V Zali: Razlika med redakcijama

''Žalostni Miha'' pripoveduje o svojem zakonu. takotakó-le:

»CeČe ste že vsi govorili in klepetali, čemučemú naj bi molčal jaz, ki sem pametnejši od Tinčeta in sem izkusil mnogo več nego Jernač izpod v Skale! CeČe je bil v Ameriki, pa mčniméni, da je svet odrešil, in če se mu je v tem dekledeklè izpridilo, pa misli, da si je prislužil večno vzveličanje. 646 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. Mene poslušaj, Jernač, pa zaslišiš moško besedo. In ta je takaletaka-le: BogaBogá zahvali, da ti je vzela drugega in da ni vzela tebe, ker bi bil vse večji siromak, nego si dandanes! V tem pa sem tvojih mislij, da se ni dobro oženiti, če ni ravno treba, če se ravno ne moraš! Tinče, ti si dober človek, to je res in to je nekaj 1! Pa tudi pri tebi se vidi, da je dobrota sirota, in največja sirota je dobrota vselej takrat, če jo zakonski mož izkazuje zakonski svoji ženi! Ko bi bil ti, šepasti Tinče, svojo Lenčiko, ko si jo dobil pod svojo streho in ko si začutil, da še zmiraj očiočí zavija za tisto mlezvo, jedenkrat ali dvakrat prav pošteno in prav krščansko premlatil, kakor se premlati snop v nasadu, ali meniš, da bi ti bila ušla v Ameriko ? Nikoli ne! Nikar da si brskal po svinjaku za skopcem, šel bi bil rajši na podpôd po cepec in Lenčiki, ki je lazila v mraku z brezpametnim fantom, moral bi bil ž njim pesem zapeti, da bi bila zdajci ugledala vse črne oblake, kar se jih kdajkdàj nagrmadilo nad starim Blegašem! Vidiš, to je moja misel, in če bi bil takotakó ravnal, živela bi ti žena še danes in še danes bi te uprezala v jarem, kakor te je uprezala tiste dni, ko Pečarjev Miha s svojimi murčki še ni bil prišel iz Amerike!«

»Tepla bi me pa venderle ne bila, kakor tepe tebe tvoja!« TakoTakó se vtakne v besedo Tinče, in sicer s prav strupenim glasom.

In Miha klaverno povesi glavo in se ne raztogotiraztogotí, kakor smo pričakovali.

»Res,« odgovoriodgovorí mirno, «res, časih me oklesti, ker sem bil ob svojem času nekaj predober, in dobrota proti zakonski ženi je sirota! To si zapomnite vsi, kar vas je oženjenih in kar vas je neoženjenih. Ves svet naj si tOto zapomni, pa bode prav in dosti bolje, nego je sedaj 1! — No, če pa menite, da vam bodem s suhim grlom gonil svoje statve, motite se. Gospod Andrej si je ravnokar privoščil kupico rdeče kapljice, in sedaj vam povem, da mi ne pride beseda iz grla, dokler ni prišlo vino v grlo! Vsakemu delavcu grčgré plačilo, in po tem se ravnajte, sosebno proti meni, ki sem mnogo pametnejši od šepastega Hiščarja, ki vam je dolgo uro sušil svoje mokre otepe, ne da bi bil dobil le kapljico pijače!«

Ko izprazni natočeno kupo, odgovoriodgovorí žalostni Miha: »Ničesar povedal! Kdo pravi kajkàj takega? Ali vam nisem izpregovoril dosti pametnih in resničnih besed? In resnična je tudi ta, da sem pravi pijanec na svetu, in v desetih farah ga mi ni vrstnika. TamleTam-le Jernač Dr. Ivan Tavčar: V Zali. 647 izpod Skale hoče biti pijanec — oh, ti moj Bog, mene poglej, pa bodeš šele vedel, kaj je pijanec! Vse to, vse to, krščanski ljudjeljudjé, zaradi zanikarne ženske, ki sem jo po nesreči vzel v zakon 1! Dostikrat in tudi v največji pijanosti sem takotakó jezen, da bi najrajši vse razbil, vse, ves svet in še kajkàj po vrhu! Oj, ti duša moja, koliko si trpela in koliko še trpiš! No, pa kaj bi se jezil? Naš Bog je ustvaril jezo, ali tudi vino je ustvaril, da se vojskuje drugo z drugim. In modro je takotakó!

