Izgubljeni sin (Franc Derganc): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 77:
»Ali boš na miru, ti koštrun ižanski, kaj pa meketaš?« s temi besedami pristopi zastavna ženska, najbrže kaka bojevita branjevka »izza vode«, in ga lopne z debelo roko po glavi, da mu skoči klobuk črez oči. »Mar bi bil cipe lovil po barju, pa ne poštenih kur po Šentpetru! Fej, ti pregrešni kurji grob!«
Kolaček stoji prepadel sredi tolpe, niti ne sluti, zakaj nenadoma ta divji naval mase. Osebne dotike z veliko družbo se je sploh vedno ogibal in zdaj je padel kakor z neba med te ljudi. Koliko oči zija zdaj vanj, koliko ust se odpira pred njim in mu kaže zobe! To mu vzame vso razsodnost in zavest. Ta njegova onemoglost, topost mika, zabava, draži maso do ekscesa. Gotovo je bil vsakdo v srcu prepričan, da Kolaček ni omenjeni tat, da sploh ne more biti. Vse na njem je pričalo o poštenosti: njegova rejena, nizka postava, dobrodušni obraz, obleka, klobuk. Takšen ni lopov, narobe, to je tip poštenega, korektnega človeka, ki ne more nikomur lasu skriviti. Baš ta kontrast situacije in resnice je razvnemal maso, barabe so rjovele od smeha in se hahljale kakor blazne. Oživel je v tolpi tisti bestijalni instinkt, ki pozorno in hudobno preži na vsakogar, ki se razlikuje od nje, bodisi po stanu, bogastvu ali omiki, preži, da pade kateri od zgoraj mednje po slučajni zmoti, ironiji usode. Kakor bestije planejo na ubogo žrtev in čuvstvo podlosti triumfira nad propalo velikostjo. In v takih trenotjih gine, se topi duša mase v sladkem zadoščenju, v peklenskem veselju škandala.
V tem kritičnem času prihiti na dvorišče mestni redar in reši Kolačka iz nevarne družbe.
Hrupno pozdravijo barabe redarja: »Ga že imajo, ga že imajo!«
Kolaček je gledal okoli sebe in kar nič ni vedel, kaj se ž njim godi. Mirno je odšel z redarjem. Iz te omotice ga predrami na rotovžu rohneči glas policijskega komisarja: »Kako se zovete?«
Kakor bi bil ta hip šele izpregledal, zapazi Kolaček pred seboj v ogromnem naslanjaču majhnega, suhega možička dolgih in razmršenih, napol sivih las, z velikimi, črnoobrobljenimi naočniki na nosu. Možiček skoči srdito pokoncu in še enkrat zarohni: »Ali slišite, ali sedite na ušesih, kako se pišete?«
Kolaček ponižno in plaho zajeclja: »A tako, kako se pišem? Pišem se Aleš Kolaček iz Krakovega.«
»Torej poslušajte, Aleš Kolaček! Ali poslušate? Po resnici povejte, obtožite se sami! S skesanim grešnikom imamo usmiljenje. Kako pa stojite, ali niste bili vojak?«
Kolaček se vzravna in pomoli v vsej okroglosti in obilnosti svoj trebuh pred komisarja.
