Izgubljeni sin (Franc Derganc): Razlika med redakcijama

»Seveda, seveda, kar zavijte jih!« seže Kolaček nestrpno zgovornemu možu v besedo in plača zahtevano ceno. Zato mu kramar še natanko opiše pot do »Štajerke«. »Kakšna pa je sploh ta stvar?« si misli na cesti Kolaček in izvleče iz žepa naočnike. Imenitno, kakor nalašč za ta namen: steklo je okroglo in veliko, lepo izdolbeno od obeh strani, obrobljeno s širokim črnim rogom. Slovesno jih natakne in pogleda okoli. Ali čudno: vsa okolica zbeži v daljavo; pogleda na cesto pred seboj in zdi se mu, da gleda v prepad, in tisti hip, ko se zave te neskladnosti, začuti v nogah že tudi neko nesigurnost, kakor bi se hotel spotakniti. »Bo že, bo že kako; vsemu se mora človek enkrat privaditi!« se potolaži Kolaček in se odpravi počasi dalje, trdo udarjajoč s stopali in s palico ob tla. Pot ga privede do pritlične, neznatne hišice, na pobeljeni steni čita napisano z velikimi rdečimi črkami: »Pri Štajerki«. <p align=right>(Dalje prih.)</p>▼

Zdaj venem... to lepih noči je za mano, sto lepih, prijetnih noči, ko tvoja božal sem lica, ko v tvoje sem gledal oči. Noči so bile mi dnovi — in solnce mi bila si ti; zdaj meni jasni so dnovi — oblačne, temne noči. Zdaj venem in hiram v samoti, umirajo moje oči; zdaj meni jasni so dnovi — oblačne, temne noči. rej v to bajto je zaneslo Jurja?« vzdihne Kolaček ne kako razočaran, porine nevoljno naočnike na čelo in (MMw Sl °br^e °či, ki so ga začele peči in ščemeti. »In tako ^liip> na samem? Če burja enkrat pihne, saj odnese to kolibo v zrak. Mislil sem, da me čaka bogve kak hotel ali g/ grajščina... pa ta kurnik!« Tako ogleduje Kolaček hišico in neznatnost zunanjščine mu podvoji pogum; še enkrat si živo predoči razmršenega komisarja, še enkrat premisli resni namen svojega prihoda, potiplje uro v žepu, pregleda prstane na roki, sune parkrat z roko v lase, se odkašlja in pogladi po trebuhu, stisne palico, si naravna spet naočnike in z utripajočim srcem pogumno korači po kamenitih stopnicah do veže, hoče stopiti črez prag------- Zunaj v veži buši nekaj s strahovitim ropotom na tla in vsa hišica se strese in zamaje. Gosti planejo pokoncu, krčmarica prebledi, vikne in odpre vrata na stežaj. Pred seboj zagledajo, kako leži na tleh nekaj človeškega, v enem kotu klobuk, v drugem palico. Krčmarica stopi bliže, pogleda in tleskne z rokami: »Za božjo voljo, kaj se vam je zgodilo?« Aleš Kolaček se upre v roke, dvigne kvišku razmršeno glavo in izbulji oči skozi črno obrobljene naočnike: »Nič... nič... samo tako malo spotaknil...« in začne se metati po lesenih tleh, da je bilo videti, kakor bi se trudil, da dvigne ogrodje svoje masti iz izjemne horizontale v vsakdanjo navpičnico. Krčmarica ga prime ročno spredaj za ramena in pomaga debeluščku na noge. »Samo da se vam ni nič hujšega pripetilo,« tolažijo gostje Kolačka, ki ves prepadel ne ve, kaj bi rekel, kam bi se dejal. »Gospod se je samo malo prestrašil. Zato vam pa prinesem pol litrčka najboljšega, da vam prežene strah, in nekaj prigrizka. Ali je prav tako, gospod?« »Vsaka pot, ki pelje k dobri stvari, je postlana s trnjem in krnjem,« reče nekdo sočutno izmed družbe. »Pravijo, da tudi pot v nebesa... da se tudi v nebesa ne pride tako po gladkem,« zajeclja Kolaček in stopi za gosti v sobo in od tu naravnost v stransko sobico kakor v zavetišče iz mučne zadrege. Prijazna krčmarica mu prinese vina in dva rumeno ocvrta, z zelenim petršiljčkom potresena piščanca. »Sam zlodej mi je nataknil te naočnike!