Če bi mi bil pa kdo pravil v tistih časih, ko sem imel dobro dvajset let in sem bil najgorših jeden — da ne rečem, najgorši., kar jih je stalo po deseti maši pred cerkvijo — če bi mi bil takrat kdo povedal na uhouhó, da bodem na stare svoje dni taka-le umazana in raztrgana krpa, kakor me vidite pred sabo, zdajci bi ga bil razčesnil! TakoTakó vam povem! Pa je venderle res, in če se sedaj prikažem na vasvás, pa so otročaji za mano in me zasmehujejo, kakor da sem se porodil kje v gorjanski koči in ne v Brentačevi hiši, lepo sezidani, lepo pobeljeni in v dve nadstropji postavljeni! In stari Brentač, ki je že davno pod zemljo, vrtivrtí se kakor vrtavka v svojem grobu, če ima količkaj prilike, da gleda vse to, kar počenja njegov jedini sin na svetu I! — Starega Brentača jedini otrok sem bil, in lahko rečem, da sem bil otročeotročè, katerega so se veselili ljudjeljudjé in angelji. Ko sem prejel prvo sveto obhajilo, prigovarjal je kapelan gospod Jurij mojemu očetu, naj bi me dal v šolo, češ: »Prav gotovo pride v škofovo hišo in mogoče je, da se vzpričo bistre glave še vzpnevzpnè do škofa ljubljanskega, kar ni najzadnja in ne najslabša na svetu.« — »Kdo pa prevzemi moje lepo posestvo?« odgovoril je stari Brentač, »in ali mislite, da bi mi v grobu dobro delo, če bi se drugi ljudjeljudjé pasli ob mojih žuljih?« — Ostal sem domadomá, in trdo me je držal oče, da sem bil slabši od hlapca pri hiši. In ko sem že nosil škornje čez koleno in na telovniku debele in svetle gombe, pa ga mi še ni pokazal denarja, takotakó da skoro nisem vedel, kaj je vino na svetu. In molilo se je v hiši, in lahko rečem, da vi vsi, kar vas je tu — gospod Andrej bodi izvzet — niti ne veste, kaj je molitev. Nekaj očenašev pozobljete in najlepše pridige v cerkvi prespite, pa mislite, da ste molili! Pa ni takotakó! Pri Brenta-čevihBrentačevih se je molilo in molilo se je vsak večer, in stari Brentač je molil, kakor sedaj sploh nič več ne znajo moliti. Potem pa smo šli v posteljo, in oče je v pozni noči tu in tam pregledal posteljo za posteljo, v če vse spispí v božjem imeni in če kdo ne ponočuje. CeČe je izteknil prazno ležišče, pa je vzel debelo grčavo palico v roke in čakal in čakal, dokler se ponočnjak ni tiho priplazil domov. Pa so ga vzprejeli 648 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. udarci, da ga je minil sluh in pogled in da je s črnimi vtiskami plačal ponočnjaški račun. SamoSamó jedenkrat me je zavedelzavêdel hlapec, da sva šla v soboto ponoči na vas in da smo s fanti nekaj zapeli sredi vasivasí. Pa nikdar več, ker takotakó sem bil pretepen, da se mi je zdelo štirinajst dnij, kakor bi bil dva dni ležal v stopah. Pa nikdar več! In zat6zató sem komaj vedel, kaj je vino na svetu, in brez greha mi smete verjeti, da tudi nisem vedel, kaj je ženska na svetu! Pač, to zadnje se mi je nekamo dozdevalo. Takrat je služilo pri nas mlado dekletce, Romov-čevaRomovčeva Polonica. Kakor zrela češnja je bila in kakor makov cvet, kadar je v najlepšem cvetji. In delavna je bila, da smo jo imeli vsi radi in sosebno tudi gospodar. Nekdaj sva s Polonico razmetavala kopice na travniku, in takrat mi je zdajci pričel biti svet prav zel6zeló všeč. Vse je bilo lepo, gore in doline, njive in travniki. Sredi vsega tega pa je bila najlepša Romovševa Polonica. In res je bila lepa! — »Reci katero dekletu,« mislil sem si, in ko je ravno mimo mene nesla plast senasená, potipal sem jo nekaj po rdečem lici in dejal:

