Izgubljeni sin (Franc Derganc): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 16:
{{v delu}}
Solnce je ravno vzhajalo in razlivala se je najlepša rdeča luč po zidih in strehah krakovskega predmestja. Hladne in krepilne sape so puhtele skozi okno. Na kostanjih ob Gradaščici so zaglušno čivkali in vreščali roji gladnih vrabcev; golobje so grulili, se vrteli, ščeperili in klanjali okoli drobnoglavih golobic; po vrtu so letali žoltokljuni kosi; iz njih veselega in glasnega žgolenja je posnela Kolačkova, da bo lep poleten dan. Ta pogled na sveže in jasno jutro je napolnil ženo s pobožnostjo; odmaknila se je od okna, pomočila palec v školjko na steni in se prekrižala, zahvalila se je Bogu, da je srečno minila noč, in goreče molila za srečen dan, posebej je pristavila očenaš v ta namen, da se Juri srečno vrne. Po molitvi se je oblekla in si skrbno pripela ključe, šla budit kuharico, ki jo je nekam začudeno pogledala: ob štirih zjutraj še nikoli ni pripravljala zajutreka; zbudila je tudi prodajalko ter ji pomagala odpreti pekarijo, prešteti pečeni kruh in nametati košare za raznašalce.
Po opravljenih poslih se je vrnila v spalnico in stopila pred postelj moža Aleša, ki je napol razgaljen kazal kosmate prsi, hropel in smrčal iz celega grla; zariščeni obraz se mu je svetil in držal blaženo, kakor bi gledal v sanjah odprta nebesa. Kako li more tako mirno in brez skrbi spati, in zdaj, ko se zbira vsa nesreča nad hišo? Sosed Brajdič ni plačal zastalih obresti, mokar je preslabo tehtal, Jurja ni domov itd. Zakliče z naglasom, ki je razodeval jezo in skrb obenem: »Aleš!«
Mož se predrami, obrne, mlaskne z usti in zamomlja komaj razumljivo: »Kaj, kaj, kaj?«
»Ali ne veš? Jurja iskat!«
»Mhm!« Aleš se obrne spet na drugo stran in začne smrčati kakor prej. Tako se je borila ž njegovo zaspanostjo celo uro; včasi se ji je sicer posrečilo, da se je napol vzdignil, a hipoma je spet omahnil v prejšnje smrčanje. Naposled, ali se je Alešu zdela vsa stvar že preneumna ali njej, ona je obmolknila in odšla v kuhinjo, a debelušček Aleš je izmotal svoj rejeni trebuh iz blazin in odej, pri tem je zehal, da so mu pokali sklepi pri ušesih, se pretegaval, si mel oči in pogledoval neverno in po strani posteljo v kotu, kakor mu ne bi šlo nikakor v glavo, da je ona tam in on tukaj. Na potu do umivalnika se je opotekel in prevrnil vodo, da je kar cela povodenj preplavila sobo; odskočil je tako nerodno, da je stopil na rep psu Bismarcku — tako ga je krstil narodnozavedni sin Juri — kuže Bismarck je cvileč planil po sobi in prevrnil mizico s porcelanasto drobnjavo. Aleš tega niti opazil ni v svoji zažmanosti, in ker mu je bilo prenerodno bresti po vodi, je zlezel ravnodušno nazaj v postelj in spet zaspal. Sreča njegova, da je bila odšla med tem žena v kuhinjo po kavo in da je vsa krivda zadela nedolžnega Bismarcka. Ali njena ogorčenost ni bila zato nič manjša, in ker je morala iztresti srce, kadar se je razjarila, in ker bi je ne bil razumel pes Bismarck, zato jo je moral poslušati pri zajutreku mož Aleš. Začela mu je očitati, kakšno očetovsko srce ima, da se tako malo briga za sina, sklepala roke in klicala milega Boga, s čim je zagrešila, da si je reva nakopala tako pokoro za moža. Naštevala mu je, da ni več človeku podoben, da