Krona v višavi: Razlika med redakcijama

„V gornji sobici, kjer je svetlo in svež zrak. Vse nepotrebno smo odstranili, šivalni stroj in vse, kar je bilo enake ropotije. Zdaj je prostorno in zračno." Pa Dominik ni poslušal zgovornega brata, stopil je po stopnicah navzgor in se ni ozrl po njih, ki so stali spodaj in se spogledovali. »Pogledat je šel, če mu bo ugajalo," je menij Jakob Klander, - obrnjen proti župniku Andreju, ki je gledal za njim malce začudeno. „Se že vrne," je dostavil in stopil v izbo. Posedli so okrog mize in Jakob je pripovedoval na dolgo in široko, kako težko ga je spoznal na kolodvoru in da je izpregovoril ž njim komaj deset besedi. Ni mu povedal ne o ženi, ne o otrocih in bil je čemeren, da se ga ni upal vprašati ne po tem, "ne onem . . . Župnik in Čila sta ga poslušala pozorno, a Manica je gledala zamišljeno v tla, kakor da je ne zanima Jakobovo pripovedovanje. Radivoj Peterlin-Petruška: Sonet. 215 „Postopi gor! Kaj neki dela tako dolgo," je dejal naposled ženi Čili. »Reci, da ga pričakujemo in da je gospod župnik tudi še tukaj." Žena je odšla, dasi nekako nerada, a se je kmalu vrnila. „Na postelji leži in gleda v strop," je dejala. „In ko sem prišla, je zarenčal, naj ga ne motim!" Jakob Klander jo je gledal debelo in nekaj časa ni odgovoril. „Kaj hočemo, čudak je bil vedno, danes pa je še truden. Daj, prinesi, kar je pripravljenega," je velel ženi skoro jezno. „Zjutraj sem mislil, da bomo boljše volje," je dostavil mrmraje. Takrat se je župnik ozrl v strop in z njim so se ozrli tudi drugi. Iz sobice nad stropom so se slišale Dominikove stopinje. Včasih je postal, a potem je hodil gorindol počasi in enakomerno . . . (Dalje prihodnjič.) <ge> Radivoj Peterlin-Petruška: Sonet. J ripeljal se v saneh je gozd božični, zvene, drhte srebrni mu kraguljčki, z nebes pa sneg kot biserni metuljčki se siplje v praznični obleki lični, da sprejme ga zaljubljena narava, done nasproti mu zvonovi: „Slava!" Pozdravljena, ti Božič rdečelični, vsa v smehu, šumu, kakor polni uljčki, blešče zobje, oči se ti: draguljčki v opravi rožnih ust, črnin resničnih, vsa praznična je tvoja polt snežena, oddaleč mrzla, blizu tak ognjena. A lepšega ni, kot v božični srepi mraz poljubljati ognjenih dev obraz in stas. / Jos. Premk: Krona v višavi. 265 Jos. Premk: Krona v višavi. (Dalje.) III. olino zlatopoljsko je pobelil sneg. Med golim drevjem je žvižgal od jutra do večera mrzel gorski veter in sukal snežinke v velikih kolobarjih visoko pod nebo, ki je viselo nad gorami sivo in megleno, kakor da se je umaknilo solnce za vedno iz teh krajev. Vsako jutro je napravil Jakob Kjander od veznega praga do bližnje poti ozko stezo, a metež mu jo je zamedel visoko ponoči in drugi dan je moral zopet razmetavati sneg na desno in levo. Tako hude zime niso pomnili Zlatopoljčani že dolgo. Visoko skladovnico drv je pripravil Klander v jeseni, več kakor vsako leto, skoro do kapa je segala, pa je še zmajaval z glavo in naročil hlapcu neko jutro, naj zapreže konja in gre gori v šumo pod Očakom, da spravi v dolino, kar je posekanega, dokler še sneg ne dela prehude ovire. Ker kurilo se je pri Klandrovih tisto zimo kakor še nikoli; od jutra do večera je gorelo gori v podstrešnici, kjer je bival Dominik zakopan med svoje knjige in papirje, da ga ni bilo na izpregled po več dni. Miza in omara, stoli in tla, vse je bilo pokrito s knjigami, da se Manica skoro ni upala prestopiti, kadar mu je prinesla obed ali zakurila peč. Skoro dva meseca je že bival na domu svojega brata, a niti enkrat se še ni zgodilo, da bi stopil doli v izbo med družino in ' se ž njimi kaj pogovoril. Prve dni sta mislila Klandrova, da je pač truden in se mu ne ljubi; a Dominik je bil tudi pozneje kakor prvi dan: ako je šel skozi vežo in srečal gospodinjo Čilo, ji je prikimal, ako se je ravno ozrl vanjo, a navadno je šel mimo molče in spregovoril le z Jakobom včasih par besed o vremenu in enakih stvareh in nevoljen in čemeren, kakor je bil vedno, odšel zopet v svojo sobo. Brat Jakob je sodil, da je bolan in tudi njegovo upalo in suho lice je pričalo o slabem zdravju, pa verjetno vendar ni bilo; ako se je prebudil Jakob opolnoči ali tudi pozneje, je slišal nad seboj v sobici Dominikove korake. In zjutraj je vstal zopet prvi. Manica mu je prinesla navadno zajutrk, ko se je komaj zdanilo, a vsakikrat, ko je vstopila s porcelanasto skodelico, je bila postelja fl 266 Jos. Prem k: Krona v višavi. že prazna, in Dominik je tičal v tem ali onem kotu zaglobljen v kako knjigo. Parkrat pa se je zgodilo, da ga je našla spečega na neodgrnjeni postelji in obutega in oblečenega očividno še od prejšnjega dne. Namenila se je, da ga posvari in poprosi, naj pazi na svoje zdravje, a kadar je stala v njegovi bližini, ni imela moči, da bi izpregovorila kako besedo. Dominik pa je tudi navadno molčal, včasih se je pač ozrl po njej, jo povprašal, če je zunaj mrzlo, če je ponoči snežilo ali kaj enakega in se na to zopet zagledal v različne zvezke in papirje, ki so bili naloženi vsekrižem. Bolan mora biti, zelo bolan — je menil Jakob, kadar so govorili o njem, — zato mu ni do pogovora. Sila slab je in postaran, nikoli nisem mislil, da se vrne kdaj tako nadložen. Neko jutro je bil Dominik čudovito bled. Ko je stopal iz svoje sobe nizdol po stopnicah, se je oprijemal za zid, in noge so mu bile težke kakor iz svinca. Ko ga je zagledala Manica, se ga je skoro prestrašila in hitela je v njegovo sobo in odprla okno na stežaj, ker Dominik ni pustil odpirati vsako jutro, in Manica je bila prepričana, da mu to tudi škoduje. Stopil je iz hiše in hodil zunaj pod kapom gorindol počasi, skoro leno, dasi je bril od hribov mrzel veter. Jakob ga je gledal iz hleva in videl, kako si pritiska robec na usta, kot da ne more prenesti ostrega zraka, in vsakikrat, ko ga je posilil kašelj, se je upognil in sklonil bolestno, in v lice mu je udarila temna rdečica. „Stopi v hišo, da se ne prehladiš," ga je opomnil, ko je prišel k njemu; a Dominik je skimal in stopal počasi dalje gorindol. Jakob je izginil v veži, a se kmalu zopet pojavil na vratih s težkim kožuhom, ki ga je imel še od očeta. „Daj, saj ogrni se," mu ga je ponudil, a Dominik se je branil, pa ker se Jakob le ni dal pregovoriti, je vendar oblekel očetov kožuh, ki mu je segal skoro do peta. „Dominik, meni se zdi," je pričel Jakob skrbno, „da nisi bogve kako trdnega zdravja. Dobro bi bilo če bi pil kako gorsko cvetje —" Dominik pa ga je pogledal debelo in se mu je celo nasmehnil. „Le pusti gorsko cvetje, Jakob, in nikar se ne skrbi!" „In svoji ženi bi kaj sporočil," ga je opomnil Jakob plaho in skušal počasi napeljati pogovor na stvar, ki ga je zelo zanimala. „Ženi?" se je začudil Dominik in namršil obrvi. Čelo se mu je nabralo v temne gube in Jakob je spoznal, da mu kar nič ni po volji njegovo govorjenje. „Kakšni ženi?" Jos. Prcmk: Krona v višavi. 267 In sedaj Jakob ni vedel, kako in kaj bi odgovoril, da bi ga zopet ne razdražil. Pogledal je v tla in si je pomaknil kučmo nazaj na tilnik. „1 no," je dejal naposled počasi in gledal tja nekam čez travnik —• »pred leti, ako se prav spominjam, si sporočil po nekem tiskanem listu, da si se oženil tam nekje ... z neko . . . eh, pozabil sem ime in kraj!" Dominik je razširil oči in se je pogladil po redki osiveli bradi. „Glej, pozabil sem, da sem sporočil," je zamrmral, a v obrazu se mu je poznalo, da ne govori rad o tej stvari. „Da, oženil sem se, kaj zato, pa je umrla — pred leti že," je dostavil in odšel proti koncu hiše. Tam je postal, pritisnil zopet robec na usta in se zagledal v gore, ki so bile pokrite z debelim snegom. Jakob je uvidel, da noče govoriti o stvari kaj več in je odšel v hišo, kjer je povedal ženi in Manici, da je Dominik udovec in ni čudno, če je tako čemeren. »Gotovo je bila lepa in rad jo je moral imeti, seveda, zato žaluje in se ogiblje druščine. Revež," je pripomnil in naglo umolknil, ker na veznem pragu se je prikazal Dominik. Odložil je kožuh in odšel naravnost v gornjo sobo; a ko je prišla Manica za njim, da zapre okno in zakuri v peči, ga je našla na veliko začudenje v postelji. »Dominik, ali si bolan?" ga je povprašala skrbno in pristopila k njegovemu zglavju; a Dominik je nevoljno nagubančil čelo in odkimal: „Okno zapri in zakuri," ji je velel in se obrnil v zid. Čez nekaj časa pa je odgrnil odejo do pasu in se uprl na komolce. „Tako zatohlo je v sobi, tako težak zrak. — Manica daj mi vode." Manica se je stresla, kajti prvič odkar je bival v njeni bližini, jo je nazval z imenom. Podala mu je vode in je videla, da se mu roka trese. »Dominik, ti si resnično bolan," ga je opomnila in gledala dobrotno in usmiljeno. »Ali naj pošljemo v trg po zdravnika?" »Kako ste grozni vsi skupaj!" je vzdihnil in stisnil ustnice. Kaj hočete vendar z boleznijo in zdravili? Saj sem zdrav, pustite me vendar!" Nato je legel nazaj in Manica se ni upala več izpregovoriti. Pospravila je še nekoliko okrog peči in je odšla molče. 