Ali bila je zvita lisica ta Polonica in takoj je obstala, zaljub ljenozaljubljeno me pogledala in kratko odgovorila:

Beseda je dala besedo, vse se je lepo dogovorilo, in takotakó sem si pridobil svoje dekledeklè, svoje prvo dekledeklè, ki je bila kakor zrela češnja in kakor makov cvet sredi zelenega žita! Pa moje in moje Polonice veselje ni bilo dolgo; danes je bilo še, jutri pa ga že ni bilo. Stari Romovš, saj ste ga vsi poznali, srkal je rad vince, še rajši žganje. In kadar je bil pijan, bil je neznosen bahač, širokoustnež in grozen kle-petačklepetač. Bržkone Polonica ni molčala, in srečna, da si jo hoče bogatega Brentača jedini sin izbrati za ljubico, povedala je o tej sreči morda materi, morda tudi očetu. Starec je nekaj vedel in ko je prvo nedeljo potem, ko sva bila razmetavala kopice s Polonico, po jutranji maši popival v Prodovčevi pivnici, pobahal se je v svoji pijanosti, rekoč: »Prinesi ga še poliček, ProdoveclProdovec! To ti rečem, pozneje ga bodemo Dr. Ivan Tavčar : V Zali. 649 še večkrat pili za Brentačeve groše, kadar moja Polonica vzame Miholca!«

Ni še zvonilo devete, ko je stari Brentač že vedel za te nepremišljene besede. Jezil se ni, bila ga je sama sladkoba. Pred deseto mašo — Polonica se je ravno ravnala v cerkev — poklical je mene in njo v svojo izbo, tja, kamor je spravljal svoje spise in svoj denar. Meni ni dejal besede, dekleta pa je ogovoril takotakó prijazno, kakor je ogovoril vsakega, če je bil posebno jezen.

»Koliko imaš pri meni zasluženega, Polonica?« vprašal je. »Kaj ne, toliko in toliko ?«

»Spravi denar, potem pa glej, da se sama spraviš izpod moje strehe, pa takoj! Ko zazvonizazvoní k deseti maši, ne smem te več videti v hiši! Ti, Miha, ti se pa poberi v cerkev in pomolipomôli! Taka je!«

Brez besede je moralo dekledeklè iz hiše, in moja ljubezen je bila končana, in še prav vesel sem bil, da je bila tisti dan nedelja, ker bi mi bila sicer prav gotovo palica zapela litanije. Ali če menite, da bodem s suhim grlom kosil to-le starino, motite se! Ker imate vina, naj se toči, da ga pijemo!«

Morala se mu je zopet natočiti kupica, da jo je izpil ter si namočil grlo, ki se mu je posušilo tak6takó hitro. Nat6Nató je nadaljeva nadaljeval:

»Uprezi lisca v zeleni voziček, da se odpeljeva k Jernejcu v Pod-stenoPodsteno, kjer imava opravka. Pošten mož je, in tudi dekledeklè je pošteno. Imela bode lepo doto, in vesel je mora biti vsakdo, ki jo dobidobí!«

Upregel sem lisca v zeleni voziček, in prav tesno mi je bilo pri srci. Jernejca iz Podstene sem komaj poznal, po njegovem glasu pa sem vedel, da je največji skopuh in oderuh, kar jih je kdajkdàj živelo v dolini. Da ima hčer, to sem tudi, vedel, po vidu pa je nisem niti poznal. Slula je po naši dolini, da je sosebno močna, tal<6takó da se ne bojibojí najmočnejšega moškega. Rada je pozivala fante, da se je metala ž njimi, in malone vsakega je posadila na zeleno tratino. Pri hiši so imeli hlapca, in ta je bil močnejši od nje, tega ni mogla vreči Jer-nejčevaJernejčeva Maruša, če sta se spoprijela na zeleni tratini.

