Mladost na vasi: Razlika med redakcijama

Blaž in Peter sta ugotavljala, koliko »vran« manjka Alešu do stropa, če stoji na peči. »Vrana« je bila nekoliko nejasna beseda in je pomenila otroško ped. »Še eno, Aleš, pa boš do stropa! Lani sta ti manjkali še dve!« Aleš se je tega neizmerno razveselil, začel je skakati po peči, da je bobnelo. Vrišč in hram je prignal očeta iz kuhinje. Aleš se ni potuhnil za peč, kakor bi bil še včeraj napravil, ampak se je pognal v očetovo naročje in zavpil, da mu manjka samo ena »vrana« še, pa bo tako velik kakor Peter. Če je bil Aleš tako pogumen, da se ni bal očeta, je moral tudi Peter nekaj storiti. Skočil je izza peči, ne da bi se prijel za držaj, ki je molel iz stropa in zaklical: »Ali hočeš videti vojno? Nemara je še nikdar nisi videl!« »Pokaži!« Oče je postavil Aleša na tla in se obrnil samo k Petru. Peter je sedel na klop, prislonil obraz k peči in pogledal, če se kažejo v pečnicah ostri odsevi luči, ki sta jih z Blažem označila za vojno. »Vojna je, kar poglej!«, je rekel Peter. Blaž in Aleš sta pritisnila čela ob peč in vzklikala, da jo že vidita. Peter pa je razlagal očetu, da so svetlobne črte sulice divjih Turkov in Tatarov, nemara pa pomenijo tudi tisti ogenj na fronti, o katerem je pravil oče Dolnovemu stricu in o katerem so pripovedovali tudi vojaki. Oče je pogledal in rekel, d!a je takale vojna, ki jo gledaš doma v peči, res prijazna, ampak tam na fronti da je čisto drugačna ... »Čudovita stvar je pa le«, je mislil Peter in ni več odmaknil oči, ko sta se z očetom s pogledi ujela. Neko novo, neznano čustvo ga je začelo prevzemati. Čutil je, da se očeta ne boji več, ampak da ga nekaj sili, da bi ves večer sedel ob njem, mu gledal v oči in poslušal njegove besede ... Nato so vsi zlezli na peč, mati je prišla iz kuhinje in oče je pripovedoval o pravi vojni, kako pokajo topovi in šrapneli in kjer ni nič drugega mislil, kakor da bi ostal živ in se vrnil k svojim domačim. No, zdaj je to srečo doživel! Petra navdaja neko posebno čustvo. Ve, da bi še toliko belih konj ne moglo vsejati takega ugodja v njegove prsi. Čuti, da ima očeta rajši kot ducat nožev z dvanajstimi rezili ali najlepše povečevalno steklo. »Nemara«, si misli, »je oče prav zato prišel zdrav s fronte in se vrnil srečno domov, ker sem naštel tri sto belih konj. Nemara ... je to ... tista sreča.« Kakor hitro se mu je ta misel porodila, že si je bil v svesti, da je resnična. Nikomur ni nič rekel, toda z žarečimi očmi je gledal zdaj očeta in mater, zdaj brate in sestre, ki so se smehljali že zaradi tega, ker so bili vsi zbrani. — Peter se ni smehljal, toda ponosen je bil, da je njihova sreča njegovo delo... PETER IŠČE SLAVE Peter je sedel na mizi, noge je položil na klop in gledal skozi okno na vrt, na cesto in dalje na polje, kjer je ležalo po mejah med zoranimi njivami za prst pomladnega snega, da je bila pokrajina kakor stara s srebrom obrobljena razglednica. Globoko se je zamislil ... Dolnov Tine je zbolel za vratnico. Kdorkoli je Petra srečal, ga je vprašal, če ve, kako je Dolnovemu fantu. Za Petra pa se še nikdar ni nihče zanimal, nemara prav zato, ker je bil majhen deček, še manjši kakor Lovre, čeprav je bil starejši. Le kaj mora človek napraviti, da ga ljudje upoštevajo, se zanimajo za njegovo zdravje in povprašujejo, kako se počuti? Kaj pa je napravila »Junakinja iz Štajra«, da so mati in dekle vsak četrtek nestrpno čakale tednika? Najraje bi bile vse tri obenem prebrale podlistek in potem so govorile o nekem Henriku, ki ni izumil niti parnega stroja niti odkril severnega tečaja kakor kapitan Hatteras. Peter je vzel tednik in bral: Henrik je hodil nekoliko strani po stopnicah, mrmral, da je življenje uničeno, in obstal prav takrat, ko se je tudi podlistek končal. Če je treba samo po stopnicah hoditi, da se ljudje brigajo za človeka in da dekle vprašujejo, če se je pismonoša že oglasil, tedaj bo Peter napravil še več. (Ko bo slaven, bodo gotovo nekje mati in dekle, ki jih ne pozna, vsak teden spraševale, kako