|
| opombe= uredila in popravila [[Uporabnik:Mirjam|Mirjam Resman]]
| obdelano= 4
<font color="purple">| licenca=javna last</font>
| spisano= 1896. Za počitnice skvasil '''Nejaz Nemcigren.'''
| vir= Slovenski pravnik. 12/7, 196-206 {{COBISS|ID=7495478}}, ponatis v Meningerjevem Zbranem delu 4, 1966.
S tem zagovorom naj se tolažijo tudi župani, ki se čutijo zadete v »Ženski zvestobi« z rekom: ''oče župan so mož neslan''. Takisto niso tožili v pesmi »Zvezdogledom« ozmerjani ''lažnjivi pratikarji'' in zvezdogledi, ker jim je Prešeren baš v tej pesmi natvezel dokaz resnice. Bolje bi pa bil storil, da se pratikarjev ni lotil. Zakaj Véliki pratikar (tiskar Blaznik) se je na svoj način maščeval nad zabavljivim Prešernom, ko je, tiskajoč njegove poezije, va-nje zatrosil veliko več pogreškov, nego jih je omenjenih na koncu knjige. Teh pogreškov je toliko, da se je nekoč trdilo, da so v raznih izvodih celo — različni. Taka osveta ni bila viteška niti slovenska. —
Naj bolj umestno je, da kazensko pravo završimo s kazensko sodbo. Tako sodbo nam podaja »Povodnji mož«. Naš prednik je bil strog sodnik, kakor smo že gori omenili, navedši to pesem. A on je bil zajedno pristaš načela, da smrtna kazen bodi manj mučna in manj sramotna. Temu načelu na ljubo je Urška zaplesala v smrt med hladnimi valovi. Prešeren, kakor pesnik-prerok, je slutil, da bodo nekoč človeka, ki je smrtne kazni vreden čin ''predrznil v časa se sejat' razore'', usmrtili z električno silo; saj je v »Novi pisariji« zapel: ''V grdôbe strela treši naj ognjena'': toda kakor pravnik-razsodnik, ni pričakoval, da bodo kedaj zločinec in duhoven njega spremljoči ter gospodje kazen izvršujočega sodišča zaplesali med seboj elegantno kolo ali četvorko, predno obsojenca podere iznenadni udarec iz skrite električne baterije. Hotel je samo na tak način, da tesnosrčna in tesnoumna cenzura njegove nakane ne izvoha, sodnikom svoje in bodoče dobe namigniti, naj ne moré neusmiljeno, ako ne morejo prebiti brez smrtne kazni. Cenzure se je moral bati; vanjo ni spustil nobene pušice in prav oprezno jo je oplazil v pesmi »Orglar«. —
Naj bolj umestno je, da kazensko pravo završimo s kazensko sodbo. Tako sodbo nam podaja »Povodnji mož«. Naš prednik je bil strog sodnik, kakor smo že gori omenili, navedsi to pesem. A on je bil zajedno pristaš načela, da smrtna kazen bodi manj mučna in manj sramotna. Temu načelu na ljubo je Urška zaplesala v smrt med hladnimi valovi. Prešeren, kakor pesnik - prerok, je slutil, da bodo nekoč človeka, ki je smrtne kazni vreden čin predrznil v časa se sejat' razore, usmrtili z električno silo; saj je v ,,Novi pisariji« zapel: V grddhe strela treši naj ognjena: toda kakor pravnik-razsodnik, ni pričakoval, da bodo kedaj zločinec in duhoven njega spremljoči ter gospodje kazen izvršujočega sodišča zaplesali med seboj elegantno kolo ali če-tvorko, predno obsojenca podere iznenadni udarec iz skrite električne baterije. Hotel je samo na tak način, da tesnosrčna in tesnoumna cenzura njegove nakane ne izvoha, sodnikom svoje in bodoče dobe namigniti, naj ne more neusmiljeno, ako ne morejo prebiti brez smrtne kazni. Cenzure se je moral bati; vanjo ni spustil nobene pušice in prav oprezno jo je oplazil v pesmi »Orglar«. — Oprostite da sem se pri posameznih pesmih preveč mudil. Pokazati sem hotel, koliko zlatih resnic in vzorov bi našel drug, ki bi Prešerna prelistaval temeljitejše od mene. — o pesniku Prešernu kakor pravniku. 203 Našel sera v »poezijah« tudi nekaj biserov iz zgodovine prava, če prav se to znanstvo v oni dobi ni posebno obdelovalo. — Rimsko pravo Prešernu menda ni ugajalo. Omenja sicer Ovidija in Katona, znani sta mu Cintija in Korina, a molči o Gaji in Ulpijanu; da, celo v »Slovo od mladosti« ne omenja, da bi ga nazaj v mladosti temno žarijo mikali Digestorum libri L. ali legis actiones. Naravno je, da se kakor Slovenec in sin kmetske hiše ni mogel ogrevati za rimsko pravo. Takisto naravno je, da se je kakor pobožen Kranjec vsaj nekoliko po-brinil za cerkveno pravo. Tako vidimo v »zdravilu ljubezni« da so opat in menihi modri možje. Tako nam kaže balada »Prekop« dve pravili. Prvo velja duhovnikom izraženo v vrstah : »Zvečer jo je poročil, do polnoči svat«val, O polnoči vesel je z vesele družbe vstal«. Drugo pa ostaja nam posvetnjakom v vrstah: »Zakaj v prst posvečeno ste me zagrebli vi ? Ker sem se sam bil vsmrtil«. — Nikdo naj se ne spotika na tem, da v »Turjaški Rozamundi« Ojstro-vrharja in Lejlo poroči grajski pater ne redni župnik