovo naročje in zavpil, da mu manjka samo ena »vrana« še, pa bo tako velik kakor Peter. Če je bil Aleš tako pogumen, da se ni bal očeta, je moral tudi Peter nekaj storiti. Skočil je izza peči, ne da bi se prijel za držaj, ki je molel iz stropa in zaklical: »Ali hočeš videti vojno? Nemara je še nikdar nisi videl!« »Pokaži!« Oče je postavil Aleša na tla in se obrnil samo k Petru. Peter je sedel na klop, prislonil obraz k peči in pogledal, če se kažejo v pečnicah ostri odsevi luči, ki sta jih z Blažem označila za vojno. »Vojna je, kar poglej!«, je rekel Peter. Blaž in Aleš sta pritisnila čela ob peč in vzklikala, da jo že vidita. Peter pa je razlagal očetu, da so svetlobne črte sulice divjih Turkov in Tatairov, nemara pa pomenijo tudi tisti ogenj na fronti, o katerem je pravil oče Dolnovemu stricu in o katerem so pripovedovali tudi vojaki. Očei je pogledal in rekel, d!a je takale vojna, ki jo gledaš doma v peči, res prijazna, ampak tam na fronti da je čisto drugačna... »Čudovita stvar je pa le«, je mislil Peter in ni več odmaknil oči, ko sta se z očetom s pogledi ujela. Neko novo, neznano čustvo ga je začelo prevzemati. Čutil je, da se očeta ne boji več, ampak da ga nekaj sili, da bi ves večer sedel ob njem, mu gledal v oči in poslušal njegove besede... 215 Nato so vsi zlezli na peč, mati je prišla iz kuhinje in oče je pripovedoval o pravi vojni, kako pokajo topovi in šrapneli in kjer ni nič drugega mislil, kakor da bi ostal živ in se vrnil k svojim domačim. No, zdaj je to srečo doživel! Petra navdaja neko posebno čustvo. Ve, da bi še toliko belih konj ne moglo vsejati takega ugodja v njegove prsi. Čuti, da ima očeta rajši kot ducat nožev z dvanajstimi rezili ali najlepše povečevalno steklo. »Nemara«, si misli, »je oče prav zato prišel zdrav s fronte in se vrnil srečno domov, ker sem naštel tri sto belih konj. Nemara... je to... tista sreča.« Kakor hitro se mu je ta misel porodila, že si je bil v svesti, da je resnična. Nikomur ni nič rekel, toda z žarečimi očmi je gledal zdaj očeta in mater, zdaj brate in sestre, ki so se smehljali že zaradi tega, ker soi bili vsi zbrani. — Peter se ni smehljal, toda ponosen je bil, da je njihova sreča njegovo delo... PETER IŠČE SLAVE Peter je sedel na mizi, noge je položil na klop in gledal skozi okno na vrt, na cesto in dalje na polje, kjer je ležalo po mejah med zoranimi njivami za prst pomladnega snega, da je bila pokrajina kakor stara s srebrom obrobljena razglednica. Globoko se je zamislil... Dolnov Tine je zbolel za vratnico. Kdorkoli je Petra srečal, ga je vprašal, če ve, kako je Dolnovemu fantu. Za Petra pa se še nikdar ni nihče zanimal, nemara prav zato, ker je bil majhen deček, še manjši kakor Lovre, čeprav je bil starejši. Le kaj mora človek napraviti, da ga ljudje upoštevajo, se zanimajo za njegovo zdravje in povprašujejo, kako se počuti? Kaj pa je napravila »Junakinja iz Štajra«, da so mati in dekle vsak četrtek nestrpno čakale tednika? Najraje bi bile vse tri obenem prebrale podlistek in potem so govorile o nekem Henriku, ki ni izumil niti parnega stroja niti odkril severnega tečaja kakor kapitan Hatteras. Peter je vzel tednik in bral: Henrik je hodil nekoliko strani po stopnicah, mrmral, da je življenje uničeno, in obstal prav takrat, ko se je tudi podlistek končal. Če je treba samo po stopnicah hoditi, da se ljudje brigajo za človeka in da dekle vprašujejo, če se je pismonoša že oglasil, tedaj bo Peter napravil še več. (Ko bo slaven, bodo gotovo nekje mati in dekle, ki jih ne pozna, vsak teden spraševale, kako je z njim...) Odšel je iz hiše s trdnim sklepom, da bo sestavil parni stroj. Svojo misel je razodel Blažu in oba sta pol ure navdušeno govorila, kako prijetno bo, ko bo stroj gotov. Podoben bo lokomotivi, samo s to razliko, da bo manjši in da ne bo vozil po tračnicah, ampak kar po dvorišču. Pred shrambo za orodje sta znosila nekaj praznih posod za konzerve, začela sekati z dletom pločevino 216 in pripravljati drva, s katerimi bosta kurila stroj. Oče pa jima je vso stvar preprečil samo zaradi dleta in sekire, ki je bila takoj skrhana, kakor hitro jo je Peter dobil v roke. Pri tem se je še smejal njuni nameri, da je Blaž hitro odšel nekam v vas, Peter se je pa odpravil v hišo. 2e v veži je zaslišal, da je nekdo prišel. Res, sestrična je prinesla materi nekoliko knjig in mati je rekla: »Oh, Jurčič! Tega pa res rada berem. Tako domače piše!« »Ampak Tavčar«, se je oglasila sestrična. »Kar jokati sem morala, ko sem brala!« Mati se je nasmehnila: »Tako! Tavčarja sem poznala. Ko je bila v vasi veselica, je dal za dva sodčka piva, ker so ljudje klicali: naj živi Tavčar in Slovenci.« Peter ju ni več poslušal, ampak je začel premišljevati, kar je slišal. Sicer ni imel toliko denarja, da bi dal v katerikoli vasi za tisto grenko pivo, a tudi Jurčič nemara ni delal takih stvari, pa je vendar mati toliko govorila o njem. Ko je sestrična odšla, je vprašal: »Mati, ali sta v sorodu z Jurčičem, da ga tako hvalite?« »Kaj še! Povesti je pisal!« »Kakor o junakinji, ki je iz Štajra?« »Seveda, in še bolj zanimive!« Tu je bilo torej središče vsega vprašanja. Človek mora dajati po veselicah za vino, hoditi po stopnicah in mrmrati, da je življenje uničeno, ali pa pisati povesti — in ljudje ga poznajo daleč naokrog. Sklenil je, da bo napisal povest, samo tega ni vedel, o čem. Pozno popoldne je bilo, Peter se je spet usedel za mizo, pa nenadoma zardel. Zagledal je namreč sosedovo staro mater, ki se je sprehajala po vrtu. Petru se je zdela vsako leto manjša in ko sta z Blažem govorila o njej, sta bila prepričana, da raste nazaj. Ta stvar je bila tako važna in zanimiva, da jo mora Peter na vsak način popisati. Poklical je Aleša, da bi skupaj šla vprašat staro mater, kako se počuti, ko je vsako zimo manjša, ali jo kaj tišči pri srcu in v želodcu... Stara mati je vso zimo čepela za pečjo. Časih je sedla tudi na klop pri oknu, gledala po vasi in vrtu in vsakih pet minut pomolila skozi luknjico v šipi bučno pečko. To je opazila sinica, ki je ves dan poplesavala po tepki pred oknom. Pognala se je na železne križe v oknu, kradoma vzela pečko in jo izkljuvala kje blizu hiše. Proti spomladi je hodila starka na vrt. Sinica jo je zagledala že na pragu, zaletela se ji je v krilo, a stara mati ji je vrgla pečko, ki jih je nosila v žepu. »Poglej jo, mršno, čisto dobro me pozna«, je vzkliknila, kadar se je napotila po vrtu in jo je sinica spremljala po drevju. 217 Ko je starka zagledala Petra in Aleša, ju je poklicala, da bi ji pokazala, kje sinica lušči pečko in prepeva svoj: ci-cii, kajti njene oči je niso mogle več najti med vejami. »Tako me pozna, kar me more«, je rekla, ko sta jo ji odkrila. »Lepo bi bilo, če bi mi ne bila hvaležna. Radi nje sem sedela pri oknu, kjer piha.« Peter ni natančno razumel vseh besed, a prestrašil se je njenih ugaslih oči in rok, ki so bile kakor pokrite s prozornim usnjem. »Kako le more učiteljica trditi, da je zima starka«, si je mislil, zakaj zima je pomenila zanj vesel, ščemeč odblesk sonca na snegu, čudovito modro nebo nad sneženimi drevesi, rdeča lica otrok na ledu, ne pa tisočero gub in kalne cči stare matere. Nikakor je ni mogel vprašati, kar se je bil namenil. »Pojdi, fantič!« je velel Alešu, ki je vzel materi palico iz rok in sključeno hodil po poti, da se mu je starka nasmehnila. »Vidite, mati!« Obrnil se je, se zaletel, da bi se prevalil čez ograjo, pa je nenadoma obstal. »O, poglejte no!« Strmel je na nekaj pri plotu. Aleš je pritekel in zaklical: »Miška je!« Iztegnil je roko, da bi se poigral z njo, a strahoma je odskočil, ko se je žival pomaknila navzgor po kolu. Stara mati je prišla bliže, vzela naočnike iz žepa in spregovorila čez nekaj časa: »To je netopir! Le kje se je zlomek tako zgodaj vzel!« Peter se je zaveroval v žival. Netopirja je že videl, a samo v mraku, ko je letal po dvorišču. Podnevi je čisto drugačen videti. S paličico mu je odprl gobček in vznemirjeno zaklical: »Aleš, mati! Netopir ima zobe. Leta po zraku kot ptica, pa ima zobe kot zverina. Ali učenjaki to vedo?« »Ne vedo«, je rekel Aleš, ki še ni hodil v šolo. »Nikoli nisem slišala kaj takega«, je menila stara mati. »Jaz tudi ne«, je rekel Peter. V trenutku je spoznal, da mu je usoda prijazna. Svetu bo razkril, da ima netopir zobe in dosegel bo večjo slavo, kakor Henrik na stopnicah, Dolnov Tine ali oni, ki je dajal za pivo in čigar ime je pozabil. Dolgo je ogledoval ptiča, se čudil kako zapleteno je življenje, posebno pri netopirjih, in sklenil, da bo napisal o netopirjevih zobeh povest, ter jo poslal v »Ilustrovani Glasnik«. Stara mati je odšla v hišo, Aleš se je nekam zgubil, po nebu so se raz-predle rdeče megle kakor štrenasti lasje neznanega orjaka, ki leži za gorami, in skoznje se je svetila prva zvezda. Peter pa je stal še vedno pri plotu, dregal netopirja in se čudil... Da, pokazal bo svetu, kaj premore majhen deček, če ima srečo. 218 Drugi dan je šel gledat v stričevo knjigo. Netopir je bil tam res narisan, a gobček je imel zaprt. Ljudje takrat še gotovo niso vedeli, kaj ima v njem. Velikih načrtov ljudje cesto zaradi majhnih zaprek ne izvrše. Tudi Petrova misel ni takoj postala dejanje, zakaj na noben način ni dobil pripravnega papirja, kamor bi povest napisal. Prvi osnutek je napravil na tednik, kjer je bil zaplenjen kratek članek. Prav prijazno je, ko je v časopisu kaj zaplenjeno. Tedaj lahko pišeš, kar hočeš, prostora je dovolj... Peter je napisal prvi in edini stavek svoje povesti: Netopir ima zobe. Aleš, ki je hotel pri Petrovi slavi sodelovati, je menil, da je to dovolj; Blažu ni bilo jasno, kako se pišejo povesti o netopirjevih zobeh, saj še nobene ni bral, oče pa je rekel, da je vsekakor premalo. »Tisti, ki pišejo«, je razlagal Petru, »napišejo preprosto stvar z mnogimi besedami. Kdo bi jim pa sicer verjel, da so učenjaki!« Peter je obžaloval, da je vso stvar tako kratko napisal. Če je še bolj premišljeval, vendar ni mogel pristaviti drugega, kakor da je zobe pri netopirju sam videl, da sta jih opazila tudi Aleš in sosedova stara mati. Končno se je preveril, da za veliko stvar ni škoda žrtev; iztrgal je iz novega zvezka list, napisal nanj oba stavka in spravil vse skupaj v torbo, dokler ne bo poslal v »Ilustrovani Glasnik«. Živel je v lahnem razburjenju, ki je bilo podobno nemiru raziskovalcev, ko vidijo, da je cilj že čisto blizu. V četrtek je nameraval pismo dati pismonoši in dopoldne je šel v šolo. Učiteljica je govorila o živalih. Peter je dvignil roko in povedal, kaj je opazil pri netopirju. Pohvalila ga je, ne da bi se začudila, in Peter je v tistem trenutku zelo malo cenil znanje učiteljice, ki nima smisla za nova odkritja. Drugo uro pa je kazala šolarjem slike živali. Peter je najprej opazil netopirja. Odpiral je gobec in ... ali je resnica ... v njem se je svetila vrsta lepih zob. V trenutku se je zrušilo upanje na slavo, ki jo je Peter menil doseči. Ura je minila, ne da bi Peter vedel, da je v razredu. Popoldne je šel na vrt. Sinica stare matere je pela svojo kratko pesem. Bilo je, kakor bi nekdo malo napačno potegoval z lokom po struni, ki je napeta med drevjem. In stara mati je iskala svojo predpustno nemirno ptico po vejah, a Peter se ni zmenil zanju. Ti netopirjevi zobje so ga čisto potrli. Doživljal je žalost in grenkobo, kakršno doživi človek, ki spozna, da je s svojimi odkritji in mislimi prišel prepozno. »Življenje je uničeno!« je vzkliknil s Henrikom, ki je hodil po stopnicah. S počasnimi koraki in s težo v srcu je šel k zeleni torbi, vzel iz nje svojo povest in jo nesel v ogenj, ne da bi jo pogledal... (Dalje) 219 MLADOST NA VASI TONE ŠIFRER PRETEP Poleti, ko skrivnostni kobilar prižvižga na vrtove in naznani, da bo odšel v južne kraje, ker se je leto nagnilo, se je naselilo v Petrovem srcu sovraštvo. Doslej ni bil hud še na nikogar dalj časa. Stanku Draškovcu je odpustil po treh dneh, dasi mu je v šoli polil črnilo po novih hlačah iz vojaškega plašča. Zdaj pa je sovražil, sovražil je vso vas Mlako; in pri tem ni bil sam. Prav tako so se jezili na Mlako, ki je ležala na močvirnem svetu onkraj potoka, Blaž, Lovre, bratranec Tine in mnogo drugih fantov, s katerimi je hodil Peter ob nedeljah na potep. Kako naj bi bil človek miren! Šolarji iz Mlake, otroci polzemljakov, bajtarjev in delavcev so v šoli govorili, da bodo oni vzeli kmetom v vasi zemljo in jo razdelili med sabo. Peter se je zbal za domače njive, posebno za tiste, ki jih je oče napravil šele zadnjo pomlad na mestu, kjer so tri leta stale vojaške barake. Sam mu je pri tej priliki vodil konje, česar noben široko-ustnež iz Mlake ne bi znal, in zdaj je imel pšenico, ki je zrastla na prvi njivi kakor za svojo. Peter se je zaradi govoric o zemlji posvetoval z očetom prav takrat, ko je prišel v vas stric Doln. Oba sta se smejala njegovi bojazni in začela pripovedovati materi, da slišita take stvari tudi ob nedeljah v gostilni, a nihče, tudi tisti, ki bi želeli, ne verujejo, da se bo kaj takega resnično zgodilo. »Potem bi ravno noben ne mogel živeti«, je rekel stric. »Zemlja samo takrat rodi, če ji daš vse, ne pa samo dobro voljo.« Ne da bi Peter te besede razumel, se je nenadoma pomiril. Vendar se je odpravil k Lovretu, da sta pregledala zalogo strelnih kapic in nabojev, ki jih je Lovre prenesel v kolnico, odkar so Grahovarjevi začeli zidati hišo. »Ali boš dal naboje, če bo treba?« je vprašal Peter Lovreta, ko sta zložila strelivo spet v lesen zaboj, ga potisnila za kole in deske v kotu in ga zadelala s slamo. »Bom. Ampak, kje bi dobili puško?« »Škoda, da je oče ni prinesel iz vojne. Vrgel jo je od sebe, kakor hitro jo je smel. Ampak naš sosed jo ima. Menda jo bo posodil.« »Mlačanom ne bomo pustili, da bi prišli čez potok!« »Pravijo, da bi nam pobrali tudi živino. Gotovo bi hoteli še Luco in Liso. Kakopak. Brez živine njive ne rode, ker ni gnoja!« Fanta sta sedela v poltemi in se tresla od strahu, če bo treba braniti zemljo, do katere sta čutila nejasno nagnenje. Zagotovila sta si, da bosta kljub vsemu, kar se bo zgodilo, mlačanske šolarje kmalu pošteno premikastila. 332 »Stanka Draškovca ne bova tepla, Lovre!« »Dobro, tega ne. Menda drži s kmeti in noče o zemlji nič slišati; doma imajo za dve kravi.« Lovre je moral po nekakih opravkih h kovaču, Peter pa je šel ob potoku in delal načrte, kako bi utrdili vas, če bi prišla sila. Mislil je na tabore, a okoli cerkve ni bilo nikakega zidu, ki bi ga mogli porabiti. Sicer pa hudega ne bo, zakaj vsi Mlačani pač niso bili istega mnenja. Posebno Stanko je govoril o šoli vedno druge stvari, o zemlji ni hotel nikdar nič slišati. S Stankom sta bila soseda v klopi in v odmorih je pripovedoval Petru stare pravljice, kratke zgodbice, katerim se je moral vselej smejati, in lastne prigode, zaradi katerih je Peter sklenil z njim prijateljstvo. Nekoč je Stanko ujel tri miši, jih odri in dal kuhati, da bi videl, kakšen okus bo imela juha. Miške so v loncu že vrele, ko je nesreča prinesla k ognjišču Stankovo mater. Priznati je moral, da mu je po zelo kratkem razgovoru vse skupaj vrgla na smetišče, in on je dve uri potem pomival lonce... Sklenil pa je, da bo še poskusil kuhati, ko bo mati zdoma. Nameraval je ujeti kako belouško, zakaj slišal je, da so nekoč kosci po pomoti skuhali gada za kosilo in boljše juhe da še niso jedli... V šoli so se zbirali Mlačani posebej v gručah, govorili o gobah, ki so jih brali preteklo leto in o denarju, ki ga bodo izkupili letos za borovnice. Stanko Draškovec je zaklical Petru: »Na vaši Dobravi raste neverjetno jagod in skoro bodo zrele. Boš šel takrat z nami?« Peter je obljubil, šolsko leto se je zaključilo, a Stanko mu ni povedal, če so jagode že godne. Z Lovretom pa tudi Mlačanov nista pretepla. Njuno sovraštvo se je za nekaj časa poleglo, da bo pozneje planilo na dan kakor veter, ki zdivja pred nevihto čez vrtove. Na tiste jagode pa ni pozabil ne Peter ne Stanko! Neko opoldne je prišel po Petra; Peter je vzel s seboj Aleša in krenili so na Dobravo. Trudila sta se, a tako malo jagod sta z Alešem nabrala, da je bilo Petra sram. Pred nosom so jih pobrale mlačanske ženske in še norčevale so se ž njim: »Ali bo kaj prida? Čigav pa si ti? A, po podobi te poznam, da si Petrov! — Seveda, kmečke roke so za jagode prenerodne.« Peter se jih je izogibal. Pri tem beganju pa je prevrnil skoro poln na-biravček jagod. »Lahom jih je prodal!« je vzkliknil nekdo. Vsa tropa, ki se je razpršila med nizkimi borovci in obirala borovje, je pritekla. Petru so se smejali in začeli skoraj prepevati: Peter je jagode Lahom prodal. »Skoro boš bogat«, je vzkliknil Stankov brat Miha, ki ga Peter ni maral. Aleš vsega ni prav nič razumel in je začel jokati, Peter je bil močno rdeč v lice; kmalu sta pobrala svojo posodo in se napotila domov, dasi ju je Stanko zadrževal in obljubil, da jima bo pomagal, ko bo napolnil lonec. 23 333 Peter se ni dal pregovoriti, raje je tvegal, da zaide, ker poti ni dobro poznal, kakor da bi skupno z Mlačani bral jagode. Veter osebnega ponižanja je znova razpihal sovraštvo v njem. Doma je silil v očeta, naj prepove Mlačanom brati jagode in suh les po delih, ki so njegova last. Oče je rekel, da bi to res mogel napraviti, a ne ljubi se mu, zakaj mlačanske babnice bi zagnale tak vrišč, da vse jagode in drugo ni toliko vredno kakor mir. Peter pa ni bil teh misli, tudi Blaž ne, Lovre pa je povedal, da znova išče prilike, kako bi mlačanske šolarje nabunkal. Brez vzroka se jih ni mogel lotiti, saj so že itak mlačanske matere vsakokrat regljale, kadar je kdo zapodil otroke z vrtov ali jih zasačil na črešnjah. Sovraštvo v srcih, ki so se vsake počitnice globlje navezala na zemljo, je rastlo neprestano. Vzrokov je bilo več in več... Nedeljske popoldneve se je hodil Peter s tovariši kopat na potok Sušco, ki teče, skrivnosten in bister, v strugi polni tolmunov med lesovi pod hribi, pol ure od vasi. Časih so hodili otroci iz Dragočajne k posameznim tolmunom v gručah, ki so se po starosti razlikovale. Sedaj, ko so nastopili nemirni časi, pa so se družili ponavljalci in dečki kakor Peter, ki je dovršil komaj tretji oddelek. »Čim več nas mora biti«, so pripovedovali večji in mislili na veliko trumo Mlačanov. »Samo steči ne smeš, če te kdo napade, potem se bo že oni zbal in zbežal.« Nasprotje med vasmi je oživelo že v dečkih, ki še niso vedeli za vzroke starih sovraštev; mislili so, da morajo zato smatrati sosede za sovražnike, ker so govorice o zemlji spet oživile, ko se je bližala žetev. Lovre je dregnil Petra s komolcem: »Nikogar se ne bojim.« Iz žepa je privlekel pest nabojev. »Teh se bodo bali, samo poskusijo naj nas napasti'« Peter se je razveselil, poklical Blaža, ki je tudi veroval v naboje, kakor bi ga to moglo rešiti vsega strahu. Razigrano so se napotili k potoku in k tolmunu »pri dveh hrastih«, ki je ležal na svetu Dolnovega strica, a za katerega so rekli Mlačani, da je samo zanje in Dragočajncem prepovedali, da bi se kopali v njem. Saj je bilo še drugih tolmunov dovolj in voda je bila povsod enako mrzla, a vsak izmed teh dvanajstih dečkov, ki so tekli po stezah k tolmunu, je čutil, da njegov lastninski ponos ne dovoljuje, da bi smeli Mlačani tako govoriti. Pri vodi se je Peter zaradi sorodstva z gospodarjem tolmuna počutil čisto na varnem. Tudi Blaža in Petra je navdajala ista misel, zakaj končno je bilo le predolgočasno, da bi samo oprezali, kje se bo prikazal kak Mlačan, da bodo zgrabili obleke in se pripravili na boj ali na beg. Blaž je predlagal in začeli so graditi jez čez potok. Prinašali so debelo kamenje, trgali z bregov ruše, zlagali drugo na drugo in voda je začela 334 naraščati. Poskusili so plavati, nihče iz dvanajstoriee ni bil tega vešč in pogosto so požirali vodo, ki je bila radi gradnje jezu čisto motna. »Halo«, je vpil Blaž. »Vsi na breg, da se voda očisti, potem bomo plavali!« Nihče se ni zmenil za to, Peter pa bi rad videl, da bi brata ubogali, saj bi tako zrasla njegova vrednost; pomignil je Lovretu, govoril tiho z njim in Blažem in spet je začel Blaž klicati: »Hej! Tine, France, Janez, Jože in drugi! Lovre ima naboje! Streljali bomo!« Vsi so poznali to zabavo, ko so nametali v ogenj ostrih nabojev in potem v kritjih z zamirajočimi srci čakali, kdaj bo počil zadnji. Truma nagih fantov, samo s predpasniki preko ledij, se je zapodila na breg, v neki roki so se znašle vžigalice, nekdo je kriknil, naj gredo po drva in kmalu so prinašali od vseh strani naročja suhih vej, ki so bile nad vse pripravne, da takoj napravijo velik ogenj. Čez nekoliko minut se je motal dim skozi veje dveh velikih smrek, med katerimi so zakurili. Goli dečki so stali v krogu in se posvetovali, kdo bo vrgel naboje v ogenj, kar je bilo važno opravilo. »Polovico jih bom jaz«, je rekel Lovre. »Moji so!« Vsem je bilo prav in določili so, naj vrže ostale Blaž, ki si je zmislil to zabavo. Razdelila sta naboje, vsak pet, obstala pri ognju, ostali pa so se umaknili nekoliko korakov, čeprav bi se morali skriti za robove struge ali kamorkoli. Na vsak način so hoteli videti, kako bosta vrgla Lovre in Blaž naboje v žerjavico, zakaj dostikrat se je kdo zbal, zagnal vse skupaj proč in zbežal. Blaž je štel: »Ena, dva, tri.« »Ogenj!«, sta vzkliknila, previdno vrgla naboje med plamene in stekla, kar so jima dale noge. V trenutku so izginile vse glave v strugi. Peter je tičal skoro pri vodi in drhtel od hladu in pričakovanja. »Eden«, so vzkliknili hkrati, ko je počilo prvič. Zdaj so se dvignile glave izza roba; šteli so poke, ki so se vrstili v kratkih, nepravilnih presledkih. Čakali so, da bi počilo desetič, kar zašepeče Peter: »Mlačani!« Dvanajst parov oči se je ozrlo in videli so, da ob potoku prodirajo po ozki stezi šolarji iz Mlake. »Petnajst jih je«, je vzdihnil Lovre, »in jaz nimam nobenega naboja več.« »Kdo je streljal?« so izpraševali. »Skrijte se!« so jim klicali Petrovi tovariši. »Naboji so še v ognju.« Ko pa so zvedeli, da se samo en naboj še ni razletel, so se pomilovalno nasmehnili boječnežem, češ, kako morejo misliti, da bo naboj še počil, če je že skoro četrt ure v žerjavici. 23* 335 Približali so se ognju; tu in tam se je sukljal iz ogorka plamenček, sicer pa je bila žerjavica vsa razmetana in pomešana z očrnelimi, zvitimi obodi medenih nabojev. Krogel ni bilo nikjer. Med Mlačani sta bila Stanko Draškovec in Černajev Vinko, ki ga je Peter dobro poznal, saj je njegova sestra časih služila pri Petrovih. Od teh ljudi mu menda ni pretila nobena nevarnost. Černajev je zapazil naboj, ki je odpovedal, vzel palico in zgrebel nanj kupček žerjavice. Takoj se je dvignil iz kupčka plamen, v naslednjem trenutku pa je počilo in Stankov brat Miha je obupno zakričal: »Aaa, mene je!