»Trebuh noter, prsi ven! Jaz hočem z vami govoriti, ne z vašim nesramnim trebuhom; ali slišite, Aleš Kolaček? Torej kaj ste počeli v Kosmačevem kurniku?«
To vprašanje spravi Kolačka v strašno zadrego. Kak hudir ga je nesel v tisti kurnik? Tega vendar ne more povedati, da je iskal Jurja v kurniku! To bi bila sramota za celo hišo. Bliskoma mu šine v glavo misel in spomni se, da mu je lani ušel kanarček. Brez pomisleka zajeclja: »Veste, gospod, lani nam je ušel kanarček, pa veste...«
Rezko mu seže v besedo komisar: »Vi sami ste tisti kanarček. Ali slišite, Aleš Kolaček? Ali nam ne uidete! Taka neumnost! Ali slišite, od kdaj pa zapirajo Šentpetrčani kanarčke v kurnik? To je razžaljenje cele občine, ali slišite? Seveda, vašemu nesramnemu, nenasitnemu trebuhu zaleže menda največji kopun toliko kakor mali ptič kanarček, ki pa je popolnoma nedolžen v tej vaši današnji zadevi, ali slišite? Ampak vi, Aleš Kolaček, ste predrzen lažnik, zakrknjen grešnik in nočete govoriti resnice. Čakajte, začnem pa drugače. Povejte po resnici, koliko ste pokradli kuretine, koliko jajec?«
Kolaček debelo pogleda komisarja in vpraša zategnjeno: »Jaz... jajca kradel?«
Komisar skoči vnovič iz naslanjača: »Kako pa govorite? Kaj mislite, pred kom stojite?« Pokliče redarja: »Hudoklin, v »špehkamro« ž njim, tako dolgo, da se sposti in da bo suh kakor pajek!«
Pri teh besedah strepeče Kolaček kakor šiba na vodi in uvidi, da ni drugače, da mora povedati čisto resnico, potem se pa naj zgodi, kar hoče.
»Odpustite, gospod! Veste, naš Juri... Juri je namreč moj sin in ga že tri dni ni domov.«
Ni še dobro izgovoril in vsi navzočni se na ves glas zakrohotajo. Celo strogemu komisarju se porosijo oči od smeha:
»Hohoho!... Sina v kurniku! Kaj takega pa še ne... hohoho!« Komisar se uresni in vpraša strogo: »Ali slišite, Aleš Kolaček, ali ste vi norec, ali pa hočete vi nas imeti za norce! Za božjo voljo, pomislite vendar, kako oslarijo ste izbleknili! Kdo išče svojega sina v tujem kurniku!«
Kolačku se kar stemni pred očmi, misli, da se udira zemlja pod njim.
»Hudoklin,« pokliče komisar spet redarja, »policijski zdravnik gospod dr. Strup naj pride nujno, da preišče duševno stanje tega človeka. To ni več normalno, kar tu govori ta človek.«
V par trenotkih pride zdravnik, se zapre s Kolačkom v stransko sobo in ga prijazno povabi, naj mu natanko razloži vso zadevo. Hitro premotri zdravnik dozdevnega pacijenta od nog do glave, da li zasledi kako telesno znamenje degeneracije i. t. d. takoj spozna, da ima pred seboj normalnega človeka iz boljše rodovine, dobrodušnega in nedolžnega meščana, ki je le vsled svoje naivnosti prišel v konflikt z oblastjo, katera naivnost pa ni znamenje duševne slabosti, ampak samo izraz značaja in osebnosti.
»Vi ste gospod Kolaček? Ali nimate sina Jurja?«
Ves srečen vzklikne Kolaček: »I seveda, Juri je moj sin.«
»Le mirni bodite, gospod Kolaček! Nič se vam ne zgodi, bila je samo neljuba pomota.«
»Saj sem zmerom dejal...«
Nato odide zdravnik za trenotek iz sobe in se vrne s komisarjem, ki prijazno poda Kolačku roko: »Oprostite, gospod Kolaček, zgodila se je grda pomota«... Zdravnik spremi Kolačka na ulico in se prijazno poslovi: »Sporočite doma gospodu Jurju, da ga pozdravlja prijatelj, dr. Strup.«
Kolaček se kar ločiti ni mogel od zdravnika, ves čas ga je nepremično in srečno gledal, kakor bi se hotel prepričati, če je ta dobri človek res samo navaden človek.
<center>***</center>
»Za pet ran božjih, Aleš, kakšen pa si?« s temi besedami sprejme Kolačkova svojega moža na veži.
»Beži, stara!« jo zavrne nevoljno mož in odide v sobo.
»Kje imaš Jurja?«
»Pojdi si ga sama iskat!«
Kolačkova se prestraši, še nikoli ni videla moža, da bi bil tako prepadel in ji odgovarjal tako neprijazno.