leze narazen kakor kvas, da ga bo maščoba zalila, da se stopi na solncu od same masti itd. Zakaj da si je spet zadrgnil rdečo kravato okoli vratu kakor rabelj? Res, noben rabelj bi je ne mogel tako trapiti; za kozarec petijota bi prodal Kristusa s križa, da dela sramoto celi soseski, celi Ljubljani, celemu svetu, da naj vendar enkrat pomisli, da ima tudi božja usmiljenost svoje meje... Aleš je mehanično srebal svojo kavo in zehal; slišal je sicer, da ga žena zmerja, a razumel ni vsebine in samo prikimaval. — »Kaj pa kimaš, čebula zaspana?« »Kaj bom kimal? Ne bodi, ne bodi, Cilka!« »Veš, zdaj pa hodi! Vprašuj povsod, ali kjer zagledaš hišo z zeleno vejo, tam hodi na drugo stran! To ti še enkrat rečem, ne išči Jurja v gostilni, tam ga ni. Pa pametno vprašuj, pazi na čast hiše; ni treba, da bi izvedelo vsako zijalo, saj vendar veš, da zavidni sosedje komaj čakajo, da nas dobijo v čeljusti. In Jurja itak ne morejo videti, ker jim je pregosposki.« Neizrečeno lahko postane Alešu Kolačku okoli srca, ko stopi na ulico in. se začuti svobodnega; pospeši korake, da čim prej izgine iz bližine stroge in oblastne ženice Cecilije. Na svežem zraku se mu oči in misli hitro zbistrijo, kri se mu začne urneje pretakati, loti se ga razposajena veselost, da začne celo požvižgavati. »Hihihi,« se zasmeje dobrovoljno in začne sam s seboj šepetati, popljuvkovati okoli sebe in mahati z rokami, kakor je imel navado, če je sam hodil ali sam sedel v kakem kotu. »Hudirja, tako temeljito že dolgo nisem preiskal Ljubljane, pa res... in čisto v miru. > .in ona niti slutila ni... Ti zlodej, pa kako je danes že na vse zgodaj rentačila! Oj, kako so vendar te ženske neumne! Le naj bi ona enkrat tako dolgo pila in bi jo jaz drugo jutro rano izganjal z ležišča, bi že. videla...« Tu prestane v svojem premišljevanju in parkrat na ves glas zazeha, da se prestrašeno ozro mlade, do kolen izpodrecane mle- Makso Mak: Izgubljeni sin. . 43 karice, ki so peljale na vozičkih mleko v mesto. Aleš Kolaček se jim prijazno nasmeje, obstane za hip. in. se dolgo ozira za njimi: »Brhke dekline! Uj, ko bi me spet stara videla... Danes je zgodaj zbrenčala, pa kako? Kakor zadnjič, ko me je zasačila, da sem ščipal prodajalko spodaj v pekariji. Ali Bog večni ve, da sem si preganjal samo dolgčas, da mi kaj hudega niti v mislih ni-bilo, samo dolgčas;« —¦ spet pojoče in široko zehne — »sicer pa, čeprav sem tako debel, da mi odreka Cilka človeka, sem vendar človek in ostanem človek, to mi potrdi vsakdo, če ga le vprašam... seveda človek, ki je rdeč pod kožo... rdeč, pa rdeč... Sicer pa, če tako malo uščipnem, to je moja edina prosta zabava... Spati, jesti, piti, to se mora... Pri Cilki pa ni zabave, pa ni. No, saj ne rečem, skrbna je pa res, to ji mora vsak priznati, skrbna in delavna... Zato pa vendar ni treba, da bi se vedno zadirala, mi vedno očitala, mi tajila mojo človeško podobo. Seveda je delo lepa reč, pa tudi zabava ni slaba, Pa pri Cilki je ni i'. . Jaz sem tak kakor Juri, tudi Juri pravi: Ali mamica, zabava je pol življenja. Kaj je kruh brez soli, juhica brez soli, ocvrto pišče—Aleš Kolaček globoko pogoltne, usta mu natečejo polna slin in nozdrvi se mu napno nekako pohotno—pišče brez soli? — Kakor pravim': Juri je pameten fant... in kakor sem rekel: zabava je sol življenja in tudi ostane... Samo škoda, da se večkrat ne izgubi' naš Jurček. . Aleš Kolaček prekine svoj samogovor in se ustavi pred trnovsko cerkvijo. Ozre se na cerkveno uro in kar zazija: en kazalec kaže šest, drugi dvanajst. Mož si obriše potno čelo: vroče je že kakor v. ¦ t • - i opoldne, solnce pa še ni tako visoko... Šele šest? Zato ga je tako metalo davi, ko je vstajal, in trepalnice kar narazen niso hotele. Navadno ga budi Cilka ob osmih, devetih in danes ..'