in da ju poroči brez oklicov. Iz teh okolišin naj se samo to posname, da se je poroka vršila, predno so se proglasili sklepi tridentskega cerkvenega zbora, ker dotični ukazi papežev iz starejše dobe se niso obče izvrševali in zlasti ne pri plemenitnikih, med katere se je štel cvet junakov, Ojstrovrhar. — ,,Krst pri Savici« nam je ohranil pravilo, da se sme zaročenka odreči ženinu in zakonu, če stori obljubo večne čistosti. To je Bogomila vestno izvršila za stare strogo pobožne dobe. V bolj nove čase nas vede »Sveti Senan«, s katerim naj opravimo kanonsko pravo. »Se-nanus« je proti deklici mokri neizprosno izvršil cerkveno opravilo: Menih sta in ženska nasprotne stvari. Sprevidel je pa naposled, čeprav je bil velik svetnik, da dejansko življenje takisto neizprosno nareja izjema od pravila, in zatorej pesem konča: »Odtod se menihi ženstva ne boje. Za dušo in truplo njih radi skrbe«. Ravnajmo se torej tudi mi, liberalni posvetnjaki po vzgledu svetega Senana, in ne sodimo strogo, če čujemo včasi iz kakega župnišea novice, ki se ne strinjajo s kanoniškimi prepovedmi. — Važnih podatkov za pravo in družabno življenje starih Slovencev nam hrani »Krst pri Savici«. 204 O pesniku Prešernu kakor pravniku. Stari Slovani so bili svobodni: si prosti vol'jo vero in postave. Razlike med grajščakom in kmetom (med gospodom in hlapcem) ni bilo:.Le malo Vam jedila, bratje, hranim, in v 18 osmoredici In brž veslata v konec ta jezera. Pisanih zakonov, in torej tudi komentarjev, niso poznali, vender so zakone bolj spoštovali, kakor jih zdaj mi: »Na tleh leže Slovenstva stebri stari, V domačih šegah vtrjene postave«. Pisati so znali, in pisma [list pride) so že takrat hodila iz Kranja v Bohinj, o čemer nas poduči 13. osmoredica. Denar so poznali, in bili so srečnejši od nas, ker imeli so resnično zlato vrednost in zlata na tovore, dočim imamo mi zlato vrednoto samo na papirji in zlato samo v nemškem pregovoru: »Morgenstund hat Gold in Mund«. To nam svedoči 18. osmoredica. Da je bila onda omika precejšna, kaže to, da tudi paganskih bogov služabniki niso pozabili na temporalia. Vender tedanja bira ni bila huda. To priča 8. osmoredica. Grajščak Črtomir je imel, čeprav F vojski dnarji so bili razdani, po končanem boji še tovor zlata; bil je torej jako imovit gospod. Vender ga je k hramu Boginje Žive Tja na otok z vaUvami obdani prinesla ne težka ampak lahka ladja, ko je opravljal dar i po navadi Od cede, žita in novine sadja iz bohotnega Bohinja. — Bilo je pa marsikaj že onda tako kakor zdaj. Imeli so mejsobne prepire kakor dandanes: Slovenec že mori Slovenca brata, in tem prepirom je bil nasled,ek kakor danes : Le tujcem sreče svit se v Krajni žari. Že takrat se je nosila kultura do nas od zapada (31. osmoredica), dočim so se naši predniki, takisto kakor zdaj mi, ponašali s svojo geografijo, in se, kakor mi, niso ogibali germa-nizma ali germanizmov. To kričeče priča razprto tiskana vrsta: Naj več sveta otrokom sliši Slave. — Še nekaj mi je na srcu. Nekaterniki zdaj tolikanj kriče nad Mladoslovenci in njihovimi liberalci, kakor nad izrodki najnovejše dobe. Ti kričači ne poznajo ne sedanjih ljudij ne zgodovine. Že onda, ko sta Valjhun in Druid preobračala stare Slovence, so med njimi bili hujši brezverci in liberalci, nego tisti, s katerimi nas zdaj strašijo. Kdor tega ne verjame naj bere 39. osmoreidico. Tam pravi Črtomir: Vem, da malike in njih službe glave Služabnikov njih so na svet rodile. V njih le spošfval očetov sem postave. In tak liberalec, ki ni spoštoval ne malikov niti glav njih služabnikov, se je spreobrnil, da postane mahiik. Kdo ve, kako bi se mu zdaj godilo da živi med nami, vpričo svoje preteklosti? Ali bi se' smel nadejati, da o pesniku Prešernu kakor pravniku. 205 zdaj, ko je umrl gospod kanonik Klun, doseže Ravberjev beneficij, stolni kanonikat, deželno poslanstvo in državno poslanstvo, ali vsaj jedno od teh pokojnin in dostojanstvin? V zgodovino prava spada tudi življenje pravni kovo. Prešeren je bil v tem obziru skromen in malobeseden. Rojen je bil leta 1800, vender se, dasi je »prešeren«, nikjer ne baha, da je med prvimi Slovenci tega stoletja. Iz gimnazijskih let ne pove nič in iz vsenčiliških prav malo. »Slovo od mladosti« nam samo to kaže, da njega dni še ni bila toliko, kakor sedaj razvita pogodba, katero razlaga § 983. obč. drž. zak., ker tam se poje: »Da le petica da ime sloveče. Da človek toliko velja, kar plača«. Na vseučiliška leta tudi spominja pentameter v »spominu Matija Čopa''. ^Jjel bil