« se jezi na tihem Kolaček. »Saj nič ne vidim skozi, kakor skozi meglo in od daleč. Kdo se ne bi potem spotaknil? Pa da sem se moral ravno tukaj, ti pošast! Kaj poreko ti gospodje?« Sname naočnike in si obriše solzne oči: »Ne vem sploh, kako morejo nekateri ljudje nositi ves dan tega črnega hudirja na nosu. — In kako bo zdaj zaradi Jurja? Tukaj ga menda ni. Kaj, ko bi vprašal, če ne stanuje tukaj neki Juri Kolaček? Sicer pa, dokler ne odidejo ti gospodje, itak ni mogoče...« Tako se potolaži Aleš, zato pa s tem večjo pozornostjo natoči rujne kapljice iz ljutomerskih goric in vse misli, vsi občutki se mu osredotočijo okoli zapeljivo dišečih piščet. »Pa je vendar res! Takih piličev pa še ne. Kako se ti to v ustih stopi kakor maslo, kako prhko in sočno, drugod so žilavi, pusti, kakor prežvečeni... Pa tudi vince... hajd, hajd... Kako hitro se pena zbriše in kako debel kolobarček po vrhu... Ali kakšen divjak mi sedi tam nasproti?« Kolaček se zdrzne in preneha s svojim kritičnim in strokov-njaškim razmotrivanjem. Skoro se dobrovoljno nasmeje: »Glej, glej, kaj sem danes videti tako divji? Pa še zapazil nisem, da je tam tako veliko zrcalo. No, reči pa moram, da je snažno in čedno tu notri...« Samo naočniki so mu delali preglavico, vedel ni, ali jih naj pusti na nosu ali spravi v žep; zdaj jih je nataknil, zdaj spet položil na mizo in si obrisal oči. Naposled se je toliko iz-bistril, da jih je potisnil na konec nosu, da je lahko gledal preko stekel in tako natanko opazoval iz svojega zatišja. Tudi pivci v glavni sobi se niso dalje brigali za novega gosta, ki se je bil na tako nenavaden način predstavil ob svojem prihodu. Bili so to sami penzijonirani gospodje, vdovci in stari mladeniči, ki jim je za njih državnega službovanja naša slovenska bela Ljubljana tako zrasla z dušo, da so si jo izbrali za zadnjo štacijo svojemu življenju. Tako se je shajala ob delavnikih stalna družba »pri Štajerki«: general Kacijanar — če potomec slavnega junaka, o tem avtor ne ve poročati; — oberst Udrihovič, rodom Hrvat; major Du Pin, po rodu Francoz; upokojeni višji vojaški zdravnik dr. Prašek, ¦v rojen Ceh; profesor klasične literature Orel; ravnatelj Babnik; dvorni svetnik Vrtin in več drugih. »Gospoda,« začne spet z grmečim glasom debeli in orjaški oberst Udrihovič, ki je hladnodušno obsedel za mizo, ko so vsi drugi preplašeni odhiteli v vežo, »da spravimo pogovor v prejšnji tir, torej še enkrat vas vprašam: kaj je tisto na ženski, ki najbolj mika moža?« Vname se živahna debata, vsak hoče pogoditi pravo, ali oberst nobenemu ne pritrdi, sklicujoč se na svojo bogato izkušnjo. »In kaj mislite vi, Fančka?« se zakrohota oberst in hudomušno namigne z očesom krčmarici, »vi vendar veste, kaj mene najbolj mika pri vas.« »Vas, gospod oberst, sploh ne more nič več mikati, in če vas kaj mika, je to poln litrček iz moje kleti,« se odreže točno krčma-rica Fančka. »Bravo, bravo, Fančka!« se naglas zasmeje družba, »dobro si ga starega migača!« »No, če pa ne veste,« nadaljuje in grmi oberst, »česar vam pa nikakor ne zamerim, vam pa sam to razložim. To namreč, kar nas najbolj mika pri ženski, to je njena hoja. To je edini rezultat moje bogate vojaške izkušnje. — Poglejte jo Fančko, kako beži, je že spet mislila — o ti slaba vest!