. kak sment? Ura' začne biti in Aleš Kolaček verno prešteje udarce na prste... Torej vendar samo šest? Neverno in začudeno zmaje z glavo in se odpravi dalje po trnovskem mostiču. Pred neko hišo je stalo več mlekaric ž vozički; živahno so se pogovarjale in razpravljale na videz zanimiv predmet. »Čaj, čaj!« misli si Aleš, »morda pa izvem kaj o Jurju. Take ženske vse vedo!« <p align=right>(Dalje prih.)</p>
(Dalje.) ribliža se in obstane za trenotek, ali razumel je malo; ženske so govorile o Sentpetru, o kokoših in nekem tatu. Ena je omenila celo »Zelene jame«. Pri tej besedi se zbude, kakor bi jih sprožil, v Alešu najlepši spomini na mladostna leta, ko se je igral s paglavci po cele dni v »Zeleni jami«. »Oh, to so bili lepi dnevi in pravijo, da jih ne bo nikoli več!« začne zopet sam s seboj šepetati in oči se mu posvetijo, kakor bi padla nanje rosa, ki je oživila že uvele, obledele spomine. »V Zeleno jamo, jamo, jamo... Morda najdem tam tudi Jurja... Pa res, čisto prav, tam začnem iskati in tako počasi proti Sentpetru...« V »Zeleni jami« je pogledal za vsak grmiček, za vsako grivo, bodisi, da je hotel videti, če je še vse kakor nekdaj, bodisi, da je iskal Jurja. Od tu se je napotil nazaj proti Sentpetru in pretaknil najprej kozolce in skednje. Solnce je pripekalo, Alešu je lil znoj s čela, da se je moral neprenehoma otirati. Kakor spehano živinče je sedel, kjer je zapazil senco, sopihal in se oziral z očitajočim, usmiljenja prosečim pogledom proti jasnosinjemu nebu in solncu. Grlo se mu je sušilo in tudi želodec ga je začel opozarjati na svojo pozabljeno eksistenco. »Tukaj ni nič, ni pijače, ni jedi, ni Jurja,« modruje Aleš Kolaček, počivajoč pod širokim kozolcem na kupu suhega, omamljivo v dišečega sena. »Zdaj jo vrežemo proti Sentpetru; pa ta vročina, ko bi imel samo kozarec vode!...« Vse druge misli in občutki se umaknejo in ostane samo žeja. Kakor zapuščen od vsega sveta, opazuje Aleš iz sence z opeko krite strehe šentpetrskih hiš, nad katerimi gomazi razbeljeni zrak v komaj vidnih vrtincih. Ta tišina, prijeten hlad in enakomeren pogled, kakor bi ga hotel uspavati. »Eh,« se otrese, vstane in korači proti Sentpetru, »na zadnje bi res še zaspal. Jurja ni nikjer, pa ga ni... Pa res, ne bi bilo napačno« — obraz se mu razvedri — »takole, samo pol litrčka cvička in malo prigrizniti... tako kaj letečega. Čisto nič ne bi škodilo, pa tudi zamudil se ne bi preveč. Šentpetrčani se razumejo na kurjo rejo; oh, šentpetrska piščeta!