|
Nevidni prsti zle slutnje so ji stisnili srce in iz prvega užaljenega ponosa ženske sebičnosti se je zopet trgala vsa Marija in si mirno, brez hlastnih misli dejala:
— Če ima skrivnost v sebi, je gotovo takšna, da mi jo ne more in ne sme zaupati. Tedaj nimam nobene pravice segati v ta njegov, čisto njegov svet. Zvezana sem z njim z ljubeznijo, ne z njegovo skrivnostjo.
— Če ima skrivnost v sebi, je gotovo takšna, da mi jo ne more in ne sme zaupati. Tedaj nimam nobene pravice segati v ta njegov, čisto njegov svet. Zvezana sem z njim z ljubeznijo, ne z njegovo skrivnostjo. Natrgala je ob vodi nekaj vejic karminastordečih kačjih jagod, da jih bo dela v kozarec, in že je bila v dnevnih skrbeh. Kako bo Polda zmagovala, ko se bo vsak čas vrnila, kaj je z Ivanko — Moj bog, saj res, kaj vendar počne to nesrečno dekle? Njena mlač-nost, neodločnost in ves ta njen večni obup, kako> je to težko s to punco! Hotela se je že vrniti v mesto, da bi vsaj zanjo našla primeren zaslužek, pa jo je zagledala Rezika, ki je ob reki lomila suhe veje z dreves. — Marija, Marija, teci semkaj! Ivanka je šla v službo! ji je klicala zdaleč. Na mizi je pustila pismo zate. — Kam? se je čudila Marija. Tako hitro? — Komaj si ti odšla, je prišla neka velika, lepa gospa in me prosila, naj pokličem Tomazina na dvorišče. Govorila sta in šepetala, potem je šla gospa z njim na podstrešje in čez čas se je vrnila z Ivanko in jo je odpeljala, Adijo, otroci, je rekla Ivanka, in pozdravite mi Marijo! Tomazin nam je dejal, da bo zdaj Ivanka sobarica pri „Sraki" in da se ji bo dobro godilo. Marija se je zgrozila. Poznala je „Srako", bila je znana z dekleti, ki so tamkaj služile. Bolestno je pogledala v brezupno pročelje te razpokane bajte in vsa jeza se je v nji strnila na Tomazina. — To je njegovo delo! si je mislila z gotovostjo. Bog ve, kako je omrežil in zaslepil to dekle, da jo je vrgel v kremplje tisti brezvestni ženski? Hitela je domov, stekla po stopnicah na podstrešje in bušila k To-mazinu kakor živa jeza. Tomazin je čepel nad odprtim kovčegom. Naglo je zaloputnil pokrov, se pobral s tal in sedel nanj. — Kaj je z Ivanko? je planila vanj Marija. Starec je gledal v tla, da bi si vzel mir za premislek, nato pa je dejal mirno in blago: — Nisem njen oče in ne odgovarjam zanjo. Šla je k »Sraki" za sobarico in bog bodi zahval jen, da je našla kruh in streho! Čemu se razburjaš? 43 673 — Mar ne veste, kako je tam z dekleti? — Nič ne vem! je zagodel Tomazin. Krepostno dekle, kakor je Ivanka, se v vseh prilikah izogne skušnjavam. Bog je dober in jo bo čuval. Dal sem ji svoj blagoslov! — Vi in vaš blagoslov! se je raztogotila Marija. To je vaše maslo in vaši pohlepni prsti so tu kupčevali! Vi ste s svojim nesrečnim laži-bogom preslepili to revše in vaš greh je neodpustljiv. Dali bi ji rajši nekaj svojih prihrankov, če ste ji hoteli pomagati — pa ne pošiljati jo v javno hišo! Tomazin je počasi dvignil glavo, pogledal v strop in ni spremenil glasu: — Odpuščam ti, ker ne veš, kaj govoriš. Ti pa pojdi k Andrejcu, ki si mu postala priležnica, in ne vtikaj se v stvari, ki sva jih z bogom sklenila! In če ti ni prav, se pri priči poberi iz te hiše, kjer jaz zapovedujem, zakaj rečem ti, tudi tebi hočem dobro! Pojdi proč od Andrejca, ker on bo tvoja nesreča! In vedi, da z božjo pomoč jo' vse vidim in vse vem. Zdaj pa me pusti v miru, da bom zate molil. Marija je gorela od srda. Hotela mu je zakričati v obraz hudo besedo, pa jo je pretnja z Andrejcem preveč prevzela in je pobegnila v sobo nasproti. Da, na mizi je našla Ivankino pismo. Bel listek, kar tako na mizo položen: Draga Marija, je pisala Ivanka, zdaj grem v dobro službo in se ti zahvaljujem za vse dobro. Stari Tomazin je dober in sem mu hvaležna. Zbogom. Zmečkala je listek, kajti to so bile starčeve besede, ki jih je on sam narekoval; sedla je k oknu in je bila žalostna. Na večer se je vrnila Polda. Bila je še revna, slaba, bleda, zelo šibka, obraz pa ji je bil vendarle nekako zaljši. Mogoče je bela, prosojna koža zakrila gube in pege ter ji je mir, red in počitek teh tednov vrnil sen-čico njene mladosti. Topel jesenski jug je razgibal tišino okoli hiše. Ovelo listje na dvorišču se je vrtinčilo, šumelo po zraku in se zaletavalo v okno. Odtrgan žleb je škrobotal ob zidu, vrata so ječala, v kuhinji pa je bilo prijetno toplo. Polda je bila prinesla s seboj raznih dobrih reči; nekoliko mesa, kruha, sladkega peciva, žgane kave in celo nekaj drobiža. Otroci so sedeli okoli nje, ona pa je držala najmlajšo v naročju in je bila vsa zasanjana, ko jih je takole gledala. Marija je pripravljala večerjo. 674 — Danes, otroci, se bomo po gosposko najedli, se je smehljala mati. In bomo veseli! Pazi Marija, da se ti ne prežge! — Moj bog, kako ste zrasli, je govorila. Ti, France, si že kar za hlapca, pa zagorel kako! Tine, tudi ti si se potegnil; če pa tebe gledam, Rezika, se mi zdi, kakor bi sebe videla, ko sem bila tolikšna. Mala ji je zaspala v naročju. — Tebi, Marija, pa sem neskončno hvaležna, ker si jih varovala. — Ah, kaj bi, je dejala Marija. — Ne, ne, ti si jim bila dobra varuška. Nikdar ne bom pozabila. Z nočjo se je veter še bolj razpihal. Sunkovito se je zaganjal v oreh, da so veje udarjale druga ob drugo, s strehe so rožljali prepereli kosci opeke, okno se je stresalo in po ravnici je tulilo kakor tolpa volkov. — To bo jutri kostanja na tleh, je dejal Franc. Na vse zgodaj bova šla v hosto, Tine! — Tak ti pa zdaj z Andrejcem živiš? je vprašala Polda Marijo. Dober fant je, ali se bosta kmalu vzela? — Morda, se je smehljala Marija. Polda ji je hotela nagajivo požugati in dodati še kaj k vprašanju, pa si je zaradi otrok premislila. — Tudi Andrejec bo vesel, ker si se vrnila, je rekla Marija, da se izogne njeni radovednosti. — Moj bog, tudi on si je pritrgoval od ust, da si bila ti lahko v pomoč otrokom, je vzdihnila Polda hvaležno. — Saj smo ljudje in v nesreči moramo biti še bolj dobri drug z drugim, je dejala Marija. — To ni tako, jo je zavrnila Polda. Vidiš, Tomazin bi lahko, pa ni! — Saj------------je vzkliknil Franc, pa je tisti trenotek obmolčal, prebledel in se ozrl v okno. Postal je nemiren, mencal je na svojem prostoru, potem pa se je izgubil iz kuhinje, da niti opazili niso kdaj. Počasi se je plazil ob zidu do drvarnice. Nič ga ni bilo strah. Vajen vseh možnih potepov, sam nase navezan, je postal srčen in se ni bal ne noči ne tulečega vetra. Ob grmadi dračja in suhih vej, ki jih je navlekel iz hoste, je postal in zašepetal: — Stric, ali ste tu? — Pssst! se je oglasil starec tik njega. Semkaj, prav k meni se stisni! Tomazin je sedel na debeli tnali. — Te je kdo videl? ga je vprašal šepeta je. — Nihče! je dejal Franc. — Kaj si izvedel? Si pazil, kakor sem naročil? je silil vanj Tomazin. — Pa boste mož-beseda, če vam povem? je nezaupno vprašal Franc. 4 5S' 675 — Zaradi stanovanja? Vse leto vam ne bo treba plačati vinarja. Ti pa dobiš, kakor sva se dogovorila. Kučmo, suknjič in čevlje. Prave visoke škornje. Pri bogu se ti zakolnem! — Včeraj zvečer je prišel tisti mož semkaj preko brvi in oprezal okoli hiše. Čakal sem zgoraj na podstrešju, izdrl sem opeko in sem ga videl. Za obraz ne vem, ker je bila tema. Potrkal je na Andrejčevo okno, tako kakor potrka žolna na deblo. Andrejec mu je izročil velik zavoj skozi okno, oni neznanec pa je samo zašepetal — sreda — in odšel v smeri proti tovarni za klej. — Kaj misliš, da je bilo v tistem zavoju? je silil vanj Tomazin. Je bil težak? — Ne vem, morda so bile knjige. — Sreda je rekel, praviš? To je danes! — Ne vem, kaj je mislil s tem? Stric, kaj si pa vi mislite? — Jaz. Da se godi tukaj nekaj zločinskega in da je Andrejec velik lopov. To ti povem. To si pa lahko misliš, da bi te Andrejec ubil, samo če bi vedel, da poznaš ti njegovo skrivnost! Pazi se! — Andrejec ni hudoben. Kako je nam pomagal! — Saj! Taki ljudje se vedno kažejo nedolžne in dobre. Ti samo pazi! Kar sem ti obljubil, dobiš gotovo. — Ampak vi se lahko hudo motite o Andrejcu, je dejal Franc. — Vidiš ga tepca, tak hočeš za vsako ceno, da ti Andrejec prereže vrat? Jaz sem star — poznam take ptiče! Pojdi spat, jaz pa grem na četrt vina. Ampak molči ko grob! Tomazin je šel na stezo. Veter se je zaganjal vanj, on pa se je nekajkrat ozrl okoli sebe, pospešil korak in se s palico uprl proti viharju. Ura teče proti polnoči. Andrejec in Marija ležita v postelji. Burja trese okno in vrata cvilijo. Marija ne spi. Prižeta k njemu mu šepeče: — Andrejec, vsa se bojim zate.. . — Mar imaš zle slutnje? vpraša zaskrbljen Andrejec. Čemu? — Ne vem. Moj bog, jaz te tako ljubim! Ves ognjen od njene ljubezni jo tolaži s poljubi. Zunaj divja vihar. Stoče, tuli in naskakuje hišo brez oken, da se maje v svojih šibkih temeljih. Velika suha veja z oreha se je raztreščila na tleh. Marija spi. Andrejec je vstal in stoji sredi sobe. Previdno se sklanja, odpira zaboj in gleda v okno. Napeto prisluškuje. 