Izgubljeni sin (Franc Derganc): Razlika med redakcijama

Tudi pri kosilu sta molčala zakonska ves čas. Njo je nekaj skrivaj težilo, a vendar ni mogla z besedo na dan. Ko je v litru že več nego pol vina zmanjkalo, Aleš ni več mogel prikrivati dobre volje in začel je ženi razkladati dopoldanšnji dogodek. Ali ona je še vedno molčala zamišljena in menda niti pazila ni na to, kar ji je mož pripovedoval.

 

 

(Dalje.) adovoljen s svojo notranjščino in vnanjščino odkoraka Kolaček proti Šiški. Jezno udari s palico ob tla in glasno izpregovori sam s seboj: »Saj sem bil tudi jaz fant, pa kaj takega nisem počel... Nisem se vlačil po takih gostilnah. Brez strogosti ne bo nič, že vidim. Le čakaj, Juri, odslej bo druga šola! In tista preklicana babnica! Ali ji pokažem! 1 kakopak, zapeljala ga je, zapeljala, mu dala kaj takega izpiti in mu pamet zmešala. Zato jih bo pa tudi slišala, slišala...« Kolaček hipoma prestane, kakor bi ga nekdo stisnil za srce. O vsem sta se z ženo doma natanko domenila, samo najvažnejše sta pozabila: kako naj govori in kaj naj pove zapeljivki? Prvič še nikoli ni bil v podobnem položaju, torej iz lastne izkušnje kar nič ne more vedeti; drugič se bo vršil ves prizor javno v gostilni, gotovo vpričo gostov. Misli se mu ustavijo od strahu in sam sebi se vidi kakor otrok, ki komaj shodi pa se mu izmakne vodeča roka: ne ve, na katero stran bi stopil, da ne pade. In ker je bilo bas sredi »Zvezde«, sede na bližnjo klop. Govoriti pred množico ljudi in kako govoriti? Začuti, kakor bi mu hotel stopiti na čelo mrzel znoj. »Dober dan, Aleš! Kam pa ti tako gizdavo, ali morda za Jurja snubit?« Aleš pogleda kvišku in zagleda pred seboj veliko in krepko postavo prijatelja, mesarja Jelena; in preleti ga prijetno čuvstvo, kakor bi se prebudil iz hudih sanj v najnevarnejšem trenotku. Veselo vstane in vzklikne: »Ali si ti, Jelen? Dober dan, dober dan! Ti, danes je strašno vroče!« »Tristo vragov, to ni več vroče, tako kurijo samo v peklu! Ko bi bili sami ljudje na svetu, naj bi še bilo, a imamo tudi meso, Aleš, meso. Strela božja, leda ni in vse nam zasmradi, da ga še cucek ne bo hotel povohati. Aleš, slabi časi se napovedujejo nam obrtnikom. Hudiman, kolikor davki ne požro, požro ljudje, ki nikdar ne plačajo, in kar ostane, zasmrdi. Potem pa živi, hrani familijo, strela božja!« »Res je, res, Jelen! Pri nas je ravno tako... V taki vročini se vse žemljice posušijo...« Krepki in odločni izrazi prijatelja Jelena osrčijo spet Kolačka: Jelen pa Jelen, ta bi ji znal povedati... Samo, ko ne bi tako neznansko klel. — Kolaček je pri vsaki kletvici zamižal, kakor bi se imelo zabliskniti. »Greš, Aleš, pojdiva tja za vogal, tam imajo vedno sveže pivo, se bova še kaj pomenila. Strela božja, kako je prokleto vroče!« Jelen prime Kolačka za rokav in odpravita se v bližnjo gostilno. Na potu se Kolaček domisli: »Ti, Jelen bi te najlaglje naučil. Njegovega govorjenja se boji celo Krakovo in Trnovo. In kako pretepa včasi doma ženske, da se joka cela hiša in okolica«... Takoj po prvem požirku se oglasi Kolaček previdno: »Ti, Jelen, to je strašno, kaj vse se dogaja že dandanes na svetu. Pomisli, včeraj sem bral v časopisu, da je tam gori nekje na Dunaju« — Kolaček se odkašlja — »da je na Dunaju taka pokvarjena ženščina zapeljala poštenega fanta iz bogate hiše in ga potem kar domov ni več pustila«... » Hudiča, torej ravno naopak nego pri nas...« » Jaz tudi mislim, da je tako prav, če moški žensko zapelje... Ne, ne, kaj govorim, kaj se mi je zaletelo, pravzaprav ni nobeno prav. Veš, Jelen, samo vprašati sem te hotel, kaj bi ti storil, vzemimo, da bi se tvojemu sinu primerilo...