« »Jako sem radoveden, gospod oberst,« se oglasi profesor Orel, »že večkrat sem se prepričal, da imate izredno fin občutek za este-tične nianse.« »Ne bom na dolgo in široko razpravljal in dokazoval; da iz-previdite, da je hoja pri ženski vse, vzemimo dva primera: elegantno ljubljansko in kmečko dekle iz gotovega kraja, povsod niso enake. Le poglejte Ljubljančanko, kako se vam veličastno ziblje v kolkih, kadar gre, kako vam nosi glavico, kako vam seže v roko, kako se prikloni; človek umira od slasti, če vse to s srcem in razumom opazuje. In kmetica? Kakor bi se guncal po cesti s slamo natrpan žakelj. V hoji razodeva ženska svoje misli, svojo dušo... Gospod doktor, ali nam niste vi nekoč razlagali, da je duša samo gibanje?« v »Cisto prav ste me razumeli, gospod oberst,« potrdi nekako laskavo in samozavestno dr. Prašek. »Vsako napako lahko odpustim ženski,« nadaljuje oberst, »samo, če se nerodno giblje in kreta, potem je vsaj pri meni vse izgubljeno. Lepa hoja, to je pol dote. Svojo izkušnjo vam lahko takoj ad oculos demonstriram. Le poglejte našo Fančko in mislite si, da bi se nerodno kakor žakelj guncala po sobi, kaj bi bilo potem na njej?« »O, o, le govorite, gospod oberst,« si zatisne FanČka ušesa in zbeži iznova proti vratom. »Poglejte jo vendar,« kaže za njo oberst, »zares nebeško, kako vam prestavlja in dviga nožice, kako se ji krožijo jagodne ustnice v nasmeh! Gospoda, ali ste že videli hoditi rožo? Naša Fančka je hodeča roža in na zdravje hodeči roži se pije eks! Živio!« »Ne hodeča, bodeča, bodeča roža!« popravi nagajivo stari general, ki je ves čas zaljubljeno in od strani opazoval Fančko. »Gospod general,« se mu približa mlada krčmarica in ga pogleda, na videz užaljena, napol poredno, »zbadati ali celo nabadati...« »Nabadati, nabadati!« se zasmeje na ves glas profesor Orel, suh in sključen možiček, vstane, vzravna sivo glavo, oči se mu zabliskajo in navdušeno začne deklamirati blagozvočno grško kitico iz Aristofanove komedije »Lizistrate«, kako prekolne mož svojo ženo. Ko začne na slovensko prestavljati, ploskne družba in zažene za-glušen smeh, a Fančka si zatisne ušesa in zbeži v kuhinjo. »Hahaha! Krasno!« se bobneče hahlja oberst in krčevito se mu stresa debeli trebuh. To spravi profesorja v še večjo navdušenost in ves blazen začne opisovati družbi grško življenje, Perikleja, Aspazijo i. t. d. In ta navdušenost se poloti vseh od vina raz-vnetih glav. »Gospoda,« zarjove oberst Udrihovič, »in v Termopilah je padlo 300 junaških Spartancev in njih kralj Leonidas. Gospoda, kje je kaj sličnega v zgodovini, v sedanjem času?« »Živeli Lakedemonci, živel Leonidas!« zakličejo vsi na en glas, vstanejo in trčijo s kozarci. »Ali gospoda, to ni zadosti,« nadaljuje oberst; »upam, da govorim vsem iz srca, če pozivam našega dičnega profesorja, gospoda Orla, da v kratkem govoru napije spominu plemenitih Grkov!« »Ali poslušati mora tudi naša Aspazija, naša Fančka,« opozori profesor Orel in odide v kuhinjo po krčmarico. »Živela Aspazija, živela Fančka!« krikne družba, ko pripelje sivolasi starček roko v roki mlado, cvetočo Fančko. »Fančka, mi smo Grki, moja zlata Fančka, ali ti nočeš biti Grkinja?