Že prej in takoj, ko se mi je ukazalo, naj se zapreže lisec, vedel sem, da se popeljeva z očetom snubit. V meni pa je še tičala Ro-movševaRomovševa Polonica, in zatozató sem odgovoril očetu : »KakoKakó naj jo vzamem, če je še ne poznam ? KakoKakó naj jo rad imam, če je nisem še nikoli videl?«

Osorno mi je odgovoril: »Rad imam! Kakšna beseda je to? Ali meniš, da sem jaz poznal tvojo mater, ko sem jo jemal? Oče mi je ukazal: Vzemi jo, in vzel sem jo. Ko pa je umrla, prezgodaj umrla, valjal sem se od žalosti po tleh, takotakó rad sem jo imel! Tudi ti vzameš Jernejčevo, če si pameten ! Poglej me, star še nisem takotakó, da bi mi že kopali jamo pri Sv. Lovrenci! Dobim še mlado žensko in če le hočem, pa me vzame tudi Romovševa Polonica. In potem pridejo otroci, ti pa bodeš gledal za Brentačevo zemljo in imel je ne bodeš. Bodi pameten!«

Kaj sem hotel? Pameten sem bil in pokoren očetu. V Podsteni sva obstala pred Jernejčevo hišo; vse je bilo kakor v skrinji. Okrog oglov vse lepo pometeno in počejeno; po dvorišči se je pasla cela tolpa piščet, in cel6celó nekaj rac je čebljalo vmes. Pri bližnjem potoku je hlapec Gašper napajal dva tolsta konja, in zazdelo se mi je, da naju je precejprecèj pisano pogledaval po strani. Tem prijazneje naju je vzprejel hišni oče, in kakor bi trenil, sedela sva že za rumeno mizo nin pred sabo sva imela bokal dobrega vina. Pogledavši skozi okno na dvorišče, pa že vidim, kakokakó se je mati Jernejka z nožem v roki lovila za piščeti. Bila je tehtna ženska in z obširnim svojim telesom se je brezuspešno trudila za živalco. — »Gašper, pomagaj no!« zaklicala je hlapcu, ki je prignal konja mimo nje. Ta je nekaj zamrmral, pa je izginil v hlev in ni hotel loviti piščet. Ker se težki gospodinji ni posrečilo pri piščancih, ugrabila je neokretno raco, položila ji glavo na hlod in jo ji odsekala hitro kakor strela. In ujela je še jedno in ji takisto odsekala glavo. NatoNató se je odgugala v kuhinjo, neprestano kričeč: »Marušica! Marušica!«

»Lepa je ta, Jaka, da si prišel k meni in da si precejprécej sina pri-vedelprivedel s sabo! Glej, glej, kdo bi si bil mislil, da imaš takega fanta! Prav res, korenjak je!«

TakoTakó naju je počastil oče Jernejec. Suh možiček je bil to in kakor sova je gledal z drobnimi očmiočmí. Domislil sem si, da mora biti siromak tisti dolžnik, ki mu pride v pest. In takotakó je tudi bilo: Dosti jih je odriodrl in na nič spravil ta poštenjak. Razgovarjali smo se o letini in drugih takih rečehrečéh. KarKàr izpregovoriizpregovorí oče: »Pojdi in oglej se nekoliko okrog hiše, da zveš, kakokakó se gospodari pri poštenih in varčnih ljudehljudéh!« Dr. Ivan Tavčar: V Zali 65 1

»Snubača imaš, Maruša!« dejal je nekdo, in to je bil po mojem računu hlapec Gašper. »Snubača imaš, in skoro bodemo plesali !«

»Mene odsloviš?« zatogotizatogotí se hlapec, »doslej sem ti bil pa dober, kaj ?«

»Ali misliš, da se te bojim?« odgovoriodgovorí mu ona ostro, »prav nič se te ne bojim, žleza žlezasta!«

»Jaz pa tebe ne! Kaj mi do tega, naj te vzame — ta ali onióni! Takih, kakor si ti, imam na vsak prst pet!«

Zavijem okrog ogla. In res, tam na vrtu ob hruški je slonela Jernejčeva Maruša. Rečem vam, prava klada je bila, velikanska in zajetna. Obraza pa nič napačnega, in ker je bila vsa razljučena, da ji je lice karkàr gorelo, bila je cel6celó zala. Kakor je bila velikanska, vzrasla je bila venderle takotakó, da je vzbujala všečnost, da ne rečem, poželenje. Sosebno tisti dan, ko je bila lepo praznično oblečena, da so krilca karkàr šumela okrog nje. Ugleda me in stopi proti meni.

