Wikivir

Izgubljeni sin (Franc Derganc): Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Mirjam (pogovor | prispevki)
508 urejanj
Brez povzetka urejanja
Mirjam (pogovor | prispevki)
508 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 414:
<center>(Konec.)</center>
 
So ljudje, s katerimi ne moremo postati zaupni, če občujemo še tako dolgo ž njimi. Lahko smo prijazni in lahko se zabavamo ž njimi, a pri tem čutimo, da je vse zunanje, da nam ne gre iz srca do srca; pri tem pazimo na vsako besedo in ta oglajenost nas spravi včasi v neznosno nestrpnost in težko čakamo, da se vrnemo iz te tesnobe v intimni krog prijateljev, kjer govorimo, kjer se vedemo, kakor smo navajeni, svobodno, lahko. Tako svobodno in lahko se je začutila tudi Fančka nasproti Kolačku; tudi prejšnje goste je spoštovala, bili so ji dragi, a vendar je vedno nekaj izključevalo vsaj pri njej vsako intimnost do njih. S Kolačkom se je hitro podomačila in mu začela praviti o svojih družinskih razmerah: da je hči krčmarja, ki je s svojo pijanostjo zapravil vse imetje; očetu da je počila žila in tudi mati je skoro nato umrla od žalosti.
So ljudje, s katerimi ne moremo postati zaupni, če občujemo še tako dolgo ž njimi. Lahko smo prijazni in lahko se zabavamo ž njimi, a pri tem čutimo, da je vse zunanje, da nam ne gre iz srca do srca; pri tem pazimo na vsako besedo in ta oglajenost nas spravi včasi v neznosno nestrpnost in težko čakamo, da se vrnemo iz te tesnobe v intimni krog prijateljev, kjer govorimo, kjer se vedemo, kakor smo navajeni, svobodno, lahko. Tako svobodno in lahko se je začutila tudi Fančka nasproti Kolačku; tudi prejšnje goste je spoštovala, bili so ji dragi, a vendar je vedno nekaj izključevalo vsaj pri njej vsako intimnost do njih. S Kolačkom se je hitro po-domačila in mu začela praviti o svojih družinskih razmerah: da je hči krčmarja, ki je s svojo pijanostjo zapravil vse imetje; očetu da je počila žila in tudi mati je skoro nato umrla od žalosti. »Koliko je pretrpela uboga žena, vedno je bila žalostna!« Tu je prestala mlada krčmarica, spomin na rajno mater jo je navdal s tako žalostjo, da je začela ihteti. Kolačku se je tajalo srce od usmiljenja in od zadrege ni vedel, ali bi jo tolažil ali se jokal ž njo. »Vse je bilo prodano,« nadaljuje Fančka in si obriše solzne oči, »in jaz sem ostala sama na svetu brez sorodnikov in sredstev. Snubil me je Tone, ki je bil zadnji natakar pri hiši — ali iz ljubezni ali iz usmiljenja? Najbrže iz obeh vzrokov. Kaj sem hotela? Tako Makso Mak: Izgubljeni sin. 335 sva se vzela in odprla lastno krčmo »pri Štajerki« tukaj v Šiški. Sreča je spremljala najino podjetje, on je bil prijazen krčmar, jaz dobra kuharica. Ali sreča je trajala samo eno leto, Tone je umrl za jetiko. In tako zdaj gospodarim in krčmarim sama dalje. — Gospod, to je hudo, če zraste človek v tako nesrečni družini. Od mladega sem videla, da je svet lep in pravičen samo na zunaj. To me je nekako zastrupilo in mi vzelo pogum. Doslej sem bila poštena, trudila sem se za čast in poštenje; a Bog ve, kako še pride, zlasti če človek vidi, da si s poštenostjo ne pomore dalje...« Kolaček še nikoli ni slišal, da bi mu kdo govoril tako bridko in resno; Fančkino pripovedovanje mu je obudilo globoko, resnično sočutje, usmiljenje, in polastila se ga je samo želja, da bi pomagal. »Pa bi se vendar vdrugič omožila...« »Prav pravite,« se bridko nasmehne krčmarica, »lahko bi se bila že stokrat, saj imam snubačev na izbero, starih in mladih. Ali ste videli prej onega starega gospoda, onega generala? Po vsej sili me hoče vzeti za ženo. In tudi upa, da se mu vdam. Ali vprašam vas, gospod, kaj bi bil tak zakon? Ali ne bi bilo greh... Drugi so mladi in me hočejo iz ljubezni. Veste, gospod, ljubezen dandanes, ta je že zadnja. Z ljubeznijo se umira ali strada. Ljubezen je res samo bolezen, kakor pravi pesem; veste, samo bolezen takih mladih, neizkušenih pastiričic, ki nosijo krila še do kolen. Ali taka ženska kakor jaz, ki je že toliko preskusila na svetu? Taka hitro ozdravi. Dokler je človek mlad, pijan je od svoje mlade krvi in tej pijanosti se reče ljubezen... Nikdar ne pozabim teh besed vaškega kovača. Tudi te pijanosti se človek strezni. Za zakon se potrebuje dandanes vse kaj drugega.