Črtice (Cankar 1907-09): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 27:
Ženska je pripovedovala:
 
»Veliko jih je, ki so imeli srečo in ki so dandanašnji že veliki gospodje. Župnik na Zaplani je bil bajtarjev sin; en sam groš je imela mati, ko sta šla peš v Ljubljano, pet ur hoda ... Šolanje je kakor Amerika — ali visoko navzgor, ali globoko nizdol. Poglejte Bajtovega: zašolal in zapravil je očetov grunt in sestrino doto, pa kaj je? Ljudem spotika in sebi sramota ... Bog daj srečo vašemu!«
 
Mati me je pogledala in skrb je bila v njenih očeh.
Vrstica 35:
Oglasila se je druga ženska:
 
»Droben je in slab; če bo sedel in študiral, Bog vedi, ali bo doštudiral! Tudi oči ima že zdaj vse rdeče ... Ali se spomnite na Vagajevega? Sedem let je študiral in priden je bil; čez sedem let pa se je vrnil domov in je umrl ... Bog daj zdravje vašemu!«
 
Mati me je pogledala in je rekla:
Vrstica 43:
Izpregovorila je tretja ženska:
 
»Svoje čase so dajali otroke študirat le taki ljudje, ki so zmogli. Dandanašnji bi vsak bajtar rad imel gospoda v družini; zato je toliko izgubljenih študentov, ki se klatijo brez posla po svetu, v nadlego žlahti in farovžem ... Nekateri imajo srečo in pamet; Bog daj oboje vašemu!«
 
Mati je odgovorila:
Vrstica 59:
Voznik se ni zmenil za besede ter je stopil v vežo; ženske so šle za njim, tudi moja mati je šla, jaz pa sem ostal na vozu.
 
Prav tedaj se je megla nenadoma razmeknila ter je izginila tako naglo in brez sledu, kakor da jo je bilo svetlo jutranje nebo v enem samem požirku popilo. Bela cesarska cesta, senožeti, polja, hribi v daljavi, vse se je zablesketalo v prečudno lepi in čisti svetlobi. Ta topli nebeški žar je segel tudi v moje mlado srce. Smejal sem se nespametnim ženskim govoricam; gledal sem v svoje življenje in v svojo prihodnost kakor v to sončno jutranje nebo. Hej, blizu je obljubljena dežela, daleč za gorami vsa skrb in bridkost! ...
 
Voznik je ustavil še dvakrat in sonce je bilo že vroče, ko se je v daljavi, v srebrno žareči megli, zasvetilo ljubljansko mesto. Spreletelo me je kakor sladek strah.
Vrstica 67:
Oglasila se je ženska:
 
»Lepo je mesto od daleč, mislil bi človek, da je kakor cerkev, kadar je zgodnja maša. V resnici pa je pusto in prašno in ljudje so tam neprijazni ... Tisti grad je tako lep v soncu; v njem pa stanujejo tatovi in razbojniki!«
 
Druga ženska je rekla:
Vrstica 87:
»Že pred pol ure!« je povedal hlapec. »Napregel je in je rekel, da nima nikogar več in čemu da bi še čakal. Tri ženske so bile z njim.«
 
»Je bil že pijan!« je rekla mati. »Peš pojdem, saj ni tako daleč ... tri dobre ure, če stopim!«
 
Šel sem z njo. Kmalu sva bila zunaj mesta, na prašni cesarski cesti. Mračilo se je; tudi na srce najino je leglo kakor mrak. Obadva sva molčala in sva hodila počasi; truden sem bil, pa nisem povedal; tudi mati je bila trudna, glavo je imela upognjeno, gledala je v tla in težko je sopla.
Vrstica 93:
Ko sva prišla do zadnje hiše in se je pred nama na obeh straneh prikazalo pisano polje, je sedla mati na prašen kanton ob cesti.
 
»Morda pride še kak voz, da prisedem ... preveč sva hodila po mestu. Tudi ti si truden; vrni se, da prideš pred nočjo. Ali boš našel sam tisto hišo?«
 
»Našel jo bom!«
 
»Če ne, pa vprašaj; saj si napisal cesto in številko ... Še to sem ti hotela povedati ... že sinoči sem ti povedala, pa nisi poslušal: moli vsak večer, prej ne zaspi! Najlepša je večerna molitev; človeka potolaži in ga spravi z Bogom ... Že je mrak; pojdi, tudi jaz pojdem!«
 
Mati je vstala.
 
