Mladost na vasi: Razlika med redakcijama

 
Preden je prišel na cesto, se je vendar ustavil. Zasopel se je in sumljivo bi bilo, če bi opozarjal ljudi nase. Nekoliko jih je že srečal, a nič mu niso rekli. Podoba je bila, da še niso vedeli. Kakor se je odmika! vasi, tembolj malodušen in pobit je bil. Čez gozdove je prihajala z veličastnim korakom noč, Peter pa ni vedel, kam bo glavo položil ... Čisto zmedel se je. Ali naj ga pri vsem tem še zanimajo vojaki, ki so z godbo korakali po cesti. Saj se mora skrivati pred ljudmi, da ga ne bodo naznanili orožnikom! Za pešci je privozilo po daljšem presledku nekaj topov, nato jih je prišlo še več in nazadnje se skoro niso pretrgali. Petra so godba, šum in predvsem njegove bridkosti docela omamile. Nekam je moral iti, tu, v blatu ob cesti ni mogel čakati noči. Gledal je, kako bi med dvema vozovoma smuknil na drugo stran, da bi šel naprej, daleč od doma, v gozd, kjer bo storili kako nesrečno smrt. V tem trenutku se je ni prav nič bal. Ko je prišel pravi presledek, se je pognal čez kup blata. Od dtesne so prihajali konji, z leve pa je neki častnik na konju kričal nad njim. Debelo ga je pogledal in naslednji trenuteki je že ležal v blatu sredi! ceste. Nikakor si ni mogel razjasniti, kako je padel in kaj dela velikansko kopito nad njim, kajti takoj ga je prevzela nezavest ...
 
______________________________________
 
Prvo, kar je Peter za tem zagledal, je bila njegova roka, do komolca zamotana v ovoje. Počasi jo je vzdignil do glave, kjer je otipal obvezo; pod nJonjo ga je peklo. To raziskovanje ga je utrudilo, da je moral spet zapreti oči. Šele čez dolgo časa ga je zdražil vonj po zdravniških mažah, da se je ozrl po prostoru. Nemalo se je začudil in strah ga je stisnil za srce, ko je videl, da je doma. Menil je, da bo moralo priti še mnogo hudega, saj mati ne bo kar tako vnemar pustila vsega, kar se je zgodilo ...
 
Vrata so se počasi odmeknila. Blaž je pogledal v hišo in Peter ga je hitro poklical. »Ali je Lovro še živ in kaj je danes,« je vprašal. Blaž je rekel, da je Lovre šle bolj živ kot navadno, ker ga še danes ta dan skeli razgovor z materjo, ki sta ga imela zaradi raztrganih hlač. Pes ga ni ugriznil. Zjutraj je obiskal Petra, kajti po vasi se je takoj zvedelo, da ga je konj udaril in da je sreča, ker ga ni ubil. Nekoliko šolarjev je videlo, kako je Peter hotel čez cesto k njim, a se je spotaknil in se zvrnil pod konja. Vozniki so toliko ustavili, da so Petra naložili na avto Rdečega križa in ga peljali v bolnico. Nato so poklicali učiteljico, ki je imela znanje z oficirji, in ta je povedala, čigav je Peter. Kmalu so ga z avtom pripeljali domov.
2.252

urejanj