« Prestrašeno je gledal roko; izpod rokava mu je počasi pricurila kri in Miha je začel jokati, Stanko pa je gledal zdaj v Mlačane zdaj v druge, kakor bi ne razumel ničesar. Nekaj časa so bili vsi presenečeni, nato pa so začeli Mlačani kričati, da so Dragočajnci krivi tega in da se bodo že drugod pogovorili, zakaj počenjajo stvari, ki so celo po zakonu prepovedane. Stanko se je otresel strahu in zdaj je jezikal, da je bilo Petru kar nerodno. Seveda je bila nesreča, a kriv je bil pač Miha sam. Besede so postajale vedno ostrejše, Peter in Lovre sta šla s kolikor mogoče malomarnim obrazom k tolmunu po obleke. Prav, ko je Peter pogledal, če so srajca, hlače in telovnik na mestu, je nekdo zavpil: »Hura«. Peter je pograbil obleko, ne da bi se ozrl, a v tistem trenutku ga je od zadaj zgrabilo dvoje rok in ga treščilo z obleko vred v tolmun ... Čez pol ure je Peter sedel z Lovretom na peči pri Lovretovi sorodnici v Mlaki... Nihče ni vedel, kako se je vsa stvar zgodila. Petru ni bilo čisto jasno, kako je požiral v tolmunu vodo, kako ga je prevzemala misel, da ne sme izpustiti obleke iz rok in kako je končno zlezel iz potoka ter se pognal v gozd. V blaznem strahu je tekel proti vasi; za nekim grmom je srečal Lovre-ta, ki je nehal ovijati obleko in bil pripravljen na beg, če bo treba. Skoro solze so jima prišle v oči, ko sta se spogledala... Pomagala sta drug drugemu oviti obleko in jo obleči; napotila sta se k Lovretovi teti, stari samki, ki je živela v koči na koncu Mlake; nič ji nista povedala, kaj se jima je pripetilo. »Kopala sva se, pa naju zebe. Ali se moreva pogreti?« je vprašal Lovre kratkovidno staro žensko. »Seveda, le prehladi se, paglavec«, je mrmrala teta, jima velela na peč ter jima prinesla takoj suhih hrušk in odejo. »Takoj pod odejo! Za vedno sta lahko nesrečna, če se ne spotita!« Odšla je v kuhinjo, da bi skuhala lipovega čaja, fanta pa sta tiho zlezla pod odejo v čudnem občutku, da zunaj sije julijsko sonce... Zagledala sta se v sliko nad vrati. Kazala je, kako se pečejo duše v vicah na vročem ognju. »Vse Mlačane bi poslal tjale«, je rekel Peter in grdo gledal. »Ali veš, kdo je mene vrgel v vodo? Tebe je Černajev!« »Oo«, je vzdihnil Peter. »In njegova sestra je služila pri nas, njegova mati pride časih k nam in ga tako zagovarja.« »In Stanko Draškovec se je smejal, ko si lezel iz vode!« »Tako?« Peter se je zgrozil nad sovraštvom, ki mu je napolnilo srce. Vendar, Stanku bi še prizanesel, če se bosta kdaj srečala. »Do smrti ne pozabim Černajevemu! Nekoč, ko bo bolan, da se še ganiti ne bo mogel, ga bom poiskal in pretepel.« V Petru je zaživela želja po maščevanju, kakor je doslej še ni poznal. Želel je, da ogenj uniči Mlako, da jo razdene potres, da jo napadejo Turki in pokoljejo vse ljudi... Lovre mu je pritrjeval, polagoma sta utihnila in ko je teta prišla gledat, kako in kaj, sta spala in krepko vlekla vase vonj po sparjeni obleki, ki je napolnil vso izbo. Zdaj pa zdaj sta se v spanju nemirno zganila in zastokala ... Dogodek, ki se je pripetil »pri dveh hrastih«, je do skrajnosti razburil mlačanske matere, še bolj pa Petrove tovariše, ki so sklenili, da bodo Mla-čanom to reč pošteno plačali. V nedeljo so hodili dečki cele fare k deveti maši. Župnik jih je po opravilu nekoliko zadržal in iz cerkve so se pomikali v dveh gručah: v prvi so bili Mlačani, v drugi Peter in tovariši. Besede so letele sem in tja, postajale so zasmehljive in boleče, da so večale jezo na obeh straneh. Gruči sta se zdaj oddaljili, zdaj približali, samo da drug drugemu pokažejo pogum. Marsikdo se je sklonil, zagrabil pest prahu in ga presipal iz roke v roko. Drugi so iskali pripravnega kamenja, ga lučali čez travnik in pri tem gledali, da niso bili nikdar praznih rok. Vznemirjeni so prišli na križpot, kjer bi morali vsak na svojo stran. Mlačani preko travnikov, oni iz Dragočajne po cesti. Draškovčev Miha se je korak oddaljil od Mlačanov. Takoj so mu zaklicali: »Sem pojdi, če ne te bodo še ubili. Enkrat so že poskušali.« Stanko Draškovec je bil kar neznan. Očito je težkal kamen v roki. »Sam je bil kriv«, je rekel Dolnov Tine. »Tisti svet je naš in vam ni bilo treba hoditi blizu.« »Seveda, vi kmetje bi radi imeli vso zemljo zase!« »Vi pa hočete brez dela živeti in kradete po polju in gozdu!« »Še enkrat reci!« 337 »Stokrat, če hočeš!« »Po njih!« je zavpil Lovre. Vsak je zgrabil, kar je mogel, koprivo ali poleno. Mlačani so stekli in se razleteli. Peter je prvi trenutek obstal, nato pa se je pognal za drugimi, metal na slepo kamenje in nenadoma naletel na nekoga, ga udaril s kamnom po rami, da se je oni v hipu obrnil in Peter je videl, da je Stanko. Srd je gledal obema iz oči; Peter je opazil, da ni v sivih očeh šolskega soseda nobene prizanesljivosti. Spoznala sta težo sovraštva, zapihala in se začela biti s pestmi, čisto slepa za vse, kar sta kdaj imela skupnega. Peter je udarjal na vso moč, postrani pogledal po travniku in videl, da vsak Dra-gočajnec pretepa svojega Mlačana. Pomislil je, kam naj pobegne, če bo Stanko močnejši, a začudil se je, ko je prijetno in zmagoslavno občutil, da so Stankovi udarci vse šibkejši. Skoro so ponehali, Peter pa ga je še držal za roko, v kateri je imel molitvenik, in ga tolkel po nadlahtnici. Pod pestjo je občutil, kako drobna in shujšana je ta roka. Ko je Peter spet pogledal Stanka v oči, ni videl v njih več poguma, ampak strah; v kotih pri nosu so se mu nabirale solze. Še ga je stresel za roko in užival občutek, da je močnejši, a njegovo sovraštvo, za katerega je v družbi tovarišev mislil, da je neminljivo, je plahnelo. Čisto poredko je udarjal po tej šibki roki. Stanku so tekle solze po licih; stisnil je zobe, da ne bi jokal. Spogledala sta se, Petru se je že smilil, a moral ga je tepsti, moral ga je ... zaradi zemlje, zaradi žalitev in smeha v nedeljo... Kakor bi neznan človek v njem vihtel roko! Vendar so bili udarci vse bolj rahli, nato pa se je naredil, kakor da mu je pošla moč. Na srečo je Stanko močno potegnil, iztrgal svojo roko z molitvenikom iz njegove in se zvalil v travo. Peter bi sedaj moral skočiti nadenj, a pustil je, da se je Stanko pobral in stekel. Na videz se je pognal za njim, toda vedno bolj počasi je stopal in slednjič obstal... Boj se je končal. Tovariši so se zbirali. Nadrobno so pripovedovali svoja junaštva, kazali odrgnjene členke in praske na licih, katere da so strašno maščevali. Peter pa je bil čisto tiho. V njegovem srcu je bilo nekaj tako prazno. Mučilo ga je, da ni storil toliko kot drugi in žal mu je bilo, da se je moral spoprijeti prav s Stankom. Občutil je, kako lahko je sovražiti, ko si v tovarišiji, in kako težko je človeku v trenutku, ko mora pokazati sovraštvo tistemu, ki mu prav za prav ni storil krivice... Molčal je in hudo mu je bilo... (Dalje) 338 VOJNA IGO GRUDEN Človek po božji podobi v osrčju sveta, ki mu gorje je zalilo srce in duhš, slišim strahotno kričanje zdivjanih ljudi drug proti drugemu v zboru z vseh štmih strani: O vi prekleti, prekleti, prekleti {vi psi! Kriki z oblaki se trgajo v brezno nebš, sredi viharja ni slišati tožbe zvona", s srcem sreč po človeško več ne govori, drug proti drugemu pdaj samo lajajo vsi: O vi prekleti, prekleti, prekleti ivi psi! Mož proti možu, pod njimi se majejo tla, joka ne sliši otrok in porodnih ženš, vera v Boga je vtonila v močvirju krvi, v gluhem vsemirju pošasten odmev se vali: O vi prekleti, prekleti, prekleti vi psi! Z meglo od tople krvi moj pogled je zastrt, dnevi so težki kot tanki, ki nosijo smrt. MLADOST NA VASI TONE ŠIFRER VELIKE URE V tisočerih podobah in ob vsakem koraku je spremljala Petra smrt, odkar se je zavedel. Seveda, pozneje se je pokazalo, da je bila smrt stare Dolnove matere skoro koristna, zakaj dva dni po njenem pogrebu so odprli skrinjo, ki jo je v življenju vedno tako skrbno zaklepala, da Peter nikdar ni mogel pogledati vanjo, če je še bolj iskal prilike. Navzlic temu je prvi dan doživljal dolge ure tesnobe, ki mu jih je pripravila ta smrt. Pred pogrebom je stala mati prav ob krsti; brisala si je solze in Petru je bilo dokaj neprijetno pri srcu, ko je prvič videl jokati svojo mater. Vendar se je moral zanimati za staro ženo na mrtvaškem odru. Obraz ji je izražal samozavestno misel, da je danes ona središče vse pozornosti, kar že leta 29* 435 in leta ni bila. Roke je imela bele in Peter si nikdar ni mogel predstavljati, da so to tiste roke, ki so včasih pozimi privlekle iz brezdanjega žepa jabolko, kak oreh, suhe krhlje ali celo kak izredno svetel belič. Ko je pri pogrebu stopal z očetom med bližnjimi sorodniki, takoj za ministranti, je mislil, da bi bilo že zaradi tistih jabolk koristno, če bi stara mati oživela. Mati bi potem ne jokala več, kar bi bilo tudi čisto prav. »Saj ni potrebno, da bi nenadoma vstala iz krste«, je premišljeval Peter. »Najprej naj bi se začele gibati roke; gotovo bi jih bilo strah ob mrtvem truplu, pa bi jih odrezali. Župnik bi jih dal ministrantu, ki je bil v svojem črnem ovratniku tako slovesen. Potem bi oživela glava in počasi bi sestavili staro mater do kraja. Gotovo bi vprašala pogrebce: »No, ljudje božji, kam pa greste? Saj sem živa!« Nato bi se vsi skupaj obrnili domov. Peter se je veselo zasmejal, ko je pomislil, kakšen zmeden obraz bi napravila dekla, saj bi morala stari materi vrniti copate, ki jih je takoj po njeni smrti obula. Oče je v tem trenutku prijel Petra za roko in mu iztisnil ves smeh. Ko je očetov pritisk popustil, se je poskušal o smrti stare matere poučiti. Potegnil je očeta za rokav in ga tiho vprašal: »Je stara mati za zmerom mrtva, oče?« »Od sedaj naprej za zmerom«, je rekel oče. »Sploh ne more oživeti?« »Ne!« je dejal oče in prekinil razgovor. Peter s tem dejstvom prav za prav ni računal, v prsih ga je stisnil strah pred nerazumljivim svetom. Njegov korak je postajal vse težji, v cerkvi se je stiskal k očetu in se junaško premagal, da se ni med mašami oziral na kor, čeprav se je bil doma tako namenil. Na pokopališču mu je tesnoba v srcu rasla, prehajala je v grozo, hotel bi zakričati, solze so mu silile v oči, vlekel se je stran, najrajši bi šel domov, za peč, a oče ga je držal za roko in nič ni kazalo, da bi ga izpustil. Tudi Blaž ga je nemirno gledal, kakor bi se bal, kdaj bo skočil v jamo. Tesnoba ga je popustila šele takrat, ko so odprli doma zagonetno skrinjo. Prikazala so se neizmerno dobra jabolka; Tu jih je torej stara mati jemala, a Peter je večkrat razmišljal odkod prihajajo v njen žep, vedno so bili samo trije v njem. Poleg jabolk so ležale stare pisane rute, srebrn sklepanec, težka svilena krila, peče, avba in okrasje za ženitovanjsko pogačo. To so bile čudovito lepe okrašene paličice in kar je bilo glavno, razdelili so jih Blažu in Petru. Ovijal jih je rdeč, zelen in moder papir, na koncih pa so bili pritrjeni nekaki zlati cvetovi, ki so neprestano migetali in niso mirovali, če si držal roko še tako pri miru. Ob smrti Dolnove stare matere Peter še ni hodil v šolo, a tega težkega občutka se je spomnil še čez nekaj let, ko je šel na pokopališče brez odraslih, samo s prijatelji in je pogledal celo v mrtvašnico, 436 V hladnem jesenskem vremenu so namreč poplavili polje pred vasjo tisoči italijanskih ujetnikov. V eni noči so razbili vse kozolce in jih pokurili. Žarometi, ki so jih postavili v zvonik, so vso noč preiskovali polje, če namerava kdo ubežati; in strojnice so se neprestano oglašale. Zjutraj je bilo v mrtvaški hišici pet mrličev. Blaž je prinesel to novico dopoldne domov. Peter je hitel po Lovreta in Dolnovega Tineta. Brez njega bi Peter raje ostal doma, zakaj Tine je bil vendar že hudo bolan in je prebival v hiši, kjer so imeli nekoč mrliča, ter bil tako utrjen proti strahu vsake vrste. Molče so preskakovali luže in gazili po redkem blatu, ko so se odpravili na pokopališče. Ze na vasi so se držali skupaj, med grobovi pa so se stisnili v gručico, ki bi bila pobegnila, če jih neka vznemirjenost ne bi zadrževala in obenem potiskala naprej. Spočetka so mislili pokukati samo skozi okno, ko so zapazili odprta vrata, so za trenutek obstali, nato pa se je oglasil Dol-nov Tine: »Grem gledat, če bo> za vas kaj prostora!« Odkril se je, odprl še malo vrata in vstopil. Takoj je skočil nazaj: »Kar naprej, nič se ne bojte!« Hitro so se zrinili v mrtvašnico in zagledali vojake. Ležali so na deskah kakor na nizkem pogradu, bili so zaviti v vojaške plašče brez zavihov, nekoliko nog je bilo obutih v razdrapane čevlje, druge so bile bose, umazane, kazale so odrto kožo. Fantje so prevzeti molčali. Navajeni so bili videti smrt med rožami, svečami, v črno pobarvanih, lepo okrašenih krstah, s staro Tičarico, ki je bedela pri mrličih in se zahvaljevala ljudem, ko so z vejico zelenike škropili mrličem noge z blagoslovljeno vodo. Tukaj pa so ležali vojaki brez vsega. Nobena luč ni gorela. Ni bilo tesnobo vzbujajočega vonja po sveže barvani krsti in svečah. Na teh truplih, ki so ležala deloma na obrazu, je kazala surova smrt svojo moč, tista smrt, ki stisne srce, da v neskončnem strahu obstane. Bridko je bilo gledati okorno zvite noge, krčevito stisnjene in zelo umazane roke ujetnikov, ki so morda mislih s skokom preko žarometne luči doseči svobodo, pa jih je zatekla smrt, ko so najmanj pričakovali. Eden je ležal po strani; iz kotov ust se mu je bila proti ušesu strdila tenka črta krvi. »Je tale kri smrt?« se je vpraševal Peter, ko ni opazil drugod nobenega znamenja, ki bi kazalo na rane. Dva sta imela kosmate obraze, kazala sta zobe, oči so jima bile nenaravno odprte, trde, da je človeka bolelo, če je pogledal vanje; zakaj videl je hladno, bedno smrt, golo in brez vsakega usmiljenja. Sprva so se otroci nekoliko bali in Peter je ujel Lovretov pogled, ko se je ozrl, če so vrata dovolj odprta. Toda vojaške obleke niso bile prav nič slovesne, zato so se opogumili, se razgovorili in Lovre je povlekel tistega z rdečo črto na obrazu za nogo. Res jim je srce nekam zastalo, saj je bilo 437 vendar strašno, prijeti mrliča. Ko se Lovretu ni nič pripetilo, so spet zadihali, Dolnov Tine se je dotaknil celo tiste umazane roke in dejal važno: »Nič ne bo z njimi. So že čisto mrzli!« Nato so zapustili zatohli, vlažni prostor, kjer bi bil Peter nemara skoprnel od strahu, če bi bil sam. Zakaj vrvi, nosila, lobanja z nekoliko kostmi v kotu, so bile prav pripravne, da ob togih vojaških truplih povečajo dečkom grozo, ki je v bližini smrti zrasla do neznane veličine. »Le kako se morajo ljudje vojskovati«, je premišljeval Peter. »Ali jih ni kar nič strah?« »Ha, tisti, ki ukazujejo, mrličev ne vidijo«, je rekel Blaž, ko je dobro premislil vso stvar. »Zato pa so vojske!« Smrt, ki je uničevala živali, je pa bila vsa drugačna in Petra je zares razburilo, ko je videl, kakd je lovec Blagne umoril kragulja. Blagne je pozimi, ko je padlo za dlan snega, navozil na njivo kup gnoja, ga posul s plevami in nanj pritrdil močno past; na sprožilo je nastavil mrtvega goloba tako spretno, da je bil videti živ; nato je čakal, kdaj se bo ujel bodisi kragulj ali kanja. Z njim vred so čakali Peter, Blaž, Lovre in Tine, ki so bili navzoči pri pripravah in menih, da je njihova dolžnost .ujeti kragulja, ki je v jeseni odnesel Blagnetovki nekaj piščet. Drugi dan se je napotil Peter k Lovretu; videl je Blagneta, kako z daljnogledom preiskuje kup gnoja med kozolci. »Bo kaj?« je vprašal Peter. »Tokrat bo!« je pokimal lovec. »Poglej še ti!« Peter je pogledal in dolgo ni opazil nič razen snežene planjave pred seboj. Nato je vendar ujel v daljnogled gnoj in nekaj, kar se je nejasno metalo po robu. Lovec je hotel takoj rešiti žival, zato je Peter zdirjal po Blaža in na vso moč sta tekla, da sta obenem z lovcem prišla do kragulja. Past je pograbila ptiča za noge, ga vrgla čez rob in sedaj je visel z glavo navzdol, živ, ranjen in skoro onemogel, a mrtvi golob je bil docela nepoškodovan. »Lep kokošar je, kure je kradel«, je menil Blagne. »Takih še nisem dosti ujel!« »Le kaj boste z njim?« je vprašal Blaž. »Okrajnemu glavarju ga bom dal, da ga bo nagačil!« Peter je vedel, da bo moral ptiča umoriti. Raje bi videl, da bi ga dal v kletko in bi ga potem imel priliko večkrat obiskati. Toda lovec je pač vedel, kaj mora napraviti. Kragulju je zdrobilp nogi in bi niti stati več ne mogel. Ko je žival začutila ob sebi ljudi, je dvignila vrat, zaplahutala s perutmi in Peter se je kar ustrašil divjih, drznih oči, gosposko krivega kljuna in ostrih krempljev, ki so bili stisnjeni v krčeviti bolečini. Lovec se je malo zmenil za jetnikovd grožnje in njegove bistre oči. Previdno ga je prijel pod repom in čez noge ter ga vzel iz pasti. Ptič je začutil, da ima proste noge, silno se je zvil in Blagne je napel precej moči, da se mu ni izmuznil. »Nikar ne, golobček«, je rekel. »Če mil uideš, boš napravil žalostno smrt. Nog nimaš več, pa te bodo vrane snedle. To bi bilo preveč žalostno za takega ptiča!« Fanta sta že upala, da ga ne bo zadavil. Smela sta potipati kragulja in zadrhtela od nepoznane slasti, ko sta čutila pod roko utrip srca in divjo, človeku tujo moč ptiča, ki se je še pred kratkim v veličastnem, bliskovitem letu vozil pod oblaki. Blagne je ptiča v rokah nekoliko popravil, ga dal med kolena in ga začel počasi stiskati. Ptič je poskušal s kljunom usekati po tej smešni roki, ki mu je jemala sapo, a je ni dosegel. Lovec je stiskal, počasi in vztrajno, zmeraj krepkeje, kragulj je še jezno utripnil z očmi, nato pa mu je glava omahnila, lepa krivulja vratu se je zlomila, perje na njem se je zavihalo, da so se zmedle sivopisane proge. Iz kotov se mu je potegnila čez oči krvava mre-nica in kragulj je bil mrtev. »Moriti ga je treba polagoma«, je rekel lovec zasoplo. »Moraš ga stiskati, dokler mu srce ne ostane. Na zunaj se mu nič ne pozna.« Blaž in Peter sta trepetala od razburjenja. V tem trenutku sta sovražila levca, goloba in past. Saj je bilo vendar strašno, takole za prazen nič za-vratno zgrabi ptiča in ga uniči, da je podoben kupu perja, človek občuti samo gnus, ko se ga dotakne. Vsega je bil končno kriv nastavljeni golob in z njim je bilo treba obračunati... »Le počakaj!« je zavpil Peter v mislih, ko je lovec spet naprožil past in sta se z Blažem potegnila vzdolž kozolcev. Ni mogel gledati, kako malomarno nosi lovec mrtvega kragulja in pusti, da mu klavrno mahedra ob bedru. Fanta sta se že skrila za kozolci, ko je lovec odšel in kmalu sta ga videla stopiti v hišo. Onadva pa sta poiskala preklje od fižola in se nemirno ozirala, ko sta prišla nazaj do Blagneče njive. Nenadoma sta stekla k pasti in udarila istočasno po mrtvem golobu. Past se je sprožila in stisnila Blažu prekljo, da je ni mogel izvleči; Peter pa je udrihal po golobu, ga čisto stol-kel, da ni bil nikomur več podoben in rekel: »Na, zdaj pa še varaj. Zdaj pa še varaj ptiče za glavarja...« Zatem sta se spet potuhnila med kozolce in odšla domov po velikih ovinkih. Spomladi pa je Peter sam skoro nehote zašel v krog uničevanja. Stal je ob smrti in rojstvu, ne da bi se vznemirjal čez potrebo. Najprej je našel vrabičje gnezdo, pobral mladiče iz gnezda, jih položil na ravnovesno desko ter udaril s palico po enem koncu, da je mladič na 439 drugem zletel visoko nad jablane in se nato zmlinčil na tleh. Pozneje je spoznal, da je bilo tisto gnezdo ščinkovčevo; prijelga je velik obup in očital si je, da je popolnoma propadel človek, ki ubija koristne ptiče. Kmalu se je potolažil, zgrabila ga je jeza in za svojo zmoto se je hotel maščevati nad vrabci. Plezal je po drevesih in stikal po luknjah, oprezal z Lovretom po žlebovih in ostrešjih slamnatih streh in cesto našel gnezdo, ki ga je z nekako grenko zavestjo, da opravlja koristno delo, uničil. Potem je prinesla tigrasta mačka k hiši štiri mladiče. Igrali so se pred podom na soncu, za vsako malenkost bežali v skrivališča, mijavkali' za mlekom in vselej pritekli, ko jih je Peter poklical, zakaj kmalu ko so spregledali, jim je prinesel štiri negodne rjave srafcoperje, ki jih je vzel iz gnezda. Oče ni dovolil, da bi preživljali toliko mačk, a mršava starka jim ni mogla dajati dovolj mleka. Tako je bilo treba uničiti živali, zaradi katerih je Peter prej razdiral gnezda. Vzel je dva mačja mladiča in jih vrgel v narasli potok. Priplavala sta h kraju, Peter jul je počil ob tla in ju zakopal v plitvo jamo, misleč da sta mrtva. Čez nekoliko ur jih je našel na površju; dlako sta imela čisto zmršeno in polno prsti, oči so se jima svetile v blaznem, očitajočem strahu, Peter se jih ni usmilil, zdrobil jima je glavi, da so jima izstopile oči, tiste oči, ki so se tako lepo ožile, če si ostro pogledal vanje. Človek je s svojo roko posegel v naravo in zmedel njen tek, ko ga je mislil uravnati. Neko popoldne so brskala sosedova piščeta po gnoju. Peter je vrgel mednje poleno, da bi jih prepodil. Pri tem je tri ubil. Hotel jih je skriti, začel kopati jamo, zalotil pri tem krta in tudi njega uničil. V potoku je pobijal ribe s kamenjem, jih nabadal na vilice, kljub temu, da ga bodo, na sodni dan tožile, kakor je rekla mati, ki mu je le redko dovolila, da bi jih spekeL Predstavljal si je, da je za celo vrsto živali on sam usoda in časih je za šalo podaljšal kakemu ptiču življenje in poslušal cvrkot starih, ko je mladiča postavil na vejo, da sta mogla do njega. Ob Petrovem je bilo treba zaklati petelina. Peter je bil tisti, ki je zamahnil s sekiro po vratu, da je glava s ponosno rdečo rožo odletela s tnale, telo pa je močno drgetalo in kri je tekla na tla v takem curku, da je okrva-vila noge Blažu, ki ga je držal. Sprva se je Peter kesal za vsako življenje, ki ga je uničil. Posebno ob hudi uri, ko je trdo in očitajoče1 grmelo, si je predstavljal, da ima vse dlani krvave in da je nevihta samo kazen za njegove grehe. Pozneje pa je opravljal tako delo čisto malomarno; nič več ga ni razburjalo nenavadno čustvo, zakaj — človek se tudi ubijati navadi... (Dalje) 440 MLADOST NA VASI TONE ŠIFRER / ¦. POLJE V shrambi, kjer sta imela Blaž in Peter svoji postelji, je ležal še globok, topel jutrnji somrak. Fanta sta spala; ura je bila komaj tri, vendar je rahli očetov korak Petra zdramil. Še ves omotičen je dvignil glavo ter pogleda! očeta, ki je jemal ajdo iz skrinje in jo vsipal v vrečo. Zdel se mu je čisto drugačen kakor podnevi, slovesen in skrivnosten je bil; njegov glas je bil nenavadno mehak, ko se je ozrl na Petra: »Tri je odbila. Vstati morata! Blaž, vstani!« Rahlo pomilovanje je bilo v njegovem glasu, rad bi pustil otroka, naj spita, a delo je klicalo in nihče se mu ni mogel ustavljati. Zadel je vrečo na ramo in odšel na dvorišče.. . Blaž je nekaj zamrmral, Petru je glava omahnila nazaj na vzglavje in v hipu sta spet zaspala. Toda samo za dobro minuto so ju zajele sanje v neresničen, zmeden krog, zakaj Peter je z vso voljo skušal odpreti oči. Po dolgem prizade\ranju se mu je posrečilo, da se je otresel zaspanca. Poklical je Blaža, vzdihovaje sta se izpraševala po obleki, počasi sta obula prstene čevlje, popila v kuhinji požirek črne kave in stopila na dvor, kjer je oče napregal konje. Že nekaj dni so sejali ajdo. Peter in Blaž sta pomagala očetu kakor še nikoli. Zavest, da sta razen očeta najpomembnejša člana družine, je bila zjutraj seveda čisto majhna. Okrepila se je šele čez dan, ko zaradi brencljev in vročine niso mogli orati in so po južini posedeli v hladni veži in delali načrte za nova dela. ' ^' Peter se je ozrl na nebo. »Spet ne bo nič«, je rekel sam pri sebi. Ves teden po žetvi je že pričakoval dežja, upal, da ga bodo prinesli vetrovi od koderkoli, a sonce je vsak dan vzhajalo na jasnem, popilo tisto malo oblakov nad Grintavci in čez dan žgalo, da so obupovali človek in živina. Če bi bil dan deževen, bi Peter ležal na senu in do dobra bi se odpočil, tako pa.. . Malo je bil že žalosten zaradi jasnine, vendar se je ogledal po dvorišču. Ob prvem, nedoločnem svitu se mu je zdelo skoro neznano, kakor bi živelo čez noč svoje posebno življenje. Neka tuja mačka je popolnoma malomarno šla ob skednju, golob je so sedeli na lestvah pri vozu, kokoši še nikjer ni bilo. Nad Križno goro pa je zahajal mesec, kakor bi padal v prostorno, temnosinje brezno. »Plug, kolca, brane, otika, sejalnica, žito, bič, voda«, je našteval oče. »Vse imamo! Hi j a, Luca!