« Vedno z večjim zamimanjem je poslušal Kolaček in semtertja pristavil kako opombo. »Vidim, gospod, da me razumete, hvala vam za to; tako razume samo tisti, ki je tudi že sam kaj poskusil,« nadaljuje po kratkem odmoru Fančka, a z drugim glasom, tiho in zaupno. Srce ji je nemirno bilo in prsi so razburjeno plale, poznalo se ji je, da jo tlači neka skrivnost. »Gospod, dajte mi dober svet; tu sama ne vem, kako je z menoj, kaj bi začela? Zdaj že tri dni prihaja k meni mlad mož in ne da mi miru. Prosi me, naj se ga usmilim, da brez mene ne more živeti. Ves dan hodi tod po gozdih in okolici, vsak večer mi prinese šop gozdnih cvetic. Izvedela sem, da je iz bogate, ugledne rodbine. Ali moj Bog, kaj bi rekli njegovi starši? Jaz sem uboga vdova, imam samo svojih triindvajset mladih let in drugega nič. O 336 Makso Mak: Izgubljeni sin. tem sploh govora ni, da bi mu starši dovolili vzeti tako beračico. Ali fant je videti pošten, dobra duša in tudi sicer ni prenapačen; res se mi smili...« Kolaček takoj spozna, da govori o Jurju, in ko ga nazadnje tako presrčno pohvali, vstane v njem očetovski ponos in nestrpno prekine govor: »Kaj ne, Juri je imeniten fant?« »Vi poznate Jurja?« Kolaček se zasmeje: »To bi bilo spet nekaj novega, ko ga ne bi poznal, saj je vendar moj sin. Jaz sem namreč Aleš Kolaček iz Krakovega in Juri je moj edini sin.« »Vi Jurjev oče?« Fančka ostrmi. V tem hipu se odpro vrata in Juri stopi v glavno sobo z ogromnim šopom cvetic. Klobuk vrže na klop in sede molče za mizo. Kolaček se prestraši, dirne ga sinovo čudno vedenje; in kako je bled, upalih lic, kakor bolan! Fančka zardi, povesi oči, vstane, gre počasi k njemu in ga opozori: »Vaš oče so tukaj!« Nato odide v kuhinjo. »Oče, ako mislite uganjati kake sitnosti, potem je boljše, da kar greste,« nagovori Juri trpko očeta. »Kakšne sitnosti? Ne bodi, ne bodi, Jurče!« »Oče... jaz se hočem oženiti.« »Saj sem se jaz tudi.« »Hočem samo Fančko za ženo.« »Fančka je dobra in pridna ženica; vendar je boljše, da jo vzameš ti nego oni stari general.« Juri pogleda hvaležno očeta in mu poda roko: »Ali so mama zdravi? Ali se jezijo? Jaz ne morem pomagati.« »Sem sedi, Jurček! Samo da te spet imamo. Ko bi vedel, koliko smo te že iskali, koliko pretrpeli zaradi tebe! Na, pij, pa dobre volje bodi!« In oče mu začne praviti svoje zgodbe. Med tem se zmrači in Fančka prižge svetiljko. »Dober večer,« pozdravi po stari navadi, »malo večerje sem vama pripravila, gospod Kolaček.« »Le prinesite, gospa, potem pa prisedite k nama, rad bi vam nekaj povedal.« Vsi trije so sedeli pri večerji in molčali; potihoma si je prizadeval Kolaček, kako bi najprimerneje spravil kočljivo stvar v pogovor. Parkrat se je že odkašljal in odprl usta, pa vselej se je premislil zadnji trenotek. »Fančka, pa nam boš tudi doma tako dobro kuhala?« pretrga naposled Kolaček tesnobni molk in se popraska za ušesom. Makso Mak: Izgubljeni sin. 337 »Doma, kako mislite?« vpraša ona in zardi. »Hudirja... veš, Fančka, namreč... Dovoli, da te tikam, mlade ljudi sem navajen tikati... Veš, namreč, naš Juri, poglej ga, ali se ti ne zdi, da je nekaj bolan... mhm...« Juri priskoči očetu na pomoč, prime Fančko za roko in ji globoko pogleda v oči: »Fančka, ali hočeš biti moja žena, moja dobra, zvesta žena?« »Moj Bog, ali Juri... kaj imaš na meni?« »Fančka, vprašam te, ali da, ali ne?« »Veš, Juri, ko bi odločevalo samo srce...« v »Ce pa mošnja, pravim jaz: da! Ne bodita, ne bodita!« pristavi samozavestno Kolaček. Tako se je izvršila zaroka ob kratkem in z nepopisno srečo napolnila dve ljubeči srci, a Kolačka je prevzelo pitno vince tako, da je že komaj sedel za mizo in neprestano ponavljal: »Vesta, pa tudi dr. Strupa povabimo na ženitvanje...