»Počakajte voza, mati ... saj še pridejo!«
V obraz je bila vsa bela, žalostna in trudna.
 
Vrstica 148:
Mati se je vrnila in je prinesla kave. Popil sem jo hitro in sem pojedel kos kruha, pa me je nenadoma spanec minil. Ali vroče mi je bilo kakor prej in tudi veselja ni bilo v srce. Mati si ni upala, da bi me vprašala, kako se mi je godilo in kako sem hodil, zato ker je vedela, da bi bil moj odgovor sama žalost in grenkoba. Tudi jaz si nisem upal, da bi jo vprašal, kako da je doma in kako da bo za praznike, zato ker sem vedel, da bi bil odgovor grenek in žalosten. Dolgo sva molčala obadva. Nazadnje je rekla mati, da bi povedala tiho misel naju obeh:
»Saj bo vse bolje ... Bog bo dal!«
 
Spogledala sva se, pa sva imela obadva solzne oči.
Vrstica 160:
Mati me je pogladila z dlanjo po čelu, ki mi je vse gorelo.
 
»Potrpi še, saj ni več dolgo! Leta bodo minila, kakor da bi trenil ... in potem bo vse, vse drugače! Še mislil ne boš več na vse tisto, kar je bilo! Saj ni lepo, da bi omagal sredi pota!«
 
»Meni pa se zdi, mati, da nikoli ne bo drugače! Toliko časa sem mislil in mislil, pa zmerom tista skrb, zmerom tista žalost kakor noč in noč brez konca! Je že tako narejeno in sojeno, da nikoli ne bo drugače!«
Vrstica 178:
»Čas bo, mislim!« je rekla mati.
»Kam se mudi? Saj je šola šele jutri! Nič bi ne zamudil, če bi šel zvečer, ali pa jutri navsezgodaj ... ali pa nikoli!«
 
»Pa bi se vendar rajši vozil ... saj toliko še imamo, tistih dvajset krajcarjev ...«
 
»Za tistih dvajset krajcarjev rajši kruha kupite! Če bi se vozil v tem vetru, bi nazadnje še zmrznil ... tako se vsaj ogrejem!«
 
»Vzemi tisto suknjo; res ni lepa, ali gorka je!«
 
»Do peta mi je! Vsi bi vedeli, da je očetova ... saj ne veste, kakšni so tam ljudje! Rekli bi, da sem fajmošter in bi me suvali v sneg!«
 
Ni se mi dalo, da bi vstal ter se napotil; truden sem bil že pred prvim korakom; ne zato, da bi bil mislil na dolgo pot, na sneg in na mrzli veter, temveč ker sem mislil na mesto, ki ga nisem maral, zato ker me samo ni maralo. Doma, poleg matere, sester in bratov bi bil desetkratno nosil tisto skrb in bridkost, ki me je v tujini premagovala.
Vrstica 194:
»Čemu bi se učil?« sem vprašal zlovoljen.
 
»Glej ... čemu pa si v mestu?«
 
»Saj tudi sam ne vem, čemu sem v mestu! Zakaj me niste dali za pastirja? Ne bilo bi treba vsega tega ... vseh teh skrbi! Prav je rekla tista ženska!«
 
»Katera ženska?« se je začudila mati.
 
»Pred tremi leti ... še dobro vem! Rekla je, čemu da taki ljudje pošiljajo otroke v mesto ... in da so potem v nadlego žlahti in farovžem!«
 
Z žalostnim očesom me je pogledala mati.
Vrstica 230:
Jezen je švrknil po konjih, voz se je zibal dalje, kolesa so orala ozke brazde v sneg.
 
»Zdaj pa se vrnite, mati! Kaj bi hodili v tem snegu in mrazu? Če bi bilo vse lepše in bolj veselo, bi vam rekel, da pojdite kar do mesta z menoj ... smejala bi se in pogovarjala, pa bi obadva ne vedela, kedaj je pot minila in kako. Tako pa bi skoraj bilo, da bi obadva jokala ... Z Bogom, mati!«
 
Stala sva v snegu, sama in žalostna na široki cesti, ki je držala v pusto daljavo, v neprijazno tujino.
Vrstica 236:
Mati je izpregovorila; čutil sem, da ji je beseda težka.
 