« Sedel je na desko k Petru in Blažu in konja sta potegnila. Peljali so se iz vasi, na polje, ves čas po lastnem kolovozu, in doživljali jutro, kakor so jih 530 doživeli že toliko. V Petru se je budil poseben ponos, da je on tisti, ki pomaga, da bodo njive letos zasejane in obdelane. Na vzhodni strani je dan že dvignil čelo, nekje za Savo je zvonilo, tam od Medvod je prišel slaboten pisk jutrnjega tovornega vlaka, na vasi se je iz nekaterih dimnikov že kadilo, sem in tja se je slišalo, kako je zabobnel na skednju voz. Nenadoma je od loških hribov priletel sunek vetra in vsi trije so se presenečeno ozrli. »Oho, odkod pa ta?« je vzkliknil Peter. »Jutranjik je«, je dejal oče. »Popoldne bo gotovo dež. Tale veter več pove kot človeška pamet!« Peter se je zagledal v Poljansko dolino, ki je bila tako polna megle, da je silila čez obrobne hribe kakor prekipelo mleko. Nad njimi so se potegnili dolgi oblaki podobni ribam, zadaj za Ratitovcem pa so se videle skrite kope. »Malo dežja bi se spodobilo, kaj?« je rekel. »Naj počaka, da bomo v lepem ajdo vsej ali in oves spravili!« Oče ga je postrani pogledal in se nasmehnil, saj je vedel da ga je setev izmučila. Ves čas so vozili med samimi njivami; konja sta živahno stopala in v taktu kimala z glavami... Na levi in desni so se peljali na svoje njive va-ščani. Drdranja voz skoraj ni bilo slišati in zdelo se je, da so ti vozovi čolni, ki plovejo po zelenem morju do rjavih otokov, kjer bodo ljudje opravljali svoje delo. Nekateri so bili že daleč pred njimi, lahna megla jih je ovijala, drugi so se ravnokar prikazali izza kozolcev in se še niso odtrgali s temnega ozadja žita, ki je čakalo mlatve. Da, ti kozolci! Pozimi so prazni in svetli, izdaj pa so siti, zjutraj in zvečer stojijo pred vasjo, mirni in resni kakor samozavestna trdnjava proti lakoti in uimam. Minili so deteljišče, šaro, kjer je gojila mati povrtnino, korenišče in rženo strnišče, kjer bodo sejali pozneje repo. Pri krompirju pa je Blaž nenadoma vzkliknil: »Peter, čmrlji!« Skočila sta z voza in stekla po meji do suhe veje, ki sta jo zabodla v tla pred nekaj dnevi. Oprezno sta odstranila mah — vsi lončki so bili prazni. »Paše ni«, je menil Blaž. Površno sta zadelala gnezdo in stekla za očetom, zakaj ni ju čakal. Nikdar ju ni čakal, kadarkoli sta pogledala za kakim gnezdom ali mravljiščem. Onadva pa sta razumela, da se kmet ne sme ustavljati pri drugem razen pri delu. Navzlic temu sta skakala z voza, kjer koli je bilo treba pogledati kako zanimivost. Polje je imelo na ta dva dečka čudovito moč. Nič koliko skrivnosti je bilo treba odkriti. Poznati sta morala ptiče po letu, glasu in perju, trave po cvetju in semenu, žito pa že po kaleh, ki so bile nekoliko dni stare... Na srečo se je izkazal oče v tem znanju kot pravi mojster. Grintovci so bili polni lahne vijoličaste in zlate luči, ki je izginjala, čimbolj je sililo sonce pod rob. Iz te luči se je razločno svetila mel v podobi metle, dočim je bila druga, ki je predstavljala gos, še skrita v globoko senco. 331 PrCli so železnico in kmalu zavili na pot ob gozdu. Tudi ti hrastovi gozdovi, s smrekami ob robovih, so bili polni tajn o vranjih gnezdih, o mladih zajcih, o jagodah, gobah in cvetovih, ki se na skrivnosten način, sredi noči, odpirajo, da se vesijo nanje metulji prečudnih barv. Nekateri sosedje so se ustavili že pred železnico, Petrovi pa so se danes odpravili na največjo njivo, — merila je nekoliko hektarov — in bila zasejana s krompirjem, deteljo, ovsem in koruzo za krmo. Prazne rjave lehe so v nemem miru čakale drevesa in sejalcev, da jim zaupajo ajdovo seme. Pri njivi je oče glasno ustavil in sunkoma iztrgal Petra iz lenega sanjarjenja. Moral je pomagati, da so zapregli konje pred brano. Blaž je vzel vajeti in pognala sta po njivi, ki je ležala pred njima kakor ogromen, preveč zapečen mlinec. »Le kdaj jo bomo zdelali!« je vzdihnil Peter in se skoro opotekel za konji, zakaj nog še ni docela razmajal. Kmalu pa je začel krepko stresati brano, z moškim glasom je vpil nad konji, z velikimi koraki stopal čez ruše in kepe plevela, da ga je moral Blaž opominjati, naj štedi z močjo. Peter mu pa ni odgovoril. Zagledal se je v dni, ko ga je brana še metala sem in tja; takrat res še ni bil za nobeno pravo delo in to polje se mu je zdelo obširno, kakor ves svet. Tudi gozd konec njiv se mu je zdel bolj strašen kakor vsi lesovi v pravljicah. — Seveda, Peter je bil takrat še majhen deček, še Luce se je bal in ji ni upal zlesti pod vamp. Vendar je šel z očetom in Blažem neko sobotno noč po snopovje, zakaj sumljivo grmenje za Sv. Joštom je napovedovalo nevihto. Petru se je takrat zdelo, da je bil gozd nenavadno živ. Slišal je nešteto sov, čuki so jim odgovarjali, vmes pa so udarjali presunljivi piski kdo ve kakšnih živali. Oče je nakladal snope, Blaž mu jih je podajal, Peter pa je sedel zadaj na lestvah in molil nekako kesanje zakaj prepričan je bil, da bc zdaj zdaj priletel nadenj kak ogromen nestvor, morda netopir ali leteči maček, in mu izpraskal oči, da bo v strašnih mukah umrl. Ko je vprašal očeta, čemu baš ta večer toliko sov poje, se mu je smejal in rekel, da sliši on samo eno in čuka. Kakor je Peter rastel, se je polje manjšalo, izgubljalo svoje čarovne skrivnosti in postalo mnogo bolj zanimivo. Kak teden je vse dneve preživel na njivah in samo od daleč pomislil na otroške igre ob potoku. Prevzemal je nase del dolžnosti in to ga je pojilo s samozavestjo. Samo hude nevihte, s temi je bilo še nerodno. Peter se jih je močno bal, cenil je pa pohleven dež z votlim grmenjem, ko so oblaki dovolj visoko in se ni treba bati, kdaj te bo strela ubila, če si na polju. Rosa na branah je izhlapela, sence ob gozdu so bile še iztegnjene, sonce pa je sijalo v oči, da je bilo treba pokriti slamnik globoko na čelo. Oče pa je bil kar brez pokrivala. Mešal je ajdo z umetnim gnojilom in stopal z enakomernimi koraki po njivi. Nič ni govoril, samo takrat, ko sta začela Peter in Blaž orati, jima je dal nekaj navodil. 532 Kakor je jutro lepo, delo prijetno in imenitno, vendar je Peter postajal lačen. Ko je dekla prinesla zajtrk, se je ves razživel. Mleko se mu je zdelo sila okusno, ocvrto jajce je napravilo navaden dan res slovesen, ves svet se mu je zdel sila prijazen, in če bi mu oče dovolil, da bi malo oral, bi bil čisto srečen. Te želje pa si niti izreči ni upal, zakaj oče ga je nerad puščal k delu, ki še ni bilo zanj. Blaž je pojedel, se vlegel na hrbet in čisto preprosto zinil: ¦ i »Oče, danes bi pa jaz malo sejal, kaj?« »Saj ne znaš«, je dejal oče. »Pokažite mi! Tudi drugi mojih let so že sejali!« »Poskusiva!« Oče je vstal, Blaž se je pognal kvišku, Peter pa ga je navdušeno gledal in se čudil takemu pogumu. Na ozarah je oče vzel sejalnico, zagrabil pest ajde in jo vsul v Blaževo dlan. »Vidiš, toliko vsakokrat zagrabi!« Blaž je z zamišljenimi očmi stiskal zrnje v pesti. Nato ga je spustil v sejalnico, ga spet zagrabil in ga presul v očetovo pest: »Bo prav?« »Dobro!« Nato sta se napotila po razoru, Blaž je nosil sejalnico in sejal, oče je stopal ob njem, ga opominjal, kako naj razpre dlan in uravna korak, da bo setev enakomerna. Stopala sta po njivi, oče in sin, zaverovana v skrivnost dela, in vesela drug drugega. Ko sta bila na sredi njive, je Peter na ozarah poskočil. Obrzdal je konje, ki so pri vozu mleli črno deteljo, jih zapeljal na njivo, prijel za plug in ga s težavo naravnal. Vendar je pognal, konji so potegnili in sam sebi ni mogel verjeti, da je brazdo prav zastavil. Res, oral je, oral kakor oče ali Blaž, oral kakor vsi kmetje, kar jih je poznal. Drevo ga je še metalo sem in tja, ni še hodil s premišljenim korakom za plugom, kakor odrasli, vendar — oral je. Bežen pogled je vrgel na očeta in Blaža, ki sta se vračala. Moško je za-vpil nad konji in v zadnjem trenutku preprečil, da ni presekal z lemežem lehe. »Ali gre?« je vprašal oče. »Ha!« je vzkliknil Peter. Odgovoriti si ni upal, zakaj takoj bi izgubil oblast nad drevesom in napravil tako kljuko, da bi bilo groza. »Ne bodi tako trd v rokah!« mu je zaklical oče in se napotil z Blažem naprej. Na koncu njive je počasi obrnil. Čisto nič ni vedel, kako je oče vesel njunega dela, ko vidi, da bosta čez leta orala in' sejala na enak način kakor on sam. Petru in Blažu pa je samozavest rasla in sredi dopoldneva, ko so zorali, posejali in pobranali, so se odpeljali na lucerni domov. Prvič se je v njuno govorico mešala stoletna modrost oračev in sejalcev in prvič je bilo, da nista šla gledat vseh gnezd čmrljev. Ležala sta vznak na vozu, čutila v sebi ne- H* 53S izmerno prostost in daljino neba, gledala oblak„ ki je priplaval izza Planice in zdelo se jima je, kakor bi plula nasproti novim otokom, kjer bo življenje še lepše kakor je bilo doslej, zakaj orati in sejati znata ... Konji so počasi vlekli voz, ki se je lahno gugal po kolovozu. Od časa do časa je Peter zaprl oči, da je občutil vso slast sonca, počitka in prijetne vožnje domov. Nenadoma se je Blaž sklonil k njemu in mu zašepetal: »Ali kaj misliš nanjo? Jaz sem se spomnil, ko smo vozili mimo prvih čmrljev.« »Jaz... jaz sem pa čisto pozabil«, je zavzdihnil Peter. Z Blažem sta si dala besedo, da bosta vselej, ko jima bo najbolj prijetno, mislila na Blagne-tovo Marijo, katero sta smatrala za svoje dekle. Sicer je bila Marija stara ena in dvajset let, toliko kot Peter in Blaž skupaj, vendar, ljubezen ima svoje zakone. Peter je še enkrat zavzdihnil, zamižal in sklenil: »Samo do kozolcev bom mislil nanjo, več ni vredno.« Poslovil se je od prijetnih predstav današnjega dne in res mislil samo na Marijo. Tale ljubezen mu je delala prav za prav težave. Nekoč, pred dobrim mescem, je vprašal Blaža, kakšen pomen ima to, da so ženske na svetu, Razumel je, da mora kmet gojiti bika in kravo, kobilo in žrebca, kure in petelina, otroke pa vendar babica prinese. Blaž mu je odgovoril, da so menda samo zato, da delajo, da jih vodijo fantje na ples, časih na božjo pot in jih imajo radi. »Sicer vem še druge stvari«, je pristavil, »a tukaj je preoblačno!«: »Kaj je preoblačno?« »Premlad si še, pa ti ne morem vsega povedati!« Blaž je zardel, zakaj težko bi bil Petru povedal neke zanimive, skoro grozne stvari glede žensk, katere mu je odkril Dolnov Tine. »Sicer pa«, je dejal, »imam tudi jaz svoje dekle!« Dolgo sta mešetarila, preden se je Blaž omehčal in povedal, da si je izbral Blagnetovo Marijo. Tudi razložil je, zakaj mu je všeč. Hodila je s ponosnimi koraki, rahlo se je pozibavala pri tem, imela je črne kite in črne oči (Peter je v svoji notranjosti pritrjeval njenim vrlinam) in v cerkvi je pela alt tako mehko in božajoče, da je ljudje niso mogli prehvaliti. Pristavil pa je, da ona nič ne ve o njegovi ljubezni, tudi treba ni, da bi vedela. Tisti dan je hodil Peter zelo klavrno okoli hiše. Sklenil je, da si bo tudi sam izbral dekle,, a če je še toliko premišljeval, nobeno ni imelo takih lastnosti, kakor jih je vedel povedati Blaž o Mariji. Zvečer je prišel k Blažu: »Ne gre drugače, tudi jaz imam rad Marijo!« »Za božjo voljo, ali si nor?« je zavpil Blaž. »Potem se morava stepsti, eden od naju mora umreti.« Peter je bil čisto prepaden. Ni si predstavljal, da bo imela njegova izbira take posledice... Dolgo je moral pregovarjati Blaža, obljubil mu je, da bo 834 ves teden napajal živino namesto njega in tako sta se pobotala, da sme tudi Peter ljubiti Blagnetovo Marijo. »Kaj pa, če ima koga drugega?« je menil Blaž. »Lepo bi ne bilo, sedaj sva tukaj dva. Kaj misliš, a?« Petru je bilo vseeno, ljubezni si ni znal na noben način predstavljati, zakaj slutnje v njem so še globoko spale. Pozneje sta slišala, da mora človek mnogo misliti na tistega, ki ga ima rad. Domenila sta se, da tudi onadva ne bosta opustila te stvari. Vendar Petru to mišljenje nikdar in tudi danes ni šlo posebno od rok. Polje, ki je ležalo pred njim, je zaposlilo vse njegove misli. Z očetom je bilo treba govoriti o vremenu, zakaj podoba je bila, da se bo navsezadnje res izpreme-nilo. Okoli po njivah je togo valovil zrel oves, divji golobje so zaplahutali z njive, kjer so posejali koruzo, kak zapoznel škrjanec se je dvignil iz razora in Peter je moral paziti, kdaj bo končal kratko pesmico in padel kot kamen na tla. V Petrovem srcu skoraj ni bilo prostora za ljubezen. Po kosilu sta Peter in Blaž omagala. V zraku je ležala dremotna soparica, dečka sta jo skrivaj popihala na seno in zaspala kot bi trenil. Zbudil ju je šele ropot voza, ki ga je oče prepeljaval. Njegov glas ju je kar vrgel na dvorišče. Obenem sta bila pri njem, poiskala sta suknjiče, zakaj stara modrost je velela, da vzemi na Petrovo njivo pri hrastih suknjič, čeprav ga vlečeš za rokav. Zopet so vozili na polje. Na prvem vozu oče in Blaž, ki sta šla po deteljo za krmo, na zadnjem Peter, ki je moral po tri kupe ovsa na njivo pn hrastih. Petrovo srce ni bilo prav nič veselo, čeprav mu je oče zaupal, da bo lahko sam naložil žito in ga pripeljal h kozolcu, zakaj od Stola do Osojnika so ap vlekli temni oblaki in zamračili tudi njegove misli. Kaj bo, če bo prišla nevihta, ko bo sam samcat na polju? In prav včeraj je po nesreči ubil na dvorišču lastovico! Ali ne bo treščilo vanj? Tesnoba v njem se je zgoščevala kakor oblaki nad hribi, a svoje bojazni ni mogel nikomur razodeti. Prav za prav je na tihem upal, da nevihte ne bo ... Oče in Blaž sta kmalu zavila na druge njive. Preden so se ločili, sta mu zaklicala, naj se ne obira, če hoče do dežja naložiti, zakaj za Sv. Mohorjem že grmi. Zdaj se je začel tudi Peter bolj pogosto ozirati na zapadno stran. Celo kobilo je ustavil in res je slišal, da za hribi zamolklo, a vedno glasneje gode. Jata belih golobov, ki se je vozila nad poljem in se živo odražala na temnem ozadju, se mu je zdela skoro grozotna. Vselej pred nevihtami so se ti golobje borili z vetri... Ptičjega glasu ni bilo nikjer slišati; tudi to je bilo razumljivo; jasnine že davno ni bilo. — Četrt ure, ki jo je rabil do njive, ni hotelo biti konec... Ko je obstal na njivi pri prvem kupu ovsa, je bil grom naravnost grozeč. Hitel je, kar je mogel, a grom je prihajal vedno bliže, postajal je oglušujoč, bliski so sekali oblake in strela je udarjala nekam za hribe. Nenadoma je mu prav nad njim zagrmelo. Peter je za trenutek obstal in preplašeno pogledal po polju, a žive duše ni bilo, da bi poiskal pri njej zavetja... Stemnilo se je, kakor da na te njive ni nikdar sijalo sonce in nikoli več ne bo. Od oblakov so se potegnili deževni curki, siva in temna megla je legla na Jelovico, požrla Sv. Mohor, prestopila na Planico in grabila tudi za lesovi nad vasjo. Peter je hotel pobegniti, a neznana sila, nemara delo, ki ga je moral opraviti, ga je privezala k vozu sredi polja. Še nobena kaplja ni padla, on pa je bil trd od groze, zakaj nebeški pes je neprestano lajal, vedno glasneje, kakor bi čakal, kdaj bo deček na njivi vse skupaj zapustil in se pognal v beg. Preden je pričakoval, je v hrastovem gozdu zašumelo. Dež se je vlil na Petra, Luco, na žito in njivo, ki so jo dopoldne orali. Peter je nagonsko skočil na voz z zadnjim snopom in se vlegel na žito. Po prvih kapljah je mislil, da bo skoprnel, umrl od strahu, a kakor se je dež gostil, tem bolj je pojenja-vala njegova groza in strah je plahnel. Globoko je zasopel, ko je strahotna napetost v njem popustila. Spoznal je, da ga je bilo najbolj strah strahu pred nevihto, a zdaj, ko je vendar prišla, je skoraj mirno nastavil lice dežju in menil: »Toče ne bo.« Grom se je zlival nekam v daljavo, dež pa se je vlival, da je bilo veselje. Luca je bila vznemirjena, gledala je dečka in kar sama zavila na ozare. Peter je zavpil nad njo, nato pa jo ja zapeljal dalje proti gozdiču, da bi pre-vedrila pod vencem smrek, ki so že desetletja dajale Petrovim zavetje pred nenadnimi plohami. »Dež še ni nikogar ubil, umil pa že mnogo«, je pomislil in se nasmehnil samemu sebi. Prav za prav je bilo lepo. Daleč naokoli je bilo vse prazno, dež je lil na njive in ta kotiček pod smrekami je bil začuda domač. Peter je začel tiho prepevati; z nečim je moral dati duška svojemu razpoloženju. Čutil je, da je preživel nekaj posebnega. Gozd ni pomenil zanj več strašnega kraja, nevihta, ki se je ni bal^ je namočila njive, katere je sam oral. Zdelo se mu je, da so mu danes gozd, njive, dež, veter, še grom in oblaki posebno blizu, da so mu danes prvič razločno povedali besedo, katero so mu doslej samo jecljali. Ta občutek ga je navdušil. Začel je prepevati na ves glas in njegove pesmi so se mešale z dežjem, ki je šumel po gozdu. Pol ure je vedril, a dež ni hotel pojenjati. Zato se je zaril med snope in jih nametal čez se, sledeč očetovemu nauku, da mora gledati v nevarnih prilikah samo nase in na živino. Grela ga je slama in lastna toplota; pognal je proti domu skozi dež in veter, ki je od časa do časa nagnil deževne curke. V svojem ležišču se je sijajno počutil in neprestano je prepeval. Njegovo srce je bilo polno neznanega čustva svobode, poguma in možatosti. »Če bi bila Blagnetova Marija zdajle kje blizu«, je pomislil nenadoma, »pa bi ji povedal, da jo imam rad.« Sam se je začudil svoji nenavadni misli. Drugače se je moral skoro vselej prisiliti, da je mislil na Marijo, to pot pa mu je njena postava čisto sama stopila pred oči. 536 Udaril je po kobili, ki se je le malo zmenila za njegove klice, in čez čas prišel do železnice. Vlak je vozil na postajico, Peter pa je prisilil kobilo, da je tekla in pred vlakom prečkala železnico. »Uha, uhaU, je kričal, ko je kobila nameravala obstati. Poskakoval je med svojimi snopi, a najraje bi bil skočil z voza, tekel po mokri travi ob kobili, ji zavpil na uho, naj dirkata za stavo, in se pri tem nekajkrat pre-kopicnil čez glavo. Njegova razkošna volja je rasla, zdelo se mu je, da je sam na vsem polju in da je zvezan z njim, kakor nihče drug. Ko je za trenutek utihnil, je pogledal preko kobile proti vasi in takoj zardel. Blagnetova Marija mu je hitela, skoro tekla naproti. »Joj, pa jo vendar niso naprosili, naj me gre iskat!« je pomislil. »Spodobilo bi se, če jo imam rad, vendar.. .« Misel se mu je zdela preveč ne verjetna. Marija je bila že ob njem. »Ali si pogumen, Peter, ko, greš sam s konjem!« mu je zasopljeno zaklicala in ga pogledala s tistimi črnimi očmi, da je Petru znova planila kri v lica. »To ni nič«, je zajecljal Peter in jo še vprašal, kam gre. »Na kolodvor«, je zaklicala, odbrzela naprej in zamahnila z dežnikom. Peter se je izkopal iz snopov in gledal za njo. Vlak je odvozil s postajice, Marija pa je še bolj hitela. Ob železnici je stopal mlad človek in nosil v rokah kovčeg. Videti je bilo, da je šla Marija tistemu človeku naproti, zakaj ko sta bila še kakih dvajset korakov narazen, je Marija vzkliknila in stekla naproti. Tujec je pa kovčeg kar vrgel od sebe in pohitel proti Mariji. Na sredi poti sta se našla in se kar tam, na dežju in vetru, pred Petrovimi očmi, poljubila. »Ha, to je menda ljubezen!« je mislil Peter in nekaj kakor bolečina mu je šlo skozi srce in mu šinilo v glavo, da se je moral zgruditi nazaj med snope in zavzdihniti. Saj je bilo vse skupaj prav za prav sramota. Peter in Blaž imata rada Marijo, ona pa kar takole sredi polja poljublja človeka, ki ga Peter ne pozna. Pognal je kobilo v dir, da bi čimprej mogel razodeti Blažu krivico, ki ju je doletela. .. Oče in Blaž sta bila že doma, nikjer nista vedrila; zdaj je brat obul suhe hlače in prišel Petru do kozolca naproti, da mu pove, kam naj zapelje voz. Peter mu je takoj razložil, kar je videl, Blaž pa se niti začudil ni in to je pomirilo tudi njega. »Pravijo, da se bo omožila z nekim obrtnikom blizu Ljubljane. Naj se, če je taka! Mož in žena skupaj stepena.« Blaž je končal z zbadljivo pesmico, s katero so se otroci zmerjali. »Potem ne bo nič z nama«, je menil Peter. 537 »Jaz si bom našel kaj drugega. Marija je bila prestara zame«, je dejal Blaž in izpregel kobilo. »Naj ga ima rada«, je še pristavil Peter, »orati pa le ne zna!« »Meni se zdi, da imam te ljubezni zadosti«, je nadaljeval. »Z ženskami sem opravil!« Med dežjem sta se napotila domov in v mnogih opravkih večera je Peter pozabil na Marijo. Ko so pri večerji govorili o njej in njenem ženinu, ga je Še samo rahlo streslo ... Zvečer, tiste minute, ko človek pada v spanje, je pa videl Peter pred seboj same njive. Rahla, črna prst je bila na njih in toliko jih je bilo, da so zakrile vse njegove misli. Danes se ni spomnil na vojsko, ne na potovanja, ki jih je hotel napraviti; še na srečo ni pomislil, niti ne na Mlačane, ki jih je še vedno sovražil. Spomnil se ni na Marijo, niti na njenega ženina, ki mu je vendar pripravil bridko uro. Kazalo je, da so samo njive, oranje in setev tisto, kar je najbolj resnično v njegovi mladosti in da polje zdravi vse tegobe njegovih mladih let. Na teh njivah je videl očeta in Blaža, kako sejeta, videl je Dolnovega strica in Tineta, Grahovarjevega Lovreta in mnogo drugih. In Peter je sej al z njimi, sej al kakor vsi drugi, čisto tako kakor oče, s katerim se je v daljavi na prečuden način spajal, da sta bila kakor eden. Oče je hodil s tistimi počasnimi koraki, z umerjenimi kretnjami je segal v sejalnico, kakor bi nikdar ne nosil puške in ležal v strelskih jarkih. Tudi Peter je hodil tako in žito je sulo tudi z njegove dlani enakomerno v razore ... VIRAGOVA VERONA FERDO GODINA Nedeljska pridiga upokojenca Benkoviča je ostala ljudem v spominu. Ker kaplana ni bilo, si je sprosil pri plebanušu pridigo pred veliko mašo. Ljudje so bili še pod vtisom zadnjih dogodkov v Topolovcu. Z veliko radovednostjo so pričakovali, kaj bo povedal o svojih razbitih oknih, o Viragovi Veroni in o kaplanu, za katerega so vedeli, da sta bila v neprestanih bojih. Prišel je z velikim kamnom. Ljudje so se muzali. Dal ga je poleg knjige in začel govoriti. Po dolgem času je zopet triumfiral. Pri takih govorih je imel že dalj Časa histerične napade. Besnel je, krilil z rokami, težko dihal, a v mislih je imel vedno svoj »Domobran« in kopnečo naročnino. Skozi poslikana okna je sijalo sonce. Benkovič je stal na prižnici ves ožarjen in spremenjen. »Ti si kriva in samo ti, mati, da svoje dete nisi vzgojila tako, kot ti zapoveduje cerkev. Kaj ti bo rekel sin človekov na sodni dan? ,Poberi se izpred 538
 