naš krmar, drugi je bil Palinur. Šolali so se torej v oni blaženi dobi po starem hrvaškem običaji: Več su pili i ljubili, Kad mi jošte nismo bili; Još če piti i ljubiti. Kad nas više neče biti. Dogodek v romanci »Učenec« se ne tika Prešerna, ker zaljubil se je bolj pozno; to je gori povedano. Zato se je pa zaljubil prevdarno in modro. Romanca ,,Dohtar« namreč pove, da je bila deklica, za katero je postopal celo pravniško omikana, ker je dobro vedela, kaj so opravila dohtarjev; imela je pa tudi teto, po kateri je pričakovala dedino bogato. — Kakor odvetniški kandidat je zapel sonet »Kupido ti in tvoja«, iz katerega sodimo, da je že onda odvetniški naraščaj mamil up goljfivi, ki Povsdd vesele lucice prižiga. A postal je advokat stoprav leta 1847., ko so ga izučile v starjih letih časov sile. Govorili so, da bi bil mogel že davno prej sesti za svojo mizo, da ni pel sonetov in spuščal zabavljic »na visoki vrh«. No, zdaj so milejši časi. Pobogati se pa smemo z Prešernovo usodo, če pomislimo, da bi malo ali nič ne imeli njegovih poezij, ako bi bil smel že po končani sedemletni praksi, kar je zdaj dovoljeno, kakor odvetnik vresničevati obljubo navedenega soneta: »Cel dan iz pravd koval bom rumenjake. Zvečer s prijatli praznil bom bokale«. — 206 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Otrujen in nezadovoljevan čitatelj mi morda očita: Kaj pa je tebe treba bilo? Ta trud, ki si ga žrtvoval Prešernovim poezijam, bi mar bil posvetil preučevanju novega sodnega reda, in o tem bi naj bil kaj pisal. »Nam utile je zrno, dulce pleva«. —Opomin na nov sodni red mi jemlje ves humor, zatorej odgovarjam resno: Važen je sodni red, važnejši je življenski red, in ta zahteva jasnih ur, da skrbi verige bodo odstopile, in da se, ko nevstrah'vani čas hiti, odpo-čijemo in z dušno zabavo okrepčamo za opetovano sisypho-vanje. Kdo znd noč temno razjasnit', ki tare duha ? Samo pesnik, in kdo bolje, negoli naš nesmrtni Prešeren, ki nam je domačin po stanu, krvi in jeziku. Prelistujte torej v počitnih, življenskemu redu posvečenih, urah njegove poezije, in z menoj vred boste prepričani: »Ua one same nam ur'jo roke, Da one same nam glave vedre«.
Oprostite da sem se pri posameznih pesmih preveč mudil. Pokazati sem hotel, koliko zlatih resnic in vzorov bi našel drug, ki bi Prešerna prelistaval temeljitejše od mene. —
Resnici na ljubo pa moram priznati, da Prešeren ni sam kriv vseh takih in enakih nedostatkov. To vidimo v romanci »Hčerin svet«. Oče si res ni mogel pomagati, kakor da zgradi zid okoli dvorišča, ali pa stori, kar hči svetuje. Zakaj bi mu pač naglo in uspešno pomagala onda ne še izdana ces. naredba z dne 27. oktobra 1849, št. 12. drž. zak. proti drznemu ljubaču, ki mu moti posest, stopajoč pod okna svoječ si njegovo hčer.
Našel sem v »poezijah« tudi nekaj biserov iz zgodovine prava, če prav se to znanstvo v oni dobi ni posebno obdelovalo. — Rimsko pravo Prešernu menda ni ugajalo. Omenja sicer Ovidija in Katona, znani sta mu Cintija in Korina, a molči o Gaji in Ulpijanu; da, celo v »Slovo od mladosti« ne omenja, da bi ga nazaj v mladosti temno zarijo mikali Digestorum libri L. ali legis actiones. Naravno je, da se kakor Slovenec in sin kmetske hiše ni mogel ogrevati za rimsko pravo. Takisto naravno je, da se je kakor pobožen Kranjec vsaj nekoliko pobrinil za cerkveno pravo. Tako vidimo v »zdravilu ljubezni« da so ''opat in menihi modri možje''. Tako nam kaže balada »Prekop« dve pravili. Prvo velja duhovnikom izraženo v vrstah:
Rahlodušnik nemara poreče, da sem napačen očitar, in da mora vsak omikanec priznati, da bi Prešeren ne bil dosegel nadsmrtne slave, ako bi se bil v svojih umotvornih bolj držal pravniške negoli presniške resnice in bolj sodnega kakor umetniškega reda. Strogega pravnika ne obhaja taka sentimentalnost; mi marveč beležimo v zadovoljivi zavednosti svojega stanu, da naš nekdanji tovariš, Prešeren-pravnik, ni zaman sam semi zapel: Stanu se svojega spomni! —
<poem>»Zvečer jo je poročil, do pólnoči svat'val,
Iz privatnega prava nahajamo v »poezijah« pisano pogodbo, ki nosi pečat tedanje dobe, to je »nova pisarija«. Prešeren se je sicer tej pogodbi izneveril liki »mornarjeva« ljubica svoji prisegi, in to ni bilo lepo. Vendar smemo njegov verolom odobravati iz političnih obzirov, katere moramo upoštevati , če so nam koristini. Ako bi bil »učenec« vse to storil, kar je »pisarju obljubil«, ne imeli bi mi ne Prešernovih poezij ne pravne terminologije niti teh mojih natvez—in to bi bilo največje hudo.
