Iz sodnih aktov: Razlika med redakcijama

| obdelano= 4

| licenca=javna last

}}

 

42 Janko Kersnik: Iz sodnih aktov. podzemeljski rov kakor vile deli na dva rokava. Po vzhodnem rokavu je predrl Putick 3800 m daleč in dokazal, da se po njem odteka Rak. Zapadnega je preiskal 2900 m daleč in pri neki povodnji v postojinski kotlini konstatiral, da se po tem zapadnem rokavu pretaka Pivka. Dr. Schmidt je mislil, da prihaja voda iz postojinske kotline po vzhodnem rokavu, po zapadnem pa podnanoško vodovje iz Studenega (Kal-tenfeld). Pravega izvira Pivki je treba iskati pod De vinom (1145 m) na zapadni strani Snežnika. Med vrhi Milonja in Mali De vin se nahaja takoimenovana Pivška dolina, ki je navadno suha. Voda te doline se izgublja pod zemljo in se ob povodnjih prikaže šele v Koritniški dolini pri Kneza k u; izgublja se pa precej zopet pri cerkvici Sv. Barbare. Potem prihaja znova na dan pri Z a g o r j i (na vzhodni strani vasi) tako močna, da že goni malin. Navadno se blizu Drškovc zopet izgublja v močvirji (551 m); če pa le jeden dan vre pri malinu pod Kalcem, močna je tako, da teče potem nad zemljo do vasi Par je (5487/2), kamor se navadno postavlja izvir Pivke. Prvega glavnega pritoka Pivki je treba iskati v kotlini pri vasi J ure š če vzhodno od St. Petra (706 ni). Odtok te vode prihaja med vasmi P ar je in Kleni k na dan ter napravlja tam močvirnato jezero (543 m). Odtod teče Pivka zdržema nad zemljo 19-5 km in se kačasto zvija po postojinski kotlini do svojega izliva v Postojinsko jamo pri Otoku, 501 w nad morsko gladino. Odtod teče Pivka 7 km daleč pod hribom Koli čivka (7'56 ni) in se izliva skozi malograjska skalnata vrata v planinsko kotlino. (Konec prihodnjič.) Iz sodnih aktov. Spisal Janko Kersnik. I. Mamon. koro vselej, kadar sem napisal oskromno povest, pripetilo se mi je, da je bil po nji razžaljen ta ali oni. Ko sem nekoč risal veselega, dobrovoljnega duhovnika, dejali so, da ščujem proti veri, da sem sam brezverec, in da ne mislim o duhovskem stanu tak6, kakor mi je misliti; drugič sem opisal osamelega učitelja, kako životari in strada v pogorski vasi, in reklo Janko Kersnik: Iz sodnih aktov. 43 se je, da zasmehujem učiteljski stan; tretjič sem izkušal naslikati sodnika, ki sodi pravičnega in nepravičnega kmeta, in dejali so, da dajem dušek osebnim svojim mržnjam; potem sem govoril o davkarji in zdravniku, in tudi tu se je ponavljalo, da prvega ne maram zaradi davkov, drugega pa - no, Bog ga vedi — menda, ker sem prezdrav I Sam6, ko sem govoril o kmetu, in četudi o najslabšem, molčali so vsi stanovi, in tudi kmet sam — saj morda ni čital spisa mojega, ali pa ni bil toliko samoljuben, da bi bil v vsakem kmetu videl samega sebe. In vender sem imel vselej pošteno voljo govoriti in slikati le resnico, risati človeka v njegovem dejanji in življenji, bodisi grof ali prosjak, svečenik ali potepin. Tudi danes hočem poseči v pravo, resnično življenje, in ljudje, kateri bodo stopali pred čitateljevo oko, bodo naj in so tudi gole individualnosti, katerim je vse drugo le okvir, iz čegar zatemnelih robov gledajo le še živeje v svet. Pred mano leži nekoliko drobnih knjižic; v njih je trd, star, oster popir, vezan po okorni roki v nerodne platnice, ki jasno pričajo, da jih ni imel nikdar knjigovez pod svojim nožem. Na sprednji strani vsake knjižice pa stoji pisano s trdo, moško roko: L zaklad mojega imetja, potem na drugi: II. zaklad mojega imetja, — dalje: III. zaklad mojega imetja in tako dalje do trinajste knjižice; zakaj toliko jih je v tem starem zapuščinskem aktu iz patrimonijalne dobe, v aktu, ki nima za nikoga vrednosti, nego samo zame — in zame samo zato, da narišem to drobno sliko. Le-ta se mi je pa odgrnila prečitavšemu v naglici prvi zvezek — »I. zaklad mojega imetja.