268 Jos. Premk: Krona v višavi. Med vrati se je ozrla še enkrat, a izpod odeje se je videla samo redka, osivela brada, njegov obraz pa je bil skoro popolnoma pogreznjen v blazine. Ko je povedala Jakobu in Čili, kaj je z Dominikom, se je pojavila na Jakobovem obrazu skrb in prestrašenost in pričel je takoj ugibati, kaj bi se ukrenilo. »Zdravnika ne mara," je premišljeval in gledal zdaj v Manico zdaj v Čilo — „zdravila tudi ne, težave so ž njim. Kaj neki mu je treba tičati vedno med tistimi knjigami in tratiti še noči, ko je slab in spanja potreben. Pa si ne da svetovati! Še ne posluša * človeka, ki mu hoče dobro in pametno. Bojim se, da ga bo zvilo kar naenkrat. Pet let je mlajši od mene, pa izgleda, kakor da je moj oče. Čudno se je izpremenil, nikoli nisem mislil, da se bo tako zgodilo. Včasih, bog mi odpusti nekrščanske misli, se mi zdi, kakor da ni več pri pravi pameti. Pogleda te, posluša, ko mu kaj pripoveduješ, pa če ga vprašaš potem to in ono, odgovori čisto kaj drugega ali pa odide brez odgovora. Bogve, kaj je z njim, da ni več za pogovor niti za družbo... Tiste knjige, če bi bilo po mojem, bi mu poskril za nekaj časa, kaj mu je neki potreba venomer gledati vanje: ako se ni do sedaj naučil, kar je želel in mislil, se zdaj na stara leta menda tudi ne bo. To bi že lahko vedel, pa mu reci kaj, ko te gleda, kakor da ne razume več materinega jezika in misli svoje stvari, pa če bi bil menda tudi v cerkvi pri pridigi. Saj res, k župniku stopim in povem, da je obolel, naj pride on in ga pregovori in mu nasvetuje, kar je prav in potrebno. Če pa bi bilo tako daleč, pa je tudi potrebno, da se spravi z Bogom, da bo saj umrl kakor kristjan. Pa tako hudo menda še ni, no, pa bomo že videli." In čez pol ure je gazil Jakob v kožuhu in kučmi proti vasi, da obvesti župnika Andreja o Dominikovi bolezni. Manica pa se je potikala po hiši in ji ni bilo do dela, vse tako pusto in dolgočasno se ji je zdelo povsodi, kamor se je obrnila. Tudi druga leta je zapadel sneg po dolini zlatopoljski, mrzel veter je žvižgal okrog Klandrove hiše in solnce se ni prikazalo po cele tedne, pa je bila Manica vendar zadovoljna in celo veselila se je teh mrzlih dni. Zdaj pa ji ni bilo nikjer obstanka: hodila je iz izbe v shrambo, po veži, ob ognjišču, okrog hiše in povsodi, kakor da išče dela, pa se ni dotaknila ničesar. Postajala je tu pa tam, podpirala roke v boke in gledala zamišljeno zdaj v to zdaj v ono stvar. Čim bolj se je skušala otresti vsake misli na Dominika, tem po- Jos. Premk: Krona v višavi. 269 gosteje je vstajal pred njo njegov bledikast obraz in ni ga bilo kraja ne kota, kjer bi ubežala njegovi podobi. Popoldne je prišel župnik Andrej in se napotil naravnost v njegovo sobo. Ko je potrkal lahno na vrata, se mu prvi hip ni nikdo odzval; šele čez nekaj časa je zaslišal nekak šum, kakor da se je v postelji nekdo obrnil in glas, ki ga je zaslišal iz sobe, je bil hripav in skoro osoren. Dominik je ležal v postelji napol dvignjen, uprt z levim komolcem v zglavje in gledal proti vratom. „A, ti si," je dejal, ko je vstopil župnik Andrej in ga pozdravil s prijaznim nasmehom. „Pa kaj te je prineslo v tem mrazu in snegu?" Župnik Andrej je opazil, da je Dominik precej dobre volje in je sedel zadovoljno poleg postelje. »Sporočili so mi, da si obolel," je opomnil, a Dominik je skimal nezadovoljno in stisnil obrvi nizko na oči. „Kaj ti ljudje vsega ne store! Veš, to je grozno! Mučijo me in nadlegujejo, da se mi je pristudilo že vse skupaj. In sedaj prihajajo celo k tebi s takimi novicami. Ne, to je neznosno," se je razjezil, da mu je udarila v lice lahna rdečica. Hotel je izreči še nekaj, a tistikrat so se mu žile v vratu napele in iz prsi mu je udaril suh kašelj. Prijel se je za čelo, potegnil z roko preko oči in legel nazaj. »Dominik, ne razburjaj se," ga je opomnil župnik Andrej prijateljsko in mu popravil odejo — „to ti škoduje, ker bogve kako trdnega zdravja res nisi. Pa Dominik je zamahnil z roko in se ni dal umiriti. „Ti ne veš, ker jih ne poznaš. Komaj napravim korak iz sobe, so mi že za petami s stoterimi vprašanji in mučijo s svojo glupostjo in rado-* vednostjo človeka in ne spoznajo, da so mi nadležni. Ce bi moral živeti med njimi leto dni, bi menda zblaznel! In sedaj so si, kakor praviš, izmislili bolezen! Kakšno in kdo jo ima? Jaz ne! Ce pa sem v postelji, ker mi je nekako težko in slabo, kakor se to pogosto zgodi, še ni potreba razbobnati, kakor da je že vsa zlatopoljska dolina polna mrličev. Kako bedasto je vendar to ljudstvo!" Župnik je nekaj časa molčal, nato je povzel mirno in se primaknil bliže k njegovemu zglavju. „Ti jih sodiš napačno, Dominik. Nič drugega, nego ljubezen in prava bratska skrb je v njihovih srcih. Tebi je vse to tuje, ker ne razmišljaš o njih, ker živiš popolnoma drugačno življenje kakor oni. Mislili smo vsi, ko si prišel na svoj dom, da si odpočiješ, da 270 Jos. Premk: Krona v višavi. se odtegneš vsaj nekaj časa od svojega duševnega dela, a smo se varali, kakor vidim. Tvoji ljudje te ljubijo in vidijo v tebi le svojega Dominika, a ne človeka, ki nima in noče imeti časa, da bi se raz-govarjal o življenju in razmerah, ki se zde tebi smešne in malenkostne, a so njim važne in zanimive. Glej, dva meseca si že skoro doma, a o tvojem življenju vedo prav toliko, kakor prvi dan, ko so te pričakovali s takim hrepenenjem." „Pa kaj hočejo?" ga je prekinil Dominik nervozno in se napol dvignil v postelji. „Nič drugega, kakor da jim daš dobro prijateljsko besedo, da ' se pogovoriš ž njimi, kakor si se kdaj v mladosti in da se jim saj nekoliko približaš in jim ne ostaneš taka zagonetka. Pusti za nekaj tednov svoje delo in pojdi med nje, da se razvedriš in oddahneš in ta visoka stena, ki se dviga zdaj med teboj in njimi, bo izginila popolnoma. Veruj mi, Dominik, tvoji živci so bolni, ti tiraš svojo duševno moč z železno silo više in više, a ne pomisliš, da je treba odmora in počitka. Zato živiš v tem bolnem duševnem razdraženju in ne čutiš, da ti peša telesna moč dan na dan kar očividno. Vem, da se ti zdi v tem svojem duševnem življenju vse, kar mislijo in govore ti ljudje, ki so ti po duhu popolnoma tuji, smešno in neznatno, da se ti zdi škoda trenotka, ki bi ga izgubil v pogovoru z njimi, a ne premisliš pri tem, da je to bolno samoljubje, ki je škodljivo ne samo tebi, temveč vsem, ki pridejo s teboj v dotiko. Kakršenkoli je cilj tvojega življenja in delovanja, ako ni združen z ljubeznijo do rodne grude, je škodljiv in napačen. Ako si šel v svet, da postaneš svojemu ljudstvu nerazumljiv in tuj, si zgrešil pravo pot in ob tvojem koncu ga ne bo, ki bi plakal za teboj in te proslavljal!" Dominik ga je gledal zamišljeno in se mu je nasmehnil. „Andrej," je dejal polglasno in trudno — „če se prav spominjam, smo govorili tako v mladosti, ko je bilo naše obzorje še vse nejasno in temno." „Nasprotno, prijatelj," mu je oporekal župnik Andrej in na ustnicah mu je krožil trpek nasmeh. „Da so ostali vsi istih nazorov kakor takrat, bi jih živelo danes mnogo srečneje in več bi koristili svojemu narodu." Dominik je zamahnil z roko in je odvrnil skoro razburjeno: „Čemu povsod in vedno edino svoj narod! Kaj ni vse človeštvo ena sama mogočna družba, vredna enake ljubezni ali enakega sovraštva, kakor že hočeš?!" Jos. Premk: Krona v višavi. 271 »Gotovo," mu je prikimal župnik — „a kdor misli z umom prevarati srce, hoče preslepiti samega sebe! Če je v nevarnosti pred požarom vsa vas ali ne bo pomagal vsak najprej svojcem in potem šele drugim? Tako je v današnji človeški družbi, ki je in bo razdeljena o gotove tabore, dokler ne nastopi doba spoznanja, da je vsako medsebojno sovraštvo samo ovira do celokupnega blagostanja in sreče. A da pride kdaj to spoznanje v vsa človeška srca, in da se ucepi hrepenenje po zlatem veku bratstva in ljubezni tudi njim, ki jim je to neizvrsljivo in smešno upanje, je treba pokazati možnost izvršitve najprvo v lastnem narodu in potem šele drugod. Dokler pa bo mislil sin drugače od očeta in brat sovražil brata, je vsaka misel zaman, in zato sem dejal, da so napačni tvoji cilji, ako niso združeni z ljubeznijo do rodne grude. Naj kraljuje tvoj duh više od zvezd, naj bo tvoje pojmovanje o življenju in vsem še tako obširno in popolno, tvoje srce mora čutiti z Jakobom in tvoja beseda ne sme biti drugačna od njih, ki se ti zde tako tuji in neznatni. Dokler je med vami le neznatna senca, ni mogoče pravega sporaz-umljenja in ti si jim tujec, dasi se pretaka po tvojih žilah ista kri. Ker v vas, prijatelj, ki ste odšli med učene in se zapisali smrti za kako idejo, ki jo bodo vaši nasledniki v popolnejšem spoznanju in umevanju vrgli in uničili kot smešno neznatnost in brezpomembno zastarelost, ne tiči bodočnost in blagostanje ljudstva, pa če razjasnite vso zagonetnost neskončnega vsemira in si izmislite še sto-insto človeških pravic in dolžnosti temveč edino pot, ki jo bo hodil celokupen narod z roko v roki, v slogi in ljubezni vodi k bodočnosti in sreči. In tega vi ne poznate, dasi ste izšli iz naroda, ki ima pravico tirjati od vas, ako že ne novega dne, ki ga obljublja vsak, ko odhaja, pa vsaj tiste zdrave ljubezni do rodne grude, ki ste jo ponesli v srcih seboj. Zato se ne razburjaj, če ti ni po godu Jakob ali kdorkoli, ko se jim približaš bolj, spoznaš, da so blagi in dobri ljudje." Dominik je gledal vanj skozi polzatisnjene trepalnice in je le včasih zganil z ustnicami in rameni, kakor da se s to ali ono žup-nikovo mislijo ne strinja. „Ti torej misliš, kakor sklepam iz tvojega govora," mu je odvrnil počasi Dominik — „da storim najpametneje, če napravim križ čez vse svoje dosedanje delovanje in se poslovim od vsega, v čemer je bilo svoje dosedanje življenje, ker sem na napačni poti. Hm, ali se ti je posrečilo izpreobrniti že mnogo takih grešnikov, Andrej?" se mu je nasmehnil zlobno in samozavestno so mu zasijale oči. 272 Jos. Premk: Krona v višavi. Župnik Andrej je spoznal, da je Dominik zgovoren in je skušal kar najbolje izrabiti ugodno priliko. „Govori naravnost, Dominik," je dejal in ga prijel za roko, „Ali še nisi nikoli doživel trenotka, ko si se pokesal, da si kdaj nastopil to pot? Ali se ti ni še nikoli zazdelo, da so vse te tvoje modroslovne študije in s čemer se še vse pečaš, zelo nehvaležen poklic?" Dominik je počasi odtegnil desnico iz župnikove roke in je prikimal. „Priznavam, Andrej, ali vsak človek ima v življenju trenotke, ko ga obvlada dvom in mu omahuje