O polnoči vesel je z vesele družbe vstal«.</poem>
Več pristnih pogodb nisem našel. Zdi se mi, da se jih je Prešeren sam ogibal, ker možaki njegovih povezij so se rajši v dogovore podajali z nedoletnimi mladenkami, negoli iz njih pravnimi zaščitniti (»Dohtar«, »Ženska zvestoba«), in zato ni prišlo do veljavnih pravnih činov.
Pristno poravnavo nam podaja sonet »Sanjalo se mi je«. Tukaj Prešeren prav v smislo S-ja 1380. obč. drž. zak. svoje sonete nižje ceni nego na drugih mestih, samo da poviša čednosti svoje neimenovane ljubice.
Najstarejša slovenska pogodba na korist tretje osebe je ohranjena v 50. osmoredici »Krsta pri Savici«:
Kar Staroslav zlata še hrani zame,
daj ga sirotam
Le škoda, da sicer blebetavi Valvasor nič ne pove, koliko od tistega daru so dobili Bohinjci in koliko Blejci.
Reverz vidimo v pesmi »Ukazi«. Dvomi pa glede na pesem »Sila spomina« in na nekatere gazele in sonete, da bi se bilo od nasprotne strani zahtevalo strogo izpolnjevanje tiste težke zaveze.
Resno odpoved čitamo v sonetu »Kupido, ti«. Prišla je pa nekam prepozno, kar nam povedo druge pesmi.
Prešeren je dajal tudi dobre svete, in ker je bil vzvišen mož, dajal jih je v stvareh, ki človeku v najboljših letih najbolj prevzemajo glavo in srce. V pesmi »Dekletam« svetuje mladenkam, naj ne odlašajo z ljubeznijo. Nasproti pa mladeničem v »Prvi ljubezni« naroča:
Zatorej, komur mar je prostost zlata,
Cvetočih deklic naj ne ogleduje.
Uspeh teh pametnih svetov ni popoln. Dekleta zdaj res ne odkladajo tako kakor njega dni, in sklepam iz tega, da rade čitajo Prešerna. Preveč pesimistična je bila torej njegova v sonetu »Cel čas so blagih« izrečena bojazen:
. . . da boš ti, zale
Slovenke nemški govorit' umetne,
jih boste, ker s Parnasa so očetne
Dežele, morebiti zanič'vale.
Mladeniči, »poezije« manj pazno čitajoči, so pa prezrli, da se je Prešeren zaljubil stoprav v 33. letu svoje dobe (sonet »Je od vesel'ga«), in zatorej često svèt, ki je bil namenjen dekletom, obračajo nase, tako da se je morala skovati nova beseda: p e t o š o l s k a l j u b e z e n. —
Pozabi oteti moram služnost, opevano v sonetu »Velika, Togenburg«. Služnost Togenburgova se sicer bistveno razločuje od navadne servitus luminum in bila je podeljena samo osebi in pracerio modo; vendar je ne sme prezreti napredujoče pravo. Prešeren sam bi bil rad deležen take ugodnosti celo ponoči, ko je pel: luna sije; sploh iščejo take pravice vsi, ki hodijo ljubice pod okno. Zakaj bi se naposled ne smela vknjižiti na primer pri ženskem učiteljišču na korist duhovnega semenišča na vzporedni strani tiste ulice, ali pri nunskem samostanu na korist nasprotnega vežbališča dragonskih novincev. —
Duhovitemu Prešernu se je sodni red od 1. maja 1781 zdel že ondaj preokoren. Zato se nanj ni posebno oziral v svojih »poezijah«. Imamo kar nekaj tožb, nekaj prošenj. Odgovoru na tožbo, ali kakor vele Hrvatje, prigovoru, je nekaj podoben sonet »Na jasnem nebu«, in repliki bliža se gazela »Draga, vem, kako«. Toda vsi ti poskusi ne ugajajo strogemu sodniku. Zavrnil bi jih v popravo, ali odrinil kakor nesposobne za nadaljnjo postopanje.
Veseliti pa nas morajo tri pravokrepne sodbe v sonetih »Al' prav se piše«, »Ne bod'mo šalobarde« in »Apel podobo«. V njih se je Prešeren vzpel nad starikave predpise ter je, ne da bi za to bili posebej prosili, besedilu sodbe pridejal razloge. Tudi mi se bomo smeli prosteje gibati, in prav rad bi dočakal dan, ko mi bo sodnik v podočem preobraženem ustnem postopanju oznanil sodbo z razlogi vred v krasnem sonetu, vrednem Prešernove slave.
Prestopimo na kazenski oddelek.
