Otok in Struga (1881): Razlika med redakcijama

}}

 

 

Nekje na Slovenskem se vije precej mogočna reka mej širokim poljem. Hudobna voda je to! Kjer koli se zavije, zajeda se globoko v ilnato zemljo, ter napravlja peneče vrtince. Dolgočasno olšje jej senči bregove. Če pa se z dalje ozreš po tej vodi, zdi se ti, da je struga nalita s samim črnilom. Prav pri bregovih raste loček, ali gleno in tista resnata, povodna trava, ki se sedaj vzdiguje, sedaj zopet k tlom potaplja, kakor bi s svojim nemirom hotela pokazati, da tudi njej ni po volji mokro stanišče v temnih valovih. Tu pa tam se iz ločka vzdigne povodna ptica, ter leta, tužno kričeč, nad vodo. Le redko kje zagledaš ribo na vršim, samo, otožno, kot je vse otožno pri tej vodi. V globini pa preži tolsti som, ter se sedaj pa sedaj s hruščem zažene za svojim plenom. Tik levega obrežja vleče se prašna cesta, polna črnega prahu. Polje ob strani je obdelano s koruzo, glavnim pridelkom nerodovitnej krajini. Vsak trenotek te srečavajo lačni obrazi; vsak korak se ti odkriva revščina in beraštvo. Če pa se nad taboj razteza še sivo, oblačno nebo, imaš občutje, kakor da si v kraji, ki sta ga ravnokar smrt in lakota s svojo grozo prepluli!

<center>***</center>

Struga je sedaj razvalina. Na Otoku pa je vse polno življenja, vse polno otroškega krika! Baron in baronica občutita še vedno tisto srečo, ki je delež ravno pričetega zakona. Preteklost je pozabljena in vsi upi se opirajo na prihodnjost. In mi želimo, da bi jima vir zakonske te sreče tekel še dolgo časa, in da bi ne usahnil tako kmalu, kakor se le prerado zgodi v prozajičnem našem življenju! —