« »Veš, na mojo dušo, Aleš, potem bi bilo ven... Klel bi, da bi se treslo nebo in zemlja... fantu bi potrgal ušesa in ga po svetu spodil... deklino bi premlatil z gorjačo, vse lonce in stole bi ji razbil na glavi in nazadnje bi vrgel satana skozi okno, kakor se bere v svetem pismu o takih razuzdankah. Aleš, baba je vrag; česar vrag ne zmore, mu baba pomore. Ti sploh ne veš, da si na svetu, ker nimaš nobene hčere. A meni je menda sam hudič nametal polno hišo tega spola. To bi se samo oblačilo, lišpalo, viselo po oknih, zijalo na pragu, pa nič delalo. Ti si srečen, ti imaš samo Jurja. Kako je z Jurjem, ali si zadovoljen ž njim?« »O — Juri, to je prav priden fant,« odgovarja Kolaček nekako počasi, kakor bi mu bilo nekaj obtičalo v grlu, »veš, Jelen, cel dan ti dela v pekariji, veš, noč in dan ti mesi in mesi...« »Prokleti hudič, pri meni je pa kakor na vojski. Veden nemir in prepir! Vedno bi se ti ženila ta strela ženska za tvojim hrbtom, za vsakim voglom čaka tako mlado, golobrado strašilo in zavija oči... gladno in revno... A ne boste, dokler jaz živim; nismo še tako daleč, da bi se ti ženili kakor vrabci na strehi... Vraga, to vemo že mi starši, kdaj je primeren čas za to. Kakor je moj oče meni dejal: »Damijan, zdaj se boš pa oženil«. Nisem črhnil besedice, nikdar prej je nisem videl — in vendar živimo...« »Tako je prav, tako, resnico govoriš, Jelen, Bog te živi!« pritrdi Kolaček in trči ž njim. Z dogmatično gotovostjo in zanesljivostjo so vplivale nanj silovite Jelenove besede. »Aleš, ali nisi še nič mislil?« povzame besedo spet Jelen, a nekako krotko in zaupno. »Kaj praviš, ali ne bi midva spregla takole en parček? To veš, da ima Jelen denar, in to ti že naprej povem, da vsaki odšteje gotovine dvajset hiljad« — to besedo je Jelen rad rabil namesto tisoč, prinesel jo je s Hrvaškega, koder je kupoval prašiče. »Saj se ne mudi tako, Jelen; Juri ima komaj šestindvajset let, — bomo še govorili,« se izgovarja Kolaček in obide ga nesigurno čuvstvo, katero najlepše izraža narodni pregovor: ne prodajaj medvedove kože, dokler medved v brlogu tiči. Tudi Jelen zapazi, da se je prenaglil s svojim predlogom, in da zabriše sled vsaki vsiljivosti, napelje spet pogovor na gospodarske stvari. Skoro se poslovita prijatelja, Jelen odide domov, Kolaček jo ubere skozi Tivoli in potem skozi tivolski gozd proti Šiški, pogumno stiskajoč palico v roki in venomer ponavljajoč Jelenovo radikalno navodilo: kleti, da se bo treslo nebo in zemlja; fantu potrgati ušesa, deklino pre-mlatiti i. t. d. Dokler je bil v Jelenovi bližini, se je Kolačku to navodilo Jako dopadlo in Čutil se je močnega, pogumnega, srce mu je naraščalo, kakor bi ga prešinjal siloviti duh prijatelja; ali čim bliže je prihajal Šiški, tem bolj se je izgubljal ta duh kakor odmev v daljavi, tem bolj je čutil, da se mu sumljivo krči srce in da ne bije več tako pogumno ob rebra. »Kleti? Kdo pravi, da bi ravno kletev tukaj največ zalegla?« začne Kolaček glasno razmišljati, okoli sebe popljuvkovati in z rokami kriliti. »Svoj živ dan še nisem klel, pa da bi moral ravno danes? Strele klicati z neba? Kdo ve? Pravijo, da udari včasi strela tudi z jasnega... Bogu je vse mogoče... In ni izključeno, da se ne bi sam opalil pri tem... Fantu ušesa potrgati? Kaj pa misli sploh ta Jelen, da je moj Juri kak paglavec? Babo z gorjačo?... Ne vem, če je varno. Lahko bi me zgrabila taka jeza, da bi se izpozabil in mlatil in mlatil, dokler bi bilo kaj živega. Da bi me zaradi te neumnosti potem vlačili po ječah kot ubijalca ali celo... ali na...