Jelar in njegov sin: Razlika med redakcijama

Dekleta so med tem pletla venec, in ko je pošla govorica, so začele peti, najprej o vicah in zadnji sodbi, a nato so prišle tudi bolj posvetne na vrsto: »Rasti, rasti, rožmarin, ti, deviški lep spomin!« Rozalka je pela naprej, a nocoj je trepetal njen glas silno otožno in se topil v solzah. Ko je pripela do kitice:

 

krancelj lep imela bom,

z rožmarina blazega,

z nageljčka rdečega« </poem>

 

jo je premagal jok in morala je nehati. Začele so drugo pesem:

 

preženite se meglice,

da bo sijalo solnčece

na moje revno srčece.« </poem>