« »Seveda, oče, dr. Strup je moj prijatelj.« »Pa komisarja tudi.... samo Jelena ne, ta bi preveč klel kolne kakor Mažar.... pa dr. Strup bo tvoj tovariš pri poroki, veš....« * * Temna noč leži nad svetom, na nebu se zgrinjajo črni in težki oblaki. »Krotak dež ne bi škodil,« izpregovori Kolačkova, sedeča s kuharico Urško pri oknu. »Vse se posuši v tej suši... ubogi kmetje! Davi mi je tožila na trgu Ižanka, da bi morala biti že druga košnja, pa ni kaj kositi. To bo spet stradala po zimi uboga živina.« »Strašno je soparno; ne vem, kaj bo... Moj Bog, da naših tako dolgo ni domov! In ta tema! Ko bi samo vedela, kaj je z Jurjem?« »Gospa, nikar preveč ne skrbite; gotovo sta se dobila, sicer gospod ne bi ostali tako dolgo z doma.« »Tema, tema, Urška! Danes je sploh nesrečen dan; spati nisem mogla celo noč in imela sem hude sanje: sanjalo se mi je, da stojim sredi vode, okoli in okoli sama voda. Bila je čista in čudno svetla, pa tako globoka, da se mi je kar vrtelo. In na bregu sem videla, da rasto lepe rože, kako se podijo po njih veliki, rejeni voli z dolgimi rogovi, beli z rjavimi lisami. Da se morejo zblesti človeku take neumnosti!« »Gospa, sanje pomenijo dobro. Čista, svetla voda, lisasti voli, to je vedno dobro znamenje; rože pomenijo poroko...« Ta hip se zabliska in bobneče zagrmi. Ženski se prekrižata. »Bog pomozi, k nevihti se pripravlja,« opomni Kolačkova. »Samo ko bi bila že doma. Bogve kaj se je zgodilo, da ju ni tako dolgo... Urška, ali nisi opazila, da je bil gospodar danes nekam čuden?« »Res, gospa, nekako jezni in hudi so bili gospod, ko so prišli opoldne domov.« »Moj Bog, in še rekla sem mu, da naj vzame palico s seboj. Nikoli ni mogoče človeka do dna spoznati; o ta neumna palica! Tako slabe volje še nisem videla Aleša, on hud, Juri trmoglav...« Kolačkova se skloni skozi okno in pogleda okoli: tiho in mirno, slišati ni glasu, kakor bi bilo vse izmrlo. Trda noč, samo ob Grada-ščici pod kostanji zaspano brlijo petrolejeve svetiljke in rojema jih obletavajo komarji in vešče. Cuje se, kako plava čoln po Ljubljanici in kako enakomerno udarja veslo ob vodo. Nekdo daleč zavriska in polagoma se poizgubi jek v nočni tišini. Zaslišijo se koraki. Kolačkova se naglo ozre, a zapazi samo starega prižigalca z laterno, ki počasi pristavlja lestvo in ugaša svetiljko. Iz daljave se oglasi hripavo petje. Ženski poslušata. Dva pevca se dereta na ves glas: Sem v Šiško v vas hodil, Bom travco pokosil, sem gladil steze; bom trnje požgal, sem Šiškarco ljubil bom v Šiško v vas hodil, do belega dne. pri Šiškarci spal. Vedno bliže prihaja petje in razločijo se že opotekajoči koraki. »Dva pijanca,« reče Kolačkova, ,,v tej temi lahko padeta v Gradaščico. Prižigalec je že pogasil; moj Bog, polnoči bo vsak čas in še ju ni.« Tu zakliče eden izmed prihajalcev čisto v bližini: »Jurče, poj! Ali si že hripav? Ne bodi, ne bodi! Še enkrat pritisniva... Jurček, no, Jurček!... Torej: Sem v Šiško v vas hodil...« Napeto posluša Kolačkova in srce ji začne burno utripati. Kristina: Sladke, nemirne misli... 339 »Oče, ali mama spijo!« se oglasi iz teme drugi prihajalec. »Zakaj bi jih budila po nepotrebnem!« »Kaj boš! Zapojva še enkrat! Vstane naj, vstane stara; kdo bi zmerom spal! Se peti bo morala nocoj... »Pa sem v Šiško...« No, Jurček, ne bodi, ne bodi...« »Seveda sta naša,« vzklikne veselo Kolačkova in si oddahne, kakor bi se ji odvalil kamen od srca. »Hvala Bogu, samo da sta tukaj! Urška, teci jima svetit!« Ta čas odbije polnoči s trnovskega zvonika. — Sladke, nemirne misli... L ladke, nemirne misli, kam zbežale ste ve, vroče, nestrpne želje, kdaj ostavile ste srce ?! Iščem vas v gozdnem zatišju, sredi cvetočih poljan... spejem za vami otožno, kadar nagiblje se dan... V gozdu vas temnem ne najdem, cvetna poljana molči — in sporočila ne dajo tihe mi jasne noči. —- Razdejan in cvetja oropan gledam ljubezni raj — misli nemirne — ve želje, pridite zopet nazaj! Kristina. N^ 22*
 