volja. Tudi jaz sem jih doživel in tak moment slabosti in dvoma je bil trenotek, ko sem za-hrepenel po domu in zlatopoljski dolini; ko sem pa prišel v rojstni kraj, je bilo v mojem srcu že kesanje in zdaj, ko ni v duši več dvomov in živim zopet prejšnje življenje, ni mogoče, da bi živel, kakor sem se namenil na poti v domovino." Župnikov obraz se je svetil veselja in potrepal je Dominika, ki je bil napol sklonjen v postelji, prijateljsko in navdušeno. „Hvala ti za te besede, Dominik! Vedel sem, kaj pomeni utrujenost, o kateri si govoril v svojem pismu, zato se nisem mogel načuditi, ko si prišel ves drugačen, kakor si prerokoval. In zato je treba, da popraviš, kar si zakrivil ta dva meseca: dolina zlato-poljska ni za čemerne filozofe in jezikoslovce, ampak za zdrave in vesele ljudi." „Kako to misliš?" ga je povprašal Dominik, kakor da ga ne razume. »Mislim," je odvrnil župnik — „da si po dolgoletnem bivanju v tujini lahko spoznal, da po tej poti, ki jo hodiš sedaj, ne prideš nikoli do vrhunca in mirnega zavetja, kjer se oddahneš in odpočiješ. Dokler boš živel v duševnem stiku z ljudmi, ki hrepene kakor ti, boš živel v večnem boju: ozri se naokrog in videl boš, koliko sejalcev je na njivi, kjer seješ ti, a še več koscev, ki kosijo za vami in sejejo novo seme. Ali ne veš, da se posameznik postara, življenje pa je večno mlado: komaj skloniš glavo, že jih je deset na tvojem mestu, zato se zadovolji s tem, kar si storil, pa če si žel za svoj trud hvalo ali nehvaležnost. Misel pa, da moraš postati največji med vsemi, zatri, ker je napačna in neizvršljiva: vse svoje mlade moči si porabil, da si razjasnil to in ono, da si ugladil pot do višine, kjer stojiš sedaj truden in onemogel, a njim, ki so šli za teboj, ni bilo treba tega: z lahkoto so se povzpeli po jasno Jos. Premk: Krona v višavi. 273 začrtani poti do tebe in upreti so se morali na lastno moč šele v višini, kjer si ti že omagal. Ali je čudno, da ne moreš za njimi in da so te prehiteli, dasi so mlajši od tebe? In tudi ž njimi se zgodi, kakor se je zgodilo s teboj, ker življenje je večno mlado in vsled te večne svežosti in novih močnejših sil — ni popolnosti in konca nikjer in nikoli!" Župnik Andrej je umolknil in se zagledal v okno, pred katerim so v lahnem vetriču plesale bele snežinke. Včasi je katera obvisela na steklu in se stopila v majhno kapljico, ker v sobi je bilo toplo. Enakomerno prasketanje se je culo iz železne pečice, ki je metala skozi majhna odprta vratca daleč po tleh rdečkast odsev plapola-jočega ognja. Dominik je podpiral glavo z levico in je gledal zamišljeno v tla. Pramen dolgih osivelih las mu je zdrknil po čelu na obrvi in ves njegov obraz je bil sivkasto bled. „No, in kaj sedaj?" je izpregovoril naenkrat, kakor da mu je mučen molk in se ozrl v župnika Andreja. „Sedaj želim," je povzel župnik Andrej — „da se kaj kmalu otreseš svoje čemernosti in mračnosti in me skoro posetiš na mojem domu, kjer se pomeniva kaj več o vsem, kar si doživel v teh dolgih letih." Dominik mu je prikimal, in nekak zadovoljen smehljaj mu je počival na ustnicah, ko je podal župniku Andreju roko. „Oprosti, če sem te dolgočasil," je zamrmral, a župnik je že zapiral vrata za seboj, in takoj na to so se slišali njegovi trdi koraki nizdol po cvilečih stopnicah. V veži je stal Jakob Klander in župnik se ni mogel ubraniti njegovi prijaznosti in je stopil v izbo, kjer sta sedeli pri mizi Manica in gospodinja Čila. „Torej ni nič tako nevarnega," je menil zadovoljno Jakob in ponudil župniku stol, sam pa sedel na klop k peči, odkoder se je širila po vsej izbi prijetna gorkota. „Ni sile," je odkimal župnik. „Še prav zgovoren je bil. Seveda, trdnega zdravja res ni bogve kako, pa če se bo ravnal, kakor sem mu nasvetoval, postane kmalu ves drug človek. Družbe mu je potreba, da se razvedri in nič napačno bi ne bilo, če bi postopil kdaj nekoliko v vas ali kam drugam in ko bi se razgovarjal takole zvečer z vami ali kakorkoli, samo da se odtegne tej večni samoti, ki ga dela čemernega in mračnega, da človek res mora misliti, da je bolan. »Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 5. 20 274 Jos. Premk: Krona v višavi. Le skušajte ga pridobiti zase, posebno sedaj ob teh zimskih dneh, ko ste večina doma, in kmalu postane ves drug." „Tako bi bilo prav, seveda," je zadovoljno prikimal Jakob in iztrkal pipo — „pa ko mu človek ne more do živega. Saj mi še ne odgovori, če ga vprašam po tem in onem, kaj naj potem? No, mogoče se bo ravnal po vaših besedah, saj hudoben ni, to najmanj. Nikoli ni bil zloben, le predrugačii se je tako silno, da se ne morem načuditi! Kako prijetno bi lahko živel tu doma, ko bi nekoliko preustrojil svojo pamet, tako pa človek ne ve, kaj mu manjka, in mu še pomagati ne more, Če bi mu tudi rad." I seveda," je pritrdil župnik. »Navadno je tako z ljudmi, ki so mnogo izkusili, in Dominik ima za seboj gotovo težavneje in burneje življenje, kakor morda kdo misli. Več je trpel kot izmed nas eden, in zato se ni čuditi, če ni več zgovoren in prijazen kakor nekdaj. Pa vse se lahko še izpremeni, samo da se je vrnil pod domačo streho." Jakob je nekaj časa molčal in zamišljeno pritrkaval ob tla s peto velikega škornja, nato pa potegnil krepkeje iz črnikastega vivčka. „Kajpak, da mu je malce sitno in težavno —" je dejal, „ko je navajen mesta in še bogve česa in žena mu je tudi umrla —" Tedaj je župnik Andrej pozorno povzdignil obrvi in ga hlastno prekinil. „Kako pravite, da mu je umrla? Kdaj?" „1 seveda! Ali vam ni nič povedal? Čudno! Danes zjutraj sva izpregovorila zunaj pred hlevom par besed, pa sem napeljal pogovor tako, da mu ni bilo nič kaj po volji; pa naposled mi je povedal, da mu je umrla." Župnik Andrej ga je poslušal pazno in se naposled zagledal v tla. „G3ejte, da je torej vdovec. Vedno bolj se mi odgrinja vsa meglenost in nejasnost, v katero je zamotan ta vaš Dominik. Če se ne varani, ga kmalu spoznam popolnoma. In vam je povedal o njej kaj več?" „Ničesar več, še to sem komaj izvlekel iz njega in takoj, ko mi je povedal, mi je obrnil hrbet, kakor da mu je žal za izgovorjeno besedo. Pa nič zato, saj vemo, kako in kaj je ž njim." „Mogoče vam pove o priliki še kaj več," je menil župnik. »Prigovarjal sem mu zelo, naj ne bo tako čudaški, in če bo ubogal le polovico mojih nasvetov, se bo kmalu drugače razgovarjal z vami." — (Dalje prihodnjič.) 306 Jos. Premk: Krona v višavi. Jos. Premk: Krona v višavi. (Dalje.) n župnikove besede so se uresničile. Ko se je zmračilo, so se začule na stopnicah počasne stopinje, in takoj nato je vstopil v izbo Dominik. V izbi je bila samo Manica, ki je ravno pripravljala luč, in ko ga je zagledala, je postala nemirna in zmedena, da ni vedela ali * naj ga ogovori ali pusti v miru. „Jakob je menda v hlevu," je dejala naposled, ne da bi se ozrla vanj in postavila luč na mizo. „Že pride," je prikimal Dominik in sedel za mizo. „No, pa kako je s teboj?" jo je povprašal nenadoma in jo pogledal prijazno. Nič tiste čemernosti in temne zamišljenosti ni zapazila Manica v njegovem obrazu, in ta nenadna izprememba se ji je zdela čudna tem bolj, ker je bil še pred kratkim v postelji. „Saj veš," je odvrnila polglasno in pričela zagrinjati rdeče zavese na oknih. „Ali ti je že kaj bolje?" Dominik se je nasmehnil in se je obrnil proti njej. „Saj vendar nisem bolan. Jutri pojdem v trg," je dostavil in podprl glavo z desnico. „V trg?" se je začudila Manica. „In v tem mrazu. Počakaj rajši, da se vreme kaj izpremeni, sedaj so še pota nerodna, da je težko voziti. In pa bolehen si, saj lahko opravi mogoče kdo drugi, ako imaš kaj za pošto ali kaj enakega." Pa Dominik je zmajal z glavo in izpregovoril tako prijazno, da se Manica ni mogla načuditi njegovi izpremembi: „Torej se bojiš, da bi se prehladil? No, mogoče še odložim za par dni, važnega in nujnega ravno ni, pa hotel sem tudi nekoliko na zrak, to večno tičanje gori v sobi mi že preseda." Maničino začudenje je naraščalo bolj in bolj in naposled ni vedela več, ali se Dominik samo šali ali misli resno. Pa njegov obraz je bil resen, mirno so gledale njegove oči in čez vse lice je bila razlita prijaznost in zadovoljnost. „Pa pojdi kaj v vas, doli v Zlatopolje," je menila Manica. „Saj si že dva meseca tukaj, pa se še nisi prikazal nikomur, in vsi bi te radi videli." „Kdo?" je povprašal Dominik in jo pogledal pozorno. Jos. Premk: Krona v višavi. 307 „1 no, Zlatopoljčani," je odvrnila Manica, a v strahu, da Dominiku to morda ne bo po volji, je skušala obrniti pogovor na drugo stvar. „Kaj pa s temi knjigami, ki so še v zaboju tam v stranski izbi?" Dominik je nekoliko pomislil, nato je zamahnil z roko: „Naj ostanejo tam!" Takrat je vstopil Jakob, in ko je zagledal za mizo Dominika, je snel klobuk in prikimal, a se takoj premislil in zopet pokril. „0, pa ni bilo ravno hudo, kakor vidim. Seveda, v tem peklenskem mrazu se človek kaj lahko prehladi. Ni, da bi hodil okrog, kakor si zjutraj in posebno ko nisi utrjen in navajen. Pa nič zato, saj ti ni potreba hoditi po mrazu, stari ljudje pa pravijo: huda zima dobro leto. In res je tako! Tisto leto, natanko se spominjam, ko si hodil ti v osmo šolo, je zapadel sneg že o Vseh svetih in ni skopnel do sv. Jožefa. Brilo in zmrzovalo je, da si človek ni upal na piano, a letina je bila, da še nikdar ne taka. Vina je bilo, da smo ga puščali v kadeh zunaj zidanic, pa se ga ni nikdo dotaknil. Rajni Gregor izpod Črnoglava ga je pridelal bojda toliko, da je žalil ž njim ves zelnik. Pa je prišla kazen božja nad ošabneža in drugo leto mu je potolkla toča vse do zadnjega pezdirja. Dejal je, da mu jo je napravil župnik iz Dolgan, ker sta si bila nekaj v sovraštvu, in od tistega dne ni hodil leto dni v cerkev. Bog mu daj dobro, zdaj, že podpira sedmo leto zemljo; skopuh je bil in ošabnež, pa je nesel prav toliko seboj, kakor Zaplatarjev Korle, ki je umrl za županovim skednjem, da nikdo ni vedel, ne kdaj ne kako. Saj si ga poznal, tvojih let je bil, v trgu se je nekaj izučil, pa ga je ugonobilo žganje. Manica, daj, prinesi dva kozarca!" je končal Jakob svoje zgovorno pripovedovanje in postavil na mizo zelenkasto steklenico. „Glej, Dominik," je pričel zopet, ko je prinesla Manica kozarca in natočil sebi in njemu — „že zjutraj sem hotel govoriti nekaj s teboj, pa nisi bil ravno za pogovor in sedaj mislim, da bi bilo prav, če ti povem, kaj in kako mislim." Manica je malce postala, a ko se je Jakob primaknil bliže k Dominiku, kakor da noče, da bi slišal še kdo drugi njegovo mnenje in pripovedovanje, je odšla in zaprla tiho vrata za seboj. „Saj veš, kje je pri Kodrasovih," je povzel Jakob bolj tiho in važno povzdignil goste obrvi. »Onstran našega vinograda, pod brdom, kaj se ne spominjaš?" Dominik je nekoliko pomislil in je skimal. 