« Aleš se globoko zamisli in naslajajoč se v duhu ob izrednem užitku, ki ga čaka, pospeši korake po prašni, vroči cesti. Kar zaškripajo ob eni strani ceste vrata. Aleš Kolaček se zgane in obstane; zazdi se mu, da je nekdo mimo smuknil. Ogleda se, vrata na dvorišče so napol priprta. In kdo bi bil mimo šinil, ali pes ali človek? Vse je tiho, nobenega človeka ni slišati in vrata so samo tako napol priprta. Ali ni to sumljivo? Kaj pa, ko bi se bil Juri skril pred njim? Previdno odkrene vrata in stopi na dvorišče; vse je mirno, na sredi stoji voz sena. Stopi dalje. Pri svinjaku zapazi zaboj, privzdigne ga... nič! Kakor brez misli gleda predse in kakor v polusanjah ga sili nekaj naprej. Na drugi strani svinjaka opazi pri-slonjeno lestvo. Kdo bi bil prislonil lestvo in zakaj ? In vse je tako tesnotiho, kakor bi nekdo čepel skrit v kotu in si ne bi upal dihati. Aleš Kolaček zleze oprezno na lestvo in s trepetajočo roko hlastno odpre vrata. Ali skoro bi bil omahnil od strahu z lestve. S strahovitim kokodakanjem izfrfotajo kokoši iz kurnika, v hipu nastane na dvorišču največji nemir in hrup. Gosi prigagajo; od nekod se pridreve psi, obstopijo spodaj lestvo in začno neusmiljeno lajati. Isti čas se zasliši tudi surov moški glas: »Ti hudič tatinski! Joža, Mica, Janez!« Ko zleze Aleš Kolaček z lestve in se ozre po dvorišču, zagleda množico ljudi, ki grnejo proti njemu. Divji obrazi, delavsko in kmečko oblečeni možje, žene in otroci vpijejo, kolnejo vse vprek, da ne razumejo drug drugega; le toliko posnamejo posamezni, da imajo pred seboj najbrže tistega kurjega tata, ki že pol leta krade po v Sentpetru, a mu ne morejo do živega. »Pa kako je rejen ta mrjasec!« oglasi se nekdo izmed množice. »Vraga, če ne,« mu odvrne nekdo drug, »če ga zalaga ves Šentpeter s kuretino in jajci!« Deček, skoro še otrok, potegne Kolačka za suknjo in mu zapreti z drugo roko: »Le čakaj, ti, ti rdeča kumara, kje pa imaš našega petelina?« Barabe se prerijo skozi gnečo in obsujejo Kolačka s točo surovih dovtipov; prebrisani paglavci nasade igle na palice in od strani zbadajo Kolačka, ki odskakuje sredi množice in pri vsakem bodcu zaječi: »Me!« »Ali boš na miru, ti koštrun ižanski, kaj pa meketaš?« s temi besedami pristopi zastavna ženska, najbrže kaka bojevita branjevka »izza vode«, in ga lopne z debelo roko po glavi, da mu skoči klobuk črez oči. »Mar bi bil cipe lovil po barju, pa ne poštenih kur po Sentpetru! Fej, ti pregrešni kurji grob!« Kolaček stoji prepadel sredi tolpe, niti ne sluti, zakaj nenadoma ta divji naval mase. Osebne dotike z veliko družbo se je sploh vedno ogibal in zdaj je padel kakor z neba med te ljudi. Koliko oči zija zdaj vanj, koliko ust se odpira pred njim in mu kaže zobe! To mu vzame vso razsodnost in zavest. Ta njegova onemoglost, topost mika, zabava, draži maso do ekscesa. Gotovo je bil vsakdo v srcu prepričan, da Kolaček ni omenjeni tat, da sploh ne more biti. Vse na njem je pričalo o poštenosti: njegova rejena, nizka postava, dobrodušni obraz, obleka, klobuk. Takšen ni lopov, narobe, to je tip poštenega, korektnega človeka, ki ne more nikomur lasu skriviti. Baš ta kontrast situacije in resnice je razvnemal maso, barabe so rjovele od smeha in se hahljale kakor blazne. Oživel je v tolpi tisti bestijalni instinkt, ki pozorno in hudobno preži na vsakogar, ki se razlikuje od nje, bodisi po stanu, bogastvu ali omiki, preži, da pade kateri od zgoraj mednje po slučajni zmoti, ironiji usode. Kakor bestije planejo na ubogo žrtev in čuvstvo podlosti triumfira nad propalo velikostjo. In v takih trenotjih gine, se topi duša mase v sladkem zadoščenju, v peklenskem veselju škandala. V tem kritičnem času prihiti na dvorišče mestni redar in reši Kolačka iz nevarne družbe. Hrupno pozdravijo barabe redarja: »Ga že imajo, ga že imajo!