je z njim ...) Odšel je iz hiše s trdnim sklepom, da bo sestavil parni stroj. Svojo misel je razodel Blažu in oba sta pol ure navdušeno govorila, kako prijetno bo, ko bo stroj gotov. Podoben bo lokomotivi, samo s to razliko, da bo manjši in da ne bo vozil po tračnicah, ampak kar po dvorišču. Pred shrambo za orodje sta znosila nekaj praznih posod za konzerve, začela sekati z dletom pločevino in pripravljati drva, s katerimi bosta kurila stroj. Oče pa jima je vso stvar preprečil samo zaradi dleta in sekire, ki je bila takoj skrhana, kakor hitro jo je Peter dobil v roke. Pri tem se je še smejal njuni nameri, da je Blaž hitro odšel nekam v vas, Peter se je pa odpravil v hišo. Že v veži je zaslišal, da je nekdo prišel. Res, sestrična je prinesla materi nekoliko knjig in mati je rekla: »Oh, Jurčič! Tega pa res rada berem. Tako domače piše!« »Ampak Tavčar«, se je oglasila sestrična. »Kar jokati sem morala, ko sem brala!« Mati se je nasmehnila: »Tako! Tavčarja sem poznala. Ko je bila v vasi veselica, je dal za dva sodčka piva, ker so ljudje klicali: naj živi Tavčar in Slovenci.« Peter ju ni več poslušal, ampak je začel premišljevati, kar je slišal. Sicer ni imel toliko denarja, da bi dal v katerikoli vasi za tisto grenko pivo, a tudi Jurčič nemara ni delal takih stvari, pa je vendar mati toliko govorila o njem. Ko je sestrična odšla, je vprašal: »Mati, ali sta v sorodu z Jurčičem, da ga tako hvalite?« »Kaj še! Povesti je pisal!« »Kakor o junakinji, ki je iz Štajra?« »Seveda, in še bolj zanimive!« Tu je bilo torej središče vsega vprašanja. Človek mora dajati po veselicah za vino, hoditi po stopnicah in mrmrati, da je življenje uničeno, ali pa pisati povesti — in ljudje ga poznajo daleč naokrog. Sklenil je, da bo napisal povest, samo tega ni vedel, o čem. Pozno popoldne je bilo, Peter se je spet usedel za mizo, pa nenadoma zardel. Zagledal je namreč sosedovo staro mater, ki se je sprehajala po vrtu. Petru se je zdela vsako leto manjša in ko sta z Blažem govorila o njej, sta bila prepričana, da raste nazaj. Ta stvar je bila tako važna in zanimiva, da jo mora Peter na vsak način popisati. Poklical je Aleša, da bi skupaj šla vprašat staro mater, kako se počuti, ko je vsako zimo manjša, ali jo kaj tišči pri srcu in v želodcu ... Stara mati je vso zimo čepela za pečjo. Časih je sedla tudi na klop pri oknu, gledala po vasi in vrtu in vsakih pet minut pomolila skozi luknjico v šipi bučno pečko. To je opazila sinica, ki je ves dan poplesavala po tepki pred oknom. Pognala se je na železne križe v oknu, kradoma vzela pečko in jo izkljuvala kje blizu hiše. Proti spomladi je hodila starka na vrt. Sinica jo je zagledala že na pragu, zaletela se ji je v krilo, a stara mati ji je vrgla pečko, ki jih je nosila v žepu. »Poglej jo, mršno, čisto dobro me pozna«, je vzkliknila, kadar se je napotila po vrtu in jo je sinica spremljala po drevju. Ko je starka zagledala Petra in Aleša, ju je poklicala, da bi ji pokazala, kje sinica lušči pečko in prepeva svoj: ci-cii, kajti njene oči je niso mogle več najti med vejami. »Tako me pozna, kar me more«, je rekla, ko sta jo ji odkrila. »Lepo bi bilo, če bi mi ne bila hvaležna. Radi nje sem sedela pri oknu, kjer piha.« Peter ni natančno razumel vseh besed, a prestrašil se je njenih ugaslih oči in rok, ki so bile kakor pokrite s prozornim usnjem. »Kako le more učiteljica trditi, da je zima starka«, si je mislil, zakaj zima je pomenila zanj vesel, ščemeč odblesk sonca na snegu, čudovito modro nebo nad sneženimi drevesi, rdeča lica otrok na ledu, ne pa tisočero gub in kalne cči stare matere. Nikakor je ni mogel vprašati, kar se je bil namenil. »Pojdi, fantič!« je velel Alešu, ki je vzel materi palico iz rok in sključeno hodil po poti, da se mu je starka nasmehnila. »Vidite, mati!« Obrnil se je, se zaletel, da bi se prevalil čez ograjo, pa je nenadoma obstal. »O, poglejte no!« Strmel je na nekaj pri plotu. Aleš je pritekel in zaklical: »Miška je!