308 Jos. Premk: Krona v višavi. „No, pa poglej ob priliki, saj je še vse, kakor je bilo nekdaj. Samo danes je stvar taka, da stari Kodras prodaja. Sam je in star, kaj bi se ubijal, ko mu ni trebal Glej, in tako sem premišljeval dolgo in preudaril vse natanko, pa mi vedno pravi vest, da bi ne bilo napačno, ko bi jaz prikupil tisto Kodrasovo hišico. Po ceni je in izplača se. Zemlje res ni veliko, pa kaj bi z zemljo, saj moram še za svojo vedno najemati. Hišica pa je kakor nalašč —" tu je Jakob nenadoma umolknil in je pogledal zamišljeno v tla. Nekaj časa je molčal, na to se je ozrl v Dominika z bistrimi očmi in je dejal naglo: „Zate bi bilo pripravno, Dominik!" Dominik ga je pogledal začudeno. „Kako to misliš? Da bi jaz kupil?" „Ne ravno," je odkimal Jakob in natočil vnovič sebi in njemu. „Ti in jaz! Saj veš, kaj ti je vedno obljubljal oče in to je tudi izpolnil: po materi in njem imaš še pri meni dobiti denarja; nekaj bi se še dodalo, pa bi bila stvar rešena. Bog ne daj, da bi se jaz polaščal tvojega denarja, vedno mi je bilo v mislih, kdaj poravnava, no, in sedaj se je nudila ugodna prilika. Pripravna hišica je, nekoliko v bregu, da se vidi daleč po dolini, zadaj je vrt in nekaj vinograda, drugo pa je Kodras že poprodal. Če bi se nekoliko prenovilo in popravilo, bi nastala kaj lepa hišica, kakor pravim: prav zate. Ampak nisem prišel sam na to misel, temveč županov me je včeraj opomnil, ko sem bil v vasi. — Za nikogar drugega, nego za vašega profesorja bi bila — je dejal. — Če jo kupi izmed nas eden, mora imeti poleg tudi polje in travnike, to pa je stari Kodras že prodal. Če pa kupi tvoj brat, se ne bo ukvarjal z zemljo, za zelenjavo in enako stvar pa je pri hiši vrt. Tako nekak gosposki dom bi se lahko napravil, in mirno je tam, prav kakor hoče vaš Dominik. Kako žensko bi dobil, da bi gospodinjila in kuhala, sam pa bi imel vse tri izbe in bi napravil in uredil po svoje, kakor bi hotel. Zanj, mislim, da je kakor ustvarjeno, in če ostane za vedno v Zlatem polju, bi ne bilo prav nič napačno, če bi se tudi oženil —" Domenik ga je debelo pogledal in zamahnil z roko. „No, tako mi je govoril županov," je dejal Jakob — „in ko sem stvar premišljeval in preudarjal, se mi niso zazdele njegove misli kar nič napačne. Vem, da ti tu pri nas ni bogve kako po volji, navajen si lepšga in večjega stanovanja, no, tam bi se dalo vse lepo napraviti. Nekaj imaš ti, nekaj bi dodal jaz, pa bi se naredilo. Spomladi bi lahko takoj pričeli s popravljanjem in prihodnjo jesen bi se lahko preselil. In Manica bi ti stregla in gospodinjila kakor tukaj. Vem, da bi se ne upirala, še vesela bi bila." Jos. Premk: Krona v višavi. 309 „Manica?" se je zamislil Dominik. — „Treba je premisliti, to je prišlo prehitro, da bi lahko kar tako odgovoril." „Seveda, seveda," je zadovoljno pritrdil Jakob — „le premisli, kakor veš, da ti bolj ugaja in kakor bi bilo bolje. Bog ne daj, da bi te silil in če bi potem ne bil zadovoljen, da bi bil jaz kriv. Lahko ostaneš tu pri meni do smrti, če ti ni premajhno in če ti ne ugaja, kar pravim zaradi Kodrasove hiše. Ali prilika je sedaj, kakor vidiš, in lepo bi se naredilo." Nato je nekoliko umolknil, a ker Dominik le ni rekel nič gotovega, je pričel zopet sam: „V tujino zdaj ne misliš menda več. Kaj bi hodil od doma na stara leta; dovolj si videl, dovolj si se naučil. Vsakemu človeku je potreba počitka in tudi tebi. Mnogo si trpel, da si se tako postaral in res, čudno, čudno si se izpremenil, da si kar ne morem misliti, če te pogledam, da bi bi zdrav. Slab si, vidiš, kaj bi mislil na tujino, ki je napravila iz tebe takega, da nikdar nisem mislil. Najpametneje, da ostaneš tu in pozabiš na vse težave, s katerimi si se do zdaj ubijal in kmalu boš zdrav in krepak kakor nas eden. Ko pride pomlad in bodo dnevi toplejši, pojdeš lahko v gore in to ti bo delo dobro Se pomladil se boš, in če se uresniči, kar menim s Kodrasovo kupčijo, boš kmalu pozabil na vse, kar te sedaj še veže na tujino. Pokmetil se boš, pa te izvolimo še za župana." Dominik se je zasmejal in ž njim se je zasmejal tudi Jakob, ker veselilo ga je, da je tako dobro izvrševal župnikov nasvet. In čim jasnejši in zadovoljnejši je bil Dominikov obraz, tem zgovor-nejši je postajal on. „Tako se bo naredilo, da bova soseda," je dejal in trčil ob Dominikov kozarec. — Po večerji pa se je obrnil Dominik proti Manici in dejal nekako zamišljeno in počasi: „Če imaš čas, stopi nekoliko z menoj, da urediva in pospraviva gori v sobi, kar sem se namenil." Manica ga je pogledala nekoliko osuplo, nato je prižgala svečo in šla za njim v podstrešnico. Tam je prižgal Dominik luč, jo postavil na mizo in se ozrl po sobi mračno in skoro jezno. . Po vseh kotih in koncih so bile naložene knjige, in kjerkoli je pričel prelagati in izbirati, se je kupičila kopica zopet drugod, da je naposled nevoljno postavil luč visoko na omaro, da je padala svetloba po vsej sobi. 310 Jos. Premk: Krona v višavi. „Kar po vrsti bova pričela," je dejal Manici, ki je stala sredi sobe in se ni upala dotakniti ničesar, ker ni vedela, bi li storila prav ali ne. „Kaj bi izbirala, naj "gre vse k vragu," je siknil skozi zobe in jezno nagubančil čelo. „Tjale k vratom zloživa vse po vrsti na kup in jutri naj jih spravi Jakob v kak zaboj!" In Manica se je sklonila in pričela polagati knjigo za knjigo, zvezek za zvezkom in vse, kar je ležalo po tleh in po stolih, na kup za vrata, kakor je velel Dominik. In ta ji je pomagal in mrmral venomer. Včasih je vrgel kakšno knjigo s tako silo na kup k drugim, da se je Manici skoro zasmilila. Samo kakih pet do šest r tanjših je odbral in namignil Manici, naj jih pusti. „Če se ti bo kdaj zljubilo, jih lahko čitaš," je dejal in jih položil na mizo. „Povesti so in zgodbe iz naših krajev. Včasih sem imel več enakih reči,"je mrmral dalje bolj sam zase, „pa pozneje sem večina zamenjal za to šaro, ki jo spravljava sedaj na kup, in Čila lahko jutri z njo zakuri." Nato se je zasmejal tako rezko in čudno, da se je Manica skoro prestrašila. Samo obraz se mu je raztegnil v nasmeh, oči pa so mu gledale resno in temno. „Sežgati jih je vendar škoda," je opomnila Manica skoro boječe, ker vse to Dominikovo početje se ji je zdelo nekako čudno. „Mnogo denarja so stale in mogoče se ti bo kdaj še zahotelo, da pogledaš to ali ono. In če tudi ne — že zaradi spomina." — Dominik ji je pritrdil in se ji nasmehnil. „Prav imaš, naj ostanejo, že zaradi spomina ... Gledal pa ne bom več vanje, tako sem se namenil!" Manica je prestala s pospravljanjem in ga pogledala neverjetno. „Pa kako, da si se nenadoma tako izpremenil?" ga je vprašala in se zagledala v njegovo suhljato lice. Dominik se je zasmejal zopet s tistim čudnim smehom, ki se je zdel Manici bolj grozen nego vesel in ji ni odgovoril. „Sedaj pa lahko odideš," ji je dejal, ko so bile že skoro vse knjige zložene na velik kup — »jutri pa jih zloživa v kak zaboj." Manica se je še enkrat ozrla po sobi, ki je bila sedaj nekako prazna in vse bolj prostorna, nato je prižgala svečo in odšla v spodnjo izbo, kjer sta Jakob in Čila sedela ob gorki peči in govorila in preudarjala na vse mogoče načine o nakupu Kodrasove hiše in o Dominikovem bodočem življenju. Prisedla je k njima, a govorila ni mnogo, ker Dominikova nenadna izprememba ji ni hotela postati jasna in razumljiva. rJos. Premk: Krona v višavi. 311 Dominik pa je v svoji sobi urejal in pospravljal še dalje. Vsak listič, ki je ležal na mizi ali kjerkoli, je obrnil in pregledal še enkrat in potem položil k dr ugim na kopico papirja in listin k oknu. In pri tem delu mu je igral na ustnicah tako trpek in rezek smehljaj, kakor da so stvari, ki jih meče na kup, draga lastnina kakega njegovega sovražnika. To in ono knjigo je odprl še enkrat, pristopil k luči, prelistal par strani, potem pa se nasmehnil s tistim zlobnim nasmehom in jo vrgel k drugim. Prah, ki se je dvigal od tal, mu je naposled napolnil prsi, da ga je posilil hud kašelj. Sedel je na posteljo in se krčevito prijel za prsi, in takrat je zapazil na belem robcu, ki ga je tiščal na usta — majhno liso temne krvi. Skimal je in je odprl okno. Šop lističev in različnega popirja, ki ga je nabral po knjigah in na mizi je poromal skozi okno v hladno noč. Nekaj časa so plesali posamezni kosi popirja ob zidu v vijugastih kolobarjih, kakor da se boje in branijo pasti na mokra snežena tla; nato je zaprl okno, upihnil luč in legel o blečen na posteljo. Skozi okno se je razlila po sobi bela mesečina, da je padal križ med šipami daleč do vrat in rosno steklo se je svetilo kakor nanizano z drobnimi biseri. Dominik je ležal na postelji mirno, z prekrižanimi rokami pod glavo in samo njegovo sopenje se je culo. Iz davnine, iz sive preteklosti so vstajali pred njim spomini kakor mogočni plameni v noč, kamor je zablodil sedaj . . . Nekdaj je bilo pred njim vse tako jasno in svetlo, v srcu toliko upov in moči, sedaj pa se mu je zdelo, da je prišel po dolgem, trudnem potovanju do razpotja, kjer se mora odločiti. In odločil se je že: tam zunaj v snegu je ležala zavržena marsikatera težka misel, ki jo je zabeležil na ta ali oni listič, in tam za vrati so bile pri-* pravljene knjige na velikem kupu, da jih spravi v zaboj in ne pogleda nikoli več. In hipoma, sam ni vedel kako se je zgodilo, da se mu je vzbudil v duši srd nad vsem, kar je nosilo le malenkosten spomin, le neznaten sled na katerokoli misel, dogodek ali upanje v preteklosti . . . Sklenil je, da zazija med bodočnostjo in preteklostjo globok prepad, čez katerega ne bo mogel nikoli, da se dvigne med davnino in bodočnostjo visoka stena, čez katero ne bo mogla niti ena misel in da prične popolnoma novo življenje . . . Obrnil se je v postelji in se zagledal v mizo, ki je bila prazna in gola; samo mesečni žarki so se lomili na njeni gladini, kjer je bilo še pred kratkim toliko lističev in knjig; a sedaj je ležalo vse am zunaj v snegu — pozabljeno in zavrženo. 