Redakcija: 10:31, 26. oktober 2010 uredi Mirjam (pogovor \| prispevki) 508 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:41, 26. oktober 2010 uredi razveljavi Mirjam (pogovor \| prispevki) 508 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 6: \| poglavje= \| avtor= Franc Derganc \| opombe= ~~dopolnila~~popravila in uredila [[Uporabnik:Mirjam\|Mirjam Resman]] \| obdelano=4 \| licenca= dLib Vrstica 12: \| vir= Ljubljanski zvon, 1904, letnik 24, številka 1, http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dizgubljeni+sin%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-SBQ9YJR0 }} ~~popravlja Mirjam Resman~~ ~~{{v delu}}~~ Kolačkova ni mogla zatisniti očesa celo noč. Slišala je biti s trnovske cerkve vsako četrt ure. Saj bi pa v takem položaju ne mogla zaspati tudi nobena druga skrbna gospodinja! Edini otrok sin Juri že tretjo noč ne spi doma; sploh ne ve živ krst, kam se je izgubil. In včeraj ga je iskal njen mož Aleš ves božji dan po Ljubljani; vrnil se je pozno zvečer, a brez sina — zato pa pijan, da se je zibal kakor mehur na vodi. Toliko je razumela iz njegovega zmešanega govorjenja, da je prelazil vse ljubljanske gostilne. Taka neroda! Kar zaleti se in krepeli brez glave od krčme do krčme. Ko bi samo pogledal in vprašal — ampak sede široko za vsako mizo, govori in govori in... Bog mu grehe odpusti! In domov prišedši se je krohotal in jo silil, naj poje ž njim. To jo je kar razkačilo. V tem resnem, žalostnem trenotku naj bi pela, ko ne ve, ali bi se jezila nad Jurjevo zapravljivostjo ali se jokala nad njegovo nesrečo. In zdaj že tretjo noč! Kvečjemu eno noč; a takrat je nikoli ni skrbelo, ker je vedela, da se zabava v pošteni družbi mladih uradnikov in doktorjev. Sicer ni toliko študiral kakor oni; čemu pa, ko je edini sin bogatega posestnika in pekarja. Bog sam ve, kaj je prišlo zdaj fantu v glavo! Doma ima jesti in piti, kar hoče. Zakaj bi torej po nepotrebnem drugod zapravljal? Morda ga je vendarle nesreča, morda ga je kdo.... Tu se je obrnila skrbna žena na postelji, kjer je doslej vsako noč tako sladko spala, a nocoj se ji je zdelo, kakor da leži na njej za muko in kazen. In ta temna noč okrog nje! Ali ni tam pri peči nekaj zaropotalo? Prestrašena si je potegnila rjuho črez glavo in se komaj upala dihati. Strašne, črne misli so se ji valile po glavi in ji odganjale nočni počitek; razburjala so jo čuvstva skrbi, žalosti, jeze, ljubezni, vse vprek, da ni mogla najti miru in izraza svoji mučni negotovosti. Noč se je počasi vlekla kakor večnost in uboga žena ni mogla pričakati konca, večkrat je vstala in šla gledat nebo, če bo skoro dan. Proti jutru je šele zadremala, a v spanju so se izpremenile hude misli v še hujše sanje. Preplašena se je zbudila in zlezla iz postelje. Vrstica 494 ⟶ 491: <center>**</center> Temna noč leži nad svetom, na nebu se zgrinjajo črni in težki oblaki. Temna noč leži nad svetom, na nebu se zgrinjajo črni in težki oblaki. »Krotak dež ne bi škodil,« izpregovori Kolačkova, sedeča s kuharico Urško pri oknu. »Vse se posuši v tej suši... ubogi kmetje! Davi mi je tožila na trgu Ižanka, da bi morala biti že druga košnja, pa ni kaj kositi. To bo spet stradala po zimi uboga živina.« »Strašno je soparno; ne vem, kaj bo... Moj Bog, da naših tako dolgo ni domov! In ta tema! Ko bi samo vedela, kaj je z Jurjem?