Dr. Mahnič, duhovit mož, čeprav ni jurist, je nekoč iztaknil prešuštvo v pesmi »Sila spomina«. Mi pravniki temu mnenju ne moremo pritrditi, najsi včasih dlako cepimo. Poezije dokažejo, da je bil Prešeren navzet tiste znakovite kranjske pobožnosti, in spoštoval je ver pravo, sveta pisma, prosta zmote in menihe modre može. Obiskoval je o vélikem tednu ljubljanske cerkve in celo malo cerkve v trnovskem predmestju, poznal je legendo o žlahtniču trde glave ter o svete Senanu. Nad vse zaslužen je pa njegov »Krst pri Savici«. Kako bi se bili vi odločili, gospod dr. Mahnič, ako bi bilo vam na voljo dano, ali krstiti tako trdovratnega pogana, kakršen je bil Črtomir, ali zložiti tako visoko in pobožno pesem, kakor je Prešernova? Jaz mislim, da bi se Vam ne bil posrečil ne krst Črtomira niti krst Prešernov. Prešernova pobožnost in nravnost je torej nedvomna; sicer pa bistroumni pravnik tudi ni bil tako bedast, da bi zalezoval ženo in hkrati o njej pel:
Trdna med nama vzdiguje se stena
z brezna globoc'ga do strmih nebes.
Tajiti ne morem, da so nekateri »zabavljivi napisi« kaznivi. Gospod, ki je bil prej časa in zdaj življenja tat; Kastelic, ki gre muhe prodajat namest' čebelic; Ravnikar, ki je kriv, da kolne kmet molitve bravši: vsi ti so smeli Prešerna tožiti zaradi žalitve svojega poštenja. A odpustili so mu greh, ker je animum injurandi svojih puščic osladil z medom:
Naj mili, kog bi puščice te zadele,
da na visoki vrh leté iz neba strele.
S tem zagovorom naj se tolažijo tudi župani, ki se čutijo zadete v »Ženski zvestobi« z rekom: oče župan so mož neslan. Takisto niso tožili v pesmi »Zvezdogledom« ozmerjani lažnivi pratikarji in zvezdogledi, ker jim je Prešeren baš v tej pesmi natvezel dokaz resice. Bolje bi pa storil, da se pratikarjev ni lotil. Zakaj Véliki pratikar (tiskar Blaznik) se je na svoj način maščeval nad zabavljivim Prešernom, ko je, tiskajoč njegove poezije, vanje zatrosil veliko več pogreškov, negov jih je omenjenih na koncu knjige. Teh pogreškov je toliko, da se je nekoč trdilo, da so v raznih izvodih celo—različni. Taka osveta ni bila viteška niti slovenska.
Najbolj umestno je, da kazensko pravo završimo s kazensko sodbo. Tako sodbo nam podaja »Povodni mož«. Naš prednik je bil strog sodnik, kakor smo že gori omenili, navedši to pesem. A on je bil zaeno pristaš načela, da smrtna kazen bodi manj mučna in manj sramotna. Temu načelu na ljubo je Urška zaplesala v smrt med hladnimi valovi. Prešeren, kakor pesnik-prerok, je slutil, da bodo nekoč človeka, ki je smrtne kazni vreden čin predrznil v časa se sejat' razore, usmrtili z električno silo; saj je v »Novi pisariji« zapel: V grdobe strela trešči naj ognjena: toda kakor pravnik-razsodnik ni pričakoval, da bodo kdaj zločinec in duhoven njega spremljajoči ter gospodje kazen izvršujočega sodišča zaplesali med seboj elegantno kolo ali četvorko, preden obsojenca podere iznenadni udarec iz skrite električne baterije. Hotel je samo na tak način, da tesnosrčna in tesnoumna cenzura njegove nakane ne izvoha, sodnikom svoje in bodoče dobe namigniti, naj ne moré neusmiljeno, ako ne morejo prebiti brez smrtne kazni. Cenzure se je moral bati; vanjo ni spustil nobene puščice in prav oprezno jo je oplazil v pesmi »Orglar«. —
Oprostite, da sem se pri posameznih pesmih preveč mudil. Pokazati sem hotel, koliko zlatih resnic in vzorov bi našel drug, ki bi Prešerna prelistaval temeljiteje od mene. —
Našel sem v »Poezijah« tudi nekaj biserov iz zgodovine prava, čeprav se to znanstvo v oni dobi ni posebno obdelovalo. — Rimsko pravo Prešernu menda ni ugajalo. Omenja sicer Ovidija in Katona, znani sta mu Cintija in Korina, a molči o Gaju in Ulpijanu; da, celo v »Slovo od mladosti« ne omenja, da bi ga nazaj v mladosti temno zarjo mikali Digestorum libri L ali legis actiones. Naravno je, da se kakor Slovenec in sin kmetske hiše ni mogle ogrevati za rimsko pravo. Takisto naravno je, da se je kakor pobožen Kranjec vsaj nekoliko pobrinil za cerkveno pravo. Tako vidimo v »Zdravilu ljubezni«, da so opat in menihi pobožni možje. Tako nam kaže balada »Prekop« dve pravili. Prvo velja duhovnikom, izraženo v vrstah:
Zvečer jo je poročil, do polnoči svat'val,
o polnoči vesel je z vesele družbe vstal.