« Kolaček je gledal okoli sebe in kar nič ni vedel, kaj se ž njim godi. Mirno je odšel z redarjem. Iz te omotice ga predrami na ro-tovžu rohneči glas policijskega komisarja: »Kako se zovete?« Kakor bi bil ta hip šele izpregledal, zapazi Kolaček pred seboj v ogromnem naslanjaču majhnega, suhega možička dolgih in raz-mršenih, napol sivih las, z velikimi, črnoobrobljenimi naočniki na nosu. Možiček skoči srdito pokoncu in še enkrat zarohni: »Ali slišite, ali sedite na ušesih, kako se pišete?« Kolaček ponižno in plaho zajeclja: »A tako, kako se pišem? Pišem se Aleš Kolaček iz Krakovega.« »Torej poslušajte, Aleš Kolaček! Ali poslušate? Po resnici povejte, obtožite se sami! S skesanim grešnikom imamo usmiljenje. Kako pa stojite, ali niste bili vojak?« Kolaček se vzravna in pomoli v vsej okroglosti in obilnosti svoj trebuh pred komisarja. »Trebuh noter, prsi ven! Jaz hočem z vami govoriti, ne z vašim nesramnim trebuhom; ali slišite, Aleš Kolaček? Torej kaj ste počeli v Kosmačevem kurniku?« To vprašanje spravi Kolačka v strašno zadrego. Kak hudir ga je nesel v tisti kurnik? Tega vendar ne more povedati, da je iskal Jurja v kurniku! To bi bila sramota za celo hišo. Bliskoma mu šine v glavo misel in spomni se, da mu je lani ušel kanarček. Brez pomisleka zajeclja: »Veste, gospod, lani nam je ušel kanarček, pa veste...« Rezko mu seže v besedo komisar: »Vi sami ste tisti kanarček. Ali slišite, Aleš Kolaček? Ali nam ne uidete! Taka neumnost! Ali slišite, od kdaj pa zapirajo Šentpetrčani kanarčke v kurnik? To je razžaljenje cele občine, ali slišite? Seveda, vašemu nesramnemu, nenasitnemu trebuhu zaleže menda največji kopun toliko kakor mali ptič kanarček, ki pa je popolnoma nedolžen v tej vaši današnji zadevi, ali slišite? Ampak vi, Aleš Kolaček, ste predrzen lažnik, zakrknjen grešnik in nočete govoriti resnice. Čakajte, začnem pa drugače. Povejte po resnici, koliko ste pokradli kuretine, koliko jajec?« Kolaček debelo pogleda komisarja in vpraša zategnjeno: »Jaz... jajca kradel?« Komisar skoči vnovič iz naslanjača: »Kako pa govorite? Kaj mislite, pred kom stojite?« Pokliče redarja: »Hudoklin, v »špeh-kamro« ž njim, tako dolgo, da se sposti in da bo suh kakor pajek!« Pri teh besedah strepeče Kolaček kakor šiba na vodi in uvidi, da ni drugače, da mora povedati čisto resnico, potem se pa naj zgodi, kar hoče. »Odpustite, gospod! Veste, naš Juri... Juri je namreč moj sin in ga že tri dni ni domov.« Ni še dobro izgovoril in vsi navzočni se na ves glas zakro-hotajo. Celo strogemu komisarju se porosijo oči od smeha: »Hohoho!... Sina v kurniku! Kaj takega pa še ne... ho-hoho!« Komisar se uresni in vpraša strogo: »Ali slišite, Aleš Kolaček, ali ste vi norec, ali pa hočete vi nas imeti za norce! Za božjo voljo, pomislite vendar, kako oslarijo ste izbleknili! Kdo išče svojega sina v tujem kurniku!« Kolačku se kar stemni pred očmi, misli, da se udira zemlja pod njim. »Hudoklin,« pokliče komisar spet redarja, »policijski zdravnik gospod dr. Strup naj pride nujno, da preišče duševno stanje tega človeka. To ni več normalno, kar tu govori ta človek.