»Koliko je pretrpela uboga žena, vedno je bila žalostna!« Tu je prestala mlada krčmarica, spomin na rajno mater jo je navdal s tako žalostjo, da je začela ihteti. Kolačku se je tajalo srce od usmiljenja in od zadrege ni vedel, ali bi jo tolažil ali se jokal ž njo.
 
»Vse je bilo prodano,« nadaljuje Fančka in si obriše solzne oči, »in jaz sem ostala sama na svetu brez sorodnikov in sredstev. Snubil me je Tone, ki je bil zadnji natakar pri hiši — ali iz ljubezni ali iz usmiljenja? Najbrže iz obeh vzrokov. Kaj sem hotela? Tako sva se vzela in odprla lastno krčmo »pri Štajerki« tukaj v Šiški. Sreča je spremljala najino podjetje, on je bil prijazen krčmar, jaz dobra kuharica. Ali sreča je trajala samo eno leto, Tone je umrl za jetiko. In tako zdaj gospodarim in krčmarim sama dalje. — Gospod, to je hudo, če zraste človek v tako nesrečni družini. Od mladega sem videla, da je svet lep in pravičen samo na zunaj. To me je nekako zastrupilo in mi vzelo pogum. Doslej sem bila poštena, trudila sem se za čast in poštenje; a Bog ve, kako še pride, zlasti če človek vidi, da si s poštenostjo ne pomore dalje...«
 