Skoro nato se vrne vajenec, ki je raznašal kruh po Ljubljani.
»Gospa,« začne praviti paglavec ves zasopel, »kaj se je zgodilo našemu gospodu! Na rotovžu so jih zaprli. Ljudje pravijo, da so kradli jajca in kokoši po Šentpetru.«
Kolačkova ploskne prestrašena z rokami: »Kaj mi ne poveš, Lojze?«
Črez nekaj časa nadaljuje vajenec, nemirno mencajoč s koleni: »Pa še nekaj vem, gospa.«
»Kaj, kaj? Le povej, Lojze!«
Prebrisani deček se zvito popraska za ušesom; kar z jezika mu ne gre, kakor bi čutil, da ga to, kar misli povedati, nič ne briga in da je nespodobno, vtikati se v take stvari.
»Onegav — pekarjev Nace iz Šiške — mi je pravil... Tam v »Zvezdi« sva se srečala... onegav Nace mi je pravil, da,« Lojze se še enkrat popraska, »da je videl našega mladega gospoda v Šiški, tam v gostilni »pri Štajerki«. Nace je rekel, da je krčmarjeva salamensko... salamensko... onegava...«
Po teh besedah zbeži navihanec iz veže. Toliko ni mislil povedati, kar samo mu je ušlo iz ust.
Kolačkova zakliče starega pomočnika Petra in odide v sobo za možem.
»Aleš, pravijo, da so te zaprli!«
»No... no, seveda po pomoti. Saj pravim, ti me spraviš še živega v grob... s svojo neumnostjo.«
V tem vstopi pomočnik.
»Peter, ali poznate v Šiški gostilno »pri Štajerki«?«
»Slišal sem praviti, da se toči tam dobro vino, a jako drago. To ni za nas delavce, gospa. Sama gospoda hodi tja na piščance. Gostilna obstoji šele par let, lani je umrl krčmar in zdaj toči vdova sama. Pravijo, da je neki jako lepa in da se hodijo od vseh strani ženit k njej.«
»Že dobro, Peter.«
Pomočnik odide. Kolačkovo je tako presenetila ta vest, da ni mogla izpregovoriti. Alešu se je nekaj posvetilo in začela ga je obhajati dobra volja. Tudi on je že večkrat slišal, kako so hvalili ljudje pijačo »pri Štajerki«, posebno pa ocvrte piške. Ali doslej mu sreča še ni ponudila prilike, da bi se bil prepričal na svoja usta o resničnosti takega govorjenja.
Tudi pri kosilu sta molčala zakonska ves čas. Njo je nekaj skrivaj težilo, a vendar ni mogla z besedo na dan. Ko je v litru že več nego pol vina zmanjkalo, Aleš ni več mogel prikrivati dobre volje in začel je ženi razkladati dopoldanšnji dogodek. Ali ona je še vedno molčala zamišljena in menda niti pazila ni na to, kar ji je mož pripovedoval.