« V par trenotkih pride zdravnik, se zapre s Kolačkom v stransko sobo in ga prijazno povabi, naj mu natanko razloži vso zadevo. Hitro premotri zdravnik dozdevnega pacijenta od nog do glave, da li zasledi kako telesno znamenje degeneracije i. t. d. Takoj spozna, da ima pred seboj normalnega človeka iz boljše rodovine, dobrodušnega in nedolžnega meščana, ki je le vsled svoje naivnosti prišel v konflikt z oblastjo, katera naivnost pa ni znamenje duševne slabosti, ampak samo izraz značaja in osebnosti. »Vi ste gospod Kolaček? Ali nimate sina Jurja?« Ves srečen vzklikne Kolaček: »1 seveda, Juri je moj sin.« »Le mirni bodite, gospod Kolaček! Nič se vam ne zgodi, bila je samo neljuba pomota.« »Saj sem zmerom dejal...« Nato odide zdravnik za trenotek iz sobe in se vrne s komisarjem, ki prijazno poda Kolačku roko: »Oprostite, gospod Kolaček, zgodila se je grda pomota«... Zdravnik spremi Kolačka na ulico in se prijazno poslovi: »Sporočite doma gospodu Jurju, da ga pozdravlja prijatelj, dr. Strup.« Kolaček se kar ločiti ni mogel od zdravnika, ves čas ga je nepremično in srečno gledal, kakor bi se hotel prepričati, če je ta dobri človek res samo navaden človek. •X- * * »Za pet ran božjih, Aleš, kakšen pa si?« s temi besedami sprejme Kolačkova svojega moža na veži. »Beži, stara!« jo zavrne nevoljno mož in odide v sobo. »Kje imaš Jurja?« »Pojdi si ga sama iskat!« Kolačkova se prestraši, še nikoli ni videla moža, da bi bil tako prepadel in ji odgovarjal tako neprijazno. Skoro nato se vrne vajenec, ki je raznašal kruh po Ljubljani. »Gospa,« začne praviti paglavec ves zasopel, »kaj se je zgodilo našemu gospodu! Na rotovžu so jih zaprli. Ljudje pravijo, da so kradli jajca in kokoši po Šentpetru.« Kolačkova ploskne prestrašena z rokami: »Kaj mi ne poveš, Lojze?« Črez nekaj časa nadaljuje vajenec, nemirno mencajoč s koleni: »Pa še nekaj vem, gospa.« »Kaj, kaj? Le povej, Lojze!« Prebrisani deček se zvito popraska za ušesom; kar z jezika mu ne gre, kakor bi čutil, da ga to, kar misli povedati, nič ne briga in da je nespodobno, vtikati se v take stvari. »Onegav — pekarjev Nace iz Šiške — mi je pravil... Tam v »Zvezdi« sva se srečala .. . onegav Nace mi je pravil, da,« Lojze v se še enkrat popraska, »da je videl našega mladega gospoda v Šiški, tam v gostilni »pri Štajerki«. Nace je rekel, da je krčmarjeva sala-mensko... salamensko... onegava...« Po teh besedah zbeži navihanec iz veže. Toliko ni mislil povedati, kar samo mu je ušlo iz ust. Kolačkova zakliče starega pomočnika Petra in odide v sobo za možem. »Aleš, pravijo, da so te zaprli!« »No... no, seveda po pomoti. Saj pravim, ti me spraviš še živega v grob... s svojo neumnostjo.« V tem vstopi pomočnik. v v »Peter, ali poznate v Šiški gostilno »pri Štajerki«?« »Slišal sem praviti, da se toči tam dobro vino, a jako drago. To ni za nas delavce, gospa. Sama gospoda hodi tja na piščance. Gostilna obstoji šele par let, lani je umrl krčmar in zdaj toči vdova sama. Pravijo, da je neki jako lepa in da se hodijo od vseh strani ženit k njej.« »Že dobro, Peter.