Komisarjeva hči: Razlika med redakcijama

| prejšnji=

| naslednji=

| poglavje=

| avtor= Lea Fatur

| spisano=

| licenca=javna last

}}

 

== I. ==

 

 

 

»Jezus Marija! Ata! Ata! Fantje, vun! Pomagaj, sv. Florijan! Reši nas vode in ognja!«

V šumenje vode kličejo različni glasovi. Vse prekliče svež dekliški glas, beli rokavi mahajo skoz tmino. Rezika Mihčeva hiti k brvi, hoče podpreti deda.

 

»Šleve zanikarne! Odnese! Kaj se otresate kakor mokre kokoši! Piškavci! Ne vidite sodov, ki plavajo po Reki? Polovili bi jih, obvarovali bližnjega škode, pa se tresete samo za svojo kožo. Da ni Grge tu, ne Toneta! Glejte Reziko, več korajže ima kot vi vsi! Odnese nas, praviš, Janez, pa stojiš in gledaš! Najhujše je že minulo. Nagel tok neha kmalu.«

 

»Ata, mokri ste. Bežite gor, da se preoblečete,« prosi Rezika deda. —

»Kaj misliš, da sem res star,« se otrese mož. »Bežite, ženske, gor — prižgite luč pred Marijo in molite. Mlada naj skuha vina in dekla naj nam ga prinese v mlin. Dosti medu in dosti žbic naj dene vanj, da se segrejejo fantje.«

V Mihčevem mlinu je nizko ognjišče, kjer se grejejo mlinarji in oni, ki so prišli po moko, kamor prisedajo radi domači hlapci in prihajajo drugi k njim v vas. Lepo se govori ob klopotanju kamnov, lepo diši v mlinu po žitu in moki, lepo stoji tam vrsta mehov in mešičev. Od jeza prihaja prijeten šum, od žage resk in škripanje, iz hiše se sliši brenkanje berača Jožina, petje gospodinje, domačih deklet in dekel. Iz mlina jim odgovarja mladi, zali mlinar.

Nocoj pa molči žaga in petje. Berač modruje za ognjem z Mihčevimi, mlinski hlapec Šimen si popravlja kapo z dolgim čopom, se ozira nestrpno v vrata. In volar sune pilarja:

 

Mlinska kolesa zastočejo pod besnim navalom vode. Kamni se tresejo, oblak moke gre po mlinu. Možje se prekrižajo, vzklikajo:

»Sveto, sladko ime Jezusovo! Sv. Florijan!« Beraču Jožinu zamre beseda na ustih. Žlehtnik, slaboumna Zagorščica, ki je prinesla svoj mešiček v mlin, stisne debelega mlinskega mačka k sebi, izbuli oči, našobi usta. Njen grdi obraz, ki izraža topost in zlobo, postane tak, da se nasmeji prevzetni Šimen:

»Ala, Žlehtnik, lepa si! Da te vidi Urban, kar ponori zate.«

»Tiger, tiger moj!« Jezno sikne pisani maček, dvigne taco in skoči za mišjo. — Ko se vrnejo možje, so bledi in še bolj mokri. Brv se je odtrgala — pri mlinu in žagi bo dosti škode. Mladi gospodar požira jezo, stari gleda trudno v plamen. Doživel je mnogo tega! Hlapci vedo, da jima ni ljubo, če govorijo o škodi. Izžemajo si rokave in hlačnike, mečejo na ogenj in dražijo bebasto revo.

»Ali te je pobožal Urban?« jo vpraša Šimen, ko vidi, da si briše krvavo lice; »hudega ljubčka imaš, Žlehtnik, vsak dan se bosta tepla.«

Kot sršen se zakadi ženska vanj.

 

»Jezus, Marija!« vije dekla roke, »če nas le ne odnese! Bežimo v hrib!«

 

 

»Na tvoje zdravje, Rezika!« cmaklja berač in si gladi telovnik. »Bog ti daj najlepšega fanta! To je božja kapljica, ta poživi! hej! ko bi k nam plavalo vino — samo vino — kuhano in nekuhano, ne bi se ga branili in bali, kaj, boter?«

»Kaj!« miga berač z debelimi obrvi in potegne kljukasti nos navzgor. »Kdo vam bo nosil pošte od deklet, od vojske, kdo vam bo razlagal sanje, sestavljal številke? Kdo vas bo učil zlati očenaš, nekdanje pesmi in pravljice? Kdo vam bo godel na škant — in kdo vam prinese novic od ljubega starega cesarja?«

Tiše je izrekel berač zadnje besede in si odpel rdeči telovnik, segel pod ramo, kot da hoče pokazati nekaj — pa pogleda okrog in prinese roko prazno nazaj.