Kolaček še nikoli ni slišal, da bi mu kdo govoril tako bridko in resno; Fančkino pripovedovanje mu je obudilo globoko, resnično sočutje, usmiljenje, in polastila se ga je samo želja, da bi pomagal.
 
»Pa bi se vendar vdrugič omožila...«
 
»Prav pravite,« se bridko nasmehne krčmarica, »lahko bi se bila že stokrat, saj imam snubačev na izbero, starih in mladih. Ali ste videli prej onega starega gospoda, onega generala? Po vsej sili me hoče vzeti za ženo. In tudi upa, da se mu vdam. Ali vprašam vas, gospod, kaj bi bil tak zakon? Ali ne bi bilo greh... Drugi so mladi in me hočejo iz ljubezni. Veste, gospod, ljubezen dandanes, ta je že zadnja. Z ljubeznijo se umira ali strada. Ljubezen je res samo bolezen, kakor pravi pesem; veste, samo bolezen takih mladih, neizkušenih pastiričic, ki nosijo krila še do kolen. Ali taka ženska kakor jaz, ki je že toliko preskusila na svetu? Taka hitro ozdravi. Dokler je človek mlad, pijan je od svoje mlade krvi in tej pijanosti se reče ljubezen... Nikdar ne pozabim teh besed vaškega kovača. Tudi te pijanosti se človek strezni. Za zakon se potrebuje dandanes vse kaj drugega.«
 
Vedno z večjim zamimanjem je poslušal Kolaček in semtertja pristavil kako opombo.
 
»Vidim, gospod, da me razumete, hvala vam za to; tako razume samo tisti, ki je tudi že sam kaj poskusil,« nadaljuje po kratkem odmoru Fančka, a z drugim glasom, tiho in zaupno. Srce ji je nemirno bilo in prsi so razburjeno plale, poznalo se ji je, da jo tlači neka skrivnost.
 
»Gospod, dajte mi dober svet; tu sama ne vem, kako je z menoj, kaj bi začela? Zdaj že tri dni prihaja k meni mlad mož in ne da mi miru. Prosi me, naj se ga usmilim, da brez mene ne more živeti. Ves dan hodi tod po gozdih in okolici, vsak večer mi prinese šop gozdnih cvetic. Izvedela sem, da je iz bogate, ugledne rodbine. Ali moj Bog, kaj bi rekli njegovi starši? Jaz sem uboga vdova, imam samo svojih triindvajset mladih let in drugega nič. O tem sploh govora ni, da bi mu starši dovolili vzeti tako beračico. Ali fant je videti pošten, dobra duša in tudi sicer ni prenapačen; res se mi smili...«
 
Kolaček takoj spozna, da govori o Jurju, in ko ga nazadnje tako presrčno pohvali, vstane v njem očetovski ponos in nestrpno prekine govor: »Kaj ne, Juri je imeniten fant?«
 
»Vi poznate Jurja?« Kolaček se zasmeje:
 
»To bi bilo spet nekaj novega, ko ga ne bi poznal, saj je vendar moj sin. Jaz sem namreč Aleš Kolaček iz Krakovega in Juri je moj edini sin.«
 
»Vi Jurjev oče?« Fančka ostrmi. V tem hipu se odpro vrata in Juri stopi v glavno sobo z ogromnim šopom cvetic. Klobuk vrže na klop in sede molče za mizo. Kolaček se prestraši, dirne ga sinovo čudno vedenje; in kako je bled, upalih lic, kakor bolan!
 
Fančka zardi, povesi oči, vstane, gre počasi k njemu in ga opozori: »Vaš oče so tukaj!« Nato odide v kuhinjo.
 