« zakliče plešasti general Kacijanar in pristopica ob palici, s tresočo se glavo prihajajočima naproti. Profesor Orel udari z nožem ob kozarec, vse utihne in z mla-deniško navdušenimi besedami začne pripovedovati starček, kako se je razvila vsa naša moderna kultura iz grške. Dr. Ivan Prijatelj: Pismo iz Moskve. »Gospoda, vse to je samo teorija,« konča govornik, »ali večjo važnost polagam na življenje, saj smo ob vsej teoriji vendar samo ljudje, ki hočejo živeti. In v tem ostanejo Grki svetu najlepši zgled za večne čase. Praznik mladosti in lepote je bilo celo grško življenje, edini namen na svetu je bilo Grkom življenje, prijetno in lepo življenje. A če pogledamo v naše življenje in primerjamo ? Čudim se, da niso še pomrli od gnusa vsi tisti, ki še kaj čutijo. Prijateljev, značajev, poštenjakov, vesele in jasne mladosti ne pozna več svet. In vsakomur zabrusim v obraz, da je lažnik, da potvarja resnico, če se izgovarja, da se človeštvo stara kakor vsak posamezen človek; da so bili Grki pač tako srečni, da so živeli v mladosti človeštva; da pa živi naša generacija v dobi ostarelega človeštva, ko je odpadlo cvetje, ona blažena, osrečujoča naivnost mladosti. To je laž, človeštvo je večno mlado po naravi, o tem priča danes veselje v naši družbi. Stari grški duh živi med nami! Gospoda, Grki...« Oberstu Udrihoviču plamtijo oči, roke se mu tresejo, ne more se več premagovati, plane kvišku in udari z orjaško pestjo po mizi, da kozarci odskočijo in šipe zašklepečejo v oknih: »Hudič naj vzame vse skupaj, da je moral poginiti tak narod!« »Živeli Grki, živio Orel, živela Aspazija!« in vse se začne objemati in polivati z vinom, kakor da bi se imel razviti iz preproste zabave bučen, pristno klasičen bakanal. (Dalje prih.) Pismo iz Moskve. ,Črešnjev vrt«, igra v štirih dejanjih. Spisal A. P. Čehov. Primiera v »Umetniškem gledališču« dne 30. januarja 1904. us ljubi teater kakor otrok igrališče in vernik božji hram. In prvoprestolna Moskva je tudi v tem oziru najbolj rusko mesto. O njej se bere celo v učnih knjigah: »...je sezidana ob reki Moskvi, peče znamenite kolače in fantazira o gledališču«. Zato je samo v Moskvi mogoče tako pozorišče, kakršno je ustvaril Stanislavski, premožen amater v »Umetniškem gledališču«, kjer igra peščica bogatih diletantov zgolj iz veselja do umetnosti celo sezono pet — šest iger s tako minucijozno dognanostjo in fineso, da sediš v malem, iz privatne hiše predelanem gledališču in uživaš z očmi in ušesi, kakor da bi bil pri cesarju na kosilu. Po preteku nekaterih let 274 Makso Mak: Izgubljeni sin. Izgubljeni sin. Vesela zgodba. Spisal Makso Mak. (Dalje.) družbo je prihajala vedno večja živahnost in boljša volja. Posebno oberst Udrihovič je kar besnel od veselja in razposajenosti, uganjal je burke, pravil smešnice, da ni bilo smehu konca ne kraja; rezgetal je kakor žrebec in posnemal glasove najrazličnejših živali, v onomato-poetiki je bil nedosežen mojster. Naposled je prinesla Fančka dve dolgi kuhalnici in ju položila pred obersta: »Gospod oberst, še bobnarja!« »Bravissimo, Fančka! Gospod oberst, bobnarja, bobnarja...« Oberst si ne da reči dvakrat, vzravna svojo orjaško postavo, si zasuka košate brke in izvali izza mize svoj ogromni trebuh; na glavo si dene po strani staro infanteristovsko kapo, ki je nalašč za ta slučaj visela za vrati; vzame kuhalnici, stopi sredi sobe in potrese parkrat s trebuhom, da je bilo videti, kakor bi imel res nekaj bobnu podobnega privezanega spredaj. S kuhalnicama si začne bobnati po trebuhu in z grmečim glasom tako imenitno posnemati ropotanje bobna, da ni mogel Kolaček v stranski sobici nikakor uganiti, ali ima res boben ali ne. Oberst korači tako bobnajoč parkrat gori in doli, se ustavi sredi sobe in