« V njem je popoln životopis tega čudnega moža — avtobiografa. Česar pogrešam v prvem zvezku, spopolniti je lehko iz drugih. A iz vseh stopa na dan življenje jed neg a življenja od rojstva do smrti, v katerem pa ni mejnikov, kakor jih našteva prislovica — ženitev, otroci — ne, ne, ničesar tega, samo mamon, mamon, od prvega krajcarja do zadnjega tisočaka — vse le mamon — denar; lakomnost od prvega diha do zadnjega . . . Kako različno si pomagamo naprej na svojem poti! Ta si pobere grčavo batino, drugi odreže tenko leščevko, tretji lepo zakrivljeno trto, četrti težak, a gladek drenov klin; peti zopet si odkrhne šibico z vrbine, šesti izteše umetno palico, sedmi koraka ali teče brez vse opore, in tako hodimo drug poleg drugega, drug proti drugemu. Kolikokrat mora pomagati palica! In če govore o tem ali onem, kak6 navadno je vprašanje: »S čim si je pomagal?« Oj, z batino ali s čepom, s ši- 44 Janko Kersnik: Iz sodnih aktov. bico ali z gladko, umetno izrezljano paličico, ali brez vsake opore! A prišel je dalje! Kam ? Od zibeli do groba ! Jaz bi dejal, da je bila to prav težka, robata batina, s katero si je gladil pot življenja rajni vikanj Simon Greben. Knjižice, zapiski, o katerih sem govoril, našle so se v njega zapuščini, in ker se je ista že pred več nego štirideset leti obravnala in prisodila veselim dedičem, leže tudi te knjižice pozabljene v prahu vseh aktov. Ali tudi v_tem prahu je mnogo poučnega, in naposled — zakaj bi tega ne trdil — tudi nekoliko poezije! Toda sedaj govori knjižica: »I. zaklad mojega imetja!« »Porodil sem se jaz, Simon Greben, dne" 4. malega travna 1792. leta v vasi Selo hiš. štev. 3 v fari Rodinje na Gorenjskem, in že ko sem izpolnil osmo leto dobe svoje, poslal me je skrbni oče moj v Polje pri Beljaku na Koroškem, da se tam priučim nemškemu jeziku. Komaj desetletnega dečka so me vzeli od tam in me poslali v Kranj, potem pa v Ljubljano. Doma so imeli lepo posestvo, a tedanje vojske s Francozi, slabe letine in druge nezgode so storile, da so me mogli roditelji podpirati le malo. Dobil pa sem stanovanje pri stari ženici, ki je bila zadovoljna, da so ji oče poslali vsako leto petnajst glav zelja, mernik krompirja, mernik repe, nekoliko korenja za juho ob nedeljah, potem nekaj moke, pšena, jajec, zabele in nekaj goldinarjev v gotovini. Ob tej podpori sem se šolal v Ljubljani. Neke počitke sem obiskal starega strijca župnika, ki je župni-koval pri Sv. Križi na Spodnjem Štajerskem. Vzprejel me ni prijazno, ker so ga drugi sorodniki preveč sesali, in mene do tedaj tudi ni poznal. A pozneje je bil čimdalje prijaznejši in ljubeznjivejši, in ko sem študiral zadnja gimnazijska leta v Ljubljani, namreč tedanjo logiko in fiziko, dobil sem od njega marsikater goldinar, ki mi je pomogel poleg zaslužka za privatno poučevanje in podpore roditeljev, da sem končal gimnazijske študije. Potem je bilo treba voliti stan 1 Posrečilo se mi je, kar tedaj ni bilo lehko, zaradi obilih prosilcev, da_ sem bil vzprejet v ljubljansko semenišče. Ker sem ondu imel hrano in stanovanje, obvarovan sem bil vsaj najhujše skrbi, ki me je mnogokrat trla do sedaj, skrbi za vsakdanji kruh. Posvečen sem bil mašnikom dne 21. velikega srpana 1821. leta. V vseh teh minulih devetindvajsetih letih trudapolnega življenja svojega, podpiran sicer od roditeljev in od strijca, služiti sem moral večinoma svoj kruh s poučevanjem drugih glav. Toda navzlic temu, da so mi slabo plačevali pouk, prihranil sem vender toliko, da sem z dnem, Janko Kersnik : Iz sodnih aktov. 45 ko sem bil posvečen, zabeležil v svoj zapisnik kot prihranjeni sad trudapolnega devetindvajsetletnega življenja znesek za 96 gl. 45 kr. O priliki ordinacije mi je nepozabni moj strijc župnik poslal osem srebrnih križavcev a 2 gl. 12 kr., torej skupaj............... 