Drugo pa ostaja nam posvetnjakom v vrstah:
<poem>»Zakaj v prst posvečeno ste me zagrebli vi?
Ker sem se sam bil vsmrtil«. — </poem>
Nikdo naj se ne spotika na tem, da v »Turjaški Rozamundi« Ojstrovrharja in Lejlo poroči ''grajski pater'' ne redni župnik in da ju poroči brez oklicov. Iz teh okolišin naj se samo to posname, da se je poroka vršila, predno so se proglasili sklepi tridentskega cerkvenega zbora, ker dotični ukazi papežev iz starejše dobe se niso obče izvrševali in zlasti ne pri plemenitnikih, med katere se je štel ''cvet junakov, Ojstrovrhar''. — »Krst pri Savici« nam je ohranil pravilo, da se sme zaročenka odreči ženinu in zakonu, če stori obljubo večne čistosti. To je Bogomila vestno izvršila za stare strogo pobožne dobe. V bolj nove čase nas vede »Sveti Senan«, s katerim naj opravimo kanonsko pravo. »Senanus« je proti ''deklici mokri'' neizprosno izvršil cerkveno opravilo: ''Menih sta in ženska nasprotne stvari''. Sprevidel je pa naposled, čeprav je bil velik svetnik, da dejansko življenje takisto neizprosno nareja izjema od pravila, in zatorej pesem konča:
Ker sem se sam bil usmrtil. —
<poem>»Odtod se menihi ženstvá ne bojé.
Nikdo naj se ne spotika na tem, da v »Turjaški Rozamundi« Ojstovrharja in Lejlo poroči grajski pater, ne redni župnik, in da jo poroči brez oklicev. Iz teh okoliščin naj se samo to posname, da se je poroka vršila, preden so se proglasili sklepi tridentskega cerkvenega zbora, ker dotični ukazi papežev iz starejše dobe se niso obče izvrševali in zlasti ne pri plemenitiških, med katere se je štel cvet junakov, Ojstrovrhar. — »Krst pri Savici« nam je ohranil pravilo, da se sme zaročenka odreči ženinu in zakonu, če stori obljubo večne čistosti. To je Bogomila vestno izvršila za stare strogo pobožne dobe. V bolj nove čase nas vede »Sveti Senan«, s katerim naj opravimo kanonsko pravo. »Senanus« je proti deklici mokri neizprosno izvršil cerkveno opraivlo: Menih sta in ženska nasprotne stvari. Sprevidel je pa naposled, čeprav je bil velik svetnik, da dejansko življenje takisto neizprosno nareja izjeme od pravila, in zatorej pesem konča:
Za dušo in truplo njih radi skrbé«.</poem>
Ravnajmo se torej tudi mi, liberalni posvetnjaki po vzgledu svetega Senana, in ne sodimo strogo, če čujemo včasi iz kakega župnišča novice, ki se ne strinjajo s kanoniškimi prepovedmi. —
Od tod se menihi ženstva ne boje,
Važnih podatkov za pravo in družabno življenje starih Slovencev nam hrani »Krst pri Savici«.
za dušo in truplo njih radi skrbe.
Stari Slovani so bili svobodni: ''si prosti vol'jo vero in postave''. Razlike med grajščakom in kmetom (med gospodom in hlapcem) ni bilo: ''Le malo Vam jedila, bratje, hranim'', in v 18 osmoredici ''In brž veslata v konec ta jezera''. Pisanih zakonov, in torej tudi komentarjev, niso poznali, vender so zakone bolj spoštovali, kakor jih zdaj mi:
Ravnajmo se torej tudi mi, liberalni posvetnjaki, po vzgledu svetega Senana, in ne sodimo strogo, če čujemo včasih iz kakega župnišča novice, ki se ne strinjajo s kanoniškimi prepovedmi. —
Važnih podatkov za pravo in družabno življenje starih Slovencev nam hrani »Krst pri Svici«.