zapoje v poskočnem marševem taktu: Ko padajo za dom junaki, vihra po polju bojni šum, stoji le mladi bobnar mirno in bobna fantom na pogum. Refren: O! jaz sem bobnar bambrbam, ki bobnati na boben znam, juhe, pa na srce! Ko mine boj, pa bobnar vzame najlepšo devo za ženo, da pridno bobenček nosila odslej namesto njega bo. O dobri vi ljudje, nositi na svetu mora pač vsakdo: ta križe in težave same, a bobnar bobenček samo! Makso Mak: Izgubljeni sin. 275 Po vsaki kitici je koračil oberst po sobi in zaropotal tuš; marširal in pel je tako izrazito, da je napolnil vso okolico z mar-ševim taktom: srca poslušalcev so utripala po njem; nihalo ure in celo brenčanje muh po zraku se je slišalo ritmično; Kolaček je imel sploh samo ta občutek, da vse maršira okoli njega. Oberst mu je neskončno ugajal; radost v glavni sobi je razigrala tudi njega, praznil je že tretji pollitrček, venomer je ponavljal in kimal z glavo: »To je zabava, to...« Vdal se je popolnoma veselemu trenotku in kar plaval v veselju; pozabil je vse: čemerne Cecilije, Jurja in komisarja. Pogleda ni mogel obrniti od brhke krčmarice, z očmi je spremljal vsako njeno kretnjo: »Pa res ni napačna ženica. Kako se ti suče med starimi gospodi in kako jo imajo vsi radi...« »Gospoda moja, prosim, silentium,« zagrmi oberst Udrihovič in potrka na kozarec, »ura je odbila sedem in prišel je čas, da se poslovimo od naše lepe, ljubljene Fančke. Gospoda, pri Kraljevem Gradcu sem stal; kakor ognjeniki so bljuvali na nas pruski topovi, ali nobena krogla ni hotela preluknjati tega srca, nobena granata butniti ob to čelo. Gospoda, niso mi mogle do živega krogle iz pruskih topov, ali zdaj so prišla stara leta, prišla je starost... Vsi čutite, kaj se to pravi: starost. Mladi svet okrog nas cvete, se veseli, a za nas se ne brigajo, kakor bi jim bili odveč, kakor ne bi več spadali k temu svetu... In vendar nas je našla starost samo v službi dolžnosti... In gospoda, če je človek sam s takimi občutki!? In zdaj na stara leta mi prihajajo večkrat taki trenotki, ko obžalujem, da mi ni krogla preluknjala tega srca, da mi ni granata iz pruskih topov butnila ob to čelo. Življenje je lepo samo dotlej, dokler si mlad. Gospoda, samo nevarnost je tisto) zaradi česar je vredno živeti na svetu. A mi starci, mi penzijonisti, invalidi moramo prepustiti vso nevarnost mladim... Ali vendar ne bi rad očital kroglam iz pruskih topov. Tudi v njih, gospoda, tiči višja modrost. In kaj pravi ta modrost? Da se enkrat na nas izpolni tisto, o čemer pripovedujejo pravljice... Studenec, iz katerega pijejo starčki mladost! Gospoda, »pri Štajerki«, pri naši lepi Fančki — Fančka, samo en poljub, drugače ne morem naprej! — torej tisti čudodelni studenec, da, studenec, gospoda — kaj se muzate, gospod doktor? — tisti studenec namreč, o katerem pravijo pravljice, da se iz njih po-mlajajo starci — Fančka, še en poljub, potegni mi pravo besedo z jezika! — Gospoda, Fančka je tisti studenec, Fančka, natoči mi čašo! — Fančka je vir naše pomlajene starosti, ona je solnce, na 18* 276 Makso Mak: Izgubljeni sin. katero hodimo mi starci gret svoje kosti, ob katerih so glodale zaman krogle iz pruskih topov. Zato, gospoda, dvignimo hvaležno čase: Bog živi studenec naše stare mladosti, našo Fančko, naše solnce, naše vse!