676 Tedajci začuje odzunaj obupen krik, zalet teles drug v drugega, močan brlizg piščali in preden se Andrejec prav zave, so vrata vdrta in močna električna luč ga obsveti. Dva revolverja mu planeta pred obraz in strog mrzel glas: — Roke kvišku! Ko se Marija spne na postelji, vidi, kako dva moža oklepata roke Andrejcu. Na hodniku stoji preplašena Polda, Franca je popadla vest in ves trepeče pod odejo. In skozi vihar in temo so ju odgnali. Andrejca in Marijo. Ko so< ju na cesti ločili, je videla, da je ondi uklenjen neznanec. Andrejec je dvignil glavo in ji zaklical: — Marija, zbogom! Ljubim te. Ti si nedolžna. Tomazin je sedel pri „Sraki" in napeto opazoval kvartače pri sosednji mizi. Pred seboj je imel četrtinko> vina in nikamor se mu ni mudilo. (Konec prihodnjič.) OBZORNIK LUCIEN TESNIERE IN KRITIKE O NJEGOVI KNJIGI »OTON ŽUPANČIČ" (Konec.) V italijanski reviji »UEuropa orientate" je šele letos (zvezek V/VI, 1933) objavil svojo kritiko o Tesnierejevi knjigi dobro znani slavist in pisec zanimive knjige o Župančiču (»Ottone Župančič", Roma, 1928) Arturo Cronia. V kratkem, zelo ostrem kritičnem poročilu, ki ga ponatiskujemo v celoti, izvaja: »Zupančičeva proslava leta 1928. je imela svoj prijeten in trajen odziv tudi v kritiki in v literarni zgodovini. Ni bila to zgolj brezplodna akademija, ni bil to le izraz splošnega spoštovanja in oboževanja, ki so ga Slovenci izkazali svojemu velikemu pesniku; bila je celo močna pobuda za pisanje monografij in posameznih študij. Nenavadna in občutna vrzel, ki se je kazala v slovenski kritiki in literarni zgodovini pri Zupančičevi tako lepi pojavi, je bila naenkrat dobro in obilno izpolnjena. Njegovo delo je bilo z različnimi sintetičnimi poskusi in skrbnimi analizami dostojno prikazano. — Tesnierejeva knjiga je posnetek vseh teh spisov. Skrben, tenkovesten posnetek, toda brez izvirnosti, brez dobrega okusa in brez neposrednega uživetja v resnična umetniška dela. Strogo se drži že zastarelega sintetičnega prikazovanja in biogra-fične metode svojih prednikov ter doprinese zgolj v manj važnih in odločilnih posameznostih kakšno novo beležko, kakor na primer v biografiji sami, ki je prenapolnjena z nepotrebnimi in nevažnimi opazkami, ali v obravnavanju vplivov, kjer brez potrebe navaja nove vplivne stike, a zanemarja na drugi strani najzanimivejši in najmanj utajljivi stik z narodno pesmijo. To, kar pravi Tesniere o Župančičevem ,mladostnem lirizmu', o> njegovem ,lir,izmu bolesti in 677 polemična; njegova razpoloženost je vzlic bujni življenjski sili, ki se preliva preko vseh okoliških bregov in rase v mogočno velemesto, še vedno v jedru elegična. Praga je krasna, polna življenja, toda na njenem obrazu je neka otožnost kakor pri človeku, ki je prišel do zadnjega spoznanja. Praga se odločno bori in tako rekoč vriska v svojem tvornem razmahu, toda njena duša ni vesela. Nikdar ne more biti tako svoja, kakor so Rim ali Pariz, Berlin ali London. Navzlic odločno prevladujočemu češtvu — manjšina je tu kaj neznatna — je vendarle po svojem psihičnem karakterju mešano mesto, ki je povrh razrvano še kulturno-historično. Tragika vsega češkega naroda! Še več: nepretrgana, morda neskončna drama vse srednje Evrope, ki ne more priti iz blodnega kroga svojih nasprotij in protislovij. Velike migracije, usodna mešanja in križanja v preteklosti so iz naroda, ki ne boleha za historizmom, napravile večnega in nujnega pravdaca s preteklostjo. Kje naj se pokojno zatisne praško oko, da ne bi videlo meja svoje domovine? Nekaj ur vožnje z brzim vlakom in že si na meji: na severni, vzhodni in zahodni. Meja, to je življenjski problem srednje Evrope .... HIŠA BREZ OKEN TONE SELIŠKAR (Konec.) Sredi noči se je vračal Tomazin po travniški stezi. Nabral se ga je malce v topli sobi pri »Sraki", nerodno se je opiral ob palico in se zaganjal v veter, ki je na vso moč rohnel in zavijal preko zapuščene gmajne. Pa ni slišal ne bučanja silne sape ne čutil mraza. Le prijetna, vrtoglava samozavest ga je grabila in zaželel si je, da bi bil čimprej v svojem kraljestvu. To noč ga je vsega zajela omamna slast neomajnega gospodarja hiše brez oken, v kateri mu je dano vladati, ukazovati, milost deliti ter uživati ponižnost in vdanost svojega ljudstva. Kaj za to, če je to kraljestvo le hiša brez oken, kaj za to, če je njegovo ljudstvo le Polda s svojimi otroki! Zdaj ni več Andrejca. Odžagal je to divjo vejo, ki se je hotela razrasti v vse tajne njegovega vladanja, odrešil se je Marije, ki je obračala pogled v stvari, ki morajo ostati temne in samo zanj. Bolj ko se je bližal domu, bolj je ponehaval vihar. Noč se je zgostila, vlažen dah toplega juga se je spuščal na zemljo. Če bo popustila sapa, bo dež! je dognal starec in obračal nos po vetru. Nemarno tišči navzdol. 726 Ko je šel mimo Andrejčevega okna, ga je močno zazeblo in kar zaletel se je v vežo. Tu pa je bila še luč, Polda je še bdela. — Moj bog, ali veste, Tomazin, kaj se je zgodilo? ga je vprašala še vedno vsa zastrašena. Andrejca in Marijo so odgnali. Tomazin ni dvignil glave. Mrko je gledal predse in dejal: — Vse je v božjih rokah, Polda. Nič dobrega nisem pričakoval od Andrejca, pa tudi od Marije ne, odkar se je pohujševala z njim. Vzpel se je na stopnice in počasi, počasi tipal skozi temo. Zgoraj v sobi ga je nenadno neprijetno stresel mraz in opotekel se je na stol. Polda pa je sedla k mizi in je bila žalostna. Onkraj veže je prazno gnezdo. Neka silna, kruta roka je zagrabila vanje in zdaj je tamkaj vse tiho in črno. France pa drgeče pod odejo, se premetava, ne more zaspati. Čudna bolest ga grabi, stiska ga okoli prs in naj še tako stiska oči, zaspati ne more in ne more. Ko so ju odpeljali, je stal z materjo v veži. Neprestano vidi Andrej-čev obraz in naj se tudi z odejo pokrije čez glavo, zadaj za trepalnicami oživi njegova podoba in potem mu je, kakor da ga nekdo stiska za vrat. Vrže odejo s sebe in kamorkoli se ozira po kuhinji, povsod se vžiga njegovo obličje. Vrže se na hrbet in zastrmi v strop, pa se mu tudi tamkaj pokaže slika: najprej nejasne sence, ki se zgostijo v oči, nos, usta — da, s stropa zre nanj Andrejec in če zamiži, je še stokrat hujše. Zdi se mu, da je v tem pogledu grožnja, vse tiste Tomazinove pretnje postajajo resnične; zastoče, že čuti nož na vratu, čuti kri, ki mu polzi po koži. Ko se za hip umiri, mu leže na srce ogromna klada, ki tlači, duši, in ne more si pomagati. V njem se poraja zavest krivde. Misel, da je on sam ves v vrtincu vsega tistega, kar se je zgodilo, ga naskakuje: neznani mož, električna svetilka, vklenjene roke, praznina onkraj v sobi. Zdajci ve, da je prav za prav le on sprožil vse to grdo in da ima Andrejec vso pravico planiti semkaj in mu zadrgniti vrat. — Zaradi} nekakšnih letakov, ki jih je razpečaval med delavci? Torej ni ne tat ne razbojnik — ni nikogar ne oropal ne umoril! Tomazin pa mu ga je slikal hudobnega kakor živega hudiča. Zanj so bili vsi ti letaki nedolžni ter nejasni kakor španska vas. Dejanje, ki ga ni niti razumel niti se trudil razumeti ga. Zanj so bili le prav navaden papir, zaradi katerega ga ni mogel ter ga ni smel imenovati razbojnika in ničvredneža. Videl je mater, sedečo pri mizi, pa se je vzpel na komolec in jo vprašal: — Čemu so ga odgnali, mati? 7*7 Polda se je prestrašila nenadejanega glasu sredi noči, ki je raztresnil tišino, ozrla se je v sina, ki se ji je zdel silno spremenjen, ter mu je rekla: — Tiskal je listke za delavce, da bi pričeli stavkati. — Stavkati? — Zaradi tistih, ki so brez dela, menda, kaj jaz vem. Ne moreš spati? France je padel nazaj na blazino, zastokal in zašepetal: — Takoj bom zaspal. .. Potem Andrejec ni ubijal? je še vprašal nekako z očitkom in zijal topo v strop. — Moj bog, France, ali si nor? Kdo ti je pa to natvezel? se je zgrozila Polda. — Tomazin! je dejal France nemarno in se v istem hipu sesul v silen jok. Ni se ga mogel ubraniti. Ves čas se je premagoval, zdajci pa ga je zajela ihta in nič več ni vedel, kaj se godi z njim. Hlipal je, govoril čudne stvari, ki jih Polda sprva ni mogla razumeti, pa se je vsedla na njegovo ležišče in ga skušala pomiriti. — Kaj pa te je vendar obšlo? Saj ne bo nič hudega, kmalu se bosta vrnila. A fant se je sunkoma zravnal v postelji, njegov obraz je dobil mrke izžgane črte silnega srda, zamahnil je s pestjo v strop in zagrčal skozi stisnjene ustnice: — Čakaj, hudič stari! Potem se je naslonil na mater in se ji razodel. Ko je končal, se mu je umiril pogled, nagnil je glavo in spanec ga je zajel. Polda pa se je vsa presunjena opotekla nazaj k mizi. To odkritje reže, strašno reže v srce. Usoda onih dveh se je zdaj spela kakor železen obroč okoli dobrega v njej in bridka, nad vse bridka slutnja nekakšne nevedoma zagrešene krivde je legala vanjo, ko sta se tako, na ta žalosten način, križali usodi. Neka tretja, nepoklicana, roka, je postavila kretnice v napačno smer. Tu je France, njen lastni sin, ki je hotel materi dobro, zgoraj je starec, ki jo drži s svojimi kremplji pripeto na preperel zid te bajte, tamkaj v temnici pa sta on in ona, ki naj plačata Francetu škornje in kamižolo. . . Dva človeka, ki sta se ves čas žrtvovala za njene otroke in zanjo. Moj bog, kaj so zanjo vsi ti potiskani lističi. Ni se poglabljala v skrivnost tega papirja, v njej se je vse krivilo le od tega, da je njen France odvrl zavoro tega hudega, in kadarkoli pogleda v vezna vrata, se ji zdi, da se ji smehlja Marija, kakor bi ji hotela reči: Kaj smo vam pa storili, ljudje božji, da pošiljate biriče nad nas? 728 Vsa trudna in na smrt zagrenjena je upihnila luč in legla k Anici. Zgoraj nad njo pa je cula drsajoče starčeve stopinje. — Si ju spravil v nesrečo, prekletnik! mu je zagrozila skozi strop. Veter je potihnil. Narahlo je pričelo šumeti po odpadlem listju in droban dež je žvenkljal po šipi. . . Jutro je bilo temačno in mrko. Dež, ki je pričel rositi ponoči, je ponehal, žalostna tišina se je poveznila nad gmajno, oblaki so se pričeli