 

 

 

 

»Molči, berač!« se zadere mladi in ustavi s pogledom družinin smeh. Kaj, tak se bo utikal vanj! Berač v najbolj premožnega gospodarja ob vodi! — Jožina zardi, se vgrizne v jezik. Berač je. Vanj se sme zaletavati družina. Pa ne boli ga njeno draženje toliko kot prezir bogatega kmeta. Družina ga draži le, da si krati čas, spoštuje pa vendar njegove svete in besede. — Pa treba je napeljati pogovor drugam in gospodar pozabi beračeve predrznosti.

»Berač, kajpada,« se nasmeji Jožina in pokaže špičaste redke zobe, skozi katere beže tako rade laži. »Še trgali se boste za mojo malho, vem za marsikateri zaklad. Pa ni še dozorel cvet praproti — ključa še ni. Pred smrtjo obogatim. Glejte, da ne zatajite denarja pred komisarjem, sicer vas pomeče v grajski stolp, kjer so še priklenjeni kostnjaki.«

 

 

Mihčevka sklone glavo. Solze, ne prve, ne zadnje, padajo na črno jopo. Njen žalostni, od belih čipk obrobljeni obraz ima nekaj svetniškega v sebi. Sožalno gledajo vsi na mater, ki je žrtvovala svoje najljubše v borbi dežele s Francozom. Mož ji pogladi sočutno roko, mala Anka jo objame. Globoko pregovori Rezika:

 

»Mama — saj pride!«

 

 

»Kaj, tisti pivški gozdar? Kdo mu je dal blagoslove? Žena, kadar je pijan, in komisar, kadar naredi kaj narobe. Ne, to ni mogoče pa ni, Jožina — tebi je šlo vino v glavo,« se jezi dekla Trina.

 

»Molči, jezik neumni,« reče berač. »Pravim ti, da dočakaš. Hudič jih bo vzel, preden se omoži Žlehtnik.«

 

»Skoči, Lipe, sinko moj, skoči in poglej vun, saj vidim, da je vse druge strah. Junaki pa ste!«

Hlapček odpre oprezno vrata. V tmini se ziblje stara lipa in stoče. Posveti — nikogar ni. Po brdih se vidijo lučce, s holma gleda s svetlimi okni grad. »Kdo bi tudi hodil v taki noči okrog? Mehkužni duanirji <ref>Douanier, t. j. finančni paznik</ref> naše burje nevajeni orožniki ostajajo doma.«

 

 

»Haha! Kot da bi ne dal Bog bolezni!«

»Ah, kaj je neki na grajski gospodični!« se oglasi zaničljivo Šimen. »Saj je ni nič čez pas. In kakšno nekrščansko ime ima!«

 

 

»Kot angelci božji je,« razsodi Jožina. »V nedeljo sem se preril do nje in jo poprosil božjega daru. Nasmejala se je tako ljubo — no, angelček! Škoda, da pojde s Francozi tudi ona.«

»Bogat pa mora biti komisar,« pravi Rezika. »Cele vozove blaga je pripeljal v grad. Kuhinja mu je bila premajhna. Predreti je moral Žibert zid v kamro, da se obrača Manon lahko po kuhinji.«

 

 

»Špela je dejala, da ni vzela gospa rada komisarja in da ni nikdar vesela. Pa tudi on ne. Nekaj tako čudnega ima v obrazu. Lep človek, lepe postave — ni mu kaj reči. Pa vendar — oči ima take, kot bi trpel in se kesal. Veste,« reče tiše berač, »pravijo da je bil zraven, ko so morili kralja.«

»Jezus! Marija!« se prekrižajo vsi. Zunaj žvižga in tuli. Pred Mihčevimi vstajajo grozote revolucije, vojskina beda in strah, prenaredbe in težave, ki so prišle z zmagovalnim Francozom nad deželo. Rasto davki — naj bi! A krvni davek gre materam od srca.