312 Jos. Premk: Krona v višavi. Zatisnil je oči in je skušal pozabiti na vse, a spomini so prihajali kakor mučni, nepovabljeni gosti in tirali njegove zbegane misli nazaj na prehojeno pot, v "tiste davne trenotke, ko se je s ponosom in močjo napotil k sreči in slavi . . . Takrat ni čutil v prsih te težke tesnobe in dušečega kašlja, ni čutil v sencih te utrujenosti in smejal se je vsem, ki so ostali v dolini zlatopoljski neznatni in pozabljeni. Upov pijan je vriskal do najvišjih ciljev in še Manica, ki mu je bila najljubša izmed vseh, se mu je zdela le klavrna senca pravega človeka. Ni mu bilo težko pozabiti rodne grude, ko je živelo v njegovi duši sto lepših solne, kot to, ki sije nad dolino zlatopoljsko; ni se mu bilo težko ločiti od teh nevednih, majhnih ljudi, ko je spoznal v svetu toliko večjih in mogočnejših . . . In njegove misli so poromale na pot, ki jo je nastopil in hodil s tolikim hrepenenjem, obstale so ob vsakem dogodku, ob vsakem razočaranju, da je siknil naposled razdraženo in odločno: „Novo življenje, nova pot! Andrej, odprl si mi oči!" Trden sklep se mu je porodil v duši in z zadovoljnim nasmehom je planil s postelje, prižgal svetiljko in pričel hoditi po sobi gor in dol. — Med tem pa sta v spalnici snovala Jakob in Čila važne naklepe. Jakobu ni bilo do spanja in tudi žena Čila, ki je umolknila navadno takoj, ko se je zagrnila z odejo, je bila zgovorna in je povedala in nasvetovala možu marsikaj važnega. Manica je spala v sosedni izbi in tako sta si lahko povedala naravnost, kako in kaj mislita . . . „Če se je oženil," je menila Čila — „si ni izbral beraške neveste, in po njeni smrti je denar gotovo pripadel njemu, če že ne poprej. Sam je tudi gotovo kaj prištedil, zapravljiv ni, kako naj bo potem drugače, kot da ima denar naložen in spravljen v kaki hranilnici ali kjerkoli. Le misli si, da ni tako brez vsega in neumno bi bilo, če bi mu vsiljeval še to, kar ima po očetu in materi pri tebi." Jakob je najprvo nekaj zamolklo zamrmral, a nato je odvrnil razločno in precej glasno: „Je že mogoče tako, kakor misliš, pa naj ima kolikor hoče in kjer hoče, kar mu gre po očetovem testamentu, je njegovo in grdo bi bilo, ko bi hotel jaz pridržati zase. Ne maram, pa če bi bilo desetkrat toliko! Njegovo je in spodobi se, da dobi, kakor sta želela oče in mati. Tisto pa, kar ima svojega, me nič ne briga. Če ima, je prav, če nima tudi vseeno, ako bo kdaj kaj potreboval, mu ne Jos. Premk: Krona v višavi. 313 bom odrekel pomoči. Bog ne daj! Petindvajset let sem želel, da bi prišel, kak brat bi bil, če bi stegal sedaj prste po njegovem? Ne bodi vendar tako brez vesti in preudari in premisli, kako in kaj je prav! Kakšne misli bi imel o meni, ko bi storil, kakor praviš ti, in ko je vedel že davno, da oče in mati nanj nista pozabila." Ženi Čili to Jakobovo govorjenje ni bilo nič kaj po volji in je nekaj časa molčala, nato pa je odvrnila godrnjaje in zlovoljno: „Stori, kakor hočeš, in glej, da se ne boš kesal!" „Kako bi se kesal in zakaj?" se je začudil. In kakor da je videla žena skozi temo, da so se mu jezno zasvetile oči, je dejala mirneje in bolj tiho: „Jaz mislim zaradi Kodrasove hiše." „Saj še ni rekel nič gotovega," je začel — „a kakor sem izpre-videl, mu je stvar po volji. Pa kako tudi ne! Prostorno bo imel in uredi si po svoji volji, Manica pa mu bo rada gospodinjila, in če se je privadi, bi ne dejal dvakrat, da. se zna še kaj izcimiti. Nimam zavezanih oči in vidim, kako se obnaša Manica, kadar ga ni na pregled in kako je bila vsa drugačna nocoj, ko je videla in izvedela, kaj nameravamo. Se vedno ga ni pozabila, le verjemi, čeprav ima že sivo glavo in bi mu jih človek prej prisodil sedemdeset kakor petdeset. Samo za Dominikove misli ne vem, je je vse preresen in preveč vdan v svoje študiranje. Preveč se je iz-premenil in predrugačil. Vdovec je in če se preseli v Kodrasovo hišo, mu skoro ne bo kazalo drugače, kakor da se oženi." Žena Čila na te dalekosežne Jakobove misli ni vedela ali pa ni hotela ničesar odgovoriti, da je Jakob modroval še dalje sam; na glasu se mu je poznalo, da bi bil zelo zadovoljen, ko bi se zgodilo po njegovih mislih in željah. „Želel bi mu, da bi pričel živeti zopet krščansko in mirno življenje, saj je dovolj časa blodil okrog in ni prinesel seboj drugega kot trudno glavo. Nesrečen je moral biti s svojo ženo, zato je nič ne omeni, nesrečen, rečem ti, in mogoče še zelo. Prav je da je umrla, sedaj je prost in lahko živi kakor hoče. Če se bo le dalo, ga pregovorim, da prične nekoliko z gospodarstvom, da pozabi na vse, kar ga je doletelo grenkega v svetu, in če vzame Manico, bo dobil pravega angela." Pa če bi slišala Manica te Jakobove besede, bi jih ne bila vesela in žalostno bi se ji zagledale oči v tla, kakor vedno, kadar je pomislila nanj. In tisti večer tem bolj, ker srce ji je bilo polno tako različnih čustev, da si je želela samo počitka in spanja. »Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 6. 23 314 Jos. Premk: Krona v višavi. Ko je prišla v svojo majhno izbo, kjer je spala, odkar se je naselil v podstrešnici Dominik, ni prižgala luči kakor navadno, temveč se slekla naglo in legla v posteljo. Zarila je obraz v blazine in zatisnila oči, a tudi skozi trepalnice je videla njegove bliskajoče poglede in pa v ušesih ji je zvenel še vedno njegov smeh, ki se je zdel Manici tako strašen in pretresljiv ... In čim bolj je premišljevala vse njegovo nerazumljivo početje, tem bolj se ji je vsiljevala temna slutnja, da Dominik ni več popolnoma pri zdravi pameti . . . Prestrašila se je te misli in jo skušala zamoriti, a vse, kar je videla in zvedela tisti večer, je pričalo tako. Kako bi bilo drugače mogoče, ko hoče naenkrat uničiti vse, kar mu je bilo prej tako drago in da se je izpremenil v enem dnevu tako, da kuje z Jakobom načrte, ki bi se mu zdeli prej gotovo smešni in neumni? In potem ta njegov uduren smeh in ti grozni pogledi, raztresenost in jeza ... vse obenem, kakor da so se mu zmedle zdrave misli. In če se uresniči Jakobov namen in se Dominik vda, da kupi Kodrasovo hišo, ali naj gre tja in prebiva ž njim pod eno in isto streho? In to sedaj, ko so njegove oči tako blodne in grozne in ni na njem niti najmanjšega sledu o nekdanjem Dominiku? Hotela se je šiloma otresti vseh teh težkih, vročih misli, a mučile so jo še v spanju, še v sanjah . . . Pred Klandrovo hišo je pridrdrala dolga vrsta voz, ozaljšanih s pisanimi trakovi in polnih prazničnih svatov. Še konji so imeli v komatih bele rože in dolge rdeče pentlje. Solnce se je smejalo na nebu in čez vso zlatopoljsko dolino je bil razlit njegov zlati smehljaj. To je bil dan, ki ga je čakala Maničina duša že dolgo vrsto let . . . Belo oblečena je stala pri oknu, venček se je zibal v njenih laseh, in ob njeni strani je stal Dominik prazničen in svatovski, kakor se spodobi za.takega ženina. v Črno obleko je imel in svetel klobuk, veliko rožo v gumbnici in dasi je bila njegova brada že osivela in redka, se je zdel Manici kakor kralj, ki ga je željno čakala tako dolgo . . . Smehljal se ji je in ji stiskal roko, kakor nekdaj gori pri zidanici sredi zelenih goric, ko se je sklonil k njej in jo privil k sebi. „In sedaj si moja, Manica! Dolgo si me čakala, ubožica, a prišel sem, dasi truden iz daljne tujine, da izpolnim, kar sem ti obljubil ... Ali se še spominjaš onega davnega svetega večera, ko je pokal led nad potokom in so upogibale snežene vrbe svoje težke veje tako nizko, da se ni videlo nikamor? Ali se še spominjaš, Jos. Prcmk: Krona v višavi. 