grmaditi v silne kope, ki so se pozneje čez vse nebo izlili v temne, črne sklade megle. Nobena ptica ni zapela. Tišina tolikšna, da bi se človek naslonil nanjo in umrl. Zdaj pa zdaj je padel z drevesa list, se sukljal po zraku in se položil na tla kakor onemogla ptičica. Dim iz fabriških kaminov se je razprostrl nizko nad hiše in bilo je, kakor da so nevidni ribiči zgoraj za oblaki vrgli na mesto ogromne ribiške mreže. Trgale so se ob strehah hiš in razvlečene vrvi so mahadrale v ulice. Potem se je sredi jutra nenadno ulil dež. Močan, silen dež. Vsa kri-vuljasta črta reke z drevesi je za hip oživela. Ovelo listje se je v tropah vsipalo na tla, kakor bi nekdo prepodil roj velikih črnih metuljev. Debele kaplje so ga klestile z vej, listje je padalo v vodo in se gugalo na razbičani površini. Nekje so krakale vrane. Zelena ozimina je polegla pod težo moče, izorana zemlja se je mastno svetlikala v zalivajoči jo vodi. Z male vzpetine so se po stezah nabirali kalni potočki in se razlivali po polju. Opoldne je lilo v pljuskih. Na dvorišču se je natekla velika mlaka, reka je postala kalna in blatna. — To je prava povoden j! je vzdihnila Polda. Popoldne se je nebo še bolj stemnilo. Ognjeni bliski so šivali nepregledno črno plahto, bevskal je grom in treščilo je nekajkrat v bližnja drevesa. Otroci so čepeli v kuhinji pri oknu in bilo jih je strah. Kadar se je zabliskalo, so se priplazili k Poldi in niti glasno se niso upali govoriti. Franceta ni bilo. Bog ve, kam se je pobral in kje hodi? Polda pa, sama preplašena, je kar strmela v okno. Poprej je bila za trenotek v An-drejčevi sobi. Zaprla je okno in glasno zajokala, ko je na vso moč začutila praznino teh štirih sten. Pobegnila je nazaj v kuhinjo in med mrkim bobnenjem neba je venomer slišala skozi strop drsajoče Tomazinove stopinje. Zdelo se ji je, da ji stopa po glavi in da jo vedno bolj tlači v tla. Menda je starec govoril sam s seboj. Cula je zamolklo mrmranje. 729 Grmelo je in ves svod je gorel v vijoličastem ognju, se utrnil za hip in zopet zagorel, kakor bi nekdo z ogromno plamenico zamahnil od obzorja do obzorja. Močno trkanje na stropu jo je izmotalo iz potrtih misli. — Stopi, Rezika, na podstrešje, stric kliče! je dejala punci. — Strah me je! je rekla Rezika. Jaz ne grem. — Skoči pa ti, Tine, in vprašaj, kaj bi rad! Tine je šel nerad iz kuhinje. Preskočil je stopnice in stopil v Toma-zinovo čumnato. Starec, tesno zavit v kožuh, je zdaj sedel na stolu pri oknu, njegovo telo pa je trepetalo od mraza. Vse obličje mu je nekako omrtvilo, še bolj je zlezel vase, a njegov pogled je bil zameglen. Bil je ubog in reven, strt, kakor bi bil star tisoč let. Tine je stal na pragu in se ga je bal. Temačno je bilo v sobi in kadar se je nebo vžgalo1 od bliska, je bil starec kakor mrlič, ki je za trenotek stopil iz krste, da se malo posedi in se razgleda, preden poveznejo pokrov čezenj. — Bliže stopi, otrok! je dejal fantu. Bolan sem .. . Semkaj sedi, da ne bom sam! Tine se je splazil na drugi konec mize, vsak čas pripravljen, da zbeži, zakaj tu zgoraj je bilo mrzlo, pusto kakor v mrtvašnici. Dež se je ulival nenehoma, bobnelo je po strehi in slišalo se je, kakor bi nekdo s koščenimi prsti trkal na šipe. Tomazin se je zagledal v otroka in skozi otroka v dneve in leta ter je bil resnično bolan. Mrazilo ga je, v posteljo se ni upal, ker mu je naduha stiskala sapo, noge so se mu šibile, silna slabost ga je grabila in kar čez noč, ko je zaman poskušal zatisniti oči, ga je starost prelomila, stlačila v kožuh in ga vsega betežnega posadila na stol kraj okna. — Zdi se mi, da bom umrl! je dejal starec in zapičil pogled v fanta, ki je koprnel od strahu. Ampak dobro je, da si pri meni. Veš, strah me je. Fant, poglej no, ali ne stoji za mojim hrbtom bela žena s koso? Tine je zazijal v steno za starcem, lasje so se mu naježili, kajti videl je skozi grozo starčevih besed belo marogo ob zidu, morda je bila le umazana lisa na steni, videl je belo ženo, odskočil je od mize, stekel skozi vrata, se zadri na stopnicah ter na smrt zastrašen planil v kuhinjo*. — Smrt! je zastokal in se oklenil matere. Bežimo, pojdimo proč iz te hiše! Obe dekleti sta zakričali in se stisnili k materi, zgoraj na stropu pa je zopet močno potrkalo. Spet in spet. Otroci so vekali, Polda pa, vsa iz uma, ni vedela, kaj naj stori. Odprla je okno in na vso moč klicala Franceta. 730 France pa je čepel v drvarnici. Zakopal se je v suho listje ter topo gledal skozi neskončno prejo dežja in v blatne potočke, ki so hiteli na vse strani. Na vrtu je že stala široka kaluža, v njem pa je kljuvalo in strašen srd do starca se mu je vnemal v srcu. Ves je bil strt in neskončno premagan od kupčije, ki jo je bil sklenil s Tomazinom. V svoji mladostni nedolžnosti, ki ni bila nikdar vezana na solzave mehke trenotke, je vstajala črna pregrada, ki jo je hotel preskočiti, nikakor pa ne ostati na strani, na kateri je starec. Saj baš starec je bil tista pregrada. Samcati starec se mu je razpel čez srce in obstal tu kot živ mejnik, ki ga mora izdreti, polomiti, razbiti, kakorkoli uničiti. V tej pregradi ni bilo nikjer tolikšne vrzeli, da bi neopazen smuknil na prostrano polje čiste in lahke vesti — skočil venkaj v dež, zažvižgal, vzel vrv in se zagnal v hosto po suha drva. Tamkaj je bil kakor doma. Sleherni dan je hodil po prostranstvu tega neoskrunjenega sveta, se srečaval z zajci, ježi, pticami — z vsemi je bil dober in nikdar ga ni bilo strah iti mimo ljudi. Kaj so mu bili? Kaj jim je storil? Danes pa se skriva tu v listju in boji se človeških korakov. Zdi se mu, da je pripet na vrvico, ki jo drži v rokah Tomazin. Da je nečedno starčevo ščene, ki ga le-oni ščuva, da preži, cvili, laja. Da venomer teka ob pregradi, tišči v steno in nikamor ne more. Bil je žalosten in že si je mislil, da bi bilo najbolje in najlepše, tule v listju umreti. Takole mrtvega bi našli. Poprej bi si z nožem narezal žilo in s krvjo napisal slovo. In ko* je že tako videl vse, kako ga najdejo, kako so vsi presunjeni nad njegovo smrtjo, je ves ganjen in kar na jok mu gre. Tedajci pa zasliši slaboten, prestrašen materin glas. Zleze iz stelje in malomarno, brezbrižno brede po kalužah do veže. Ves je polit od dežja. Ko zagleda v kuhinji prestrašene obraze, se zdrami iz svojih mrkih misli. — Kaj pa je takšnega? vpraša presenečen. — Tomazin blede! pravi Polda. Venomer nas kliče skozi strop. Pojdi k njemu! France se srepo zarezi, pogleda v strop, otiplje v žepu nožič in gre na podstrešje. Odpre vrata in stoji na pragu. — Kaj sitnarite venomer in plašite otroke? ga vpraša srdito. Tomazin pa se ne gane. Čez čas okrene glavo. — Si prišel po škornje in kamižolo? zastoče vanj. Stopi bliže, da ne bom sam. France krčevito drži za nož v žepu in stopi k mizi. Silna togota ga tare, pa se ves strese, ko vidi tega nebogljenega starca, ki se je čez noč spremenil v bolehno, zgubano prikazen, da ni ne živ ne mrtev. 731 — Kar obdržite tisto, stric, pravi. — Saj vem! dahne Totnazin. Zdajle, ko sem bolan, vem in bog mi odpusti ta greh! — Ne bo vam ga ne! je dejal France. Vam nikoli. Starec se je stresel in široko je odpiral brezzobna usta kakor riba, ki hlipa po zraku. — Bo, je dejal čez čas odločno. K njemu se vračam. Mogočen blisk je razgnal za trenotek puščobno somračje in v tej rumenkasti svetlobi je bil starec čisto povoščenil in fantu se je zdelo, da kar pred njegovimi očmi izginja — tako neznaten in majhen je bil. Še je tiščal roko na nožu, vendar pa so prsti že popuščali, in ko je tako sedel pred starcem, ki mu je bil spodaj v drvarnici kakor pregraja čez srce, da ni mogel nikamor niti z mislijo, ga je zdaj tako silno spremenjen njegov obraz prelomil v tisti zločestni nakani, ki mu je velevala držati za nož in ga zasekati v nepredirno mejo, ki mu je preraščala voljo. Ko je gledal v to obličje, naslonjeno na zid in zraslo v sivino stene, ga je presunilo in v srcu je začutil zdajci vrzel v tej živi pregradi, neka živa nenadna radost ga je obšla, ko se je zavedal, da sedi poleg starca — in da se ga nič več ne boji. Zdaj je celo roko potegnil iz žepa — nikamor ne bo zbežal! Ta podzavestni preobrat v njegovi notranjosti pa je povzročil prav starčev obraz. Morda v tisti sekundi nebeške svetlobe, ko vidiš človeka vse bolj jasno kakor v dnevni luči. Zares je tista značilno mrka črta na obeh straneh starčevih ust nenadno izdihnila. To je bila črta, za katero se je vsekdar skril njegov smeh, da se je popačil in se skremžil v grgrajoče javkanje, kakor bi se kje zataknil. To je bila ona drzovita črta, zaradi katere so se ga ljudje izogibali. V njej je bila neka čudovita zakrknjena odločnost, ki se ni prilegala starčevi podobi obličja. Zdaj pa, ob napadu nenadne bolezni ali slabosti, je ta črta izginila. Bila je še vidna. V silnem zgrabu prstov nenadne slabosti pa je popustila krčevi-tost njegove notranje sile, ublažila se je in dobila naraven, z vsem ostalim starčevskim obrazom skladen izraz. To ni bil več Tomazin, to ni bil oni mrki, neprijazni, skrivnostni pobožnjak — ta, ki je tu sedel, je bil prav navaden betežen starec. Star, obnemogel človek, bolj mrtev ko živ. In prav gotovo je sam v sebi začutil to vidno pretvorbo svoje zle podobe. Strah ga je bilo. Nenadno je začutil, da mu je padla krinka z obraza, in z grozo je še nadalje občutil, da je nikdar več v življenju ne bo zmogel pobrati s tal. — Umrl bom, France. Veš, že čutim. Glej jo, tam zadaj stoji žena s koso, je dejal po dolgem molku. 