17 » 36 » Skupna vsota te dobe znaša torej.....H4gl. 21 kr. kar sem zabeležil v dnevno knjigo k zakladu I. na strani 1. Nekoliko pozneje sem obiskal nepozabnega svojega strijca župnika — zadnjikrat, zakaj potem se nisva videla več na tem svetu, in pri odhodu mi je podaril gotovih................. 12 » — » Nastavljen sem bil za kapelana pri Sv. Trojici na Dolenjskem, in tja mi je poslal nepozabni moj strijc župnik................. 20 » — » v bankovcih po pošti z naročilom, naj opravim za to sv. maše, kar sem tudi storil. Dne 15. listopada 1828. leta, ko sem bil kapelan v Moravčah, prinesel mi je Janez Ambrožič Rope . . 200 » — » kot volilo rajnega mojega strijca, ki je bil umrl nedavno. Tedaj je bilo mojega imetja skupaj.....346 gl. 21 kr. s katero vsoto sklepam I. zaklad, in sicer s časom, ko se je končalo moje kapelanovanje.« Tako pripoveduje knjižica, ki ima naslov »I. zaklad mojega imetja.« Potem je še dvanajst knjižic, in imetje narasta ž njimi progresivno. Ali druz>h knjižic ne maram izpisavati, saj je te dovolj. Vseskozi rišejo natanko tek tega življenja, ki se je končalo bogato ob posvetnih darovih — cekinih in tolarjih — a vender tak6 ubogo, tako grozno ubogo in prazno i Simon Greben je umrl župnik brez oporoke, in njega imetje se je delilo po zakonu cerkvi, ubožcem in sorodnikom. Tega imetja ni bilo malo; mnogo tisočakov si je bil priščedil in pristradal do dne, ko je zatisnil oči. V jednem izmed zaprašenih zapisnikov stoji še črno na belem, da so po njega smrti našli za petsto goldinarjev samih krajcarjev in srebrnih grošev po različnih omarah in predalih; komisar, ki je zabeležil smrtovnico o njem, poroča, da je štel te groše — ves dan. 4o Književna poročila. Danes nihče več ne ve o Grebenu. Ko sem prebiral oni debeli akt o zapuščini njegovi in trkal prah raz posamezne liste, posijalo mi je solnce v zaduhli, obokani arhiv, kjer se hranijo ti stari zapiski, in jasen žarek je posvetil na vrsto: »Tedaj je bilo mojega imetja skupaj 346 gld. 21 kr.< In temu možu, temu Simonu Grebenu, moral je biti pogled na to številko lepši, mnogo lepši, nego meni, ko sem se ozrl od nje skozi okno v jasni dan na lipo, kjer je pel ščinkovec, ne meneč se za to, je H kaj zrnja pod njo, ali ne! Književna poročila. i. Zur Geschichte der fiominalen Declination im Slovenischen. Von V. Oblak. Leipzig 1890. 8°, 24.7 str. Pod gčrenjim naslovom so izšle v posebni knjigi v nemnogih iztiskih razprave V. Oblaka o slovenski nominalni sklanji, katere bralci Jagičevega »Archiv fiir slavische Philologie * že poznajo iz XI.—XIII. letnika. Gosp. V. Oblak si je v neizmerno rani in kratki dobi pridobil prav lepo ime v slavistiki sploh, posebno pa na polji slovenščine. Razprava, o kateri govorimo tukaj, dokazuje jasno to trditev. Z mirno vestjč smemo ršči, da v nobenem slovanskem jeziku oblikoslovje ni preiskano takti natančno in temeljito z zgodovinskega in dij alektičn ega stališča kakor po gosp. Oblaku sklanja v slovenščini. Naš jezik se sicer govori na razmerno malem prostranstvu in nima stare in bogate literature, ali vendar ostane ta zasluga ne mala. Temelj je sevčda kakor povsod tudi tukaj položil Miklošič. Za poznavanje današnjih slovenskih narečij so mnogo storili prof. Baudouin de Courtenav, ki ima za slovensko dijalektologijo velike zasluge, Valjavec, Strekelj, Scheinigg in drugi. Vendar je imel pisatelj razven tega še okolo 20 dopisnikov in prinaša po takem mnogo novega in zanimivega gradiva iz vseh stranij naše domovine. Popolnoma sam svoj pa je v preiskavanji skoro vseh izvirnikov od XV.—XVII. stoletja, za katerih objavljenje tudi on skrbi v Matičinem »Letopisu* ; iz poznejših rabi samo čne pisatelje, ki so pisali v svojem narečji. Kot kritičen preiskovalec se drži sploh le onih virov, katerih