»Oče, ako mislite uganjati kake sitnosti, potem je boljše, da kar greste,« nagovori Juri trpko očeta.
 
»Kakšne sitnosti? Ne bodi, ne bodi, Jurče!«
 
»Oče... jaz se hočem oženiti.«
 
»Saj sem se jaz tudi.«
 
»Hočem samo Fančko za ženo.«
 
»Fančka je dobra in pridna ženica; vendar je boljše, da jo vzameš ti nego oni stari general.«
 
Juri pogleda hvaležno očeta in mu poda roko:
 
»Ali so mama zdravi? Ali se jezijo? Jaz ne morem pomagati.«
 
»Sem sedi, Jurček! Samo da te spet imamo. Ko bi vedel, koliko smo te že iskali, koliko pretrpeli zaradi tebe! Na, pij, pa dobre volje bodi!« In oče mu začne praviti svoje zgodbe.
 
Med tem se zmrači in Fančka prižge svetiljko.
 
»Dober večer,« pozdravi po stari navadi, »malo večerje sem vama pripravila, gospod Kolaček.«
 
»Le prinesite, gospa, potem pa prisedite k nama, rad bi vam nekaj povedal.«
 
Vsi trije so sedeli pri večerji in molčali; potihoma si je prizadeval Kolaček, kako bi najprimerneje spravil kočljivo stvar v pogovor. Parkrat se je že odkašljal in odprl usta, pa vselej se je premislil zadnji trenotek.
 
»Fančka, pa nam boš tudi doma tako dobro kuhala?« pretrga naposled Kolaček tesnobni molk in se popraska za ušesom.
 
»Doma, kako mislite?« vpraša ona in zardi.
 
»Hudirja... veš, Fančka, namreč... Dovoli, da te tikam, mlade ljudi sem navajen tikati... Veš, namreč, naš Juri, poglej ga, ali se ti ne zdi, da je nekaj bolan... mhm...«
 
Juri priskoči očetu na pomoč, prime Fančko za roko in ji globoko pogleda v oči:
 
»Fančka, ali hočeš biti moja žena, moja dobra, zvesta žena?«
 
»Moj Bog, ali Juri... kaj imaš na meni?«
 
»Fančka, vprašam te, ali da, ali ne?«
 
»Veš, Juri, ko bi odločevalo samo srce...«
 
»Če pa mošnja, pravim jaz: da! Ne bodita, ne bodita!« pristavi samozavestno Kolaček.
 
Tako se je izvršila zaroka ob kratkem in z nepopisno srečo napolnila dve ljubeči srci, a Kolačka je prevzelo pitno vince tako, da je že komaj sedel za mizo in neprestano ponavljal: »Vesta, pa tudi dr. Strupa povabimo na ženitvanje...«
 
»Seveda, oče, dr. Strup je moj prijatelj.«
 
»Pa komisarja tudi.... samo Jelena ne, ta bi preveč klel... kolne kakor Mažar.... pa dr. Strup bo tvoj tovariš pri poroki, veš....«
 