732 — Stric, v posteljo, jaz pa pojdem po čaj! je dejal France in vesel je bil, da se ni ustrašil njegovih besed. Morda je bil radosten, ker je v njem izginilo vse tisto grdo, ki mu je potiskalo nož v roke. — Ali je ne vidiš, kako bo zdaj pa zdaj zamahnila? — Ne čenčajte, stric, neumnosti! Nikjer je ni. — Dobro poglej, fant! Čutim jo. France pa je odgrnil posteljo, nato pokleknil na tla k starčevim nogam in ga sezul. Dvignil ga je s stola, zavlekel na posteljo in zadelal z odejami. Starec se ni upiral. Smehljal se je. Ko je stal France na pragu, mu je dejal s slabotnim glasom: — Dober fant si! Tisti greh ti je bog že zdavnaj odpustil. — Kakšen greh? — V katerega sem te jaz zapeljal. France je stekel v kuhinjo po čaj. Ponoči sta se z materjo menjavala. Drugo polovico noči je ona bdela pri starcu. Jutra pa ni hotelo biti. V Poldi je bilo zdaj samo še usmiljenje do tega človeka. Čisto naravno človeško usmiljenje in trudila se je na vso moč, da bi ublažila bolniku hudo noč. Bil je miren. Le zdaj pa zdaj je spregovoril besedo, bolestno zaječal in silno hitro mislil. Gubice na čelu so se venomer spreminjale, ustnice neprestano premikale. Včasi je poprosil Poldo za kozarec vode. Boril se je. Strašno se je boril. Morda še nikoli v svojem življenju tako, kakor prav zdaj, ko je negibno ležal v postelji. Ko se je naposled le pričelo daniti, se je nenadno vzpel v postelji in prosil Poldo: — Daj, seži tamle v žep suknje! Iz globokega žepa je prinesla njena roka velik, debel pisemski ovoj. Starec je hlastno stegnil roko, podržal nekaj hipov beli ovoj med svojimi ovelimi prsti, ga položil na prša, zaječal iz dna srca in omahnil nazaj na blazino. — Vrzi tole v peč, Polda! je dahnil čez čas. Polda se je obotavljala. Velika skušnjava jo je grabila, da bi pretrgala ovoj. Da pogleda .. . — V peč! je zdajci kriknil starec na vso moč. Polda se je zgenila, odprla vratca pečice in zagnala ovoj v ogenj. 733 — Čakaj! je ukazal starec, ko je hotela vratca zapreti. Ko se je sesul plamen, ki je za hip buhnil skozi odprtino, je dejal blago in tiho: — Zdaj zapri vratca za judeževimi groši in pojdi! Ko se je čisto zdanilo in so spodaj odgrnili okno, je Polda zakričala od presenečenja in na mah zbudila vse otroke. Lezli so na okno in gledali, gledali. Vso gmajno je zalila voda. Vse naokrog sama voda, voda. Čez noč je prestopila reka bregove in se razlila po polju. Dež pa je še vedno lil v curkih in nikjer na nebu ni kazalo, da bi se razvedrilo. Voda je bila kalna in umazana. Prav do hiše je segala, zdaj pa zdaj bo dosegla prag ter se zlila po veži in kuhinji. France je šel na dvorišče in ko je prebredel vodo do kraja hiše, je videl, da je hiša od vseh strani zalita ter da voda kar vidno narašča in vse dalje poplavlja gmajno. Po globokem rečnem toku so plavala drevesa, se zatikala z vejami ob dno, se potapljala ter se spet dvigala in prepuščala derocini. Steza, ki je vodila na cesto, je bila do malega že vsa pod vodo. Na više ležeči cesti je opazil mnogo ljudi, ki so strmeli v te silne vode. Mahali so> mu z rokami in kričali, pa jih ni razumel. — Voda narašča! je dejal, ko se je vrnil v kuhinjo. Bežati bo treba! Vse to žalostno dopoldne so čepeli vsi pri oknu, le Polda je za hip skočila na podstrešje, da postreže Tomazinu. Ko je dež malce pojenjal in se je na nebu pričelo svetlikati, so se že razveselili, da bo konec te vodne strahote. Toda že čez uro se je še bolj stemnilo in na novo se je vsul dež še bolj ko prej. In voda je naraščala! Tik pred poldnevom so začuli v veži zamolklo klokotanje in spodaj skozi špranjo kuhinjskih vrat se je počasi razlila voda po vsem podu. Tedaj je šel France še enkrat pred hišo. Steza je bila zdaj že docela pod vodo in če doseže le-ta cesto, so odrezani od sveta in zaliti. Lilo je, rečni tok sredi poplave je skrivnostno in zlohotno rohnel in vse naokoli je stala umazana, kalna, blatna voda. Ko se je vrnil, je dejal: — Nič več ne smemo čakati! Do večera lahko že vsi utonemo! — Kam, za božjo voljo, so kriknili vsi hkrati. — Na cesto! Tamkaj bomo pod kako streho^ počakali, da se bo voda odtekla. Od drvarnice, do katere je brodil vodo že do kolen, je privlekel cizo, jo zapeljal tik pred vežo in ukazoval kakor star izkušen mornar: 734 — Posteljnino in obleko na voz! Gibajta, Tine, Rezika! Mati, midva pa gor po Tomazina! Ves vdan v svojo usodo je ležal Tomazin pod kopo odej in strmel v strop. — Stric, je dejal France, voda narašča. Če ostanemo do večera tu, nas lahko pogoltne. — Hitite tedaj in se rešite, je dejal starec. Mene pa pustite tu. Kam bi? — Z nami. Na vozu vas bomo peljali! je dejal odločno France. Skozi okno je udarjal šum vode, pogoltno mrmranje tega strahotnega elementa, in vsa hiša je bila polna skrivnostnega šepetanja, ki je vse navdajal s strahom. — Pojdite, stric, ne obotavljajte se! je prosila Polda. Spodaj pri nas je že vse pod vodo. Tedaj pa ga je že France dvignil, Polda zavila v odejo in tako sta ga, fant pri glavi, mati za noge, počasi nesla po stopnicah. Le zaklenjeno skrinjico je velel vzeti s seboj, kajti France je bil namenjen, da se takoj vrne s cizo po ostale stvari. Položili so ga na posteljnino, posadili kraj njega Anico, ki je držala gajbico z grlicami, zaklenili hišo in odrinili. Mati in France sta vlekla voziček, oba otroka pa potiskala. Previdno so bredli, kjer so slutili stezo. Ponekod jim je voda že segala do pasu in z veliko težavo so rinili k cilju. Silen dež jih je močil. S ceste so vpili ljudje, nekaj mož jim je bredlo na pomoč. Ko so potegnili cizo na cesto, je nekdo pogledal starcu v obraz in kriknil: — Za pogrebom ste šli. Tale tu je mrlič! Tedaj je France postavil Tomazinovo skrinjico na tla in sedel nanjo. Hiša brez oken je stala sredi vode kakor Noetova barka. Če je gledal v smer toka, se mu je zdelo, da plava in da bo' zdaj pa zdaj izginila njegovemu pogledu. Možje so položili Tomazinovo truplo kraj ceste in nekdo je šel po stražnika. Polda je pogledala to truplo, ki so mu pokrili obraz z robcem, za-drhtela in solzica ji je obvisela v očeh, potem pa jo je ženska, ki jim je ponudila streho, potegnila za seboj. — Hitro, da se pogrejete! jih je izpodbujala. France je zmetal posteljnino in ostalo na tla, se vpregel v cizo in zabredel nazaj v vodo*. — Kam pa, fante? so ga vprašali začudeni možje. — Po naše reči! je dejal in potegnil. 73* Voda ga je izpodnašala. Sredi pota se je zdrznil. Močan stranski tok se je prevalil semkaj. Tedajci je opazil, da se je konec hiše, obrnjen k reki, nagnil in da se je streha povesila. Odzad so ga zgrabile silne roke in ga potegnile na cesto. Možje so> se zbali zanj. — Nazaj, fante! so kriknili, voda narašča. Ne prideš več do hiše. Stal je tamkaj sredi vode in se zagledal v bajto. Še je videl, kako se je sesul dimnik in kako se je stena brez oken čez pol prelomila in se sesula v vodo. Huda bol ga je stisnila, in ko je bil na cesti, ni vedel, kam bi se obrnil. — Tam so tvoji! je dejal nekdo. Pogledal je še enkrat na gmajno. Prelomljeni zidovi so štrleli iz vode kakor utopljenčeve roke. Voda pa je naraščala. Stopil je na cesto ter šel k svojim. OBZORNIK PRED PUŠKINOVO STOLETNICO (Novi teksti, viri, razprave, življenjepisi.) V pičlih treh in pol leta bomo praznovali stoletnico Puškinove smrti (29. L/10. II. 1837—1937). Val spominskih objav, ki narašča že zdaj, narekuje vprašanje o vrednosti pridobljenih novih zakladov in o pomenu dneva samega. Glede slednjega bodo priznanja soglasna. Nekdanja zahteva Majakovskega, »čemu ne ustrelite Puškina z belo gardo vred?" je odšumela kakor sama meščanska vojna. Puškin je edinstven učitelj pisane množice mladih pesnikov pod sovjeti in v emigraciji. Njegova proza je slej ko prej zgled književnega jezika in uspešno kljubuje apostolom nove, pestrejše, na ljudsko skladnjo naslonjene ruščine. Edino razočaranje pomenijo ponovni ponesrečeni poskusi, približati Puškina onemu povprečnemu ruskemu bralcu, ki pozna rusko književnost samo po Tolstem in Dostojevskem, vse njune predhodnike pa šteje med staro šaro, ki utegne zanimati »zgolj profesorje". Še pariške »Nouvelles litteraires", ki so ponovno proglašale Puškina za »oporo carskega prestola", so nedavno napovedale novo izdajo »revolucijskih pesnikov vseh dob in dežel". Puškin je označen kot prvi v njih vrsti... Slovanski čitatelji, v kolikor obvladajo izvirnik, tvorijo srečno izjemo, toda za ostale izgubi Puškin v prevodu ves liričen čar ter se zdi premalo izrazit in oseben. Tudi prevodi niso vedno najboljši. F. Bodenstedt je že leta 1854. vestno ponemčil Puškinove pravljice. Kljub temu je zamenjal K. Roellinhof leta 1920. v znanem predgovoru „luko" (lok, krivuljo, zarezo ob morski obali) z »lukom" (čebulo) in prevedel stih: „U lukomorja dub zeljonyj" z „Ein Eichbaum steht am Zwiebelmeere". Zato pa premaguje rusko puškinoslovstvo vse ovire. Še revolucija bi se lahko imela v tem oziru za srečo v nesreči: samo nasilen konec zaplenjenih 736
Natrgala je ob vodi nekaj vejic karminastordečih kačjih jagod, da jih bo dela v kozarec, in že je bila v dnevnih skrbeh. Kako bo Polda zmagovala, ko se bo vsak čas vrnila, kaj je z Ivanko
— Moj bog, saj res, kaj vendar počne to nesrečno dekle? Njena mlačnost, neodločnost in ves ta njen večni obup, kako je to težko s to punco! Hotela se je že vrniti v mesto, da bi vsaj zanjo našla primeren zaslužek, pa jo je zagledala Rezika, ki je ob reki lomila suhe veje z dreves.