« »Gospa, nikar preveč ne skrbite; gotovo sta se dobila, sicer gospod ne bi ostali tako dolgo z doma.« »Tema, tema, Urška! Danes je sploh nesrečen dan; spati nisem mogla celo noč in imela sem hude sanje: sanjalo se mi je, da stojim sredi vode, okoli in okoli sama voda. Bila je čista in čudno svetla, pa tako globoka, da se mi je kar vrtelo. In na bregu sem videla, da rasto lepe rože, kako se podijo po njih veliki, rejeni voli z dolgimi rogovi, beli z rjavimi lisami. Da se morejo zblesti človeku take neumnosti!« »Gospa, sanje pomenijo dobro. Čista, svetla voda, lisasti voli, to je vedno dobro znamenje; rože pomenijo poroko...« Ta hip se zabliska in bobneče zagrmi. Ženski se prekrižata. »Bog pomozi, k nevihti se pripravlja,« opomni Kolačkova. »Samo ko bi bila že doma. Bogve kaj se je zgodilo, da ju ni tako dolgo... Urška, ali nisi opazila, da je bil gospodar danes nekam čuden?« »Res, gospa, nekako jezni in hudi so bili gospod, ko so prišli opoldne domov.« »Moj Bog, in še rekla sem mu, da naj vzame palico s seboj. Nikoli ni mogoče človeka do dna spoznati; o ta neumna palica! Tako slabe volje še nisem videla Aleša, on hud, Juri trmoglav...« Kolačkova se skloni skozi okno in pogleda okoli: tiho in mirno, slišati ni glasu, kakor bi bilo vse izmrlo. Trda noč, samo ob Grada-ščici pod kostanji zaspano brlijo petrolejeve svetiljke in rojema jih obletavajo komarji in vešče. Cuje se, kako plava čoln po Ljubljanici in kako enakomerno udarja veslo ob vodo. Nekdo daleč zavriska in polagoma se poizgubi jek v nočni tišini. Zaslišijo se koraki. Kolačkova se naglo ozre, a zapazi samo starega prižigalca z laterno, ki počasi pristavlja lestvo in ugaša svetiljko. Iz daljave se oglasi hripavo petje. Ženski poslušata. Dva pevca se dereta na ves glas: Sem v Šiško v vas hodil, Bom travco pokosil, sem gladil steze; bom trnje požgal, sem Šiškarco ljubil bom v Šiško v vas hodil, do belega dne. pri Šiškarci spal. Vedno bliže prihaja petje in razločijo se že opotekajoči koraki. »Dva pijanca,« reče Kolačkova, ,,v tej temi lahko padeta v Gradaščico. Prižigalec je že pogasil; moj Bog, polnoči bo vsak čas in še ju ni.« Tu zakliče eden izmed prihajalcev čisto v bližini: »Jurče, poj! Ali si že hripav? Ne bodi, ne bodi! Še enkrat pritisniva... Jurček, no, Jurček!... Torej: Sem v Šiško v vas hodil...« Napeto posluša Kolačkova in srce ji začne burno utripati. Kristina: Sladke, nemirne misli... 339 »Oče, ali mama spijo!« se oglasi iz teme drugi prihajalec. »Zakaj bi jih budila po nepotrebnem!« »Kaj boš! Zapojva še enkrat! Vstane naj, vstane stara; kdo bi zmerom spal! Se peti bo morala nocoj... »Pa sem v Šiško...« No, Jurček, ne bodi, ne bodi...« »Seveda sta naša,« vzklikne veselo Kolačkova in si oddahne, kakor bi se ji odvalil kamen od srca. »Hvala Bogu, samo da sta tukaj! Urška, teci jima svetit!« Ta čas odbije polnoči s trnovskega zvonika. — Sladke, nemirne misli... L ladke, nemirne misli, kam zbežale ste ve, vroče, nestrpne želje, kdaj ostavile ste srce ?! Iščem vas v gozdnem zatišju, sredi cvetočih poljan... spejem za vami otožno, kadar nagiblje se dan... V gozdu vas temnem ne najdem, cvetna poljana molči — in sporočila ne dajo tihe mi jasne noči. —- Razdejan in cvetja oropan gledam ljubezni raj — misli nemirne — ve želje, pridite zopet nazaj! Kristina. N^ 22 »Krotak dež ne bi škodil,« izpregovori Kolačkova, sedeča s kuharico Urško pri oknu. »Vse se posuši v tej suši... ubogi kmetje! Davi mi je tožila na trgu Ižanka, da bi morala biti že druga košnja, pa ni kaj kositi. To bo spet stradala po zimi uboga živina.