<center>***</center>
 
Temna noč leži nad svetom, na nebu se zgrinjajo črni in težki oblaki. »Krotak dež ne bi škodil,« izpregovori Kolačkova, sedeča s kuharico Urško pri oknu. »Vse se posuši v tej suši... ubogi kmetje! Davi mi je tožila na trgu Ižanka, da bi morala biti že druga košnja, pa ni kaj kositi. To bo spet stradala po zimi uboga živina.« »Strašno je soparno; ne vem, kaj bo... Moj Bog, da naših tako dolgo ni domov! In ta tema! Ko bi samo vedela, kaj je z Jurjem?« »Gospa, nikar preveč ne skrbite; gotovo sta se dobila, sicer gospod ne bi ostali tako dolgo z doma.« »Tema, tema, Urška! Danes je sploh nesrečen dan; spati nisem mogla celo noč in imela sem hude sanje: sanjalo se mi je, da stojim sredi vode, okoli in okoli sama voda. Bila je čista in čudno svetla, pa tako globoka, da se mi je kar vrtelo. In na bregu sem videla, da rasto lepe rože, kako se podijo po njih veliki, rejeni voli z dolgimi rogovi, beli z rjavimi lisami. Da se morejo zblesti človeku take neumnosti!« »Gospa, sanje pomenijo dobro. Čista, svetla voda, lisasti voli, to je vedno dobro znamenje; rože pomenijo poroko...« Ta hip se zabliska in bobneče zagrmi. Ženski se prekrižata. »Bog pomozi, k nevihti se pripravlja,« opomni Kolačkova. »Samo ko bi bila že doma. Bogve kaj se je zgodilo, da ju ni tako dolgo... Urška, ali nisi opazila, da je bil gospodar danes nekam čuden?« »Res, gospa, nekako jezni in hudi so bili gospod, ko so prišli opoldne domov.« »Moj Bog, in še rekla sem mu, da naj vzame palico s seboj. Nikoli ni mogoče človeka do dna spoznati; o ta neumna palica! Tako slabe volje še nisem videla Aleša, on hud, Juri trmoglav...« Kolačkova se skloni skozi okno in pogleda okoli: tiho in mirno, slišati ni glasu, kakor bi bilo vse izmrlo. Trda noč, samo ob Grada-ščici pod kostanji zaspano brlijo petrolejeve svetiljke in rojema jih obletavajo komarji in vešče. Cuje se, kako plava čoln po Ljubljanici in kako enakomerno udarja veslo ob vodo. Nekdo daleč zavriska in polagoma se poizgubi jek v nočni tišini. Zaslišijo se koraki. Kolačkova se naglo ozre, a zapazi samo starega prižigalca z laterno, ki počasi pristavlja lestvo in ugaša svetiljko. Iz daljave se oglasi hripavo petje. Ženski poslušata. Dva pevca se dereta na ves glas: Sem v Šiško v vas hodil, Bom travco pokosil, sem gladil steze; bom trnje požgal, sem Šiškarco ljubil bom v Šiško v vas hodil, do belega dne. pri Šiškarci spal. Vedno bliže prihaja petje in razločijo se že opotekajoči koraki. »Dva pijanca,« reče Kolačkova, ,,v tej temi lahko padeta v Gradaščico. Prižigalec je že pogasil; moj Bog, polnoči bo vsak čas in še ju ni.« Tu zakliče eden izmed prihajalcev čisto v bližini: »Jurče, poj! Ali si že hripav? Ne bodi, ne bodi! Še enkrat pritisniva... Jurček, no, Jurček!... Torej: Sem v Šiško v vas hodil...« Napeto posluša Kolačkova in srce ji začne burno utripati. Kristina: Sladke, nemirne misli... 339 »Oče, ali mama spijo!« se oglasi iz teme drugi prihajalec. »Zakaj bi jih budila po nepotrebnem!« »Kaj boš! Zapojva še enkrat! Vstane naj, vstane stara; kdo bi zmerom spal! Se peti bo morala nocoj... »Pa sem v Šiško...« No, Jurček, ne bodi, ne bodi...« »Seveda sta naša,« vzklikne veselo Kolačkova in si oddahne, kakor bi se ji odvalil kamen od srca. »Hvala Bogu, samo da sta tukaj! Urška, teci jima svetit!« Ta čas odbije polnoči s trnovskega zvonika. — Sladke, nemirne misli... L ladke, nemirne misli, kam zbežale ste ve, vroče, nestrpne želje, kdaj ostavile ste srce ?! Iščem vas v gozdnem zatišju, sredi cvetočih poljan... spejem za vami otožno, kadar nagiblje se dan... V gozdu vas temnem ne najdem, cvetna poljana molči — in sporočila ne dajo tihe mi jasne noči. —- Razdejan in cvetja oropan gledam ljubezni raj — misli nemirne — ve želje, pridite zopet nazaj! Kristina. N^ 22*
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Izgubljeni_sin_(Franc_Derganc)«