— Marija, Marija, teci semkaj! Ivanka je šla v službo! ji je klicala zdaleč. Na mizi je pustila pismo zate.
— Kam? se je čudila Marija. Tako hitro?
— Komaj si ti odšla, je prišla neka velika, lepa gospa in me prosila, naj pokličem Tomazina na dvorišče. Govorila sta in šepetala, potem je šla gospa z njim na podstrešje in čez čas se je vrnila z Ivanko in jo je odpeljala. Adijo, otroci, je rekla Ivanka, in pozdravite mi Marijo! Tomazin nam je dejal, da bo zdaj Ivanka sobarica pri „Sraki" in da se ji bo dobro godilo.
Marija se je zgrozila. Poznala je „Srako", bila je znana z dekleti, ki so tamkaj služile. Bolestno je pogledala v brezupno pročelje te razpokane bajte in vsa jeza se je v nji strnila na Tomazina.
— To je njegovo delo! si je mislila z gotovostjo. Bog ve, kako je omrežil in zaslepil to dekle, da jo je vrgel v kremplje tisti brezvestni ženski?
Hitela je domov, stekla po stopnicah na podstrešje in bušila k Tomazinu kakor živa jeza.
Tomazin je čepel nad odprtim kovčegom. Naglo je zaloputnil pokrov, se pobral s tal in sédel nanj.
— Kaj je z Ivanko? je planila vanj Marija. Starec je gledal v tla, da bi si vzel mir za premislek, nato pa je dejal mirno in blago:
— Nisem njen oče in ne odgovarjam zanjo. Šla je k »Sraki« za sobarico in bog bodi zahvaljen, da je našla kruh in streho! Čemu se razburjaš?
— Mar ne veste, kako je tam z dekleti?
— Nič ne vem! je zagodel Tomazin. Krepostno dekle, kakor je Ivanka, se v vseh prilikah izogne skušnjavam. Bog je dober in jo bo čuval. Dal sem ji svoj blagoslov!
— Vi in vaš blagoslov! se je raztogotila Marija. To je vaše maslo in vaši pohlepni prsti so tu kupčevali! Vi ste s svojim nesrečnim laži-bogom preslepili to revše in vaš greh je neodpustljiv. Dali bi ji rajši nekaj svojih prihrankov, če ste ji hoteli pomagati — pa ne pošiljati jo v javno hišo!
Tomazin je počasi dvignil glavo, pogledal v strop in ni spremenil glasu:
— Odpuščam ti, ker ne veš, kaj govoriš. Ti pa pojdi k Andrejcu, ki si mu postala priležnica, in ne vtikaj se v stvari, ki sva jih z bogom sklenila! In če ti ni prav, se pri priči poberi iz te hiše, kjer jaz zapovedujem, zakaj rečem ti, tudi tebi hočem dobro! Pojdi proč od Andrejca, ker on bo tvoja nesreča! In vedi, da z božjo pomočjo vse vidim in vse vem. Zdaj pa me pusti v miru, da bom zate molil.
Marija je gorela od srda. Hotela mu je zakričati v obraz hudo besedo, pa jo je pretnja z Andrejcem preveč prevzela in je pobegnila v sobo nasproti. Dà, na mizi je našla Ivankino pismo. Bel listek, kar tako na mizo položen: Draga Marija, je pisala Ivanka, zdaj grem v dobro službo in se ti zahvaljujem za vse dobro. Stari Tomazin je dober in sem mu hvaležna. Zbogom.
Zmečkala je listek, kajti to so bile starčeve besede, ki jih je on sam narekoval; sedla je k oknu in je bila žalostna.
<center>*</center>
Na večer se je vrnila Polda. Bila je še revna, slaba, bleda, zelo šibka, obraz pa ji je bil vendarle nekako zaljši. Mogoče je bela, prosojna koža zakrila gube in pege ter ji je mir, red in počitek teh tednov vrnil senčico njene mladosti.
Topel jesenski jug je razgibal tišino okoli hiše. Ovelo listje na dvorišču se je vrtinčilo, šumelo po zraku in se zaletavalo v okno. Odtrgan žleb je škrobotal ob zidu, vrata so ječala, v kuhinji pa je bilo prijetno toplo. Polda je bila prinesla s seboj raznih dobrih reči; nekoliko mesa, kruha, sladkega peciva, žgane kave in celo nekaj drobiža.
Otroci so sedeli okoli nje, ona pa je držala najmlajšo v naročju in je bila vsa zasanjana, ko jih je takole gledala.
Marija je pripravljala večerjo.
— Danes, otroci, se bomo po gosposko najedli, se je smehljala mati. In bomo veseli! Pazi Marija, da se ti ne prežge!
— Moj bog, kako ste zrasli, je govorila. Ti, France, si že kar za hlapca, pa zagorel kako! Tine, tudi ti si se potegnil; če pa tebe gledam, Rezika, se mi zdi, kakor bi sebe videla, ko sem bila tolikšna. Mala ji je zaspala v naročju.
— Tebi, Marija, pa sem neskončno hvaležna, ker si jih varovala.
— Ah, kaj bi, je dejala Marija.
— Ne, ne, ti si jim bila dobra varuška. Nikdar ne bom pozabila.
Z nočjo se je veter še bolj razpihal. Sunkovito se je zaganjal v oreh, da so veje udarjale druga ob drugo, s strehe so rožljali prepereli kosci opeke, okno se je stresalo in po ravnici je tulilo kakor tolpa volkov.
— To bo jutri kostanja na tleh, je dejal Franc. Na vse zgodaj bova šla v hosto, Tine!
— Tak ti pa zdaj z Andrejcem živiš? je vprašala Polda Marijo. Dober fant je, ali se bosta kmalu vzela?
— Morda, se je smehljala Marija.
Polda ji je hotela nagajivo požugati in dodati še kaj k vprašanju, pa si je zaradi otrok premislila.
— Tudi Andrejec bo vesel, ker si se vrnila, je rekla Marija, da se izogne njeni radovednosti.
— Moj bog, tudi on si je pritrgoval od ust, da si bila ti lahko v pomoč otrokom, je vzdihnila Polda hvaležno.
— Saj smo ljudje in v nesreči moramo biti še bolj dobri drug z drugim, je dejala Marija.
— To ni tako, jo je zavrnila Polda. Vidiš, Tomazin bi lahko, pa ni!
— Saj ------------ je vzkliknil Franc, pa je tisti trenotek obmolčal, prebledel in se ozrl v okno.
Postal je nemiren, mencal je na svojem prostoru, potem pa se je izgubil iz kuhinje, da niti opazili niso kdaj.
Počasi se je plazil ob zidu do drvarnice. Nič ga ni bilo strah. Vajen vseh možnih potepov, sam nase navezan, je postal srčen in se ni bal ne noči ne tulečega vetra. Ob grmadi dračja in suhih vej, ki jih je navlekel iz hoste, je postal in zašepetal:
— Stric, ali ste tu?
— Pssst! se je oglasil starec tik njega. Semkaj, prav k meni se stisni! Tomazin je sedél na debeli tnali.
— Te je kdo videl? ga je vprašal šepeta je.
— Nihče! je dejal Franc.
— Kaj si izvedel? Si pazil, kakor sem naročil? je silil vanj Tomazin.
— Pa boste mož-beseda, če vam povem? je nezaupno vprašal Franc.
— Zaradi stanovanja? Vse leto vam ne bo treba plačati vinarja. Ti pa dobiš, kakor sva se dogovorila. Kučmo, suknjič in čevlje. Prave visoke škornje. Pri bogu se ti zakolnem!
— Včeraj zvečer je prišel tisti mož semkaj preko brvi in oprezal okoli hiše. Čakal sem zgoraj na podstrešju, izdrl sem opeko in sem ga videl. Za obraz ne vem, ker je bila tema. Potrkal je na Andrejčevo okno, tako kakor potrka žolna na deblo. Andrejec mu je izročil velik zavoj skozi okno, oni neznanec pa je samo zašepetal — sreda — in odšel v smeri proti tovarni za klej.
— Kaj misliš, da je bilo v tistem zavoju? je silil vanj Tomazin. Je bil težak?
— Ne vem, morda so bile knjige.
— Sreda je rekel, praviš? To je danes!
— Ne vem, kaj je mislil s tem? Stric, kaj si pa vi mislite?