« Iztegnil je roko, da bi se poigral z njo, a strahoma je odskočil, ko se je žival pomaknila navzgor po kolu. Stara mati je prišla bliže, vzela naočnike iz žepa in spregovorila čez nekaj časa: »To je netopir! Le kje se je zlomek tako zgodaj vzel!« Peter se je zaveroval v žival. Netopirja je že videl, a samo v mraku, ko je letal po dvorišču. Podnevi je čisto drugačen videti. S paličico mu je odprl gobček in vznemirjeno zaklical: »Aleš, mati! Netopir ima zobe. Leta po zraku kot ptica, pa ima zobe kot zverina. Ali učenjaki to vedo?« »Ne vedo«, je rekel Aleš, ki še ni hodil v šolo. »Nikoli nisem slišala kaj takega«, je menila stara mati. »Jaz tudi ne«, je rekel Peter. V trenutku je spoznal, da mu je usoda prijazna. Svetu bo razkril, da ima netopir zobe in dosegel bo večjo slavo, kakor Henrik na stopnicah, Dolnov Tine ali oni, ki je dajal za pivo in čigar ime je pozabil. Dolgo je ogledoval ptiča, se čudil kako zapleteno je življenje, posebno pri netopirjih, in sklenil, da bo napisal o netopirjevih zobeh povest, ter jo poslal v »Ilustrovani Glasnik«. Stara mati je odšla v hišo, Aleš se je nekam zgubil, po nebu so se razpredle rdeče megle kakor štrenasti lasje neznanega orjaka, ki leži za gorami, in skoznje se je svetila prva zvezda. Peter pa je stal še vedno pri plotu, dregal netopirja in se čudil ... Da, pokazal bo svetu, kaj premore majhen deček, če ima srečo. Drugi dan je šel gledat v stričevo knjigo. Netopir je bil tam res narisan, a gobček je imel zaprt. Ljudje takrat še gotovo niso vedeli, kaj ima v njem. Velikih načrtov ljudje cesto zaradi majhnih zaprek ne izvrše. Tudi Petrova misel ni takoj postala dejanje, zakaj na noben način ni dobil pripravnega papirja, kamor bi povest napisal. Prvi osnutek je napravil na tednik, kjer je bil zaplenjen kratek članek. Prav prijazno je, ko je v časopisu kaj zaplenjeno. Tedaj lahko pišeš, kar hočeš, prostora je dovolj... Peter je napisal prvi in edini stavek svoje povesti: Netopir ima zobe. Aleš, ki je hotel pri Petrovi slavi sodelovati, je menil, da je to dovolj; Blažu ni bilo jasno, kako se pišejo povesti o netopirjevih zobeh, saj še nobene ni bral, oče pa je rekel, da je vsekakor premalo. »Tisti, ki pišejo«, je razlagal Petru, »napišejo preprosto stvar z mnogimi besedami. Kdo bi jim pa sicer verjel, da so učenjaki!« Peter je obžaloval, da je vso stvar tako kratko napisal. Če je še bolj premišljeval, vendar ni mogel pristaviti drugega, kakor da je zobe pri netopirju sam videl, da sta jih opazila tudi Aleš in sosedova stara mati. Končno se je preveril, da za veliko stvar ni škoda žrtev; iztrgal je iz novega zvezka list, napisal nanj oba stavka in spravil vse skupaj v torbo, dokler ne bo poslal v »Ilustrovani Glasnik«. Živel je v lahnem razburjenju, ki je bilo podobno nemiru raziskovalcev, ko vidijo, da je cilj že čisto blizu. V četrtek je nameraval pismo dati pismonoši in dopoldne je šel v šolo. Učiteljica je govorila o živalih. Peter je dvignil roko in povedal, kaj je opazil pri netopirju. Pohvalila ga je, ne da bi se začudila, in Peter je v tistem trenutku zelo malo cenil znanje učiteljice, ki nima smisla za nova odkritja. Drugo uro pa je kazala šolarjem slike živali. Peter je najprej opazil netopirja. Odpiral je gobec in ... ali je resnica ... v njem se je svetila vrsta lepih zob. V trenutku se je zrušilo upanje na slavo, ki jo je Peter menil doseči. Ura je minila, ne da bi Peter vedel, da je v razredu. Popoldne je šel na vrt. Sinica stare matere je pela svojo kratko pesem. Bilo je, kakor bi nekdo malo napačno potegoval z lokom po struni, ki je napeta med drevjem. In stara mati je iskala svojo predpustno nemirno ptico po vejah, a Peter se ni zmenil zanju. Ti netopirjevi zobje so ga čisto potrli. Doživljal je žalost in grenkobo, kakršno doživi človek, ki spozna, da je s svojimi odkritji in mislimi prišel prepozno. »Življenje je uničeno!« je vzkliknil s Henrikom, ki je hodil po stopnicah. S počasnimi koraki in s težo v srcu je šel k zeleni torbi, vzel iz nje svojo povest in jo nesel v ogenj, ne da bi jo pogledal ... ▼