« tu zastane Kolačku sapa v grlu in ž njo beseda vislice. »Na glavi ji razbiti stole in lonce? Kaj pa misli ta Jelen, da so stoli po vinarju? Najmanj tri krone en stol... deset stolov trideset kron... to je že lep denar... In da bi okrog po hiši še lonce iskal in znašal; bogve, kje ima spravljene, morda na hiši... in ta čas bi se mi lahko izkadila vsa jeza... Zlodeja skozi okno vreči?«. — Kolaček se popraska za ušesom in rdečica mu zalije obraz, — »Ko ne bi bil ta zlodej ženska? In ko bi letela po zraku, bi morda gledali nedolžni ljudje... Na—a, pohujšanja pa že ne... kako že pravi sv. evangelij o pohujšljivcih?... Ta Jelen sploh nima nobene vere, zato pa tudi kolne in se priduša kakor Mažar.« Tako konča Kolaček svoj temeljiti kritični monolog; ali če so odločevali objektivni argumenti razuma ali neko čuvstvo, katero je za las podobno takozvani bojazni, to razsodbo prepušča avtor cenjenim bralkam in bralcem. Mahoma se zave Kolaček, da ni zdaj nič na boljšem nego prej. In tako nepripravljen naj stopi v tujo hišo v tako resni in važni zadevi? In Šiška je že tu doli pod njim. Presenečen se ustavi Kolaček na koncu poti, kjer stoji klopica z razgledom po Šiški in odkoder vodi v Šiško strma, a navadno blatna pot, ker se odteka voda iz studenčka po lesenih in trhlenih žlebih. Kolaček sede na klop in pogleda na uro: že štiri? Srce mu razburjeno tolče, ves zbegan sklene roke na trebuhu in začne vrteti palec okoli palca. Ali se ga vendar zdaj v tem zadnjem trenotju ne usmili Bog in mu ne pošlje kake pametne misli? Ta hip se spomni strogega komisarja z rotovža in ves srečen vzklikne: »To je mož, ta zna govoriti. In kako se vse trese pred njim! Sam Bog me je nesel davi v Šentpeter in med tiste razbojnike, da sem se tako seznanil s tem imenitnim možem.« In po glavi mu začne šumeti zadirčni glas strogega komisarja: »Trebuh noter, prsi ven! Jaz hočem z vami govoriti, ne z vašim nesramnim trebuhom. — Vi sami ste tisti kanarček, ali slišite, Aleš Kolaček? Seveda vašemu nesramnemu, nenasitnemu trebuhu zaleže menda največji kopun toliko kakor mali ptič kanarček...« »Hihihi! Kakor nalašč!« se zasmeje Kolaček naglas in neskončno zadovoljen poči v dlan. »Pa tudi na zunaj se lahko napravimo tako stroge. Lase razmršeno pokoncu! In koliko stanejo taki s črnim rogom obrobljeni naočniki? Čudovito!« Veselo vstane, zmoči si iz žleba lase in si jih kar z roko naravna pokoncu; blizu cerkve v Šiški stopi v prvo prodajalnico in potoži kramarju, da si je razbil v gozdu lepe črnoobrobljene naočnike. 156 A. Baebler: Zdaj venem... »Samo en par imam še takih, pa ravno vam bodo prav, že poznam vašo številko,« ga pomiri prijazni kramar in potegne s police zaprašeno škatlo. »Mlajši Slovenci pravijo sicer naočniki, a jaz se držim še starih imen in upam, da vam ustrežem tudi z očali, kaj ne, milostivi gospod?« »Seveda, seveda, kar zavijte jih!« seže Kolaček nestrpno zgovornemu možu v besedo in plača zahtevano ceno. Zato mu kramar še natanko opiše pot do »Štajerke«. »Kakšna pa je sploh ta stvar?« si misli na cesti Kolaček in izvleče iz žepa naočnike. Imenitno, kakor nalašč za ta namen: steklo je okroglo in veliko, lepo izdolbeno od obeh strani, obrobljeno s širokim črnim rogom. Slovesno jih natakne in pogleda okoli. Ali čudno: vsa okolica zbeži v daljavo; pogleda na cesto pred seboj in zdi se mu, da gleda v prepad, in tisti hip, ko se zave te neskladnosti, začuti v nogah že tudi neko nesigurnost, kakor bi se hotel spotakniti. »Bo že, bo že kako; vsemu se mora človek enkrat privaditi!« se potolaži Kolaček in se odpravi počasi dalje, trdo udarjajoč s stopali in s palico ob tla. Pot ga privede do pritlične, neznatne hišice, na pobeljeni steni čita napisano z velikimi rdečimi črkami: »Pri Štajerki«. <p align=right>(Dalje prih.)</p>