»Ali si slišal, Aleš?« reče ona počasi po dolgem molku. »Kaj praviš? Še v Šiško boš moral!« »No... no, Cilka, le potolaži se!« namuzne se on milostno in reservirano, zardi in prestavi v zadregi kozarec. »Ce ne bo drugače, pa pojdem še v Šiško.« Aleš se je trudil, da prikrije svojo vznemirjenost, ki ga je silila, da bi takoj pobral klobuk in letel v Šiško. »To ni kar tako, Aleš,« izpregovori spet ona po daljšem odmoru in izvije se ji globok, bridek vzdih. »Kaj takega bi ne bila pričakovala od Jurja.« Kolačkova je bila v tem oziru stroga puri-tanka, niti v besedah ni bila dovoljena nespodobnost v njeni hiši. Zato ji je bilo zdaj silno mučno, govoriti z možem o Jurjevi zablodi. »Pomisli, Aleš,« nadaljuje naposled strogo in počasi, »taka pritepenka, taka ničvredna vdova... In Juri je rajši tam nego doma! Ali more kateri človek tako pozabiti vso čast in spodobnost? On iz bogate in poštene hiše, in ona... Aleš, Aleš, samo po kom se je vrgel ta fant? Po meni gotovo ne, moja vest je čista.« Pri teh besedah povesi Kolaček oči in zardi, kakor bi se čutil zadetega, in nerodno se zaziblje na stolu. Cecilija mu začne na dolgo in široko razlagati vse nevarnosti za to in ono življenje, ki prete družini radi Jurjeve lahkomiselnosti. »In toliko sem se trudila ž njim in upala! In zdaj naj bi se mi pogubil za ta in oni svet, na ljubo hudobni zapeljivki?« Alešu se je začela smiliti, ko je tako tožila in vzdihovala, in kakor je bil po svoji naravi mehak in notranje labilen, pristopen vsakemu jačjemu vtisku, posebno če je prihajal od resne in skrbne Cecilije, tako so ga popolnoma prevzele njene skrbi in misli in čimdalje bolj se mu je jasnilo, da se bliža velika nesreča. Čast, blagoslov, mir, bogastvo hiše, vse uniči lahko taka zapeljivka. Na vsak način je treba hitro rešiti Jurja iz teh krempljev. »Torej hodi, Aleš, lepo se obleci, natakni prstane in vzemi zlato uro, da ne bodo mislili, da si kako nihče. Moško nastopi, bodi hud! Juri mora takoj s tabo domov, njej pa povej, kar zasluži... Počasi hodi, da se ne upehaš, za grme in v senco ne sedaj, lahko zaspiš in vse ti pokradejo. Le krepko govori ž njo! Zdaj odpri usta in se potegni za svoje pravice... Ne bodi kakor kamen na cesti, ki si ne more pomagati z mesta ne naprej ne nazaj. Sicer pa, bogve kako spet opraviš in če mi ne narediš spet kake neumnosti...« »Kakšno neumnost? Ne bodi, ne bodi, Cilka!« Aleš se hitro praznično preobleče, priveze si črno kravato, svečano naniza prstane in pripne na telovnik debelo zlato verižico z zlato uro. Tako se je običajno oblačil samo ob praznikih in nedeljah in tako je vselej rad šel med ljudi z okrepljeno samozavestjo in visokim ponosom. »Pa še palico vzemi! Mož brez palice je kakor vol brez roga.« <p align=right>(Dalje prih.)</p>
(Dalje.) adovoljen s svojo notranjščino in vnanjščino odkoraka Kolaček proti Šiški. Jezno udari s palico ob tla in glasno izpregovori sam s seboj: »Saj sem bil tudi jaz fant, pa kaj takega nisem počel... Nisem se vlačil po takih gostilnah. Brez strogosti ne bo nič, že vidim. Le čakaj, Juri, odslej bo druga šola! In tista preklicana babnica! Ali ji pokažem! 1 kakopak, zapeljala ga je, zapeljala, mu dala kaj takega izpiti in mu pamet zmešala. Zato jih bo pa tudi slišala, slišala...