»Marušica! Marušica! Ali te je vrgel ? Ta nit te je vrgla! Takih pet na vsak prst, kakor si ti! Haha!«

Pograbila je poleno iz skladanice in planila proti njemu. In gotovo bi mu bila razbila lobanjo, da ni hlapec pobegnil v hlev ter se skril nji, ki je od srda karkàr trepetala. To je bila meni namenjena ženska!

»Pojdi v hišo, precejprécej pridem za teboj!«

To rek.širekši, trenila je z okleškom po hlevnih vratih, da so karkàr zarožljala.

»Povem ti, da bi ga bila ubila, če bi mi ne bil ušel ta zaječizajec! Le v hišo pojdi, samosamó preoblečenipreoblečem se, potem pa vse uredimo!«

Odšla je v gorenjo hišo. Bila je čedno opravljena, ali hotela se je obleči še lepše, ker ni bila samosamó močna, nego tudi nečimerna, zelozeló nečimerna! Stopim zopet v hišo, kjer je za mizo z zadovoljnim obrazom sedel moj oče. Bil je sam; stari Jernejec je bil ravnokar odrinil v klet, da zopet natoči vina. Starca sta hitro pila, in mojemu se je že videlo, da mu vince sili pod laselasé.

»No, Miholca, ali si ogledal dekleta? KakoKakó ti je všeč, in kaj praviš sedaj? Ni li pameten stari tvoj oče, fantefantè?«

»DekleDeklè ni napačno,« odgovorim mu, »kar pa imata s hlapcem, pa mi ni kajkàj všeč.«

»S kakšnim hlapcem?« začudi se oče. In takrat sem mu vse povedal, kar sem bil začul in doživel tam zunaj na vrtu in dvorišči. Upal sem nekoliko, da se oče raztogotiraztogotí in da me naložinaloží na voziček in odpelje kakor blagoblagó, ki se ni hotelo prodati pri tej hiši. Pa nič takega! Stari Brentač je dvakrat ali recimo trikrat pogledal proti stropu, nekaj zamrmral, nat<5nató pa hitro izpil vino, kolikor ga je imel še v kupi pred sabo, in molčal. Ni me hotel naložiti na voziček, in tedaj sem se zavedel, da mi je Romovševa Polonica za vselej vzeta in izgubljena. In Jernejčeva Maruša, ki še dandanes tlači dneve mojega življenja, njo so takrat prikovali k meni, da nikdar in nikoli nisem mogel pre- 7o8 Dr. Ivan Tavčar: V Zali. trgatipretrgati teh verig! Bridki so taki spomini, in zatorej mi natočite vina, da si poplaknem suho grlo, ker se:nsem vam itak povedal že mnogo lepega!«

Ko izprazni ča.šočašo, nadaljuje Miha tako-le:

»Jernej, ko si lazil za vinom, padla je muha v sok. Stvar le ne gregré skupaj. Prehitel sem se, prijatelj, prehitel sem se!«

TakoTakó se oglasi oče in dela na vso moč kisel obraz.

»Kak6Kakó prehitel? Kaj prehitel?« zajeca Jernejec. »Ali nista morda prišla v pošteno hišo?«

»V pošteno hišo sva prišla! No, pa je Miha tam zunaj nekaj videl in gledal. Kaj bi ti pravil! Hlapec je, pa je mir besedijbesedíj. Sam pa veš, da se kajkàj takega zel6zeló nerado jemlje s sabo v zakon!«

»Oj, ti preklicano dekledeklè ti! Torej se niti danes ni mogla prikrivati ! Takega otroka bi človek karkàr položil na klop in pretepel do krvikrví! Tedaj še danes se ni prikrivala! Z otroki so križi, Jaka!«

»Križi, Jernej, prav si povedal, veliki križi!« TakoTakó mu pritrdi oče. Nekaj časa se gledata v obraz in molčita. NatoNató deje Jernejec:

»Kaj bi mečkala to stvar! Ti si pameten, Jaka, jaz sem tudi pameten. In dva pametna človeka si še nikdar nista delala zgage. Zatorej pravim in rečem: Petsto še primaknem! NaNá mojo roko, in Bog daj srečo!«