»Zdaj bom spet začel šteti od kraja,« je pojasnjeval Lovro. »Sreča menda noče, da bi jo kar na lepem prevaril«. Otresel je s prstom pepel cigarete kakor je videl oficirje, in si mel pekoče oči, kar je pa delal čisto na svotjo roko. »Pravijo, da bo nova soška ofenziva. Takrat bo konj na kupe in ni vrag, da bi ne imel nekaj sreče.«
 
»Tudi jaz sem slišal nekaj ... da!«
 
Peter nikakor ni hotel na široko govoriti o vsem tem. Lovretu bi sploh ne prisodil, da takole govorico prvi popade in se okoristi z njo, ko je sam še premišljeval, kaj naj bi našel in kako. Neprijetno mu je bilo, a preblisnila ga je tolažljiva misel, da doza s cigaretami res predstavlja veliko dragocenost, toda sreča menda še ni. Kakšna pa naj bo sreča, po kateri je človeku tesno pri srcu in se miu v glavi vrti!
 
»Kaj pa,« je čez nekaj časa potiho rekel Peter, »če bi bilo prav devet in sedemdeset konj potrebno, da kaj najdeš! Morda si prvi odkril to število in so ljudje živeli, ne da bi spoznali, kaj se iskriva v njem.«
 
Ob tej misli sta se mudila skoro pol ure in na vse strani sta preudarjala, kako bi ugotovila njegovo resničnost, kajti sreči bi se na ta način zelo približala. Končno sta pa le obstala pri stotici, o kateri je pravila skrivna govorica, da ima edina veljavo ...
 
Ko sta se razšla, se je Peter kljub vsemu nameril proti Dolnu. Dolnov oče sicer ni ničesar videl v Petrovem daljnogledu, čeprav mu je razložil, kako je treba gledati, toda glede konj je bil pravi mojster. Petrova mati ga je zmerom klicala, ko je bilo treba gnati staro Luco ali mlado Liso h kovaču, da ju prekuje. Mati je bila sestra Dolnovemu stricu in zato je nekaj noči pazil na živali tudi takrat, ko je dobila Luca žrebe in je bil oče že pri vojakih.
 
Stric je bil doma in je Petru takoj dal iz omarice v zidu knjigo o živalstvu. Peter je iskal samo belo barvo, a belega konja v njej ni bilo. Nemara knjige prav nič ne vedo o tem! ... Odložil jo je in dolgo molče gledal strica, ki je bral »Ilustrovani glasnik«. Ta časnik je bil Petru posebno všeč, ker je bilo v njem naslikano, kako velike so krogle za topove. Za neki top je bila granata prav tolikšna kakor sedemletni deček. Ko so Petru vso stvar razložili, je čutil do tega topa posebno, skoro sorodniško naklonjenost, kajti star je bil nekaj več kot sedem let.
 
»Poslušajte no,« je opozoril Peter strica, ko se je ozrl nanj. »Ali so beli konji posebna pasma?«
 
»Zakaj te pa to zanima?«
 
»Oh, nič! Ali kaj veste o belih konjih?« Malomarno je nadaljeval: »Pravijo, da imajo posebne lastnosti.« Ni hotel takoj izdati, da najbrž ve o njih več kakor stric, dasi je izkušen konjar.
 
Stric se je nasmehnil. »Da, res jih imajo!« (Petru je rastlo zaupanje v bodočnost.)
»Če srečaš belega konja, ni nikdar tri dni od nedelje.« Zvito je mežikal in gledal Petra. Petru pa se je zdelo, kaikor bi se bila tla pod njjim nenadoma zazibala. Presneto zamotana stvar, če na hitro pomisliš.
 
»Če ga srečaš v sredo?« Peter je skušal strica ujeti.
 
»Potem je bila nedelja pred dvema dnevoma, trije pa manjkajo do prihodnje.«
 
Peter je pritrdil, vendar ga je jezilo, da ni takoj odkril te preproste zanke. Upal je, da bo zvedel še kaj drugega. Res je stric pristavil: »Pravijo, da sta bel konj in velika ženska dve nesreči za hišo. Beli konj je vedno umazan, ženska pa je navadno neokretna. To da je refeel mož, ki je imel ženo kot lestvo.«
 
Več pa stric ni vedel, zato mu je moral Peter pojasniti, kakšne lastnosti imiajo še beli konji. Stric sicer ni čisto verjel, celo dvomil je, vendar je pripomnil, da utegne biti v kakem slučaju res: »Že samo to je sreča, da jih sto vidiš, če potlej kaj najdeš ali ne!« —
 
Peter je bil trdno prepričan, da je na pravi poti, saj pregovor govori samo o belcih in to celo dve stvari. Če pa poznajo šolarji še tretjo lastnost belih konj, potem bo nemara docela resnična tista govorica, kajti v tretje gre rado. Ta izrek, ki mu je Peter pripisoval precejšno skrivnostno moč, je Petra potrjeval v njegovi veri. Peter se je še obotavljal, dasi je opravil, kar se je namenil; stric mu je odrezal kos kruha in Petrova dobra volja je neprestano rastla.
 
»Ali bo kiaj rekvizicije?« Peter je začel govoriti vsakdanje stvari, katere je stric vedno razlagal materi. Doln je bil občinski mož! in je moral biti navzoč, ko so jemali kmetom žito, krompir in mast; tudi takrat ni smel manjkati, ko so delili vaščanom skromne zavitke sladkorja in kave. Peter je hotel materi povedati in pokazati, kako koristi domači hiši; nemalo ga je vznemirjala materina beseda, da so z otroki le skrbi.
 
»Nekaj časa je menda ne bo! Če bom kaj zvedel, bom materi pravi čas povedal in tudi pomagal ji bom. Oče ni nič pisal?«
 
»Ne. Skrbi maš, če je še živ. V Tirolah je. Že enajst mesecev je na fronti.«
 
Stric je vedel, kako je s to stvarjo, Petru pa ni bilo jasno, kako naj si predstavlja čas in kraj, kjer je neskončno dolgo živel oče.
 
»Torej grem,« se je oglasil. »Novega ni nič; kaj v vas pridite!« Zardel je nekoliko in se pognal skozi vrata. Prav v zadnjem trenutku se je spomnil, da jim je mati naročala, naj poizvedo važne novice, ko se bodo mudili po hišah; tudi naj ne pozabijo ljudi povabiti v vas, da ne bi kdo mislil, kako nevljudni otroci so.
 
Peter je imel strica rad, ker se je vselej šalil z otroki, ko je prihajal v vas k svoji sestri, Petrovi materi. Neštetokrat jim je povedal zgodbico o cigančku, ki je s tremi žeblji pribil na desko kurje pero in potem tarnal, kako nespametni so ljudje, ki pravijo, da se na perju mehko spi ...
 
Po tem dnevu je Peter nekako oslepel za vse barve razen za belo in postajal enostranski, kakor so navadno ljudje, ki hočejo na vsak način doseči srečo. Če je prej zeld rad tičal za gospodarskim poslopjem pri potoku, da je bil vsaj malo skrit in sam, je odslej neprestano postajal pred hišo in po vrtu, hodil med vojaškimi kuhinjami in vojaki ter z enim očesom ves dan pazil na cesto, da bi mu sreča ne pobegnila.
 
Prvi dan sta z Blažem ujela oddelek konjenice, ki se je hitro pomikal skozi vas. Imel je sedem belih konj. — Nato sta dobila za svojo srečo čisto nov vir. Po nekaterih hlevih in šupah so imeli vojaki konje. Obhodila sta jih, se ustavljala, kjerkoli sta slutila v hlevu tujega konja, in Peter je povečal svoje število za tri.
 
Naslednji dan je bil vse drugo kakor prijeten. Primožičeva dekla je vozila z domačim belcem na njivo gnoj. Vsake tri četrti ure se je pojavila na cesti in s tanko prekljo priganjala mršavo kljuse, ki se je za udarce zmenilo le tedaj, če so ga zadeli za uho ali pod vamp. »Ali more takle konj vobče kaj dobrega pomeniti,« se je vpraševal Peter. »Ali ga sme vsakokrat računati, ko gre mimo?« Zdaj je najtežje občutil nejasne zakone, ki prinašajo srečo. Končno se je odločil, da ga bo samo dvakrat štel, enkrat dopoldne, enkrat popoldne. — Blaža pa ta vprašanja niso vznemirjala; Blaž ga je štel, če je videl samo beli rep ali celo le deklo, ki je sedela v košu.
 
S tem pa je Peter izčrpaj; vse bližnje možnosti; treba se je bila vdati v usodo in zaupati bodočnosti, da bo kmalu prinesla soško ofenzivo. Petru je pri takih ofenzivah večkrat mrgolelo v prsih. Mati je pravila, da jo srce boli, kajti bala se je, da bodo Italijani predrli fronto in vse razbili. Zaradi tega je tudi Peter občutil podobne bolečine ... Begunci so od časa do časa prihajali v vas in pripovedovali nezaslišane stvari; mati je vzdihovala, pripravljala v vrečice pšeno in moko, nalivala v lončke masti, da bi imeli za prvo silo, če bi morali napreči Luco in Liso ter oditi po svetu ... Seveda tudi ni bilo prijetno upati, da bodo Italijane premagali. Tedaj bi utegnili podaljšati železnico, ki se je končala z mogočnim branikom kakih sto metrov pred domačo hišo. Mati je bila prepričana, da bodo v takem primeru njihovo hišo podrli, kakor ji je zagrozil neki prepredeni sluga, ki je lazil za deklami in ga je mati zaradi tega ozmerjala.
 
Pred vsako ofenzivo so šle skozi vas neštete čete vojakov, brez števila konj, ki so vlekli topove, mnogo jezdecev in nekoliko avtomobilov z rdečimi križi. Vse se je zlivalo proti Loki, se gnetlo v Poljansko dolino in !kdo ve kam naprej. Kmalu nato, ko so vojaki in topovi minili vas, je začelo za gorami grmeti. Ko je čez kak teden grmenje pojenjalo, je Blaž razodel Petru, da se je ofenziva končala. Vzel je nož in zarezal v klop pri peči novo črto. Zdaj jih je bilo že osem ...
 
Končno so se res pričeli valiti skozi vas bataljoni in polki. Cesta je bila blatna reka; ob straneh so bili zagrebi strjenega blata, da Peter ni videl čeznje. Marširali so noč in dan, ne da bi se kolona pretrgala. Mati je na križišču pol dne čakala, da je mogla z Luco domov. — Za pešci, ki so jih vodili oficirji na konjih (osem belih), so prišli vojaki s psi, vpreženimi pred majčkene topove, ki bi bili čisto pripravni za igranje. Blaž in Peter sta sklenila, da se z njimi bržkone igrajo otroci generalov. Namenila sta se, da bosta izprosila pri vojakih tak topič, dasi nista imela mnogo upanja na uspeh, saj sta še konzerve redko dobivala, čeprav jih je bilo pri vojaških kuhinjah neizmerno število.
 
Zbrala sta vso nemščino, kolikor sta jo znala, pristavila druge tuje besede, jih zvarila v stavek, ki je nemara izražal njuno željo in čakala pravega trenutka. — Komaj so se psi pojavili, so že imeli počitek. Zavozili so na vrtove in polegli ob vozičkih na tla, vojaki pa so se naslonili na drevesa ali kamorkoli in topo gledali predse.
 
»Tegale vprašajva!« Peter je izbral vojaka z eno zvezdo pod vratom, ki ni bil videti osoren.
 