 

Zunaj buči voda — naredila je škodo. Pa že je minil najhujši naval, jutri se poleže, škoda se pospravi, strah pozabi. Se li popravi in pozabi kdaj od Francozov povzročeno gorje? Vsem privro na usta litanije košanskega kaplana, vse vzdihne za beračem:

 

 

»Mora biti,« pravi premski komisar in tolmači to kmetom s kaznijo in globami. »Oblast, davek, mora biti, sicer ne obstoji nobena država. Francozi vam žele samo dobro. Ko bodo dokončane vse preuredbe, se poboljša vaše stanje, zmanjšajo davki, vi postanete vredni podložniki velikega Napoleona.«

 

Premski komisar ima goste. Prijezdili so pred­poldan na pomenek. Opoldne je vstal nanagloma vihar, zvečer ni bilo varno podati se na pot. Čez dan je poročal komisar postojnskemu intendantu o sitnostih in težavah službe. Andrian de Varburg se je naveličal razmotrivanj in kritike o ljudstvu in ce­sarjevih ukazih. Večer naj bo posvečen zabavi. Pa stemnilo se je tako zgodaj. Mabelle jim je zaigrala in zapela, Andrian je deklamoval svoja in drugih pesnikov dela, njegov tajnik, Louis de Regipont, je iztresel vse svoje navadne dovtipe, naveličali so se iger in smeha. Komisar je zaslišaval nekega kmeta, prignanega od orožnikov, ker je klel cesarja, gospa Armande je poslušala raztreseno pripovedovanje Frana Callota kako da je cepil v Senožečah enoindvajsetim otrokom koze in dobil za cepljenje določeno nagrado; počasi se že civilizujejo tudi Barkini. Go­vorili so. Pa trudno in težko je šlo črez Hrmandin nežni obraz. Zapustila je goste. Po večerji je pravil komisarjev tajnik Marco Chapotin navdušeno o le­poti in preprostosti deklet reške doline. Vihar je po­stajal silen in silnejši. Včasih je zaropotalo mimo oken: opeka je letela raz grajsko streho. Zdelo se je, da odnese burja na mrzlih perutih grad in hiše za njim. Kdo bi spal v taki noči?

 

»Kvartajmo!« je odgovoril oče. »Pokažimo vi­harju, da ne spravi Francozov iz dobre volje.«

Skoz razpoke ob oknih je našla burja pot v sobo. Zagrinjala se gibljejo, plamen debelih voščenic se zvija.

 

»Koliko škode bo šele pri mlinih,« pravi naglo Chapotin in se potegne nervozno po pokonci sto­ječih pšeničnih laseh. On ne igra, posluša raztreseno, se ozira v okno. »Morda odnese narastla Reka tudi ljudi. Grozno silo ima deroča voda.«

 

 

»Najlepša dekle je Mihčeva Rezika,« pogleda Mabelle šegavo Chapotina. Strogo izpregovori komisar:

»Dama!« Andrian pogleda zmagovito komisarja, Mabello. Martin de Moussage pogleda mladeniča, hčerko in ljubezniv smehljaj zašije kot soince na mračnem obrazu: »Sreča hodi za vami, prijatelj Andrian.«

 

Zašumi v peči, ploha udari ob okna. Tožno pogleda Mabelle očeta:

 

 

 

Trpko stisne Martin izrazita usta, vrže kvarto.

 

 

»Mabelle!« kličejo njena usta in oči.

ponujajo tobačne mehurje, tobačnice.

 

Možje udarjajo s palico ob tla, žene razširjajo roke, živo se gibljejo čopi res na čelu, stara lica se pomlajajo v ognju besede, mlada se zresne. Niso posebno veliki, ne posebno lepi ti Barkini. Trpljenje viharne dobe, boji z burjo in pomanjkanjem, so za­risali pečat težke misli vanje. Pa so koščati, močni. Sveža je njih polt, svež njih duh, neomajana njih vera. Tajna bitja stanujejo ob Reki v dolu, prihajajo na brda, pravijo o minulih boljših časih, kličejo kmeta na polje, ga bodrijo v stiskah.

 

»Bog ve, kaj nas še čaka,« reče resno Basa iz Bitinj. Pa mi ostanemo Barkini, ne postanemo nikdar francoski šišmiši.«

 

 

»Hvaljen bodi Jezus Kristus!« zapoje nenadoma berač Jožina in stopi med govoreče. » Dajte revežu beraču, dajte! Jemljem tolarje, šmarnice, groše ba­krene in srebrne — frankov ne maram. Dajte vsaj ščipec tobaka, svalčic. Ej Žigman,« nadaljuje berač, »peli so petelini, pa ti bodo še peli kapuni, če boš kričal pred cerkvijo in zabavljal črez grande nation. Petindvajset jih dobiš po podplatih. Še je klop v stolpu, Žigman, bič, konopci, leskovka je še tam za jezičneže, nepokorneže.«

»Glej, glej čeljustnika, kako se čeljusti,« se ob­regne Žigman. »Si se pa že nakoledoval, Jožina, večni malhar. Nos se ti sveti kot puranu.«

 

 

»Na samo sveto Novo leto se lažeš, Jožina,« ga okrega resno Lunjevka. »V peklu ti bodo ščipali pregrešni jezik.«

 

Pozdravljajo, ustavljajo vaške veljake. Ti od­zdravljajo resnega čela, stopajo v cerkev. Na pragu se ozre Rezika in zardi: Grajski pisar stopa tik za njo. Zunaj se jeze nad ošabnostjo Mihčevih. »Saj se še žlahtamo,« toži Lunjevka; »vse prezira starega človeka;« solze ji priigrajo.