— Jaz. Da se godi tukaj nekaj zločinskega in da je Andrejec velik lopov. To ti povem. To si pa lahko misliš, da bi te Andrejec ubil, samo če bi vedel, da poznaš ti njegovo skrivnost! Pazi se!
— Andrejec ni hudoben. Kako je nam pomagal!
— Saj! Taki ljudje se vedno kažejo nedolžne in dobre. Ti samo pazi! Kar sem ti obljubil, dobiš gotovo.
— Ampak vi se lahko hudo motite o Andrejcu, je dejal Franc.
— Vidiš ga tepca, tak hočeš za vsako ceno, da ti Andrejec prereže vrat? Jaz sem star — poznam take ptiče! Pojdi spat, jaz pa grem na četrt vina. Ampak molči ko grob!
Tomazin je šel na stezo. Veter se je zaganjal vanj, on pa se je nekajkrat ozrl okoli sebe, pospešil korak in se s palico uprl proti viharju.
<center>*</center>
Ura teče proti polnoči. Andrejec in Marija ležita v postelji. Burja trese okno in vrata cvilijo. Marija ne spi. Prižeta k njemu mu šepeče:
— Andrejec, vsa se bojim zate ...
— Mar imaš zle slutnje? vpraša zaskrbljen Andrejec. Čemu?
— Ne vem. Moj bog, jaz te tako ljubim!
Ves ognjen od njene ljubezni jo tolaži s poljubi.
Zunaj divja vihar. Stoče, tuli in naskakuje hišo brez oken, da se maje v svojih šibkih temeljih.
Velika suha veja z oreha se je raztreščila na tleh.
Marija spi.
Andrejec je vstal in stoji sredi sobe. Previdno se sklanja, odpira zaboj in gleda v okno. Napeto prisluškuje.
Tedajci začuje odzunaj obupen krik, zalet teles drug v drugega, močan brlizg piščali in preden se Andrejec prav zave, so vrata vdrta in močna električna luč ga obsveti. Dva revolverja mu planeta pred obraz in strog mrzel glas:
— Roke kvišku!
Ko se Marija spne na postelji, vidi, kako dva moža oklepata roke Andrejcu.
Na hodniku stoji preplašena Polda, Franca je popadla vest in ves trepeče pod odejo.
In skozi vihar in temo so ju odgnali. Andrejca in Marijo.
Ko so ju na cesti ločili, je videla, da je ondi uklenjen neznanec. Andrejec je dvignil glavo in ji zaklical:
— Marija, zbogom! Ljubim te. Ti si nedolžna.
Tomazin je sedel pri „Sraki" in napeto opazoval kvartače pri sosednji mizi. Pred seboj je imel četrtinko vina in nikamor se mu ni mudilo.
Sredi noči se je vračal Tomazin po travniški stezi. Nabral se ga je malce v topli sobi pri „Sraki", nerodno se je opiral ob palico in se zaganjal v veter, ki je na vso moč rohnel in zavijal preko zapuščene gmajne. Pa ni slišal ne bučanja silne sape ne čutil mraza. Le prijetna, vrtoglava samozavest ga je grabila in zaželel si je, da bi bil čimprej v svojem kraljestvu. To noč ga je vsega zajela omamna slast neomajnega gospodarja hiše brez oken, v kateri mu je dano vladati, ukazovati, milost deliti ter uživati ponižnost in vdanost svojega ljudstva. Kaj za to, če je to kraljestvo le hiša brez oken, kaj za to, če je njegovo ljudstvo le Polda s svojimi otroki! Zdaj ni več Andrejca. Odžagal je to divjo vejo, ki se je hotela razrasti v vse tajne njegovega vladanja, odrešil se je Marije, ki je obračala pogled v stvari, ki morajo ostati temne in samo zanj. Bolj ko se je bližal domu, bolj je ponehaval vihar. Noč se je zgostila, vlažen dah toplega juga se je spuščal na zemljo. Če bo popustila sapa, bo dež! je dognal starec in obračal nos po vetru. Nemarno tišči navzdol. 726 Ko je šel mimo Andrejčevega okna, ga je močno zazeblo in kar zaletel se je v vežo. Tu pa je bila še luč, Polda je še bdela. — Moj bog, ali veste, Tomazin, kaj se je zgodilo? ga je vprašala še vedno vsa zastrašena. Andrejca in Marijo so odgnali. Tomazin ni dvignil glave. Mrko je gledal predse in dejal: — Vse je v božjih rokah, Polda. Nič dobrega nisem pričakoval od Andrejca, pa tudi od Marije ne, odkar se je pohujševala z njim. Vzpel se je na stopnice in počasi, počasi tipal skozi temo. Zgoraj v sobi ga je nenadno neprijetno stresel mraz in opotekel se je na stol. Polda pa je sedla k mizi in je bila žalostna. Onkraj veže je prazno gnezdo. Neka silna, kruta roka je zagrabila vanje in zdaj je tamkaj vse tiho in črno. France pa drgeče pod odejo, se premetava, ne more zaspati. Čudna bolest ga grabi, stiska ga okoli prs in naj še tako stiska oči, zaspati ne more in ne more. Ko so ju odpeljali, je stal z materjo v veži. Neprestano vidi Andrej-čev obraz in naj se tudi z odejo pokrije čez glavo, zadaj za trepalnicami oživi njegova podoba in potem mu je, kakor da ga nekdo stiska za vrat. Vrže odejo s sebe in kamorkoli se ozira po kuhinji, povsod se vžiga njegovo obličje. Vrže se na hrbet in zastrmi v strop, pa se mu tudi tamkaj pokaže slika: najprej nejasne sence, ki se zgostijo v oči, nos, usta — da, s stropa zre nanj Andrejec in če zamiži, je še stokrat hujše. Zdi se mu, da je v tem pogledu grožnja, vse tiste Tomazinove pretnje postajajo resnične; zastoče, že čuti nož na vratu, čuti kri, ki mu polzi po koži. Ko se za hip umiri, mu leže na srce ogromna klada, ki tlači, duši, in ne more si pomagati. V njem se poraja zavest krivde. Misel, da je on sam ves v vrtincu vsega tistega, kar se je zgodilo, ga naskakuje: neznani mož, električna svetilka, vklenjene roke, praznina onkraj v sobi. Zdajci ve, da je prav za prav le on sprožil vse to grdo in da ima Andrejec vso pravico planiti semkaj in mu zadrgniti vrat. — Zaradi} nekakšnih letakov, ki jih je razpečaval med delavci? Torej ni ne tat ne razbojnik — ni nikogar ne oropal ne umoril! Tomazin pa mu ga je slikal hudobnega kakor živega hudiča. Zanj so bili vsi ti letaki nedolžni ter nejasni kakor španska vas. Dejanje, ki ga ni niti razumel niti se trudil razumeti ga. Zanj so bili le prav navaden papir, zaradi katerega ga ni mogel ter ga ni smel imenovati razbojnika in ničvredneža. Videl je mater, sedečo pri mizi, pa se je vzpel na komolec in jo vprašal: — Čemu so ga odgnali, mati? 7*7 Polda se je prestrašila nenadejanega glasu sredi noči, ki je raztresnil tišino, ozrla se je v sina, ki se ji je zdel silno spremenjen, ter mu je rekla: — Tiskal je listke za delavce, da bi pričeli stavkati. — Stavkati? — Zaradi tistih, ki so brez dela, menda, kaj jaz vem. Ne moreš spati? France je padel nazaj na blazino, zastokal in zašepetal: — Takoj bom zaspal. .. Potem Andrejec ni ubijal? je še vprašal nekako z očitkom in zijal topo v strop. — Moj bog, France, ali si nor? Kdo ti je pa to natvezel? se je zgrozila Polda. — Tomazin! je dejal France nemarno in se v istem hipu sesul v silen jok. Ni se ga mogel ubraniti. Ves čas se je premagoval, zdajci pa ga je zajela ihta in nič več ni vedel, kaj se godi z njim. Hlipal je, govoril čudne stvari, ki jih Polda sprva ni mogla razumeti, pa se je vsedla na njegovo ležišče in ga skušala pomiriti. — Kaj pa te je vendar obšlo? Saj ne bo nič hudega, kmalu se bosta vrnila. A fant se je sunkoma zravnal v postelji, njegov obraz je dobil mrke izžgane črte silnega srda, zamahnil je s pestjo v strop in zagrčal skozi stisnjene ustnice: — Čakaj, hudič stari! Potem se je naslonil na mater in se ji razodel. Ko je končal, se mu je umiril pogled, nagnil je glavo in spanec ga je zajel. Polda pa se je vsa presunjena opotekla nazaj k mizi. To odkritje reže, strašno reže v srce. Usoda onih dveh se je zdaj spela kakor železen obroč okoli dobrega v njej in bridka, nad vse bridka slutnja nekakšne nevedoma zagrešene krivde je legala vanjo, ko sta se tako, na ta žalosten način, križali usodi. Neka tretja, nepoklicana, roka, je postavila kretnice v napačno smer. Tu je France, njen lastni sin, ki je hotel materi dobro, zgoraj je starec, ki jo drži s svojimi kremplji pripeto na preperel zid te bajte, tamkaj v temnici pa sta on in ona, ki naj plačata Francetu škornje in kamižolo. . . Dva človeka, ki sta se ves čas žrtvovala za njene otroke in zanjo. Moj bog, kaj so zanjo vsi ti potiskani lističi. Ni se poglabljala v skrivnost tega papirja, v njej se je vse krivilo le od tega, da je njen France odvrl zavoro tega hudega, in kadarkoli pogleda v vezna vrata, se ji zdi, da se ji smehlja Marija, kakor bi ji hotela reči: Kaj smo vam pa storili, ljudje božji, da pošiljate biriče nad nas? 728 Vsa trudna in na smrt zagrenjena je upihnila luč in legla k Anici. Zgoraj nad njo pa je cula drsajoče starčeve stopinje. — Si ju spravil v nesrečo, prekletnik! mu je zagrozila skozi strop. Veter je potihnil. Narahlo je pričelo šumeti po odpadlem listju in droban dež je žvenkljal po šipi. . . Jutro je bilo temačno in mrko. Dež, ki je pričel rositi ponoči, je ponehal, žalostna tišina se je poveznila nad gmajno, oblaki so se pričeli grmaditi v silne kope, ki so se pozneje čez vse nebo izlili v temne, črne sklade megle. Nobena ptica ni zapela. Tišina tolikšna, da bi se človek naslonil nanjo in umrl. Zdaj pa zdaj je padel z drevesa list, se sukljal po zraku in se položil na tla kakor onemogla ptičica. Dim iz fabriških kaminov se je razprostrl nizko nad hiše in bilo je, kakor da so nevidni ribiči zgoraj za oblaki vrgli na mesto ogromne ribiške mreže. Trgale so se ob strehah hiš in razvlečene vrvi so mahadrale v ulice. Potem se je sredi jutra nenadno ulil dež. Močan, silen dež. Vsa kri-vuljasta