»Dobro, ti boš govoril!« Približala sta se vojaku ob topiču, kazala z roklami in očmi orožje in Peter je zaprosil:
 
»Teremte, igen, bitte eine kleine Kanone, igen!«
 
»Kaj bi rada, fanta?« Blaž se je zavrtel na peti, da bi pobegnil, tako ga je presenetilo, da ju je vojak po domače nagovoril. Petru so se noge skoraj obrnile v beg, a ni se premaknili, samo neizmerno začudil se je. Naposled sta vojaku le odkrila svojo željo, ta pa se je samo nasmehnil in jima razložil, da so topiči čim-bum presneto nevarna igrača, s katero se igrajo generali. Seveda jima te igrače ne more dati ... Nato so se pogovorili še marsikaj. Fanta sta povedala, da je oče na fronti in pokazala domačo hišo, vojak pa je vzel iz listnice sliko dveh deklic, ki ju je pustil pri Ljubljani nekje, in mlade ženske, ki je bila njuna mati. Punčki sta bili istih let kakor Blaž in Peter ... Še bi bili kramljali, toda povelje je dvignilo ljudi in živali — in psi so odpeljali ...
 
Sredi popoldneva, so začeli prihajati veliki topovi in pratež. Beli konji so se svetili med rdečimi, črnimi in lisastimi. V manj kot dveh urah je Peter prvič zavezal vogal pri robcu s številkami, v znamenje, da ima sto belih konj. Poslej ni več tako napenjal oči, srce mu ni že vnaprej poskakovalo, ko je videl šele belo konjsko glavo. Utegnil se je celo razgovarjaiti z Blažem, ki mu že davno ni bilo mar belcev, kajti preveč jih je bilo. Z Dolnovim Tinetom je gledal samo za posebnimi lisci, ki so imeli barvo rumeno rjave vode mlak! ob povodnji. Blaž je gledal slike v knjigi za konjerejo in zdaj na slepo našteval konje, ki naj bi pripadali pincgaivski, noriški ali lipicanski pasmi. Za nekega serastega žrebca je trdil, da je pravi arabec.
 
Sonce je bilo že nizko, a beli konji so se kar naprej prikazovali. Tedaj pa so obrnili fantje pozornost na vojake, ki so prihajali iz hiš in podov ter gledali v čisto, jasno nebo. Tudi vozniki na topovih so se ozirali kvišku.
 
»Aeroplan!« je vzkliknil Blaž. »Dva sta, tepeta se.« Petru je migljala samo bela barva pred očmi in komaj je razločil visoko, nemara blizu samega neba, neko rumeno in drugo modro stvar, ki ni bila večja kakor korito žlice. Bili sta letali; sukali sta se v krogih in se zaletavali drugo proti drugemu. Kaj naj stori Peter? Ali naj opazuje boj letal, ali niarj skrbi, da se ne bo zmotil pri štetju. Z grenkobo je spoznal, da je nekoliko konj štel dvakrat ... Na srečo je koloma obstala, aeroplana pa niti za trenutek nisto mirovala, prepeljavala sta se blizu neba kot dve čudoviti postolki; zdaj so se zaslišali tudi streli. Vsi so razumeli, da sovražni letali streljata drugo na drugo. Kmalu se je rumeno letalo v navpičnem loku obrnilo in odkurilo proti zahodu, modro se je pognalo za njim, toda razdalja se je venomer večala in v nekaj minutah ju niso več videli. Izginili sta v modrini in sončni luči ...
 
Kolona se je premaknila; spet so orala po cesti kolesa težkih topov blato. Blaž in Tine sta morala po nekakih opravkih, Peter pa je ostal sam in se znova zatopil v štetje belcev. Čisto samogibno je že opravljal to delo, neznanska sreča ga je skoro utrudila.
 
Zvečer, ko so dobili konji enotno temno barvo, so se samo belci še razločili, Peter je štel te svetle, zibajoče se lise in končno tretjič zavezal robec. Iz pravljic se je spominjal, da se ne godi dobro tistemu, kdor je preveč pohlepen, zategadelj se je junaško odpovedal nadaljnjim belcem in se odpravil v hišo z veliko vero v srcu, da ga prihodnje dni čaka zavidljivo redka in sijajna sreča.
 
Ponoči se mu je sanjalo o polnih koših nožev z dvanajstimi rezili, imel je uro, kadil je cigarete, ne da bi mu bilo neprijetno, in pri tem mu je denar žvenkljal V žepu.
 
Peter ni mislil, da bi mu moglo kaj drugega tudi prinesti srečo. Seveda, lepo bi bilo, če bi se končala vojna in bi se vrnil oče; tudi bratranec, s katerim sta bila v besedi, da mu bo za birmanskega botra, bi bržkone prišel. A to so bile preveč daljne stvari in Peter ni nikdar mislil nanje, ko se je poganjal za srečo. Blizu je bilo toliko lepih in poželenja vrednih dobrot, ki bi mogle Petra osrečiti; zato je razen nožev, ur, denarja in nemara leče iz daljnogleda, vse drugo pustil vnemar.
 
Vse pogoje za srečo je izpolnil in zdaj je čisto potrpežljivo čakal. Vedel je, da sreča nekje ždi, nenadoma se bo znašla pred njim, samo sklonil se bo in jo pobral, nič drugega ... Vznemiril se je šele, ko je našel Bllaž primerno dober nož z dvema reziloma in škarjicami, katerih ena polovica je odpadla.
 
Odslej je Peter začel gledati v tla in hoditi po najbolj nenavadnih krajih, da bi našel tisto, kar mu je usoda obljubila s tem, da mu je pripeljala pred oči toliko belih konj. Tale vojna je prava doba, ko utegne človek imeti srečo!
 
Kakor je iskal — nič ni našel. Še gumb je izgubil, ko se mu je z blagom odtrgal od hlač. Prav na ta gumb je bil tako ponosen; priigral ga je v šoli in nemara je bil srebrn, saj je bil čisto podoben gumbom na žametastih telovnikih, ki jih je nosilo nekoliko starčkov ob nedeljah k maši. —
 
Petra se je lotevalo tiho, toda globoko in skoro boleče razočaranje. Zdaj je videl, da je stričev dvom v bele konje docela opravičen in da bo resnična samo smešna zveza med belcem in nedeljo ... Navzlic temu je le redko pozabil, da ni gledal v tla. Pomagalo mu je le toliko, da ni ob deževju čevljev preveč umazal ...
 
Šolarji pred šolo niso prav nič več govorili o belih konjih. Zdaj je bilo važno le streljanje z vžigalnimi kapicami za naboje. To je bila zanimiva igra in pravili so, da je nekemu fantu pri Sv. Duhu pri tem odneslo noht s palca ...
 
Neki dan so minute, preden se je začel pouk, Petru neverjetno hitro potekale, a Blaža, ki je nesel stari plevici kosilo na njivo, ni bilo od nikoder. Učitelj se je že sklonil skozi okno in poklical gornji oddelek v sobo. Nato se je prikazala učiteljica, se pogovorila z otroki in jih odvedla v razred. Blaža pa še nikjer! Malti je naročila Petru, da ga mora pri učitelju opravičiti, če bi zamudil, Peter pa tega ni matral, ker je pred nekoliko dnevi predrzno nagajal učiteljevim otrokom. Čakal je Blaža; obotavljal se je, da je bil zadnji, kair ni bila njegova navadiai. Učiteljica ga je poklicala, on pa je še enkrat stekel in izza ograje pogledal po poti, kjer bi moral priti Blaž. Da, res je prihajal ... izredno počasi. Pa ni bil sam. Stopal je ob vojaku, ki ga je neprestano gledal. Od časa! do časa je bilo videti, kakor da sta spregovorila kako besedo. Peter je za vpil:
 
»Halo, Blaž! So že šli v razred! Kaj pa postavaš s tem vojakom? Hiti!« Nato se je obrnil in stekel v nižji oddelek.
 
Po šoli je iskal Blaža, da bi ga vprašal, kaj mu je vojak povedal, a ni ga našel. Zato se je tudi sam odpravil domov, da bi odložil zeleno torbo s knjigami. Glej, v hiši je bil tisti vojak ... Blisk ni bolj hiter kakor je bilo spoznanje, da je to oče, ki je prišel po enajstih mesecih s fronte v Tirolah ... Peter mu je moral dati roko, oče ga je vprašal, če je kaj pomagal materi. Nekaj časa je mencal, nazadnje je stisnil odgovor v nekak napol razumljiv: »Da,« in se zmuznil v kuhinjo k materi, da bi mu povedala, kako in kaj je z očetom, kajti z matterjo se je v takih stvareh, kakor je bil očetov prihod, še najlaže pogovoril.
 
Petru se je zdelo vse skupaj dovolj čudno! Doslej je bil oče njegovim mislim tako oddaljen, da skoraj ni bil več resničen. Predvojnega se je le medlo spominjal; zdaj je toliko dni preteklo brez njega. Res so vsak večer molili, da bi ga krogla ne zadela, res so dostikrat govorili, da bi oče že vse uredil, kar ni bilo prarv, če bi bil doma. V občutju otrok je živel kot modri, in mogočni mož, ki mu bodo pokorne dekle in živina. In zdaj je doma! Hodi po dvorišču, se ogleduje po podu, maže vozove, čisti Luco in Liso in ravna gnoj pod živino! V trenutku je popravil ključavnico pri shrambi za orodje. Hodi po hlevu in se jezi, ker sol ženske toliko stvari zanemarile, a videti je, da ni preveč jezen.
 
»Lepo je«, pravijo sosedje, »da je oče doma.«
Petru pa kljub temu ni prijetno pri srcu, kajti oče ga ovira, da ne more iskati sreče. In tako tuja sta si! —
 
Peter je med tem časom vse, kar je zadevalo belce in srečo, natanko premislil in sklenil, da pač ziaito nič ne najde, ker mu je usoda določila, naj poišče krsto kralja Atile. Menda mu noče dajati drobcev, ampak vse bogastvo in srečo bo kar nenadoma odkril v potoku.
 
Kolikorkrat gre naslednji dan Peter z motiko k vodi, da bi začel z delom, vselej ga oče pokliče. Govorita, toda ne o belih konjih in dragoceni Atilovi krsti. Deček nejasno čuti, da morajo ostati te stvari tajne, kakor mora biti tajno toliko drugega. Na primer cigarete ... Dokler je bil oče pri vojakih, je sem in tja pokadil za podom kako polovičko. Zdaj, ko je prišel domov, ker »so ga začasno odpustili«, (kakor je rekel Dolnov stric, da pomenijo nemške besede), je bilo to čisto nemogoče. Oče bi zvedel, čeprav ga ne bi videl. Dobro pa je le, če je doma. Dekli se ne prepirata več z materjo, še ubogata jo, in ne žgeta več petroleja v hlevu, ko klepečetai z vojaki. Tudi s Petrom sta prijazni, ker se bojita, da ne bi razodel očetu, kolikokrat je bila živina lačna, ker sta hodili po plesih, in je morala mati sama vse opraviti po hiši in hlevu.
 
Navzlic temu se Peter ni mogel sprijazniti z očetom tako hitro kakor Blaž, ki je že cele ure moževal z njim, ne da bi zardel. Vendar tudi talko boječ ni bil, kot v prvem trenutku Aleš, ki je zlezel pod peč, kakor hitro je mati vzkliknila, da je oče doma. Seveda, Aleš še ni hodil v šolo, a vendar ... Petru je bil dan nenavadno dolg, kajti neka nedoločna sila ga je držala vse ure blizu hiše. Zatekel se je na podstrešje in našel tam tisti srebrni gumb. Sreča se je očitno norčevala ž njim! ...
 
Zvečer so sedeli otroci že na peči, dekle so odšle nekam v vas, oče pa je govoril z materjo pred pečjo.
 