« Kolaček hipoma prestane, kakor bi ga nekdo stisnil za srce. O vsem sta se z ženo doma natanko domenila, samo najvažnejše sta pozabila: kako naj govori in kaj naj pove zapeljivki? Prvič še nikoli ni bil v podobnem položaju, torej iz lastne izkušnje kar nič ne more vedeti; drugič se bo vršil ves prizor javno v gostilni, gotovo vpričo gostov. Misli se mu ustavijo od strahu in sam sebi se vidi kakor otrok, ki komaj shodi pa se mu izmakne vodeča roka: ne ve, na katero stran bi stopil, da ne pade. In ker je bilo bas sredi »Zvezde«, sede na bližnjo klop. Govoriti pred množico ljudi in kako govoriti? Začuti, kakor bi mu hotel stopiti na čelo mrzel znoj. »Dober dan, Aleš! Kam pa ti tako gizdavo, ali morda za Jurja snubit?« Aleš pogleda kvišku in zagleda pred seboj veliko in krepko postavo prijatelja, mesarja Jelena; in preleti ga prijetno čuvstvo, kakor bi se prebudil iz hudih sanj v najnevarnejšem trenotku. Veselo vstane in vzklikne: »Ali si ti, Jelen? Dober dan, dober dan! Ti, danes je strašno vroče!« »Tristo vragov, to ni več vroče, tako kurijo samo v peklu! Ko bi bili sami ljudje na svetu, naj bi še bilo, a imamo tudi meso, Aleš, meso. Strela božja, leda ni in vse nam zasmradi, da ga še cucek ne bo hotel povohati. Aleš, slabi časi se napovedujejo nam obrtnikom. Hudiman, kolikor davki ne požro, požro ljudje, ki nikdar ne plačajo, in kar ostane, zasmrdi. Potem pa živi, hrani familijo, strela božja!« »Res je, res, Jelen! Pri nas je ravno tako... V taki vročini se vse žemljice posušijo...« Krepki in odločni izrazi prijatelja Jelena osrčijo spet Kolačka: Jelen pa Jelen, ta bi ji znal povedati... Samo, ko ne bi tako neznansko klel. — Kolaček je pri vsaki kletvici zamižal, kakor bi se imelo zabliskniti. »Greš, Aleš, pojdiva tja za vogal, tam imajo vedno sveže pivo, se bova še kaj pomenila. Strela božja, kako je prokleto vroče!« Jelen prime Kolačka za rokav in odpravita se v bližnjo gostilno. Na potu se Kolaček domisli: »Ti, Jelen bi te najlaglje naučil. Njegovega govorjenja se boji celo Krakovo in Trnovo. In kako pretepa včasi doma ženske, da se joka cela hiša in okolica«... Takoj po prvem požirku se oglasi Kolaček previdno: »Ti, Jelen, to je strašno, kaj vse se dogaja že dandanes na svetu. Pomisli, včeraj sem bral v časopisu, da je tam gori nekje na Dunaju« — Kolaček se odkašlja — »da je na Dunaju taka pokvarjena ženščina zapeljala poštenega fanta iz bogate hiše in ga potem kar domov ni več pustila«... » Hudiča, torej ravno naopak nego pri nas...« » Jaz tudi mislim, da je tako prav, če moški žensko zapelje... Ne, ne, kaj govorim, kaj se mi je zaletelo, pravzaprav ni nobeno prav. Veš, Jelen, samo vprašati sem te hotel, kaj bi ti storil, vzemimo, da bi se tvojemu sinu primerilo...« »Veš, na mojo dušo, Aleš, potem bi bilo ven... Klel bi, da bi se treslo nebo in zemlja... fantu bi potrgal ušesa in ga po svetu spodil... deklino bi premlatil z gorjačo, vse lonce in stole bi ji razbil na glavi in nazadnje bi vrgel satana skozi okno, kakor se bere v svetem pismu o takih razuzdankah. Aleš, baba je vrag; česar vrag ne zmore, mu baba pomore. Ti sploh ne veš, da si na svetu, ker nimaš nobene hčere. A meni je menda sam hudič nametal polno hišo tega spola. To bi se samo oblačilo, lišpalo, viselo po oknih, zijalo na pragu, pa nič delalo. Ti si srečen, ti imaš samo Jurja. Kako je z Jurjem, ali si zadovoljen ž njim?