 

»Ne bodite sitni, botra,« jo tolaži Taborčan. »Mihčevi se niso hoteli ustaviti radi Francoza. Da bi vlekel beloglavec na ušesa. Veste, kako je Mihcu nerodno zaradi sinov, mora se izogibati vsake za­mere pri komisarju.« Vse pokima, se zresni. Saj vedo, kako je. Sila in moč sta vedno večji od pravice. Kar je storil Mihcev Grga, se maščuje lahko na Tonetu. Oni se je boril kot brambovec navdušeno zoper Francoze, je pomagal drznim napadom du Montea. Kjer je podila bela cesarska suknja modre Francoze, je bil on. Ko se je zvezal Napoleon s hčerko sta­rega cesarja in raztegnil svoje komolce v Kranjski, jo je odkuril Grga na Špansko, kjer ne more užugati Napoleon hudih Španjolcev, ki so korajžni kot Tirolci. Grga se tepe tam s Francozi, četudi je ukazal Na­poleon, da se morajo Ilirci, ki služijo pod drugim cesarjem, vrniti k njemu, stopiti v njegovo vojsko. Takim se godi prav dobro. Toda Grga noče priti. In ker je to približno tako, kakor če se odtegne fant, kadar lovijo v žolnirje, pošiljajo Mihčevi ka­pune in jarce, sveže maslo in smetano v grad. Saj veste, da je postava taka, da morajo biti roditelji poroki za begunca, da je odgovorna vsa občina zanj, da je predpisana kazen do 5OO gld. in še več... Zdaj pa bo Tone goden za žolnirstvo. Saj se od­kupijo Mihčevi; pa če bi hotel nagajati komisar... Zato ima tudi botra Mihčeva večkrat rdeče oči. Reši Bog Kranjsko nadlog. Lovili bodo kmalu... Saj ga ni več božjega miru. Delaj poleti in pozimi, ko je verjdar zima čas počitka za ljudi in živino. Včasih je bilo drugače. Podelal si, pa si se grel pri ognjišču, tesal, skubil volno. Če si šel v gozd po potrebi ali v graščino na tlako, si bil v zavetju in dobil ši še kupico vina. Komisar pa se boji, da se polenimo. Cesta v Postojno, v Bistrico mora biti hodna! za­poveduje. Volkovi delajo škodo. Ubijaj volkove! Dobiš nagrado. Dan za dnem trebijo možje ceste, da morejo guvernerjevi ukazi nemudoma do komi­sarja, njegova poročila do intendanta v Postojno, da dobiva komisar ribe in zelenjavo iz Trsta in Reke, da koračijo šenpeterski vojaki po Kilovski cesti. Ceste in ceste! naroča guverner. Od Reke do Trsta je zdaj živo po njih, dosti zaslužijo oštirji in vozniki, ker vozijo blago iz turških dežel. In kadar se zljubi ko­misarju, skliče rog kmete na lov. Več tlake kot prej! Toda tiho zdaj... Komisarjevi gredo. Uh, kako re­šeto ima dekle na glavi, kak lonec si je poveznila gospa na nasvedrane lase! Gospa — ta ne bo dolgo tlačila trave. Posušila se je, ujeda se. Glejte, kak kožuh ima komisar! Poslali so mu ga Bistričani. Oj, ta ima sukno in škarje, lahko hodi pokonci.

 

»Nikdar!« je vzplamenela. »Noč je dolga za premislek in ti si mati,« je odgovoril s poudarkom.

 

== VII. ==

 

— Zdaj je sto let, kar je pretresla francoska vihra svet, Napoleonovi sodobniki so legli drug za drugim v grob, ž njimi mineva po reški dolini spomin na Francoze. V premskem gradu se sušijo orehi po sobah, kjer je bival francoski komisar, Mihcev rod je moral pustiti lepo domačijo, železnica je prepodila voznike in pošte, prazna in tiha leži cesta ob Reki, klanjajo se vrbe in tožijo smreke, topol šumi topolu povest o komisarjevi hčeri.

 

{{seznam_referenc}}