»Zato sem šla tako daleč s teboj, da bi ti rekla tisto, kar sem mislila že prvi večer, takrat, ko sva sedela sama za mizo ... Tako si govoril ves čas ... pa ne samo govoril, tudi v mislih in v očeh sem ti brala ... kakor človek, ki izprašuje: Ali je Bog, ali ga ni? Z jezikom si zatajil tako misel, v tvojem srcu pa je bila! Poslušaj: kadar boš premagal to črno misel, boš vesel in srečen, pa če bodo težave in skrbi še tako težke; blagoslovil te bo tisti Bog, ki si ga tajil!«
 
Te besede so prišle tako nepričakovano in tako naravnost, da sem stal pred svojo materjo ves majhen in osramočen. Nikoli se nisem zavedal greha in dvoma, pa vendar so bile materine besede resnične in pravične. Bolj globoko je videla v moje srce nego jaz sam. Greh je bil v moji pusti, grenki bridkosti, v moji trudni, nemoški vdanosti, v moji besedi, »da nikoli ne bo drugače«.
Vrstica 246:
In blagoslovil me je, ko je bila beseda komaj izgovarjena. Z lahkimi nogami, ves svež in spočit sem stopal proti sovražnemu mestu, trpljenju nasproti. Moje srce je upalo:
 
»Saj bo vse drugače ... vse, vse drugače!«
 
== III ==
Vrstica 274:
Noč je bila jasna, nebo posuto z zvezdami. Sveži ponočni zrak mi je prijazno dihal v lica; kmalu sem zatisnil oči in sem zadremal.
 
Tisto noč se mi je sanjalo, da sva šla z materjo skozi gozd. Jaz sem bil še otrok in tudi ona je bila tako mlada in drobna, kakor da ni moja mati, temveč moja sestra. Pod večer je že bilo; nabirala sva suha drva in ker sva bila obadva otroka, se nama nikamor ni mudilo. Pogovarjala sva se o božiču, o veliki noči, o rešnji procesiji, o samih lepih rečeh; in sva čisto pozabila, da sva lačna in žejna. Pod košato bukvo na desni sem zagledal lepo suho vejo in sem stopil tja, da bi jo pobral. Ko sem se vrnil, ni bilo matere. Zasmejal sem se, ker se mi je zdelo, da se mi je bila iz same prešernosti skrila za deblo. Pogledal sem, toda za deblom je ni bilo, ne za tem, ne za drugim, ne za tretjim. Zaskrbelo me je natihem in poklical sem jo, oglasila pa se ni od nikoder. Takrat me je obšla groza, tako globoka in črna, kakor je prej nikoli nisem občutil. Begal sem po mračnem gozdu na to in na ono stran, naprej in nazaj in sem klical: »Mati! Mati! Mati!« Nočilo se je zmerom bolj; zaletaval sem se ob debla, spotikal se ob korenine, dokler nisem padel na obraz ...
 
Vzdramil sem se ves poten. Rdeče in dremotno je sijala luč v predelku , zunaj se je danilo, zvezde so ugašale.
Vrstica 296:
»Ne vidim vas, mati!«
 
»S srcem me poglej ... z vernim srcem poglej, da boš videl!«
 
Kakor da se je bila mehka, ljubezniva svetloba izlila name in v moje srce, tako mi je bilo sladko in prijetno. Hitreje nego rosa v soncu je usahnila bridkost ...
 
Ko me je vzbudil preglednik, da sem mu pokazal vozni listek, sem bil ves svež in zdrav, kakor v čisti vodi okopan. Zunaj je sijalo jutranje sonce; ob progi se je vila temnosinja, prozorna voda; visoko nad njo je hitel vlak v predrznih ovinkih; prikazovala so se v dolinah mesteca z visokimi starinskimi cerkvenimi stolpi, ob brda so se prislanjale bele vasi, med vrtovi so se skrivale samotne kmetije ... Vse, kar sem videl, se mi je zdelo lepo, ljubeznivo in srečno, kakor od Boga blagoslovljeno.
 
Ti, o mati, si me blagoslovila, ti si mi poslala v srce mir in zaupanje. Ves čas si hodila z menoj, s svojim vernim srcem sem te videl, tvoje besede sem slišal. Ostani pri meni in ne bo me strah nobene bridkosti!