« »O — Juri, to je prav priden fant,« odgovarja Kolaček nekako počasi, kakor bi mu bilo nekaj obtičalo v grlu, »veš, Jelen, cel dan ti dela v pekariji, veš, noč in dan ti mesi in mesi...« »Prokleti hudič, pri meni je pa kakor na vojski. Veden nemir in prepir! Vedno bi se ti ženila ta strela ženska za tvojim hrbtom, za vsakim voglom čaka tako mlado, golobrado strašilo in zavija oči... gladno in revno... A ne boste, dokler jaz živim; nismo še tako daleč, da bi se ti ženili kakor vrabci na strehi... Vraga, to vemo že mi starši, kdaj je primeren čas za to. Kakor je moj oče meni dejal: »Damijan, zdaj se boš pa oženil«. Nisem črhnil besedice, nikdar prej je nisem videl — in vendar živimo...« »Tako je prav, tako, resnico govoriš, Jelen, Bog te živi!« pritrdi Kolaček in trči ž njim. Z dogmatično gotovostjo in zanesljivostjo so vplivale nanj silovite Jelenove besede. »Aleš, ali nisi še nič mislil?« povzame besedo spet Jelen, a nekako krotko in zaupno. »Kaj praviš, ali ne bi midva spregla takole en parček? To veš, da ima Jelen denar, in to ti že naprej povem, da vsaki odšteje gotovine dvajset hiljad« — to besedo je Jelen rad rabil namesto tisoč, prinesel jo je s Hrvaškega, koder je kupoval prašiče. »Saj se ne mudi tako, Jelen; Juri ima komaj šestindvajset let, — bomo še govorili,« se izgovarja Kolaček in obide ga nesigurno čuvstvo, katero najlepše izraža narodni pregovor: ne prodajaj medvedove kože, dokler medved v brlogu tiči. Tudi Jelen zapazi, da se je prenaglil s svojim predlogom, in da zabriše sled vsaki vsiljivosti, napelje spet pogovor na gospodarske stvari. Skoro se poslovita prijatelja, Jelen odide domov, Kolaček jo ubere skozi Tivoli in potem skozi tivolski gozd proti Šiški, pogumno stiskajoč palico v roki in venomer ponavljajoč Jelenovo radikalno navodilo: kleti, da se bo treslo nebo in zemlja; fantu potrgati ušesa, deklino pre-mlatiti i. t. d. Dokler je bil v Jelenovi bližini, se je Kolačku to navodilo Jako dopadlo in Čutil se je močnega, pogumnega, srce mu je naraščalo, kakor bi ga prešinjal siloviti duh prijatelja; ali čim bliže je prihajal Šiški, tem bolj se je izgubljal ta duh kakor odmev v daljavi, tem bolj je čutil, da se mu sumljivo krči srce in da ne bije več tako pogumno ob rebra. »Kleti? Kdo pravi, da bi ravno kletev tukaj največ zalegla?« začne Kolaček glasno razmišljati, okoli sebe popljuvkovati in z rokami kriliti. »Svoj živ dan še nisem klel, pa da bi moral ravno danes? Strele klicati z neba? Kdo ve? Pravijo, da udari včasi strela tudi z jasnega... Bogu je vse mogoče... In ni izključeno, da se ne bi sam opalil pri tem... Fantu ušesa potrgati? Kaj pa misli sploh ta Jelen, da je moj Juri kak paglavec? Babo z gorjačo?... Ne vem, če je varno. Lahko bi me zgrabila taka jeza, da bi se izpozabil in mlatil in mlatil, dokler bi bilo kaj živega. Da bi me zaradi te neumnosti potem vlačili po ječah kot ubijalca ali celo... ali na...« tu zastane Kolačku sapa v grlu in ž njo beseda vislice. »Na glavi ji razbiti stole in lonce? Kaj pa misli ta Jelen, da so stoli po vinarju? Najmanj tri krone en stol... deset stolov trideset kron... to je že lep denar... In da bi okrog po hiši še lonce iskal in znašal; bogve, kje ima spravljene, morda na hiši... in ta čas bi se mi lahko izkadila vsa jeza... Zlodeja skozi okno vreči?