črta reke z drevesi je za hip oživela. Ovelo listje se je v tropah vsipalo na tla, kakor bi nekdo prepodil roj velikih črnih metuljev. Debele kaplje so ga klestile z vej, listje je padalo v vodo in se gugalo na razbičani površini. Nekje so krakale vrane. Zelena ozimina je polegla pod težo moče, izorana zemlja se je mastno svetlikala v zalivajoči jo vodi. Z male vzpetine so se po stezah nabirali kalni potočki in se razlivali po polju. Opoldne je lilo v pljuskih. Na dvorišču se je natekla velika mlaka, reka je postala kalna in blatna. — To je prava povoden j! je vzdihnila Polda. Popoldne se je nebo še bolj stemnilo. Ognjeni bliski so šivali nepregledno črno plahto, bevskal je grom in treščilo je nekajkrat v bližnja drevesa. Otroci so čepeli v kuhinji pri oknu in bilo jih je strah. Kadar se je zabliskalo, so se priplazili k Poldi in niti glasno se niso upali govoriti. Franceta ni bilo. Bog ve, kam se je pobral in kje hodi? Polda pa, sama preplašena, je kar strmela v okno. Poprej je bila za trenotek v An-drejčevi sobi. Zaprla je okno in glasno zajokala, ko je na vso moč začutila praznino teh štirih sten. Pobegnila je nazaj v kuhinjo in med mrkim bobnenjem neba je venomer slišala skozi strop drsajoče Tomazinove stopinje. Zdelo se ji je, da ji stopa po glavi in da jo vedno bolj tlači v tla. Menda je starec govoril sam s seboj. Cula je zamolklo mrmranje. 729 Grmelo je in ves svod je gorel v vijoličastem ognju, se utrnil za hip in zopet zagorel, kakor bi nekdo z ogromno plamenico zamahnil od obzorja do obzorja. Močno trkanje na stropu jo je izmotalo iz potrtih misli. — Stopi, Rezika, na podstrešje, stric kliče! je dejala punci. — Strah me je! je rekla Rezika. Jaz ne grem. — Skoči pa ti, Tine, in vprašaj, kaj bi rad! Tine je šel nerad iz kuhinje. Preskočil je stopnice in stopil v Toma-zinovo čumnato. Starec, tesno zavit v kožuh, je zdaj sedel na stolu pri oknu, njegovo telo pa je trepetalo od mraza. Vse obličje mu je nekako omrtvilo, še bolj je zlezel vase, a njegov pogled je bil zameglen. Bil je ubog in reven, strt, kakor bi bil star tisoč let. Tine je stal na pragu in se ga je bal. Temačno je bilo v sobi in kadar se je nebo vžgalo1 od bliska, je bil starec kakor mrlič, ki je za trenotek stopil iz krste, da se malo posedi in se razgleda, preden poveznejo pokrov čezenj. — Bliže stopi, otrok! je dejal fantu. Bolan sem .. . Semkaj sedi, da ne bom sam! Tine se je splazil na drugi konec mize, vsak čas pripravljen, da zbeži, zakaj tu zgoraj je bilo mrzlo, pusto kakor v mrtvašnici. Dež se je ulival nenehoma, bobnelo je po strehi in slišalo se je, kakor bi nekdo s koščenimi prsti trkal na šipe. Tomazin se je zagledal v otroka in skozi otroka v dneve in leta ter je bil resnično bolan. Mrazilo ga je, v posteljo se ni upal, ker mu je naduha stiskala sapo, noge so se mu šibile, silna slabost ga je grabila in kar čez noč, ko je zaman poskušal zatisniti oči, ga je starost prelomila, stlačila v kožuh in ga vsega betežnega posadila na stol kraj okna. — Zdi se mi, da bom umrl! je dejal starec in zapičil pogled v fanta, ki je koprnel od strahu. Ampak dobro je, da si pri meni. Veš, strah me je. Fant, poglej no, ali ne stoji za mojim hrbtom bela žena s koso? Tine je zazijal v steno za starcem, lasje so se mu naježili, kajti videl je skozi grozo starčevih besed belo marogo ob zidu, morda je bila le umazana lisa na steni, videl je belo ženo, odskočil je od mize, stekel skozi vrata, se zadri na stopnicah ter na smrt zastrašen planil v kuhinjo*. — Smrt! je zastokal in se oklenil matere. Bežimo, pojdimo proč iz te hiše! Obe dekleti sta zakričali in se stisnili k materi, zgoraj na stropu pa je zopet močno potrkalo. Spet in spet. Otroci so vekali, Polda pa, vsa iz uma, ni vedela, kaj naj stori. Odprla je okno in na vso moč klicala Franceta. 730 France pa je čepel v drvarnici. Zakopal se je v suho listje ter topo gledal skozi neskončno prejo dežja in v blatne potočke, ki so hiteli na vse strani. Na vrtu je že stala široka kaluža, v njem pa je kljuvalo in strašen srd do starca se mu je vnemal v srcu. Ves je bil strt in neskončno premagan od kupčije, ki jo je bil sklenil s Tomazinom. V svoji mladostni nedolžnosti, ki ni bila nikdar vezana na solzave mehke trenotke, je vstajala črna pregrada, ki jo je hotel preskočiti, nikakor pa ne ostati na strani, na kateri je starec. Saj baš starec je bil tista pregrada. Samcati starec se mu je razpel čez srce in obstal tu kot živ mejnik, ki ga mora izdreti, polomiti, razbiti, kakorkoli uničiti. V tej pregradi ni bilo nikjer tolikšne vrzeli, da bi neopazen smuknil na prostrano polje čiste in lahke vesti — skočil venkaj v dež, zažvižgal, vzel vrv in se zagnal v hosto po suha drva. Tamkaj je bil kakor doma. Sleherni dan je hodil po prostranstvu tega neoskrunjenega sveta, se srečaval z zajci, ježi, pticami — z vsemi je bil dober in nikdar ga ni bilo strah iti mimo ljudi. Kaj so mu bili? Kaj jim je storil? Danes pa se skriva tu v listju in boji se človeških korakov. Zdi se mu, da je pripet na vrvico, ki jo drži v rokah Tomazin. Da je nečedno starčevo ščene, ki ga le-oni ščuva, da preži, cvili, laja. Da venomer teka ob pregradi, tišči v steno in nikamor ne more. Bil je žalosten in že si je mislil, da bi bilo najbolje in najlepše, tule v listju umreti. Takole mrtvega bi našli. Poprej bi si z nožem narezal žilo in s krvjo napisal slovo. In ko* je že tako videl vse, kako ga najdejo, kako so vsi presunjeni nad njegovo smrtjo, je ves ganjen in kar na jok mu gre. Tedajci pa zasliši slaboten, prestrašen materin glas. Zleze iz stelje in malomarno, brezbrižno brede po kalužah do veže. Ves je polit od dežja. Ko zagleda v kuhinji prestrašene obraze, se zdrami iz svojih mrkih misli. — Kaj pa je takšnega? vpraša presenečen. — Tomazin blede! pravi Polda. Venomer nas kliče skozi strop. Pojdi k njemu! France se srepo zarezi, pogleda v strop, otiplje v žepu nožič in gre na podstrešje. Odpre vrata in stoji na pragu. — Kaj sitnarite venomer in plašite otroke? ga vpraša srdito. Tomazin pa se ne gane. Čez čas okrene glavo. — Si prišel po škornje in kamižolo? zastoče vanj. Stopi bliže, da ne bom sam. France krčevito drži za nož v žepu in stopi k mizi. Silna togota ga tare, pa se ves strese, ko vidi tega nebogljenega starca, ki se je čez noč spremenil v bolehno, zgubano prikazen, da ni ne živ ne mrtev. 731 — Kar obdržite tisto, stric, pravi. — Saj vem! dahne Totnazin. Zdajle, ko sem bolan, vem in bog mi odpusti ta greh! — Ne bo vam ga ne! je dejal France. Vam nikoli. Starec se je stresel in široko je odpiral brezzobna usta kakor riba, ki hlipa po zraku. — Bo, je dejal čez čas odločno. K njemu se vračam. Mogočen blisk je razgnal za trenotek puščobno somračje in v tej rumenkasti svetlobi je bil starec čisto povoščenil in fantu se je zdelo, da kar pred njegovimi očmi izginja — tako neznaten in majhen je bil. Še je tiščal roko na nožu, vendar pa so prsti že popuščali, in ko je tako sedel pred starcem, ki mu je bil spodaj v drvarnici kakor pregraja čez srce, da ni mogel nikamor niti z mislijo, ga je zdaj tako silno spremenjen njegov obraz prelomil v tisti zločestni nakani, ki mu je velevala držati za nož in ga zasekati v nepredirno mejo, ki mu je preraščala voljo. Ko je gledal v to obličje, naslonjeno na zid in zraslo v sivino stene, ga je presunilo in v srcu je začutil zdajci vrzel v tej živi pregradi, neka živa nenadna radost ga je obšla, ko se je zavedal, da sedi poleg starca — in da se ga nič več ne boji. Zdaj je celo roko potegnil iz žepa — nikamor ne bo zbežal! Ta podzavestni preobrat v njegovi notranjosti pa je povzročil prav starčev obraz. Morda v tisti sekundi nebeške svetlobe, ko vidiš človeka vse bolj jasno kakor v dnevni luči. Zares je tista značilno mrka črta na obeh straneh starčevih ust nenadno izdihnila. To je bila črta, za katero se je vsekdar skril njegov smeh, da se je popačil in se skremžil v grgrajoče javkanje, kakor bi se kje zataknil. To je bila ona drzovita črta, zaradi katere so se ga ljudje izogibali. V njej je bila neka čudovita zakrknjena odločnost, ki se ni prilegala starčevi podobi obličja. Zdaj pa, ob napadu nenadne bolezni ali slabosti, je ta črta izginila. Bila je še vidna. V silnem zgrabu prstov nenadne slabosti pa je popustila krčevi-tost njegove notranje sile, ublažila se je in dobila naraven, z vsem ostalim starčevskim obrazom skladen izraz. To ni bil več Tomazin, to ni bil oni mrki, neprijazni, skrivnostni pobožnjak — ta, ki je tu sedel, je bil prav navaden betežen starec. Star, obnemogel človek, bolj mrtev ko živ. In prav gotovo je sam v sebi začutil to vidno pretvorbo svoje zle podobe. Strah ga je bilo. Nenadno je začutil, da mu je padla krinka z obraza, in z grozo je še nadalje občutil, da je nikdar več v življenju ne bo zmogel pobrati s tal. — Umrl bom, France. Veš, že čutim. Glej jo, tam zadaj stoji žena s koso, je dejal po dolgem molku. 