Blaž in Peter sta ugotavljala, koliko »vran« manjka Alešu do stropa, če stoji na peči. »Vrana« je bila nekoliko nejasna beseda in je pomenila otroško ped. »Še eno, Aleš, pa boš do stropa! Lani sta ti manjkali še dve!« Aleš se je tega neizmerno razveselil, začel je skakati po peči, da je bobnelo. Vrišč in hram je prignal očeta iz kuhinje. Aleš se ni potuhnil za peč, kakor bi bil še včeraj napravil, ampak se je pognal v očetovo naročje in zavpil, da mu manjka samo ena »vrana« še, pa bo tako velik kakor Peter. Če je bil Aleš tako pogumen, da se ni bal očeta, je moral tudi Peter nekaj storiti. Skočil je izza peči, ne da bi se prijel za držaj, ki je molel iz stropa in zaklical: »Ali hočeš videti vojno? Nemara je še nikdar nisi videl!« »Pokaži!« Oče je postavil Aleša na tla in se obrnil samo k Petru. Peter je sedel na klop, prislonil obraz k peči in pogledal, če se kažejo v pečnicah ostri odsevi luči, ki sta jih z Blažem označila za vojno. »Vojna je, kar poglej!«, je rekel Peter. Blaž in Aleš sta pritisnila čela ob peč in vzklikala, da jo že vidita. Peter pa je razlagal očetu, da so svetlobne črte sulice divjih Turkov in Tatairov, nemara pa pomenijo tudi tisti ogenj na fronti, o katerem je pravil oče Dolnovemu stricu in o katerem so pripovedovali tudi vojaki. Očei je pogledal in rekel, d!a je takale vojna, ki jo gledaš doma v peči, res prijazna, ampak tam na fronti da je čisto drugačna... »Čudovita stvar je pa le«, je mislil Peter in ni več odmaknil oči, ko sta se z očetom s pogledi ujela. Neko novo, neznano čustvo ga je začelo prevzemati. Čutil je, da se očeta ne boji več, ampak da ga nekaj sili, da bi ves večer sedel ob njem, mu gledal v oči in poslušal njegove besede... 215 Nato so vsi zlezli na peč, mati je prišla iz kuhinje in oče je pripovedoval o pravi vojni, kako pokajo topovi in šrapneli in kjer ni nič drugega mislil, kakor da bi ostal živ in se vrnil k svojim domačim. No, zdaj je to srečo doživel! Petra navdaja neko posebno čustvo. Ve, da bi še toliko belih konj ne moglo vsejati takega ugodja v njegove prsi. Čuti, da ima očeta rajši kot ducat nožev z dvanajstimi rezili ali najlepše povečevalno steklo. »Nemara«, si misli, »je oče prav zato prišel zdrav s fronte in se vrnil srečno domov, ker sem naštel tri sto belih konj. Nemara... je to... tista sreča.« Kakor hitro se mu je ta misel porodila, že si je bil v svesti, da je resnična. Nikomur ni nič rekel, toda z žarečimi očmi je gledal zdaj očeta in mater, zdaj brate in sestre, ki so se smehljali že zaradi tega, ker soi bili vsi zbrani. — Peter se ni smehljal, toda ponosen je bil, da je njihova sreča njegovo delo... PETER IŠČE SLAVE Peter je sedel na mizi, noge je položil na klop in gledal skozi okno na vrt, na cesto in dalje na polje, kjer je ležalo po mejah med zoranimi njivami za prst pomladnega snega, da je bila pokrajina kakor stara s srebrom obrobljena razglednica. Globoko se je zamislil... Dolnov Tine je zbolel za vratnico. Kdorkoli je Petra srečal, ga je vprašal, če ve, kako je Dolnovemu fantu. Za Petra pa se še nikdar ni nihče zanimal, nemara prav zato, ker je bil majhen deček, še manjši kakor Lovre, čeprav je bil starejši. Le kaj mora človek napraviti, da ga ljudje upoštevajo, se zanimajo za njegovo zdravje in povprašujejo, kako se počuti? Kaj pa je napravila »Junakinja iz Štajra«, da so mati in dekle vsak četrtek nestrpno čakale tednika? Najraje bi bile vse tri obenem prebrale podlistek in potem so govorile o nekem Henriku, ki ni izumil niti parnega stroja niti odkril severnega tečaja kakor kapitan Hatteras. Peter je vzel tednik in bral: Henrik je hodil nekoliko strani po stopnicah, mrmral, da je življenje uničeno, in obstal prav takrat, ko se je tudi podlistek končal. Če je treba samo po stopnicah hoditi, da se ljudje brigajo za človeka in da dekle vprašujejo, če se je pismonoša že oglasil, tedaj bo Peter napravil še več. (Ko bo slaven, bodo gotovo nekje mati in dekle, ki jih ne pozna, vsak teden spraševale, kako je z njim...) Odšel je iz hiše s trdnim sklepom, da bo sestavil parni stroj. Svojo misel je razodel Blažu in oba sta pol ure navdušeno govorila, kako prijetno bo, ko bo stroj gotov. Podoben bo lokomotivi, samo s to razliko, da bo manjši in da ne bo vozil po tračnicah, ampak kar po dvorišču. Pred shrambo za orodje sta znosila nekaj praznih posod za konzerve, začela sekati z dletom pločevino 216 in pripravljati drva, s katerimi bosta kurila stroj. Oče pa jima je vso stvar preprečil samo zaradi dleta in sekire, ki je bila takoj skrhana, kakor hitro jo je Peter dobil v roke. Pri tem se je še smejal njuni nameri, da je Blaž hitro odšel nekam v vas, Peter se je pa odpravil v hišo. 2e v veži je zaslišal, da je nekdo prišel. Res, sestrična je prinesla materi nekoliko knjig in mati je rekla: »Oh, Jurčič! Tega pa res rada berem. Tako domače piše!« »Ampak Tavčar«, se je oglasila sestrična. »Kar jokati sem morala, ko sem brala!« Mati se je nasmehnila: »Tako! Tavčarja sem poznala. Ko je bila v vasi veselica, je dal za dva sodčka piva, ker so ljudje klicali: naj živi Tavčar in Slovenci.« Peter ju ni več poslušal, ampak je začel premišljevati, kar je slišal. Sicer ni imel toliko denarja, da bi dal v katerikoli vasi za tisto grenko pivo, a tudi Jurčič nemara ni delal takih stvari, pa je vendar mati toliko govorila o njem. Ko je sestrična odšla, je vprašal: »Mati, ali sta v sorodu z Jurčičem, da ga tako hvalite?« »Kaj še! Povesti je pisal!« »Kakor o junakinji, ki je iz Štajra?« »Seveda, in še bolj zanimive!« Tu je bilo torej središče vsega vprašanja. Človek mora dajati po veselicah za vino, hoditi po stopnicah in mrmrati, da je življenje uničeno, ali pa pisati povesti — in ljudje ga poznajo daleč naokrog. Sklenil je, da bo napisal povest, samo tega ni vedel, o čem. Pozno popoldne je bilo, Peter se je spet usedel za mizo, pa nenadoma zardel. Zagledal je namreč sosedovo staro mater, ki se je sprehajala po vrtu. Petru se je zdela vsako leto manjša in ko sta z Blažem govorila o njej, sta bila prepričana, da raste nazaj. Ta stvar je bila tako važna in zanimiva, da jo mora Peter na vsak način popisati. Poklical je Aleša, da bi skupaj šla vprašat staro mater, kako se počuti, ko je vsako zimo manjša, ali jo kaj tišči pri srcu in v želodcu... Stara mati je vso zimo čepela za pečjo. Časih je sedla tudi na klop pri oknu, gledala po vasi in vrtu in vsakih pet minut pomolila skozi luknjico v šipi bučno pečko. To je opazila sinica, ki je ves dan poplesavala po tepki pred oknom. Pognala se je na železne križe v oknu, kradoma vzela pečko in jo izkljuvala kje blizu hiše. Proti spomladi je hodila starka na vrt. Sinica jo je zagledala že na pragu, zaletela se ji je v krilo, a stara mati ji je vrgla pečko, ki jih je nosila v žepu. »Poglej jo, mršno, čisto dobro me pozna«, je vzkliknila, kadar se je napotila po vrtu in jo je sinica spremljala po drevju. 217 Ko je starka zagledala Petra in Aleša, ju je poklicala, da bi ji pokazala, kje sinica lušči pečko in prepeva svoj: ci-cii, kajti njene oči je niso mogle več najti med vejami. »Tako me pozna, kar me more«, je rekla, ko sta jo ji odkrila. »Lepo bi bilo, če bi mi ne bila hvaležna. Radi nje sem sedela pri oknu, kjer piha.« Peter ni natančno razumel vseh besed, a prestrašil se je njenih ugaslih oči in rok, ki so bile kakor pokrite s prozornim usnjem. »Kako le more učiteljica trditi, da je zima starka«, si je mislil, zakaj zima je pomenila zanj vesel, ščemeč odblesk sonca na snegu, čudovito modro nebo nad sneženimi drevesi, rdeča lica otrok na ledu, ne pa tisočero gub in kalne cči stare matere. Nikakor je ni mogel vprašati, kar se je bil namenil. »Pojdi, fantič!« je velel Alešu, ki je vzel materi palico iz rok in sključeno hodil po poti, da se mu je starka nasmehnila. »Vidite, mati!« Obrnil se je, se zaletel, da bi se prevalil čez ograjo, pa je nenadoma obstal. »O, poglejte no!« Strmel je na nekaj pri plotu. Aleš je pritekel in zaklical: »Miška je!« Iztegnil je roko, da bi se poigral z njo, a strahoma je odskočil, ko se je žival pomaknila navzgor po kolu. Stara mati je prišla bliže, vzela naočnike iz žepa in spregovorila čez nekaj časa: »To je netopir! Le kje se je zlomek tako zgodaj vzel!« Peter se je zaveroval v žival. Netopirja je že videl, a samo v mraku, ko je letal po dvorišču. Podnevi je čisto drugačen videti. S paličico mu je odprl gobček in vznemirjeno zaklical: »Aleš, mati! Netopir ima zobe. Leta po zraku kot ptica, pa ima zobe kot zverina. Ali učenjaki to vedo?« »Ne vedo«, je rekel Aleš, ki še ni hodil v šolo. »Nikoli nisem slišala kaj takega«, je menila stara mati. »Jaz tudi ne«, je rekel Peter. V trenutku je spoznal, da mu je usoda prijazna. Svetu bo razkril, da ima netopir zobe in dosegel bo večjo slavo, kakor Henrik na stopnicah, Dolnov Tine ali oni, ki je dajal za pivo in čigar ime je pozabil. Dolgo je ogledoval ptiča, se čudil kako zapleteno je življenje, posebno pri netopirjih, in sklenil, da bo napisal o netopirjevih zobeh povest, ter jo poslal v »Ilustrovani Glasnik«. Stara mati je odšla v hišo, Aleš se je nekam zgubil, po nebu so se raz-predle rdeče megle kakor štrenasti lasje neznanega orjaka, ki leži za gorami, in skoznje se je svetila prva zvezda. Peter pa je stal še vedno pri plotu, dregal netopirja in se čudil... Da, pokazal bo svetu, kaj premore majhen deček, če ima srečo. 218 Drugi dan je šel gledat v stričevo knjigo. Netopir je bil tam res narisan, a gobček je imel zaprt. Ljudje takrat še gotovo niso vedeli, kaj ima v njem. Velikih načrtov ljudje cesto zaradi majhnih zaprek ne izvrše. Tudi Petrova misel ni takoj postala dejanje, zakaj na noben način ni dobil pripravnega papirja, kamor bi povest napisal. Prvi osnutek je napravil na tednik, kjer je bil zaplenjen kratek članek. Prav prijazno je, ko je v časopisu kaj zaplenjeno. Tedaj lahko pišeš, kar hočeš, prostora je dovolj... Peter je napisal prvi in edini stavek svoje povesti: Netopir ima zobe. Aleš, ki je hotel pri Petrovi slavi sodelovati, je menil, da je to dovolj; Blažu ni bilo jasno, kako se pišejo povesti o netopirjevih zobeh, saj še nobene ni bral, oče pa je rekel, da je vsekakor premalo. »Tisti, ki pišejo«, je razlagal Petru, »napišejo preprosto stvar z mnogimi besedami. Kdo bi jim pa sicer verjel, da so učenjaki!« Peter je obžaloval, da je vso stvar tako kratko napisal. Če je še bolj premišljeval, vendar ni mogel pristaviti drugega, kakor da je zobe pri netopirju sam videl, da sta jih opazila tudi Aleš in sosedova stara mati. Končno se je preveril, da za veliko stvar ni škoda žrtev; iztrgal je iz novega zvezka list, napisal nanj oba stavka in spravil vse skupaj v torbo, dokler ne bo poslal v »Ilustrovani Glasnik«. Živel je v lahnem razburjenju, ki je bilo podobno nemiru raziskovalcev, ko vidijo, da je cilj že čisto blizu. V četrtek je nameraval pismo dati pismonoši in dopoldne je šel v šolo. Učiteljica je govorila o živalih. Peter je dvignil roko in povedal, kaj je opazil pri netopirju. Pohvalila ga je, ne da bi se začudila, in Peter je v tistem trenutku zelo malo cenil znanje učiteljice, ki nima smisla za nova odkritja. Drugo uro pa je kazala šolarjem slike živali. Peter je najprej opazil netopirja. Odpiral je gobec in ... ali je resnica ... v njem se je svetila vrsta lepih zob. V trenutku se je zrušilo upanje na slavo, ki jo je Peter menil doseči. Ura je minila, ne da bi Peter vedel, da je v razredu. Popoldne je šel na vrt. Sinica stare matere je pela svojo kratko pesem. Bilo je, kakor bi nekdo malo napačno potegoval z lokom po struni, ki je napeta med drevjem. In stara mati je iskala svojo predpustno nemirno ptico po vejah, a Peter se ni zmenil zanju. Ti netopirjevi zobje so ga čisto potrli. Doživljal je žalost in grenkobo, kakršno doživi človek, ki spozna, da je s svojimi odkritji in mislimi prišel prepozno. »Življenje je uničeno!« je vzkliknil s Henrikom, ki je hodil po stopnicah. S počasnimi koraki in s težo v srcu je šel k zeleni torbi, vzel iz nje svojo povest in jo nesel v ogenj, ne da bi jo pogledal... (Dalje) 219 MLADOST NA VASI TONE ŠIFRER PRETEP Poleti, ko skrivnostni kobilar prižvižga na vrtove in naznani, da bo odšel v južne kraje, ker se je leto nagnilo, se je naselilo v Petrovem srcu sovraštvo. Doslej ni bil hud še na nikogar dalj časa. Stanku Draškovcu je odpustil po treh dneh, dasi mu je v šoli polil črnilo po novih hlačah iz vojaškega plašča. Zdaj pa je sovražil, sovražil je vso vas Mlako; in pri tem ni bil sam. Prav tako so se jezili na Mlako, ki je ležala na močvirnem svetu onkraj potoka, Blaž, Lovre, bratranec Tine in mnogo drugih fantov, s katerimi je hodil Peter ob nedeljah na potep. Kako naj bi bil človek miren! Šolarji iz Mlake, otroci polzemljakov, bajtarjev in delavcev so v šoli govorili, da bodo oni vzeli kmetom v vasi zemljo in jo razdelili med sabo. Peter se je zbal za domače njive, posebno za tiste, ki jih je oče napravil šele zadnjo pomlad na mestu, kjer so tri leta stale vojaške barake. Sam mu je pri tej priliki vodil konje, česar noben široko-ustnež iz Mlake ne bi znal, in zdaj je imel pšenico, ki je zrastla na prvi njivi kakor za svojo. Peter se je zaradi govoric o zemlji posvetoval z očetom prav takrat, ko je prišel v vas stric Doln. Oba sta se smejala njegovi bojazni in začela pripovedovati materi, da slišita take stvari tudi ob nedeljah v gostilni, a nihče, tudi tisti, ki bi želeli, ne verujejo, da se bo kaj takega resnično zgodilo. »Potem bi ravno noben ne mogel živeti«, je rekel stric. »Zemlja samo takrat rodi, če ji daš vse, ne pa samo dobro voljo.« Ne da bi Peter te besede razumel, se je nenadoma pomiril. Vendar se je odpravil k Lovretu, da sta pregledala zalogo strelnih kapic in nabojev, ki jih je Lovre prenesel v kolnico, odkar so Grahovarjevi začeli zidati hišo. »Ali boš dal naboje, če bo treba?« je vprašal Peter Lovreta, ko sta zložila strelivo spet v lesen zaboj, ga potisnila za kole in deske v kotu in ga zadelala s slamo. »Bom. Ampak, kje bi dobili puško?« »Škoda, da je oče ni prinesel iz vojne. Vrgel jo je od sebe, kakor hitro jo je smel. Ampak naš sosed jo ima. Menda jo bo posodil.« »Mlačanom ne bomo pustili, da bi prišli čez potok!« »Pravijo, da bi nam pobrali tudi živino. Gotovo bi hoteli še Luco in Liso. Kakopak. Brez živine njive ne rode, ker ni gnoja!« Fanta sta sedela v poltemi in se tresla od strahu, če bo treba braniti zemljo, do katere sta čutila nejasno nagnenje. Zagotovila sta si, da bosta kljub vsemu, kar se bo zgodilo, mlačanske šolarje kmalu pošteno premikastila. 332 »Stanka Draškovca ne bova tepla, Lovre!« »Dobro, tega ne. Menda drži s kmeti in noče o zemlji nič slišati; doma imajo za dve kravi.« Lovre je moral po nekakih opravkih h kovaču, Peter pa je šel ob potoku in delal načrte, kako bi utrdili vas, če bi prišla sila. Mislil je na tabore, a okoli cerkve ni bilo nikakega zidu, ki bi ga mogli porabiti. Sicer pa hudega ne bo, zakaj vsi Mlačani pač niso bili istega mnenja. Posebno Stanko je govoril o šoli vedno druge stvari, o zemlji ni hotel nikdar nič slišati. S Stankom sta bila soseda v klopi in v odmorih je pripovedoval Petru stare pravljice, kratke zgodbice, katerim se je moral vselej smejati, in lastne prigode, zaradi katerih je Peter sklenil z njim prijateljstvo. Nekoč je Stanko ujel tri miši, jih odri in dal kuhati, da bi videl, kakšen okus bo imela juha. Miške so v loncu že vrele, ko je nesreča prinesla k ognjišču Stankovo mater. Priznati je moral, da mu je po zelo kratkem razgovoru vse skupaj vrgla na smetišče, in on je dve uri potem pomival lonce... Sklenil pa je, da bo še poskusil kuhati, ko bo mati zdoma. Nameraval je ujeti kako belouško, zakaj slišal je, da so nekoč kosci po pomoti skuhali gada za kosilo in boljše juhe da še niso jedli... V šoli so se zbirali Mlačani posebej v gručah, govorili o gobah, ki so jih brali preteklo leto in o denarju, ki ga bodo izkupili letos za borovnice. Stanko Draškovec je zaklical Petru: »Na vaši Dobravi raste neverjetno jagod in skoro bodo zrele. Boš šel takrat z nami?« Peter je obljubil, šolsko leto se je zaključilo, a Stanko mu ni povedal, če so jagode že godne. Z Lovretom pa tudi Mlačanov nista pretepla. Njuno sovraštvo se je za nekaj časa poleglo, da bo pozneje planilo na dan kakor veter, ki zdivja pred nevihto čez vrtove. Na tiste jagode pa ni pozabil ne Peter ne Stanko! Neko opoldne je prišel po Petra; Peter je vzel s seboj Aleša in krenili so na Dobravo. Trudila sta se, a tako malo jagod sta z Alešem nabrala, da je bilo Petra sram. Pred nosom so jih pobrale mlačanske ženske in še norčevale so se ž njim: »Ali bo kaj prida? Čigav pa si ti? A, po podobi te poznam, da si Petrov! — Seveda, kmečke roke so za jagode prenerodne.« Peter se jih je izogibal. Pri tem beganju pa je prevrnil skoro poln na-biravček jagod. »Lahom jih je prodal!« je vzkliknil nekdo. Vsa tropa, ki se je razpršila med nizkimi borovci in obirala borovje, je pritekla. Petru so se smejali in začeli skoraj prepevati: Peter je jagode Lahom prodal. »Skoro boš bogat«, je vzkliknil Stankov brat Miha, ki ga Peter ni maral. Aleš vsega ni prav nič razumel in je začel jokati, Peter je bil močno rdeč v lice; kmalu sta pobrala svojo posodo in se napotila domov, dasi ju je Stanko zadrževal in obljubil, da jima bo pomagal, ko bo napolnil lonec. 23 333 Peter se ni dal pregovoriti, raje je tvegal, da zaide, ker poti ni dobro poznal, kakor da bi skupno z Mlačani bral jagode. Veter osebnega ponižanja je znova razpihal sovraštvo v njem. Doma je silil v očeta, naj prepove Mlačanom brati jagode in suh les po delih, ki so njegova last. Oče je rekel, da bi to res mogel napraviti, a ne ljubi se mu, zakaj mlačanske babnice bi zagnale tak vrišč, da vse jagode in drugo ni toliko vredno kakor mir. Peter pa ni bil teh misli, tudi Blaž ne, Lovre pa je povedal, da znova išče prilike, kako bi mlačanske šolarje nabunkal. Brez vzroka se jih ni mogel lotiti, saj so že itak mlačanske matere vsakokrat regljale, kadar je kdo zapodil otroke z vrtov ali jih zasačil na črešnjah. Sovraštvo v srcih, ki so se vsake počitnice globlje navezala na zemljo, je rastlo neprestano. Vzrokov je bilo več in več... Nedeljske popoldneve se je hodil Peter s tovariši kopat na potok Sušco, ki teče, skrivnosten in bister, v strugi polni tolmunov med lesovi pod hribi, pol ure od vasi. Časih so hodili otroci iz Dragočajne k posameznim tolmunom v gručah, ki so se po starosti razlikovale. Sedaj, ko so nastopili nemirni časi, pa so se družili ponavljalci in dečki kakor Peter, ki je dovršil komaj tretji oddelek. »Čim več nas mora biti«, so pripovedovali večji in mislili na veliko trumo Mlačanov. »Samo steči ne smeš, če te kdo napade, potem se bo že oni zbal in zbežal.« Nasprotje med vasmi je oživelo že v dečkih, ki še niso vedeli za vzroke starih sovraštev; mislili so, da morajo zato smatrati sosede za sovražnike, ker so govorice o zemlji spet oživile, ko se je bližala žetev. Lovre je dregnil Petra s komolcem: »Nikogar se ne bojim.« Iz žepa je privlekel pest nabojev. »Teh se bodo bali, samo poskusijo naj nas napasti'« Peter se je razveselil, poklical Blaža, ki je tudi veroval v naboje, kakor bi ga to moglo rešiti vsega strahu. Razigrano so se napotili k potoku in k tolmunu »pri dveh hrastih«, ki je ležal na svetu Dolnovega strica, a za katerega so rekli Mlačani, da je samo zanje in Dragočajncem prepovedali, da bi se kopali v njem. Saj je bilo še drugih tolmunov dovolj in voda je bila povsod enako mrzla, a vsak izmed teh dvanajstih dečkov, ki so tekli po stezah k tolmunu, je čutil, da njegov lastninski ponos ne dovoljuje, da bi smeli Mlačani tako govoriti. Pri vodi se je Peter zaradi sorodstva z gospodarjem tolmuna počutil čisto na varnem. Tudi Blaža in Petra je navdajala ista misel, zakaj končno je bilo le predolgočasno, da bi samo oprezali, kje se bo prikazal kak Mlačan, da bodo zgrabili obleke in se pripravili na boj ali na beg. Blaž je predlagal in začeli so graditi jez čez potok. Prinašali so debelo kamenje, trgali z bregov ruše, zlagali drugo na drugo in voda je začela 334 naraščati. Poskusili so plavati, nihče iz dvanajstoriee ni bil tega vešč in pogosto so požirali vodo, ki je bila radi gradnje jezu čisto motna. »Halo«, je vpil Blaž. »Vsi na breg, da se voda očisti, potem bomo plavali!« Nihče se ni zmenil za to, Peter pa bi rad videl, da bi brata ubogali, saj bi tako zrasla njegova vrednost; pomignil je Lovretu, govoril tiho z njim in Blažem in spet je začel Blaž klicati: »Hej! Tine, France, Janez, Jože in drugi! Lovre ima naboje! Streljali bomo!« Vsi so poznali to zabavo, ko so nametali v ogenj ostrih nabojev in potem v kritjih z zamirajočimi srci čakali, kdaj bo počil zadnji. Truma nagih fantov, samo s predpasniki preko ledij, se je zapodila na breg, v neki roki so se znašle vžigalice, nekdo je kriknil, naj gredo po drva in kmalu so prinašali od vseh strani naročja suhih vej, ki so bile nad vse pripravne, da takoj napravijo velik ogenj. Čez nekoliko minut se je motal dim skozi veje dveh velikih smrek, med katerimi so zakurili. Goli dečki so stali v krogu in se posvetovali, kdo bo vrgel naboje v ogenj, kar je bilo važno opravilo. »Polovico jih bom jaz«, je rekel Lovre. »Moji so!« Vsem je bilo prav in določili so, naj vrže ostale Blaž, ki si je zmislil to zabavo. Razdelila sta naboje, vsak pet, obstala pri ognju, ostali pa so se umaknili nekoliko korakov, čeprav bi se morali skriti za robove struge ali kamorkoli. Na vsak način so hoteli videti, kako bosta vrgla Lovre in Blaž naboje v žerjavico, zakaj dostikrat se je kdo zbal, zagnal vse skupaj proč in zbežal. Blaž je štel: »Ena, dva, tri.« »Ogenj!«, sta vzkliknila, previdno vrgla naboje med plamene in stekla, kar so jima dale noge. V trenutku so izginile vse glave v strugi. Peter je tičal skoro pri vodi in drhtel od hladu in pričakovanja. »Eden«, so vzkliknili hkrati, ko je počilo prvič. Zdaj so se dvignile glave izza roba; šteli so poke, ki so se vrstili v kratkih, nepravilnih presledkih. Čakali so, da bi počilo desetič, kar zašepeče Peter: »Mlačani!« Dvanajst parov oči se je ozrlo in videli so, da ob potoku prodirajo po ozki stezi šolarji iz Mlake. »Petnajst jih je«, je vzdihnil Lovre, »in jaz nimam nobenega naboja več.« »Kdo je streljal?« so izpraševali. »Skrijte se!« so jim klicali Petrovi tovariši. »Naboji so še v ognju.« Ko pa so zvedeli, da se samo en naboj še ni razletel, so se pomilovalno nasmehnili boječnežem, češ, kako morejo misliti, da bo naboj še počil, če je že skoro četrt ure v žerjavici. 23* 335 Približali so se ognju; tu in tam se je sukljal iz ogorka plamenček, sicer pa je bila žerjavica vsa razmetana in pomešana z očrnelimi, zvitimi obodi medenih nabojev. Krogel ni bilo nikjer. Med Mlačani sta bila Stanko Draškovec in Černajev Vinko, ki ga je Peter dobro poznal, saj je njegova sestra časih služila pri Petrovih. Od teh ljudi mu menda ni pretila nobena nevarnost. Černajev je zapazil naboj, ki je odpovedal, vzel palico in zgrebel nanj kupček žerjavice. Takoj se je dvignil iz kupčka plamen, v naslednjem trenutku pa je počilo in Stankov brat Miha je obupno zakričal: »Aaa, mene je!