« Oberstova napitnica — čeprav nekako čudna — je genila vso družbo; iz nje je govorila res globoka hvaležnost, staremu generalu Kacijanarju so prišle celo solze v oči in ves blažen je trkal s Fančko. »Skoda samo, da ni bilo tudi mojega prijatelja majorja Du Pina; revež je bolan,« potoži general krčmarici. »Kar nič ne skrbite zanj,« reče mu zaupno Fančka, »gospod general, tudi njemu se godi dobro. Po dekli sem mu poslala pišče in litrček vina...« »Vi, vi,« jo pokara dr. Prašek, »major Du Pin je moj pacijent. Ta bi bila lepa, da bi mi ga vi spravili pod zemljo, a kriv naj bi bil jaz.« Ko ga krčmarica začudeno pogleda, pristavi zdravnik hudomušno: »Nič se ne bojte, Fančka, samo nedolžen katarček in za katarček ni boljšega zdravila nego vaše vince in pišče...« »Fančka, ti si dobro dete,« ji reče spet general. »Ali, gospod general,« ga prijazno zavrne krčmarica, »to je vendar moja dolžnost, da ne skrbim za svoje goste samo ob zdravju...« »Fančka, ti si res dobro dete,« ponovi general in jo zaljubljeno prime za roko. To Kolačku posebno ugaja, in ko vidi, kako ljubeznivo se poslavlja mlada krčmarica od starih gospodov, vzdihne nekako otožno: »Zakaj se pravi moji ženi Cecilija, zakaj ne Fančka? Vse Fančke so nebeške ženice...« Krčmarica prinese Kolačku četrti pollitrček in prisede k njemu: »Moj Bog, kako sem se ustrašila! Mislila sem gotovo, da je potres. Hvala Bogu, da samo ni nesreče. Gospod, kako vam ugaja moje vince?« On začne hvaliti in kar najti ne more prave besede, da izrazi svojo zadovoljnost. Takoj njena prva beseda mu je vzbudila zaupanje; nje cela prikazen, okolica, ta prijazni, varni kotiček, vse to se mu je omililo na prvi hip, razvezal se mu je jezik in začel je veselo čebljati. »Gospod je najbrže vdovec, ker nosite črno kravato in črne naočnike; odpustite, da sem tako prosta... To je hudo, kaj ne?« Mlada krčmarica je bila prepričana, da je Kolaček eden izmed snu- Alojzij Gradnik: Solze 277 bačev, ki so prihajali dan na dan. Čemu bi se bil sicer tako praznično oblekel? To vprašanje spravi Kolačka v zadrego, da sramežljivo zardi, a vendar se ne more ubraniti nekemu prijetnemu čuvstvu, neki prijetno ščegetajoči izkušnjavi. »Zakaj bi bilo to hudo?« vpraša nesigurno in sam se začudi svoji predrznosti. »O, gospod, to sama čutim, kako je to hudo. Tudi jaz sem vdova. Sama voditi gospodarstvo, sama nositi skrbi, o, to je hudo.« »Pa vam ne bi bilo treba, saj ste še mlada, lahko se zopet omožite in... Sicer pa, dovolite, da odložim naočnike, danes tako nekako... sicer mi ne delajo nikakih težav...« »Ali prosim, gospod,« se nasmehne krčmarica, »saj je dosti, če ste vdovec, čemu bi še nosili to črno strašilo? Tako, tako! Prej sem se vas kar bala, tako strog ste bili videti.« Kolačku se zazdi, kakor bi ga pobožala in pogumno nadaljuje: »Veste, gospa, tudi nisem navajen, da bi imel tako razmršene lase. Prosim, ali imate kak glavnik?« S to prostodušno odkritosrčnostjo se ji je Kolaček mahoma prikupil, urno je skočila po glavnik in mu ga šegavo ponudila: »Dovolite, gospod, da vas jaz počešem, to znamo me ženske bolje...« Kolaček mirno obsedi in zatisne oči, ko začuti nje brskajoče prstke na glavi. »Zdaj se pa poglejte v zrcalu, zdaj ste mož... Vidite, to je vse radi tega, ker nimate ženske...«, ga poredno podraži Fančka. »Bo že, bo že; torej najlepša hvala...« zamomlja Kolaček, ogledujoč se v zrcalu. Na tihem pa ni bil nič kaj zadovoljen, kajti mlada krčmarica mu je napravila čudno frizuro, njemu se je videla fantovska. Kaj poreče doma Cilka? <p align=right>(Konec prih.)</p>▼