Stari Slovani so bili svobodni: si prosti vol'jo vero in postave. Razlike med graščakom in kmetom (med gospodom in hlapcem) ni bilo: Le malo vam jedila, bratje, hranim, in v 18. osmoredici: In brž veslata v konec ta jezera. Pisanih zakonov, in torej tudi komentarjev, niso poznali, vendar so zakone bolj spoštovali, kakor jih zdaj mi:
<poem>»Na tleh leželežé slovenstvaSlovenstva sebristebri stari,
V domačih šegah vtrjene postave«.</poem>
Pisati so znali, in pisma (''list pride'') so že takrat hodila iz Kranja v Bohinj, o čemer nas poduči 13. osmoredica. Denar so poznali, in bili so srečnejši od nas, ker imeli so resnično zláto vrednost in zlatá na tovore, dočim imamo mi zlato vrednoto samo na papirji in zlato samo v nemškem pregovoru: »Morgenstund hat Gold in Mund«. To nam svedoči 18. osmoredica. Da je bila onda omika precejšna, kaže to, da tudi paganskih bogov služabniki niso pozabili na temporalia. Vender tedanja bira ni bila huda. To priča 8. osmoredica. Grajščak Črtomir je imel, čeprav ''V vojski dnarji so bili razdani'', po končanem boji še tovor zlata; bil je torej jako imovit gospod. Vender ga je k hramu Boginje Žive ''Tja na otok z valóvami obdani'' prinesla ne težka ampak ''lahka ladja'', ko je opravljal dari po navadi ''Od čede, žita in novine sadja'' iz bohotnega Bohinja. — Bilo je pa marsikaj že onda tako kakor zdaj. Imeli so mejsobne prepire kakor dandanes: ''Slovenec že morí Slovenca brata'', in tem prepirom je bil nasledek kakor danes: ''Le tujcem sreče svit se v Krajni žari''. Že takrat se je nosila kultura do nas od zapada (31. osmoredica), dočim so se naši predniki, takisto kakor zdaj mi, ponašali s svojo geografijo, in se, kakor mi, niso ogibali germanizma ali germanizmov. To kričeče priča razprto tiskana vrsta: ''Naj več svetá otrokom sliši Slave''. — Še nekaj mi je na srcu. Nekaterniki zdaj tolikanj kričé nad Mladoslovenci in njihovimi liberalci, kakor nad izrodki najnovejše dobe. Ti kričači ne poznajo ne sedanjih ljudij ne zgodovine. Že onda, ko sta Valjhun in Druid preobračala stare Slovence, so med njimi bili hujši brezverci in liberalci, nego tisti, s katerimi nas zdaj strašijo. Kdor tega ne verjame naj bere 39. osmoreidico. Tam pravi Črtomir: ''Vem, da malike in njih službe glave Služabnikov njih so na svet rodile. V njih le spošt'val očetov sem postave.'' In tak liberalec, ki ni spoštoval ne malikov niti glav njih služabnikov, se je spreobrnil, da ''postane mašnik''. Kdo ve, kako bi se mu zdaj godilo da živi med nami, vpričo svoje preteklosti? Ali bi se smel nadejati, da zdaj, ko je umrl gospod kanonik Klun, doseže Ravberjev beneficij, stolni kanonikat, deželno poslanstvo in državno poslanstvo, ali vsaj jedno od teh pokojnin in dostojanstvin?
v domačih šegah vtrjene postave.
V zgodovino prava spada tudi življenje pravnikovo. Prešeren je bil v tem obziru skromen in malobeseden. Rojen je bil leta 1800, vender se, dasi je »prešeren«, nikjer ne baha, da je med prvimi Slovenci tega stoletja. Iz gimnazijskih let ne pove nič in iz vseučiliških prav malo. »Slovo od mladosti« nam samo to kaže, da njega dni še ni bila toliko, kakor sedaj razvita pogodba, katero razlaga § 983. obč. drž. zak., ker tam se poje:
Pisati so znali, in pisma (list pride) so že takrat hodila iz Kranja v Bohinj, o čemer nas pouči 13. osmoredica. Denar so pozanli, in bili so srečnejši od ànas, ker imeli so resnično zlàto vrednost in zlatà na tovore, dočim imamo mi zlàto vrednost samo na papirju in zlato samo v nemškem pregovoru: »Morgenstund hat Gold im Mund«. To nam svedči 18. osmoredica. Da je bila onda omika precejšnja, kaže to, da tudi poganskih bogov služabniki niso pozabili na temporalia. Vendar tedanja bera ni bila huda. To priča 8. osmoredica. Graščak Črtomir je imel, čeprav v vojski dnarji so bili razdani, po končanem boji še tovor zlata; bil je torej jako imovit gospod. Vendar ga je k hramu boginje Žive tja na otok z valovami obdani prinesla ne težka, ampak lahka ladja, ko je opravljal dari po navadi od črede, žita in novine sadja iz bohotnega Bohinja.
<poem>»Da le petica dá imé sloveče,
Bilo pa je marsikaj že onda tako kakor zdaj. Imeli so medsebojne prepire kakor dandanes: slovenec že mori Slovenca brata, in tem prepirom je bil nasledek kakor danes: Le tujcem sreče svit se v Krajni žari. Že takrat se je nosila kultura od nas od zapada (31. osmoredica), določim so se naši predniki, takisto kakor zdaj mi, ponašali s svojo geografijo, in se, kakor mi, niso ogibali germanzima ali germanizmov. To kričeče priča razprto tiskana vrsta: Največ sveta otrokom sliši Slave. —
Da človek toliko velja, kar plača«.</poem>
Na vseučiliška leta tudi spominja pentameter v »spominu Matija Čopa«. ''Lel bil naš krmar, drugi je bil Palinur.'' Šolali so se torej v oni blaženi dobi po starem hrvaškem običaji:
Še nekaj mi je na srcu. Nekaterniki zdaj tolikanj kriče nad mladoslovenci in njihovimi liberalci kakor nad izrodki najnovejše dobe. Ti kričači ne poznajo ne sedanjih ljudi ne zgodovine. Že onda, ko sta Valjhun in Druid preobračala stare Slovence, so med njimi bili hujši brezverci in liberalci nego tisti, s katerimi nas zdaj strašijo. Kdor tega ne verjame, naj bere 38. osmoredico. Tam pravi Črtomir:
<poem>Već su pili i ljubili,
Vem, da malike in njih službe glave
Kad mi jošte nismo bili;
Još će piti i ljubiti.
Služabnikov njih so na svet rodile.
Kad nas više neće biti.</poem>
V njih le spošt'val očetov sem postave.