« »Strašno je soparno; ne vem, kaj bo... Moj Bog, da naših tako dolgo ni domov! In ta tema! Ko bi samo vedela, kaj je z Jurjem?« »Gospa, nikar preveč ne skrbite; gotovo sta se dobila, sicer gospod ne bi ostali tako dolgo z doma.« »Tema, tema, Urška! Danes je sploh nesrečen dan; spati nisem mogla celo noč in imela sem hude sanje: sanjalo se mi je, da stojim sredi vode, okoli in okoli sama voda. Bila je čista in čudno svetla, pa tako globoka, da se mi je kar vrtelo. In na bregu sem videla, da rasto lepe rože, kako se podijo po njih veliki, rejeni voli z dolgimi rogovi, beli z rjavimi lisami. Da se morejo zblesti človeku take neumnosti!« »Gospa, sanje pomenijo dobro. Čista, svetla voda, lisasti voli, to je vedno dobro znamenje; rože pomenijo poroko...« Ta hip se zabliska in bobneče zagrmi. Ženski se prekrižata. »Bog pomozi, k nevihti se pripravlja,« opomni Kolačkova. »Samo ko bi bila že doma. Bogve kaj se je zgodilo, da ju ni tako dolgo... Urška, ali nisi opazila, da je bil gospodar danes nekam čuden?« »Res, gospa, nekako jezni in hudi so bili gospod, ko so prišli opoldne domov.« »Moj Bog, in še rekla sem mu, da naj vzame palico s seboj. Nikoli ni mogoče človeka do dna spoznati; o ta neumna palica! Tako slabe volje še nisem videla Aleša, on hud, Juri trmoglav...« Kolačkova se skloni skozi okno in pogleda okoli: tiho in mirno, slišati ni glasu, kakor bi bilo vse izmrlo. Trda noč, samo ob Gradaščici pod kostanji zaspano brlijo petrolejeve svetiljke in rojema jih obletavajo komarji in vešče. Čuje se, kako plava čoln po Ljubljanici in kako enakomerno udarja veslo ob vodo. Nekdo daleč zavriska in polagoma se poizgubi jek v nočni tišini. Zaslišijo se koraki. Kolačkova se naglo ozre, a zapazi samo starega prižigalca z laterno, ki počasi pristavlja lestvo in ugaša svetiljko. Iz daljave se oglasi hripavo petje. Ženski poslušata. Dva pevca se dereta na ves glas: <poem>Sem v Šiško v vas hodil, sem gladil steze; sem Šiškarco ljubil do belega dne. Bom travco pokosil, bom trnje požgal, bom v Šiško v vas hodil, pri Šiškarci spal.</poem> Vedno bliže prihaja petje in razločijo se že opotekajoči koraki. »Dva pijanca,« reče Kolačkova, »v tej temi lahko padeta v Gradaščico. Prižigalec je že pogasil; moj Bog, polnoči bo vsak čas in še ju ni.« Tu zakliče eden izmed prihajalcev čisto v bližini: »Jurče, poj! Ali si že hripav? Ne bodi, ne bodi! Še enkrat pritisniva... Jurček, no, Jurček!... Torej: Sem v Šiško v vas hodil...« Napeto posluša Kolačkova in srce ji začne burno utripati. »Oče, ali mama spijo!« se oglasi iz teme drugi prihajalec. »Zakaj bi jih budila po nepotrebnem!« »Kaj boš! Zapojva še enkrat! Vstane naj, vstane stara; kdo bi zmerom spal! Še peti bo morala nocoj... »Pa sem v Šiško...« No, Jurček, ne bodi, ne bodi...« »Seveda sta naša,« vzklikne veselo Kolačkova in si oddahne, kakor bi se ji odvalil kamen od srca. »Hvala Bogu, samo da sta tukaj! Urška, teci jima svetit!« Ta čas odbije polnoči s trnovskega zvonika. — [[Kategorija: Franc Derganc]] [[Kategorija: Ljubljanski zvon]] [[Kategorija: 20.stoletje]] [[Kategorija: V slovenščini]]

Izgubljeni sin (Franc Derganc): Razlika med redakcijama