«. — Kolaček se popraska za ušesom in rdečica mu zalije obraz, — »Ko ne bi bil ta zlodej ženska? In ko bi letela po zraku, bi morda gledali nedolžni ljudje... Na—a, pohujšanja pa že ne... kako že pravi sv. evangelij o pohujšljivcih?... Ta Jelen sploh nima nobene vere, zato pa tudi kolne in se priduša kakor Mažar.« Tako konča Kolaček svoj temeljiti kritični monolog; ali če so odločevali objektivni argumenti razuma ali neko čuvstvo, katero je za las podobno takozvani bojazni, to razsodbo prepušča avtor cenjenim bralkam in bralcem. Mahoma se zave Kolaček, da ni zdaj nič na boljšem nego prej. In tako nepripravljen naj stopi v tujo hišo v tako resni in važni zadevi? In Šiška je že tu doli pod njim. Presenečen se ustavi Kolaček na koncu poti, kjer stoji klopica z razgledom po Šiški in odkoder vodi v Šiško strma, a navadno blatna pot, ker se odteka voda iz studenčka po lesenih in trhlenih žlebih. Kolaček sede na klop in pogleda na uro: že štiri? Srce mu razburjeno tolče, ves zbegan sklene roke na trebuhu in začne vrteti palec okoli palca. Ali se ga vendar zdaj v tem zadnjem trenotju ne usmili Bog in mu ne pošlje kake pametne misli? Ta hip se spomni strogega komisarja z rotovža in ves srečen vzklikne: »To je mož, ta zna govoriti. In kako se vse trese pred njim! Sam Bog me je nesel davi v Šentpeter in med tiste razbojnike, da sem se tako seznanil s tem imenitnim možem.« In po glavi mu začne šumeti zadirčni glas strogega komisarja: »Trebuh noter, prsi ven! Jaz hočem z vami govoriti, ne z vašim nesramnim trebuhom. — Vi sami ste tisti kanarček, ali slišite, Aleš Kolaček? Seveda vašemu nesramnemu, nenasitnemu trebuhu zaleže menda največji kopun toliko kakor mali ptič kanarček...« »Hihihi! Kakor nalašč!« se zasmeje Kolaček naglas in neskončno zadovoljen poči v dlan. »Pa tudi na zunaj se lahko napravimo tako stroge. Lase razmršeno pokoncu! In koliko stanejo taki s črnim rogom obrobljeni naočniki? Čudovito!« Veselo vstane, zmoči si iz žleba lase in si jih kar z roko naravna pokoncu; blizu cerkve v Šiški stopi v prvo prodajalnico in potoži kramarju, da si je razbil v gozdu lepe črnoobrobljene naočnike. 156 A. Baebler: Zdaj venem... »Samo en par imam še takih, pa ravno vam bodo prav, že poznam vašo številko,« ga pomiri prijazni kramar in potegne s police zaprašeno škatlo. »Mlajši Slovenci pravijo sicer naočniki, a jaz se držim še starih imen in upam, da vam ustrežem tudi z očali, kaj ne, milostivi gospod?« »Seveda, seveda, kar zavijte jih!« seže Kolaček nestrpno zgovornemu možu v besedo in plača zahtevano ceno. Zato mu kramar še natanko opiše pot do »Štajerke«. »Kakšna pa je sploh ta stvar?« si misli na cesti Kolaček in izvleče iz žepa naočnike. Imenitno, kakor nalašč za ta namen: steklo je okroglo in veliko, lepo izdolbeno od obeh strani, obrobljeno s širokim črnim rogom. Slovesno jih natakne in pogleda okoli. Ali čudno: vsa okolica zbeži v daljavo; pogleda na cesto pred seboj in zdi se mu, da gleda v prepad, in tisti hip, ko se zave te neskladnosti, začuti v nogah že tudi neko nesigurnost, kakor bi se hotel spotakniti. »Bo že, bo že kako; vsemu se mora človek enkrat privaditi!« se potolaži Kolaček in se odpravi počasi dalje, trdo udarjajoč s stopali in s palico ob tla. Pot ga privede do pritlične, neznatne hišice, na pobeljeni steni čita napisano z velikimi rdečimi črkami: »Pri Štajerki«. <p align=right>(Dalje prih.)</p>
| |||