« Prestrašeno je gledal roko; izpod rokava mu je počasi pricurila kri in Miha je začel jokati, Stanko pa je gledal zdaj v Mlačane zdaj v druge, kakor bi ne razumel ničesar. Nekaj časa so bili vsi presenečeni, nato pa so začeli Mlačani kričati, da so Dragočajnci krivi tega in da se bodo že drugod pogovorili, zakaj počenjajo stvari, ki so celo po zakonu prepovedane. Stanko se je otresel strahu in zdaj je jezikal, da je bilo Petru kar nerodno. Seveda je bila nesreča, a kriv je bil pač Miha sam. Besede so postajale vedno ostrejše, Peter in Lovre sta šla s kolikor mogoče malomarnim obrazom k tolmunu po obleke. Prav, ko je Peter pogledal, če so srajca, hlače in telovnik na mestu, je nekdo zavpil: »Hura«. Peter je pograbil obleko, ne da bi se ozrl, a v tistem trenutku ga je od zadaj zgrabilo dvoje rok in ga treščilo z obleko vred v tolmun ... Čez pol ure je Peter sedel z Lovretom na peči pri Lovretovi sorodnici v Mlaki... Nihče ni vedel, kako se je vsa stvar zgodila. Petru ni bilo čisto jasno, kako je požiral v tolmunu vodo, kako ga je prevzemala misel, da ne sme izpustiti obleke iz rok in kako je končno zlezel iz potoka ter se pognal v gozd. V blaznem strahu je tekel proti vasi; za nekim grmom je srečal Lovre-ta, ki je nehal ovijati obleko in bil pripravljen na beg, če bo treba. Skoro solze so jima prišle v oči, ko sta se spogledala... Pomagala sta drug drugemu oviti obleko in jo obleči; napotila sta se k Lovretovi teti, stari samki, ki je živela v koči na koncu Mlake; nič ji nista povedala, kaj se jima je pripetilo. »Kopala sva se, pa naju zebe. Ali se moreva pogreti?« je vprašal Lovre kratkovidno staro žensko. »Seveda, le prehladi se, paglavec«, je mrmrala teta, jima velela na peč ter jima prinesla takoj suhih hrušk in odejo. »Takoj pod odejo! Za vedno sta lahko nesrečna, če se ne spotita!« Odšla je v kuhinjo, da bi skuhala lipovega čaja, fanta pa sta tiho zlezla pod odejo v čudnem občutku, da zunaj sije julijsko sonce... Zagledala sta se v sliko nad vrati. Kazala je, kako se pečejo duše v vicah na vročem ognju. »Vse Mlačane bi poslal tjale«, je rekel Peter in grdo gledal. »Ali veš, kdo je mene vrgel v vodo? Tebe je Černajev!« »Oo«, je vzdihnil Peter. »In njegova sestra je služila pri nas, njegova mati pride časih k nam in ga tako zagovarja.« »In Stanko Draškovec se je smejal, ko si lezel iz vode!« »Tako?« Peter se je zgrozil nad sovraštvom, ki mu je napolnilo srce. Vendar, Stanku bi še prizanesel, če se bosta kdaj srečala. »Do smrti ne pozabim Černajevemu! Nekoč, ko bo bolan, da se še ganiti ne bo mogel, ga bom poiskal in pretepel.« V Petru je zaživela želja po maščevanju, kakor je doslej še ni poznal. Želel je, da ogenj uniči Mlako, da jo razdene potres, da jo napadejo Turki in pokoljejo vse ljudi... Lovre mu je pritrjeval, polagoma sta utihnila in ko je teta prišla gledat, kako in kaj, sta spala in krepko vlekla vase vonj po sparjeni obleki, ki je napolnil vso izbo. Zdaj pa zdaj sta se v spanju nemirno zganila in zastokala ... Dogodek, ki se je pripetil »pri dveh hrastih«, je do skrajnosti razburil mlačanske matere, še bolj pa Petrove tovariše, ki so sklenili, da bodo Mla-čanom to reč pošteno plačali. V nedeljo so hodili dečki cele fare k deveti maši. Župnik jih je po opravilu nekoliko zadržal in iz cerkve so se pomikali v dveh gručah: v prvi so bili Mlačani, v drugi Peter in tovariši. Besede so letele sem in tja, postajale so zasmehljive in boleče, da so večale jezo na obeh straneh. Gruči sta se zdaj oddaljili, zdaj približali, samo da drug drugemu pokažejo pogum. Marsikdo se je sklonil, zagrabil pest prahu in ga presipal iz roke v roko. Drugi so iskali pripravnega kamenja, ga lučali čez travnik in pri tem gledali, da niso bili nikdar praznih rok. Vznemirjeni so prišli na križpot, kjer bi morali vsak na svojo stran. Mlačani preko travnikov, oni iz Dragočajne po cesti. Draškovčev Miha se je korak oddaljil od Mlačanov. Takoj so mu zaklicali: »Sem pojdi, če ne te bodo še ubili. Enkrat so že poskušali.« Stanko Draškovec je bil kar neznan. Očito je težkal kamen v roki. »Sam je bil kriv«, je rekel Dolnov Tine. »Tisti svet je naš in vam ni bilo treba hoditi blizu.« »Seveda, vi kmetje bi radi imeli vso zemljo zase!« »Vi pa hočete brez dela živeti in kradete po polju in gozdu!« »Še enkrat reci!« 337 »Stokrat, če hočeš!« »Po njih!« je zavpil Lovre. Vsak je zgrabil, kar je mogel, koprivo ali poleno. Mlačani so stekli in se razleteli. Peter je prvi trenutek obstal, nato pa se je pognal za drugimi, metal na slepo kamenje in nenadoma naletel na nekoga, ga udaril s kamnom po rami, da se je oni v hipu obrnil in Peter je videl, da je Stanko. Srd je gledal obema iz oči; Peter je opazil, da ni v sivih očeh šolskega soseda nobene prizanesljivosti. Spoznala sta težo sovraštva, zapihala in se začela biti s pestmi, čisto slepa za vse, kar sta kdaj imela skupnega. Peter je udarjal na vso moč, postrani pogledal po travniku in videl, da vsak Dra-gočajnec pretepa svojega Mlačana. Pomislil je, kam naj pobegne, če bo Stanko močnejši, a začudil se je, ko je prijetno in zmagoslavno občutil, da so Stankovi udarci vse šibkejši. Skoro so ponehali, Peter pa ga je še držal za roko, v kateri je imel molitvenik, in ga tolkel po nadlahtnici. Pod pestjo je občutil, kako drobna in shujšana je ta roka. Ko je Peter spet pogledal Stanka v oči, ni videl v njih več poguma, ampak strah; v kotih pri nosu so se mu nabirale solze. Še ga je stresel za roko in užival občutek, da je močnejši, a njegovo sovraštvo, za katerega je v družbi tovarišev mislil, da je neminljivo, je plahnelo. Čisto poredko je udarjal po tej šibki roki. Stanku so tekle solze po licih; stisnil je zobe, da ne bi jokal. Spogledala sta se, Petru se je že smilil, a moral ga je tepsti, moral ga je ... zaradi zemlje, zaradi žalitev in smeha v nedeljo... Kakor bi neznan človek v njem vihtel roko! Vendar so bili udarci vse bolj rahli, nato pa se je naredil, kakor da mu je pošla moč. Na srečo je Stanko močno potegnil, iztrgal svojo roko z molitvenikom iz njegove in se zvalil v travo. Peter bi sedaj moral skočiti nadenj, a pustil je, da se je Stanko pobral in stekel. Na videz se je pognal za njim, toda vedno bolj počasi je stopal in slednjič obstal... Boj se je končal. Tovariši so se zbirali. Nadrobno so pripovedovali svoja junaštva, kazali odrgnjene členke in praske na licih, katere da so strašno maščevali. Peter pa je bil čisto tiho. V njegovem srcu je bilo nekaj tako prazno. Mučilo ga je, da ni storil toliko kot drugi in žal mu je bilo, da se je moral spoprijeti prav s Stankom. Občutil je, kako lahko je sovražiti, ko si v tovarišiji, in kako težko je človeku v trenutku, ko mora pokazati sovraštvo tistemu, ki mu prav za prav ni storil krivice... Molčal je in hudo mu je bilo... (Dalje) 338 VOJNA IGO GRUDEN Človek po božji podobi v osrčju sveta, ki mu gorje je zalilo srce in duhš, slišim strahotno kričanje zdivjanih ljudi drug proti drugemu v zboru z vseh štmih strani: O vi prekleti, prekleti, prekleti {vi psi! Kriki z oblaki se trgajo v brezno nebš, sredi viharja ni slišati tožbe zvona", s srcem sreč po človeško več ne govori, drug proti drugemu pdaj samo lajajo vsi: O vi prekleti, prekleti, prekleti ivi psi! Mož proti možu, pod njimi se majejo tla, joka ne sliši otrok in porodnih ženš, vera v Boga je vtonila v močvirju krvi, v gluhem vsemirju pošasten odmev se vali: O vi prekleti, prekleti, prekleti vi psi! Z meglo od tople krvi moj pogled je zastrt, dnevi so težki kot tanki, ki nosijo smrt. MLADOST NA VASI TONE ŠIFRER VELIKE URE V tisočerih podobah in ob vsakem koraku je spremljala Petra smrt, odkar se je zavedel. Seveda, pozneje se je pokazalo, da je bila smrt stare Dolnove matere skoro koristna, zakaj dva dni po njenem pogrebu so odprli skrinjo, ki jo je v življenju vedno tako skrbno zaklepala, da Peter nikdar ni mogel pogledati vanjo, če je še bolj iskal prilike. Navzlic temu je prvi dan doživljal dolge ure tesnobe, ki mu jih je pripravila ta smrt. Pred pogrebom je stala mati prav ob krsti; brisala si je solze in Petru je bilo dokaj neprijetno pri srcu, ko je prvič videl jokati svojo mater. Vendar se je moral zanimati za staro ženo na mrtvaškem odru. Obraz ji je izražal samozavestno misel, da je danes ona središče vse pozornosti, kar že leta 29* 435 in leta ni bila. Roke je imela bele in Peter si nikdar ni mogel predstavljati, da so to tiste roke, ki so včasih pozimi privlekle iz brezdanjega žepa jabolko, kak oreh, suhe krhlje ali celo kak izredno svetel belič. Ko je pri pogrebu stopal z očetom med bližnjimi sorodniki, takoj za ministranti, je mislil, da bi bilo že zaradi tistih jabolk koristno, če bi stara mati oživela. Mati bi potem ne jokala več, kar bi bilo tudi čisto prav. »Saj ni potrebno, da bi nenadoma vstala iz krste«, je premišljeval Peter. »Najprej naj bi se začele gibati roke; gotovo bi jih bilo strah ob mrtvem truplu, pa bi jih odrezali. Župnik bi jih dal ministrantu, ki je bil v svojem črnem ovratniku tako slovesen. Potem bi oživela glava in počasi bi sestavili staro mater do kraja. Gotovo bi vprašala pogrebce: »No, ljudje božji, kam pa greste? Saj sem živa!« Nato bi se vsi skupaj obrnili domov. Peter se je veselo zasmejal, ko je pomislil, kakšen zmeden obraz bi napravila dekla, saj bi morala stari materi vrniti copate, ki jih je takoj po njeni smrti obula. Oče je v tem trenutku prijel Petra za roko in mu iztisnil ves smeh. Ko je očetov pritisk popustil, se je poskušal o smrti stare matere poučiti. Potegnil je očeta za rokav in ga tiho vprašal: »Je stara mati za zmerom mrtva, oče?« »Od sedaj naprej za zmerom«, je rekel oče. »Sploh ne more oživeti?« »Ne!« je dejal oče in prekinil razgovor. Peter s tem dejstvom prav za prav ni računal, v prsih ga je stisnil strah pred nerazumljivim svetom. Njegov korak je postajal vse težji, v cerkvi se je stiskal k očetu in se junaško premagal, da se ni med mašami oziral na kor, čeprav se je bil doma tako namenil. Na pokopališču mu je tesnoba v srcu rasla, prehajala je v grozo, hotel bi zakričati, solze so mu silile v oči, vlekel se je stran, najrajši bi šel domov, za peč, a oče ga je držal za roko in nič ni kazalo, da bi ga izpustil. Tudi Blaž ga je nemirno gledal, kakor bi se bal, kdaj bo skočil v jamo. Tesnoba ga je popustila šele takrat, ko so odprli doma zagonetno skrinjo. Prikazala so se neizmerno dobra jabolka; Tu jih je torej stara mati jemala, a Peter je večkrat razmišljal odkod prihajajo v njen žep, vedno so bili samo trije v njem. Poleg jabolk so ležale stare pisane rute, srebrn sklepanec, težka svilena krila, peče, avba in okrasje za ženitovanjsko pogačo. To so bile čudovito lepe okrašene paličice in kar je bilo glavno, razdelili so jih Blažu in Petru. Ovijal jih je rdeč, zelen in moder papir, na koncih pa so bili pritrjeni nekaki zlati cvetovi, ki so neprestano migetali in niso mirovali, če si držal roko še tako pri miru. Ob smrti Dolnove stare matere Peter še ni hodil v šolo, a tega težkega občutka se je spomnil še čez nekaj let, ko je šel na pokopališče brez odraslih, samo s prijatelji in je pogledal celo v mrtvašnico, 436 V hladnem jesenskem vremenu so namreč poplavili polje pred vasjo tisoči italijanskih ujetnikov. V eni noči so razbili vse kozolce in jih pokurili. Žarometi, ki so jih postavili v zvonik, so vso noč preiskovali polje, če namerava kdo ubežati; in strojnice so se neprestano oglašale. Zjutraj je bilo v mrtvaški hišici pet mrličev. Blaž je prinesel to novico dopoldne domov. Peter je hitel po Lovreta in Dolnovega Tineta. Brez njega bi Peter raje ostal doma, zakaj Tine je bil vendar že hudo bolan in je prebival v hiši, kjer so imeli nekoč mrliča, ter bil tako utrjen proti strahu vsake vrste. Molče so preskakovali luže in gazili po redkem blatu, ko so se odpravili na pokopališče. Ze na vasi so se držali skupaj, med grobovi pa so se stisnili v gručico, ki bi bila pobegnila, če jih neka vznemirjenost ne bi zadrževala in obenem potiskala naprej. Spočetka so mislili pokukati samo skozi okno, ko so zapazili odprta vrata, so za trenutek obstali, nato pa se je oglasil Dol-nov Tine: »Grem gledat, če bo> za vas kaj prostora!« Odkril se je, odprl še malo vrata in vstopil. Takoj je skočil nazaj: »Kar naprej, nič se ne bojte!« Hitro so se zrinili v mrtvašnico in zagledali vojake. Ležali so na deskah kakor na nizkem pogradu, bili so zaviti v vojaške plašče brez zavihov, nekoliko nog je bilo obutih v razdrapane čevlje, druge so bile bose, umazane, kazale so odrto kožo. Fantje so prevzeti molčali. Navajeni so bili videti smrt med rožami, svečami, v črno pobarvanih, lepo okrašenih krstah, s staro Tičarico, ki je bedela pri mrličih in se zahvaljevala ljudem, ko so z vejico zelenike škropili mrličem noge z blagoslovljeno vodo. Tukaj pa so ležali vojaki brez vsega. Nobena luč ni gorela. Ni bilo tesnobo vzbujajočega vonja po sveže barvani krsti in svečah. Na teh truplih, ki so ležala deloma na obrazu, je kazala surova smrt svojo moč, tista smrt, ki stisne srce, da v neskončnem strahu obstane. Bridko je bilo gledati okorno zvite noge, krčevito stisnjene in zelo umazane roke ujetnikov, ki so morda mislih s skokom preko žarometne luči doseči svobodo, pa jih je zatekla smrt, ko so najmanj pričakovali. Eden je ležal po strani; iz kotov ust se mu je bila proti ušesu strdila tenka črta krvi. »Je tale kri smrt?« se je vpraševal Peter, ko ni opazil drugod nobenega znamenja, ki bi kazalo na rane. Dva sta imela kosmate obraze, kazala sta zobe, oči so jima bile nenaravno odprte, trde, da je človeka bolelo, če je pogledal vanje; zakaj videl je hladno, bedno smrt, golo in brez vsakega usmiljenja. Sprva so se otroci nekoliko bali in Peter je ujel Lovretov pogled, ko se je ozrl, če so vrata dovolj odprta. Toda vojaške obleke niso bile prav nič slovesne, zato so se opogumili, se razgovorili in Lovre je povlekel tistega z rdečo črto na obrazu za nogo. Res jim je srce nekam zastalo, saj je bilo 437 vendar strašno, prijeti mrliča. Ko se Lovretu ni nič pripetilo, so spet zadihali, Dolnov Tine se je dotaknil celo tiste umazane roke in dejal važno: »Nič ne bo z njimi. So že čisto mrzli!« Nato so zapustili zatohli, vlažni prostor, kjer bi bil Peter nemara skoprnel od strahu, če bi bil sam. Zakaj vrvi, nosila, lobanja z nekoliko kostmi v kotu, so bile prav pripravne, da ob togih vojaških truplih povečajo dečkom grozo, ki je v bližini smrti zrasla do neznane veličine. »Le kako se morajo ljudje vojskovati«, je premišljeval Peter. »Ali jih ni kar nič strah?« »Ha, tisti, ki ukazujejo, mrličev ne vidijo«, je rekel Blaž, ko je dobro premislil vso stvar. »Zato pa so vojske!« Smrt, ki je uničevala živali, je pa bila vsa drugačna in Petra je zares razburilo, ko je videl, kakd je lovec Blagne umoril kragulja. Blagne je pozimi, ko je padlo za dlan snega, navozil na njivo kup gnoja, ga posul s plevami in nanj pritrdil močno past; na sprožilo je nastavil mrtvega goloba tako spretno, da je bil videti živ; nato je čakal, kdaj se bo ujel bodisi kragulj ali kanja. Z njim vred so čakali Peter, Blaž, Lovre in Tine, ki so bili navzoči pri pripravah in menih, da je njihova dolžnost .ujeti kragulja, ki je v jeseni odnesel Blagnetovki nekaj piščet. Drugi dan se je napotil Peter k Lovretu; videl je Blagneta, kako z daljnogledom preiskuje kup gnoja med kozolci. »Bo kaj?« je vprašal Peter. »Tokrat bo!« je pokimal lovec. »Poglej še ti!« Peter je pogledal in dolgo ni opazil nič razen snežene planjave pred seboj. Nato je vendar ujel v daljnogled gnoj in nekaj, kar se je nejasno metalo po robu. Lovec je hotel takoj rešiti žival, zato je Peter zdirjal po Blaža in na vso moč sta tekla, da sta obenem z lovcem prišla do kragulja. Past je pograbila ptiča za noge, ga vrgla čez rob in sedaj je visel z glavo navzdol, živ, ranjen in skoro onemogel, a mrtvi golob je bil docela nepoškodovan. »Lep kokošar je, kure je kradel«, je menil Blagne. »Takih še nisem dosti ujel!« »Le kaj boste z njim?« je vprašal Blaž. »Okrajnemu glavarju ga bom dal, da ga bo nagačil!« Peter je vedel, da bo moral ptiča umoriti. Raje bi videl, da bi ga dal v kletko in bi ga potem imel priliko večkrat obiskati. Toda lovec je pač vedel, kaj mora napraviti. Kragulju je zdrobilp nogi in bi niti stati več ne mogel. Ko je žival začutila ob sebi ljudi, je dvignila vrat, zaplahutala s perutmi in Peter se je kar ustrašil divjih, drznih oči, gosposko krivega kljuna in ostrih krempljev, ki so bili stisnjeni v krčeviti bolečini. Lovec se je malo zmenil za jetnikovd grožnje in njegove bistre oči. Previdno ga je prijel pod repom in čez noge ter ga vzel iz pasti. Ptič je začutil, da ima proste noge, silno se je zvil in Blagne je napel precej moči, da se mu ni izmuznil. »Nikar ne, golobček«, je rekel. »Če mil uideš, boš napravil žalostno smrt. Nog nimaš več, pa te bodo vrane snedle. To bi bilo preveč žalostno za takega ptiča!« Fanta sta že upala, da ga ne bo zadavil. Smela sta potipati kragulja in zadrhtela od nepoznane slasti, ko sta čutila pod roko utrip srca in divjo, človeku tujo moč ptiča, ki se je še pred kratkim v veličastnem, bliskovitem letu vozil pod oblaki. Blagne je ptiča v rokah nekoliko popravil, ga dal med kolena in ga začel počasi stiskati. Ptič je poskušal s kljunom usekati po tej smešni roki, ki mu je jemala sapo, a je ni dosegel. Lovec je stiskal, počasi in vztrajno, zmeraj krepkeje, kragulj je še jezno utripnil z očmi, nato pa mu je glava omahnila, lepa krivulja vratu se je zlomila, perje na njem se je zavihalo, da so se zmedle sivopisane proge. Iz kotov se mu je potegnila čez oči krvava mre-nica in kragulj je bil mrtev. »Moriti ga je treba polagoma«, je rekel lovec zasoplo. »Moraš ga stiskati, dokler mu srce ne ostane. Na zunaj se mu nič ne pozna.« Blaž in Peter sta trepetala od razburjenja. V tem trenutku sta sovražila levca, goloba in past. Saj je bilo vendar strašno, takole za prazen nič za-vratno zgrabi ptiča in ga uniči, da je podoben kupu perja, človek občuti samo gnus, ko se ga dotakne. Vsega je bil končno kriv nastavljeni golob in z njim je bilo treba obračunati... »Le počakaj!« je zavpil Peter v mislih, ko je lovec spet naprožil past in sta se z Blažem potegnila vzdolž kozolcev. Ni mogel gledati, kako malomarno nosi lovec mrtvega kragulja in pusti, da mu klavrno mahedra ob bedru. Fanta sta se že skrila za kozolci, ko je lovec odšel in kmalu sta ga videla stopiti v hišo. Onadva pa sta poiskala preklje od fižola in se nemirno ozirala, ko sta prišla nazaj do Blagneče njive. Nenadoma sta stekla k pasti in udarila istočasno po mrtvem golobu. Past se je sprožila in stisnila Blažu prekljo, da je ni mogel izvleči; Peter pa je udrihal po golobu, ga čisto stol-kel, da ni bil nikomur več podoben in rekel: »Na, zdaj pa še varaj. Zdaj pa še varaj ptiče za glavarja...« Zatem sta se spet potuhnila med kozolce in odšla domov po velikih ovinkih. Spomladi pa je Peter sam skoro nehote zašel v krog uničevanja. Stal je ob smrti in rojstvu, ne da bi se vznemirjal čez potrebo. Najprej je našel vrabičje gnezdo, pobral mladiče iz gnezda, jih položil na ravnovesno desko ter udaril s palico po enem koncu, da je mladič na 439 drugem zletel visoko nad jablane in se nato zmlinčil na tleh. Pozneje je spoznal, da je bilo tisto gnezdo ščinkovčevo; prijelga je velik obup in očital si je, da je popolnoma propadel človek, ki ubija koristne ptiče. Kmalu se je potolažil, zgrabila ga je jeza in za svojo zmoto se je hotel maščevati nad vrabci. Plezal je po drevesih in stikal po luknjah, oprezal z Lovretom po žlebovih in ostrešjih slamnatih streh in cesto našel gnezdo, ki ga je z nekako grenko zavestjo, da opravlja koristno delo, uničil. Potem je prinesla tigrasta mačka k hiši štiri mladiče. Igrali so se pred podom na soncu, za vsako malenkost bežali v skrivališča, mijavkali' za mlekom in vselej pritekli, ko jih je Peter poklical, zakaj kmalu ko so spregledali, jim je prinesel štiri negodne rjave srafcoperje, ki jih je vzel iz gnezda. Oče ni dovolil, da bi preživljali toliko mačk, a mršava starka jim ni mogla dajati dovolj mleka. Tako je bilo treba uničiti živali, zaradi katerih je Peter prej razdiral gnezda. Vzel je dva mačja mladiča in jih vrgel v narasli potok. Priplavala sta h kraju, Peter jul je počil ob tla in ju zakopal v plitvo jamo, misleč da sta mrtva. Čez nekoliko ur jih je našel na površju; dlako sta imela čisto zmršeno in polno prsti, oči so se jima svetile v blaznem, očitajočem strahu, Peter se jih ni usmilil, zdrobil jima je glavi, da so jima izstopile oči, tiste oči, ki so se tako lepo ožile, če si ostro pogledal vanje. Človek je s svojo roko posegel v naravo in zmedel njen tek, ko ga je mislil uravnati. Neko popoldne so brskala sosedova piščeta po gnoju. Peter je vrgel mednje poleno, da bi jih prepodil. Pri tem je tri ubil. Hotel jih je skriti, začel kopati jamo, zalotil pri tem krta in tudi njega uničil. V potoku je pobijal ribe s kamenjem, jih nabadal na vilice, kljub temu, da ga bodo, na sodni dan tožile, kakor je rekla mati, ki mu je le redko dovolila, da bi jih spekeL Predstavljal si je, da je za celo vrsto živali on sam usoda in časih je za šalo podaljšal kakemu ptiču življenje in poslušal cvrkot starih, ko je mladiča postavil na vejo, da sta mogla do njega. Ob Petrovem je bilo treba zaklati petelina. Peter je bil tisti, ki je zamahnil s sekiro po vratu, da je glava s ponosno rdečo rožo odletela s tnale, telo pa je močno drgetalo in kri je tekla na tla v takem curku, da je okrva-vila noge Blažu, ki ga je držal. Sprva se je Peter kesal za vsako življenje, ki ga je uničil. Posebno ob hudi uri, ko je trdo in očitajoče1 grmelo, si je predstavljal, da ima vse dlani krvave in da je nevihta samo kazen za njegove grehe. Pozneje pa je opravljal tako delo čisto malomarno; nič več ga ni razburjalo nenavadno čustvo, zakaj — človek se tudi ubijati navadi... (Dalje) 440 MLADOST NA VASI TONE ŠIFRER / ¦. POLJE V shrambi, kjer sta imela Blaž in Peter svoji postelji, je ležal še globok, topel jutrnji somrak. Fanta sta spala; ura je bila komaj tri, vendar je rahli očetov korak Petra zdramil. Še ves omotičen je dvignil glavo ter pogleda! očeta, ki je jemal ajdo iz skrinje in jo vsipal v vrečo. Zdel se mu je čisto drugačen kakor podnevi, slovesen in skrivnosten je bil; njegov glas je bil nenavadno mehak, ko se je ozrl na Petra: »Tri je odbila. Vstati morata! Blaž, vstani!