732 — Stric, v posteljo, jaz pa pojdem po čaj! je dejal France in vesel je bil, da se ni ustrašil njegovih besed. Morda je bil radosten, ker je v njem izginilo vse tisto grdo, ki mu je potiskalo nož v roke. — Ali je ne vidiš, kako bo zdaj pa zdaj zamahnila? — Ne čenčajte, stric, neumnosti! Nikjer je ni. — Dobro poglej, fant! Čutim jo. France pa je odgrnil posteljo, nato pokleknil na tla k starčevim nogam in ga sezul. Dvignil ga je s stola, zavlekel na posteljo in zadelal z odejami. Starec se ni upiral. Smehljal se je. Ko je stal France na pragu, mu je dejal s slabotnim glasom: — Dober fant si! Tisti greh ti je bog že zdavnaj odpustil. — Kakšen greh? — V katerega sem te jaz zapeljal. France je stekel v kuhinjo po čaj. Ponoči sta se z materjo menjavala. Drugo polovico noči je ona bdela pri starcu. Jutra pa ni hotelo biti. V Poldi je bilo zdaj samo še usmiljenje do tega človeka. Čisto naravno človeško usmiljenje in trudila se je na vso moč, da bi ublažila bolniku hudo noč. Bil je miren. Le zdaj pa zdaj je spregovoril besedo, bolestno zaječal in silno hitro mislil. Gubice na čelu so se venomer spreminjale, ustnice neprestano premikale. Včasi je poprosil Poldo za kozarec vode. Boril se je. Strašno se je boril. Morda še nikoli v svojem življenju tako, kakor prav zdaj, ko je negibno ležal v postelji. Ko se je naposled le pričelo daniti, se je nenadno vzpel v postelji in prosil Poldo: — Daj, seži tamle v žep suknje! Iz globokega žepa je prinesla njena roka velik, debel pisemski ovoj. Starec je hlastno stegnil roko, podržal nekaj hipov beli ovoj med svojimi ovelimi prsti, ga položil na prša, zaječal iz dna srca in omahnil nazaj na blazino. — Vrzi tole v peč, Polda! je dahnil čez čas. Polda se je obotavljala. Velika skušnjava jo je grabila, da bi pretrgala ovoj. Da pogleda .. . — V peč! je zdajci kriknil starec na vso moč. Polda se je zgenila, odprla vratca pečice in zagnala ovoj v ogenj. 733 — Čakaj! je ukazal starec, ko je hotela vratca zapreti. Ko se je sesul plamen, ki je za hip buhnil skozi odprtino, je dejal blago in tiho: — Zdaj zapri vratca za judeževimi groši in pojdi! Ko se je čisto zdanilo in so spodaj odgrnili okno, je Polda zakričala od presenečenja in na mah zbudila vse otroke. Lezli so na okno in gledali, gledali. Vso gmajno je zalila voda. Vse naokrog sama voda, voda. Čez noč je prestopila reka bregove in se razlila po polju. Dež pa je še vedno lil v curkih in nikjer na nebu ni kazalo, da bi se razvedrilo. Voda je bila kalna in umazana. Prav do hiše je segala, zdaj pa zdaj bo dosegla prag ter se zlila po veži in kuhinji. France je šel na dvorišče in ko je prebredel vodo do kraja hiše, je videl, da je hiša od vseh strani zalita ter da voda kar vidno narašča in vse dalje poplavlja gmajno. Po globokem rečnem toku so plavala drevesa, se zatikala z vejami ob dno, se potapljala ter se spet dvigala in prepuščala derocini. Steza, ki je vodila na cesto, je bila do malega že vsa pod vodo. Na više ležeči cesti je opazil mnogo ljudi, ki so strmeli v te silne vode. Mahali so> mu z rokami in kričali, pa jih ni razumel. — Voda narašča! je dejal, ko se je vrnil v kuhinjo. Bežati bo treba! Vse to žalostno dopoldne so čepeli vsi pri oknu, le Polda je za hip skočila na podstrešje, da postreže Tomazinu. Ko je dež malce pojenjal in se je na nebu pričelo svetlikati, so se že razveselili, da bo konec te vodne strahote. Toda že čez uro se je še bolj stemnilo in na novo se je vsul dež še bolj ko prej. In voda je naraščala! Tik pred poldnevom so začuli v veži zamolklo klokotanje in spodaj skozi špranjo kuhinjskih vrat se je počasi razlila voda po vsem podu. Tedaj je šel France še enkrat pred hišo. Steza je bila zdaj že docela pod vodo in če doseže le-ta cesto, so odrezani od sveta in zaliti. Lilo je, rečni tok sredi poplave je skrivnostno in zlohotno rohnel in vse naokoli je stala umazana, kalna, blatna voda. Ko se je vrnil, je dejal: — Nič več ne smemo čakati! Do večera lahko že vsi utonemo! — Kam, za božjo voljo, so kriknili vsi hkrati. — Na cesto! Tamkaj bomo pod kako streho^ počakali, da se bo voda odtekla. Od drvarnice, do katere je brodil vodo že do kolen, je privlekel cizo, jo zapeljal tik pred vežo in ukazoval kakor star izkušen mornar: 734 — Posteljnino in obleko na voz! Gibajta, Tine, Rezika! Mati, midva pa gor po Tomazina! Ves vdan v svojo usodo je ležal Tomazin pod kopo odej in strmel v strop. — Stric, je dejal France, voda narašča. Če ostanemo do večera tu, nas lahko pogoltne. — Hitite tedaj in se rešite, je dejal starec. Mene pa pustite tu. Kam bi? — Z nami. Na vozu vas bomo peljali! je dejal odločno France. Skozi okno je udarjal šum vode, pogoltno mrmranje tega strahotnega elementa, in vsa hiša je bila polna skrivnostnega šepetanja, ki je vse navdajal s strahom. — Pojdite, stric, ne obotavljajte se! je prosila Polda. Spodaj pri nas je že vse pod vodo. Tedaj pa ga je že France dvignil, Polda zavila v odejo in tako sta ga, fant pri glavi, mati za noge, počasi nesla po stopnicah. Le zaklenjeno skrinjico je velel vzeti s seboj, kajti France je bil namenjen, da se takoj vrne s cizo po ostale stvari. Položili so ga na posteljnino, posadili kraj njega Anico, ki je držala gajbico z grlicami, zaklenili hišo in odrinili. Mati in France sta vlekla voziček, oba otroka pa potiskala. Previdno so bredli, kjer so slutili stezo. Ponekod jim je voda že segala do pasu in z veliko težavo so rinili k cilju. Silen dež jih je močil. S ceste so vpili ljudje, nekaj mož jim je bredlo na pomoč. Ko so potegnili cizo na cesto, je nekdo pogledal starcu v obraz in kriknil: — Za pogrebom ste šli. Tale tu je mrlič! Tedaj je France postavil Tomazinovo skrinjico na tla in sedel nanjo. Hiša brez oken je stala sredi vode kakor Noetova barka. Če je gledal v smer toka, se mu je zdelo, da plava in da bo' zdaj pa zdaj izginila njegovemu pogledu. Možje so položili Tomazinovo truplo kraj ceste in nekdo je šel po stražnika. Polda je pogledala to truplo, ki so mu pokrili obraz z robcem, za-drhtela in solzica ji je obvisela v očeh, potem pa jo je ženska, ki jim je ponudila streho, potegnila za seboj. — Hitro, da se pogrejete! jih je izpodbujala. France je zmetal posteljnino in ostalo na tla, se vpregel v cizo in zabredel nazaj v vodo*. — Kam pa, fante? so ga vprašali začudeni možje. — Po naše reči! je dejal in potegnil. 73* Voda ga je izpodnašala. Sredi pota se je zdrznil. Močan stranski tok se je prevalil semkaj. Tedajci je opazil, da se je konec hiše, obrnjen k reki, nagnil in da se je streha povesila. Odzad so ga zgrabile silne roke in ga potegnile na cesto. Možje so> se zbali zanj. — Nazaj, fante! so kriknili, voda narašča. Ne prideš več do hiše. Stal je tamkaj sredi vode in se zagledal v bajto. Še je videl, kako se je sesul dimnik in kako se je stena brez oken čez pol prelomila in se sesula v vodo. Huda bol ga je stisnila, in ko je bil na cesti, ni vedel, kam bi se obrnil. — Tam so tvoji! je dejal nekdo. Pogledal je še enkrat na gmajno. Prelomljeni zidovi so štrleli iz vode kakor utopljenčeve roke. Voda pa je naraščala. Stopil je na cesto ter šel k svojim. OBZORNIK PRED PUŠKINOVO STOLETNICO (Novi teksti, viri, razprave, življenjepisi.) V pičlih treh in pol leta bomo praznovali stoletnico Puškinove smrti (29. L/10. II. 1837—1937). Val spominskih objav, ki narašča že zdaj, narekuje vprašanje o vrednosti pridobljenih novih zakladov in o pomenu dneva samega. Glede slednjega bodo priznanja soglasna. Nekdanja zahteva Majakovskega, »čemu ne ustrelite Puškina z belo gardo vred?" je odšumela kakor sama meščanska vojna. Puškin je edinstven učitelj pisane množice mladih pesnikov pod sovjeti in v emigraciji. Njegova proza je slej ko prej zgled književnega jezika in uspešno kljubuje apostolom nove, pestrejše, na ljudsko skladnjo naslonjene ruščine. Edino razočaranje pomenijo ponovni ponesrečeni poskusi, približati Puškina onemu povprečnemu ruskemu bralcu, ki pozna rusko književnost samo po Tolstem in Dostojevskem, vse njune predhodnike pa šteje med staro šaro, ki utegne zanimati »zgolj profesorje". Še pariške »Nouvelles litteraires", ki so ponovno proglašale Puškina za »oporo carskega prestola", so nedavno napovedale novo izdajo »revolucijskih pesnikov vseh dob in dežel". Puškin je označen kot prvi v njih vrsti... Slovanski čitatelji, v kolikor obvladajo izvirnik, tvorijo srečno izjemo, toda za ostale izgubi Puškin v prevodu ves liričen čar ter se zdi premalo izrazit in oseben. Tudi prevodi niso vedno najboljši. F. Bodenstedt je že leta 1854. vestno ponemčil Puškinove pravljice. Kljub temu je zamenjal K. Roellinhof leta 1920. v znanem predgovoru „luko" (lok, krivuljo, zarezo ob morski obali) z »lukom" (čebulo) in prevedel stih: „U lukomorja dub zeljonyj" z „Ein Eichbaum steht am Zwiebelmeere". Zato pa premaguje rusko puškinoslovstvo vse ovire. Še revolucija bi se lahko imela v tem oziru za srečo v nesreči: samo nasilen konec zaplenjenih 736
[[Kategorija: Tone Seliškar]]
|