« Pomočnik odide. Kolačkovo je tako presenetila ta vest, da ni mogla izpregovoriti. Alešu se je nekaj posvetilo in začela ga je obhajati dobra volja. Tudi on je že večkrat slišal, kako so hvalili ljudje pijačo »pri Štajerki«, posebno pa ocvrte piske. Ali doslej mu sreča še ni ponudila prilike, da bi se bil prepričal na svoja usta o resničnosti takega govorjenja. Tudi pri kosilu sta molčala zakonska ves čas. Njo je nekaj skrivaj težilo, a vendar ni mogla z besedo na dan. Ko je v litru že več nego pol vina zmanjkalo, Aleš ni več mogel prikrivati dobre volje in začel je ženi razkladati dopoldanšnji dogodek. Ali ona je še vedno molčala zamišljena in menda niti pazila ni na to, kar ji je mož pripovedoval. »Ali si slišal, Aleš?« reče ona počasi po dolgem molku. »Kaj praviš? Še v Šiško boš moral!« »No... no, Cilka, le potolaži se!« namuzne se on milostno in reservirano, zardi in prestavi v zadregi kozarec. »Ce ne bo drugače, pa pojdem še v Šiško.« Aleš se je trudil, da prikrije svojo vznemirjenost, ki ga je silila, da bi takoj pobral klobuk in letel v Šiško. »To ni kar tako, Aleš,« izpregovori spet ona po daljšem odmoru in izvije se ji globok, bridek vzdih. »Kaj takega bi ne bila pričakovala od Jurja.« Kolačkova je bila v tem oziru stroga puri-tanka, niti v besedah ni bila dovoljena nespodobnost v njeni hiši. Zato ji je bilo zdaj silno mučno, govoriti z možem o Jurjevi zablodi. »Pomisli, Aleš,« nadaljuje naposled strogo in počasi, »taka pritepenka, taka ničvredna vdova... In Juri je rajši tam nego doma! Ali more kateri človek tako pozabiti vso čast in spodobnost? On iz bogate in poštene hiše, in ona... Aleš, Aleš, samo po kom se je vrgel ta fant? Po meni gotovo ne, moja vest je čista.« Pri teh besedah povesi Kolaček oči in zardi, kakor bi se čutil zadetega, in nerodno se zaziblje na stolu. Cecilija mu začne na dolgo in široko razlagati vse nevarnosti za to in ono življenje, ki prete družini radi Jurjeve lahkomiselnosti. »In toliko sem se trudila ž njim in upala! In zdaj naj bi se mi pogubil za ta in oni svet, na ljubo hudobni zapeljivki?« Alešu se je začela smiliti, ko je tako tožila in vzdihovala, in kakor je bil po svoji naravi mehak in notranje labilen, pristopen vsakemu jačjemu vtisku, posebno če je prihajal od resne in skrbne Cecilije, tako so ga popolnoma prevzele njene skrbi in misli in čimdalje bolj se mu je jasnilo, da se bliža velika nesreča. Čast, blagoslov, mir, bogastvo hiše, vse uniči lahko taka zapeljivka. Na vsak način je treba hitro rešiti Jurja iz teh krempljev. »Torej hodi, Aleš, lepo se obleci, natakni prstane in vzemi zlato uro, da ne bodo mislili, da si kako nihče. Moško nastopi, bodi hud! Juri mora takoj s tabo domov, njej pa povej, kar zasluži... Počasi hodi, da se ne upehaš, za grme in v senco ne sedaj, lahko zaspiš in vse ti pokradejo. Le krepko govori ž njo! Zdaj odpri usta in se potegni za svoje pravice... Ne bodi kakor kamen na cesti, ki si ne more pomagati z mesta ne naprej ne nazaj. Sicer pa, bogve kako spet opraviš in če mi ne narediš spet kake neumnosti...« »Kakšno neumnost? Ne bodi, ne bodi, Cilka!« Aleš se hitro praznično preobleče, priveze si črno kravato, svečano naniza prstane in pripne na telovnik debelo zlato verižico z zlato uro. Tako se je običajno oblačil samo ob praznikih in nedeljah in tako je vselej rad šel med ljudi z okrepljeno samozavestjo in visokim ponosom. »Pa še palico vzemi! Mož brez palice je kakor vol brez roga.« <p align=right>(Dalje prih.)</p>
| |||