« Rahlo pomilovanje je bilo v njegovem glasu, rad bi pustil otroka, naj spita, a delo je klicalo in nihče se mu ni mogel ustavljati. Zadel je vrečo na ramo in odšel na dvorišče.. . Blaž je nekaj zamrmral, Petru je glava omahnila nazaj na vzglavje in v hipu sta spet zaspala. Toda samo za dobro minuto so ju zajele sanje v neresničen, zmeden krog, zakaj Peter je z vso voljo skušal odpreti oči. Po dolgem prizade\ranju se mu je posrečilo, da se je otresel zaspanca. Poklical je Blaža, vzdihovaje sta se izpraševala po obleki, počasi sta obula prstene čevlje, popila v kuhinji požirek črne kave in stopila na dvor, kjer je oče napregal konje. Že nekaj dni so sejali ajdo. Peter in Blaž sta pomagala očetu kakor še nikoli. Zavest, da sta razen očeta najpomembnejša člana družine, je bila zjutraj seveda čisto majhna. Okrepila se je šele čez dan, ko zaradi brencljev in vročine niso mogli orati in so po južini posedeli v hladni veži in delali načrte za nova dela. ' ^' Peter se je ozrl na nebo. »Spet ne bo nič«, je rekel sam pri sebi. Ves teden po žetvi je že pričakoval dežja, upal, da ga bodo prinesli vetrovi od koderkoli, a sonce je vsak dan vzhajalo na jasnem, popilo tisto malo oblakov nad Grintavci in čez dan žgalo, da so obupovali človek in živina. Če bi bil dan deževen, bi Peter ležal na senu in do dobra bi se odpočil, tako pa.. . Malo je bil že žalosten zaradi jasnine, vendar se je ogledal po dvorišču. Ob prvem, nedoločnem svitu se mu je zdelo skoro neznano, kakor bi živelo čez noč svoje posebno življenje. Neka tuja mačka je popolnoma malomarno šla ob skednju, golob je so sedeli na lestvah pri vozu, kokoši še nikjer ni bilo. Nad Križno goro pa je zahajal mesec, kakor bi padal v prostorno, temnosinje brezno. »Plug, kolca, brane, otika, sejalnica, žito, bič, voda«, je našteval oče. »Vse imamo! Hi j a, Luca!« Sedel je na desko k Petru in Blažu in konja sta potegnila. Peljali so se iz vasi, na polje, ves čas po lastnem kolovozu, in doživljali jutro, kakor so jih 530 doživeli že toliko. V Petru se je budil poseben ponos, da je on tisti, ki pomaga, da bodo njive letos zasejane in obdelane. Na vzhodni strani je dan že dvignil čelo, nekje za Savo je zvonilo, tam od Medvod je prišel slaboten pisk jutrnjega tovornega vlaka, na vasi se je iz nekaterih dimnikov že kadilo, sem in tja se je slišalo, kako je zabobnel na skednju voz. Nenadoma je od loških hribov priletel sunek vetra in vsi trije so se presenečeno ozrli. »Oho, odkod pa ta?« je vzkliknil Peter. »Jutranjik je«, je dejal oče. »Popoldne bo gotovo dež. Tale veter več pove kot človeška pamet!« Peter se je zagledal v Poljansko dolino, ki je bila tako polna megle, da je silila čez obrobne hribe kakor prekipelo mleko. Nad njimi so se potegnili dolgi oblaki podobni ribam, zadaj za Ratitovcem pa so se videle skrite kope. »Malo dežja bi se spodobilo, kaj?« je rekel. »Naj počaka, da bomo v lepem ajdo vsej ali in oves spravili!« Oče ga je postrani pogledal in se nasmehnil, saj je vedel da ga je setev izmučila. Ves čas so vozili med samimi njivami; konja sta živahno stopala in v taktu kimala z glavami... Na levi in desni so se peljali na svoje njive va-ščani. Drdranja voz skoraj ni bilo slišati in zdelo se je, da so ti vozovi čolni, ki plovejo po zelenem morju do rjavih otokov, kjer bodo ljudje opravljali svoje delo. Nekateri so bili že daleč pred njimi, lahna megla jih je ovijala, drugi so se ravnokar prikazali izza kozolcev in se še niso odtrgali s temnega ozadja žita, ki je čakalo mlatve. Da, ti kozolci! Pozimi so prazni in svetli, izdaj pa so siti, zjutraj in zvečer stojijo pred vasjo, mirni in resni kakor samozavestna trdnjava proti lakoti in uimam. Minili so deteljišče, šaro, kjer je gojila mati povrtnino, korenišče in rženo strnišče, kjer bodo sejali pozneje repo. Pri krompirju pa je Blaž nenadoma vzkliknil: »Peter, čmrlji!« Skočila sta z voza in stekla po meji do suhe veje, ki sta jo zabodla v tla pred nekaj dnevi. Oprezno sta odstranila mah — vsi lončki so bili prazni. »Paše ni«, je menil Blaž. Površno sta zadelala gnezdo in stekla za očetom, zakaj ni ju čakal. Nikdar ju ni čakal, kadarkoli sta pogledala za kakim gnezdom ali mravljiščem. Onadva pa sta razumela, da se kmet ne sme ustavljati pri drugem razen pri delu. Navzlic temu sta skakala z voza, kjer koli je bilo treba pogledati kako zanimivost. Polje je imelo na ta dva dečka čudovito moč. Nič koliko skrivnosti je bilo treba odkriti. Poznati sta morala ptiče po letu, glasu in perju, trave po cvetju in semenu, žito pa že po kaleh, ki so bile nekoliko dni stare... Na srečo se je izkazal oče v tem znanju kot pravi mojster. Grintovci so bili polni lahne vijoličaste in zlate luči, ki je izginjala, čimbolj je sililo sonce pod rob. Iz te luči se je razločno svetila mel v podobi metle, dočim je bila druga, ki je predstavljala gos, še skrita v globoko senco. 331 PrCli so železnico in kmalu zavili na pot ob gozdu. Tudi ti hrastovi gozdovi, s smrekami ob robovih, so bili polni tajn o vranjih gnezdih, o mladih zajcih, o jagodah, gobah in cvetovih, ki se na skrivnosten način, sredi noči, odpirajo, da se vesijo nanje metulji prečudnih barv. Nekateri sosedje so se ustavili že pred železnico, Petrovi pa so se danes odpravili na največjo njivo, — merila je nekoliko hektarov — in bila zasejana s krompirjem, deteljo, ovsem in koruzo za krmo. Prazne rjave lehe so v nemem miru čakale drevesa in sejalcev, da jim zaupajo ajdovo seme. Pri njivi je oče glasno ustavil in sunkoma iztrgal Petra iz lenega sanjarjenja. Moral je pomagati, da so zapregli konje pred brano. Blaž je vzel vajeti in pognala sta po njivi, ki je ležala pred njima kakor ogromen, preveč zapečen mlinec. »Le kdaj jo bomo zdelali!« je vzdihnil Peter in se skoro opotekel za konji, zakaj nog še ni docela razmajal. Kmalu pa je začel krepko stresati brano, z moškim glasom je vpil nad konji, z velikimi koraki stopal čez ruše in kepe plevela, da ga je moral Blaž opominjati, naj štedi z močjo. Peter mu pa ni odgovoril. Zagledal se je v dni, ko ga je brana še metala sem in tja; takrat res še ni bil za nobeno pravo delo in to polje se mu je zdelo obširno, kakor ves svet. Tudi gozd konec njiv se mu je zdel bolj strašen kakor vsi lesovi v pravljicah. — Seveda, Peter je bil takrat še majhen deček, še Luce se je bal in ji ni upal zlesti pod vamp. Vendar je šel z očetom in Blažem neko sobotno noč po snopovje, zakaj sumljivo grmenje za Sv. Joštom je napovedovalo nevihto. Petru se je takrat zdelo, da je bil gozd nenavadno živ. Slišal je nešteto sov, čuki so jim odgovarjali, vmes pa so udarjali presunljivi piski kdo ve kakšnih živali. Oče je nakladal snope, Blaž mu jih je podajal, Peter pa je sedel zadaj na lestvah in molil nekako kesanje zakaj prepričan je bil, da bc zdaj zdaj priletel nadenj kak ogromen nestvor, morda netopir ali leteči maček, in mu izpraskal oči, da bo v strašnih mukah umrl. Ko je vprašal očeta, čemu baš ta večer toliko sov poje, se mu je smejal in rekel, da sliši on samo eno in čuka. Kakor je Peter rastel, se je polje manjšalo, izgubljalo svoje čarovne skrivnosti in postalo mnogo bolj zanimivo. Kak teden je vse dneve preživel na njivah in samo od daleč pomislil na otroške igre ob potoku. Prevzemal je nase del dolžnosti in to ga je pojilo s samozavestjo. Samo hude nevihte, s temi je bilo še nerodno. Peter se jih je močno bal, cenil je pa pohleven dež z votlim grmenjem, ko so oblaki dovolj visoko in se ni treba bati, kdaj te bo strela ubila, če si na polju. Rosa na branah je izhlapela, sence ob gozdu so bile še iztegnjene, sonce pa je sijalo v oči, da je bilo treba pokriti slamnik globoko na čelo. Oče pa je bil kar brez pokrivala. Mešal je ajdo z umetnim gnojilom in stopal z enakomernimi koraki po njivi. Nič ni govoril, samo takrat, ko sta začela Peter in Blaž orati, jima je dal nekaj navodil. 532 Kakor je jutro lepo, delo prijetno in imenitno, vendar je Peter postajal lačen. Ko je dekla prinesla zajtrk, se je ves razživel. Mleko se mu je zdelo sila okusno, ocvrto jajce je napravilo navaden dan res slovesen, ves svet se mu je zdel sila prijazen, in če bi mu oče dovolil, da bi malo oral, bi bil čisto srečen. Te želje pa si niti izreči ni upal, zakaj oče ga je nerad puščal k delu, ki še ni bilo zanj. Blaž je pojedel, se vlegel na hrbet in čisto preprosto zinil: ¦ i »Oče, danes bi pa jaz malo sejal, kaj?« »Saj ne znaš«, je dejal oče. »Pokažite mi! Tudi drugi mojih let so že sejali!« »Poskusiva!« Oče je vstal, Blaž se je pognal kvišku, Peter pa ga je navdušeno gledal in se čudil takemu pogumu. Na ozarah je oče vzel sejalnico, zagrabil pest ajde in jo vsul v Blaževo dlan. »Vidiš, toliko vsakokrat zagrabi!« Blaž je z zamišljenimi očmi stiskal zrnje v pesti. Nato ga je spustil v sejalnico, ga spet zagrabil in ga presul v očetovo pest: »Bo prav?« »Dobro!« Nato sta se napotila po razoru, Blaž je nosil sejalnico in sejal, oče je stopal ob njem, ga opominjal, kako naj razpre dlan in uravna korak, da bo setev enakomerna. Stopala sta po njivi, oče in sin, zaverovana v skrivnost dela, in vesela drug drugega. Ko sta bila na sredi njive, je Peter na ozarah poskočil. Obrzdal je konje, ki so pri vozu mleli črno deteljo, jih zapeljal na njivo, prijel za plug in ga s težavo naravnal. Vendar je pognal, konji so potegnili in sam sebi ni mogel verjeti, da je brazdo prav zastavil. Res, oral je, oral kakor oče ali Blaž, oral kakor vsi kmetje, kar jih je poznal. Drevo ga je še metalo sem in tja, ni še hodil s premišljenim korakom za plugom, kakor odrasli, vendar — oral je. Bežen pogled je vrgel na očeta in Blaža, ki sta se vračala. Moško je za-vpil nad konji in v zadnjem trenutku preprečil, da ni presekal z lemežem lehe. »Ali gre?« je vprašal oče. »Ha!« je vzkliknil Peter. Odgovoriti si ni upal, zakaj takoj bi izgubil oblast nad drevesom in napravil tako kljuko, da bi bilo groza. »Ne bodi tako trd v rokah!« mu je zaklical oče in se napotil z Blažem naprej. Na koncu njive je počasi obrnil. Čisto nič ni vedel, kako je oče vesel njunega dela, ko vidi, da bosta čez leta orala in' sejala na enak način kakor on sam. Petru in Blažu pa je samozavest rasla in sredi dopoldneva, ko so zorali, posejali in pobranali, so se odpeljali na lucerni domov. Prvič se je v njuno govorico mešala stoletna modrost oračev in sejalcev in prvič je bilo, da nista šla gledat vseh gnezd čmrljev. Ležala sta vznak na vozu, čutila v sebi ne- H* 53S izmerno prostost in daljino neba, gledala oblak„ ki je priplaval izza Planice in zdelo se jima je, kakor bi plula nasproti novim otokom, kjer bo življenje še lepše kakor je bilo doslej, zakaj orati in sejati znata ... Konji so počasi vlekli voz, ki se je lahno gugal po kolovozu. Od časa do časa je Peter zaprl oči, da je občutil vso slast sonca, počitka in prijetne vožnje domov. Nenadoma se je Blaž sklonil k njemu in mu zašepetal: »Ali kaj misliš nanjo? Jaz sem se spomnil, ko smo vozili mimo prvih čmrljev.« »Jaz... jaz sem pa čisto pozabil«, je zavzdihnil Peter. Z Blažem sta si dala besedo, da bosta vselej, ko jima bo najbolj prijetno, mislila na Blagne-tovo Marijo, katero sta smatrala za svoje dekle. Sicer je bila Marija stara ena in dvajset let, toliko kot Peter in Blaž skupaj, vendar, ljubezen ima svoje zakone. Peter je še enkrat zavzdihnil, zamižal in sklenil: »Samo do kozolcev bom mislil nanjo, več ni vredno.« Poslovil se je od prijetnih predstav današnjega dne in res mislil samo na Marijo. Tale ljubezen mu je delala prav za prav težave. Nekoč, pred dobrim mescem, je vprašal Blaža, kakšen pomen ima to, da so ženske na svetu, Razumel je, da mora kmet gojiti bika in kravo, kobilo in žrebca, kure in petelina, otroke pa vendar babica prinese. Blaž mu je odgovoril, da so menda samo zato, da delajo, da jih vodijo fantje na ples, časih na božjo pot in jih imajo radi. »Sicer vem še druge stvari«, je pristavil, »a tukaj je preoblačno!«: »Kaj je preoblačno?« »Premlad si še, pa ti ne morem vsega povedati!« Blaž je zardel, zakaj težko bi bil Petru povedal neke zanimive, skoro grozne stvari glede žensk, katere mu je odkril Dolnov Tine. »Sicer pa«, je dejal, »imam tudi jaz svoje dekle!« Dolgo sta mešetarila, preden se je Blaž omehčal in povedal, da si je izbral Blagnetovo Marijo. Tudi razložil je, zakaj mu je všeč. Hodila je s ponosnimi koraki, rahlo se je pozibavala pri tem, imela je črne kite in črne oči (Peter je v svoji notranjosti pritrjeval njenim vrlinam) in v cerkvi je pela alt tako mehko in božajoče, da je ljudje niso mogli prehvaliti. Pristavil pa je, da ona nič ne ve o njegovi ljubezni, tudi treba ni, da bi vedela. Tisti dan je hodil Peter zelo klavrno okoli hiše. Sklenil je, da si bo tudi sam izbral dekle,, a če je še toliko premišljeval, nobeno ni imelo takih lastnosti, kakor jih je vedel povedati Blaž o Mariji. Zvečer je prišel k Blažu: »Ne gre drugače, tudi jaz imam rad Marijo!« »Za božjo voljo, ali si nor?« je zavpil Blaž. »Potem se morava stepsti, eden od naju mora umreti.« Peter je bil čisto prepaden. Ni si predstavljal, da bo imela njegova izbira take posledice... Dolgo je moral pregovarjati Blaža, obljubil mu je, da bo 834 ves teden napajal živino namesto njega in tako sta se pobotala, da sme tudi Peter ljubiti Blagnetovo Marijo. »Kaj pa, če ima koga drugega?« je menil Blaž. »Lepo bi ne bilo, sedaj sva tukaj dva. Kaj misliš, a?« Petru je bilo vseeno, ljubezni si ni znal na noben način predstavljati, zakaj slutnje v njem so še globoko spale. Pozneje sta slišala, da mora človek mnogo misliti na tistega, ki ga ima rad. Domenila sta se, da tudi onadva ne bosta opustila te stvari. Vendar Petru to mišljenje nikdar in tudi danes ni šlo posebno od rok. Polje, ki je ležalo pred njim, je zaposlilo vse njegove misli. Z očetom je bilo treba govoriti o vremenu, zakaj podoba je bila, da se bo navsezadnje res izpreme-nilo. Okoli po njivah je togo valovil zrel oves, divji golobje so zaplahutali z njive, kjer so posejali koruzo, kak zapoznel škrjanec se je dvignil iz razora in Peter je moral paziti, kdaj bo končal kratko pesmico in padel kot kamen na tla. V Petrovem srcu skoraj ni bilo prostora za ljubezen. Po kosilu sta Peter in Blaž omagala. V zraku je ležala dremotna soparica, dečka sta jo skrivaj popihala na seno in zaspala kot bi trenil. Zbudil ju je šele ropot voza, ki ga je oče prepeljaval. Njegov glas ju je kar vrgel na dvorišče. Obenem sta bila pri njem, poiskala sta suknjiče, zakaj stara modrost je velela, da vzemi na Petrovo njivo pri hrastih suknjič, čeprav ga vlečeš za rokav. Zopet so vozili na polje. Na prvem vozu oče in Blaž, ki sta šla po deteljo za krmo, na zadnjem Peter, ki je moral po tri kupe ovsa na njivo pn hrastih. Petrovo srce ni bilo prav nič veselo, čeprav mu je oče zaupal, da bo lahko sam naložil žito in ga pripeljal h kozolcu, zakaj od Stola do Osojnika so ap vlekli temni oblaki in zamračili tudi njegove misli. Kaj bo, če bo prišla nevihta, ko bo sam samcat na polju? In prav včeraj je po nesreči ubil na dvorišču lastovico! Ali ne bo treščilo vanj? Tesnoba v njem se je zgoščevala kakor oblaki nad hribi, a svoje bojazni ni mogel nikomur razodeti. Prav za prav je na tihem upal, da nevihte ne bo ... Oče in Blaž sta kmalu zavila na druge njive. Preden so se ločili, sta mu zaklicala, naj se ne obira, če hoče do dežja naložiti, zakaj za Sv. Mohorjem že grmi. Zdaj se je začel tudi Peter bolj pogosto ozirati na zapadno stran. Celo kobilo je ustavil in res je slišal, da za hribi zamolklo, a vedno glasneje gode. Jata belih golobov, ki se je vozila nad poljem in se živo odražala na temnem ozadju, se mu je zdela skoro grozotna. Vselej pred nevihtami so se ti golobje borili z vetri... Ptičjega glasu ni bilo nikjer slišati; tudi to je bilo razumljivo; jasnine že davno ni bilo. — Četrt ure, ki jo je rabil do njive, ni hotelo biti konec... Ko je obstal na njivi pri prvem kupu ovsa, je bil grom naravnost grozeč. Hitel je, kar je mogel, a grom je prihajal vedno bliže, postajal je oglušujoč, bliski so sekali oblake in strela je udarjala nekam za hribe. Nenadoma je mu prav nad njim zagrmelo. Peter je za trenutek obstal in preplašeno pogledal po polju, a žive duše ni bilo, da bi poiskal pri njej zavetja... Stemnilo se je, kakor da na te njive ni nikdar sijalo sonce in nikoli več ne bo. Od oblakov so se potegnili deževni curki, siva in temna megla je legla na Jelovico, požrla Sv. Mohor, prestopila na Planico in grabila tudi za lesovi nad vasjo. Peter je hotel pobegniti, a neznana sila, nemara delo, ki ga je moral opraviti, ga je privezala k vozu sredi polja. Še nobena kaplja ni padla, on pa je bil trd od groze, zakaj nebeški pes je neprestano lajal, vedno glasneje, kakor bi čakal, kdaj bo deček na njivi vse skupaj zapustil in se pognal v beg. Preden je pričakoval, je v hrastovem gozdu zašumelo. Dež se je vlil na Petra, Luco, na žito in njivo, ki so jo dopoldne orali. Peter je nagonsko skočil na voz z zadnjim snopom in se vlegel na žito. Po prvih kapljah je mislil, da bo skoprnel, umrl od strahu, a kakor se je dež gostil, tem bolj je pojenja-vala njegova groza in strah je plahnel. Globoko je zasopel, ko je strahotna napetost v njem popustila. Spoznal je, da ga je bilo najbolj strah strahu pred nevihto, a zdaj, ko je vendar prišla, je skoraj mirno nastavil lice dežju in menil: »Toče ne bo.« Grom se je zlival nekam v daljavo, dež pa se je vlival, da je bilo veselje. Luca je bila vznemirjena, gledala je dečka in kar sama zavila na ozare. Peter je zavpil nad njo, nato pa jo ja zapeljal dalje proti gozdiču, da bi pre-vedrila pod vencem smrek, ki so že desetletja dajale Petrovim zavetje pred nenadnimi plohami. »Dež še ni nikogar ubil, umil pa že mnogo«, je pomislil in se nasmehnil samemu sebi. Prav za prav je bilo lepo. Daleč naokoli je bilo vse prazno, dež je lil na njive in ta kotiček pod smrekami je bil začuda domač. Peter je začel tiho prepevati; z nečim je moral dati duška svojemu razpoloženju. Čutil je, da je preživel nekaj posebnega. Gozd ni pomenil zanj več strašnega kraja, nevihta, ki se je ni bal^ je namočila njive, katere je sam oral. Zdelo se mu je, da so mu danes gozd, njive, dež, veter, še grom in oblaki posebno blizu, da so mu danes prvič razločno povedali besedo, katero so mu doslej samo jecljali. Ta občutek ga je navdušil. Začel je prepevati na ves glas in njegove pesmi so se mešale z dežjem, ki je šumel po gozdu. Pol ure je vedril, a dež ni hotel pojenjati. Zato se je zaril med snope in jih nametal čez se, sledeč očetovemu nauku, da mora gledati v nevarnih prilikah samo nase in na živino. Grela ga je slama in lastna toplota; pognal je proti domu skozi dež in veter, ki je od časa do časa nagnil deževne curke. V svojem ležišču se je sijajno počutil in neprestano je prepeval. Njegovo srce je bilo polno neznanega čustva svobode, poguma in možatosti. »Če bi bila Blagnetova Marija zdajle kje blizu«, je pomislil nenadoma, »pa bi ji povedal, da jo imam rad.« Sam se je začudil svoji nenavadni misli. Drugače se je moral skoro vselej prisiliti, da je mislil na Marijo, to pot pa mu je njena postava čisto sama stopila pred oči. 536 Udaril je po kobili, ki se je le malo zmenila za njegove klice, in čez čas prišel do železnice. Vlak je vozil na postajico, Peter pa je prisilil kobilo, da je tekla in pred vlakom prečkala železnico. »Uha, uhaU, je kričal, ko je kobila nameravala obstati. Poskakoval je med svojimi snopi, a najraje bi bil skočil z voza, tekel po mokri travi ob kobili, ji zavpil na uho, naj dirkata za stavo, in se pri tem nekajkrat pre-kopicnil čez glavo. Njegova razkošna volja je rasla, zdelo se mu je, da je sam na vsem polju in da je zvezan z njim, kakor nihče drug. Ko je za trenutek utihnil, je pogledal preko kobile proti vasi in takoj zardel. Blagnetova Marija mu je hitela, skoro tekla naproti. »Joj, pa jo vendar niso naprosili, naj me gre iskat!« je pomislil. »Spodobilo bi se, če jo imam rad, vendar.. .« Misel se mu je zdela preveč ne verjetna. Marija je bila že ob njem. »Ali si pogumen, Peter, ko, greš sam s konjem!« mu je zasopljeno zaklicala in ga pogledala s tistimi črnimi očmi, da je Petru znova planila kri v lica. »To ni nič«, je zajecljal Peter in jo še vprašal, kam gre. »Na kolodvor«, je zaklicala, odbrzela naprej in zamahnila z dežnikom. Peter se je izkopal iz snopov in gledal za njo. Vlak je odvozil s postajice, Marija pa je še bolj hitela. Ob železnici je stopal mlad človek in nosil v rokah kovčeg. Videti je bilo, da je šla Marija tistemu človeku naproti, zakaj ko sta bila še kakih dvajset korakov narazen, je Marija vzkliknila in stekla naproti. Tujec je pa kovčeg kar vrgel od sebe in pohitel proti Mariji. Na sredi poti sta se našla in se kar tam, na dežju in vetru, pred Petrovimi očmi, poljubila. »Ha, to je menda ljubezen!« je mislil Peter in nekaj kakor bolečina mu je šlo skozi srce in mu šinilo v glavo, da se je moral zgruditi nazaj med snope in zavzdihniti. Saj je bilo vse skupaj prav za prav sramota. Peter in Blaž imata rada Marijo, ona pa kar takole sredi polja poljublja človeka, ki ga Peter ne pozna. Pognal je kobilo v dir, da bi čimprej mogel razodeti Blažu krivico, ki ju je doletela. .. Oče in Blaž sta bila že doma, nikjer nista vedrila; zdaj je brat obul suhe hlače in prišel Petru do kozolca naproti, da mu pove, kam naj zapelje voz. Peter mu je takoj razložil, kar je videl, Blaž pa se niti začudil ni in to je pomirilo tudi njega. »Pravijo, da se bo omožila z nekim obrtnikom blizu Ljubljane. Naj se, če je taka! Mož in žena skupaj stepena.« Blaž je končal z zbadljivo pesmico, s katero so se otroci zmerjali. »Potem ne bo nič z nama«, je menil Peter. 537 »Jaz si bom našel kaj drugega. Marija je bila prestara zame«, je dejal Blaž in izpregel kobilo. »Naj ga ima rada«, je še pristavil Peter, »orati pa le ne zna!« »Meni se zdi, da imam te ljubezni zadosti«, je nadaljeval. »Z ženskami sem opravil!« Med dežjem sta se napotila domov in v mnogih opravkih večera je Peter pozabil na Marijo. Ko so pri večerji govorili o njej in njenem ženinu, ga je Še samo rahlo streslo ... Zvečer, tiste minute, ko človek pada v spanje, je pa videl Peter pred seboj same njive. Rahla, črna prst je bila na njih in toliko jih je bilo, da so zakrile vse njegove misli. Danes se ni spomnil na vojsko, ne na potovanja, ki jih je hotel napraviti; še na srečo ni pomislil, niti ne na Mlačane, ki jih je še vedno sovražil. Spomnil se ni na Marijo, niti na njenega ženina, ki mu je vendar pripravil bridko uro. Kazalo je, da so samo njive, oranje in setev tisto, kar je najbolj resnično v njegovi mladosti in da polje zdravi vse tegobe njegovih mladih let. Na teh njivah je videl očeta in Blaža, kako sejeta, videl je Dolnovega strica in Tineta, Grahovarjevega Lovreta in mnogo drugih. In Peter je sej al z njimi, sej al kakor vsi drugi, čisto tako kakor oče, s katerim se je v daljavi na prečuden način spajal, da sta bila kakor eden. Oče je hodil s tistimi počasnimi koraki, z umerjenimi kretnjami je segal v sejalnico, kakor bi nikdar ne nosil puške in ležal v strelskih jarkih. Tudi Peter je hodil tako in žito je sulo tudi z njegove dlani enakomerno v razore ... VIRAGOVA VERONA FERDO GODINA Nedeljska pridiga upokojenca Benkoviča je ostala ljudem v spominu. Ker kaplana ni bilo, si je sprosil pri plebanušu pridigo pred veliko mašo. Ljudje so bili še pod vtisom zadnjih dogodkov v Topolovcu. Z veliko radovednostjo so pričakovali, kaj bo povedal o svojih razbitih oknih, o Viragovi Veroni in o kaplanu, za katerega so vedeli, da sta bila v neprestanih bojih. Prišel je z velikim kamnom. Ljudje so se muzali. Dal ga je poleg knjige in začel govoriti. Po dolgem času je zopet triumfiral. Pri takih govorih je imel že dalj Časa histerične napade. Besnel je, krilil z rokami, težko dihal, a v mislih je imel vedno svoj »Domobran« in kopnečo naročnino. Skozi poslikana okna je sijalo sonce. Benkovič je stal na prižnici ves ožarjen in spremenjen. »Ti si kriva in samo ti, mati, da svoje dete nisi vzgojila tako, kot ti zapoveduje cerkev. Kaj ti bo rekel sin človekov na sodni dan? ,Poberi se izpred 538
 
[[Kategorija: Tone Šifrer]]
2.252

urejanj