In tak liberalec, ki ni spoštoval ne malikov niti glav njih služabnikov, se je spreobrnil, da postane mašnik. Kdo ve, kako bi se mu zdaj godilo, da živi med nami, vpričo svoje preteklosti? Ali bi se smel nadejati, da zdaj, ko je umrl gospod kanonik Klun, doseže Ravbarjev beneficij, stolni kanonikat, deželno poslanstvo in državno poslanstvo in državno poslanstvo, ali vsaj eno od teh pokojnin in dostojanstvin.
V zgodovino prava spada tudi življenje pravnikovo. Prešeren je bil v tem oziru skormen in malobeseden. Rojen je bil leta 1800, vendar se, dasi je »prešeren«, nikjer ne baha, da je med prvimi Slovenci tega stoletja. Iz gimnazijskih let ne pove nič in iz vseučiliških prav malo. »Slovo od mladosti« nam samo to kaže, da njega dni še ni bila toliko kakor sedaj razvita pogodba, katero razlaga S 983. obč. drž. zak., ker tam se poje:
Da le petica da ime sloveče,
da človek toliko velja, kar plača.
Na vseučiliška leta tudi spominja pentameter v »Spominu Matija Čopa.« Lel bil naš krmar, drugi je bil Palinur. Šolali so se torej v oni blaženi dobi po starem hrvaškem običaju:
<poem>
Već su pili i ljubili,
kad mi jošte nismo bili;
još će piti i ljubiti,
kad nad više neće biti.
</poem>
Dogodek v romanci »Učenec« se ne tika Prešerna, ker zaljubil se je bolj pozno; to je gori povedano. ZatoZató se je pa zaljubil preudarnoprevdarno in modro. Romanca »Dohtar« namreč povepové, da je bila deklica, za katero je ''postopal,'' celo pravniško omikana, ker je dobro vedela, kaj so opravila ''dohtarjev''; imela je pa tudi teto, po kateri je pričakovala ''dedino bogato''. — Kakor odvetniški kandidat je zapel sonet »Kupido, ti in tvoja«, iz katerega sodimo, da je že onda umetniškiodvetniški naraščaj mamil ''up goljfivi'', ki povsod''Povsód vesele lučice prižiga''. A postal je advokat stoprav leta 1847., ko so ga izučile ''v starjih letih časov sile''. Govorili so, da bi bil moglemogel že davno prej sesti za svojo mizo, da ni pel sonetov in spuščal zabavljic »na visoki vrh«. No, zdaj so milejši časi. Pobogati se pa smemo sz Prešernovo usodo, če pomislimo, da bi malo ali nič ne imeli njegovih poezij, ako bi bil smel že po končani sedemletni praksi, kar je zdaj dovoljeno, kakor odvetnik uresničevativresničevati obljubo navedenega soneta:
<poem>»Cel dan iz pravd koval bom rumenjake,.
Zvečer s prijatli praznil bom bokale«. — </poem>
Otrujen in nezadovoljevan čitatelj mi morda očita: ''Kaj pa je tebe treba bilo''? Ta trud, ki si ga žrtvoval Prešernovim poezijam, bi mar bil posvetil preučevanju novega sodnega reda, in o tem bi naj bil kaj pisal. »Nam utile je zrno, dulce pleva«. — Opomin na nov sodni red mi jemlje ves humor, zatorej odgovarjam resno: Važen je sodni red, važnejši je življenski red, in ta zahteva jasnih ur, da ''skrbi verige bodo odstopile'', in da se, ko ''nevstrah'vani čas hiti'', odpočijemo in z dušno zabavo okrepčamo za opetovano sisypho-vanje. ''Kdo zná noč temno razjasnit', ki tare duha?'' Samó pesnik, in kdo bolje, negoli naš nesmrtni Prešeren, ki nam je domačin po stanu, krvi in jeziku. Prelistujte torej v počitnih, življenskemu redu posvečenih, urah njegove poezije, in z menoj vred boste prepričani:
Zvečer s prijatelji praznil bom bokale. —
<poem>»Da one same nam ur'jo roké,
Utrujen in nezadovoljen čitatelj mi morda očita: Kaj pa je tebe treba bilo? Ta trud, ki ga žrtvoval Prešernovim poezijam, bi mar bil posvetil preučevanju novega sodnega reda, in o tem bi naj bil kaj pisal. »Nam utile je zrno, dulce pleva.« — Opomin na nov sodni red mi jemlje ves humor, zatorej odgovarjam resno: Važen je sodni red, važnejši je življenji red, in da se, ko nevstrah'vani čas hiti, odpočijemo in z dušno zabavo okrepčano za opetovano sizifovanje. Kdo zna noč temno razjasnit', ki tare duha? Samo pesnik, in kdo bolje, negoli naš nesmrtni Prešeren, ki je domačin po stanu, krvi in jeziku. Prelistujte torej v počitnicah, življenjskemu redu posvečenih urah, njegove poezije, in z menoj vred boste prepričani:
Da one samé nam glave vedré«.</poem>
Da one same nam ur'jo roke,
Da one same nam glave vedré.
[[Kategorija: Janez Mencinger]] [[Kategorija:France Prešeren]] [[Kategorija: Prešernoslovje]] [[Kategorija: 19. stoletje]] [[Kategorija: V slovenščini]]
[[Kategorija: Janez Mencinger]]
[[Kategorija:France Prešeren]]
[[Kategorija:Prešernoslovje]]
|