315 Manica? Davno je bilo, koliko gorja je preneslo srce ta čas, a vendar sva dočakala dan, ki nama je bil usojen že od nekdaj!" . . . Tako ji je govoril in Manica je medlela sreče in veselja . . . Spodaj so zaukali svatje in brat Jakob, ki je bil starejšina, je vstopil in se zasmejal veselo: „Čas je, idimo!" »In posedli so na vozove, ozaljšane in olepšane, vozniki so udarili po konjih in godci so zagodli, da se je razlegalo po vsej zlatopoljski dolini. Kakor blisk so leteli iskri konji, grive so jim vihrale v vetru in Manica se je pritiskala k Dominiku, a njegove oči so zadobile naenkrat tako otožen in temen sijaj . . . „Kaj ti je, Dominik? K poroki se peljeva —" ¦v Se hitreje so dirjali konji, veter je žvižgal mimo ušes, a Dominikov obraz je bledel bolj in bolj in njegove oči so gledale naenkrat tako grozno, da je pretreslo Manico v dnu duše. Takrat je zagledala, da so uprte Dominikove oči v oblak, ki je sam in zapuščen plaval po nebu. Rdeč je bil njegov rob in v sredi je blestela velika krona, zlata in svetla, da je žarel njen blesk po vsej zlatopoljski dolini. „Moja je in brez nje ne grem k poroki!" je kriknil Dominik in planil kvišku z razprostrtimi rokami. In dvignil se je v zrak kakor velika črna ptica, grozen grohot se je začul iz njegovega grla, da je Manica kriknila in se------- prebudila iz težkih sanj. Znojni curki so ji tekli po čelu in odeja je ležala poleg postelje na tleh. Tresla se je po vsem telesu, in dasi so bile samo sanje, je bila tako preplašena, da se ni upala dvigniti v postelji. Dolgo je strmela v temo in zdelo se ji je, da čuje iz pod-strešnice lahne korake. Dominik še ni spal. In to jo je ohrabrilo, da je stopila k oknu in ga odprla, ker v izbi se ji je zdelo vroče in soparno. Jasna in mrzla noč je bila zunaj, tu pa tam je počila pod težkim snegom suha veja in tam, kamor je metalo razsvetljeno Dominikovo okno svoj odsev, se je videla na sneženih tleh velika rumena lisa s črnim križem v sredini. Včasih je do polovice po-temnela, kakor da je stopil nekdo k oknu, a potem je zasijala zopet jasno in razločno. (Dalje prihodnjič.) 23* 382 Jos. Premk: Krona v višavi. Jos. Premk: Krona v višavi. (Dalje.) IV. X? alni potoki so šumljali v zlatopoljsko dolino od vseh strani, ^ ker sneg se je topil pod toplim solncem, in na mnogih krajih se je prikazala zelena trava. Vse je pričalo, da ni več daleč pomlad, samo v Klandrovi hiši je bilo puščobneje nego pozimi. Pred mesecem že se je dogovoril Jakob s starim Kodrasom, in po vsem Zlatem polju se je vedelo, da se preseli Klandrov profesor v Kodrasovo hišo, ko prenove in popravijo, kakor so se dogovorili. Tudi Manica se je sprijaznila z mislijo, da postane gospodinja na novem domu in prav nič je ni skrbelo, ker Dominik je bil vso zimo z njo tako zgovoren in prijazen, kakor da je čisto pozabil na svoje prejšnje življenje. Zadnji čas pa se je naenkrat zopet ves izpremenil. Ostajal je v svoji sobi, in Manica mu je morala zopet nositi v podstrešnico obed in večerjo; a tudi z njo se ni razgovarjal in gledal je temno in zamišljeno kakor prve dni svojega prihoda. „Naroči Jakobu, naj spravi tista dva zaboja, v katera sva pred tremi meseci zložila moje knjige, tu gor k meni," ji je naročil neko jutro. Manica ga je pogledala žalostno, skoro prestrašeno, a se ni upala ugovarjati in je povedala Jakobu, kakor je naročil. Jakob je razširil oči in je nevoljno nagubančil obrvi. „Kaj ga je zopet premotilo, da je že par dni tako puščoben in za nikak pogovor," je mrmral in majal z glavo. „Bolan je. Večkrat sem ga že opazoval; a ta kašelj in njegova bledica, mi ne govorita nič dobrega. In zdaj ga je prijelo, pa hoče zopet tičati med knjigami, kakor je njegova navada, če se čuti kaj nezadovoljnega in slabega. No, pa ga že mine, saj bo skoro pomlad in potem bo vse drugače"... Ko mu je prinesla drugo jutro Manica zajutrk, je bilo po mizi, po stolih in povsod vse polno knjig in različnega papirja kakor nekdaj, da je žalostno povesila oči. „Kako, da si se pričel zopet ukvarjati s tem?" ga je vprašala; a Dominik je molčal in samo nagubančil čelo. Manica je odšla tiha in žalostna, ker je vedela, da se je Dominik zopet odtegnil v svoje skrivnostno življenje . . . Jos. Premk: Krona v višavi. 383 Že je sanjala o bodoči sreči tam v mirni Kodrasovi hiši, kjer mu bode skrbno stregla; že so ji umrli v duši temni pomisleki in plaho, plaho je plapolalo na dnu srca celo sladko upanje, da je v Dominikovih pogledih, ki so jo pozdravljali tako prijazno in toplo, neka tiha želja, ki bi mu jo ona izpolnila . . . Dasi je čutila bližajočo starost, je tlela v njenem srcu ljubezen še vedno rahlo in zvesto, dasi se je komaj zavedala sama. In če bi se zgodilo, da bi se ji približal vdano in zahrepenel po mirni sreči v zlatopoljski dolini, bi ne bila nič manj srečna kakor tedaj v mladosti, ko je sanjala ž njim tako sladke sanje . . . V dolgih nočeh, ko ni mogla zaspati, je mislila na vse to in že je videla v duhu Kodrasovo hišo pod zelenim brdom, belo in svetlo in vso prenovljeno kakor igračka . . . Zadaj za hišo se širi vrt, cvetlice cveto po gredah in ona urejuje in zaliva skrbno in poje veselo kot dvajsetletno dekle. Pred hišo sedi Dominik in gleda nanjo; sivi lasje mu padajo globoko na tilnik, a njegove oči pričajo jasno, da uživa srečo, ki jo je sanjal v tujini, a ga je čakala doma v zlatopoljski dolini. Zvečer prisede k njemu tudi ona in preteklost vstaja v njenih spominih tako živo, kakor da se je vse dogodilo šele pred par tedni ... A nikake žalosti ni v njunih srcih, ker srečo, ki jima je bila obljubljena, sta dosegla, dasi pozno . . . Lepe so bile te sanje, a zato je bilo tem bolj grenko razočaranje in spoznanje, da se je godilo vse le v goljufivih upih, ki jih Dominik ni hotel uresničiti. Odtegnil se jim je nenadoma, kakor se jim je nenadoma približal in se zavil še v temnejšo nejasnost nego poprej. Po cele noči je sijalo v črno noč njegovo razsvitljeno okno, da so dobile njegove oči moten in truden sijaj in ves obraz tako bolesten izraz, da se ga je Manica prestrašila, kadar se je ozrla vanj . . . Odkar je ostajal Dominik zopet v svoji sobi in se ni zmenil za nikogar, je postal tudi Jakob redkobeseden in včasih sam s seboj tako nezadovoljen, da se je potikal okrog hiše in ni vedel, česa bi se lotil. Zmerjal je hlapce, vpil nad pastirjem in godrnjal ter se ogibal Čile in Manice. Nekoč pa se je vendar odločil in je postopil gori k njemu, a se je vrnil hitro in ves njegov obraz je pričal, da je slabo opravil. „Vedi vrag," je zamrmral v veži proti ženi — „kaj je s tem človekom. Zaril se je spet med knjige in gleda v človeka, kakor da je obseden. Nič več ni za pogovor, in kaj hočem sedaj s Kodrasovo hišo, ko ne vem, kaj mu je spet prišlo v pamet." 384 Jos. Premk: Krona v višavi. v Žena je zganila z rameni in se je obrnila v stran. Takrat pa so se v podstrešnici odprla vrata in po stopnicah je počasi prišel Dominik. Oblečen je bil v suknjo in v desnici je nosil palico, na katero se je upiral, ker truden in počasen je bil njegov korak. Klobuk si je potisnil globoko na čelo in izpod namršenih obrvi je gledal mrko in topo. Ves njegov obraz je bil zguban in redka, siva brada ga je delala še starejšega. „Pa kam sedaj, ko bo kosilo?" ga je opomnil Jakob; a Dominik je zamahnil s palico in je stopil na prag. „V vas grem," je dejal med vrati, ne da bi se ozrl in je stopal p počasi dalje po mehki stezi med brstečim drevjem. v Cez dolino je pihljal topel pomladanski veter, in steza je bila mehka in vlažna, da se je pogrezala noga globoko v blato. Tu pa tam se je že svetila zelena kopna jasa, a po jarkih in grapah je ležal sneg še na debelo. Par vran se je podilo od drevesa do drevesa, zakrakale so včasih, da se je razleglo daleč po dolini, a Dominik je upiral pogled v tla in ni videl ničesar. Počasi je stopal dalje, ker v nogah je čutil težo, kakor da so zalite s svincem. V sencih mu je kljuvalo, kot da tolče nanje nekdo z majhnim kladivcem, in misli so se mu sukale v kolobarju nejasne in trudne. Parkrat je potegnil z dlanjo preko oči, stresel z glavo, zdaj pa zdaj celo nekoliko postal in si oddahnil, a pot se mu je zdela silno dolga. Ko je obstal pod belim župniščem, ki se je nahajalo poleg cerkve na kraju vasi, je dvakrat izdihnil globoko, kot da mu pohaja sapa in nato se je napotil po kamenitih stopnicah v prvo nadstropje. Rdečelična dekla ga je srečala na hodniku in se ozrla vanj začudeno in vprašujoče; a ker se ni zmenil za njeno osuplost, je šla mimo njega molče, a se na stopnicah še enkrat ozrla in ne-voljno našobila ustnice. Skozi visoka okna so lili na širok hodnik pomladanski solnčni žarki in preprezali s svojimi zlatimi nitkami visoke zelene rože, ki so stale na obeh straneh v dolgi vrsti. Po sredi je tekla rdečkasta preproga, debela in mehka, da se ni slišal korak, in pred tistimi širokimi vrati, ki so se nahajale na koncu hodnika, je Dominik obstal in potrkal. „Ave!" se je odzval nekdo v sobi z mogočnim, a prijetnim glasom, in ko je na to Dominik vstopil, mu je prihitel nasproti župnik veselo iznenaden. „Vendar, vendar! Ampak —" in njegov pogled je skoro osuplo obvisel na Dominikovem obrazu. „Sedi prijatelj, sedi!" Jos. Premk: Krona v višavi. 385 Dominik je odložil klobuk in suknjo in je sedel v zelenkast naslanjač, župnik Andrej pa je stopil k mizi in pritisnil na zvonček. Rdečelična dekla, ki je prej začudeno opazovala Dominika, je pomolila glavo v sobo, kakor da si ne upa vstopiti; a župnik Andrej je samo potrkal s kazalcem na mizo in kmalu je priromala na širokem, pogrnjenem podstavku trebušasta majolka do grla polna rumenega vina. Dominik je gledal po svetli sobi in z dopadajenjem motril na steni velike podobe in vso opravo, ki je bila skromna in čista brez vsakega nepotrebnega nakita. „Tu torej prebivaš?" je opomnil in potrkal ob tla s palico, ki jo je držal še vedno v roki. „Koliko časa že?" „Deset let," je odvrnil župnik Andrej. „In če premislim takole nazaj, se mi zazdi, da je minul ta čas silno hitro. Leta mojega ka-planovanja so bila mnogo daljša in prav nerad se spominjam tistih temnih časov; a tu sem se udomil tako udobno in zadovoljno, da si ne želim nikoli odtod. No, in kako je s teboj?" Dominik je pogledal v tla in na to je povzdignil oči. »Poslovit sem se prišel, Andrej," je dejal počasi in nekako negotovo. Župnik Andrej je vstal s svojega sedeža in ga gledal z velikimi očmi. „Kaj ti je vendar? Mar misliš zopet na odhod?" Dominik je prikimal in se je zagledal zamišljeno v okno, ki je bilo napol zastrto z višnjevo gardino. Župnik Andrej pa je prekrižal roke na prsih in je pričel hoditi po sobi gorindol. „Torej si si zopet premislil? Čudno." „Andrej," je povzel Dominik počasi — „jaz čutim, da sem bolan. Na jug grem, da ozdravim. In dela sem se tudi poprijel, kaj bi potem v dolini zlatopoljski!" „Bolan si, to je res, a zaradi tega ti ni potreba od tu, tudi doma lahko ozdraviš. Če zopet odideš, se bojim, da se ne vrneš nikoli več." „Škode bi itak ne bilo," je zamrmral Dominik med zobmi in pogledal v tla. „Ti si popolnoma razdvojen, prijatelj," je opomnil župnik Andrej in sedel zopet na stol. „Čemu se mučiš zopet noč in dan s tvojimi vedami, ko je to največji vzrok tvoje bolezni. Samo miru ti je treba in ničesar drugega. Glej, kako lepo je nameraval Jakob, a ..Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 7. 28 386 Jos. Premk: Krona v višavi. sedaj jim hočeš prekrižati vse načrte in onesrečiti samega sebe. Dominik, odkritosrčno ti povem, ti si bolan na živcih in če boš hodil pot, ki si jo zopet pričel sedaj, je tvoj konec bliže, kakor morda misliš. Čemu se umikaš sreči, ki se ti ponuja in hočeš druge, ki je negotova in je nikoli ne dosežeš, kakor sem ti že povedal. Smilita se mi Jakob in Manica," je končal bolj tiho, a takrat ga je Dominik pogledal pozorno. „In zakaj Manica?" je vprašal počasi in župnik Andrej je zapazil nemir v njegovih očeh. „Če misliš resno na odhod, se mi zdi potrebno, da ti povem. * Glej, po vsem Zlatem polju se govori, da postane Manica tvoja — žena. Kako je prišlo do teh govoric, ne vem, a da je na tem nekaj resnice, s^m prepričan, ker tudi Maničino vedenje mi je vedno govorilo tako. Kaj skriva med vama preteklost, mi ni znano, a da te je pričakovala težko in željno, sem videl na lastne oči. In vesel sem bil te novice, ker sem vedel, da je združena v tem tvoja in njena sreča." Dominik ga je pogledal nekako plaho in roke so se mu tresle. „Ali naj imam dve ženi?" je odvrnil glasno in obraz se mu je podaljšal v temnih potezah. „Saj si vendar vdovec," je opomnil župnik Andrej. „Vdovec?" se je začudil Dominik. „Kdaj pa je umrla? Ali ne veš, da sva ločena?" Župnik Andrej je nagubančil čelo in se je ozrl vanj mračno in usuplo. „Dominik, ti živiš včasih v nekakih bolnih sanjah in ne veš, kaj govoriš! Jakobu si dejal, daje umrla in tega so se oprijeli." Dominik se je obrnil v stran in se zasmejal strupeno in zlobno: „Saj sem ti povedal, kako grozni so ti ljudje, da mi je nemogoče živeti med njimi. Saj me uničijo!" Župnik Andrej je majal z glavo in je nekaj časa zamišljeno molčal, nato pa je odvrnil s povešenimi očmi: „Sedaj mi je vsa stvar zopet temna uganka." Dominik je hotel nekaj naglo odgovoriti, a ga je posilil hud kašelj, da se je prijel za čelo in prsi. Na to se je naslonil trudno nazaj in se je zagledal v namizni prt. „Čemu uganka?" je povzel. „Oženil sem se in Eleonora, moja žena živi v Italiji z nekim igralcem, če se še ni izpametovala." Trpka poteza se mu je raztegnila okrog ustnic in zobe je stisnil, da so mu zatrepetale mišice v obrazu. Jos. Prcmk: Krona v višavi. 387 „No, da ti postane ta uganka jasna," je pričel z nekim zlobnim nasmehom — „ti povem povest, ki ti je še neznana." Župnik Andrej je primaknil stol nekoliko bliže in poslušal z napeto pozornostjo. „Kakor veš, sem se že na gimnaziji pečal z angleščino, pa kaj, podrobnosti te gotovo ne zanimajo in so tudi malo važne pri vsej tej stvari. Živel sem takrat v Londonu in to nad eno leto, in bogme, da nisem delal toliko ne prej ne pozneje, kakor ravno za mojega bivanja v Angliji. Edino razvedrilo mi je bil klub, kjer so se sestajali večina sami profesorji, znanstveniki, med njimi tudi nekaj doktoric in slušateljic vseučilišča. Reševalo in razmišljalo se je vse mogoče in tako sem kmalu spoznal, da prekaša neka Eleonora, hči vseučiliščnega profesorja, v svoji izobrazbi in nadarjenosti vse svoje sovrstnice. Bila je doktorica modroslovja, takrat v osemindvajsetem letu svoje starosli, rečem ti, ženialna ženska, kakršne še nisem srečal v svojem življenju. Dogodilo se je mnogokrat, da ji na to in ono nisem vedel gotovega odgovora, in kadar se je zgodilo, kar pa je bil redek slučaj, da je predavala ona, ni izostal niti en član. V to žensko sem se zaljubil — to se pravi, nisem se zagledal morda v njene oči ali lase, nikoli nisem razmišljal o njeni telesni lepoti, a očarala me je s svojo duševno silo in močjo, da sem se čutil srečnega, če sem se mogel razgovarjati z njo. In tudi ona mi je bila naklonjena. Zgodilo se je včasih, da me je obiskala na domu, in potem sva razmišljevala in brskala po knjigah navadno do noči. Če je o čem dvomila in bila v negotovosti, se je gotovo zatekla k meni in enako sem delal jaz, da naposled skoro ni bilo dneva, da bi se ne videla in sestala. Obhodila sva vse knjižnice in se ubijala mnogokrat za malenkostno idejo po cele ure, dokler nisva bila po-4 polnoma na jasnem v najinih nazorih. Tako sva se navezala drug na drugega, da bi se težko pogrešala, ako bi se morala ločiti. In menda sva čutila oba, da je najino hrepenenje, upanje in čustvovanje tako sorodno in enako, kakor se težko dogodi na svetu. Ali je potem čudno, da sva se poročila? Najini duši sta se združili tako tesno in črpali moč druga v drugi, da sva se čutila v tem skupnem delovanju —¦ nepremagljiva. (Konec prihodnjič.) Jos. Premk: Krona v višavi. 445 Jos. Premk: Krona v višavi. (Konec.) foročila sva se torej, a s tem se najino življenje ni skoro nič izpremenilo. Če sem sedel pozno v noči pri svojem delu, se je sklanjala ona v sosedni sobi nad svojimi knjigami in malokdaj se je zgodilo, da bi igrala vlogo zaljubljenih zakonov. To je nama bilo tuje in smešno. To me je veselilo in bil sem zadovoljen in srečen, da sem imel žensko tako sorodne duše. Če sva se prepirala, ni bil najinemu prepiru vzrok kak družinski dogodek ali kaj enakega, kakor se dogaja v zakonih, temveč ta ali oni slavni učenjak, ki je trdil o tem in onem drugače, kakor sem mislil in dokazoval jaz. In tako je nama teklo življenje v soglasju in zadovoljnosti kakor pred poroko. Če se je zgodilo, da sva si stala nasproti nekako razmišljena, dejal bi — kot mož in žena, sva bila nerodna in sva se zdela smešna drug drugemu. Toda to se je zgodilo redko in če sem kdaj pozneje razmišljal o takih dogodkih, sem se čudil, da se je sploh moglo dogoditi. Saj v zakonu nisva iskala drugega, kakor najine skupne duševne izpopolnitve ali bolje opore in pomoči do svojega cilja drug v drugem... In morda bi vživala to neskaljeno zadovoljnost še danes, da se nama ni rodilo — dete. Deček je bil in Eleonora ga je bila vesela, da je na moje veliko začudenje kmalu jela zanemarjati knjige in svoje študije in živela le bolj otroku. Ko je postala mati, se je izpremenila popolnoma: govorila je le o njegovi bodočnosti, skrbela za njegovo odgojo, in knjige so počivale zapuščene na njeni pisalni mizi, kamor je sedla le redko, a še tisto le za malo časa. Nekdaj resna in duhovita, je postajala razposajena, skoro otročja in nikakega sledu o doktorici modroslovja bi ne zasledil v njej, kdor ni vedel za njene zmožnosti, kakor jaz, ki me je ta njena izprememba naravnost užalostila. Za pogovore, kakor nekdaj, ni bila več; vse njene misli so se sukale menda edino v materinstvu, in takrat sem spoznal, da si ženska pač ne more želeti lepšega cilja in večje sreče — kot poslati mati." Dominik se je pri tem nekoliko zamislil, kakor da gleda v duhu slike in dogodke iz preteklosti in je nadaljeval čez nekaj časa bolj tiho: 446 Jos. Premk: Krona v višavi. „Takrat sem izgubil vero v ženstvo, to se pravi — prepričanje, da bi mogla vršiti ženska z moškim iste dolžnosti in pravice . . . Smešno, da more toliko plemenitih in globokih misli in zmožnosti, kakor jih je nosila v svoji mogočni duši Eleonora, uničiti neznatno dete. Pa zgodilo se je! A prava nesreča še ni bila v tem, da mi je porodila dete, temveč, ker je bil mali Rudolf bebast in ves nadložen. Zdravniki so dognali celo, da ni pri zdravi pameti in resnično se je kazalo tako na otroku. Eden izmed teh modrih strokovnjakov ji je celo utepel v glavo, da sva kriva njegove duševne zaostalosti midva, ali bolje —jaz. In to je poklicalo nad me pravo prokletstvo. Živela je v strahu, da ne porodi zopet, a mene je sovražila, dasi od začetka ni kazala naravnost svojega srda. Sčasoma je prišlo tudi to in lice ji je zatemnelo, kadar me je zagledala. Deček je v četrtem letu sicer umrl, a s tem se ni nič izpremenilo. Eleonora je hodila okrog zamišljena in temna; upal sem, da se zateče sedaj vsaj zopet k svojim študijam, a to jo je že davno minilo. Naposled sem zvedel, da občuje z nekim igralcem. Tako nizko je padla nekdanja občespoštovana in občudovana doktorica Eleonora, a meni je bilo žal samo njenih lepih zmožnosti, ki so izginile v tako žalosten nič. In ločila sva se, kakor je želela, nakar je odpotovala z dotičnim človekom v Italijo. Nekateri so govorili, da se je vanj resno zaljubila; koliko je je bilo v tem resnice, ne vem, ker se za stvar nisem zanimal. Čemu tudi, zame je bila že davno izgubljena!" Posilil ga je kašelj, da je moral prenehati, in ko se je umiril, se je naslonil zopet nazaj v naslanjač. „Tak vdovec sem, vidiš, Andrej. Sedaj ti je menda jasno, da z mojo ženitvijo ni nič," se je posmehnil trpko in skoro zlobno. Tiho je bilo nekaj časa v sobi. Dominik je gledal v tla in stiskal ustnice, da se mu je pregibala redka, osivela brada; župnik Andrej pa je gladil z desnico mizni rob in je gledal zamišljeno predse. „Vidiš/ je izpregovoril naposled zamolklo — »tako srečo vživajo tisti, ki hočejo z umom zatreti srce." Dominik ga je pogledal skozi polzatisnjene trepalnice in je odvrnil mrmraje: „Ko bi se ne porodilo dete, bi slavila oba drugačen konec!" „Seveda," je prikimal župnik — „a zakoni narave so trši od železa in ne ubeži jim nikdo, pa če kljubuje še tako in tako . . . Leohora ti je dokazala, da prave sreče ni najti na tvoji poti." Dominik je nekaj časa molčal, nato je zbral obraz v temne gube in je zamahnil z roko. Jos. Premk: Krona v višavi. 447 „Če sem žrtvoval že toliko, naj žrtvujem še svoj konec, ker bolj ko kdaj, se mi hoče spet zdaj, da zastavim znova svoje moči in pričnem z novo silo, saj sem počival skoro tri mesece! Čudno, da sem se dal tako premotiti. Škoda izgubljenega časa!" Župnik Andrej ga je pogledal očitajoče in skimal. Dobro smo ti hoteli in že sem mislil, da se izteče vse lepo, kakor je bilo namenjeno, a sedaj si zopet stari čudak. Težko je s teboj, Dominik, in vem, če bi te tudi danes sprijaznil z mislijo, da ostaneš in pozabiš na preteklost, čez par dni bi bile tvoje misli zopet drugačne. Torej odhajaš? In zaradi bolezni, praviš?" „V Italijo," je odvrnil Dominik odločno. „Morda se sestaneš celo z ženo," je opomnil župnik. „Želim ti vso srečo in obilo uspeha pri tvojem delovanju, a zdi se mi, da se ne vrneš nikoli več!" ¦v Potem sta govorila še dolgo. Župnik Andrej ga je skušal pregovoriti, a Dominik je vztrajal pri svojem sklepu in postajal h koncu zadirajoč in osoren, da si župnik Andrej ni vedel tolmačiti njegovega vedenja ... Ko je odšel, se je gostil v sobi že večerni mrak in župnik, ki je gledal za njim skozi okno, je videl, kako je počasi izginila za župniščem sklonjena in upognjena senca. Od brdov se je raztegnila po dolini lahna megla, pomešana z mrakom, in mrzel veter je pihal Dominiku v obraz. Napravil je par naglih korakov, kakor da se hoče podvizati, a je kmalu obstal in dihal trudno in onemoglo. Hladen zrak mu je legal neprijetno na pljuča, da je tiščal venomer robec na usta. Pa vse to je Dominik komaj čutil, njegove misli so bile daleč od zlatopoljske doline, daleč od vsega, kar ga je obdajalo. Njegova duša se je kopala razkošno v mladem hrepenenju, prav kakor nekdaj, ko je vesel in močan zapuščal očetov dom. Visoki svetli cilji so žareli pred njim, še vsi nedoseženi, do katerih se je napotil zopet z novo odločnostjo, novo močjo . . . Zdelo se mu je, da se širi pred njim vse nebo v mogočni slavi in sredi te mamljive krasote je zagledal krono, ki ga je vabila iz dalje še vedno . . . Kjvavordeča zarja je lila svojo luč daleč na okrog, najvišje gore so se svetile v njenem blesku in sredi te mogočne zarje je videl svoj slavni konec.. . Tja, tja mora dospeti, kakor se je namenil, kakor je obljubil. A pot je še dolga, in krona v njej se sveti še v večji dalji.. . Hiteti mora, ker dolgo je že hodil in morda konec ni več daleč . . . 448 Jos. Premk: Krona v višavi. Po mračni, sneženi poljani je hitel in omahoval Dominik s hropečimi prsi in oči so mu bile izbuljene proti nebu . . . Na domačem pragu se je zgrudil, da je udarila njegova glava votlo ob vrata. Jakob in Manica sta prihitela z lučjo, a ko sta zagledala njegov čudno spačen obraz, je izginila iz njunih lic vsaka kapljica krvi. Takrat je planil Dominik kvišku in je kriknil s pretresljivim glasom: „Bliža se . . . držite jo! . . . Krona je moja!" „Kriste, usmili se!" je viknila Manica in luč ji je omahnila in r se zdrobila na tleh v drobne kosce. Jakob ga je prijel; a komaj se ga je dotaknil, se mu je zgrudil v naročje. „Zblaznel je," je zamrmral in se tresel strahu. Ko so ga prenesli v podstrešnico in ga položili na posteljo, se je prebudil iz omotice in pogledal okrog sebe mirno in trudno. Ob postelji so stali Jakob, Čila in Manica prestrašeni in zmedeni, in ko jih je pogledal tako mirno, se jim je nekoliko razjasnil obraz. A vendar je ostal Jakob pri njem vso noč. Pa Dominik je spal mirno, dasi ga je včasih dušil hud kašelj in se je prebudil šele proti jutru. „Kaj sediš tu?" je povprašal Jakoba in ga pogledal začudeno. Jakob je vstal in je odšel s skrbnim obrazom, kmalu potem pa je odšel zamišljen in resen proti vasi. Popoldne sta prišla tržki zdravnik in župnik Andrej. Pa opravila sta hitro, in ko ga je vprašal Jakob v veži, kako je z Dominikovo boleznijo, je zdravnik zamahnil z roko in zamrmral: „ Halucinacija!" Jakob ga je pogledal začudeno in se je nato vprašujoče ozrl v župnika Andreja, ki je prikimal in dejal sočutno: „Revež je." Nato sta odšla, in Jakob Klander je vedel o Dominikovi bolezni ravno toliko kakor poprej. Samo župnikove besede so mu šumele v mislih in hodil je po sobi in ni vedel, kaj bi storil. Dominik pa je vstal že pred poldnevom in sedel k mizi. Kakor v meglenih sanjah se je spominjal prejšnjega večera in ko je skušal misliti in dognati natančneje, ni vedel naposled, so ga li resnično prinesli v posteljo, ali se mu samo dozdeva. Ali nekaj se je moralo zgoditi, ker po vsem telesu je čutil težko utrujenost Jos. Premk: Krona v višavi. 449 in glava mu je bila vroča kakor posuta z žerjavico. Peklo ga je v sencih in pred očmi se mu je temnilo, da je komaj razločil črke v knjigi, pa se je premagoval in ostal pokonci. Šele proti večeru je začutil, da ga zapuščajo moči in da mu je v prsih tesno in težko. Ko je vstopila Manica, jo je poprosil, da mu je pomagala v posteljo. Ponoči je spal Dominik nemirneje in govoril zmedeno, da je obhajala Manico groza. Proti jutru se je nekoliko umiril, a le za malo časa. Ko sta prišla Jakob in Čila, da vidita, kako je ž njim, je naenkrat zakrilil z rokama in zakričal: »Vzdignite me!" Božjastno so se mu izbulile oči in žile na vratu napele. Dvoje temnordečih lis se mu je pojavilo v suhem licu in ustnice so se mu tresle. Šiloma se je dvignil napol, a takoj nato je omahnil nazaj in je zastokal: »Odprite!" Dvakrat, trikrat je zahropel pojemajoče in rezek, cvileč glas se mu je trgal iz prsi. „Umira," je Manica zavzdihnila in si zakrila oči. A Dominik ni umiral. Počasi je zatisnil oči in je dihal mirneje in enakomerno. Samo včasih se je zganil in pogledal v okno, ki je sijalo v žarkih jutranjega solnca. V sobi je bilo svetlo in odsev belih sten je padal na njegov obraz, da se je zdel Manici še bolj bled kot drugače. Ko je zatisnil oči in zopet zaspal, sta Čila in Jakob tiho odšla. Pri vratih pa se je Jakob obrnil in zašepetal komaj slišno: „Ce mu bo slabše, naju pokliči, da stopim po župnika." In Manica je sedla spet k postelji in se žalostno zagledala v * solnčno pomladansko jutro, ki se je smehljalo skozi okno. Pa bila je trudna od prečute noči in sama ni vedela, kdaj so se ji zatisnile trepalnice v trdnem spanju. Ni vedela, koliko časa je spala; a ko se je prebudila, je zagledala čisto pred seboj Dominikov obraz, ki je bil raztegnjen v spačenih potezah in njegova roka je težko počivala na njeni rami. »Manica," je šepetal, in oči so se mu svetile v čudnem blesku, — »pomagaj mi k oknu —" Manica se je prestrašila, da so ji utrpnili vsi udi, ker curek rdeče krvi je potekel iz Dominikovih ust po njegovi beli srajci. »Manica . . . odpri ..." je izpregovoril in vztrepetal po vsem telesu kakor v silnem krču. 450 Književna poročila. Takrat se je dvignil in se oklenil Manice z obema rokama. „Manica . . . tvoj obraz je svetel kakor . . . krona , . . moje sreče! . . . Kje si bila ... ko sem te iskal! . . ." Še večji curek krvi mu je bruhnil iz ust, stekleno so se mu zasvetile oči in na to je omahnil Manici v naročje. Manici se je stemnilo pred očmi in omahnila je z Dominikom, ki se je krčevito oklepal njenega vratu. Ko se je zavedla, je ležal poleg nje z zatisnjenimi očmi in se ni ganil. Odhitela je po stopnicah navzdol in ko je opotekaje vstopila v izbo, hotela je zakričati, a glas ji je zamrl v grlu in zgrudila se je nezavestna. Takrat sta se Čila in Jakob spogledala v strahu, a takoj na to žalostno povesila oči, ker vedela sta oba, kaj se je zgodilo . . . <!U_^ssS>—. o o o Književna poročila. o o o 3^ F. S. Finžgar, Naša kri. lgrokaz v 4 dejanjih. Katoliška bukvama. Ljubljana 1912. 8°. 84 str. Cena broš. 1 K 40 v. Da je g. Finžgar večini čitajočega občinstva simpatičen pisatelj in da mu sodi, vsaj med najbližnjimi njegovimi, slovstvena corona civica, to poudarjati, menim, bi bila jalova banalnost. Njegovim dosedanjim delom (romani, novele, igrokazi), ki se odlikujejo po gibčnih alirah, se pridružuje gori omenjena izvirna štiridejanka. Ker ji je snov zajeta iz francoske dobe, se je „Naša kri" dostojno uvrstila med ostale literarne proizvode zadnjih let, ki se pečajo s tem koščkom naše zgodovine pred sto leti. Nazor suhoparnega, samo znanstveno raziskujočega zgodovinarja glede Francozov v naših deželah utegne biti za lek drugače nijansiran, nego si ga izluščimo iz ozračja Finžgarjeve igre. Takisto pa je treba podčrtati, da je subjektivno mnenje ljudstva o novih zavojevateljih brez dvoma pravilno pojmovano in predočeno na sprejemljiv način. Osnutek fabule, ki se godi 1. 1813. na Gorenjskem, bi se dal skrčiti na sledeče podatke: Vsled Napoleonovih vojsk do kosti oguljeni kmetje se branijo plačati novi davek; zato jim francoski častnik Renard zapove postaviti za armado par mla-deničev, ki se pa vsi skrivajo po hribih ter delajo tujcem sto neprilik. Zbog napada na vojaštvo se glasi najnovejši ukaz, da se morajo tekom enega tedna prijaviti vsi skrivači. Ko pa v dotični občini neznani zlikovci oropajo pošto in pobijejo dvojico Francozov, je mera jeze proti neposlušnežem in vstašem zvrhana. Vedoč, da dobi od generala Belottija pomoč le, ako gre posadki za življenje, se da Renard pregovoriti do zvijače: zahteva od župana Borštnika strogo kazen ali pa hčer Jerico. Hoteč rešiti sovaščane pred osveto in preverjena o smrti svojega fanta-kontrabanta, se dekle požrtvovalno odloči za zakon s častnikom. Kar ji prinese hlapec Matija šopek — pozdrav od njenega Štefana; Jerica očita Renardu laž in prevaro, on zvrača▼